Sem relativno zdrav človek.
In se zavedam, da je ‘zdrav človek’ relativen pojem … A ker je tudi beseda ‘relativno’ relativno relativna, naj bo … a bom pustil, naj komplicirajo za to poklicani ljudje. Ki jih vsakodnevno srečam relativno veliko!
Torej: ko rečem, da sem relativno zdrav človek, mislim predvsem na to, da nimam pretiranih zdravstvenih težav. Če torej odštejem tistih nekaj prehladov letno, par glavobolov, kakšno gripozno obolenje sem ter tja, in kdaj pa kdaj kakšen urez, izvin ali izpah … se z zdravnikom oziroma zdravnico srečujem le na rednih službenih sistematskih pregledih, kjer pa mi zaenkrat razen viška kil in rahlega poslabšanja vida nimajo kaj očitati. In dokler mi te stvari očita zdravnica, ki je je skupaj dvakrat več kot mene, poleg tega pa potrebuje očala, da prebere izvide, se ne bom pretirano sekiral.
A ko useka, useka!
Kot vsak normalen odrasel moški, ki ne ve, kaj bi, sem se začel obnašati kot otrok in sem poklical mamo. Po telefonu, seveda. Čeprav sem od bolečine tulil tako, da bi me lahko slišala brez pomoči satelita.
»Mama, kaj je naredil ata, kadar ga je zagrabil išias?«
»Nič, smejal se je!«
»Smejal?!«
»Ja, smejal.«
No, meni ni bilo do smeha. Prav tako ne možinji, ki mi je seveda stala ob strani, me podpirala in ji je nepričakovano in popolnoma nepripravljeni v naročje, žal prav dobesedno, padlo dobrih devetdeset kil žive teže in začelo neumorno stokati. In ker devetdeset kil ni ravno mačji kašelj, odvisno pač od velikosti mačka in moči njegovega kašlja, in ker možinja, ki je po definiciji ‘boljša polovica’, premore tudi le polovico moje teže, ji nikakor ne gre zameriti, da me ni prav dolgo zadržala v naročju in je pač pustila, da je gravitacija opravila svoje.
Ugotovil sem, da so tla v naši hiši ravna, trda in presenetljivo blizu!
Tako sem obležal na tleh. In se nisem mogel več pobrati. Pravzaprav se nisem mogel niti ganiti. Možinja se je še nekaj trudila okrog mene, ampak kdo je še videl kdaj, da bi muha premaknila slona. Razen seveda če mu zleze v uho in najeda!
»No, kaj bo?« me je vprašala.
»Nič.« sem rekel.
»Kako nič?«
»Tako, lepo! Nič!«
In kar na lepem sem razumel, kaj mi je hotela povedati mama, ko je rekla, da se je oče le smejal. Še bolj pa sem razumel očeta. Kljub bolečini in prav nič uglednemu položaju mojega trupelca, sta se jamr in jok umaknila, ter dala prostor smehu. Saj kaj pa ti ostane, ko obležiš kot pozabljen dežnik na avtobusu.
Napad smeha, ki je trajal kar nekaj minut, pa je očitno tudi do te mere sprostil mišice, da sem se lahko nekako le prevalil v kolikor toliko normalen položaj. Pri čemer moram spet poudariti, da je v tem primeru pojem ‘normalen’ uporabljen zelo relativno.
In tako sem obležal na tleh naše dnevne sobe … in se počutil kot svetopisemski Job. Ne le zato, ker sva bila oba udarjena z boleznijo. In tudi ne zato, ker sva oba obležala. Predvsem zato, ker je Job, kot piše v Svetem Pismu, ležal ‘na smetišču’.
Presneta reč! A v tej hiši nobeden ne pospravlja?! Kdaj je nazadnje kdo s sesalcem za prah seznanil tole preprogo? A ta parket sploh ve, kaj je to krpa? In glej, tam v kotu pod stropom pajčevina! Upam, da ne bom predolgo takole ležal, ker me bodo podgane, ki prav gotovo gnezdijo pod kavčem, slej ko prej napadle! In kje so vsi?! A zdaj me bodo pa kar takole pustili!? Samega! Av! Av! Aua!!
Skupaj z jamranjem se je vrnila bolečina. Pa tudi možinja, ki je pripeljala deco, naj si pogledajo ubogega očeta. Vodeni ogled! Kot v živalskem vrtu. Smejali so se, otroci, kdo bi jim zameril. Tudi jaz sem se smejal mojemu očetu, ko si je na zadnjico privezoval desko, kadar ga je ‘štihnilo’! In ko sem ta spomin povedal otrokom so se režali. Živalski vrt, vam rečem. Le da se mene, hvala Bogu, sme krmiti!
ČUŠIN, Gregor. (Razsuti tovor), Ognjišče, 2014, leto 50, št. 4, str. 17.

Nisem nasilen človek.
Vzkipljiv, temperamenten – da, nasilen – ne!
Ne pomnim, kdaj sem se nazadnje tepel. Če me spomin ne vara, je to moralo biti v drugem razredu osnovne šole, ko sem bil torej star sedem ali osem let, kaj pa vem … In še to je bilo verjetno bolj v samoobrambi!
Priznam, tudi otrokom sem jih nekaj pripeljal, a bolj po plenički kot po zadnji plati, če me razumete. Pa tudi te osamljene družinske incidente lahko preštejete na prste ene roke … Kar je čisto spodobna številka, če računate, da imam šest otrok. In šest je številka, ki presega prste ene roke! (Seveda pod pogojem, da znate pravilno šteti in da niste medicinski fenomen.)
Res nisem nasilen človek. Še muhi raje odprem okno, kot da bi jo treščil s časopisom. Oba Frančiška bi me bila vesela, tako Asiški kot Prvi!
A ko sem tisto dopoldne poslušal tistega fanta na tisti šoli, priznam, so me zasrbele pesti, take je klatil.
Dobro, no, saj vem … Če človek kdaj pa kdaj kaj na glas pove, si bo že kdo že kaj mislil o njem. In če človek večkrat tako odpre usta, se bo slej ko prej zgodilo, da bo že kdo že kaj na glas povedal o njem … Za hrbtom ali pa v obraz …
Če pa človeka zanese do te mere, da postane gost v kaki TV-oddaji, prireditvi ali celo šolski proslavi … No, potem ga seveda začnejo predstavljati … In to pomeni, da ga začnejo opisovati ter mu pripisovati zasluge in predvsem lastnosti … ki jih ima ali pa nima … ki se jih zaveda ali pa ne!
In zdaj nazaj k tistemu fantu na tisti šoli …
Ko je rekel, da sem ‘znan igralec’ je bil pač prijazen. Že v redu! Razumem! Dobro je hotel. Čeprav bi bilo še lepše, če bi rekel, da sem ‘vrhunski’, ali pa vsaj ‘talentiran’! A naj bo. Besedni zaklad srednješolca seže pač, kamor seže in včasih je pač treba zaigrati lažno skromnost. Ha, ha, ha …
Da mi je rekel, da sem ‘zgleden kristjan’, mu sploh ne zamerim. »Oče, odpusti mu, saj ne ve kaj govori!«, če po parafriziram kalvarijski citat. Poleg tega sem šale na svoj račun vedno dobro prenašal. Hej, še resnico zasučem v šalo in takole na zunaj res zgledam kot kristjan, in potemtakem sem: zgleden kristjan! Ha, ha, ha …
Da ‘imam šest otrok’ je tudi podatek, ki mu ne gre oporekati, saj gre zgolj za matematiko. Statistiko. Preprost račun, s katerim opravi prvošolček. Je pa res, da za izračun potrebuješ prstov več kot jih je na eni roki, kar pa sem že omenil … Ha, ha, ha …
A kako, za božjo voljo, ta poba lahko ve, da sem ‘ljubeč mož’??!! Na podlagi česa je prišel do takega zaključka? Od kod mu podatki za tako trditev?
Seveda sem vse zasukal v vic in fanta prosil, če mi “da vse skupaj še pisno, črno na belem, da bom lahko doma pokazal!” Ha, ha, ha …
In možinja se je smejala. In to tako, da me je minil smeh!
Saj jo imam rad … Prisrčno bitje je. Potrpežljivo. In od dne, ko nama je nekdo za brisalce na vetrobranskem steklu z belimi rožami okrašenega avtomobila zataknil listek z narisanim srčkom in napisom: 100 LET SREČE!, sem bil skrben mož! In zvest mož! Eeee … In … skrben!... In …eee … zvest! Ne, to sem že rekel! Eeee …?
Ampak: ljubeč??!!
Stari, vzemi se v roke! Bliža se Valentinovo! Nikoli nisem dosti dal na komercialo in nežnost … Ampak … Sveti Valentin ni zgolj zavetnik zaljubljenih, temveč ima tudi ključe do korenin! Morda tudi do korenin prve ljubezni … pozabljene ljubezni … celo do zaljubljenosti?! Naredi kaj!
Kaj???
Nabral bom rože. Kupil karte. Rezerviral mizo. Pomil posodo. Opral perilo. Postrigel dlake v nosu. Še tiste, ki štrlijo iz ušes. Vse! Samo, da mladina po šolah ne bo več lagala o meni, da sem ljubeč!
Ker z mano ni šale.
Čeprav nisem nasilen.
(Pa tudi ljubeč ne!)

ČUŠIN, Gregor. (Razsuti tovor), Ognjišče, 2014, leto 50, št. 2, str. 17.

Mami, na!«
Naša zvedava in zgovorna sedeminpolletnica, ki mi resda sega šele do popka, a mi je že zdavnaj zrasla prek glave, je očitno nekaj prinesla iz šole.
Pogovoru sem, priznam, prisluškoval nezapažen, skrit v edinem prostoru, v katerem ‘pater familias’ v lastnem domu lahko užije pet minut miru … V stranišču, če morda komu še ni jasno. In sedél sem na edinem fotelju, ki je tam na razpolago… počel, kar se tam pač počne … čeprav dostikrat tam ustvarjam. Diplomsko nalogo sem na primer spisal na školjki. In nič koliko svojih člankov. Školjka včasih rodi bisere … Včasih pa samo berem. Periodiko. Ne kakšnega Dostojevskega. Tudi revijo, ki jo ta trenutek držite v rokah, dostikrat prebiram tam. In naj mi bralci, predvsem pa cenjeno uredništvo tega ne zameri (kot se mi je to pripetilo pri konkurenčni katoliški založbi!), saj med zagrizenimi bralci velja, da je status ‘straniščnega branja’ največ, kar lahko revija doseže!
Torej:
»O, hvala.«
»Kaj pa je to?«
Mala je prinesla obvestilo iz šole, zanima jo sicer, kaj je napisano, a ne do te mere, da bi obvestilo tudi prebrala. Z žensko radovednostjo se torej lahko kosa – in jo včasih celo premaga – le ženska lenoba.
Kratek premolk. Možinja (žena in mati) na hitro preleti, kaj na dotičnem listu piše.
»Vabilo.«
»Kakšno vabilo?«
»Na predavanje.«
»Kakšno predavanje?«
»O vzgoji.«
»Je zame?«
»Ne. Za naju z atijem.«
»A sta nevzgojena?«
Navihan smeh. Kot bi stresel orehe iz vreče.
»Ne, ti si. In prav zato sva z atijem vabljena na predavanje, da te bova spravila v red!«
Opa!
»Pa bosta šla?«
»Ne vem. Mogoče.«
»Zakaj?«
»Da bi mi vsi skupaj bili boljša družina.«
»Mami, zakaj pa ati ne nosi več prstana?«
»Prste ima zatečene in ga boli.«
»Mami, a je ati debel?«
In je bil čas, da pritisnem tipko in opozorim nase, saj je pogovor zašel v čudne vode. Čudne vode. Najbolje, da se jih odplakne!
Nekaj dni zatem sem pospravljal jaslice. Pa ne te v hiši, to je delo za pet minut, kaj pa je tistih nekaj plastičnih ovčk … Ampak težke lesene figure, z močnimi vijaki privite na leseno steno našega skednja. In sem se dela lotil v krasnem vremenu: sneg in dež! Saj se gotovo še spominjate! Letošnja svečnica je bila vredna svojega imena in iz srca upam, da so vam že priklopili elektriko! Oborožen z izvijačem sem snel zvezde z neba. Sonce. In luno. Pospravil sem angele. Še ovce se niso upirale. Sveta družina pa … Jožef, Marija in Jezus so primrznili na steno in se niso dali. In niso šli narazen. Dobesedno odtrgati sem jih moral s stene. Še vedno pa so se držali skupaj. Odnesel sem jih na skedenj, da počakajo odjugo in tam sem se zazrl v njihove svete in nasmejane obraze. In razmišljal: Seveda … Dobra družina, sveta družina se ne zmeni za vreme in koledar … Dobre družine, svete družine ne zmotijo ujme in nalivi … Dobre družine, svete družine ne spravi narazen vsak pokmetavznjen mojster, ki v rokah vihti moderno orodje, o katerem se mizarju Jožefu v njegovih časih še sanjalo ni! Dobra družina, sveta družina potrpežljivo prenaša udarce in rane … ter vztraja! Skupaj! Bodi sonce ali zmrzal. Prilično ali neprilično!
In so naše predstave o dobri družini, sveti družini precej različne. Morda napačne. Celo izkrivljene. Jožef res v roki skoraj vedno drži palico, a ne zato, da bi tepel Dete, temveč, da bi ga branil pred volkovi. Palica je morda zato, da se opre … Ali pa, da razdeli kako vodo, če je treba, a to je že druga zgodba. In Marija res skoraj vedno Jezusa pestuje v naročju, a ga ne razvaja … Predvsem pa se ga ne oklepa … Ne bolestno. Ve, da ga mora spustiti. In ve, v kaj ga spušča … Vsi vemo. To je dobra družina. Sveta družina.
In sem te misli zapisal. Za vas … Na školjki! Upam, da je biser!

ČUŠIN, Gregor. (Razsuti tovor), Ognjišče, 2014, leto 50, št. 3, str. 17.

Začetek leta, tiho plazeč se ali glasno rajajoč od zadnjih decembrskih v prve januarske ure, je nadvse primeren čas za načrte in obljube!
»V letošnjem letu si želim biti kavč!« sem rekel.
»Kaj? Želiš si kavč?« je nekoliko začudena, a ne preveč presenečena vprašala možinja, medtem ko mi je dolivala šampanjca v kozarec.
»Ne, želim biti kavč!«
»Kako, prosim?«
»Kavč. Želim biti kavč.« sem resno ponovil.
»Zakaj?« je sicer vprašala, a zanimalo je ni preveč, kajti roke so čakale na stisk in lica so se ponujala v poljub ter »srečno, zdravo in uspešno« vsevprek in preko vseh!
»Zakaj?« je vprašala prvega januarja popoldne, ko so se otroci že lotili šolskih nalog in sva odšla na kratek sprehod, da nama svež zrak odpihne še zadnje sence prečute pretekle noči in preteklega leta.
In sem ji pojasnil.
S hčerko sva bila pri zdravniku: Dodatne raziskave za lajšanje, upajmo, prehodnih pubertetniških težav. Nič posebnega torej zaenkrat, hvala Bogu! Nič, kar bi še dodatno bremenilo ali grenilo dušo med čakanjem na pregled. Zgolj bolj ali manj neprijetno posedanje, ki mu ni konca in ki se slej ko prej razvije v razmišljanje, kaj vse koristnega bi v tem času lahko postoril. Najprej se, še nekaj minut pred naročeno uro, optimistično razpoložen usedeš na, za odraslega človeka nekoliko premajhen stol v čakalnici. Po več kot uri čakanja in iskanja najbolj primernega položaja za posedanje, pa se, ko zaslišiš svoji priimek po zvočniku, komaj pobereš in si tudi sam potreben zdravnika. Ali pa vsaj fizioterapije! Pred naslednjo ordinacijo ni čakalnice, le hodnik in še ta brez stolov, pa se sprehajaš ali pa ravnaš hrbet in nižje ležeče predele telesa kar ob steni! Pred tretjo ordinacijo nekaj, čemur bi le z veliko mero domišljije lahko rekel stol. Hodnik pred četrto ordinacijo pa je predsoba raja: Udoben, res udoben stol, ki telo potisne v prijetno ščemeč položaj, da sem kar zastokal od ugodja in bil deležen začudenih hčerkinih pogledov!
»Kaj, in sedaj bi rad v čakalnice namestil kavče?« se je smejala možinja.
»Ne, no … počakaj, da povem do konca!«
Pa se ozreš okoli sebe in vidiš ljudi na invalidskih vozičkih, na okolesnjenih bolniških posteljah, z berglami, s palicami, s kisikovimi bombami … in te postane v dno duše sram, da se pritožuješ, ker tvoji zadnji plati ni zadosti mehko postlano!
In sem potem tako razmišljal tudi o različnih sprejemih v različnih ordinacijah: Kako me je prijazna beseda spravila v smeh, celo v duhovičenje … in kako sem v zadregi obmolčal ob naduti in trdi besedi. Pa sem pogledal po hodniku in videl, da bolniki vstopajo v ordinacije kot na obisk ali pa kot na davčno zaslišanje, odvisno pač, kdo in na kakšen način jim je odprl vrata.
In sem se vprašal, kako jaz opravljam svoje delo? Kako jaz živim? Kako se ob meni ljudje počutijo? Se smejijo? Ali v zadregi ne vedo kaj bi? Jih sprejmem s prijaznostjo ali z nadutostjo?
In sem pomislil, da smo drug drugemu pravzaprav – stoli. Primerni in neprimerni, premajhni in preveliki, udobni in neudobni.
In ja! Želim biti stena, da se kdo nasloni name, da se vsaj malo odpočije in poravna svojo držo. A želim biti še več!
Ja! Želim biti stol, navadno sedalo, da kdo vso svojo težo položi nanj in si oddahne. A želim biti več!
Ja! Želim biti stol, ki bo nudil udobje in užitek! Ki bo izvabil nasmeh na utrujen obraz! A želim biti več!
»Želiš biti kavč?!« se je smejala možinja.
»Ja! Glede na kilažo, širino in višino, se mi zdi, da sem kar primeren. Da lahko ponudim več!«
»Trap!« je rekla, a se je privila k meni in me z roko objela čez pas.
»Kaj je? Kaj bi rada?« sem zagodel.
»Tipam, če si morda dvakrat oblazinjen!«
»Trapa!« sem ji rekel in jo stisnil k sebi.
In sva, tako objeta, odšla proti domu. V še eno novo leto.

ČUŠIN, Gregor. (Razsuti tovor), Ognjišče, 2014, leto 50, št. 1, str. 17.

Jesen je.
Vreme, primerno za sprehod. Gozd vabi. Listje prav prijetno šumi pod nogami. Še kakšen kostanj se mimogrede skotali iz svoje lupinice pred noge in je dosti le, da se skloniš pa …
Poba pa ždi za pečjo s knjigo v roki! In je ta knjiga – učbenik, in se mu kar kadi iz ušes … In ko pobaram, kaj je predmet tokratnega preučevanja (beri: piflanja), dobim odgovor: »Angleščina! Nepravilni glagoli!«
Uf! Glagoli so hudi! Sploh, če so v angleščini! In še nepravilni povrh vsega!
In sem šel sam na sprehod … Ker je jesen … In vreme primerno za sprehod … Gozd vabi … Listje prav prijetno šumi pod nogami … Meni pa je zašumelo še v glavi, ker so se mi ti nepravilni glagoli zavrtali nekam tja noter in niso hoteli ven … Prav neverjetno!... In neprijetno!... Neverjetno neprijetni nepravilni glagoli! ... Le zakaj niso pravilni?! 
Iti (go – went – gone) … Kaj je tu nepravilnega? Mar ni lepo, da grem … na takle dan, ki kar kliče po sprehodu? Je pa res, da lahko narobe zavijem … kam skrenem s poti … in se izgubim … Ne le tu v gozdu … ampak tako … na sploh … v življenju … To zna biti pa hitro nepravilno! In če zaideš s poti, lahko tudi padeš …
Pasti (fall – fell – fallen) … To je pa nerodno … In nevarno … Nič čudnega, da pri skoraj vseh športih učijo, kako pravilno pasti. Če pravilno padeš, je manjša verjetnost poškodbe … in hitreje se lahko pobereš … Ali pa sam … Zakaj se to uči le pri športu? Človek bi se moral učiti pravilno pasti pri vseh stvareh, ki jih počne in doživlja v življenju. Ker so padci neizogibni … Ker je še Kristus padel pod križem … Ker se vedno najde kdo, ki te spotakne … Skoraj vedno … In skoraj vedno si ranjen …
Raniti (hurt – hurt – hurt) … Vem … na prvi pogled se zdi, da je pa to res nepravilno … Saj kdo pa hoče biti ranjen … kdo hoče, da bi ga bolelo … Če seveda odštejem mazohiste J. Ampak … če nas ne bi bolelo, sploh ne bi vedeli, da smo … Dokler človek ne zboli, ne zna ceniti zdravja … In bolečina nas pravzaprav varuje! Ko bi ne bolelo, bi se kdo zaletaval z glavo v zid do onemoglosti … do konca večnosti … Jaz prvi pred vsemi J … Torej je prav, da boli … In raniti in biti ranjen … v ljubezni … je pravzaprav sladkost … in je neizogibno … in prav … in pravilno … Ko je vojak Jezusu s sulico prebodel srce, je pritekla kri in voda … Kri, ki odrešuje in voda, ki očiščuje … Ranjeno srce je vir milosti … Pravilno …

Nepravilni glagoli … neumnost!
In listje pod nogami še kar šumi … in misli v glavi še bolj …
Je pa res, da se je nepravilnih glagolov treba naučiti, med tem ko pravilne … poznamo in jih obvladamo … Pa jih res?
Živeti (live), na primer, je pravilen glagol … Popolnoma pravilen … in čudovit … Čeprav se marsikomu ne zdi tako … Čeprav, na žalost, marsikdo tega ne občuti tako … A le zato, ker njegovi bližnji (in po Jezusovi svetopisemski definiciji v to kategorijo pademo vsi ljudje) preveč izvajajo nepravilne glagole: tolči (beat – beat – beaten), zlomiti (break – broke – broken), zapustiti (forsake – forsook – forsaken), izžeti (wring – wrung – wrung) …in še mnoge druge …
Tudi umreti (die) je pravilen glagol … pa čeprav se komu zdi, da ni … Ker bi rad živel večno … in se hkrati, kako paradoksalno, ne zaveda, da je resnično večen … No, vsaj duša …
In ljubiti (love) je pravilen glagol … Zelo pravilen … Samo pravilen … Čeprav v sedanjem času ni večjih nepravilnosti, kot prav v povezavi s tem pravilnim glagolom …
In moliti (pray) je pravilen glagol … In objeti (hug) … In poljubiti (kiss) tudi …
Takole mi je šumelo pod nogami … in v glavi … Pa sem še zapisal.
Je pa seveda res, da si vsak sam skroji svoj prav – neprav … in uporablja glagole po svojih pravilih … 
Še dobro, da Bog ne gleda na to, ali so glagoli pravilni ali ne … In nam: odpušča … nas objema … boža … hrani … vodi … Predvsem pa nas ljubi … ljubi … ljubi …

ČUŠIN, Gregor. (Razsuti tovor), Ognjišče, 2014, leto 50, št. 11, str. 17.

Tistemu, ki laže, rečemo lažnivec. A ga moramo na laži ujeti in mu laž dokazati. Sicer se lahko izgovarja, da ima bujno domišljijo in navdih … da je umetnik, skratka, in da ne more drugače. In je takih ‘umetnikov’ precej in dosti in preveč: v raznih službah in na mnogih položajih!
Tistemu, ki goljufa, rečemo goljuf. In prevarant. Čeprav je res, da ni prevarant vsak, ki vara! Kdor vara v zakonu, je prešuštnik. A je prešuštnik tudi tisti, ki sploh ni poročen. In če tak vara, sploh ne vara, saj ni nikomur nič obljubil. Je pa koruznik.
Koruznik je koruzni kruh, a tu se logika zgubi in zaustavi. Mislim: ne pri kruhu, ampak pri koruzništvu!
Kdor vara, tudi ni varilec. Saj varilec združuje, medtem ko prevaranti, prešuštniki in koruzniki trgajo, razbijajo in ločujejo.
Čeprav je vsak, ki vozi voznik, ni vsak, ki misli mislec. Mislec je ta, ki misli dobro in lepó. Kdor hoče biti voznik, mu ni treba voziti dobro in lepó, še manj po pravilih … zadostuje le izpit. Za mislece ni izpita. In čeprav mnogi tako mislijo: ne misli že vsak, ki misli, da misli. Za kaj takega je potrebno mišljenje. Tega pa zadnje čase primanjkuje. Sploh pravega in zdravega mišljenja. Večina ljudi zgolj melje tuje in prežvečene misli. In čeprav meljejo, niso mlinarji. Saj mlinar melje zrnje in ne mlati prazne slame.

Kdor mlati, je mlatič. A kdor udari, ni udarnik, temveč nasilnež. In so se včasih, tako: udarniško, gradile ceste, danes pa se rušijo mostovi!
Ni govorec vsak, ki govori. Pa čeprav govori lepó, veliko in hitro. Govorec govori pametno. In spet ni pameten vsak, ki pametuje in se ima za pametnjakoviča. Pameten je tisti, ki je moder. In to ni barva, pa čeprav najdeš modre med črnimi in rdečimi. Med slednjimi sicer manj, a to je zgolj moja subjektivna opazka.
Če nam kdo teži, mu rečemo, da je težak. Pa ne opravlja težkega in napornega dela. O, ne! Prav neverjetno je, s kakšno lahkoto nam ljudje težijo. (Hecno, če pomislim: težko in naporno delo je pravzaprav prenašanje tistih, ki nam težijo. A če to poveš na glas, ti ne bodo rekli, da si težak, ampak nestrpnež!) In so ljudje težki, čeprav niso težki. Težaki so dostikrat in vse bolj pogosto suhi ljudje. Sitni! (Sitno v nekdanjem bratskem jeziku pomeni drobno!) No, vsaj meni težijo suhi ljudje. Moram pa odkritosrčno priznati, da le malo ljudi v primerjavi z mano, ni suhih!
Ni vsak, ki zna pisati, že pisec, kot tudi ni vsak pisec že pisatelj. Marsikateri pisec ni niti pismen, ali pa je polpismen, kar je še slabše!
Ni vsak, ki so ga vzgajali, vzgojen.
Ni vsak, ki je bil deležen izobrazbe, izobražen.
In kljub lepemu in urejenemu videzu je mnogo brezobraznih!
Ni vsak, ki ga ozmerjamo s slepcem, tudi zares slep. In res ne vem, zakaj ljudje tako radi naredimo zmerljivke iz tujih težav in nadlog? Smo res do te mere zaslepljeni? Poleg tega je treba vedeti, da zgodovina beleži mnogo slepih ljudi, ki so veljali za vidce!
Tudi slepi potnik ni slep. Vsaj ne nujno. Slepi potnik je goljuf, te pa sem že omenil.
Je pa resnici na ljubo treba priznati, da marsikateri slepi potnik je, kar je, ne iz želje po goljufiji, marveč iz nuje! In torej ni goljuf. Oziroma je goljuf po črki zakona, ne pa v srcu! Ne vem pa kako je po tej plati s preostalimi goljufi iz drugega odstavka?
Je že tako, da smo vsi ljudje grešniki. Vsi grešimo. Tudi svetniki. In čeprav so vsi svetniki tudi grešniki, nismo vsi ljudje tudi svetniki. Še manj – sveti. Kar je hecen nesmisel. Ne zaradi besedne igre, ampak zaradi bistva. Zaradi vsebine.
Večina je dostikrat manjšina, ki je bolj glasna. Ki kriči.
Da sem enakovreden, ni treba, da sem enak! Ali, Bog ne daj, celo isti!

ČUŠIN, Gregor. (Razsuti tovor), Ognjišče, 2014, leto 50, št. 10, str. 17.

Vročina je prav pasje pritisnila in človek postane siten, da še sam ne ve zakaj.
Pa sem se spravil gnjavit sina …
Kaj pa se zamudim? V sorodu sva si … vse se lomi v njem … najstnik bo kmalu …
»Imaš še kaj domače naloge?«
»Imam.«
»Kaj pa?«
»Opisati moram moški poklic.«
»Kaj moraš?!!?«
»Opisati moški poklic.«
»Moški poklic?«
»Ja.«
»Aha …«
Priznam, dolgo je že, kar sem hodil v šolo: Marsikaj sem pozabil in o marsičem, o čemer se mi podučuje deca, se mi še sanja ne. Staram se in vsak dan kaj pozabim. Je pa to priložnost, da vsak dan kaj novega izvem. Pa tudi: Če pametno kimaš, izgledaš pametno in kljub temu, da si zgolj pametnjakovič, se jih vedno nekaj najde, ki mislijo, da si dejansko pameten.
Zato sem pametno pokimal. In vprašal:
»In kateri poklic boš opisal?«
»Tvojega!«
»Mojega?«
»Ja.«
»To pa ne bo prav.«
»Zakaj ne? Saj si moški.«
»No, to že … A moj poklic opravljajo tudi ženske in … Sploh pa me čudi ta delitev na moške in ženske poklice. Si prepričan, da si si prav zapomnil?«
»Ja. Saj imam zapisano v zvezku.«
»No, prinesi pokazat, da bom videl.«
Da bi kar takole pozabili na emancipacijo … Potem, ko smo “vsi drugačni, vsi enakopravni” prišli tako daleč, da nam je vse eno in vseeno … Za vse! Tako star pa še nisem!
»No, poglej!« se je mali šolar vrnil in bral:
»Domača naloga: opiši samski poklic.«
»Samski poklic? Potem lahko opišeš kaj dela naš župnik! Ali pa moraš morda opisati sanjski poklic, kaj?!«
»A??! Aja?... Mogoče pa res.«
Ja, mogoče pa res!
In ko sem zvečer, ko se je primerno shladilo, v izključno moški družbi med salvami smeha (in vrčki piva) pripovedoval kako je iz sanjskega nastal samski in nato še moški poklic, smo po novi rundi smeha (in piva) seveda začeli debatirati, če je samsko res sanjsko in kaj je danes sploh še moško. Pa je nekdo, ki mu je prvemu zmanjkalo besed (in piva), na glas začel ugibati, ali danes dejansko obstaja moški poklic.
In smo se mu v ugibanju pridružili še drugi.
In ugotavljali, da so ženske vsepovsod: doma in v politiki, v vesolju in v rudnikih, da vozijo vlake, ladje in letala, da učijo in zdravijo, izumljajo in dobro zgledajo, načrtujejo in rušijo, predvsem pa nas ovijajo okrog malega prsta … Da, če že ne v praksi, pa vsaj teoretično, ženske lahko opravljajo vse poklice in, presneta reč, da tudi sam rad pogledam ženski hokej. Igra je čisto prava, le pretepanja ni!
In smo se, čeprav smo bili izključno moška družba, nenadoma počutili kar malo ogrožene. Pa tudi to našo izključno moško družbo je na vsake toliko zmotila ženska: in sicer natakarica, z vprašanjem, če bo kdo še kaj spil.
»Ne, hvala.«
Potem pa je nekdo zinil:
»Papež!«
»Kaj?«
»Papež! Ženska ne more biti papež!«
»Pa res!«
»Mislim … So vere in sekte, skupnosti in organizacije kjer so ženske posvetili v duhovnice in škofe …«
»Ti, a če je ženska škof … a se imenuje škofinja ali škofija?«
» … ampak papež pa ne more biti!«
»Je ni papežinje. Ni je!«
»A bomo še eno rundo?«
Volja se je kar nekako povrnila. Toda …
»Papež gor ali dol! Če ne bom čez dvajset minut doma, mi bo naša brala levite ali pa bom deležen tihe maše, čeprav ne hodim v cerkev!«
In smo se kar strinjali. Smo približno vsi na istem. Vsi drugačni, a se nam vsem enako godi. Ubogi dedci!
Jaz pa sem, potem ko sva z natakarico moško poračunala zapitek, še premišljeval o papežu.
Da je to moški poklic! Samski. In sanjski.
In da v tem poklicu, čeprav to za papeža ni najlepši in najprimernejši izraz, moški mora pokazati, koliko ga je v hlačah!
In da nam je, vsaj kakor zaenkrat kaže, Sveti Duh izbral možaka in pol.

ČUŠIN, Gregor. (Razsuti tovor), Ognjišče, 2014, leto 50, št. 7, str. 17.

»Si slišal?«
Možinja je z daljincem stišala televizijo in glas ji je vztrepetal v strahu. Morda tudi pod vtisom pol kriminalne – pol grozljive nadaljevanke, ki sva jo gledala. Vsekakor je bila grozna. Nadaljevanka, ne možinja! In kriminal je, da plačujem naročnino, pa nimam kaj gledati.
»Nekdo je na balkonu!«
»Kaj??!«
»Nekdo je na balkonu!«
»Ne nori,« sem rekel »mački se preganjajo!«
Segel sem po daljincu, da bi povrnil glas tipu, ki se je z mačeto v roki nekaj repenčil na ekranu, še najbolj pa je spominjal na povoženega zombija. A možinja se ni vdala.
»Pojdi pogledat!«
»Kaj??!«
»Pojdi pogledat, kaj se dogaja!«
»Lepo te prosim! Mački so. Saj ni prvič!«
Potem, ko si ves dan garal kot konj … in so te kure brez glave in nevzgojena goveda pripravile do tega, da si skoraj poživinil … ko te eni zmerjajo z ovco in na druge rjoveš ko lev … ko se ti zdi, da te ima ves svet za osla … in si zvečer utrujen kot pes … imaš živali pač čez glavo! Važno je samo, da je tistih nekaj zverinic, ki jih skušaš udomačiti, varno v svojih posteljah in to je to! Dajte mi mir, lepo vas prosim! In te zlepa ne bo nobena mačka spravila iz fotelja, pa če je še taka mačka. In imam v mislih pravo mačko, ne možinje!
Še bolj odločno sem stegnil roke po daljincu, ga tudi dobil, a še preden sem lahko s pritiskom na tipko povrnil glas vsem tistim grozljivim bitjem na ekranu, se je neko bitje prav grozljivo oglasilo zunaj … Na balkonu? … Predirljivo … Ali je na podstrešju? … Kot bi jokal otrok … Ne, morda v žlebu? ... Prav nečloveško cviljenje … Ali za opažnimi deskami napušča? ... Kako neki se je zverina zavlekla tja? In kaj pravzaprav je ta zverina? In zakaj vrešči? ... Ob pol enih zjutraj! ... Ali je že pol dveh? ... No, temu se pa reče: Mala nočna glasba!
»Si slišala?«
»Kaj?« se je zdaj pametno delala možinja.
»Kaj? Kaj neki? To vreščanje, kaj je to?«
»Saj sem ti rekla!«
»Nič nisi rekla. Jaz sem rekel, da so mački!«
»No, saj!«
»Ampak tole niso mački. To mora biti nekaj drugega.«
»Morda pa se je ubogi mucek kam zataknil in ga boli.«
»Misliš?«
»Ko pa tako stoka. Pokliči gasilce!«
»Gasilce? Zdaj sredi noči?!« Zajel sem sapo in nadaljeval: »Prav. Ampak ti boš pobirala vstopnino.«
»Kakšno vstopnino?«
»No, če se bodo gasilci sredi noči pripeljali s svojimi kamioni, nabili reflektorje v našo hišo, prislonili lestve ter začeli odkrivati streho in puliti deske samo zato, da bodo ven potegnili nekaj kar niti ne veva kaj je, niti kje je … bo to ena huda predstava. Za vse sosede in pol vasi.«
»Trap!«
In vreščanje kar ni in ni pojenjalo. Mislim, vreščanje tega mačka ali karkoli že pač je ta stvor. Ne možinjino. Ali moje.
Potem pa kar na lepem … Kot bi odrezal … Tišina!
»No, krasno. Šel je! Zdaj bo mir.«
»Mogoče je pa umrčkal?«
»Umrčkal? Kaj, a misliš, da ga je kap od vreščanja?!«
»Ne, od bolečin. Saj si slišal, kako je jokal.«
»Jokal? Daj, prosim te … Greva spat!« sem zaključil pogovor, ker je bila ura prav res pozna. Oziroma zgodnja, odvisno pač, s katerega konca gledaš: a si se pravkar zbudil ali greš šele spat.
In je bilo pozno. In sem šel spat. A zaspal nisem. Ne takoj.
In zjutraj mir. In tišina. In preko dneva: mir in tišina. In sem pobaral soseda, če se mu je kaj skalil nočni mir. Pa je rekel, da nič ni slišal, da pa večkrat vidi kakšnega polha ali podlasico plezati po strehi. Smo pač na vasi in gozd je blizu.
In sem seštel ena in ena. Prav dobesedno: Ena in ena. In sem povedal možinji, ko je prišla iz službe, da si bo, če ji bo sreča mila in če se bo onó ugnezdilo in imelo potomce, za novo leto lahko omislila kučmo ali ovratnik. In naj mi živaloljubci ne zamerijo, saj je samo hec.
In sem še pomislil, da sta se kosmata stvora tam na žlebu ali podstrešju ali kjerkoli že morda le pogovarjala. Kot midva z ženo. Pri zrelih zakoncih so vsi pogovori nekolikanj glasnejši: malo zaradi naglušnosti, malo pa zaradi strasti!

G. Čušin, Razsuti tovor, v: Ognjišče 5 (2014) 17.