Živjo, Robert in mladi, ki to berete! Rada bi z vami delila izkušnjo sprehoda po Ljubljani. Pred tedni sem bila s prijateljicama po šoli na sprehodu in kavi v starem delu mesta. Šle smo mimo restavracije s hitro prehrano (ne bi delala reklame), ko sem videla prerivanje med fanti pred restavracijo, zraven so bili varnostniki in tudi že nekaj policistov. Bile so prisotne tudi punce, da ne bom krivična. Bilo je precej glasno, kar pa me je še najbolj zmotilo, je bil odnos teh mladih do policistov in predvsem varnostnikov. Nekateri mladi so bili do njih očitno žaljivi, izzivalni, tudi do policistov niso kazali nobenega spoštovanja. Ne vem, kako se je cela situacija potem iztekla, saj smo šle hitro naprej. Sem pa potem tisti večer razmišljala o tem, da med mladimi manjka vsaj minimalno spoštovanje do avtoritet, na primer policistov, učiteljev, duhovnikov … Kaj mislite, zakaj je tako? Larisa, 17 let

Ob tem problemu ne bi s prstom pokazal na vse mlade in jih obtožil nespoštljivega odnosa do avtoritet, na primer policistov, učiteljev, duhovnikov. Sam sem bil s strani staršev in ostalih vzgojiteljev v mladosti vzgojen, naj spoštujem vse ljudi. Seveda pa lahko med vrstniki opazimo pomanjkanje spoštovanja, po moje zaradi tega, ker jim primanjkuje dobrega zgleda. Na sodobnih platformah, kot so TikTok in ostale aplikacije, dobijo videi z nespoštljivim obnašanjem veliko ogledov in mladi posnemajo tako obnašanje, ker se jim zdi frajersko. Zato pa smo lahko sovrstnikom, mladostnikom zgled mi sami, ki z vzorom pokažemo pravilno pot in jih opominjamo ob neprimernem vedenju. (Pavel, župnija Maribor – stolnica)

Kakšen je odnos do drugih, je odvisno od dveh dejavnikov – prvi in najvplivnejši je družina oziroma starši, na drugem mestu je družba. Marsikdo bi rekel, da je bolj odvisno od družbe, a sama ne menim tako, saj si mladi prijatelje izbiramo na podlagi svojih vrednot, te pa so nam bile dane prek staršev. Reči hočem torej, da je od staršev in razmer v družini odvisno, v kakšno družbo se bo vključil otrok – dobro ali slabo.
Vse se začne z družino. Družinski člani so prvi, ki jih otrok spozna, ko se rodi na ta svet, in oni so tisti, od katerih se uči v svojih prvih letih. Kot radi rečemo, besede mičejo, zgledi vlečejo – naj starši otrokom še tako govorijo, kaj je prav in kaj narobe, bodo otroci delali tako kot tisti, ki so jim zgled – v začetku torej starši, stari starši. Kakršen bo torej odnos staršev do duhovnikov, policistov, učiteljev, natakarjev in konec koncev do lastnih staršev, tak odnos bodo do teh ljudi razvili tudi otroci. Kar se tiče nasilja, pa menim, da če otroka vzgajaš s tepežem, bo tudi on svoje težave in konflikte z drugimi reševal na tak način.
Tudi družba močno vpliva na mlade. Opažam, da se navadno zbirajo otroci iz podobnih družin, tisti, ki v otroštvu niso prejemali prave ljubezni in vzgoje, otroci s podobno mentaliteto. Ti nato drug drugega spodbujajo v dejanjih, ki jih poznajo, so jim najbližja in so jih vajeni že od ranih let – vse od neprimernih besed do nasilja. Vsekakor pa se tudi nekaterim otrokom iz dobrih družin zgodi, da včasih zapadejo v slabo družbo. Za take menim, da so to le začasna dejanja v času iskanja samega sebe, a se bodo na koncu vrnili k vrednotam, ki jih gojijo že od malega, k tistim, ki so se jih naučili in jih opazovali kot majhni. Popolnoma drugače pa lahko končajo mladi iz družin, ki se le počutijo dobre družine. Za primer lahko dam prav vero, saj se mi zdi, da v šoli opazim precej takšnih dijakov – mladih iz družin, ki se imajo za zelo verne, doma pa imajo veliko razdejanje in si mame zatiskajo oči, otroka ves čas opravičujejo, da mu ni nikoli treba prevzeti nobene krivde in priznati nobene napake; taki mladi se bodo iz slabe družbe in neprimernega vedenja težko izvlekli.
Za konec bi dodala le še, kar je Pavel zapisal v Pismu Efežanom, saj pove več kot nešteto mojih besed: »Otroci, ubogajte svoje starše v Gospodu, kajti tako je prav. Spoštuj očeta in mater – to je prva zapoved z obljubo: da ti bo dobro in boš dolgo živel na zemlji. In vi, očetje, ne jezite svojih otrok, temveč jih vzgajajte v Gospodovi vzgoji in opominjanju.« (Gaja, župnija Komenda)

Ob besedi avtoriteta ima verjetno vsak svojo predstavo.Beseda pomeni ugled, vpliv, ki izhaja iz znanja, sposobnosti, moči ali položaja. Marsikdo tej besedi mogoče pripisuje tudi negativen pomen in učinke. Marsikdo negativno razmišlja, da na drugi strani avtoritete posameznika dobivamo preveč podredljive, poslušne osebe, ki ne znajo razmišljati s svojo glavo in niso zmožne kritičnega presojanja. Zato se je kot nasprotje avtoritarne vzgoje pojavila permisivna vzgoja. Osebno sem mnenja, da rešitev ni v odpravljanju avtoritete. Kdo je bil avtoriteta v mojem življenju? Učitelj, ki je na eni strani znal prisluhniti svojim učencem, na drugi strani pa je znal postaviti tudi meje in jih pospremiti s podnapisi.Zdelo se mi je, da skozi svojo držo kaže pravičnost, na eni strani je bil strog in na drugi srčen. Namenoma sem ob besedi avtoriteta pogledal v Terminološki slovar vzgoje in izobraževanja, kjer še piše, da ločimo med tradicionalno in karizmatično avtoriteto. Prva naj bi svojo legitimnost črpala iz navade in tradicije, karizmatična avtoriteta pa naj bi izvirala iz prepričanja, da je oseba obdarjena s posebnimi lastnostmi. Dejstvo je, da že kar nekaj let govorimo o krizi avtoritete. Nisem ravno prepričan, da se v polnosti zavedamo, da bo ta kriza pripeljala do posledic na več ravneh: na polju socializacije, na polju funkcioniranja in interakcij v skupnostih in inštitucijah ter na področju prenašanja vsebin iz generacije v generacijo. Vsaka avtoriteta mora biti najprej priznana ali sprejeta, da zaživi v svoji vlogi. Pojavlja se mi vprašanje, če sploh znamo rasti v svojih vlogah in se izpopolnjevati, da v svoji okolici prejmemo ugled ali vpliv zaradi svoje drže oz. vsebine, ki jo prinašamo drugim. Iz otroštva mi ostaja spomin, kako se me vzgajali, naj pozdravim starejše ljudi in jih vikam, da tako spoštujem avtoriteto odraslih. Pravzaprav je res, kar ugotavljajo tudi mladi v svojih odgovorih na Larisino pisanje, da se spoštovanja učimo v domačem krogu, najprej v odnosu do staršev in starih staršev. Se pa danes nekateri starši postavljajo v vlogo prijateljev svojih otrok, in tako otrokom ne dajo izkušnje odnosa do avtoritete. Tako se tudi spoštovanje in kasnejša kritičnost do avtoritete težje razvije.

R. Friškovec, Kaj pa vi pravite ... z Robertom, v: Ognjišče 3 (2019), 74-75.

Robert, pozdravljen! Malo za šalo in malo zares. Velikokrat slišim od svojih staršev, da sem »len kot fuks«. Jasno mi je, da me starša ne želita kakorkoli žaliti, ampak prej spodbuditi, da se česa lotim. Verjetno bi tudi sam sebe opredelil kot malo manj delavnega, čeprav za čisto lenega pa ravno ne. Zelo preprosto povedano, nič se mi kaj dosti ne da, res se velikokrat presedam iz naslonjača v dnevni sobi s telefonom v roki do računalnika v svoji sobi. Rad bi se lotil te svoje lenobe, pa imam občutek, da se vedno znova srečujem z njo. Kdaj mi je tudi vseeno in si rečem, da tak pač sem. Bom vesel vsakršnega odgovora! (Aljaž, 16 let)

Na začetku bi rad osvetlil različne pojme, ki jih mnogokrat radi enačimo: lenoba, dolgočasje, melanholija in počitek. So posamezniki, ki potrebujejo počitek, pri čemer pogosto občutijo krivdo zaradi lenobe. So generacije, ki so bile vzgojene v imperativu nenehnega in neutrudnega dela. Vsa odstopanja so se lahko deklarirala kot lenoba. Velika zmota je, če mislimo, da si ne smemo vzeti časa za polnjenje baterij in premislek o svojem življenju. Prav tako je zmotno, če nihanje v aktivnosti, delavnosti ali učinkovitosti takoj označimo za lenobo.

Lenoba je na seznamu sedmih glavnih grehov. Imenujejo se glavni, ker rojevajo druge grehe, vendar žal lenobo velikokrat pozabimo uvrstiti med priznane grehe, ko se odpravimo k sveti spovedi.
Osebno lenobo pri sebi bolje razumem ob pojmih opuščanje in nemarnost. Opuščanje neke moje odgovornosti. Moja odgovornost je, da npr. naredim domačo nalogo in da se naučim snov, ki smo jo imeli v šoli. Moja odgovornost je, da se držim dogovorov, ki jih imamo v družini, vezano tudi na hišne naloge in red. Dodal sem besedo nemarnost, ki predstavlja človekovo lastnost pomanjkanja skrbi, malomarnosti in neprizadevnosti, da se pri opravljanju dela ne potrudim, kolikor je najbolj možno..
Dandanes smo po eni strani nagnjeni k udobju. Udobje se v nas velikokrat zasidra že v matični družini, ker drugi poskrbijo za nas. Pravzaprav lahko lastni starši jemljejo otrokom možnost učenja odgovornosti, če namesto njih delajo stvari, ki bi jih lahko otroci sami. Mnogi starši se na ta način izognejo, kot pravijo, mukotrpnemu vztrajanju in opravljeno menda zaključijo hitreje. V udobju smo zasidrani tudi s pomočjo različnih tehnoloških pripomočkov, ki lahko imajo, to moramo priznati, tudi svoje koristi, odtujujejo pa nas od osebne angažiranosti. Zato imamo vedno manj poguma. Izzive, ki se pojavijo v našem življenju, raje spregledamo, se jim umaknemo ali pa se zatečemo v občutek samopomilovanja, tarnanja in obupujoče vzdihe.
Vesel sem bil vrstic Aljaževega pisma, ker v njih vendarle nakazuje tudi svojo notranjo razjedo. Ni mu vseeno za mnenje staršev, in tudi to ga motivira, da razmišlja o sebi. Ni mu vseeno, čeprav se sam nima za lenega – simpatično pravi, da je malo manj delaven. Napisal je premalo, da bi si lahko predstavljal, kaj dejansko pomeni prestavljanje izpred televizije v svojo sobo in nazaj v okviru njegovega opuščanja dolžnosti in nemarnosti do vsakdanjih zadolžitev. Marsikdo se navadi vzorca, da dobi zunanjo spodbudo s strani svojih staršev ali pa mogoče starejših bratov in sester. Čaka na tisto brco, ker se zanaša, da je to tista zadnja ‚inštanca‘, ko se je končno smiselno spraviti iz lenosti v aktivnost, da ne bo drugačnih posledic. Ob prebiranju Aljaževih vrstic sem se tudi spomnil na to, kako hitro ljudje določene slike o sebi opravičujemo, lepšamo, pred drugimi zavijemo v celofan. Težko si je priznati napako ali celo ustaljeno držo. Težko nam je iti v globino samega sebe, vendar je to smiselno in potrebno. To je začetek naše rasti in napredka
Pred nami je postni čas. Zanimiva mi je ideja, da je ena od postnih akcij, v katerih se urim na poti do Velike noči, tudi soočanje z oblikami lenobe v mojem vsakdanjem življenju. Že na samem začetku se lahko srečamo s težavami, ko se hitro najdejo različni izgovori, da nisem »tako« len, kdaj pa kdaj manj delaven … Postni čas ima namen odkrivati ovire, ki nas oddaljujejo od Gospoda, četudi so zelo majhne, in nam puščajo madež neodrešenosti.
Lenobe se lahko lotimo z organiziranostjo in disciplino. Ne pravim, da postanimo zgolj sužnji nekega urnika in izpolnjevanja predpisanega, saj se tudi tukaj lahko hitro pokaže nemarnost – čim hitreje naredim zadano in sem nato prost. Strukturiranost ali organiziranost časa nas vabita v dinamiko naših vsakodnevnih nalog in aktivnosti, kjer pa moramo biti prav tako pozorni na morebitne pasti in luknje, skozi katere lahko vstopa nadaljnja skušnjava.
Postni čas ima svoj odtenek tudi v dobrodelnosti. Res je, da marsikakšno domačo nalogo ali pa hišno dolžnost opravimo hitreje, kot je načrtovano, in lahko preostanek časa zapolnimo s kakšnim dobrim delom ali pa molitvenim spominom za potrebe, ki jih zaznavamo v svoji okolici. Postni čas je pravzaprav šola v naši drži. Jezusove skušnjave v puščavi so bile nastavljene, da bi ga povedle in zazibale v lenobnost. Skušnjava po slasti, oblasti in moči. Ja, hitro se prikrade in usidra lenoba, lahko tudi v duhovnem smislu – v odnosu do Boga, sočloveka in samega sebe. Ne pustimo se ji ujeti!

FRIŠKOVEC, Robert, (Kaj pa vi pravite ... z Robertom). Ognjišče (2019) 03, str. 74-75

Pozdravljeni! Imam mlajšo sestrico, ki hodi v peti razred osnovne šole. Meni je šla šola gladko, ni se mi bilo treba veliko učiti, v glavnem sem imela petke. Zdaj hodim na gimnazijo, ki mi tudi ne povzroča preveč težav. No, učiti se moram, ampak gre. Moja sestrica pa ima veliko več težav, pravijo, da ima ADHD, v šoli ima učno pomoč, pogovore s svetovalno delavko. Zelo težko gre v šolo, zjutraj večkrat joka, včasih se zgodi, da zaradi glavobolov sploh ne gre v šolo. Tudi moja mama je zaradi tega precej obupana. Čutim, kako šola zdaj celi družini predstavlja hud stres. Po drugi strani pa razmišljam, da ima šola pretiran vpliv na življenje otrok, sploh ves tisti stres, ki ga povzroča nabiranje točk. Nekje sem slišala (pa ne vem, če je res), da v Italiji na primer osnovnošolci sploh ne nabirajo točk, ampak se lahko vsak vpiše na srednjo šolo po svoji želji. Potem sicer ni nujno, da to šolo tudi zmore dokončati, a se lahko prepiše. Kako pa vi gledate na šolski sistem, sploh osnovno šolo, kakšne so vaše izkušnje, kaj bi spremenili, kaj vam je bilo všeč in kaj ne?
Mia, 17 let

 

Draga Mia!
Najprej bi se ti rada zahvalila za tvojo odločitev, da si z nami delila svoje pomisleke glede šolskega sistema ter težav, s katerimi se srečuje tvoja sestrica. Prepričana sem, da se tvojim vrstnikom in vrstnicam po glavi, bolj ali manj, podijo podobne misli – s takšnimi sem se predvsem v času srednje šole soočala tudi jaz!
Praviš, da ima po tvojem mnenju šola prevelik vpliv na življenje otrok in mladostnikov – tukaj se povsem strinjam s teboj. Šolski sistem v Sloveniji je oblikovan tako, da je za vpis na želeno srednjo šolo ter kasneje na fakulteto treba doseči določeno število točk, potrebnih za izbrano nadaljevanje šolanja. Številnim mladostnikom to predstavlja veliko obremenitev, saj je v primeru, da se nekdo želi vpisati na srednjo šolo oz. fakulteto z visokimi omejitvami, treba vložiti veliko truda, časa ter razumevanja snovi. V nasprotju s slovenskim šolskim sistemom, ki se osredotoča predvsem na pomnjenje velike količine snovi ter doseganje visokih rezultatov, pa se denimo na Finskem otroci in mladostniki učijo tudi praktičnih veščin, kot so recimo šivanje, kuhanje ipd. Mislim, da bi bilo to smiselno vključiti tudi v slovenske šole, saj so praktične veščine poleg teoretskega znanja izjemno pomembne in uporabne tudi kasneje v življenju.
Vsemu stresu navkljub pa sem prepričana, da je znanje, ki ga pridobimo skozi osnovno ter kasneje srednjo šolo, zelo pomembno ter koristno, saj nam širi obzorja in nam omogoča, da nadgrajujemo svoja močna področja ter talente. Pravzaprav imamo kar velik privilegij, da je šolanje v Sloveniji brezplačno, saj morajo denimo v Angliji starši odšteti precejšnje vsote denarja, da njihovi otroci lahko obiskujejo osnovno in srednjo šolo – mnogo otrok v Afriki pa te možnosti sploh nima!
Za konec bi te želela še opomniti, da kljub vsem obveznostim, ki jih od tebe in tvojih vrstnikov zahteva šola, ne pozabiš nase ter na svoje dobro počutje. Zelo pomembno je, da ne zanemariš tistih obšolskih dejavnosti, hobijev, ki te napolnijo z energijo in ob katerih odmisliš ves stres in obveznosti, ki te še čakajo. Lahko je to vsaj 20-minutni sprehod, poslušanje glasbe, branje knjige, pisanje dnevnika, risanje, druženje s prijatelji, čas, preživet z družino, ipd. Ne pozabi, da je skrb za svoje dobro počutje enako pomembna kot šolske (in druge) obveznosti. S takšnim ravnotežjem sem prepričana v tvoj uspeh!
pozdravček, Neža, župnija Zreče

 

Mia, pozdravljena.
Sem Iza, tako kot ti sem tudi jaz dijakinja gimnazije. Razumem tvoje pomisleke glede šolskega sistema. Želja po sprejetju na določeno šolo z omejitvami lahko posamezniku povzroča precej stresa. Hkrati menim, da so omejitve postavljene z dobrim razlogom – v nasprotnem primeru bi bilo ogromno ljudi z enako izobrazbo, ki se ne bi mogli zaposliti, v nekaterih poklicih pa bi kadra primanjkovalo. Tudi ovrednotenje znanja z ocenami se mi zdi smiselno, je neka motivacija oziroma gonilo, ki nas prisili, da znanje dejansko osvojimo. Razumem, da je to za nekatere zelo naporno. Mogoče je pomanjkljivost sistema to, da takim posameznikom ni namenjene več pomoči in strpnosti. Če prav razumem, ima tvoja sestrica motnjo pomanjkanja pozornosti. Verjetno ji bo v srednji šoli najlažje, če izbere izobrazbo v smeri, ki jo res zanima. Mogoče ji lahko pomagate z iskanjem in raziskovanjem njenih hobijev in talentov. Najpomembnejše je, da ji pomagate pri zavedanju, da šola ni vse. Marsikdo brez blesteče izobrazbe v življenju ogromno doseže. Nismo vsi ljudje za vse, vsak je poseben in dober na svoj način. Vse se zgodi z razlogom, ne pozabi, da nas nekdo od zgoraj vedno varuje. Če sestra ne bo sprejeta na želeno šolo, ima Bog zanjo druge načrte. Upam, da njej in vaši družini ta situacija povzroči čim manj stresa. Osredotočite se na njene dobre lastnosti in imejte se radi. 😊
Iza, župnija Prihova

 

Pozdravljena, Mia!
Menim, da je izobrazba (posledično tudi šolski sistem) nujno potrebna. Ne predstavljam si, da bi danes nepismena oseba sploh lahko živela povprečno življenje. Mislim, da naš šolski sistem ni popoln, se mi pa zdi kar smiseln. Z osnovno šolo imam kar dobre izkušnje, saj mi je šla odlično :). Všeč so mi bile izbirne vsebine, športni dnevi, ekskurzije, tekmovanja. Niso mi bili všeč nekateri predmeti, domače branje, stvar z nadarjenimi učenci, ocenjevanja, ki so temeljila na pomnjenju …
Mislim, da bi v osnovnih šolah moralo poučevati več moških, malce bi tudi spremenil učno vsebino, kajti o slovenski osamosvojitvi se nismo ničesar naučili. Težavnost bi pa celo povečal, saj je po moji grobi oceni bila približno četrtina vseh vrstnikov na moji osnovni šoli zlatih učencev.
Rekel bi tudi, da je šola vzrok za stres, da pa je njegova količina odvisna od pričakovanj nas samih, naših staršev …
Žal mi je, da ima tvoja sestra takšne težave. Sočustvujem, kaj več pa ne znam.
Luka, župnija Zreče

 

Živjo, Tamara!
Ob misli na raziskavo, ki si jo zasledila, tudi mene strese, vendar za to ne bi krivila šole. Šola nam v veliki meri ponuja izobraževanja in ozaveščanje glede tega. V prvi vrsti bi se glede omenjene raziskave vprašala, ali so starši teh najstnic zadovoljni s svojo postavo in zunanjim videzom, saj se to prenaša tudi na otroke. Morda imajo najstnice tak zgled že doma, od otroštva. Po drugi strani so tu še družbena omrežja, ki pa niso edina kriva za tako mišljenje najstnic. Kaj pa novice vseh vrst? Tudi pri uporabi družbenih omrežij bi morali imeti prvo vlogo starši, že ko otroku kupijo telefon ali računalnik. Na spletu so vsebine, ki imajo starostno omejitev. Ker je v najstništvu nekaj najboljšega kršiti vsa pravila, najstniki zaidejo tudi na strani s starostno omejitvijo, kjer lahko napišejo katerokoli letnico rojstva. Problem je, da družbena omrežja brez večje cenzure dopuščajo objavljanje takih vsebin. Rešitev vidim v tem, da bi na spletu vzpostavili strožjo cenzuro in s tem preprečili dostop najstnikov do teh vsebin do polnoletnosti. Sicer pa leta niso merilo za nezadovoljstvo s svojim telesom!
Ana, župnija Mokronog

Pisanje Mie me je potegnilo v razmišljanje, saj sem ravno vključen v proces pedagoško-andragoškega izobraževanja. Srečujem se z vsebinami, ki sestavljajo različne učne procese: ocenjevanje, didaktični pristopi in podobo. Lahko priznam, da z veseljem spoznavam ozadja in smiselnost posameznih delov učnega procesa. Dragoceni se mi zdijo tudi trije različni odgovori mladih na Mijino pisanje, ki pritegnejo k dodatnemu razmisleku, kako njeni vrstniki, vrstnice gledajo na slovenski šolski sistem. Vsak izmed njih doda svoj poudarek. Njihova razmišljanja se mogoče nekoliko manj dotikajo še ene tematike, ki se mi jo zdi smiselno dodati ob bok, namreč, kako starši stojijo svojim najstnikom ob strani v izobraževalnem sistemu. Kolikokrat mogoče starši svojim otrokom postavijo lestvico šolskih ciljev tako visoko, da jim to prinaša dodaten pritisk in stres? Prepričan sem, da glede tega zagotovo ni enoznačnega recepta, vendar se dinamika ne razvija samo na strani izvajalcev šolskih vsebin, ampak tudi na nivoju družbe, družine oz. staršev v odnosu do šolskega sistema. Ali če povem s primerom: Pred nekaj tedni sem bil na enem od kariernih sejmov, kjer so se predstavljale tudi različne fakultete. Od strani sem opazoval dogajanje pri enem izmed predstavitvenih pultov, ki sta se mu približala mama in sin, verjetno dijak zadnjega letnika. Vsa vprašanja je zastavljala mama, sin je zgolj tiho stal v ozadju. Sam pri sebi sem se spraševal, kdo se pravzaprav želi vpisati na določeno fakulteto.
Strinjam se, da se da v šolskem sistemu marsikaj spremeniti, marsikaj je mogoče olajšati, in zagotovo se bodo spremembe dogajale, saj gre za proces, ki se spreminja. Razmere nikoli niso črno-bele. In ne želim si, da razglasimo zgolj grešnega kozla, bodisi učitelje, ocene, sošolce, starše bodisi sebe, če mi učenje trenutno ne gre … Vse našteto lahko pomaga, da se učenje preliva v konkretno življenje in da pripomore k življenjskim veščinam ter modrosti.

R. Friškovec, Kaj pa vi pravite ... z Robertom, v: Ognjišče 3 (2023), 60-61.

Živjo! Bom kratka. Imam prijateljico, ki je postala influencerka na enem od socialnih omrežij. Morda ni s tem prav nič narobe, ampak najbolj čudno mi je zares vedenje njene mame. Prijateljici namreč skoraj vsak teden kupuje novo opremo za snemanje, razne dodatke, nove obleke za nastope. Naj bi se celo v službi dogovarjala za promocijo izdelkov … Zdi se mi, kot bi imela prijateljica že službo zaradi tega. Čeprav pravi, da se ni zaradi tega nič spremenila, jaz na njej opažam spremembe. Predvsem se mi zdi, da je postala bolj nemirna, če nič drugega, je še več na telefonu, stalno preverja komentarje … Rada bi jo opozorila na te negativne posledice, hkrati pa ne bi rada izgubila prijateljice, ki je čisto ›noter‹ v tem ... Kako naj govorim z njo? Kako vi vidite influencerje, kaj si mislite o vsem skupaj? Pozdrav!
Alja, 17 let

 

Živijo!
Res mi je žal za tvojo prijateljico, še posebej zaradi njene mame. Se strinjam, da takega pritiska ne bi smela imeti. Kar se tiče njene uporabe telefona, bi se jaz na tvojem mestu pogovorila z njo o tem na miren, neobremenjujoč način. Mislim, da mora vedeti, da ima tudi zunaj socialnih omrežij dobro prijateljico, ki jo je pripravljena poslušati. Če bo pripravljena, ji lahko tudi pomagaš pri zmanjševanju njene uporabe telefona, pri tem pa ji stoj ob strani, da se ne bo počutila samo.
Maša, župnija Ljubljana – Rakovnik

 

Influencerstvo ni nujno slaba stvar. Na spletu se najde veliko influencerjev, ki imajo dobre vrednote in dobre objave. Žal je tudi precej takih, ki tega nimajo. Na srečo se tukaj pogovarjamo o prvem primeru, če ti je to kaj v tolažbo. Verjamem, da zna biti težko direktno povedati prijateljici, kaj se ti zdi. Tudi meni to velikokrat ni lahko, a k sreči obstajajo drugi načini za reševanje takih situacij. Lahko poskusiš svoje stališče predstaviti v majhnih dozah, prijazno in počasi. Ker je prijateljica veliko na telefonu, bi to lahko storila nekje, kjer ni signala. Moji najljubši spomini in najgloblji pogovori so s prijateljevega vikenda, kjer ni signala. Pojdita nekam v naravo, na kakšen hrib. Morda za to, da bi opazila svoje spreminjanje, potrebuje le odklop. Še ena možnost je, da se pogovoriš z njeno mamo. Vsaka mama ima rada svojo hčerko, zato mora morda ona sprevideti, kako to škoduje njeni hčerki. Če to vidi, ti bo zagotovo pomagala tudi ona, s svetovanjem tvoji prijateljici. Od prijateljice ne zahtevaj, da popolnoma preneha in se odpove družabnim omrežjem. Pomagaj ji razporediti njen čas, delati dobre objave in poskrbi, da je splet ne pogoltne.
Maks, župnija sv. Lenarta, Jesenice

 

Živjo, Alja,
razumem tvojo skrb in tudi meni se zdi, da je obnašanje prijateljičine mame res malo pretirano. Verjetno je mama zelo ponosna nanjo, in zato počne tudi stvari, ki tvoji prijateljici mogoče ne bodo najbolj v prid.
Zdi se mi, da je najbolj smiselno, da se s svojo prijateljico iskreno pogovoriš in ji izraziš svojo skrb v njeno dobro. Morda ji lahko nakažeš, da opažaš spremembe in da ti je mar zanjo. Hkrati ji daj vedeti, da si ponosna na njeno delo, da ne bo slučajno mislila, da ji to govoriš iz ljubosumja. Zato vajin pogovor lahko začneš na podoben način: »Spremljam tvoj uspeh v influencerstvu, kar je res super! Hkrati pa sem opazila nekaj sprememb in le želim razumeti, kako se počutiš v vsem tem.« Pomembno pa je, da poudariš svojo željo po odprtem pogovoru in da ne obsojaš njene odločitve – s tem boš verjetno lažje izrazila svoje pomisleke brez tveganja, da bi se sprli.
Glede na influencerje pa je treba razumeti, da lahko ta poklic doprinese tako pozitivne kot tudi slabše plati. Zato je potrebno, da jo na nekaj od teh slabših plati tudi opozoriš. Lahko jo opozoriš na pritisk za ohranjanje določene podobe ali življenjskega sloga, psihološki pritisk in nenehno izpostavljanje negativnim komentarjem, stres, prizadetost samopodobe in nevarnost odvisnosti od telefona.
Zelo pomembno je, da ji daš vedeti, da si vedno tukaj zanjo, če potrebuje pogovor ali pa samo nasvet.
Upam, da ti bo moj nasvet prišel prav.
Tjaša, župnija Breznica

 

Zdravo, Alja!
Jaz sem mnenja, da je najboljša rešitev to, da zbereš dovolj poguma in se s prijateljico pogovoriš. Povej ji svoje mnenje in pomisleke, prav tako pa je pomembno tudi njeno mnenje. Glede komentarjev je več možnosti. Bodisi jih gleda zaradi svoje samopodobe, bodisi njen odnos z mamo ni več isti, kot je bil prej, mogoče jo samo zanimajo druga mnenja. Nisem ekspert za influencerje, ampak na koncu je vse odvisno od tvoje cone udobja – koliko si pripravljen brez zadržkov deliti z ljudmi. Našo mladost bi morali preživeti v svobodi od/brez telefonov in dokazovanja na internetu. Navsezadnje smo le mladina, ki naj bi uživala, nabirala čudovite spomine in vsak dan zajela z veliko žlico. Pozdrav nazaj!
Ana, župnija Maribor – sv. Janez Bosko

 

Pozdravljena!
Hmmm, znašla si se v zares neprijetni situaciji in razumem tvojo razdvojenost, kako ravnati. Res je neprijetno, saj bi zaradi morebitnega komentarja o njeni spremembi vedenja lahko vajin odnos še poslabšala. Pa vseeno ti svetujem, da se pogovoriš z njo. Ne pričakuj sicer, da bo takoj razumela tvoje pomisleke, in daj ji čas za premislek po pogovoru. Morda bi lahko, če ste v dobrih odnosih, njeni mami omenila, da si opazila spremembe v prijateljičinem obnašanju, mogoče tudi poudariš njeno preobremenjenost zaradi novega statusa. Influencerstvo sicer ni slaba zadeva, vendar je res pomembno, da prijateljici pomagaš na tej poti v upanju, da ostane zvesta sama sebi. Svetujem ti, da jo med vajinim pogovorom spomniš na stvari, ki jih je rada počela, na vajine skupne trenutke, na prelomnice v življenju, ki so ji bile pomembne. Predvsem pa se ne jezi nanjo, če njen odgovor ne bo tak, kot ga pričakuješ. Slišati kritiko drugih ni lahko, predvsem če je namenjena neki tvoji predanosti. Poslušaj jo in poskušaj pogovor peljati z mirnim glasom in brez nervoze. V primeru, da ne bo želela prisluhniti, pa samo vedi, da si se potrudila in ji svetovala, kot si lahko. Nisi obupala nad njo in si ji vsaj poskusila pomagati. Pomembno pa je seveda poudariti, da jo podpiraš v njenih interesih, vendar si želiš, da pri teh aktivnostih ostane zvesta sebi in si vseeno vzame čas za aktivnosti najstništva.
Nia, župnija Maribor – sv. Janez Bosko

Beseda influencer ali vplivnež se je zelo hitro zasidrala v naša življenja, čeravno se še nismo dobro zavedeli, kaj pomeni, in pri marsikom ni v dnevnem besednjaku. Marsikdo od starejših pravzaprav sploh ne ve, kaj beseda predstavlja. Predvsem socialna omrežja so prostor, kjer ljudje nagovarjajo sledilce in jim ponujajo različne vsebine – lahko bi rekel, da tudi usmeritve. Dejstvo je, da številni vplivneži danes sledijo logiki kapitala in promovirajo življenjske sloge. Na drugi strani te medalje so sledilci. Izraz sledilec ima pogosto negativen prizvok, nihče noče biti označen za sledilca. Predvsem si mladi danes želijo postavljati trende, toda uspeh vplivneža je odvisen od tega, koliko ljudi lahko prepriča, da si bodo želeli biti kot on. Če rečem zelo posplošeno, so vplivneži postali neke vrste novodobni oznanjevalci ali pa guruji naših mladih.
Na lanskoletnem svetovnem dnevu mladih v Lizboni so se med drugim zbrali tudi mladi katoliški digitalni vplivneži, da bi razpravljali o prihodnosti katoliške komunikacije, potrebi stopiti v korak s časom in izkoriščati digitalne medije za širjenje veselja evangelija. Trije mladi vplivneži med navzočimi so imeli pričevanje, kako biti v življenju Božji influencer. Papež Frančišek je že na svetovnem srečanju mladih v Panami leta 2019 mlade pozval, naj bodo kot Marija Božji vplivneži v svetu. Rekel jim je: »Dobro vemo, da ni dovolj biti ves dan povezan, da bi se čutil priznanega in ljubljenega. Čutiti se upoštevanega in povabljenega k nečemu je več kot biti v omrežju. Pomeni najti prostor, v katerem se boste lahko s svojimi rokami, s svojim srcem in s svojo glavo čutili del večje skupnosti, ki vas potrebuje in ki jo tudi vi mladi potrebujete.« Dodal je še, da »biti influencer, vplivnež v 21. stoletju pomeni biti varuh korenin, varuh vsega tega, kar preprečuje, da bi naše življenje postalo plinasto in bi izhlapelo v nič«.
Praktično v vseh odgovorih mladih lahko preberemo spodbude Alji, naj se pogovori s svojo prijateljico – z občutljivostjo, odgovornostjo in skrbjo. Morda se bosta prijateljici takrat srečali iz oči v oči, za nekaj trenutkov bo telefon sameval. Tudi med prijatelji lahko pride do spodbud po objavljanju več tistega, kar nas med seboj povezuje in širi dobro ter srčno vsebino.

 Kot pravi apostol Pavel: »V vsej modrosti se med seboj poučujte in spodbujajte« (Kol 3,16). In na drugem mestu: »Iz dneva v dan drug drugega spodbujajte, dokler še lahko rečemo ›danes‹« (Heb 3,13).

R. Friškovec, Kaj pa vi pravite ... z Robertom, v: Ognjišče 2 (2024), 60-61.

Robert, pozdravljen!
Sem bil malce v zadregi, kako naj ti sploh pišem, pa sem našel tvoj elektronski naslov kar na netu. Izpostavil bi rad svoje doživljanje. Imam kar nekaj prijateljev in lahko rečem, da se odlično razumemo. Kar me moti, je to, da večina od njih precej pogosto preklinja. Pravzaprav se tega sploh ne zavedajo, ker prileti kletvica iz njihovih ust kot nekakšen medmet. Vsi mogoči ‚izustki‘ za moške in ženske spolne organe. Ne gre za to, da bi se sam delal nekega svetnika, ampak mi res ni okusno, da oseba preklinja. Nekajkrat sem jih skušal tudi opozoriti, če lahko malo manj preklinjajo, ker mi gre na živce, pa sem na koncu izpadel samo kot tisti, ki teži. Preklinjanje se mi zdi že kot neke vrste kultura mladostniškega govorjenja. Marsikdo je prekopiral govorico od doma, ker se niti mnogi odrasli ne zadržijo, da ne bi preklinjali. Potem si rečeš: »OK, tip je jezen in zato preklinja …«, ampak mislim, da to ni to. Med prijatelji imam tudi takšne, za katere vem, da hodijo k maši, pa jim je prav malo mar, kaj prileti iz njihovih ust. Kakšne izkušnje imajo drugi mladi in kako se s tem soočajo? Hvala, Robert, za odgovor.
Klemen, 17 let

Klemen, pozdravljen!
Kletvice nas, predvsem mlade, že nekaj časa spremljajo na vsakem koraku, saj jih uporabljamo iz različnih razlogov: iz jeze, ko želimo kaj poudariti ali koga užaliti, ali pa preprosto kot mašilo, če ne najdemo druge besede. Ne moremo pa zanikati dejstva, da so glavni medij za širjenje vulgarnih izrazov ljudje, s katerimi se družimo, predvsem osebe, s katerimi smo si blizu. Ko smo namreč v družbi prijateljev, smo pod neposrednim vplivom njihovega izražanja, navad in tudi načina mišljenja.
Prvotno naj bi bilo preklinjanje način, kako si dati duška ob izrednem stresu ali čustvu in s tem vzbuditi pozornost, saj je očitno, da s temi besedami nekaj ni v redu in zato oseba po njihovi uporabi občuti nekakšno zadoščenje, četudi ga spremlja slaba vest. Če pa se človek prepogosto poslužuje uporabe kletvic, se izniči prvoten namen preklinjanja in vse skupaj postane nesmiselno. Grde besede tako postajajo vedno pogostejše v izražanju in za doseganje prvotnega učinka preklinjanja ga je treba vedno pogosteje uporabljati. Na ta način lahko postanemo otopeli in popolnoma imuni na preklinjanje, kar bo v ljudeh, s katerimi se družimo, vzbudilo odpor in nelagodje. Ljudje preklinjanje pogosto asociirajo s slabimi in nemarnimi osebami, zaradi česar se jim potem raje izognejo.
Po mojem mnenju ni preklinjanje nič drugega kot slabo in nepotrebno, saj se mu je mogoče tudi v stresnih situacijah ogniti in ga nadomestiti s čim učinkovitejšim. Uporaba kletvic ni seveda glavna lastnost, ki definira človeka, vseeno pa nam je včasih žal, da slišimo te besede leteti iz ust dobrih prijateljev in ljudi, za katere nam je mar. Glede tega sicer ne moremo ukreniti veliko, saj je način izražanja izbira vsakega posameznika, lahko pa poskusimo biti dober zgled in prijateljem na pomenljive in umirjene načine damo vedeti, da se ne strinjamo z njimi, ter jim skušamo vzbuditi slabo vest.
Manca, župnija Kanal

 

Klemen! Z besedilom se lahko poistovetim.
Tudi sama sem v družbi, v kateri prijatelji ne govorijo lepo in preklinjajo, moram pa priznati, da tudi meni iz ust sem ter tja prileti kakšna grda beseda, čeprav se temu poskušam kar se le da izogniti. Po mojem mnenju je grdo govorjenje posledica družbe, v kateri se gibljemo, veliko pa se tudi naučimo od staršev. Opažam, da je preklinjanje postalo navada in vsakdanja stvar v življenju tako mladostnikov kot tudi starejših, zrelejših ljudi. Tudi meni gre tovrstno govorjenje na živce, zato prijatelje oziroma bližnje opozarjam, ko grdo govorijo. Želim, da bi to počeli tudi ostali ter bi se na ta način poskušali odvaditi govorjenja grdih besed. Lep pozdrav!
Nika, župnija Ljubljana-Rudnik

 

Klemen, oba opažava enako težavo kot ti.
Dejstvo je, da so v današnjem času kletvice postale zelo razširjene, žal tudi med najmlajšimi. Tudi če jih otroci in mladostniki ne prevzamemo od staršev, smo z njimi obkroženi na družbenih omrežjih, televiziji, žal pa tudi v šoli. Večina staršev doma takega govorjenja s strani otrok ne tolerira in otroke kaznuje, žal pa to ni dovolj, če se tem besedam tudi sami ne uprejo in so slab zgled. Kletvice so prepogosto stvar odraslih, prav zato pa so tako privlačne za mlajše, ki se z uporabo le-teh počutijo 'kul'. Med fanti je prav ta (lažen) občutek moškosti razlog za uporabo grdih besed. Med dekleti so kletvice kot neke vrste moda, saj z njihovo uporabo sledijo trenutnim trendom in s tem pokažejo, da si upajo tudi same izražati nekoliko vulgarno. Velikokrat je pri obeh spolih močan razlog pritisk družbe. Mladostniki se brez uporabe kletvic počutijo izobčene, saj jih družba označi za tiste, ki si ne upajo.
Meniva, da imajo veliko več poguma tisti najstniki, ki se kletvicam znajo upreti. Lahko bi rekli: malo je potrebno, da slediš čredi, le izjeme so tiste, ki si upajo izstopati in stati za svojimi načeli. Klemen, tebi in tudi vsem ostalim mladim svetujeva, da si v družbi upajte izstopati s pravo vero, z odrekanjem kletvicam ter opozarjanjem ostalih, da niso na pravi poti. Le tako bomo lahko kot družba zmanjšali uporabo teh besed ter se odrekli zlu. Vsi vemo, da nas prijaznost nič ne stane, zato: mladi, upajte si izstopati in ne pozabite, da ste ravno vi tisti, ki ustvarjate boljši svet.
Urška in Matevž, župnija Rodik

 

Klemen, pozdravljen!
Tudi sama sem večkrat opazila, da nekateri ljudje razne kletvice in vulgarne besede uporabljajo kot mašila. Ko so v zadregi, kaj reči, ali potrebujejo trenutek, da strnejo svoje misli, uporabijo eno izmed besed, ki ima v kulturi več različnih pomenov in zato lahko njihovi sogovorniki sami interpretirajo njen pomen. Če dobro pomisliš, imaš verjetno tudi ti kako besedo ali frazo, ki jo uporabljaš na tak način. Predlagam ti, da dobro premisliš, zakaj te to moti, in se o tem pogovoriš s prijatelji. Najbolje, kadar si s kom od njih sam, ne pred celo skupino. Pojasni jim svoje razloge, hkrati pa bodi odprt in naj ti glavni cilj ne bo prepričati, temveč pojasniti.
Lepo se imej!
Nežka, župnija Črna na Koroškem

Kot nalašč lahko v tokratni rubriki povežemo par niti. Februar je mesec kulture – vsega, kar ustvarja človek in kar gradi. 21. februar so Združeni narodi izbrali za mednarodni dan maternega jezika, v spomin na ubite študente, ki so 21. februarja 1952 v Bangladešu protestno zahtevali uradno rabo njihovega maternega jezika, bengalščine.
Kaj vse prihaja iz mojih ust in koliko se res potrudim, da gojim pisano in izrečeno besedo? Jezus pravi: »Človeka ne omadežuje to, kar gre v usta, ampak kar prihaja iz ust, to omadežuje človeka« (Mt 15,11). Ni opravičila za preklinjanje, ni izgovora, češ da sem jezen, imam dovolj, ne gre drugače …, niti preklinjanje ni stvar odraslih. Dejstvo je, da je preklinjanje nasprotje blagoslova. Preklinjanje je vsaka grda beseda. Na čigavo stran želim s svojim govorjenjem stopiti? Čeprav pravijo, da naj bi bilo preklinjanje zgolj odpiranje ventilov, da nas ne raznese, je pravzaprav preklinjanje pljuvanje v lastno skledo. Kletev prizadene gorje človeku, ki jo izreče.
Klavrno je poslušati kletvice, ki jih ljudje izrekajo ter se slišijo kot medmet, vrinjen med »dober« in »dan«. Ni nam treba dokazovati drugim, da smo jim enakovredni, tako da preklinjamo kakor oni. Osebno slišim marsikakšno kletvico v zaporu, vendar sam med zaprtimi ljudmi ne preklinjam in to opazijo tudi oni.
Svoje govorjenje je smiselno ozavestiti. Spodbudimo nekoga, ki mu za­upa­mo, da nas opomni, če nas sliši preklinjati. Svojo nemoč, prekrižane načrte, jezo in nestrinjanje se učimo spraviti na plano na drug način: tako, da se učimo o tem spregovoriti, opisati svoja čustva brez kletvic; s sprehodom ali športom; širimo svoj besedni zaklad s prebiranjem knjig in treningom novih besed. Naj moje besede gradijo svet in ga ne rušijo!

FRIŠKOVEC, Robert, (Kaj pa vi pravite ... z Robertom). Ognjišče 2019, leto 57, št. 2, str. 60-61.

Dragi Robi in mladi, ki berete to rubriko! Z vami bi rad delil eno osebno stvar, zato mi ni najlažje, ko to pišem. Hkrati pa ni nič posebnega, morda je kar pogosto med fanti mojih let. Govorim o odnosu s svojim očetom. Predvsem o pomanjkanju odnosa. Ne želim v tem kratkem pisanju valiti krivde nanj, ampak občutek imam, da sem ga razočaral. Predvsem zaradi moje izbire šole, hodim namreč na bolj umetniško šolo, moj oče pa je klasični strojnik. Zdi se mi, da sva se odtujila predvsem zaradi tega, pa morda tudi zato, ker kot družina nismo veliko skupaj. Oče je tudi veliko odsoten, veliko dela. Zaradi tega nama s sestro nikoli ni nič manjkalo, nikdar pa nisem imel občutka, da sem kot edini sin dosegel očetova pričakovanja. Nikoli se sicer še nisem uspel zares pogovoriti z očetom, morda tudi zato, ker je bolj zaprte sorte. Kakšne so vaše izkušnje z vašim očetom? Kako bi lahko načel pogovor o teh mojih občutkih – ne želim ga namreč prizadeti …? Lep pozdrav vsem!
Voranc, 17 let

 

V življenju nas ves čas spremljajo pričakovanja. Starše imamo radi in so nam že od otroštva vzor. Zato nam je pomembno, kaj si mislijo o nas in kaj pričakujejo. Seveda jih ne želimo razočarati. Vendar si moramo poklicno pot izbrati sami, in sicer tisto, ki nas zanima in nam je všeč, saj bomo poklic opravljali mi, in ne naši starši. Sam veš, zakaj si izbral to šolo. Če si to res želiš, vztrajaj. Tvoj trud bo poplačan in ga bo prej ko slej opazil tudi oče.
Moj odnos z očetom ni najboljši. Nisva zelo povezana. Čeprav se nikoli nisva veliko pogovarjala, sva včasih imela res dobre pogovore in želim si, da bi bilo tega več. Ob vseh obveznostih nekako ne najdeva časa in tudi nisva vedno pri volji.
Predlagam ti, da najdeta neko skupno stvar, ki vaju bo povezala. Počnita nekaj skupaj, in ob tem bosta imela tudi čas za pogovor. Spomnim se, ko sem s svojim očetom pospravljala drva. Takrat sva skupaj preživela kvaliteten čas. Veliko sva se pogovarjala, še nekaj naredila zraven, in oba sva bila zadovoljna.
Larisa, župnija Novo mesto – sv. Janez

 

Dragi Voranc,
tudi moje izkušnje z očetom so podobne. Sicer se nisem odločil za šolo s področja, ki mu ne bi bilo pisano na kožo, a ga prav tako kot tvojega očeta ni veliko doma. Dosti dela tudi popoldne in težko je najti čas za pogovor. Celo ko ima nekaj časa, ga v veliki meri porabi za moji mlajši sestrici. Zato razumem, kako se počutiš. Svetujem ti, da do njega pristopiš, ko bo sam. Vem, da za to ni veliko časa, ker imaš obveznosti za šolo, prav tako kot ima on svoje. A si moraš sam vzeti nekaj časa za vajin odnos. Začneš lahko z nekaj preprostimi vprašanji pred odhodom v posteljo. Nekaj v smislu, kakšen je bil njegov dan ali kaj podobnega. Poskušaj tako dan za dnem. Postopoma poglobi pogovor. Začenjaj daljše pogovore na temo tebe, tvojega življenja, prihodnosti in odločitve za šolo. Pojasni mu, da te to področje veseli tako kot njega strojništvo. Vem, da te bo razumel. Ti si tisti, ki mora zbrati pogum in očeta ogovoriti.
Srečno, Tine, župnija Novo mesto – sv. Janez

 

Spomnim se, da sem pred leti dobil prošnjo za posredovanje v konfliktu med družinskima članoma. V opisu je bilo navedeno, kako je pravzaprav za vse, kar se dogaja v tem odnosu, odgovorna le ena oseba. Ko smo se dobili, sem oba povabil, da mi opišeta svojo plat zgodbe. Eden od njiju se je takoj po teh besedah naslonil na svoja kolena in glavo spustil navzdol. Druga oseba v tem konfliktu je predlagala, da bi začela … V nadaljevanju je sledil opis, kaj vse je pripovedovalec storil za nasprotno stran. Ob vsem tem je nasprotna stran, oseba, ki je bila naslonjena na svoja kolena, mirno vztrajala v svoji drži. Po približno dvajsetih minutah pripovedovanja pa je ta oseba dvignila glavo, nekaj trenutkov mirno zrla v svojega nasprotnika in nato izjavila en sam stavek: »Ja, rad me pa nisi imel nikoli!«
V tem konfliktu sta bila pravzaprav udeležena oče in sin. Oče je v svoji predstavitvi povedal, kaj vse je naredil za sina, kaj vse mu je kupil, omogočil, čemu vse se je moral odreči … Na drugi strani je dobil drugačno ogledalo. V razreševanju in iskanju poti naprej se je kasneje izkazalo, da je osnovna komponenta, ki jo pogreša sin, ljubezen, ki pa jo sam občuti predvsem v času in očetovi navzočnosti. Oče se je dejansko ujel v zanko vseh mogočih opravil, ki mu jih je nalagala služba in njegove ostale aktivnosti. Velikokrat se spomnim na ta stavek, ki je odmeval v prostoru, med dvema, ki sta prišla zaradi konflikta, ki sta ga doživljala v odnosu. »Ja, rad me pa nisi imel nikoli!« Če vseeno stopim nekoliko v bran očetu, si danes mislim, da je oče marsikaj počel za blagostanje svojega sina, tudi z mislijo, da ga ima rad in da vse, kar mu nudi in omogoča, predstavlja njegovo ljubezen. Živimo v času, ko mnogokrat slišimo drug od drugega, da nimamo časa, kako nam ga zmanjkuje in kako smo ujetniki te spremenljivke v človekovem življenju.
Kaj naj ti podarim, človek? Podobno vprašanje si mogoče zastavlja marsikdo od vas, ko želi obdarovati sebi drage ljudi. Nemalokdaj lahko imamo težavo s pravim darilom, posebej, ko se hitro izgubimo v množici materialnosti, ki nas obdaja in z mnogih strani pritiska na nas s poceni ponudbo in umetno ustvarjenimi potrebami. Če prisluhnem današnjemu človeku, ki mi sporoča, česa mu manjka oz. nima, je med prvimi na seznamu želja zagotovo stavek, ki ga pogosto slišim: »Nimam časa.« Ljudje menda nimamo časa. Najpogosteje nam ga zmanjka v okoljih, kjer bi ga potrebovali največ, v družini, med prijatelji. Zato je smiselno, da sočloveku podarimo čas – svoj čas. Koliko od nas je že naredilo darilni paket, kjer je bilo preprosto sporočilo: Za letošnji božič ti poklanjam eno uro časa na teden? Marsikdo bi se razveselil takšnega darila.
Velikokrat slišim mladostnike, ki sporočajo, kako so starši lahko pametni, pa ne v smislu, da bi bila pohvaljena modrost staršev, ampak v smislu, da so vedno v polni zlasti nekih nasvetov in usmeritev, pa tudi zgodbic, kako so oni nekaj naredili, kako so se znašli v podobni situaciji v svojem času. Mladi zelo jasno sporočajo, da ne prosijo v prvi vrsti za nasvet, ampak da bi lahko spregovorili o tem, kaj doživljajo, kaj nosijo v sebi. Tudi Voranc v svojem pismu sporoča predvsem vsebino, ki jo doživlja v odnosu do očeta. Mogoče njegov oče sploh nima nobenega jasnega stališča glede izbire sinove šole, a Voranc ima v sebi skrb, kaj si pravzaprav oče misli. V naših odnosih je lahko veliko predvidevanj, ugibanj, ki pa jih pogosto ne izrazimo in ne preverimo na drugi strani odnosa. Na misel mi prihaja lik sv. Jožefa, o katerem marsičesa ne vemo, kar pa vemo, je v Svetem pismu zapisano z zelo malo besedami. Opisana je predvsem njegova drža, njegova dejanja. Sam si sv. Jožefa predstavljam kot tistega, ki je znal poslušati in je v modrosti ter tudi povezanosti z Bogom iskal svoj odziv do svojih najbližjih. Ja, tudi če je bil veliko tiho, je po moje spregovoril z dejanji.

 Naj bo prav on lik, ki nas moške spodbuja, da oblikujemo svojo vlogo in jo utrjujemo v različnih odnosih, posebej tudi očetje do svojih otrok in otroci do staršev. Kaj podariti človeku kot darilo ob vstopu v novo leto? Pravzaprav je to nekaj, kar je tudi nam podarjeno in kar smo.

R. Friškovec, Kaj pa vi pravite ... z Robertom, v: Ognjišče 1 (2024), 60-61.

Robert, pozdravljen! Že nekaj časa imam eno dilemo, opažanje, o katerem tudi s prijateljicami kdaj debatiramo. Gre za temo skreganosti med Slovenci. Včasih v medijih govorijo celo o razklanosti naroda. Pa ne govorim samo o razdeljenosti zaradi druge svetovne vojne in dogodkov po njej. Govorim tudi o prepirih med sosedi, sovražnem govoru, pa o družinskem nasilju ... Nekje sem tudi prebrala, da smo Slovenci v vrhu lestvic tistih, ki se tožijo na sodišču. Kaj pravite – zakaj je tako? Sama si še nisem prišla na jasno.
Brina, 16 let

Slovenci smo že po naravi nastrojeni en proti drugemu.
Med sabo tekmujejo sosedje, družinski člani, prijatelji kot tudi stranke v vladi in izven nje. Nekateri imajo to še bolj izrazito in grejo v res skrajne mere prepirov. Nekateri celo pristanejo na sodišču. Sama sicer nimam opredeljenega natančnega vzroka za to, ampak mislim, da so v veliki meri za to krivi tudi mediji ter seveda zgodovina našega naroda. Naš narod je bil v zgodovini precej razklan in menim, da se je to na žalost preneslo tudi v sedanjost. Sicer ni tako hudo, kot je bilo včasih, vendar se bo poznalo še kar nekaj desetletij. Mediji pa vse bolj spodbujajo k takemu neprimernemu obnašanju. Pa ne samo mediji, tudi vplivneži. Vse večkrat zasledimo konflikte med vplivneži in nekateri jih pač poskušajo posnemati. To obnašanje naroda res ni primerno, ne spoštljivo, kaj šele zaželeno. Narod bi moral držati skupaj, biti enoten, zato prosim, res ne počnite tega, ker s tem ne mečete slabe luči le nase, ampak tudi na cel narod in državo.
Larisa, župnija Sv. Križ - Gabrovka

 

Razklanost naroda najbolj vidim v času volitev,
ko se začne kampanja, pa ko se pred volitvami pogovarjam s prijatelji. S posmehom mi povedo, da ne bodo šli nikoli na volitve, da je to brez zveze, da so vsi politiki isti. Kdo je torej razklal ta narod, to našo mlado državico? Jaz sem se zelo veselil, ko sem postal polnoleten, da se bom končno lahko udeležil volitev. Sprašujem se, ali res naša domovina ni vredna, da oddamo vsak svoj glas. In zakaj ni vredna mojega zanimanja, mojega časa? Zakaj se ne bi zanimali za razvoj, za prihodnost, zakaj ne bi Slovenci tudi molili za pametne voditelje? Imamo kak pameten razlog? A nam je res vseeno, kdo odloča? Poglejte, koliko manjših ali večjih narodov si po svetu prizadeva za lastno državo in hrepeni po samostojnosti. Že desetletja krvavijo, pa so še vedno pod jarmom močnejših. Boli me tudi izkušnja iz preteklih let šolanja, ko učiteljice niso smele ali niso mogle kaj več povedati na primer o osamosvojitvi Slovenije. Tudi nekateri učbeniki so tako oblikovani, da ta tema pride na vrsto ob koncu šolskega leta, ko smo vsi že z možgani na paši. Je to nalašč? Kdo noče, da se državljanska zavest dvigne? Žalostno dejstvo je tudi to, da smo Slovenci radi na sodiščih. Kaže na to, da se ne znamo pogovarjati, da drug drugega ne slišimo, da ne priznamo svoje zmote in trmarimo kot otroci v trgovini. Menim, da je to posledica slabe vzgoje. Videl sem, kako so učitelji v šolah zasičeni z res nepotrebnimi vsebinami in projekti, namesto da bi nam podali neke osnove za življenje, da bi nam razjasnili temeljna vprašanja, s katerimi se srečujemo.
Uroš, župnija Sv. Križ - Gabrovka

 

Brina, mislim, da razkol Slovencev v največji meri izhaja
iz svetovnonazorske razdeljenosti, ki Slovence v različnih državnopolitičnih tvorbah deli že kakšnih dvesto let. Ta različnost tudi ne bi bila tako problematična (kot tudi niso kulturne razlike med slovenskimi regijami), če je ne bi komunistična revolucija izkoristila za spodbujanje sovraštva in nasilja. Iz vojnih in povojnih zločinov pa izhajajo nepopravljene krivice in duševno trpljenje na vseh straneh, ki vpliva na naše odzive ali prezir (na družabnih omrežjih). Mislim pa, da nas nepravičnost (mnogi jo vidijo že v neenakosti) v družbi zelo moti, naj bo zaradi naše katoliške ali socialistične naravnanosti. Drugim ne privoščimo večjega ugodja, delavnim pa očitamo grebatorstvo. Sklepam, da sta na slovenske vrednote vplivali nenadnost vsiljene sekularizacije po 2. svetovni vojni in hitra liberalizacija z uvozom zahodne potrošniške kulture, ki jo verjetno tudi sama opažaš (recimo halloween). Tako namesto družine postaja vrednota ugodje, bogastvo. Nevoščljivost in na drugi strani vzvišenost (kot jo na primer opisuje Prežih v Samorastnikih) je vzrok mnogih sosedskih sporov. Zaverovanost v svoj prav pa nam utrjujejo mediji in medijski mehurčki, v katerih ostanemo, če ne iščemo neodvisnih novic. Vprašal sem se, kaj pa nas povezuje. Zagotovo so to praznovanja, mislim da smo Slovenci ob praznovanju bolj družabni od drugih narodov, kljub pregovorni zadržanosti. A državni prazniki, ki minejo brez javnih prerekanj, so morda Prešernov dan, novo leto in martinovo. Vseeno pa je alkohol tudi problem, ki se odraža v družinskem nasilju, obrekovanju in črni kroniki. Tudi v prometu, kot pri zvitosti izogibanja zakonom, marsikdo skuša skrivoma kršiti predpise, jezi pa se na soudeležence, če počnejo podobno. Dvojni standard, ki se najde tudi na sodiščih – res imamo po deležu največ primerov v EU. Če bi lahko ugibal, bi vzrok iskal v zaprtosti vase in nezmožnosti komunikacije. Sam sem pomislil tudi na šolski sistem, ki je nekoč spodbujal tožarjenje drug drugega pred učitelji, sedaj pa vse bolj spodbuja sodelovanje. Na družinsko nasilje pa bi pogledal iz vidika prenašanja vzorcev skozi generacije. Še zgolj dve generaciji nazaj je bila revščina večinoma velika in življenjske razmere težke. Ljubezni in topline v vzgoji je bilo malo. Preživetje je bilo le v garanju, odnosi so trpeli. Verjamem, da so današnje razmere tudi posledica tega.
Hvala ti za to vprašanje, saj si mi dala možnost, da sem se ob premisleku o tem tudi pogovarjal z drugimi. In mislim, da je prav v skupnih pogovorih in iskanju stvari, ki nas združujejo, rešitev marsikatere zamere, čeprav se zdi, da je med nami bolj malo odpuščanja.
Luka, župnija Poljane nad Škofjo Loko

 

Pozdravljena, Brina,
super se mi zdi, da razmišljaš o našem narodu, da te zanima, zakaj smo Slovenci med sabo tako razdeljeni, da nas v nekem pogledu to celo ločuje od drugih evropskih držav in postavlja na prvo mesto v Evropi. Tvoje vprašanje me je spodbudilo, da sem tudi jaz o tem razmišljala, se pogovarjala z drugimi in prišla do takega zaključka: zagotovo obstaja več dejavnikov, ki vplivajo na sprtost med Slovenci, izpostavila bi pa predvsem tri – zgodovino, vrednote in slovenski značaj.
Kar se tiče zgodovine: med Slovenci so se nesoglasja pojavila večkrat, že v času reformacije, ko so nekateri sprejeli protestantizem, drugi so ga preganjali, kasneje v 19. stoletju med mlado- in staroslovenci, najbolj pa smo se zagotovo razdelili med drugo svetovno vojno in v času po njej, kar seveda posredno vpliva na naše odnose v sedanjosti in je po mojem mnenju glavni razlog za sedanjo napetost v našem narodu. Komunistična partija, ki je pred osamosvojitvijo Slovenije pri nas vladala dobrih štirideset let, ni trpela nobenih tekmecev in drugačnega mišljenja. Nasprotno misleči so ali bežali v tujino ali bili kaznovani (s smrtjo oziroma zaporom) ali pa so morali skrivati svoje prepričanje ter biti pokorni vladajočim. Ta režim je vztrajal do leta 1990, kar pomeni, da je večina danes živih Slovencev še živelo v njem. Na eni strani torej strah in nemoč, na drugi občutek moči in večvrednosti. Postavi se v vlogo nekoga, ki so mu na primer med vojno partizani (se pravi bratje Slovenci) ubili starše, potem pa za to toliko časa ni dobil opravičila oziroma ta umor ni bil obsojen kot največji zločin, pač pa so storilci še danes celo povzdignjeni v narodne junake. Če ni opravičila in odpuščanja, ni pomiritve, in ta nemir, nemara celo sovraštvo, se prenaša iz roda v rod, vse do danes. Odsev zgodovine je tudi v tem, kako Slovenci danes razumemo politiko: levi naj bi slavili pretekli režim, desni pa naj bi zaničevali pomen osvobodilnega boja, ki ga imajo na levi za največjo vrednoto. Po mojem mnenju bi obsodba zločinov, ki so se dogajali med drugo svetovno vojno in po njej, pripomogla k pomiritvi naroda in k spravi Slovencev, da ne bi bilo več take napetosti v narodu. Iz nje namreč v veliki meri zajemajo tudi sovražni govor in prepiri med sosedi. Sicer se danes že počasi dela korake naprej v smislu izkazovanja spoštovanja in pietete do žrtev komunizma (na primer prekop posmrtnih ostankov), vendar se kot družba še zdaleč nismo lotili temeljitega prečiščevanja in iskanja resnice.
Kar se tiče vrednot: gotovo je ena največjih vrednot Slovencev delo in ravno na tem področju imamo problem. Ne cenimo dela eden drugega, večkrat se zviška gleda na fizične delavce in na poklice, za katere ni potrebna zaključena fakulteta. Zato se lahko veliko ljudi ne počuti dovolj spoštovanih, tudi to zbuja napetost. Med Slovenci mesto najde tudi veliko nevoščljivosti in privoščljivosti. Drug drugemu ne privoščimo imetja in uspešnosti, izjemno radi beremo črno kroniko in obrekljive novice, vsaj glede na to, kako cveti tisk, ki jih vsebuje. Eden od vzrokov krhanja odnosov v družini je, da se le-ta na lestvici vrednot pomika za dobiček in uspešnost, zato ji tudi kot družba nismo več tako naklonjeni kot nekoč. Med Slovenci je vedno manj razumevanja za družinsko življenje, ki tako kot služba zahteva veliko truda in odgovornosti.
Kar se tiče značaja: Slovenci veljamo za malo bolj zaprt narod, predvsem v primerjavi z bolj južnimi. Zdi se mi, da medtem ko drugje spore rešijo na ulici z vpitjem en na drugega ali s kakšnim pretepom, Slovenci, namesto da bi se pogovorili, raje pestujemo zamero in se spuščamo v sodne postopke, kot bi se nam to zdel še najkulturnejši način za reševanje medsebojnih konfliktov. Za družinsko nasilje bi spet lahko bila kriva slovenska težnja k zaprtosti, ne h komunikaciji, ter tudi lastnost Slovencev, da radi pijemo alkohol. Naša poraba je namreč nad povprečjem Evropske unije: leta 2019 je registrirana poraba alkohola znašala 11,05 litra čistega alkohola na vsakega prebivalca Slovenije, starejšega od 15 let (NIJZ, 2020).
Takšno je moje mnenje. Upam, da ti bo pomagalo na poti iskanja odgovora na vprašanje, ki se ti je porodilo.
Petra, župnija Poljane nad Škofjo Loko

Osebno gledam na sprtost med Slovenci predvsem z vidika, da nam primanjkuje prostora, kjer bi lahko spregovorili. Zelo hitro se počutimo ogrožene in napadene, čemur pogosto sledi branjenje z vsemi mogočimi sredstvi. Pomembno nam je, kdo bo na koncu zmagal, in seveda, da sem to jaz. Zagovarjam, da je v prvi vrsti potreben prostor, da ljudje spregovorijo, kar ne pomeni, da kogarkoli napadajo, ampak da spregovorijo o svojem zornem kotu. Eno od osnovnih načel vsake komunikacije je problem izhodiščne točke. Svoje doživljanje podelim z ostalimi, ne zato, da bi komurkoli očital in metal kamenje v drugega. Smiselno si je zato prizadevati za tako imenovane kroge pomiritve, ki jih poznajo marsikje v tujini in delujejo pod dežnikom obnavljalne pravičnosti. Lahko bi izkoristili marsikatero okolje, kjer smo ljudje povezani, naj bo to soseska, župnija ali krajevna skupnost. Prepogosto smo usmerjeni navzgor in čakamo, da se nekaj zgodi na nivoju države. Ne smemo pozabiti, da se konflikti odvijajo tudi na drugih nivojih in je zato dobro vzpostavljati modele reševanja in upravljanja s konflikti na različnih ravneh. V Sloveniji že kar nekaj časa poznamo tudi možnosti mirnega reševanja sporov, kjer je tudi več alternativ sodnim sporom. Določene konflikte je treba usmerjati, da vključene strani lahko živijo naprej, v smeri morebitne rešitve, s katero sta lahko zadovoljni obe strani.  Zadovoljstvo prinaša mir in spravo. Nobena rešitev ne sme biti izsiljena, ker se v nasprotnem primeru vsebina konflikta vrača kot bumerang. Prav tako si ne smemo zatiskati oči, da konflikta ni oziroma da je ta del zgodovine, kar nas menda v sedanjosti ne zanima več in gledamo le še naprej.

R. Friškovec, Kaj pa vi pravite ... z Robertom, v: Ognjišče 12 (2023), 60-61.

Živjo, Robert! Pišem ti o temi, ki mi je blizu tako z osebnega kot profesionalnega področja – letos bom namreč začela s študijem na Pedagoški fakulteti. Ko končam študij, se vidim kot učiteljica, verjetno malo starejših otrok, morda srednješolcev. Pred dnevi sem nekje na spletu zasledila ugotovitve raziskave, da tretjina slovenskih dijakinj zaradi vpliva družbenih omrežij razmišlja o plastični operaciji. To me je kar streslo, da vsaka tretja punca razmišlja, da ji nekaj manjka ali da bi si morala nekaj 'popraviti'!? Pomislila sem, da smo te najstnice kot družba pustili na cedilu, da mladostnike puščamo neopremljene na družbena omrežja, ki jih zasipajo z lepotnimi ideali in pritiski. Mislim, da šolski sistem na tem področju precej zaostaja, da ne zna pripraviti otrok in mladostnikov na svet družbenih omrežij. Razmišljala sem celo o tem, da bi morala biti družabna omrežja zaradi svoje škodljivosti prepovedana – morda celo do polnoletnosti. Sem grozna, če tako razmišljam? Kaj bi rekli mladi, kaj bi rekel ti?
Tamara, 19 let

Tudi sama bi omejila uporabo spletnih medijev, sploh pri otrocih, ki bi jim onemogočila dostop do kakršnih koli spletnih vsebin, saj je dokazano, da se možgani, ki so konstantno izpostavljeni določenim spletnim vsebinam, slabše razvijajo. Prav zato me bolj kot za najstnike skrbi za otroke. Grozno je, kako uporaba interneta vpliva na ves svet, ki se prav zaradi elektronike vedno hitreje spreminja. Otroci imajo oslabljene motorične sposobnosti, socialne veščine in tudi pri vedenju/obnašanju niso ravno na vrhuncu. Ure in ure preživijo za ekrani, namesto igranja v naravi in druženja s prijatelji. Prav nič me ne čudi, da na takšne otroke v mladostništvu tako zelo vplivajo spletni mediji in da se dekleta poskušajo približati nekim idealom, dobljenim z interneta, ter da jim mnenje nekih tujcev pomeni tako veliko. Krivcev za takšne in drugačne dogodke in razplete ne moremo najti, saj je naše življenje postalo tako prepleteno z internetom, da brez njega praktično ne moremo živeti življenja, kot ga od nas zahteva družba. Se pa popolnoma strinjam, da je potreba po ozaveščanju v šolah in tudi spremembi šolskega sistema že alarmantna. Posledice pasti na spletu ter odvisnosti, ki jo lahko povzročijo družabna omrežja, igrice in videi, so vedno bolj prepoznavne in vedno bolj prisotne v našem vsakdanu; ozaveščanja o vsem pa nikjer, saj pogosto odrasli niti niso tako vešči računalnikov in vsega, kar lahko na spletu počnemo, kot mladostniki, ki s tem že praktično odraščajo. Kljub vsemu pa se gradnja zdrave samozavesti začne doma, v družini. Vsak otrok hrepeni po tem, da bi bil ljubljen in bi ga doma sprejeli točno takšnega, kot je. Samo iz takšnih otrok lahko postanejo mladostniki, ki se zavedajo slabosti in vseh pasti interneta ter znajo živeti z mediji in si začrtati jasne meje, ki jih uporabljajo ne samo v virtualnem življenju, temveč v resničnem svetu.
Janet, župnija Dobrovnik

 

Živjo,
sama menim, da socialna omrežja dejansko niso škodljiva. Gre le za odnos do njih. Nekateri v osebah na družabnih omrežjih – influencerjih vidijo vzor in stremijo k temu, da bi s tem postali tudi boljša verzija sebe, nekateri pa se z njimi primerjajo na vseh možnih ravneh. Splošno znana resnica je, da se le oni ne pokažejo vedno v realni luči, zato v resnici nikoli ne moremo zares vedeti, kaj se jim dogaja, kako so v resnici videti, kako se počutijo, saj večino časa prikazujejo le lepe dogodke in prizore, ko se imajo fino. Kot družba pa se mi zdi, da smo preveč zahtevni glede tega, kako obravnavamo druge. Ne samo zaradi socialnih omrežij, ampak zaradi drže, da je tisti, ki ni videti “dobro”, sigurno slaba oseba, in kdor ni oblečen v znamke, prav tako ni dober.
Glede prepovedi menim, da je precej nesmiselno, saj lahko na družabnih omrežjih najdemo tudi marsikaj dobrega ter so odlična za komunikacijo z ljudmi, s katerimi nismo tako pogosto v stiku.
Liza, župnija Ljubljana - Sv. Peter

 

Hejla 🙂
Lahko začnem kar s tem, da se tudi sama večkrat znajdem pri precej podobnih mislih/vprašanjih … Mišljenje, da moraš ugajati družbi in se obnašati kot večina tvojih vrstnikov, se pojavlja vse hitreje v otroštvu. Z vsemi objavami medijev in napredkom tehnologije so se nam kot družbi začele spreminjati vrednote in stališča. Menim, da se v nekem obdobju življenja velika večina mladostnikov znajde v mislih o »popravljanju« samega sebe. Vprašanje je le, v kakšnem trenutku življenja se znajdeš tam in koga imaš okrog sebe, kaj ti pravi okolica pa tudi starši … Ljudje s(m)o ogledalo staršev; če so starši mnenja, da je vse dobro in resnično, težko otroka prepričaš v karkoli drugega. Če starši ne usmerijo otroka, kje je treba narediti »cenzuro« glede tega, kaj je resnično in kaj je obdelano, pri uporabi socialnih omrežij, pri ogledu reklam, s katerimi se vsakodnevno srečujemo, potem hitro razmišljamo o nekih »idealih«. Mnenja sem, da se stvari začnejo zapletati, ko (pre)mladi dobijo nenadzorovan dostop do internetnih vsebin. Tudi v šoli bi se lahko več pogovarjali o samopodobi, marketinških idealih (če temu lahko tako rečemo) ... Starejši kot si, lažje sam presodiš, kje je meja realnosti. Sama sem sicer mnenja, da prepoved nečesa včasih lahko stori le še slabše ... saj veš, tisto, česar se ne sme, je otrokom še »slajše«. 🙂
Prelep dan ti želim,
Jana, župnija Jarše

 

Živjo, Tamara!
Ob misli na raziskavo, ki si jo zasledila, tudi mene strese, vendar za to ne bi krivila šole. Šola nam v veliki meri ponuja izobraževanja in ozaveščanje glede tega. V prvi vrsti bi se glede omenjene raziskave vprašala, ali so starši teh najstnic zadovoljni s svojo postavo in zunanjim videzom, saj se to prenaša tudi na otroke. Morda imajo najstnice tak zgled že doma, od otroštva. Po drugi strani so tu še družbena omrežja, ki pa niso edina kriva za tako mišljenje najstnic. Kaj pa novice vseh vrst? Tudi pri uporabi družbenih omrežij bi morali imeti prvo vlogo starši, že ko otroku kupijo telefon ali računalnik. Na spletu so vsebine, ki imajo starostno omejitev. Ker je v najstništvu nekaj najboljšega kršiti vsa pravila, najstniki zaidejo tudi na strani s starostno omejitvijo, kjer lahko napišejo katerokoli letnico rojstva. Problem je, da družbena omrežja brez večje cenzure dopuščajo objavljanje takih vsebin. Rešitev vidim v tem, da bi na spletu vzpostavili strožjo cenzuro in s tem preprečili dostop najstnikov do teh vsebin do polnoletnosti. Sicer pa leta niso merilo za nezadovoljstvo s svojim telesom!
Ana, župnija Mokronog

Hvaležen sem za vse odzive mladih na Tamarino pisanje. Odpira se mnogo vprašanj, o katerih se je smiselno pogovarjati in jih naslavljati. Koliko imamo sploh ljudje prostora, da spregovorimo o svoji samopodobi, tudi znotraj družinskega okolja? Mogoče se motim, ampak še vedno imam občutek, da je to neke vrste tabu tema, ob kateri je tudi med družinskimi člani lahko navzoč strah, »kaj si bo drugi mislil« … Dejstvo je, da se nam pri premikanju po medmrežju pojavijo različne vsebine, ki predstavljajo neke vrste ideale lepote, uspešnosti, sreče … Ob vsem tem se pogosto ne ustavimo in vprašamo, kaj vse se ob tem dogaja v mojih možganih, kako se lahko razvije idealiziranje videne podobe in primerjanje s samim seboj. Podobno se dogaja, ko vidimo objavljene družinske fotografije, model nasmejanih in razigranih družinskih članov, sami pa imamo izkušnjo, da družinsko življenje ni vedno takšna pravljica. Moje mnenje je, da bodo internet, omrežja, aplikacije in vse, kar še pride, vedno bolj navzoči med nami in vedno bolj del našega vsakdanjika.
Smiselno bi se mi zdelo, da se učimo kritično sprejemati te vsebine, da ne prevlada rutina, da se ne ujamemo v zanke, ki nam jih nastavljajo algoritmi. Predvsem si želim, da bi bila »online« doživetja pospremljena s pogovorom, da bi nam bilo to orodje v korist, ne pa v škodo. Iskreno upam, da bo tudi tokratni izziv, ki ga je poslala Tamara, pripomogel v tej smeri.

R. Friškovec, Kaj pa vi pravite ... z Robertom, v: Ognjišče 10 (2022), 60-61.