Robert, odločil sem se, da ti pišem – in mladim, ki to rubriko berejo – s problemom, ki se tiče mojega mlajšega brata, zato bi raje ostal anonimen, da ga ne bi slučajno prepoznali. Moj brat je še osnovnošolec, že več let zapored pa se mu občasno dogaja bullying: je žrtev nasilja s strani vrstnikov v šoli. To nasilje se ne dogaja očitno, ne spravljajo se fizično nanj, da bi ga npr. nekdo pretepel. Dogaja se predvsem na socialnih omrežjih, kjer v zaprtih skupinah, v katerih pa je praktično cel razred, delijo njegove fotografije in nesramne, žaljive komentarje. Moj brat ima manjšo fizično hibo, eno nogo ima čisto malo krajšo kot drugo (tega se ne opazi takoj, mogoče se malo bolj ziba med hojo). Ampak prav iz tega se nekateri sošolci ter nekaj starejših fantov pa tudi punc norčuje. Brat to poskuša ignorirati, starši so o tem govorili z ravnateljem, nekaj časa je bil mir, potem pa se je spet začelo. Brat se zaradi tega vedno bolj zapira vase, izogiba se družbi, vse skupaj se pozna tudi na njegovih ocenah. Zdi se mi velik problem, da tega nasilnega vedenja odrasli ne znajo ustaviti, nekateri starši celo zagovarjajo svoje otroke, nasilje pa pušča na bratu hude posledice. Tudi sam se počutim nemočnega ob tem. Zanima me, ali imajo mladi kakšne izkušnje s tem, kako se je takšno vedenje ustavilo, ali pa kakšno idejo, kaj storiti. 
NN, 17 let

Besede in dejanja lahko uničijo človeka
Z bullyingom se spopada marsikdo, med njimi sem se znašla tudi sama. O tem sem začela razmišljati šele v zadnjih dveh letih, ko se je podobna situacija ustrahovanja kot v osnovni šoli začela razvijati na gimnaziji. Nihče si ni mislil, da mu bodo te probleme povzročali vrstniki, ki naj bi nam bili vzor, prijatelji, odrasli, najbolj pa zbodejo besede iz ust nekoga, ki ga imaš rad. Med osnovnošolskimi klopmi svojega razreda sem bila znana kot preveč pobožno dekle, ki gre trikrat na teden k sveti maši (zmešana, kajne?), piflarka, mevža, ker si ne upam špricati pouka, dekle s telefonom iz kamene dobe in postave, o kateri je imel marsikdo kaj povedati ter si upal prestopiti mejo, ki pa je bila očitna. Vsi komentarji so mojo samopodobo, vero in pogled na svet, z mano vred, poslali v temačno stran življenja. Tako kot tvoj mlajši brat sem se zaprla vase, o tem nisem z nikomer govorila, le sebi sem rekla, da je to, kar se dogaja, normalno – ampak ni. Gimnazija je bila nov začetek, a kaj kmalu sem spet pristala v temi. Ogledalo je postalo moj največji sovražnik, Bog pa nekdo, s katerim sem bila na distanci. Tokrat je prišlo predvsem do besednega nasilja, in to me je psihično uničilo. Ocene, predvsem pa volja do življenja še naprej padajo, vendar sem kot dijakinja, ki sem dobesedno manjša od odraslih, o teh dogodkih zaupala le staršem in prijateljicam. Ker pa se zavedam možnih posledic, imam usta zaprta. Tako imenovane »prijateljice« pa so me razočarale, kajti na te situacije so preprosto med vrsticami rekle, da sem sama kriva in da moram iti čez to ter nehati pogrevati staro »župo«.
Sama si mislim, da ljudje to počnejo, ker mogoče hočejo svojo jezo preložiti na druge, kar pa seveda ni prav. Enkrat v življenju hočejo biti močni in glavni – vendar na tak način to ne postanejo, tvoj brat je tukaj edini zelo močan, on se bori. On mora vsak dan vstati iz postelje in upati, da bo situacija tokrat boljša. Treba je tudi vedeti, da ne moremo od vseh ljudi pričakovati, da jim bomo všeč – to pa vseeno ne pomeni, da se imajo pravico zgražati in povzročati nasilje nad nami. Predlagam ti, da brata počasi pripraviš do pogovora. Izberi temo, za katero veš, da ga ne bo vznemirila. Iz srca ti povem, da preprosto vprašanje »Kako si?« lahko marsikoga reši. Če ti odgovori, da je v redu, a mu na obrazu piše drugače, ga vprašaj še enkrat in se ne počuti slabo, če misliš, da preveč vrtaš vanj, kajti vedi, da veliko ljudi želi povedati več, kot si jih upamo vprašati. Naj spregovori in naj njegova čustva privrejo na plan, ti pa mu stoj ob strani. Mogoče si v tej situaciji res nemočen, a vedi, da je tvoj brat zagotovo vesel, da ima ob sebi nekoga, komur je mar zanj. Starši so zaščitniki svojih otrok, in če resnica ne bo privrela na plan iz otrokovih ust, se ne bo nikoli rešila. Sama bi še enkrat povedala ravnatelju za situacijo, potem bi mogoče uredili roditeljski sestanek vključno z otroki. Hkrati bi se izpisala iz skupine, in tako ne bi videla žaljivih komentarjev. Iz srca upam, da se bo situacija izboljšala. Še posebej pa upam, da tvoj brat ne obupuje nad življenjem in še naprej verjame vase, v svoje sposobnosti, kajti je edinstven in čudovito ustvarjen.
Neža, župnija Kamnje Črniče

 

Dragi NN,
sem 20-letno dekle, mladostnica s posebnimi potrebami (zaradi operacije na možganih v otroških letih). Tudi jaz sem imela težave s to vrsto nasilja s strani vrstnikov. Ker imam levo stran telesa šibkejšo, sem »smešno« tekla in stvari, ki so povezane z motoričnimi spretnostmi, so mi šle in mi še gredo malo slabše. Bila sem deležna čudnih opazk, nesprejemanja ... Kaj bi svetovala tvojemu bratu?
Sama bi zapustila skupino na socialnih omrežjih, dobro raziskala vse talente, ki mi jih je dal Bog, in se z njimi ponašala. Brat bo kmalu zapustil osnovno šolo in lahko si bo poiskal družbo, ki ceni osebo takšno, kakršna je.
Tebi pa svetujem, da svojega brata vedno znova spominjaš in mu daješ vedeti, kako vreden in dragocen je. Naj se zaveda, da vrstnikov ne more spremeniti, lahko pa sebe vidi kot najboljšega. Ko tvoj brat ne bo v skupini, vsega tega tudi ne bo videl in bo verjel, da je edinstven. Vrstniki pa bodo to nehali početi, saj ne bo več nikogar, ki bi ga prizadelo.
Imam pa še bolj nor predlog: naj se fotografira takšen, kot je, in pove, kako vesel je, da lahko hodi (čeprav rahlo zibajoče), kajti lahko bi bilo še huje.
Naj v skupino prilepi kakšno fotografijo z družino in napiše, da je z njimi srečen. Naj bo pogumen in se zaveda, da ga je Bog naredil takšnega, ker ga ima rad.
Lp, Ema, župnija Zreče

 

Živijo!
Zelo me žalosti, ko slišim takšne zgodbe, predvsem zato, ker dokazujejo, koliko slabega lahko povzročimo vrstnikom zgolj z neokusnimi pripombami, ki jih dostikrat tretiramo le kot šale. Verjamem, da se v svoji situaciji počutiš nemočno. Pretiran odziv na zbadanje po navadi še dodatno motivira nasilneže in pri tem se lahko ujameš v začaran krog. Naj jih tvoj brat poskusi v čim večji meri ignorirati, to pa bo najlažje počel, če ga komentarji ne bodo ganili. Do tega mu lahko pomagaš tako, da ga podpiraš, se o tem z njim pogovarjaš, mu daš vedeti, da v nobenem primeru ni sam kriv za nadlegovanje. Če se bo dobro zavedal, da ima nekoga, ki ga sprejema takšnega, kakršen je, se mu bo lažje soočati z nesramnimi sošolci. O vsem bi morali še naprej obveščati šolo, ravnatelja/svetovalno službo in tudi zahtevati konkretne rešitve, kajti učitelji zbadljivk in nasilja na spletu pogosto sploh ne opazijo ali pa se s tem žal ne želijo ukvarjati.
Tebi in tvojemu bratu želim vse dobro!
Hana, župnija Velike Lašče

Trpinčenje je nasilje, ki se dogaja dlje časa, lahko je verbalno, psihično ali fizično, vključuje neravnovesje moči med žrtvijo in napadalcem. Žrtev ob tem občuti predvsem nemoč, sram, strah, ne zmore se braniti. Tragično je, da vpliva na kvaliteto življenja žrtve na sploh. Posebej pri mladostnikih, ki jim mnenje vrstnikov in sprejetost med njimi veliko pomeni, je lahko vpliv medvrstniškega nasilja zelo izrazit. Zelo jasno je treba povedati, da nobena oblika medvrstniškega nasilja ni dopustna ali kakorkoli opravičljiva. Kot smo prebrali v pismu, je lahko to nasilje precej subtilno in skrito očem odraslih oz. odgovornih v šolah. Lahko se pojavlja le v obliki komentarjev na družbenih omrežjih, morda samo v obliki 'emojijev'. Taka oblika psihičnega nasilja pomeni napad na človekovo »notranjost«, cilj je škodovati posamezniku, običajno brez fizičnih znakov. Posameznika se tako poniža, izloča, ignorira, kar lahko ima za mladostnika hude in tudi tragične posledice. Na sploh ima spletna komunikacija to značilnost, da ne vidimo neposredne reakcije človeka, s katerim ali o katerem govorimo, zato si upamo 'izreči' besede, ki jih sicer drugemu ne bi nikoli izrekli v obraz. Odgovornost odraslih ostaja, da zaščitimo otroke pred tovrstnim nasiljem, da si ne zatiskamo oči, si ne govorimo, da se to ne dogaja našim otrokom in med našimi mladostniki. Ključno je, da opazimo obnašanje in signale, ki bi nas opozorili, da se dogaja medvrstniško nasilje in da nekdo zaradi tega trpi.
 Bodimo pozorni in vztrajni pri tem, da opozorimo vse, ki za mladostnike skrbijo, da bodo to vedenje vedno znova ustavljali in nagovorili potrebe oškodovanih. Hvala vsem štirim mladim v tej rubriki za pogum, da so spregovorili o tematiki, ki lahko pusti globoke rane za vse življenje.

FRIŠKOVEC, Robert, (Kaj pa vi pravite ... z Robertom). Ognjišče 2022, leto 59, št. 6, str. 60-61.

Živjo! Tole temo ste morda že obravnavali, ampak vam vseeno pošljem mojo dilemo. Ni toliko vprašanje o drogah kot o splošni klimi v družbi. Sam hodim na gimnazijo in kot že na vseh srednjih šolah je tudi pri nas zelo razširjeno kajenje marihuane. To me sicer ni nikoli vleklo, videl sem, kako vpliva na ljudi, in sem si že zdavnaj rekel, da tega ne potrebujem. Sem tudi športnik in to ne gre skupaj z mojim življenjskim stilom. Zadnjič smo imeli uro z razrednikom, ki je tudi profesor sociologije, kjer smo kot po navadi debatirali o raznih aktualnih temah, tokrat o konoplji. Presenetilo me je, da bi jo velika večina mojih sošolcev legalizirala, večina jih je govorila o pozitivnem vplivu konoplje na zdravje, pa o medicinski konoplji ... Celo trše droge bi legalizirali, da tako mafija ne bi imela več vpliva, da bi jo lahko celo predpisovali zdravniki … Mene zanima, kaj si mislite – Robert in mladi – o takšnih stališčih v družbi. Vse dobro vsem!
Maks, 17 let

Pozdravljen, Maks,
tudi jaz mislim, da so na splošno v družbi droge vedno bolj sprejete. To je verjetno posledica več faktorjev, eden izmed njih je gotovo dostopnost do drog, saj so prisotne vsepovsod. Drugi: to je neka alternativa alkoholu z namenom bežanja od vsakodnevnih skrbi in težav. Mladi se pogosto pri drogah osredotočijo le na njihove koristne oziroma ugodne učinke, nočejo pa iskati obširnih slabosti, ki jih povzročajo. Od zasvojenosti in duševnih bolezni pa vse do predoziranja in tudi smrti. Sam bi te in vse ostale mlade spodbudil, da v dobi, kjer z lahkoto dostopamo do ogromne količine informacij, poskusite poiskati vse plati uporabe drog, se čim več izobražujete in sprejemate informirane odločitve. Zavedam se, da je včasih ljudem veliko enostavneje izbrati nevednost in iti s tokom. Pa je to res okej? Po mojem mnenju ne, saj moramo vendarle stremeti k temu, da postanemo odgovorni posamezniki.
Luka, župnija Velesovo

 

Psihoaktivne substance so med mladimi vse bolj razširjene,
glavni problem pa so njihovi stranski učinki, o katerih se uporabniki pogosto ne pozanimajo. Uporaba tovrstnih substanc je v mnogih družbah še vedno tabu tema, kar pa mislim, da mladim v obdobju iskanja identitete prej škoduje kot koristi. Vsekakor nisem zagovornica uporabe drog, saj ta prevečkrat privede do njihove zlorabe. Droge na daljši rok škodijo zdravju, kar je dokazano v mnogih raziskavah.
Pred kratkim sem raziskovala to področje med umetniki. Kot vemo, je uporaba psihoaktivnih substanc še bolj prisotna v umetniških poklicih. Nekatere psihoaktivne substance, tudi marihuana, v majhnih odmerkih spodbujajo ustvarjalnost in divergentno razmišljanje. Uporabnikom omogočajo, da se lažje prepustijo umetniškemu procesu in doživijo flow (popolna zatopljenost, izguba občutka za prostor in čas). To je seveda mogoče samo v primerih uporabe majhnih odmerkov.
Problem tako marihuane kot tudi trdih drog je, da uporabniki razvijejo toleranco in ne občutijo več dobrih učinkov ob majhnih količinah. Zato tudi pride do zlorab, odvisnosti ali celo predoziranja. Veliko mladih poskusi kakšno psihoaktivno substanco iz radovednosti, na uporabo pa ima velik vpliv tudi okolje. Podobno je z alkoholom, ki se nam velikokrat zdi neškodljiv predvsem zaradi dostopnosti in razširjenosti, obenem pa vsi vemo, da prav tako kot ostale psihoaktivne substance škoduje zdravju.
Težko se opredelim glede legalizacije. Menim, da ne bi bilo velike razlike glede dostopnosti, bi pa ta omogočila vsaj delni nadzor čistosti surovin. To je tudi problem črnega trga. Glede na to, da legalizacija prinaša tudi davek, imam občutek, da bi se redni uporabniki še naprej posluževali prodaje in nakupa mimo zakona. Sicer pa, če se sprehajate po Ljubljani, morda niti nimate občutka, da marihuana ni legalna?
V Sloveniji obstaja organizacija DrogArt, ki želi mlade osveščati o manj tvegani uporabi alkohola in drugih drog. Nanje se lahko med drugim obrnejo tisti, ki se zaradi substanc znajdejo v stiski. Imajo tudi spletno stran, kjer je moč najti veliko informacij o tej temi.
Sara, župnija Velesovo

V zadnjih mesecih se ponovno pojavlja kampanja za legalizacijo konoplje (in razpis referenduma ... op. admin), zato se mi je zdelo pismo Maksa priložnost, da ga pošljem drugim mladim, da nanj odgovorijo s svojim mnenjem. Konoplja je najbolj razširjena prepovedana droga v Sloveniji. Nekateri posamezniki in struje se zavzemajo za legalizacijo konoplje, ki bi po njihovem mnenju prinesla določene nadaljnje rešitve in omogočila predvsem uporabo konoplje v medicinske namene. Nekateri pa se zavzemajo tudi za širšo dostopnost in uporabo konoplje v rekreativne namene.
Dejstvo je, da je kajenje marihuane med mladimi kar pogost pojav, in tu ne gre za nadomestek alkohola, ampak gresta velikokrat z roko v roki. Zanimivo je dejstvo iz raziskave, izvedene v Sloveniji, ki pravi, da je konoplja pri nas precej dostopna, saj je polovica 15-letnikov in skoraj dve tretjini 17-letnikov menilo, da bi v naslednjih 24 urah do konoplje dostopali lahko ali zelo lahko. Poleg tega se med slovenskimi mladostniki opaža prisotnost nizko zaznanih tveganj v povezavi z uporabo konoplje. Le-ta lahko med drugimi vpliva na razvoj možganov, na slabše šolske in študijske uspehe, pa tudi na pojav različnih težav v duševnem zdravju (tesnobnost, depresija, samomorilne misli in psihoza). Vpliva lahko tudi na prometne nesreče zaradi vožnje pod vplivom konoplje (okrni kognitivne sposobnosti, ki so potrebne za varno vožnjo, vključno z reakcijskim časom, sposobnostjo sledenja liniji ceste in vzdrževanjem pozornosti) in predvsem na razvoj zasvojenosti. Uporaba konoplje vpliva tudi na ključne kognitivne funkcije; ta vpliv je lahko trenuten ali dolgotrajen. Tudi konoplja pa nenazadnje sodi v širši krog prepovedanih drog, s katerimi se ukvarjajo kriminalne organizacije, ki širijo nasilje. Izvršna direktorica Europola je pred kratkim opozorila, da se raven nasilja, značilnega za Srednjo Ameriko, širi tudi v Evropo, kjer odkrivajo sobe za mučenje. Tudi to je črni trg.
Strinjam se, tako kot je v svojem odzivu zapisal eden izmed mladih, da gre pri kajenju marihuane za beg. Velikokrat je ta beg pospremljen z najrazličnejšimi izgovori, da kajenje človeka sprosti, zbere njegove misli in podobno. V prvi vrsti pa te popelje v svet, ki ni svet realnosti, v kateri si. Menim, da legalizacija konoplje ne bi zmanjšala uporabe konoplje med mladimi. Opozoriti je treba tudi na povezane dogodke, ki smo jim priče, saj se dogaja, da pri obdelavi gojenja marihuane uporabljajo različne kemične spojine, ki kasneje na posameznikih povzročajo različne učinke, kot so razna paranoidna doživljanja, halucinacije ...
Zdi se mi, da je današnja klima v naši družbi takšna, da spodbuja vsesplošno toleranco, tudi na področju drog. Vendar sodi uporaba marihuane med mladimi še posebej med tista področja, ki so zelo tvegana. Zlasti zato, ker ne vemo, kakšne – tudi dolgotrajne – posledice lahko ima uporaba (tudi grama marihuane) na človekovo življenje. Zato je zelo težko govoriti o manj tvegani uporabi drog. Najmanj tvegan odnos je abstinenca.
Iz Maksovega pisma bi rad podčrtal še nekaj, kar lahko ostane spregledano: njegovo prizadevanje za zdrav življenjski slog in šport.  Njegovo početje bi lahko uvrstili med neke vrste preventivo, ki je ob pojavu in prizadevanjih, ki se pojavljajo v družbi, še kako pomembna. Preventivne dejavnosti in poznavanje posledic uporabe so ključnega pomena pri omejevanju škodljivih vplivov prepovedanih (in tudi neprepovedanih) drog..

R. Friškovec, Kaj pa vi pravite ... z Robertom, v: Ognjišče 4 (2024), 58-59.

Živjo, Robert in mladi, ki to berete! Rada bi z vami delila izkušnjo sprehoda po Ljubljani. Pred tedni sem bila s prijateljicama po šoli na sprehodu in kavi v starem delu mesta. Šle smo mimo restavracije s hitro prehrano (ne bi delala reklame), ko sem videla prerivanje med fanti pred restavracijo, zraven so bili varnostniki in tudi že nekaj policistov. Bile so prisotne tudi punce, da ne bom krivična. Bilo je precej glasno, kar pa me je še najbolj zmotilo, je bil odnos teh mladih do policistov in predvsem varnostnikov. Nekateri mladi so bili do njih očitno žaljivi, izzivalni, tudi do policistov niso kazali nobenega spoštovanja. Ne vem, kako se je cela situacija potem iztekla, saj smo šle hitro naprej. Sem pa potem tisti večer razmišljala o tem, da med mladimi manjka vsaj minimalno spoštovanje do avtoritet, na primer policistov, učiteljev, duhovnikov … Kaj mislite, zakaj je tako? Larisa, 17 let

Ob tem problemu ne bi s prstom pokazal na vse mlade in jih obtožil nespoštljivega odnosa do avtoritet, na primer policistov, učiteljev, duhovnikov. Sam sem bil s strani staršev in ostalih vzgojiteljev v mladosti vzgojen, naj spoštujem vse ljudi. Seveda pa lahko med vrstniki opazimo pomanjkanje spoštovanja, po moje zaradi tega, ker jim primanjkuje dobrega zgleda. Na sodobnih platformah, kot so TikTok in ostale aplikacije, dobijo videi z nespoštljivim obnašanjem veliko ogledov in mladi posnemajo tako obnašanje, ker se jim zdi frajersko. Zato pa smo lahko sovrstnikom, mladostnikom zgled mi sami, ki z vzorom pokažemo pravilno pot in jih opominjamo ob neprimernem vedenju. (Pavel, župnija Maribor – stolnica)

Kakšen je odnos do drugih, je odvisno od dveh dejavnikov – prvi in najvplivnejši je družina oziroma starši, na drugem mestu je družba. Marsikdo bi rekel, da je bolj odvisno od družbe, a sama ne menim tako, saj si mladi prijatelje izbiramo na podlagi svojih vrednot, te pa so nam bile dane prek staršev. Reči hočem torej, da je od staršev in razmer v družini odvisno, v kakšno družbo se bo vključil otrok – dobro ali slabo.
Vse se začne z družino. Družinski člani so prvi, ki jih otrok spozna, ko se rodi na ta svet, in oni so tisti, od katerih se uči v svojih prvih letih. Kot radi rečemo, besede mičejo, zgledi vlečejo – naj starši otrokom še tako govorijo, kaj je prav in kaj narobe, bodo otroci delali tako kot tisti, ki so jim zgled – v začetku torej starši, stari starši. Kakršen bo torej odnos staršev do duhovnikov, policistov, učiteljev, natakarjev in konec koncev do lastnih staršev, tak odnos bodo do teh ljudi razvili tudi otroci. Kar se tiče nasilja, pa menim, da če otroka vzgajaš s tepežem, bo tudi on svoje težave in konflikte z drugimi reševal na tak način.
Tudi družba močno vpliva na mlade. Opažam, da se navadno zbirajo otroci iz podobnih družin, tisti, ki v otroštvu niso prejemali prave ljubezni in vzgoje, otroci s podobno mentaliteto. Ti nato drug drugega spodbujajo v dejanjih, ki jih poznajo, so jim najbližja in so jih vajeni že od ranih let – vse od neprimernih besed do nasilja. Vsekakor pa se tudi nekaterim otrokom iz dobrih družin zgodi, da včasih zapadejo v slabo družbo. Za take menim, da so to le začasna dejanja v času iskanja samega sebe, a se bodo na koncu vrnili k vrednotam, ki jih gojijo že od malega, k tistim, ki so se jih naučili in jih opazovali kot majhni. Popolnoma drugače pa lahko končajo mladi iz družin, ki se le počutijo dobre družine. Za primer lahko dam prav vero, saj se mi zdi, da v šoli opazim precej takšnih dijakov – mladih iz družin, ki se imajo za zelo verne, doma pa imajo veliko razdejanje in si mame zatiskajo oči, otroka ves čas opravičujejo, da mu ni nikoli treba prevzeti nobene krivde in priznati nobene napake; taki mladi se bodo iz slabe družbe in neprimernega vedenja težko izvlekli.
Za konec bi dodala le še, kar je Pavel zapisal v Pismu Efežanom, saj pove več kot nešteto mojih besed: »Otroci, ubogajte svoje starše v Gospodu, kajti tako je prav. Spoštuj očeta in mater – to je prva zapoved z obljubo: da ti bo dobro in boš dolgo živel na zemlji. In vi, očetje, ne jezite svojih otrok, temveč jih vzgajajte v Gospodovi vzgoji in opominjanju.« (Gaja, župnija Komenda)

Ob besedi avtoriteta ima verjetno vsak svojo predstavo.Beseda pomeni ugled, vpliv, ki izhaja iz znanja, sposobnosti, moči ali položaja. Marsikdo tej besedi mogoče pripisuje tudi negativen pomen in učinke. Marsikdo negativno razmišlja, da na drugi strani avtoritete posameznika dobivamo preveč podredljive, poslušne osebe, ki ne znajo razmišljati s svojo glavo in niso zmožne kritičnega presojanja. Zato se je kot nasprotje avtoritarne vzgoje pojavila permisivna vzgoja. Osebno sem mnenja, da rešitev ni v odpravljanju avtoritete. Kdo je bil avtoriteta v mojem življenju? Učitelj, ki je na eni strani znal prisluhniti svojim učencem, na drugi strani pa je znal postaviti tudi meje in jih pospremiti s podnapisi.Zdelo se mi je, da skozi svojo držo kaže pravičnost, na eni strani je bil strog in na drugi srčen. Namenoma sem ob besedi avtoriteta pogledal v Terminološki slovar vzgoje in izobraževanja, kjer še piše, da ločimo med tradicionalno in karizmatično avtoriteto. Prva naj bi svojo legitimnost črpala iz navade in tradicije, karizmatična avtoriteta pa naj bi izvirala iz prepričanja, da je oseba obdarjena s posebnimi lastnostmi. Dejstvo je, da že kar nekaj let govorimo o krizi avtoritete. Nisem ravno prepričan, da se v polnosti zavedamo, da bo ta kriza pripeljala do posledic na več ravneh: na polju socializacije, na polju funkcioniranja in interakcij v skupnostih in inštitucijah ter na področju prenašanja vsebin iz generacije v generacijo. Vsaka avtoriteta mora biti najprej priznana ali sprejeta, da zaživi v svoji vlogi. Pojavlja se mi vprašanje, če sploh znamo rasti v svojih vlogah in se izpopolnjevati, da v svoji okolici prejmemo ugled ali vpliv zaradi svoje drže oz. vsebine, ki jo prinašamo drugim. Iz otroštva mi ostaja spomin, kako se me vzgajali, naj pozdravim starejše ljudi in jih vikam, da tako spoštujem avtoriteto odraslih. Pravzaprav je res, kar ugotavljajo tudi mladi v svojih odgovorih na Larisino pisanje, da se spoštovanja učimo v domačem krogu, najprej v odnosu do staršev in starih staršev. Se pa danes nekateri starši postavljajo v vlogo prijateljev svojih otrok, in tako otrokom ne dajo izkušnje odnosa do avtoritete. Tako se tudi spoštovanje in kasnejša kritičnost do avtoritete težje razvije.

R. Friškovec, Kaj pa vi pravite ... z Robertom, v: Ognjišče 3 (2019), 74-75.

Robert, pozdravljen! Malo za šalo in malo zares. Velikokrat slišim od svojih staršev, da sem »len kot fuks«. Jasno mi je, da me starša ne želita kakorkoli žaliti, ampak prej spodbuditi, da se česa lotim. Verjetno bi tudi sam sebe opredelil kot malo manj delavnega, čeprav za čisto lenega pa ravno ne. Zelo preprosto povedano, nič se mi kaj dosti ne da, res se velikokrat presedam iz naslonjača v dnevni sobi s telefonom v roki do računalnika v svoji sobi. Rad bi se lotil te svoje lenobe, pa imam občutek, da se vedno znova srečujem z njo. Kdaj mi je tudi vseeno in si rečem, da tak pač sem. Bom vesel vsakršnega odgovora! (Aljaž, 16 let)

Na začetku bi rad osvetlil različne pojme, ki jih mnogokrat radi enačimo: lenoba, dolgočasje, melanholija in počitek. So posamezniki, ki potrebujejo počitek, pri čemer pogosto občutijo krivdo zaradi lenobe. So generacije, ki so bile vzgojene v imperativu nenehnega in neutrudnega dela. Vsa odstopanja so se lahko deklarirala kot lenoba. Velika zmota je, če mislimo, da si ne smemo vzeti časa za polnjenje baterij in premislek o svojem življenju. Prav tako je zmotno, če nihanje v aktivnosti, delavnosti ali učinkovitosti takoj označimo za lenobo.

Lenoba je na seznamu sedmih glavnih grehov. Imenujejo se glavni, ker rojevajo druge grehe, vendar žal lenobo velikokrat pozabimo uvrstiti med priznane grehe, ko se odpravimo k sveti spovedi.
Osebno lenobo pri sebi bolje razumem ob pojmih opuščanje in nemarnost. Opuščanje neke moje odgovornosti. Moja odgovornost je, da npr. naredim domačo nalogo in da se naučim snov, ki smo jo imeli v šoli. Moja odgovornost je, da se držim dogovorov, ki jih imamo v družini, vezano tudi na hišne naloge in red. Dodal sem besedo nemarnost, ki predstavlja človekovo lastnost pomanjkanja skrbi, malomarnosti in neprizadevnosti, da se pri opravljanju dela ne potrudim, kolikor je najbolj možno..
Dandanes smo po eni strani nagnjeni k udobju. Udobje se v nas velikokrat zasidra že v matični družini, ker drugi poskrbijo za nas. Pravzaprav lahko lastni starši jemljejo otrokom možnost učenja odgovornosti, če namesto njih delajo stvari, ki bi jih lahko otroci sami. Mnogi starši se na ta način izognejo, kot pravijo, mukotrpnemu vztrajanju in opravljeno menda zaključijo hitreje. V udobju smo zasidrani tudi s pomočjo različnih tehnoloških pripomočkov, ki lahko imajo, to moramo priznati, tudi svoje koristi, odtujujejo pa nas od osebne angažiranosti. Zato imamo vedno manj poguma. Izzive, ki se pojavijo v našem življenju, raje spregledamo, se jim umaknemo ali pa se zatečemo v občutek samopomilovanja, tarnanja in obupujoče vzdihe.
Vesel sem bil vrstic Aljaževega pisma, ker v njih vendarle nakazuje tudi svojo notranjo razjedo. Ni mu vseeno za mnenje staršev, in tudi to ga motivira, da razmišlja o sebi. Ni mu vseeno, čeprav se sam nima za lenega – simpatično pravi, da je malo manj delaven. Napisal je premalo, da bi si lahko predstavljal, kaj dejansko pomeni prestavljanje izpred televizije v svojo sobo in nazaj v okviru njegovega opuščanja dolžnosti in nemarnosti do vsakdanjih zadolžitev. Marsikdo se navadi vzorca, da dobi zunanjo spodbudo s strani svojih staršev ali pa mogoče starejših bratov in sester. Čaka na tisto brco, ker se zanaša, da je to tista zadnja ‚inštanca‘, ko se je končno smiselno spraviti iz lenosti v aktivnost, da ne bo drugačnih posledic. Ob prebiranju Aljaževih vrstic sem se tudi spomnil na to, kako hitro ljudje določene slike o sebi opravičujemo, lepšamo, pred drugimi zavijemo v celofan. Težko si je priznati napako ali celo ustaljeno držo. Težko nam je iti v globino samega sebe, vendar je to smiselno in potrebno. To je začetek naše rasti in napredka
Pred nami je postni čas. Zanimiva mi je ideja, da je ena od postnih akcij, v katerih se urim na poti do Velike noči, tudi soočanje z oblikami lenobe v mojem vsakdanjem življenju. Že na samem začetku se lahko srečamo s težavami, ko se hitro najdejo različni izgovori, da nisem »tako« len, kdaj pa kdaj manj delaven … Postni čas ima namen odkrivati ovire, ki nas oddaljujejo od Gospoda, četudi so zelo majhne, in nam puščajo madež neodrešenosti.
Lenobe se lahko lotimo z organiziranostjo in disciplino. Ne pravim, da postanimo zgolj sužnji nekega urnika in izpolnjevanja predpisanega, saj se tudi tukaj lahko hitro pokaže nemarnost – čim hitreje naredim zadano in sem nato prost. Strukturiranost ali organiziranost časa nas vabita v dinamiko naših vsakodnevnih nalog in aktivnosti, kjer pa moramo biti prav tako pozorni na morebitne pasti in luknje, skozi katere lahko vstopa nadaljnja skušnjava.
Postni čas ima svoj odtenek tudi v dobrodelnosti. Res je, da marsikakšno domačo nalogo ali pa hišno dolžnost opravimo hitreje, kot je načrtovano, in lahko preostanek časa zapolnimo s kakšnim dobrim delom ali pa molitvenim spominom za potrebe, ki jih zaznavamo v svoji okolici. Postni čas je pravzaprav šola v naši drži. Jezusove skušnjave v puščavi so bile nastavljene, da bi ga povedle in zazibale v lenobnost. Skušnjava po slasti, oblasti in moči. Ja, hitro se prikrade in usidra lenoba, lahko tudi v duhovnem smislu – v odnosu do Boga, sočloveka in samega sebe. Ne pustimo se ji ujeti!

FRIŠKOVEC, Robert, (Kaj pa vi pravite ... z Robertom). Ognjišče (2019) 03, str. 74-75

Pozdravljeni! Imam mlajšo sestrico, ki hodi v peti razred osnovne šole. Meni je šla šola gladko, ni se mi bilo treba veliko učiti, v glavnem sem imela petke. Zdaj hodim na gimnazijo, ki mi tudi ne povzroča preveč težav. No, učiti se moram, ampak gre. Moja sestrica pa ima veliko več težav, pravijo, da ima ADHD, v šoli ima učno pomoč, pogovore s svetovalno delavko. Zelo težko gre v šolo, zjutraj večkrat joka, včasih se zgodi, da zaradi glavobolov sploh ne gre v šolo. Tudi moja mama je zaradi tega precej obupana. Čutim, kako šola zdaj celi družini predstavlja hud stres. Po drugi strani pa razmišljam, da ima šola pretiran vpliv na življenje otrok, sploh ves tisti stres, ki ga povzroča nabiranje točk. Nekje sem slišala (pa ne vem, če je res), da v Italiji na primer osnovnošolci sploh ne nabirajo točk, ampak se lahko vsak vpiše na srednjo šolo po svoji želji. Potem sicer ni nujno, da to šolo tudi zmore dokončati, a se lahko prepiše. Kako pa vi gledate na šolski sistem, sploh osnovno šolo, kakšne so vaše izkušnje, kaj bi spremenili, kaj vam je bilo všeč in kaj ne?
Mia, 17 let

 

Draga Mia!
Najprej bi se ti rada zahvalila za tvojo odločitev, da si z nami delila svoje pomisleke glede šolskega sistema ter težav, s katerimi se srečuje tvoja sestrica. Prepričana sem, da se tvojim vrstnikom in vrstnicam po glavi, bolj ali manj, podijo podobne misli – s takšnimi sem se predvsem v času srednje šole soočala tudi jaz!
Praviš, da ima po tvojem mnenju šola prevelik vpliv na življenje otrok in mladostnikov – tukaj se povsem strinjam s teboj. Šolski sistem v Sloveniji je oblikovan tako, da je za vpis na želeno srednjo šolo ter kasneje na fakulteto treba doseči določeno število točk, potrebnih za izbrano nadaljevanje šolanja. Številnim mladostnikom to predstavlja veliko obremenitev, saj je v primeru, da se nekdo želi vpisati na srednjo šolo oz. fakulteto z visokimi omejitvami, treba vložiti veliko truda, časa ter razumevanja snovi. V nasprotju s slovenskim šolskim sistemom, ki se osredotoča predvsem na pomnjenje velike količine snovi ter doseganje visokih rezultatov, pa se denimo na Finskem otroci in mladostniki učijo tudi praktičnih veščin, kot so recimo šivanje, kuhanje ipd. Mislim, da bi bilo to smiselno vključiti tudi v slovenske šole, saj so praktične veščine poleg teoretskega znanja izjemno pomembne in uporabne tudi kasneje v življenju.
Vsemu stresu navkljub pa sem prepričana, da je znanje, ki ga pridobimo skozi osnovno ter kasneje srednjo šolo, zelo pomembno ter koristno, saj nam širi obzorja in nam omogoča, da nadgrajujemo svoja močna področja ter talente. Pravzaprav imamo kar velik privilegij, da je šolanje v Sloveniji brezplačno, saj morajo denimo v Angliji starši odšteti precejšnje vsote denarja, da njihovi otroci lahko obiskujejo osnovno in srednjo šolo – mnogo otrok v Afriki pa te možnosti sploh nima!
Za konec bi te želela še opomniti, da kljub vsem obveznostim, ki jih od tebe in tvojih vrstnikov zahteva šola, ne pozabiš nase ter na svoje dobro počutje. Zelo pomembno je, da ne zanemariš tistih obšolskih dejavnosti, hobijev, ki te napolnijo z energijo in ob katerih odmisliš ves stres in obveznosti, ki te še čakajo. Lahko je to vsaj 20-minutni sprehod, poslušanje glasbe, branje knjige, pisanje dnevnika, risanje, druženje s prijatelji, čas, preživet z družino, ipd. Ne pozabi, da je skrb za svoje dobro počutje enako pomembna kot šolske (in druge) obveznosti. S takšnim ravnotežjem sem prepričana v tvoj uspeh!
pozdravček, Neža, župnija Zreče

 

Mia, pozdravljena.
Sem Iza, tako kot ti sem tudi jaz dijakinja gimnazije. Razumem tvoje pomisleke glede šolskega sistema. Želja po sprejetju na določeno šolo z omejitvami lahko posamezniku povzroča precej stresa. Hkrati menim, da so omejitve postavljene z dobrim razlogom – v nasprotnem primeru bi bilo ogromno ljudi z enako izobrazbo, ki se ne bi mogli zaposliti, v nekaterih poklicih pa bi kadra primanjkovalo. Tudi ovrednotenje znanja z ocenami se mi zdi smiselno, je neka motivacija oziroma gonilo, ki nas prisili, da znanje dejansko osvojimo. Razumem, da je to za nekatere zelo naporno. Mogoče je pomanjkljivost sistema to, da takim posameznikom ni namenjene več pomoči in strpnosti. Če prav razumem, ima tvoja sestrica motnjo pomanjkanja pozornosti. Verjetno ji bo v srednji šoli najlažje, če izbere izobrazbo v smeri, ki jo res zanima. Mogoče ji lahko pomagate z iskanjem in raziskovanjem njenih hobijev in talentov. Najpomembnejše je, da ji pomagate pri zavedanju, da šola ni vse. Marsikdo brez blesteče izobrazbe v življenju ogromno doseže. Nismo vsi ljudje za vse, vsak je poseben in dober na svoj način. Vse se zgodi z razlogom, ne pozabi, da nas nekdo od zgoraj vedno varuje. Če sestra ne bo sprejeta na želeno šolo, ima Bog zanjo druge načrte. Upam, da njej in vaši družini ta situacija povzroči čim manj stresa. Osredotočite se na njene dobre lastnosti in imejte se radi. 😊
Iza, župnija Prihova

 

Pozdravljena, Mia!
Menim, da je izobrazba (posledično tudi šolski sistem) nujno potrebna. Ne predstavljam si, da bi danes nepismena oseba sploh lahko živela povprečno življenje. Mislim, da naš šolski sistem ni popoln, se mi pa zdi kar smiseln. Z osnovno šolo imam kar dobre izkušnje, saj mi je šla odlično :). Všeč so mi bile izbirne vsebine, športni dnevi, ekskurzije, tekmovanja. Niso mi bili všeč nekateri predmeti, domače branje, stvar z nadarjenimi učenci, ocenjevanja, ki so temeljila na pomnjenju …
Mislim, da bi v osnovnih šolah moralo poučevati več moških, malce bi tudi spremenil učno vsebino, kajti o slovenski osamosvojitvi se nismo ničesar naučili. Težavnost bi pa celo povečal, saj je po moji grobi oceni bila približno četrtina vseh vrstnikov na moji osnovni šoli zlatih učencev.
Rekel bi tudi, da je šola vzrok za stres, da pa je njegova količina odvisna od pričakovanj nas samih, naših staršev …
Žal mi je, da ima tvoja sestra takšne težave. Sočustvujem, kaj več pa ne znam.
Luka, župnija Zreče

 

Živjo, Tamara!
Ob misli na raziskavo, ki si jo zasledila, tudi mene strese, vendar za to ne bi krivila šole. Šola nam v veliki meri ponuja izobraževanja in ozaveščanje glede tega. V prvi vrsti bi se glede omenjene raziskave vprašala, ali so starši teh najstnic zadovoljni s svojo postavo in zunanjim videzom, saj se to prenaša tudi na otroke. Morda imajo najstnice tak zgled že doma, od otroštva. Po drugi strani so tu še družbena omrežja, ki pa niso edina kriva za tako mišljenje najstnic. Kaj pa novice vseh vrst? Tudi pri uporabi družbenih omrežij bi morali imeti prvo vlogo starši, že ko otroku kupijo telefon ali računalnik. Na spletu so vsebine, ki imajo starostno omejitev. Ker je v najstništvu nekaj najboljšega kršiti vsa pravila, najstniki zaidejo tudi na strani s starostno omejitvijo, kjer lahko napišejo katerokoli letnico rojstva. Problem je, da družbena omrežja brez večje cenzure dopuščajo objavljanje takih vsebin. Rešitev vidim v tem, da bi na spletu vzpostavili strožjo cenzuro in s tem preprečili dostop najstnikov do teh vsebin do polnoletnosti. Sicer pa leta niso merilo za nezadovoljstvo s svojim telesom!
Ana, župnija Mokronog

Pisanje Mie me je potegnilo v razmišljanje, saj sem ravno vključen v proces pedagoško-andragoškega izobraževanja. Srečujem se z vsebinami, ki sestavljajo različne učne procese: ocenjevanje, didaktični pristopi in podobo. Lahko priznam, da z veseljem spoznavam ozadja in smiselnost posameznih delov učnega procesa. Dragoceni se mi zdijo tudi trije različni odgovori mladih na Mijino pisanje, ki pritegnejo k dodatnemu razmisleku, kako njeni vrstniki, vrstnice gledajo na slovenski šolski sistem. Vsak izmed njih doda svoj poudarek. Njihova razmišljanja se mogoče nekoliko manj dotikajo še ene tematike, ki se mi jo zdi smiselno dodati ob bok, namreč, kako starši stojijo svojim najstnikom ob strani v izobraževalnem sistemu. Kolikokrat mogoče starši svojim otrokom postavijo lestvico šolskih ciljev tako visoko, da jim to prinaša dodaten pritisk in stres? Prepričan sem, da glede tega zagotovo ni enoznačnega recepta, vendar se dinamika ne razvija samo na strani izvajalcev šolskih vsebin, ampak tudi na nivoju družbe, družine oz. staršev v odnosu do šolskega sistema. Ali če povem s primerom: Pred nekaj tedni sem bil na enem od kariernih sejmov, kjer so se predstavljale tudi različne fakultete. Od strani sem opazoval dogajanje pri enem izmed predstavitvenih pultov, ki sta se mu približala mama in sin, verjetno dijak zadnjega letnika. Vsa vprašanja je zastavljala mama, sin je zgolj tiho stal v ozadju. Sam pri sebi sem se spraševal, kdo se pravzaprav želi vpisati na določeno fakulteto.
Strinjam se, da se da v šolskem sistemu marsikaj spremeniti, marsikaj je mogoče olajšati, in zagotovo se bodo spremembe dogajale, saj gre za proces, ki se spreminja. Razmere nikoli niso črno-bele. In ne želim si, da razglasimo zgolj grešnega kozla, bodisi učitelje, ocene, sošolce, starše bodisi sebe, če mi učenje trenutno ne gre … Vse našteto lahko pomaga, da se učenje preliva v konkretno življenje in da pripomore k življenjskim veščinam ter modrosti.

R. Friškovec, Kaj pa vi pravite ... z Robertom, v: Ognjišče 3 (2023), 60-61.

Robert, pozdravljen!
Sem bil malce v zadregi, kako naj ti sploh pišem, pa sem našel tvoj elektronski naslov kar na netu. Izpostavil bi rad svoje doživljanje. Imam kar nekaj prijateljev in lahko rečem, da se odlično razumemo. Kar me moti, je to, da večina od njih precej pogosto preklinja. Pravzaprav se tega sploh ne zavedajo, ker prileti kletvica iz njihovih ust kot nekakšen medmet. Vsi mogoči ‚izustki‘ za moške in ženske spolne organe. Ne gre za to, da bi se sam delal nekega svetnika, ampak mi res ni okusno, da oseba preklinja. Nekajkrat sem jih skušal tudi opozoriti, če lahko malo manj preklinjajo, ker mi gre na živce, pa sem na koncu izpadel samo kot tisti, ki teži. Preklinjanje se mi zdi že kot neke vrste kultura mladostniškega govorjenja. Marsikdo je prekopiral govorico od doma, ker se niti mnogi odrasli ne zadržijo, da ne bi preklinjali. Potem si rečeš: »OK, tip je jezen in zato preklinja …«, ampak mislim, da to ni to. Med prijatelji imam tudi takšne, za katere vem, da hodijo k maši, pa jim je prav malo mar, kaj prileti iz njihovih ust. Kakšne izkušnje imajo drugi mladi in kako se s tem soočajo? Hvala, Robert, za odgovor.
Klemen, 17 let

Klemen, pozdravljen!
Kletvice nas, predvsem mlade, že nekaj časa spremljajo na vsakem koraku, saj jih uporabljamo iz različnih razlogov: iz jeze, ko želimo kaj poudariti ali koga užaliti, ali pa preprosto kot mašilo, če ne najdemo druge besede. Ne moremo pa zanikati dejstva, da so glavni medij za širjenje vulgarnih izrazov ljudje, s katerimi se družimo, predvsem osebe, s katerimi smo si blizu. Ko smo namreč v družbi prijateljev, smo pod neposrednim vplivom njihovega izražanja, navad in tudi načina mišljenja.
Prvotno naj bi bilo preklinjanje način, kako si dati duška ob izrednem stresu ali čustvu in s tem vzbuditi pozornost, saj je očitno, da s temi besedami nekaj ni v redu in zato oseba po njihovi uporabi občuti nekakšno zadoščenje, četudi ga spremlja slaba vest. Če pa se človek prepogosto poslužuje uporabe kletvic, se izniči prvoten namen preklinjanja in vse skupaj postane nesmiselno. Grde besede tako postajajo vedno pogostejše v izražanju in za doseganje prvotnega učinka preklinjanja ga je treba vedno pogosteje uporabljati. Na ta način lahko postanemo otopeli in popolnoma imuni na preklinjanje, kar bo v ljudeh, s katerimi se družimo, vzbudilo odpor in nelagodje. Ljudje preklinjanje pogosto asociirajo s slabimi in nemarnimi osebami, zaradi česar se jim potem raje izognejo.
Po mojem mnenju ni preklinjanje nič drugega kot slabo in nepotrebno, saj se mu je mogoče tudi v stresnih situacijah ogniti in ga nadomestiti s čim učinkovitejšim. Uporaba kletvic ni seveda glavna lastnost, ki definira človeka, vseeno pa nam je včasih žal, da slišimo te besede leteti iz ust dobrih prijateljev in ljudi, za katere nam je mar. Glede tega sicer ne moremo ukreniti veliko, saj je način izražanja izbira vsakega posameznika, lahko pa poskusimo biti dober zgled in prijateljem na pomenljive in umirjene načine damo vedeti, da se ne strinjamo z njimi, ter jim skušamo vzbuditi slabo vest.
Manca, župnija Kanal

 

Klemen! Z besedilom se lahko poistovetim.
Tudi sama sem v družbi, v kateri prijatelji ne govorijo lepo in preklinjajo, moram pa priznati, da tudi meni iz ust sem ter tja prileti kakšna grda beseda, čeprav se temu poskušam kar se le da izogniti. Po mojem mnenju je grdo govorjenje posledica družbe, v kateri se gibljemo, veliko pa se tudi naučimo od staršev. Opažam, da je preklinjanje postalo navada in vsakdanja stvar v življenju tako mladostnikov kot tudi starejših, zrelejših ljudi. Tudi meni gre tovrstno govorjenje na živce, zato prijatelje oziroma bližnje opozarjam, ko grdo govorijo. Želim, da bi to počeli tudi ostali ter bi se na ta način poskušali odvaditi govorjenja grdih besed. Lep pozdrav!
Nika, župnija Ljubljana-Rudnik

 

Klemen, oba opažava enako težavo kot ti.
Dejstvo je, da so v današnjem času kletvice postale zelo razširjene, žal tudi med najmlajšimi. Tudi če jih otroci in mladostniki ne prevzamemo od staršev, smo z njimi obkroženi na družbenih omrežjih, televiziji, žal pa tudi v šoli. Večina staršev doma takega govorjenja s strani otrok ne tolerira in otroke kaznuje, žal pa to ni dovolj, če se tem besedam tudi sami ne uprejo in so slab zgled. Kletvice so prepogosto stvar odraslih, prav zato pa so tako privlačne za mlajše, ki se z uporabo le-teh počutijo 'kul'. Med fanti je prav ta (lažen) občutek moškosti razlog za uporabo grdih besed. Med dekleti so kletvice kot neke vrste moda, saj z njihovo uporabo sledijo trenutnim trendom in s tem pokažejo, da si upajo tudi same izražati nekoliko vulgarno. Velikokrat je pri obeh spolih močan razlog pritisk družbe. Mladostniki se brez uporabe kletvic počutijo izobčene, saj jih družba označi za tiste, ki si ne upajo.
Meniva, da imajo veliko več poguma tisti najstniki, ki se kletvicam znajo upreti. Lahko bi rekli: malo je potrebno, da slediš čredi, le izjeme so tiste, ki si upajo izstopati in stati za svojimi načeli. Klemen, tebi in tudi vsem ostalim mladim svetujeva, da si v družbi upajte izstopati s pravo vero, z odrekanjem kletvicam ter opozarjanjem ostalih, da niso na pravi poti. Le tako bomo lahko kot družba zmanjšali uporabo teh besed ter se odrekli zlu. Vsi vemo, da nas prijaznost nič ne stane, zato: mladi, upajte si izstopati in ne pozabite, da ste ravno vi tisti, ki ustvarjate boljši svet.
Urška in Matevž, župnija Rodik

 

Klemen, pozdravljen!
Tudi sama sem večkrat opazila, da nekateri ljudje razne kletvice in vulgarne besede uporabljajo kot mašila. Ko so v zadregi, kaj reči, ali potrebujejo trenutek, da strnejo svoje misli, uporabijo eno izmed besed, ki ima v kulturi več različnih pomenov in zato lahko njihovi sogovorniki sami interpretirajo njen pomen. Če dobro pomisliš, imaš verjetno tudi ti kako besedo ali frazo, ki jo uporabljaš na tak način. Predlagam ti, da dobro premisliš, zakaj te to moti, in se o tem pogovoriš s prijatelji. Najbolje, kadar si s kom od njih sam, ne pred celo skupino. Pojasni jim svoje razloge, hkrati pa bodi odprt in naj ti glavni cilj ne bo prepričati, temveč pojasniti.
Lepo se imej!
Nežka, župnija Črna na Koroškem

Kot nalašč lahko v tokratni rubriki povežemo par niti. Februar je mesec kulture – vsega, kar ustvarja človek in kar gradi. 21. februar so Združeni narodi izbrali za mednarodni dan maternega jezika, v spomin na ubite študente, ki so 21. februarja 1952 v Bangladešu protestno zahtevali uradno rabo njihovega maternega jezika, bengalščine.
Kaj vse prihaja iz mojih ust in koliko se res potrudim, da gojim pisano in izrečeno besedo? Jezus pravi: »Človeka ne omadežuje to, kar gre v usta, ampak kar prihaja iz ust, to omadežuje človeka« (Mt 15,11). Ni opravičila za preklinjanje, ni izgovora, češ da sem jezen, imam dovolj, ne gre drugače …, niti preklinjanje ni stvar odraslih. Dejstvo je, da je preklinjanje nasprotje blagoslova. Preklinjanje je vsaka grda beseda. Na čigavo stran želim s svojim govorjenjem stopiti? Čeprav pravijo, da naj bi bilo preklinjanje zgolj odpiranje ventilov, da nas ne raznese, je pravzaprav preklinjanje pljuvanje v lastno skledo. Kletev prizadene gorje človeku, ki jo izreče.
Klavrno je poslušati kletvice, ki jih ljudje izrekajo ter se slišijo kot medmet, vrinjen med »dober« in »dan«. Ni nam treba dokazovati drugim, da smo jim enakovredni, tako da preklinjamo kakor oni. Osebno slišim marsikakšno kletvico v zaporu, vendar sam med zaprtimi ljudmi ne preklinjam in to opazijo tudi oni.
Svoje govorjenje je smiselno ozavestiti. Spodbudimo nekoga, ki mu za­upa­mo, da nas opomni, če nas sliši preklinjati. Svojo nemoč, prekrižane načrte, jezo in nestrinjanje se učimo spraviti na plano na drug način: tako, da se učimo o tem spregovoriti, opisati svoja čustva brez kletvic; s sprehodom ali športom; širimo svoj besedni zaklad s prebiranjem knjig in treningom novih besed. Naj moje besede gradijo svet in ga ne rušijo!

FRIŠKOVEC, Robert, (Kaj pa vi pravite ... z Robertom). Ognjišče 2019, leto 57, št. 2, str. 60-61.

Živjo! Bom kratka. Imam prijateljico, ki je postala influencerka na enem od socialnih omrežij. Morda ni s tem prav nič narobe, ampak najbolj čudno mi je zares vedenje njene mame. Prijateljici namreč skoraj vsak teden kupuje novo opremo za snemanje, razne dodatke, nove obleke za nastope. Naj bi se celo v službi dogovarjala za promocijo izdelkov … Zdi se mi, kot bi imela prijateljica že službo zaradi tega. Čeprav pravi, da se ni zaradi tega nič spremenila, jaz na njej opažam spremembe. Predvsem se mi zdi, da je postala bolj nemirna, če nič drugega, je še več na telefonu, stalno preverja komentarje … Rada bi jo opozorila na te negativne posledice, hkrati pa ne bi rada izgubila prijateljice, ki je čisto ›noter‹ v tem ... Kako naj govorim z njo? Kako vi vidite influencerje, kaj si mislite o vsem skupaj? Pozdrav!
Alja, 17 let

 

Živijo!
Res mi je žal za tvojo prijateljico, še posebej zaradi njene mame. Se strinjam, da takega pritiska ne bi smela imeti. Kar se tiče njene uporabe telefona, bi se jaz na tvojem mestu pogovorila z njo o tem na miren, neobremenjujoč način. Mislim, da mora vedeti, da ima tudi zunaj socialnih omrežij dobro prijateljico, ki jo je pripravljena poslušati. Če bo pripravljena, ji lahko tudi pomagaš pri zmanjševanju njene uporabe telefona, pri tem pa ji stoj ob strani, da se ne bo počutila samo.
Maša, župnija Ljubljana – Rakovnik

 

Influencerstvo ni nujno slaba stvar. Na spletu se najde veliko influencerjev, ki imajo dobre vrednote in dobre objave. Žal je tudi precej takih, ki tega nimajo. Na srečo se tukaj pogovarjamo o prvem primeru, če ti je to kaj v tolažbo. Verjamem, da zna biti težko direktno povedati prijateljici, kaj se ti zdi. Tudi meni to velikokrat ni lahko, a k sreči obstajajo drugi načini za reševanje takih situacij. Lahko poskusiš svoje stališče predstaviti v majhnih dozah, prijazno in počasi. Ker je prijateljica veliko na telefonu, bi to lahko storila nekje, kjer ni signala. Moji najljubši spomini in najgloblji pogovori so s prijateljevega vikenda, kjer ni signala. Pojdita nekam v naravo, na kakšen hrib. Morda za to, da bi opazila svoje spreminjanje, potrebuje le odklop. Še ena možnost je, da se pogovoriš z njeno mamo. Vsaka mama ima rada svojo hčerko, zato mora morda ona sprevideti, kako to škoduje njeni hčerki. Če to vidi, ti bo zagotovo pomagala tudi ona, s svetovanjem tvoji prijateljici. Od prijateljice ne zahtevaj, da popolnoma preneha in se odpove družabnim omrežjem. Pomagaj ji razporediti njen čas, delati dobre objave in poskrbi, da je splet ne pogoltne.
Maks, župnija sv. Lenarta, Jesenice

 

Živjo, Alja,
razumem tvojo skrb in tudi meni se zdi, da je obnašanje prijateljičine mame res malo pretirano. Verjetno je mama zelo ponosna nanjo, in zato počne tudi stvari, ki tvoji prijateljici mogoče ne bodo najbolj v prid.
Zdi se mi, da je najbolj smiselno, da se s svojo prijateljico iskreno pogovoriš in ji izraziš svojo skrb v njeno dobro. Morda ji lahko nakažeš, da opažaš spremembe in da ti je mar zanjo. Hkrati ji daj vedeti, da si ponosna na njeno delo, da ne bo slučajno mislila, da ji to govoriš iz ljubosumja. Zato vajin pogovor lahko začneš na podoben način: »Spremljam tvoj uspeh v influencerstvu, kar je res super! Hkrati pa sem opazila nekaj sprememb in le želim razumeti, kako se počutiš v vsem tem.« Pomembno pa je, da poudariš svojo željo po odprtem pogovoru in da ne obsojaš njene odločitve – s tem boš verjetno lažje izrazila svoje pomisleke brez tveganja, da bi se sprli.
Glede na influencerje pa je treba razumeti, da lahko ta poklic doprinese tako pozitivne kot tudi slabše plati. Zato je potrebno, da jo na nekaj od teh slabših plati tudi opozoriš. Lahko jo opozoriš na pritisk za ohranjanje določene podobe ali življenjskega sloga, psihološki pritisk in nenehno izpostavljanje negativnim komentarjem, stres, prizadetost samopodobe in nevarnost odvisnosti od telefona.
Zelo pomembno je, da ji daš vedeti, da si vedno tukaj zanjo, če potrebuje pogovor ali pa samo nasvet.
Upam, da ti bo moj nasvet prišel prav.
Tjaša, župnija Breznica

 

Zdravo, Alja!
Jaz sem mnenja, da je najboljša rešitev to, da zbereš dovolj poguma in se s prijateljico pogovoriš. Povej ji svoje mnenje in pomisleke, prav tako pa je pomembno tudi njeno mnenje. Glede komentarjev je več možnosti. Bodisi jih gleda zaradi svoje samopodobe, bodisi njen odnos z mamo ni več isti, kot je bil prej, mogoče jo samo zanimajo druga mnenja. Nisem ekspert za influencerje, ampak na koncu je vse odvisno od tvoje cone udobja – koliko si pripravljen brez zadržkov deliti z ljudmi. Našo mladost bi morali preživeti v svobodi od/brez telefonov in dokazovanja na internetu. Navsezadnje smo le mladina, ki naj bi uživala, nabirala čudovite spomine in vsak dan zajela z veliko žlico. Pozdrav nazaj!
Ana, župnija Maribor – sv. Janez Bosko

 

Pozdravljena!
Hmmm, znašla si se v zares neprijetni situaciji in razumem tvojo razdvojenost, kako ravnati. Res je neprijetno, saj bi zaradi morebitnega komentarja o njeni spremembi vedenja lahko vajin odnos še poslabšala. Pa vseeno ti svetujem, da se pogovoriš z njo. Ne pričakuj sicer, da bo takoj razumela tvoje pomisleke, in daj ji čas za premislek po pogovoru. Morda bi lahko, če ste v dobrih odnosih, njeni mami omenila, da si opazila spremembe v prijateljičinem obnašanju, mogoče tudi poudariš njeno preobremenjenost zaradi novega statusa. Influencerstvo sicer ni slaba zadeva, vendar je res pomembno, da prijateljici pomagaš na tej poti v upanju, da ostane zvesta sama sebi. Svetujem ti, da jo med vajinim pogovorom spomniš na stvari, ki jih je rada počela, na vajine skupne trenutke, na prelomnice v življenju, ki so ji bile pomembne. Predvsem pa se ne jezi nanjo, če njen odgovor ne bo tak, kot ga pričakuješ. Slišati kritiko drugih ni lahko, predvsem če je namenjena neki tvoji predanosti. Poslušaj jo in poskušaj pogovor peljati z mirnim glasom in brez nervoze. V primeru, da ne bo želela prisluhniti, pa samo vedi, da si se potrudila in ji svetovala, kot si lahko. Nisi obupala nad njo in si ji vsaj poskusila pomagati. Pomembno pa je seveda poudariti, da jo podpiraš v njenih interesih, vendar si želiš, da pri teh aktivnostih ostane zvesta sebi in si vseeno vzame čas za aktivnosti najstništva.
Nia, župnija Maribor – sv. Janez Bosko

Beseda influencer ali vplivnež se je zelo hitro zasidrala v naša življenja, čeravno se še nismo dobro zavedeli, kaj pomeni, in pri marsikom ni v dnevnem besednjaku. Marsikdo od starejših pravzaprav sploh ne ve, kaj beseda predstavlja. Predvsem socialna omrežja so prostor, kjer ljudje nagovarjajo sledilce in jim ponujajo različne vsebine – lahko bi rekel, da tudi usmeritve. Dejstvo je, da številni vplivneži danes sledijo logiki kapitala in promovirajo življenjske sloge. Na drugi strani te medalje so sledilci. Izraz sledilec ima pogosto negativen prizvok, nihče noče biti označen za sledilca. Predvsem si mladi danes želijo postavljati trende, toda uspeh vplivneža je odvisen od tega, koliko ljudi lahko prepriča, da si bodo želeli biti kot on. Če rečem zelo posplošeno, so vplivneži postali neke vrste novodobni oznanjevalci ali pa guruji naših mladih.
Na lanskoletnem svetovnem dnevu mladih v Lizboni so se med drugim zbrali tudi mladi katoliški digitalni vplivneži, da bi razpravljali o prihodnosti katoliške komunikacije, potrebi stopiti v korak s časom in izkoriščati digitalne medije za širjenje veselja evangelija. Trije mladi vplivneži med navzočimi so imeli pričevanje, kako biti v življenju Božji influencer. Papež Frančišek je že na svetovnem srečanju mladih v Panami leta 2019 mlade pozval, naj bodo kot Marija Božji vplivneži v svetu. Rekel jim je: »Dobro vemo, da ni dovolj biti ves dan povezan, da bi se čutil priznanega in ljubljenega. Čutiti se upoštevanega in povabljenega k nečemu je več kot biti v omrežju. Pomeni najti prostor, v katerem se boste lahko s svojimi rokami, s svojim srcem in s svojo glavo čutili del večje skupnosti, ki vas potrebuje in ki jo tudi vi mladi potrebujete.« Dodal je še, da »biti influencer, vplivnež v 21. stoletju pomeni biti varuh korenin, varuh vsega tega, kar preprečuje, da bi naše življenje postalo plinasto in bi izhlapelo v nič«.
Praktično v vseh odgovorih mladih lahko preberemo spodbude Alji, naj se pogovori s svojo prijateljico – z občutljivostjo, odgovornostjo in skrbjo. Morda se bosta prijateljici takrat srečali iz oči v oči, za nekaj trenutkov bo telefon sameval. Tudi med prijatelji lahko pride do spodbud po objavljanju več tistega, kar nas med seboj povezuje in širi dobro ter srčno vsebino.

 Kot pravi apostol Pavel: »V vsej modrosti se med seboj poučujte in spodbujajte« (Kol 3,16). In na drugem mestu: »Iz dneva v dan drug drugega spodbujajte, dokler še lahko rečemo ›danes‹« (Heb 3,13).

R. Friškovec, Kaj pa vi pravite ... z Robertom, v: Ognjišče 2 (2024), 60-61.

Dragi Robi in mladi, ki berete to rubriko! Z vami bi rad delil eno osebno stvar, zato mi ni najlažje, ko to pišem. Hkrati pa ni nič posebnega, morda je kar pogosto med fanti mojih let. Govorim o odnosu s svojim očetom. Predvsem o pomanjkanju odnosa. Ne želim v tem kratkem pisanju valiti krivde nanj, ampak občutek imam, da sem ga razočaral. Predvsem zaradi moje izbire šole, hodim namreč na bolj umetniško šolo, moj oče pa je klasični strojnik. Zdi se mi, da sva se odtujila predvsem zaradi tega, pa morda tudi zato, ker kot družina nismo veliko skupaj. Oče je tudi veliko odsoten, veliko dela. Zaradi tega nama s sestro nikoli ni nič manjkalo, nikdar pa nisem imel občutka, da sem kot edini sin dosegel očetova pričakovanja. Nikoli se sicer še nisem uspel zares pogovoriti z očetom, morda tudi zato, ker je bolj zaprte sorte. Kakšne so vaše izkušnje z vašim očetom? Kako bi lahko načel pogovor o teh mojih občutkih – ne želim ga namreč prizadeti …? Lep pozdrav vsem!
Voranc, 17 let

 

V življenju nas ves čas spremljajo pričakovanja. Starše imamo radi in so nam že od otroštva vzor. Zato nam je pomembno, kaj si mislijo o nas in kaj pričakujejo. Seveda jih ne želimo razočarati. Vendar si moramo poklicno pot izbrati sami, in sicer tisto, ki nas zanima in nam je všeč, saj bomo poklic opravljali mi, in ne naši starši. Sam veš, zakaj si izbral to šolo. Če si to res želiš, vztrajaj. Tvoj trud bo poplačan in ga bo prej ko slej opazil tudi oče.
Moj odnos z očetom ni najboljši. Nisva zelo povezana. Čeprav se nikoli nisva veliko pogovarjala, sva včasih imela res dobre pogovore in želim si, da bi bilo tega več. Ob vseh obveznostih nekako ne najdeva časa in tudi nisva vedno pri volji.
Predlagam ti, da najdeta neko skupno stvar, ki vaju bo povezala. Počnita nekaj skupaj, in ob tem bosta imela tudi čas za pogovor. Spomnim se, ko sem s svojim očetom pospravljala drva. Takrat sva skupaj preživela kvaliteten čas. Veliko sva se pogovarjala, še nekaj naredila zraven, in oba sva bila zadovoljna.
Larisa, župnija Novo mesto – sv. Janez

 

Dragi Voranc,
tudi moje izkušnje z očetom so podobne. Sicer se nisem odločil za šolo s področja, ki mu ne bi bilo pisano na kožo, a ga prav tako kot tvojega očeta ni veliko doma. Dosti dela tudi popoldne in težko je najti čas za pogovor. Celo ko ima nekaj časa, ga v veliki meri porabi za moji mlajši sestrici. Zato razumem, kako se počutiš. Svetujem ti, da do njega pristopiš, ko bo sam. Vem, da za to ni veliko časa, ker imaš obveznosti za šolo, prav tako kot ima on svoje. A si moraš sam vzeti nekaj časa za vajin odnos. Začneš lahko z nekaj preprostimi vprašanji pred odhodom v posteljo. Nekaj v smislu, kakšen je bil njegov dan ali kaj podobnega. Poskušaj tako dan za dnem. Postopoma poglobi pogovor. Začenjaj daljše pogovore na temo tebe, tvojega življenja, prihodnosti in odločitve za šolo. Pojasni mu, da te to področje veseli tako kot njega strojništvo. Vem, da te bo razumel. Ti si tisti, ki mora zbrati pogum in očeta ogovoriti.
Srečno, Tine, župnija Novo mesto – sv. Janez

 

Spomnim se, da sem pred leti dobil prošnjo za posredovanje v konfliktu med družinskima članoma. V opisu je bilo navedeno, kako je pravzaprav za vse, kar se dogaja v tem odnosu, odgovorna le ena oseba. Ko smo se dobili, sem oba povabil, da mi opišeta svojo plat zgodbe. Eden od njiju se je takoj po teh besedah naslonil na svoja kolena in glavo spustil navzdol. Druga oseba v tem konfliktu je predlagala, da bi začela … V nadaljevanju je sledil opis, kaj vse je pripovedovalec storil za nasprotno stran. Ob vsem tem je nasprotna stran, oseba, ki je bila naslonjena na svoja kolena, mirno vztrajala v svoji drži. Po približno dvajsetih minutah pripovedovanja pa je ta oseba dvignila glavo, nekaj trenutkov mirno zrla v svojega nasprotnika in nato izjavila en sam stavek: »Ja, rad me pa nisi imel nikoli!«
V tem konfliktu sta bila pravzaprav udeležena oče in sin. Oče je v svoji predstavitvi povedal, kaj vse je naredil za sina, kaj vse mu je kupil, omogočil, čemu vse se je moral odreči … Na drugi strani je dobil drugačno ogledalo. V razreševanju in iskanju poti naprej se je kasneje izkazalo, da je osnovna komponenta, ki jo pogreša sin, ljubezen, ki pa jo sam občuti predvsem v času in očetovi navzočnosti. Oče se je dejansko ujel v zanko vseh mogočih opravil, ki mu jih je nalagala služba in njegove ostale aktivnosti. Velikokrat se spomnim na ta stavek, ki je odmeval v prostoru, med dvema, ki sta prišla zaradi konflikta, ki sta ga doživljala v odnosu. »Ja, rad me pa nisi imel nikoli!« Če vseeno stopim nekoliko v bran očetu, si danes mislim, da je oče marsikaj počel za blagostanje svojega sina, tudi z mislijo, da ga ima rad in da vse, kar mu nudi in omogoča, predstavlja njegovo ljubezen. Živimo v času, ko mnogokrat slišimo drug od drugega, da nimamo časa, kako nam ga zmanjkuje in kako smo ujetniki te spremenljivke v človekovem življenju.
Kaj naj ti podarim, človek? Podobno vprašanje si mogoče zastavlja marsikdo od vas, ko želi obdarovati sebi drage ljudi. Nemalokdaj lahko imamo težavo s pravim darilom, posebej, ko se hitro izgubimo v množici materialnosti, ki nas obdaja in z mnogih strani pritiska na nas s poceni ponudbo in umetno ustvarjenimi potrebami. Če prisluhnem današnjemu človeku, ki mi sporoča, česa mu manjka oz. nima, je med prvimi na seznamu želja zagotovo stavek, ki ga pogosto slišim: »Nimam časa.« Ljudje menda nimamo časa. Najpogosteje nam ga zmanjka v okoljih, kjer bi ga potrebovali največ, v družini, med prijatelji. Zato je smiselno, da sočloveku podarimo čas – svoj čas. Koliko od nas je že naredilo darilni paket, kjer je bilo preprosto sporočilo: Za letošnji božič ti poklanjam eno uro časa na teden? Marsikdo bi se razveselil takšnega darila.
Velikokrat slišim mladostnike, ki sporočajo, kako so starši lahko pametni, pa ne v smislu, da bi bila pohvaljena modrost staršev, ampak v smislu, da so vedno v polni zlasti nekih nasvetov in usmeritev, pa tudi zgodbic, kako so oni nekaj naredili, kako so se znašli v podobni situaciji v svojem času. Mladi zelo jasno sporočajo, da ne prosijo v prvi vrsti za nasvet, ampak da bi lahko spregovorili o tem, kaj doživljajo, kaj nosijo v sebi. Tudi Voranc v svojem pismu sporoča predvsem vsebino, ki jo doživlja v odnosu do očeta. Mogoče njegov oče sploh nima nobenega jasnega stališča glede izbire sinove šole, a Voranc ima v sebi skrb, kaj si pravzaprav oče misli. V naših odnosih je lahko veliko predvidevanj, ugibanj, ki pa jih pogosto ne izrazimo in ne preverimo na drugi strani odnosa. Na misel mi prihaja lik sv. Jožefa, o katerem marsičesa ne vemo, kar pa vemo, je v Svetem pismu zapisano z zelo malo besedami. Opisana je predvsem njegova drža, njegova dejanja. Sam si sv. Jožefa predstavljam kot tistega, ki je znal poslušati in je v modrosti ter tudi povezanosti z Bogom iskal svoj odziv do svojih najbližjih. Ja, tudi če je bil veliko tiho, je po moje spregovoril z dejanji.

 Naj bo prav on lik, ki nas moške spodbuja, da oblikujemo svojo vlogo in jo utrjujemo v različnih odnosih, posebej tudi očetje do svojih otrok in otroci do staršev. Kaj podariti človeku kot darilo ob vstopu v novo leto? Pravzaprav je to nekaj, kar je tudi nam podarjeno in kar smo.

R. Friškovec, Kaj pa vi pravite ... z Robertom, v: Ognjišče 1 (2024), 60-61.