Pozdravljeni! Imam mlajšo sestrico, ki hodi v peti razred osnovne šole. Meni je šla šola gladko, ni se mi bilo treba veliko učiti, v glavnem sem imela petke. Zdaj hodim na gimnazijo, ki mi tudi ne povzroča preveč težav. No, učiti se moram, ampak gre. Moja sestrica pa ima veliko več težav, pravijo, da ima ADHD, v šoli ima učno pomoč, pogovore s svetovalno delavko. Zelo težko gre v šolo, zjutraj večkrat joka, včasih se zgodi, da zaradi glavobolov sploh ne gre v šolo. Tudi moja mama je zaradi tega precej obupana. Čutim, kako šola zdaj celi družini predstavlja hud stres. Po drugi strani pa razmišljam, da ima šola pretiran vpliv na življenje otrok, sploh ves tisti stres, ki ga povzroča nabiranje točk. Nekje sem slišala (pa ne vem, če je res), da v Italiji na primer osnovnošolci sploh ne nabirajo točk, ampak se lahko vsak vpiše na srednjo šolo po svoji želji. Potem sicer ni nujno, da to šolo tudi zmore dokončati, a se lahko prepiše. Kako pa vi gledate na šolski sistem, sploh osnovno šolo, kakšne so vaše izkušnje, kaj bi spremenili, kaj vam je bilo všeč in kaj ne?
Mia, 17 let

Draga Mia!
Najprej bi se ti rada zahvalila za tvojo odločitev, da si z nami delila svoje pomisleke glede šolskega sistema ter težav, s katerimi se srečuje tvoja sestrica. Prepričana sem, da se tvojim vrstnikom in vrstnicam po glavi, bolj ali manj, podijo podobne misli – s takšnimi sem se predvsem v času srednje šole soočala tudi jaz!
Praviš, da ima po tvojem mnenju šola prevelik vpliv na življenje otrok in mladostnikov – tukaj se povsem strinjam s teboj. Šolski sistem v Sloveniji je oblikovan tako, da je za vpis na želeno srednjo šolo ter kasneje na fakulteto treba doseči določeno število točk, potrebnih za izbrano nadaljevanje šolanja. Številnim mladostnikom to predstavlja veliko obremenitev, saj je v primeru, da se nekdo želi vpisati na srednjo šolo oz. fakulteto z visokimi omejitvami, treba vložiti veliko truda, časa ter razumevanja snovi. V nasprotju s slovenskim šolskim sistemom, ki se osredotoča predvsem na pomnjenje velike količine snovi ter doseganje visokih rezultatov, pa se denimo na Finskem otroci in mladostniki učijo tudi praktičnih veščin, kot so recimo šivanje, kuhanje ipd. Mislim, da bi bilo to smiselno vključiti tudi v slovenske šole, saj so praktične veščine poleg teoretskega znanja izjemno pomembne in uporabne tudi kasneje v življenju.
Vsemu stresu navkljub pa sem prepričana, da je znanje, ki ga pridobimo skozi osnovno ter kasneje srednjo šolo, zelo pomembno ter koristno, saj nam širi obzorja in nam omogoča, da nadgrajujemo svoja močna področja ter talente. Pravzaprav imamo kar velik privilegij, da je šolanje v Sloveniji brezplačno, saj morajo denimo v Angliji starši odšteti precejšnje vsote denarja, da njihovi otroci lahko obiskujejo osnovno in srednjo šolo – mnogo otrok v Afriki pa te možnosti sploh nima!
Za konec bi te želela še opomniti, da kljub vsem obveznostim, ki jih od tebe in tvojih vrstnikov zahteva šola, ne pozabiš nase ter na svoje dobro počutje. Zelo pomembno je, da ne zanemariš tistih obšolskih dejavnosti, hobijev, ki te napolnijo z energijo in ob katerih odmisliš ves stres in obveznosti, ki te še čakajo. Lahko je to vsaj 20-minutni sprehod, poslušanje glasbe, branje knjige, pisanje dnevnika, risanje, druženje s prijatelji, čas, preživet z družino, ipd. Ne pozabi, da je skrb za svoje dobro počutje enako pomembna kot šolske (in druge) obveznosti. S takšnim ravnotežjem sem prepričana v tvoj uspeh!
pozdravček, Neža, župnija Zreče

Mia, pozdravljena.
Sem Iza, tako kot ti sem tudi jaz dijakinja gimnazije. Razumem tvoje pomisleke glede šolskega sistema. Želja po sprejetju na določeno šolo z omejitvami lahko posamezniku povzroča precej stresa. Hkrati menim, da so omejitve postavljene z dobrim razlogom – v nasprotnem primeru bi bilo ogromno ljudi z enako izobrazbo, ki se ne bi mogli zaposliti, v nekaterih poklicih pa bi kadra primanjkovalo. Tudi ovrednotenje znanja z ocenami se mi zdi smiselno, je neka motivacija oziroma gonilo, ki nas prisili, da znanje dejansko osvojimo. Razumem, da je to za nekatere zelo naporno. Mogoče je pomanjkljivost sistema to, da takim posameznikom ni namenjene več pomoči in strpnosti. Če prav razumem, ima tvoja sestrica motnjo pomanjkanja pozornosti. Verjetno ji bo v srednji šoli najlažje, če izbere izobrazbo v smeri, ki jo res zanima. Mogoče ji lahko pomagate z iskanjem in raziskovanjem njenih hobijev in talentov. Najpomembnejše je, da ji pomagate pri zavedanju, da šola ni vse. Marsikdo brez blesteče izobrazbe v življenju ogromno doseže. Nismo vsi ljudje za vse, vsak je poseben in dober na svoj način. Vse se zgodi z razlogom, ne pozabi, da nas nekdo od zgoraj vedno varuje. Če sestra ne bo sprejeta na želeno šolo, ima Bog zanjo druge načrte. Upam, da njej in vaši družini ta situacija povzroči čim manj stresa. Osredotočite se na njene dobre lastnosti in imejte se radi. 😊
Iza, župnija Prihova

Pozdravljena, Mia!
Menim, da je izobrazba (posledično tudi šolski sistem) nujno potrebna. Ne predstavljam si, da bi danes nepismena oseba sploh lahko živela povprečno življenje. Mislim, da naš šolski sistem ni popoln, se mi pa zdi kar smiseln. Z osnovno šolo imam kar dobre izkušnje, saj mi je šla odlično :). Všeč so mi bile izbirne vsebine, športni dnevi, ekskurzije, tekmovanja. Niso mi bili všeč nekateri predmeti, domače branje, stvar z nadarjenimi učenci, ocenjevanja, ki so temeljila na pomnjenju …
Mislim, da bi v osnovnih šolah moralo poučevati več moških, malce bi tudi spremenil učno vsebino, kajti o slovenski osamosvojitvi se nismo ničesar naučili. Težavnost bi pa celo povečal, saj je po moji grobi oceni bila približno četrtina vseh vrstnikov na moji osnovni šoli zlatih učencev.
Rekel bi tudi, da je šola vzrok za stres, da pa je njegova količina odvisna od pričakovanj nas samih, naših staršev …
Žal mi je, da ima tvoja sestra takšne težave. Sočustvujem, kaj več pa ne znam.
Luka, župnija Zreče

Živjo, Tamara!
Ob misli na raziskavo, ki si jo zasledila, tudi mene strese, vendar za to ne bi krivila šole. Šola nam v veliki meri ponuja izobraževanja in ozaveščanje glede tega. V prvi vrsti bi se glede omenjene raziskave vprašala, ali so starši teh najstnic zadovoljni s svojo postavo in zunanjim videzom, saj se to prenaša tudi na otroke. Morda imajo najstnice tak zgled že doma, od otroštva. Po drugi strani so tu še družbena omrežja, ki pa niso edina kriva za tako mišljenje najstnic. Kaj pa novice vseh vrst? Tudi pri uporabi družbenih omrežij bi morali imeti prvo vlogo starši, že ko otroku kupijo telefon ali računalnik. Na spletu so vsebine, ki imajo starostno omejitev. Ker je v najstništvu nekaj najboljšega kršiti vsa pravila, najstniki zaidejo tudi na strani s starostno omejitvijo, kjer lahko napišejo katerokoli letnico rojstva. Problem je, da družbena omrežja brez večje cenzure dopuščajo objavljanje takih vsebin. Rešitev vidim v tem, da bi na spletu vzpostavili strožjo cenzuro in s tem preprečili dostop najstnikov do teh vsebin do polnoletnosti. Sicer pa leta niso merilo za nezadovoljstvo s svojim telesom!
Ana, župnija Mokronog

Pisanje Mie me je potegnilo v razmišljanje, saj sem ravno vključen v proces pedagoško-andragoškega izobraževanja. Srečujem se z vsebinami, ki sestavljajo različne učne procese: ocenjevanje, didaktični pristopi in podobo. Lahko priznam, da z veseljem spoznavam ozadja in smiselnost posameznih delov učnega procesa. Dragoceni se mi zdijo tudi trije različni odgovori mladih na Mijino pisanje, ki pritegnejo k dodatnemu razmisleku, kako njeni vrstniki, vrstnice gledajo na slovenski šolski sistem. Vsak izmed njih doda svoj poudarek. Njihova razmišljanja se mogoče nekoliko manj dotikajo še ene tematike, ki se mi jo zdi smiselno dodati ob bok, namreč, kako starši stojijo svojim najstnikom ob strani v izobraževalnem sistemu. Kolikokrat mogoče starši svojim otrokom postavijo lestvico šolskih ciljev tako visoko, da jim to prinaša dodaten pritisk in stres? Prepričan sem, da glede tega zagotovo ni enoznačnega recepta, vendar se dinamika ne razvija samo na strani izvajalcev šolskih vsebin, ampak tudi na nivoju družbe, družine oz. staršev v odnosu do šolskega sistema. Ali če povem s primerom: Pred nekaj tedni sem bil na enem od kariernih sejmov, kjer so se predstavljale tudi različne fakultete. Od strani sem opazoval dogajanje pri enem izmed predstavitvenih pultov, ki sta se mu približala mama in sin, verjetno dijak zadnjega letnika. Vsa vprašanja je zastavljala mama, sin je zgolj tiho stal v ozadju. Sam pri sebi sem se spraševal, kdo se pravzaprav želi vpisati na določeno fakulteto.
Strinjam se, da se da v šolskem sistemu marsikaj spremeniti, marsikaj je mogoče olajšati, in zagotovo se bodo spremembe dogajale, saj gre za proces, ki se spreminja. Razmere nikoli niso črno-bele. In ne želim si, da razglasimo zgolj grešnega kozla, bodisi učitelje, ocene, sošolce, starše bodisi sebe, če mi učenje trenutno ne gre … Vse našteto lahko pomaga, da se učenje preliva v konkretno življenje in da pripomore k življenjskim veščinam ter modrosti.

R. Friškovec, Kaj pa vi pravite ... z Robertom, v: Ognjišče 3 (2023), 60-61.

Robert, pozdravljen!
Sem bil malce v zadregi, kako naj ti sploh pišem, pa sem našel tvoj elektronski naslov kar na netu. Izpostavil bi rad svoje doživljanje. Imam kar nekaj prijateljev in lahko rečem, da se odlično razumemo. Kar me moti, je to, da večina od njih precej pogosto preklinja. Pravzaprav se tega sploh ne zavedajo, ker prileti kletvica iz njihovih ust kot nekakšen medmet. Vsi mogoči ‚izustki‘ za moške in ženske spolne organe. Ne gre za to, da bi se sam delal nekega svetnika, ampak mi res ni okusno, da oseba preklinja. Nekajkrat sem jih skušal tudi opozoriti, če lahko malo manj preklinjajo, ker mi gre na živce, pa sem na koncu izpadel samo kot tisti, ki teži. Preklinjanje se mi zdi že kot neke vrste kultura mladostniškega govorjenja. Marsikdo je prekopiral govorico od doma, ker se niti mnogi odrasli ne zadržijo, da ne bi preklinjali. Potem si rečeš: »OK, tip je jezen in zato preklinja …«, ampak mislim, da to ni to. Med prijatelji imam tudi takšne, za katere vem, da hodijo k maši, pa jim je prav malo mar, kaj prileti iz njihovih ust. Kakšne izkušnje imajo drugi mladi in kako se s tem soočajo? Hvala, Robert, za odgovor.
Klemen, 17 let

Klemen, pozdravljen!
Kletvice nas, predvsem mlade, že nekaj časa spremljajo na vsakem koraku, saj jih uporabljamo iz različnih razlogov: iz jeze, ko želimo kaj poudariti ali koga užaliti, ali pa preprosto kot mašilo, če ne najdemo druge besede. Ne moremo pa zanikati dejstva, da so glavni medij za širjenje vulgarnih izrazov ljudje, s katerimi se družimo, predvsem osebe, s katerimi smo si blizu. Ko smo namreč v družbi prijateljev, smo pod neposrednim vplivom njihovega izražanja, navad in tudi načina mišljenja.
Prvotno naj bi bilo preklinjanje način, kako si dati duška ob izrednem stresu ali čustvu in s tem vzbuditi pozornost, saj je očitno, da s temi besedami nekaj ni v redu in zato oseba po njihovi uporabi občuti nekakšno zadoščenje, četudi ga spremlja slaba vest. Če pa se človek prepogosto poslužuje uporabe kletvic, se izniči prvoten namen preklinjanja in vse skupaj postane nesmiselno. Grde besede tako postajajo vedno pogostejše v izražanju in za doseganje prvotnega učinka preklinjanja ga je treba vedno pogosteje uporabljati. Na ta način lahko postanemo otopeli in popolnoma imuni na preklinjanje, kar bo v ljudeh, s katerimi se družimo, vzbudilo odpor in nelagodje. Ljudje preklinjanje pogosto asociirajo s slabimi in nemarnimi osebami, zaradi česar se jim potem raje izognejo.
Po mojem mnenju ni preklinjanje nič drugega kot slabo in nepotrebno, saj se mu je mogoče tudi v stresnih situacijah ogniti in ga nadomestiti s čim učinkovitejšim. Uporaba kletvic ni seveda glavna lastnost, ki definira človeka, vseeno pa nam je včasih žal, da slišimo te besede leteti iz ust dobrih prijateljev in ljudi, za katere nam je mar. Glede tega sicer ne moremo ukreniti veliko, saj je način izražanja izbira vsakega posameznika, lahko pa poskusimo biti dober zgled in prijateljem na pomenljive in umirjene načine damo vedeti, da se ne strinjamo z njimi, ter jim skušamo vzbuditi slabo vest.
Manca, župnija Kanal

Klemen! Z besedilom se lahko poistovetim.
Tudi sama sem v družbi, v kateri prijatelji ne govorijo lepo in preklinjajo, moram pa priznati, da tudi meni iz ust sem ter tja prileti kakšna grda beseda, čeprav se temu poskušam kar se le da izogniti. Po mojem mnenju je grdo govorjenje posledica družbe, v kateri se gibljemo, veliko pa se tudi naučimo od staršev. Opažam, da je preklinjanje postalo navada in vsakdanja stvar v življenju tako mladostnikov kot tudi starejših, zrelejših ljudi. Tudi meni gre tovrstno govorjenje na živce, zato prijatelje oziroma bližnje opozarjam, ko grdo govorijo. Želim, da bi to počeli tudi ostali ter bi se na ta način poskušali odvaditi govorjenja grdih besed. Lep pozdrav!
Nika, župnija Ljubljana-Rudnik

Klemen, oba opažava enako težavo kot ti.
Dejstvo je, da so v današnjem času kletvice postale zelo razširjene, žal tudi med najmlajšimi. Tudi če jih otroci in mladostniki ne prevzamemo od staršev, smo z njimi obkroženi na družbenih omrežjih, televiziji, žal pa tudi v šoli. Večina staršev doma takega govorjenja s strani otrok ne tolerira in otroke kaznuje, žal pa to ni dovolj, če se tem besedam tudi sami ne uprejo in so slab zgled. Kletvice so prepogosto stvar odraslih, prav zato pa so tako privlačne za mlajše, ki se z uporabo le-teh počutijo 'kul'. Med fanti je prav ta (lažen) občutek moškosti razlog za uporabo grdih besed. Med dekleti so kletvice kot neke vrste moda, saj z njihovo uporabo sledijo trenutnim trendom in s tem pokažejo, da si upajo tudi same izražati nekoliko vulgarno. Velikokrat je pri obeh spolih močan razlog pritisk družbe. Mladostniki se brez uporabe kletvic počutijo izobčene, saj jih družba označi za tiste, ki si ne upajo.
Meniva, da imajo veliko več poguma tisti najstniki, ki se kletvicam znajo upreti. Lahko bi rekli: malo je potrebno, da slediš čredi, le izjeme so tiste, ki si upajo izstopati in stati za svojimi načeli. Klemen, tebi in tudi vsem ostalim mladim svetujeva, da si v družbi upajte izstopati s pravo vero, z odrekanjem kletvicam ter opozarjanjem ostalih, da niso na pravi poti. Le tako bomo lahko kot družba zmanjšali uporabo teh besed ter se odrekli zlu. Vsi vemo, da nas prijaznost nič ne stane, zato: mladi, upajte si izstopati in ne pozabite, da ste ravno vi tisti, ki ustvarjate boljši svet.
Urška in Matevž, župnija Rodik

Klemen, pozdravljen!
Tudi sama sem večkrat opazila, da nekateri ljudje razne kletvice in vulgarne besede uporabljajo kot mašila. Ko so v zadregi, kaj reči, ali potrebujejo trenutek, da strnejo svoje misli, uporabijo eno izmed besed, ki ima v kulturi več različnih pomenov in zato lahko njihovi sogovorniki sami interpretirajo njen pomen. Če dobro pomisliš, imaš verjetno tudi ti kako besedo ali frazo, ki jo uporabljaš na tak način. Predlagam ti, da dobro premisliš, zakaj te to moti, in se o tem pogovoriš s prijatelji. Najbolje, kadar si s kom od njih sam, ne pred celo skupino. Pojasni jim svoje razloge, hkrati pa bodi odprt in naj ti glavni cilj ne bo prepričati, temveč pojasniti.
Lepo se imej!
Nežka, župnija Črna na Koroškem

Kot nalašč lahko v tokratni rubriki povežemo par niti. Februar je mesec kulture – vsega, kar ustvarja človek in kar gradi. 21. februar so Združeni narodi izbrali za mednarodni dan maternega jezika, v spomin na ubite študente, ki so 21. februarja 1952 v Bangladešu protestno zahtevali uradno rabo njihovega maternega jezika, bengalščine.
Kaj vse prihaja iz mojih ust in koliko se res potrudim, da gojim pisano in izrečeno besedo? Jezus pravi: »Človeka ne omadežuje to, kar gre v usta, ampak kar prihaja iz ust, to omadežuje človeka« (Mt 15,11). Ni opravičila za preklinjanje, ni izgovora, češ da sem jezen, imam dovolj, ne gre drugače …, niti preklinjanje ni stvar odraslih. Dejstvo je, da je preklinjanje nasprotje blagoslova. Preklinjanje je vsaka grda beseda. Na čigavo stran želim s svojim govorjenjem stopiti? Čeprav pravijo, da naj bi bilo preklinjanje zgolj odpiranje ventilov, da nas ne raznese, je pravzaprav preklinjanje pljuvanje v lastno skledo. Kletev prizadene gorje človeku, ki jo izreče.
Klavrno je poslušati kletvice, ki jih ljudje izrekajo ter se slišijo kot medmet, vrinjen med »dober« in »dan«. Ni nam treba dokazovati drugim, da smo jim enakovredni, tako da preklinjamo kakor oni. Osebno slišim marsikakšno kletvico v zaporu, vendar sam med zaprtimi ljudmi ne preklinjam in to opazijo tudi oni.
Svoje govorjenje je smiselno ozavestiti. Spodbudimo nekoga, ki mu za­upa­mo, da nas opomni, če nas sliši preklinjati. Svojo nemoč, prekrižane načrte, jezo in nestrinjanje se učimo spraviti na plano na drug način: tako, da se učimo o tem spregovoriti, opisati svoja čustva brez kletvic; s sprehodom ali športom; širimo svoj besedni zaklad s prebiranjem knjig in treningom novih besed. Naj moje besede gradijo svet in ga ne rušijo!

FRIŠKOVEC, Robert, (Kaj pa vi pravite ... z Robertom). Ognjišče 2019, leto 57, št. 2, str. 60-61.

Dragi Robi in mladi, ki berete to rubriko! Z vami bi rad delil eno osebno stvar, zato mi ni najlažje, ko to pišem. Hkrati pa ni nič posebnega, morda je kar pogosto med fanti mojih let. Govorim o odnosu s svojim očetom. Predvsem o pomanjkanju odnosa. Ne želim v tem kratkem pisanju valiti krivde nanj, ampak občutek imam, da sem ga razočaral. Predvsem zaradi moje izbire šole, hodim namreč na bolj umetniško šolo, moj oče pa je klasični strojnik. Zdi se mi, da sva se odtujila predvsem zaradi tega, pa morda tudi zato, ker kot družina nismo veliko skupaj. Oče je tudi veliko odsoten, veliko dela. Zaradi tega nama s sestro nikoli ni nič manjkalo, nikdar pa nisem imel občutka, da sem kot edini sin dosegel očetova pričakovanja. Nikoli se sicer še nisem uspel zares pogovoriti z očetom, morda tudi zato, ker je bolj zaprte sorte. Kakšne so vaše izkušnje z vašim očetom? Kako bi lahko načel pogovor o teh mojih občutkih – ne želim ga namreč prizadeti …? Lep pozdrav vsem!
Voranc, 17 let

V življenju nas ves čas spremljajo pričakovanja. Starše imamo radi in so nam že od otroštva vzor. Zato nam je pomembno, kaj si mislijo o nas in kaj pričakujejo. Seveda jih ne želimo razočarati. Vendar si moramo poklicno pot izbrati sami, in sicer tisto, ki nas zanima in nam je všeč, saj bomo poklic opravljali mi, in ne naši starši. Sam veš, zakaj si izbral to šolo. Če si to res želiš, vztrajaj. Tvoj trud bo poplačan in ga bo prej ko slej opazil tudi oče.
Moj odnos z očetom ni najboljši. Nisva zelo povezana. Čeprav se nikoli nisva veliko pogovarjala, sva včasih imela res dobre pogovore in želim si, da bi bilo tega več. Ob vseh obveznostih nekako ne najdeva časa in tudi nisva vedno pri volji.
Predlagam ti, da najdeta neko skupno stvar, ki vaju bo povezala. Počnita nekaj skupaj, in ob tem bosta imela tudi čas za pogovor. Spomnim se, ko sem s svojim očetom pospravljala drva. Takrat sva skupaj preživela kvaliteten čas. Veliko sva se pogovarjala, še nekaj naredila zraven, in oba sva bila zadovoljna.
Larisa, župnija Novo mesto – sv. Janez

Dragi Voranc,
tudi moje izkušnje z očetom so podobne. Sicer se nisem odločil za šolo s področja, ki mu ne bi bilo pisano na kožo, a ga prav tako kot tvojega očeta ni veliko doma. Dosti dela tudi popoldne in težko je najti čas za pogovor. Celo ko ima nekaj časa, ga v veliki meri porabi za moji mlajši sestrici. Zato razumem, kako se počutiš. Svetujem ti, da do njega pristopiš, ko bo sam. Vem, da za to ni veliko časa, ker imaš obveznosti za šolo, prav tako kot ima on svoje. A si moraš sam vzeti nekaj časa za vajin odnos. Začneš lahko z nekaj preprostimi vprašanji pred odhodom v posteljo. Nekaj v smislu, kakšen je bil njegov dan ali kaj podobnega. Poskušaj tako dan za dnem. Postopoma poglobi pogovor. Začenjaj daljše pogovore na temo tebe, tvojega življenja, prihodnosti in odločitve za šolo. Pojasni mu, da te to področje veseli tako kot njega strojništvo. Vem, da te bo razumel. Ti si tisti, ki mora zbrati pogum in očeta ogovoriti.
Srečno, Tine, župnija Novo mesto – sv. Janez

Spomnim se, da sem pred leti dobil prošnjo za posredovanje v konfliktu med družinskima članoma. V opisu je bilo navedeno, kako je pravzaprav za vse, kar se dogaja v tem odnosu, odgovorna le ena oseba. Ko smo se dobili, sem oba povabil, da mi opišeta svojo plat zgodbe. Eden od njiju se je takoj po teh besedah naslonil na svoja kolena in glavo spustil navzdol. Druga oseba v tem konfliktu je predlagala, da bi začela … V nadaljevanju je sledil opis, kaj vse je pripovedovalec storil za nasprotno stran. Ob vsem tem je nasprotna stran, oseba, ki je bila naslonjena na svoja kolena, mirno vztrajala v svoji drži. Po približno dvajsetih minutah pripovedovanja pa je ta oseba dvignila glavo, nekaj trenutkov mirno zrla v svojega nasprotnika in nato izjavila en sam stavek: »Ja, rad me pa nisi imel nikoli!«
V tem konfliktu sta bila pravzaprav udeležena oče in sin. Oče je v svoji predstavitvi povedal, kaj vse je naredil za sina, kaj vse mu je kupil, omogočil, čemu vse se je moral odreči … Na drugi strani je dobil drugačno ogledalo. V razreševanju in iskanju poti naprej se je kasneje izkazalo, da je osnovna komponenta, ki jo pogreša sin, ljubezen, ki pa jo sam občuti predvsem v času in očetovi navzočnosti. Oče se je dejansko ujel v zanko vseh mogočih opravil, ki mu jih je nalagala služba in njegove ostale aktivnosti. Velikokrat se spomnim na ta stavek, ki je odmeval v prostoru, med dvema, ki sta prišla zaradi konflikta, ki sta ga doživljala v odnosu. »Ja, rad me pa nisi imel nikoli!« Če vseeno stopim nekoliko v bran očetu, si danes mislim, da je oče marsikaj počel za blagostanje svojega sina, tudi z mislijo, da ga ima rad in da vse, kar mu nudi in omogoča, predstavlja njegovo ljubezen. Živimo v času, ko mnogokrat slišimo drug od drugega, da nimamo časa, kako nam ga zmanjkuje in kako smo ujetniki te spremenljivke v človekovem življenju.
Kaj naj ti podarim, človek? Podobno vprašanje si mogoče zastavlja marsikdo od vas, ko želi obdarovati sebi drage ljudi. Nemalokdaj lahko imamo težavo s pravim darilom, posebej, ko se hitro izgubimo v množici materialnosti, ki nas obdaja in z mnogih strani pritiska na nas s poceni ponudbo in umetno ustvarjenimi potrebami. Če prisluhnem današnjemu človeku, ki mi sporoča, česa mu manjka oz. nima, je med prvimi na seznamu želja zagotovo stavek, ki ga pogosto slišim: »Nimam časa.« Ljudje menda nimamo časa. Najpogosteje nam ga zmanjka v okoljih, kjer bi ga potrebovali največ, v družini, med prijatelji. Zato je smiselno, da sočloveku podarimo čas – svoj čas. Koliko od nas je že naredilo darilni paket, kjer je bilo preprosto sporočilo: Za letošnji božič ti poklanjam eno uro časa na teden? Marsikdo bi se razveselil takšnega darila.
Velikokrat slišim mladostnike, ki sporočajo, kako so starši lahko pametni, pa ne v smislu, da bi bila pohvaljena modrost staršev, ampak v smislu, da so vedno v polni zlasti nekih nasvetov in usmeritev, pa tudi zgodbic, kako so oni nekaj naredili, kako so se znašli v podobni situaciji v svojem času. Mladi zelo jasno sporočajo, da ne prosijo v prvi vrsti za nasvet, ampak da bi lahko spregovorili o tem, kaj doživljajo, kaj nosijo v sebi. Tudi Voranc v svojem pismu sporoča predvsem vsebino, ki jo doživlja v odnosu do očeta. Mogoče njegov oče sploh nima nobenega jasnega stališča glede izbire sinove šole, a Voranc ima v sebi skrb, kaj si pravzaprav oče misli. V naših odnosih je lahko veliko predvidevanj, ugibanj, ki pa jih pogosto ne izrazimo in ne preverimo na drugi strani odnosa. Na misel mi prihaja lik sv. Jožefa, o katerem marsičesa ne vemo, kar pa vemo, je v Svetem pismu zapisano z zelo malo besedami. Opisana je predvsem njegova drža, njegova dejanja. Sam si sv. Jožefa predstavljam kot tistega, ki je znal poslušati in je v modrosti ter tudi povezanosti z Bogom iskal svoj odziv do svojih najbližjih. Ja, tudi če je bil veliko tiho, je po moje spregovoril z dejanji.

 Naj bo prav on lik, ki nas moške spodbuja, da oblikujemo svojo vlogo in jo utrjujemo v različnih odnosih, posebej tudi očetje do svojih otrok in otroci do staršev. Kaj podariti človeku kot darilo ob vstopu v novo leto? Pravzaprav je to nekaj, kar je tudi nam podarjeno in kar smo.

R. Friškovec, Kaj pa vi pravite ... z Robertom, v: Ognjišče 1 (2024), 60-61.

Robert, pozdravljen! Že nekaj časa imam eno dilemo, opažanje, o katerem tudi s prijateljicami kdaj debatiramo. Gre za temo skreganosti med Slovenci. Včasih v medijih govorijo celo o razklanosti naroda. Pa ne govorim samo o razdeljenosti zaradi druge svetovne vojne in dogodkov po njej. Govorim tudi o prepirih med sosedi, sovražnem govoru, pa o družinskem nasilju ... Nekje sem tudi prebrala, da smo Slovenci v vrhu lestvic tistih, ki se tožijo na sodišču. Kaj pravite – zakaj je tako? Sama si še nisem prišla na jasno.
Brina, 16 let

Slovenci smo že po naravi nastrojeni en proti drugemu.
Med sabo tekmujejo sosedje, družinski člani, prijatelji kot tudi stranke v vladi in izven nje. Nekateri imajo to še bolj izrazito in grejo v res skrajne mere prepirov. Nekateri celo pristanejo na sodišču. Sama sicer nimam opredeljenega natančnega vzroka za to, ampak mislim, da so v veliki meri za to krivi tudi mediji ter seveda zgodovina našega naroda. Naš narod je bil v zgodovini precej razklan in menim, da se je to na žalost preneslo tudi v sedanjost. Sicer ni tako hudo, kot je bilo včasih, vendar se bo poznalo še kar nekaj desetletij. Mediji pa vse bolj spodbujajo k takemu neprimernemu obnašanju. Pa ne samo mediji, tudi vplivneži. Vse večkrat zasledimo konflikte med vplivneži in nekateri jih pač poskušajo posnemati. To obnašanje naroda res ni primerno, ne spoštljivo, kaj šele zaželeno. Narod bi moral držati skupaj, biti enoten, zato prosim, res ne počnite tega, ker s tem ne mečete slabe luči le nase, ampak tudi na cel narod in državo.
Larisa, župnija Sv. Križ - Gabrovka

Razklanost naroda najbolj vidim v času volitev,
ko se začne kampanja, pa ko se pred volitvami pogovarjam s prijatelji. S posmehom mi povedo, da ne bodo šli nikoli na volitve, da je to brez zveze, da so vsi politiki isti. Kdo je torej razklal ta narod, to našo mlado državico? Jaz sem se zelo veselil, ko sem postal polnoleten, da se bom končno lahko udeležil volitev. Sprašujem se, ali res naša domovina ni vredna, da oddamo vsak svoj glas. In zakaj ni vredna mojega zanimanja, mojega časa? Zakaj se ne bi zanimali za razvoj, za prihodnost, zakaj ne bi Slovenci tudi molili za pametne voditelje? Imamo kak pameten razlog? A nam je res vseeno, kdo odloča? Poglejte, koliko manjših ali večjih narodov si po svetu prizadeva za lastno državo in hrepeni po samostojnosti. Že desetletja krvavijo, pa so še vedno pod jarmom močnejših. Boli me tudi izkušnja iz preteklih let šolanja, ko učiteljice niso smele ali niso mogle kaj več povedati na primer o osamosvojitvi Slovenije. Tudi nekateri učbeniki so tako oblikovani, da ta tema pride na vrsto ob koncu šolskega leta, ko smo vsi že z možgani na paši. Je to nalašč? Kdo noče, da se državljanska zavest dvigne? Žalostno dejstvo je tudi to, da smo Slovenci radi na sodiščih. Kaže na to, da se ne znamo pogovarjati, da drug drugega ne slišimo, da ne priznamo svoje zmote in trmarimo kot otroci v trgovini. Menim, da je to posledica slabe vzgoje. Videl sem, kako so učitelji v šolah zasičeni z res nepotrebnimi vsebinami in projekti, namesto da bi nam podali neke osnove za življenje, da bi nam razjasnili temeljna vprašanja, s katerimi se srečujemo.
Uroš, župnija Sv. Križ - Gabrovka

Brina, mislim, da razkol Slovencev v največji meri izhaja
iz svetovnonazorske razdeljenosti, ki Slovence v različnih državnopolitičnih tvorbah deli že kakšnih dvesto let. Ta različnost tudi ne bi bila tako problematična (kot tudi niso kulturne razlike med slovenskimi regijami), če je ne bi komunistična revolucija izkoristila za spodbujanje sovraštva in nasilja. Iz vojnih in povojnih zločinov pa izhajajo nepopravljene krivice in duševno trpljenje na vseh straneh, ki vpliva na naše odzive ali prezir (na družabnih omrežjih). Mislim pa, da nas nepravičnost (mnogi jo vidijo že v neenakosti) v družbi zelo moti, naj bo zaradi naše katoliške ali socialistične naravnanosti. Drugim ne privoščimo večjega ugodja, delavnim pa očitamo grebatorstvo. Sklepam, da sta na slovenske vrednote vplivali nenadnost vsiljene sekularizacije po 2. svetovni vojni in hitra liberalizacija z uvozom zahodne potrošniške kulture, ki jo verjetno tudi sama opažaš (recimo halloween). Tako namesto družine postaja vrednota ugodje, bogastvo. Nevoščljivost in na drugi strani vzvišenost (kot jo na primer opisuje Prežih v Samorastnikih) je vzrok mnogih sosedskih sporov. Zaverovanost v svoj prav pa nam utrjujejo mediji in medijski mehurčki, v katerih ostanemo, če ne iščemo neodvisnih novic. Vprašal sem se, kaj pa nas povezuje. Zagotovo so to praznovanja, mislim da smo Slovenci ob praznovanju bolj družabni od drugih narodov, kljub pregovorni zadržanosti. A državni prazniki, ki minejo brez javnih prerekanj, so morda Prešernov dan, novo leto in martinovo. Vseeno pa je alkohol tudi problem, ki se odraža v družinskem nasilju, obrekovanju in črni kroniki. Tudi v prometu, kot pri zvitosti izogibanja zakonom, marsikdo skuša skrivoma kršiti predpise, jezi pa se na soudeležence, če počnejo podobno. Dvojni standard, ki se najde tudi na sodiščih – res imamo po deležu največ primerov v EU. Če bi lahko ugibal, bi vzrok iskal v zaprtosti vase in nezmožnosti komunikacije. Sam sem pomislil tudi na šolski sistem, ki je nekoč spodbujal tožarjenje drug drugega pred učitelji, sedaj pa vse bolj spodbuja sodelovanje. Na družinsko nasilje pa bi pogledal iz vidika prenašanja vzorcev skozi generacije. Še zgolj dve generaciji nazaj je bila revščina večinoma velika in življenjske razmere težke. Ljubezni in topline v vzgoji je bilo malo. Preživetje je bilo le v garanju, odnosi so trpeli. Verjamem, da so današnje razmere tudi posledica tega.
Hvala ti za to vprašanje, saj si mi dala možnost, da sem se ob premisleku o tem tudi pogovarjal z drugimi. In mislim, da je prav v skupnih pogovorih in iskanju stvari, ki nas združujejo, rešitev marsikatere zamere, čeprav se zdi, da je med nami bolj malo odpuščanja.
Luka, župnija Poljane nad Škofjo Loko

Pozdravljena, Brina,
super se mi zdi, da razmišljaš o našem narodu, da te zanima, zakaj smo Slovenci med sabo tako razdeljeni, da nas v nekem pogledu to celo ločuje od drugih evropskih držav in postavlja na prvo mesto v Evropi. Tvoje vprašanje me je spodbudilo, da sem tudi jaz o tem razmišljala, se pogovarjala z drugimi in prišla do takega zaključka: zagotovo obstaja več dejavnikov, ki vplivajo na sprtost med Slovenci, izpostavila bi pa predvsem tri – zgodovino, vrednote in slovenski značaj.
Kar se tiče zgodovine: med Slovenci so se nesoglasja pojavila večkrat, že v času reformacije, ko so nekateri sprejeli protestantizem, drugi so ga preganjali, kasneje v 19. stoletju med mlado- in staroslovenci, najbolj pa smo se zagotovo razdelili med drugo svetovno vojno in v času po njej, kar seveda posredno vpliva na naše odnose v sedanjosti in je po mojem mnenju glavni razlog za sedanjo napetost v našem narodu. Komunistična partija, ki je pred osamosvojitvijo Slovenije pri nas vladala dobrih štirideset let, ni trpela nobenih tekmecev in drugačnega mišljenja. Nasprotno misleči so ali bežali v tujino ali bili kaznovani (s smrtjo oziroma zaporom) ali pa so morali skrivati svoje prepričanje ter biti pokorni vladajočim. Ta režim je vztrajal do leta 1990, kar pomeni, da je večina danes živih Slovencev še živelo v njem. Na eni strani torej strah in nemoč, na drugi občutek moči in večvrednosti. Postavi se v vlogo nekoga, ki so mu na primer med vojno partizani (se pravi bratje Slovenci) ubili starše, potem pa za to toliko časa ni dobil opravičila oziroma ta umor ni bil obsojen kot največji zločin, pač pa so storilci še danes celo povzdignjeni v narodne junake. Če ni opravičila in odpuščanja, ni pomiritve, in ta nemir, nemara celo sovraštvo, se prenaša iz roda v rod, vse do danes. Odsev zgodovine je tudi v tem, kako Slovenci danes razumemo politiko: levi naj bi slavili pretekli režim, desni pa naj bi zaničevali pomen osvobodilnega boja, ki ga imajo na levi za največjo vrednoto. Po mojem mnenju bi obsodba zločinov, ki so se dogajali med drugo svetovno vojno in po njej, pripomogla k pomiritvi naroda in k spravi Slovencev, da ne bi bilo več take napetosti v narodu. Iz nje namreč v veliki meri zajemajo tudi sovražni govor in prepiri med sosedi. Sicer se danes že počasi dela korake naprej v smislu izkazovanja spoštovanja in pietete do žrtev komunizma (na primer prekop posmrtnih ostankov), vendar se kot družba še zdaleč nismo lotili temeljitega prečiščevanja in iskanja resnice.
Kar se tiče vrednot: gotovo je ena največjih vrednot Slovencev delo in ravno na tem področju imamo problem. Ne cenimo dela eden drugega, večkrat se zviška gleda na fizične delavce in na poklice, za katere ni potrebna zaključena fakulteta. Zato se lahko veliko ljudi ne počuti dovolj spoštovanih, tudi to zbuja napetost. Med Slovenci mesto najde tudi veliko nevoščljivosti in privoščljivosti. Drug drugemu ne privoščimo imetja in uspešnosti, izjemno radi beremo črno kroniko in obrekljive novice, vsaj glede na to, kako cveti tisk, ki jih vsebuje. Eden od vzrokov krhanja odnosov v družini je, da se le-ta na lestvici vrednot pomika za dobiček in uspešnost, zato ji tudi kot družba nismo več tako naklonjeni kot nekoč. Med Slovenci je vedno manj razumevanja za družinsko življenje, ki tako kot služba zahteva veliko truda in odgovornosti.
Kar se tiče značaja: Slovenci veljamo za malo bolj zaprt narod, predvsem v primerjavi z bolj južnimi. Zdi se mi, da medtem ko drugje spore rešijo na ulici z vpitjem en na drugega ali s kakšnim pretepom, Slovenci, namesto da bi se pogovorili, raje pestujemo zamero in se spuščamo v sodne postopke, kot bi se nam to zdel še najkulturnejši način za reševanje medsebojnih konfliktov. Za družinsko nasilje bi spet lahko bila kriva slovenska težnja k zaprtosti, ne h komunikaciji, ter tudi lastnost Slovencev, da radi pijemo alkohol. Naša poraba je namreč nad povprečjem Evropske unije: leta 2019 je registrirana poraba alkohola znašala 11,05 litra čistega alkohola na vsakega prebivalca Slovenije, starejšega od 15 let (NIJZ, 2020).
Takšno je moje mnenje. Upam, da ti bo pomagalo na poti iskanja odgovora na vprašanje, ki se ti je porodilo.
Petra, župnija Poljane nad Škofjo Loko

Osebno gledam na sprtost med Slovenci predvsem z vidika, da nam primanjkuje prostora, kjer bi lahko spregovorili. Zelo hitro se počutimo ogrožene in napadene, čemur pogosto sledi branjenje z vsemi mogočimi sredstvi. Pomembno nam je, kdo bo na koncu zmagal, in seveda, da sem to jaz. Zagovarjam, da je v prvi vrsti potreben prostor, da ljudje spregovorijo, kar ne pomeni, da kogarkoli napadajo, ampak da spregovorijo o svojem zornem kotu. Eno od osnovnih načel vsake komunikacije je problem izhodiščne točke. Svoje doživljanje podelim z ostalimi, ne zato, da bi komurkoli očital in metal kamenje v drugega. Smiselno si je zato prizadevati za tako imenovane kroge pomiritve, ki jih poznajo marsikje v tujini in delujejo pod dežnikom obnavljalne pravičnosti. Lahko bi izkoristili marsikatero okolje, kjer smo ljudje povezani, naj bo to soseska, župnija ali krajevna skupnost. Prepogosto smo usmerjeni navzgor in čakamo, da se nekaj zgodi na nivoju države. Ne smemo pozabiti, da se konflikti odvijajo tudi na drugih nivojih in je zato dobro vzpostavljati modele reševanja in upravljanja s konflikti na različnih ravneh. V Sloveniji že kar nekaj časa poznamo tudi možnosti mirnega reševanja sporov, kjer je tudi več alternativ sodnim sporom. Določene konflikte je treba usmerjati, da vključene strani lahko živijo naprej, v smeri morebitne rešitve, s katero sta lahko zadovoljni obe strani.  Zadovoljstvo prinaša mir in spravo. Nobena rešitev ne sme biti izsiljena, ker se v nasprotnem primeru vsebina konflikta vrača kot bumerang. Prav tako si ne smemo zatiskati oči, da konflikta ni oziroma da je ta del zgodovine, kar nas menda v sedanjosti ne zanima več in gledamo le še naprej.

R. Friškovec, Kaj pa vi pravite ... z Robertom, v: Ognjišče 12 (2023), 60-61.

Živjo, Robert! Pišem ti o temi, ki mi je blizu tako z osebnega kot profesionalnega področja – letos bom namreč začela s študijem na Pedagoški fakulteti. Ko končam študij, se vidim kot učiteljica, verjetno malo starejših otrok, morda srednješolcev. Pred dnevi sem nekje na spletu zasledila ugotovitve raziskave, da tretjina slovenskih dijakinj zaradi vpliva družbenih omrežij razmišlja o plastični operaciji. To me je kar streslo, da vsaka tretja punca razmišlja, da ji nekaj manjka ali da bi si morala nekaj 'popraviti'!? Pomislila sem, da smo te najstnice kot družba pustili na cedilu, da mladostnike puščamo neopremljene na družbena omrežja, ki jih zasipajo z lepotnimi ideali in pritiski. Mislim, da šolski sistem na tem področju precej zaostaja, da ne zna pripraviti otrok in mladostnikov na svet družbenih omrežij. Razmišljala sem celo o tem, da bi morala biti družabna omrežja zaradi svoje škodljivosti prepovedana – morda celo do polnoletnosti. Sem grozna, če tako razmišljam? Kaj bi rekli mladi, kaj bi rekel ti?
Tamara, 19 let

Tudi sama bi omejila uporabo spletnih medijev, sploh pri otrocih, ki bi jim onemogočila dostop do kakršnih koli spletnih vsebin, saj je dokazano, da se možgani, ki so konstantno izpostavljeni določenim spletnim vsebinam, slabše razvijajo. Prav zato me bolj kot za najstnike skrbi za otroke. Grozno je, kako uporaba interneta vpliva na ves svet, ki se prav zaradi elektronike vedno hitreje spreminja. Otroci imajo oslabljene motorične sposobnosti, socialne veščine in tudi pri vedenju/obnašanju niso ravno na vrhuncu. Ure in ure preživijo za ekrani, namesto igranja v naravi in druženja s prijatelji. Prav nič me ne čudi, da na takšne otroke v mladostništvu tako zelo vplivajo spletni mediji in da se dekleta poskušajo približati nekim idealom, dobljenim z interneta, ter da jim mnenje nekih tujcev pomeni tako veliko. Krivcev za takšne in drugačne dogodke in razplete ne moremo najti, saj je naše življenje postalo tako prepleteno z internetom, da brez njega praktično ne moremo živeti življenja, kot ga od nas zahteva družba. Se pa popolnoma strinjam, da je potreba po ozaveščanju v šolah in tudi spremembi šolskega sistema že alarmantna. Posledice pasti na spletu ter odvisnosti, ki jo lahko povzročijo družabna omrežja, igrice in videi, so vedno bolj prepoznavne in vedno bolj prisotne v našem vsakdanu; ozaveščanja o vsem pa nikjer, saj pogosto odrasli niti niso tako vešči računalnikov in vsega, kar lahko na spletu počnemo, kot mladostniki, ki s tem že praktično odraščajo. Kljub vsemu pa se gradnja zdrave samozavesti začne doma, v družini. Vsak otrok hrepeni po tem, da bi bil ljubljen in bi ga doma sprejeli točno takšnega, kot je. Samo iz takšnih otrok lahko postanejo mladostniki, ki se zavedajo slabosti in vseh pasti interneta ter znajo živeti z mediji in si začrtati jasne meje, ki jih uporabljajo ne samo v virtualnem življenju, temveč v resničnem svetu.
Janet, župnija Dobrovnik

Živjo,
sama menim, da socialna omrežja dejansko niso škodljiva. Gre le za odnos do njih. Nekateri v osebah na družabnih omrežjih – influencerjih vidijo vzor in stremijo k temu, da bi s tem postali tudi boljša verzija sebe, nekateri pa se z njimi primerjajo na vseh možnih ravneh. Splošno znana resnica je, da se le oni ne pokažejo vedno v realni luči, zato v resnici nikoli ne moremo zares vedeti, kaj se jim dogaja, kako so v resnici videti, kako se počutijo, saj večino časa prikazujejo le lepe dogodke in prizore, ko se imajo fino. Kot družba pa se mi zdi, da smo preveč zahtevni glede tega, kako obravnavamo druge. Ne samo zaradi socialnih omrežij, ampak zaradi drže, da je tisti, ki ni videti “dobro”, sigurno slaba oseba, in kdor ni oblečen v znamke, prav tako ni dober.
Glede prepovedi menim, da je precej nesmiselno, saj lahko na družabnih omrežjih najdemo tudi marsikaj dobrega ter so odlična za komunikacijo z ljudmi, s katerimi nismo tako pogosto v stiku.
Liza, župnija Ljubljana - Sv. Peter

Hejla 🙂
Lahko začnem kar s tem, da se tudi sama večkrat znajdem pri precej podobnih mislih/vprašanjih … Mišljenje, da moraš ugajati družbi in se obnašati kot večina tvojih vrstnikov, se pojavlja vse hitreje v otroštvu. Z vsemi objavami medijev in napredkom tehnologije so se nam kot družbi začele spreminjati vrednote in stališča. Menim, da se v nekem obdobju življenja velika večina mladostnikov znajde v mislih o »popravljanju« samega sebe. Vprašanje je le, v kakšnem trenutku življenja se znajdeš tam in koga imaš okrog sebe, kaj ti pravi okolica pa tudi starši … Ljudje s(m)o ogledalo staršev; če so starši mnenja, da je vse dobro in resnično, težko otroka prepričaš v karkoli drugega. Če starši ne usmerijo otroka, kje je treba narediti »cenzuro« glede tega, kaj je resnično in kaj je obdelano, pri uporabi socialnih omrežij, pri ogledu reklam, s katerimi se vsakodnevno srečujemo, potem hitro razmišljamo o nekih »idealih«. Mnenja sem, da se stvari začnejo zapletati, ko (pre)mladi dobijo nenadzorovan dostop do internetnih vsebin. Tudi v šoli bi se lahko več pogovarjali o samopodobi, marketinških idealih (če temu lahko tako rečemo) ... Starejši kot si, lažje sam presodiš, kje je meja realnosti. Sama sem sicer mnenja, da prepoved nečesa včasih lahko stori le še slabše ... saj veš, tisto, česar se ne sme, je otrokom še »slajše«. 🙂
Prelep dan ti želim,
Jana, župnija Jarše

Živjo, Tamara!
Ob misli na raziskavo, ki si jo zasledila, tudi mene strese, vendar za to ne bi krivila šole. Šola nam v veliki meri ponuja izobraževanja in ozaveščanje glede tega. V prvi vrsti bi se glede omenjene raziskave vprašala, ali so starši teh najstnic zadovoljni s svojo postavo in zunanjim videzom, saj se to prenaša tudi na otroke. Morda imajo najstnice tak zgled že doma, od otroštva. Po drugi strani so tu še družbena omrežja, ki pa niso edina kriva za tako mišljenje najstnic. Kaj pa novice vseh vrst? Tudi pri uporabi družbenih omrežij bi morali imeti prvo vlogo starši, že ko otroku kupijo telefon ali računalnik. Na spletu so vsebine, ki imajo starostno omejitev. Ker je v najstništvu nekaj najboljšega kršiti vsa pravila, najstniki zaidejo tudi na strani s starostno omejitvijo, kjer lahko napišejo katerokoli letnico rojstva. Problem je, da družbena omrežja brez večje cenzure dopuščajo objavljanje takih vsebin. Rešitev vidim v tem, da bi na spletu vzpostavili strožjo cenzuro in s tem preprečili dostop najstnikov do teh vsebin do polnoletnosti. Sicer pa leta niso merilo za nezadovoljstvo s svojim telesom!
Ana, župnija Mokronog

Hvaležen sem za vse odzive mladih na Tamarino pisanje. Odpira se mnogo vprašanj, o katerih se je smiselno pogovarjati in jih naslavljati. Koliko imamo sploh ljudje prostora, da spregovorimo o svoji samopodobi, tudi znotraj družinskega okolja? Mogoče se motim, ampak še vedno imam občutek, da je to neke vrste tabu tema, ob kateri je tudi med družinskimi člani lahko navzoč strah, »kaj si bo drugi mislil« … Dejstvo je, da se nam pri premikanju po medmrežju pojavijo različne vsebine, ki predstavljajo neke vrste ideale lepote, uspešnosti, sreče … Ob vsem tem se pogosto ne ustavimo in vprašamo, kaj vse se ob tem dogaja v mojih možganih, kako se lahko razvije idealiziranje videne podobe in primerjanje s samim seboj. Podobno se dogaja, ko vidimo objavljene družinske fotografije, model nasmejanih in razigranih družinskih članov, sami pa imamo izkušnjo, da družinsko življenje ni vedno takšna pravljica. Moje mnenje je, da bodo internet, omrežja, aplikacije in vse, kar še pride, vedno bolj navzoči med nami in vedno bolj del našega vsakdanjika.
Smiselno bi se mi zdelo, da se učimo kritično sprejemati te vsebine, da ne prevlada rutina, da se ne ujamemo v zanke, ki nam jih nastavljajo algoritmi. Predvsem si želim, da bi bila »online« doživetja pospremljena s pogovorom, da bi nam bilo to orodje v korist, ne pa v škodo. Iskreno upam, da bo tudi tokratni izziv, ki ga je poslala Tamara, pripomogel v tej smeri.

R. Friškovec, Kaj pa vi pravite ... z Robertom, v: Ognjišče 10 (2022), 60-61.

Robert, pozdravljen. Pišem zaradi dileme, ki jo imam. Od majhnih nog me je zanimala vojska, igral sem se z vojački, gledal dokumentarne oddaje na TV o vojaški opremi in podobno. Pa nisem nek nasilnež, vem, da je vojna nekaj groznega. Ampak verjamem, da vojaki delajo tudi za mir, da branijo svoje ljudi, vojske s svojim obstojem preprečujejo napad druge države. Vedno me je fascinirala disciplina vojakov, red, hierarhija, medsebojna podpora. Razmišljam, da bi po končani srednji šoli šel za poklicnega vojaka. Moja sestra pa je nad tem zgrožena, pravi, da bom ubijal ljudi. Zato ne vem, ali bi s to izbiro res naredil nekaj slabega, mogoče je biti vojak celo greh? Nisem še našel pametnega odgovora ...
Luka, 17 let

Iskreno, vojska me dokaj odbija.
Vedno se mi je zdelo, da je tam odkrita želja po nadzorovanju in ukazovanju ljudem. Temelji pa bolj na živalskih nagonih kot na sporazumnem mišljenju. Poleg tega uniči človekovo mentalno zdravje. Ali ne bi bilo lepše preprosto biti gasilec in dejansko pomagati ljudem? Tudi če kot vojak nikdar ne stopiš na aktivno bojišče, si še vedno žrtev sistema in izkoriščanja. Disciplina je zatiranje svobode. Vsakogar se da zmanipulirati v nasilneža. Seveda pa, če je to tvoja želja, ti tega ne morem preprečiti in tudi tvoja sestra ne. Vsak ima svojo pot in včasih traja, da se človek najde. Zato poskusi. V življenju si lahko vedno premisliš.
Matija, župnija Šmarje pri Jelšah

Luka, pozdravljen!
Razmišljal sem o tvojem problemu in odločitvi za poklic vojaka. Ko razmišljamo o omenjenem poklicu, nam sprva morebiti zares pride na misel bojevanje in ubijanje ljudi. Pa vendar menim, da poklic v sebi skriva veliko potenciala, poslanstvo, s katerim se težko primerja veliko drugih poklicev. Opravljanje vojaškega poklica vsekakor ni greh. V ključnih trenutkih lahko namreč pomagaš pri reševanju ljudi v stiskah in pri naravnih nesrečah, varovanju domovine ter prispevaš k ohranjanju miru. Ravno v teh dneh se naša država sooča s stisko, ki jo povzroča obilno deževje in poplavljanje rek. Pri odpravi posledic imajo veliko vlogo tudi vojaki, ki lahko s svojimi vozili in opremo pomagajo pri reševanju in čiščenju. Poleg vsega naštetega pa skupaj s poklicem vojaka pridobiš še navade, red in disciplino, ki ti koristijo tudi v nadaljnjem življenju. V življenju je namreč treba gledati na pozitivne plati, in ne vedno pomisliti zgolj na slabo. Če boš svoj poklic vojaka opravljal vestno in v smeri čim manjšega števila žrtev, jaz v vojaškem poklicu ne vidim problema oziroma greha, kot ga je poimenovala tvoja sestra.
Filip, župnija Teharje

Zdravo,
tvoje vprašanje je precej zahtevno in tudi sam bi imel veliko težav z odločitvijo. Upam pa, da ti bo moje razmišljanje pomagalo premisliti situacijo in narediti pravo potezo.
Vsi vemo, da biti vojak ni enostavno, saj zahteva veliko poguma in požrtvovalnosti. Kot najmanjši del pripadaš mnogo večji tvorbi, pri tem pa skrbiš za sovojake in domovino. Ta skrb ima predvsem dve nalogi – osvajanje ali obrambo. Po mojem mnenju boš glede na to, katera naloga ti je ljubša, ugotovil, kaj te je spodbudilo oziroma s kakšnim namenom bi bil vojak.
Menim, da se tudi kot vojak lahko odločiš za dobro z varovanje človeških življenj ter tudi materialnih dobrin. Ob naravnih nesrečah, kot so na primer sedaj, vojaki pomagajo pri postavljanju protipoplavnih vreč ali popravilu po poplavah in rešujejo življenja.
Prav tako moraš razmisliti, da poklic vojaka ni edini, ki lahko uniči življenje z napačnim namenom. Tudi poklic, kot je učitelj, lahko z napačnim delovanjem vsaj onemogoči polno življenje otrok, če že ne spremeni tok njihovega življenja. Mnogo je tudi poklicev v različnih industrijah, ki s svojim delovanjem posredno škodujejo zdravju ljudi. Vendar proizvajajo izdelke, da lahko celotna družba bolje deluje in imamo visok življenjski standard.
Po drugi strani verjetno ni ničesar, kar bi tako neposredno uničevalo človeška življenja, kot to dela orožje. Njegov edini namen je onemogočanje in pobijanje nasprotnika, tako da nikoli ne more biti ljudem v pomoč.
Kakorkoli, na koncu je tvoj namen, za kaj si boš prizadeval, celo pomembnejši od tega, kakšen poklic si boš izbral. 😊
Jakob, župnija Šmarje pri Jelšah

Zdravo, Luka!
Nikoli se nisem veliko poglabljala ali razmišljala o vojaškem poklicu, saj me to ni najbolj zanimalo. Glede na tvojo situacijo pa se mi zdi, da v današnjem času (vsaj v Sloveniji) vojska služi bolj pomoči ljudem, reševanju iz stisk ter zagotavljanju miru, kot pa bojevanju in ubijanju. Zdi se mi, da če te veseli poklic vojaka, bi moral slediti svojim željam. Med tvojim delom v vojski pa ti priporočam, da se večkrat priporočiš Bogu z molitvijo.
Blažka, župnija Teharje

Odziv mladih na Lukovo pismo se mi zdi pravšen razmislek z razlogi pro in kontra. Večkrat nam zmanjka prav takšen prostor, kjer so lahko izrečeni razlogi za in proti. Nemalokdaj se nam v pogovorih lahko zazdi, da smo se znašli v ringu, kjer čakamo samo na to, kdo bo zadal močnejši udarec in kdo bo zmagal. Argumenti imajo svojo moč, a nas morajo še vedno voditi v nadaljnji razmislek. Luka je smiselno izrazil dvom, ki ga ima glede svoje odločitve. S septembrom se za šolarje ponovno odpirajo šolska vrata, nadaljuje se rast v znanju in osebnosti in hočeš nočeš tudi odločanje o nadaljnji življenjski poti. Pravzaprav danes gradimo svoj jaz v prihodnosti. Vsekakor bodo tudi v letošnjem šolskem letu nastopili tečni, težki, brezzvezni trenutki, vendar nas lahko vedno znova dviga prav zavest, da s svojo držo do učenja gradimo svojo podobo prihodnosti.
Biti vojak je v vsej zgodovini predstavljalo poseben poklic. Dejstvo je, da jih običajno ne opazimo, če ni vojnih razmer oz. drugih okoliščin, kjer bi se lahko pokazala njihova aktivna vloga. Slovenska vojska ima že vrsto let slogan: »V službi domovine!« Osebno se mi zdi potrebno, da vsak posameznik ohranja v življenju pripravljenost služiti domovini, to ne sme biti zgolj odločitev peščice. Služenje tudi ni zgolj obramba in varnost, ampak vsak odnos do sočloveka. Na svoji spletni strani ima Slovenska vojska zapisano, da so »vojaške kariere v Slovenski vojski lahko zelo različne. Gotovo lahko vsakdo, ki razmišlja o zaposlitvi v Slovenski vojski, najde svojo pot, ki ustreza njegovemu znanju, željam in osebnosti ter na kateri se lahko osebno in profesionalno razvija in napreduje.« Prav tako ponujajo različne možnosti, da mladi odkrivajo svojo poklicanost.
Moj nasvet Luku bi bil zato zelo preprost: naj odkriva, naj se pogovori z nekom, ki je zaposlen s vojski, naj se prostovoljno vključi v kak vojaški tabor za mlade ali pa se približa stojnici na marsikaterem dogodku, kjer se Slovenska vojska predstavlja, tudi na vsakoletnem srečanju mladih v Stični. Sam imam dobro izkušnjo na teh predstavitvah, saj lahko v živo spoznaš pisano paleto poklicev, ki se skrivajo na področju Slovenske vojske. Če je to njegov poklic, naj zori v njem. Vsekakor pa so možnosti, tako kot v mnogih uniformiranih poklicih, da nekdo postane tudi zgolj prostovoljec ali pogodbeni rezervist.  Ko smo že omenili začetek šolskega leta, ne bo odveč, če si že takoj izberemo tudi tri vrline, ki zagotovo pritičejo tudi vojski: disciplina, trdo/vztrajno delo in lojalnost. To velja tudi za ukvarjanje s katerim koli športom in marsikatero drugo človeško aktivnostjo. Čeravno se te tri besede komu slišijo grozno, se bodo skoznje kmalu začeli kazati prvi sadovi uspeha.

R. Friškovec, Kaj pa vi pravite ... z Robertom, v: Ognjišče 9 (2023), 60-61.

Živjo, bom bolj kratka. Pred dnevi smo imeli debato glede udeležbe na protestih proti klimatskim spremembam. V šoli večkrat govorimo o tem, posebej, kaj bi morali že zdavnaj spremeniti, da se nam ne zgodi katastrofa. Mene vse skupaj kar skrbi, sploh ker sem bolj zaskrbljene narave. Zanima me, kako se ostali mladi spopadajo s tem – jih skrbi ali delajo kaj konkretnega, da se nam ne zgodi ekološka katastrofa?
Teja, 14 let

Teja,
tudi sam sem glede tega v dvomu. V zadnjih par letih se je zgodilo več vremenskih ekstremov. Najbolj ti predlagam, da osebno začneš skrbeti za okolje, saj vsak posameznik pripomore k izboljšanju stanja. Seveda posameznik ne more spremeniti vsega. Onesnaževanje se je sicer intenzivno začelo že od 1970-ih, v času hladne vojne je bilo veliko testiranj jedrskega orožja, kar je tudi lahko deloma pripeljalo do stanja, ki ga imamo danes, poleg pa še letalstvo in težka industrija. Tudi sam sem malo bolj zaskrbljene narave. Glede ozonske luknje ne vem, kako je s tem, nisem več na tekočem. Moraš pa vedeti, da na žalost ne moremo več ustaviti taljenja ledu, lahko ga samo upočasnimo. Mislim, da če bo začel vsak posamezno, lahko kar precej izboljšamo že dokaj slabo situacijo.
Patrik, župnija Nova Gorica

Teja, naj ti odgovorim v obliki smernic za posameznika.
10 stvari, ki jih lahko kot posamezniki naredimo, da se potrudimo preprečiti ekološko katastrofo, je:
1. Recikliranje starih oblačil.
2. Zmanjšanje količine mesa v naši vsakdanji prehrani.
3. Če imamo možnost, si zelenjavo pridelamo sami na vrtu, če pa te možnosti nimamo, gremo po hrano in ostale izdelke k domačemu proizvajalcu.
4. Obleke kupimo iz druge roke.
5. Zavestno ugašamo luči in ostale električne naprave za seboj.
6. V šoli se lahko predlaga akcija sajenja dreves.
7. Čim manj se vozimo z osebnim avtomobilom, namesto tega uporabimo javni prevoz ali kolo.
8. V trgovine hodimo s košaro, namesto da kupimo plastične vrečke.
9. Ločevanje odpadkov.
10. V trgovinah primerjamo izdelke med seboj in vzamemo tiste, ki so zapakirani v najmanj embalaže.
Neja, župnija Nova Gorica

Phil Bosmans je zapisal: »Ljuba narava, ostani prijazna nam ljudem! Ti si kruh, ki ga jemo. Ti si dom, kjer živimo. Ti si pljuča, s katerimi dihamo. Ti si raj, v katerem se veselimo življenja ob cvetju in pticah. Ostani prijazna nam ljudem, ljuba narava.«
Počitniški čas je odprl svoja vrata. To je tudi odlična priložnost, da se ustavimo ob Tejinem pismu in se ozremo okoli sebe. Ob stvarjenju sveta je Bog Stvarnik izročil svet in naravno okolje človeku v upravljanje, in ne v last (prim. 1 Mz 1,28-30), zato mora človek odgovarjati Bogu za svoja dejanja pri skrbi za naravo. Premalokrat se zavedamo, da nam je vse stvarstvo podarjeno, vse preveč je samoumevnosti in verjetno iz tega razloga tudi brezbrižnosti do narave. Družbeni nauk Cerkve izpostavlja, da se »odgovornost za okolje, skupno dediščino človeškega rodu, ne razteza samo na sedanje potrebe, marveč tudi na prihodnje«. Narava ni dana samo nam, ampak nam je podarjena, da jo lahko predamo prihodnjim rodovom. Zdrav odnos do stvarstva je ena izmed dimenzij osebnega spreobrnjenja, ki vključuje hvaležnost in zastonjskost, ljubeče zavedanje našega univerzalnega občestva, v katerem vsako bitje odseva delček Boga.
Mnogi mladi sicer kažejo svojo skrb in zaskrbljenost, pridružujejo se tudi različnim akcijam, ki opozarjajo na strm padec pri naši skrbi za okolje. V mesecu juniju smo pod vodstvom Okoljskega programa Združenih narodov obeležili svetovni dan okolja. To je dan, ki ga od leta 1973 zaznamujemo vsako leto, in je postal največja globalna platforma za ozaveščanje o okolju. Letos je v središče postavil iskanje rešitev za onesnaževanje s plastiko. Ob vsem dogajanju lahko rečemo, da ne gre samo za vprašanje, ali lahko najdemo tehnične rešitve, ki bi preprečile okoljske probleme, ali pa, da najdemo alternativne energetske vire in še kaj. Vse to ne bo dovolj, če ne spremenimo svojega načina življenja. Pri tem je zelo pomembno tudi, da nas zaskrbljenost nad prihodnostjo ne preplavi in odnese v malodušje. Vera nam lahko daje moč, da ne klecnemo pod bremeni prihodnosti, ampak zaupamo, da nismo sami. »Vem za načrte, ki jih imam z vami, govori Gospod: načrte blaginje in ne nesreče, da vam dam prihodnost in upanje,« nam na srce polaga prerok Jeremija (29,11).
Zadnji trije papeži so pri svojem služenju Cerkvi večkrat opozorili na skrb za okolje, za »naš skupni dom«, in povabili tako katoličane kot vse ostale ljudi, še posebej politike, naj ukrepajo za ohranjanje stvarstva. Papež Frančišek je že ob začetku svoje pastirske službe v apostolski spodbudi Evangelii Gaudium, ki je izšla leta 2013, opozoril na nepravično razdelitev dobrin in izkoriščanje okolja. Dve leti kasneje pa je v okrožnici Laudato si' pozornost sveta usmeril na pomen ohranjanja stvarstva kot celostnega pristopa vsakega človeka, ki vključuje skrb za najranljivejše in za naravo. Papež Frančišek poziva katoličane in vse druge ljudi, naj si prizadevamo za preseganje podnebne krize, tako da radikalno spremenimo »način življenja, proizvodnjo in potrošništvo«. Zelo jasno nam tudi pravi: »Veliko reči se bo moralo spremeniti, predvsem pa se bomo morali spremeniti ljudje.« Potrebno je spreobrnjenje srca prav vsakega, vsak od nas lahko naredi nekaj več in to vodilo nas lahko spremlja vsak dan znova, pri vsakem našem opravilu.
Pri tem prizadevanju nas lahko spremlja misel ustanovitelja skavtov Roberta Baden-Powella, ki je rekel: »Na pravi poti k sreči je tisti, ki skrbi za srečo drugih. Skušajte zapustiti ta svet za spoznanje boljši, kakor ste ga prejeli.« Že ves čas pisanja teh vrstic pa mi ne da miru misel, kaj lahko naredim jaz sam. Odziv je lahko hiter: »Nič,« ali pa: »Kaj pa vem, saj sem samo en človek.« To je lahko tudi neke vrste skušnjava, kako se ne da nič spremeniti. Če smo res tako prepričani v to, si mogoče še enkrat preberimo deset smernic, ki jih je v svojem odzivu na Tejino pismo zapisala Neja. Odlične in izvedljive rešitve nam ponuja. Jaz sem se našel vsaj pri številki 5. Vse, kar počnemo, šteje.

R. Friškovec, Kaj pa vi pravite ... z Robertom, v: Ognjišče 7 (2023), 74-75.

Robert, odločil sem se, da ti pišem – in mladim, ki to rubriko berejo – s problemom, ki se tiče mojega mlajšega brata, zato bi raje ostal anonimen, da ga ne bi slučajno prepoznali. Moj brat je še osnovnošolec, že več let zapored pa se mu občasno dogaja bullying: je žrtev nasilja s strani vrstnikov v šoli. To nasilje se ne dogaja očitno, ne spravljajo se fizično nanj, da bi ga npr. nekdo pretepel. Dogaja se predvsem na socialnih omrežjih, kjer v zaprtih skupinah, v katerih pa je praktično cel razred, delijo njegove fotografije in nesramne, žaljive komentarje. Moj brat ima manjšo fizično hibo, eno nogo ima čisto malo krajšo kot drugo (tega se ne opazi takoj, mogoče se malo bolj ziba med hojo). Ampak prav iz tega se nekateri sošolci ter nekaj starejših fantov pa tudi punc norčuje. Brat to poskuša ignorirati, starši so o tem govorili z ravnateljem, nekaj časa je bil mir, potem pa se je spet začelo. Brat se zaradi tega vedno bolj zapira vase, izogiba se družbi, vse skupaj se pozna tudi na njegovih ocenah. Zdi se mi velik problem, da tega nasilnega vedenja odrasli ne znajo ustaviti, nekateri starši celo zagovarjajo svoje otroke, nasilje pa pušča na bratu hude posledice. Tudi sam se počutim nemočnega ob tem. Zanima me, ali imajo mladi kakšne izkušnje s tem, kako se je takšno vedenje ustavilo, ali pa kakšno idejo, kaj storiti. 
NN, 17 let

Besede in dejanja lahko uničijo človeka
Z bullyingom se spopada marsikdo, med njimi sem se znašla tudi sama. O tem sem začela razmišljati šele v zadnjih dveh letih, ko se je podobna situacija ustrahovanja kot v osnovni šoli začela razvijati na gimnaziji. Nihče si ni mislil, da mu bodo te probleme povzročali vrstniki, ki naj bi nam bili vzor, prijatelji, odrasli, najbolj pa zbodejo besede iz ust nekoga, ki ga imaš rad. Med osnovnošolskimi klopmi svojega razreda sem bila znana kot preveč pobožno dekle, ki gre trikrat na teden k sveti maši (zmešana, kajne?), piflarka, mevža, ker si ne upam špricati pouka, dekle s telefonom iz kamene dobe in postave, o kateri je imel marsikdo kaj povedati ter si upal prestopiti mejo, ki pa je bila očitna. Vsi komentarji so mojo samopodobo, vero in pogled na svet, z mano vred, poslali v temačno stran življenja. Tako kot tvoj mlajši brat sem se zaprla vase, o tem nisem z nikomer govorila, le sebi sem rekla, da je to, kar se dogaja, normalno – ampak ni. Gimnazija je bila nov začetek, a kaj kmalu sem spet pristala v temi. Ogledalo je postalo moj največji sovražnik, Bog pa nekdo, s katerim sem bila na distanci. Tokrat je prišlo predvsem do besednega nasilja, in to me je psihično uničilo. Ocene, predvsem pa volja do življenja še naprej padajo, vendar sem kot dijakinja, ki sem dobesedno manjša od odraslih, o teh dogodkih zaupala le staršem in prijateljicam. Ker pa se zavedam možnih posledic, imam usta zaprta. Tako imenovane »prijateljice« pa so me razočarale, kajti na te situacije so preprosto med vrsticami rekle, da sem sama kriva in da moram iti čez to ter nehati pogrevati staro »župo«.
Sama si mislim, da ljudje to počnejo, ker mogoče hočejo svojo jezo preložiti na druge, kar pa seveda ni prav. Enkrat v življenju hočejo biti močni in glavni – vendar na tak način to ne postanejo, tvoj brat je tukaj edini zelo močan, on se bori. On mora vsak dan vstati iz postelje in upati, da bo situacija tokrat boljša. Treba je tudi vedeti, da ne moremo od vseh ljudi pričakovati, da jim bomo všeč – to pa vseeno ne pomeni, da se imajo pravico zgražati in povzročati nasilje nad nami. Predlagam ti, da brata počasi pripraviš do pogovora. Izberi temo, za katero veš, da ga ne bo vznemirila. Iz srca ti povem, da preprosto vprašanje »Kako si?« lahko marsikoga reši. Če ti odgovori, da je v redu, a mu na obrazu piše drugače, ga vprašaj še enkrat in se ne počuti slabo, če misliš, da preveč vrtaš vanj, kajti vedi, da veliko ljudi želi povedati več, kot si jih upamo vprašati. Naj spregovori in naj njegova čustva privrejo na plan, ti pa mu stoj ob strani. Mogoče si v tej situaciji res nemočen, a vedi, da je tvoj brat zagotovo vesel, da ima ob sebi nekoga, komur je mar zanj. Starši so zaščitniki svojih otrok, in če resnica ne bo privrela na plan iz otrokovih ust, se ne bo nikoli rešila. Sama bi še enkrat povedala ravnatelju za situacijo, potem bi mogoče uredili roditeljski sestanek vključno z otroki. Hkrati bi se izpisala iz skupine, in tako ne bi videla žaljivih komentarjev. Iz srca upam, da se bo situacija izboljšala. Še posebej pa upam, da tvoj brat ne obupuje nad življenjem in še naprej verjame vase, v svoje sposobnosti, kajti je edinstven in čudovito ustvarjen.
Neža, župnija Kamnje Črniče

Dragi NN,
sem 20-letno dekle, mladostnica s posebnimi potrebami (zaradi operacije na možganih v otroških letih). Tudi jaz sem imela težave s to vrsto nasilja s strani vrstnikov. Ker imam levo stran telesa šibkejšo, sem »smešno« tekla in stvari, ki so povezane z motoričnimi spretnostmi, so mi šle in mi še gredo malo slabše. Bila sem deležna čudnih opazk, nesprejemanja ... Kaj bi svetovala tvojemu bratu?
Sama bi zapustila skupino na socialnih omrežjih, dobro raziskala vse talente, ki mi jih je dal Bog, in se z njimi ponašala. Brat bo kmalu zapustil osnovno šolo in lahko si bo poiskal družbo, ki ceni osebo takšno, kakršna je.
Tebi pa svetujem, da svojega brata vedno znova spominjaš in mu daješ vedeti, kako vreden in dragocen je. Naj se zaveda, da vrstnikov ne more spremeniti, lahko pa sebe vidi kot najboljšega. Ko tvoj brat ne bo v skupini, vsega tega tudi ne bo videl in bo verjel, da je edinstven. Vrstniki pa bodo to nehali početi, saj ne bo več nikogar, ki bi ga prizadelo.
Imam pa še bolj nor predlog: naj se fotografira takšen, kot je, in pove, kako vesel je, da lahko hodi (čeprav rahlo zibajoče), kajti lahko bi bilo še huje.
Naj v skupino prilepi kakšno fotografijo z družino in napiše, da je z njimi srečen. Naj bo pogumen in se zaveda, da ga je Bog naredil takšnega, ker ga ima rad.
Lp, Ema, župnija Zreče

Živijo!
Zelo me žalosti, ko slišim takšne zgodbe, predvsem zato, ker dokazujejo, koliko slabega lahko povzročimo vrstnikom zgolj z neokusnimi pripombami, ki jih dostikrat tretiramo le kot šale. Verjamem, da se v svoji situaciji počutiš nemočno. Pretiran odziv na zbadanje po navadi še dodatno motivira nasilneže in pri tem se lahko ujameš v začaran krog. Naj jih tvoj brat poskusi v čim večji meri ignorirati, to pa bo najlažje počel, če ga komentarji ne bodo ganili. Do tega mu lahko pomagaš tako, da ga podpiraš, se o tem z njim pogovarjaš, mu daš vedeti, da v nobenem primeru ni sam kriv za nadlegovanje. Če se bo dobro zavedal, da ima nekoga, ki ga sprejema takšnega, kakršen je, se mu bo lažje soočati z nesramnimi sošolci. O vsem bi morali še naprej obveščati šolo, ravnatelja/svetovalno službo in tudi zahtevati konkretne rešitve, kajti učitelji zbadljivk in nasilja na spletu pogosto sploh ne opazijo ali pa se s tem žal ne želijo ukvarjati.
Tebi in tvojemu bratu želim vse dobro!
Hana, župnija Velike Lašče

Trpinčenje je nasilje, ki se dogaja dlje časa, lahko je verbalno, psihično ali fizično, vključuje neravnovesje moči med žrtvijo in napadalcem. Žrtev ob tem občuti predvsem nemoč, sram, strah, ne zmore se braniti. Tragično je, da vpliva na kvaliteto življenja žrtve na sploh. Posebej pri mladostnikih, ki jim mnenje vrstnikov in sprejetost med njimi veliko pomeni, je lahko vpliv medvrstniškega nasilja zelo izrazit. Zelo jasno je treba povedati, da nobena oblika medvrstniškega nasilja ni dopustna ali kakorkoli opravičljiva. Kot smo prebrali v pismu, je lahko to nasilje precej subtilno in skrito očem odraslih oz. odgovornih v šolah. Lahko se pojavlja le v obliki komentarjev na družbenih omrežjih, morda samo v obliki 'emojijev'. Taka oblika psihičnega nasilja pomeni napad na človekovo »notranjost«, cilj je škodovati posamezniku, običajno brez fizičnih znakov. Posameznika se tako poniža, izloča, ignorira, kar lahko ima za mladostnika hude in tudi tragične posledice. Na sploh ima spletna komunikacija to značilnost, da ne vidimo neposredne reakcije človeka, s katerim ali o katerem govorimo, zato si upamo 'izreči' besede, ki jih sicer drugemu ne bi nikoli izrekli v obraz. Odgovornost odraslih ostaja, da zaščitimo otroke pred tovrstnim nasiljem, da si ne zatiskamo oči, si ne govorimo, da se to ne dogaja našim otrokom in med našimi mladostniki. Ključno je, da opazimo obnašanje in signale, ki bi nas opozorili, da se dogaja medvrstniško nasilje in da nekdo zaradi tega trpi.
 Bodimo pozorni in vztrajni pri tem, da opozorimo vse, ki za mladostnike skrbijo, da bodo to vedenje vedno znova ustavljali in nagovorili potrebe oškodovanih. Hvala vsem štirim mladim v tej rubriki za pogum, da so spregovorili o tematiki, ki lahko pusti globoke rane za vse življenje.

FRIŠKOVEC, Robert, (Kaj pa vi pravite ... z Robertom). Ognjišče 2022, leto 59, št. 6, str. 60-61.