6. julij

LETA 1535 UMRL SV. THOMAS MORE

06 07 1535-Thomas-MoreANGL. HUMANIST, PISATELJ, PESNIK, PRAVNIK, DRŽAVNIK IN - SVETNIK KATOLIŠKE CERKVE (* 1477)

Leta 1965 je ameriški režiser Fred Zinnemann posnel film Človek za vse čase. Pripoveduje zgodbo o zvestobi glasu vesti, katere junak je Thomas More (1477-1535), angleški humanist, pisatelj, pesnik, pravnik, državnik in - svetnik katoliške Cerkve. Ni hotel priseči zvestobe kralju, ki se je samovoljno razglasil za pogla­varja Cerkve v Angliji. Iz ječe, kjer je bil zaprt več kot eno leto (od novega leta je odprta za obiskovalce), da bi se "omeh­čal", je svoji hčerki Marjeti pisal: "Nikdar ne bom nehal zaupati v neskončno dobroto Boga. Njegova milost me je doslej tako krepi­la, da sem bil raje pripravljen odpovedati se vsemu: službi, imet­ju in življenju, kakor pa da bi prisegel proti svoji vesti." Za­radi te njegove možate doslednosti so papežu predlagali, da bi ga postavil za zavetnika politikov. Njegov god obhajamo 22. junija.

več:
S. Čuk, s. Thomas More. Ne morem priseči proti svoji vesti. (Pričevanje), v: Ognjišče 7 (2000), 58-59.
S. Čuk, sv. Tomaž More. (Pričevalec evangelija), v: Ognjišče 6 (2011), 24.

nekaj njegovih misli

  • Vsemogočni Bog, odvrni od mene vse prazne skrbi, / vse želje, da bi iskal hvalo in slavo, / sleherno čustvo zavisti, nezmernosti, lenobe, / vsak naval jeze in vsako željo po maščevanju, / vsak nagib, da bi drugim privoščil kaj hudega, / vsako namero, da bi v drugih vzbujal jezo, / vsako zadovoljstvo, ki bi ga morda občutil, / ko bi se spravil na koga, ko je potrt. // Dobri Gospod, naredi me ponižnega in nevsiljivega, / krotkega in miroljubnega, blagega in dobrohotnega, / rahločutnega, da ne bom ravnodušen do stisk ljudi. / V vseh mojih dejanjih, v vseh mojih besedah, / najprej pa tudi v vseh mojih mislih / naj odseva tvoj dobrotni in blagoslovljeni Duh. // Dobri Gospod, nakloni mi dejavno vero, / trdno upanje in gorečo ljubezen. / Tako ljubezen do tebe, moj dobri Gospod, / ki bo daleč prekašala mojo ljubezen do sebe. / Pomagaj mi , da ničesar ne bom ljubil, proti tvoji volji, / temveč se bom vedno ravnal po tvojem navdihu.
  • Če bom začutil, da me prevzema strah, tako da bi klonil, se bom spomnil svetega Petra, ki se je zaradi slabotne vere ob pišu začel potapljati, in bom storil kakor on. Klical bom h Kristusu: "Gospod, reši me!" Upam, da me bo prijel za roko in ne bo pustil; da bi utonil.
  • Prepričan sem, da me brez moje krivde Bog ne bo zapustil... Zato trdno upam, da me bo njegova usmiljena dobrota močno varovala in se bo nad menoj bolj izpri­čalo njegovo usmiljenje kakor pravičnost.
  • Ne bodi zaradi mene v prevelikih skrbeh, hčer­ka moja, naj se mi na svetu pripeti karkoli. Zgodilo se ne bo nič, česar bi Bog ne hotel. Kar pa on hoče, četudi bi se nam zdelo hudo, je v resnici najboljše.

 

LETA 1790 ROJEN JOŽEF TOMINC

06 07 1790 Jozef TomincPORTRETIST IN CERKVENI SLIKAR († 1866)

Jožef (Josip) Tominc se je risanja in slikanja učil že v svojem rojstnem mestu Gorica, od leta 1809 pa je šolanje nadaljeval v Rimu, kjer je ostal do leta 1820. V svoji zreli slikarski dobi je ustvaril odlične portrete tedanje plemiške in meščanske družbe, pa tudi preprostih ljudi, v katere se je z ljubeznijo poglobil. Veliko je slikal za cerkve na Primorskem, predvsem oltarne podobe. Leta 1830 naslikal podobo sv. Hilarija in Tacijana za glavni oltar goriške stolnice, ki je njegova največja oltarna slika.

 

LETA 1819 ROJEN IGNACIJ KNOBLEHAR

06 07 1819-Ignacij-KnobleharSLOVENSKI MISIJONAR IN RAZISKOVALEC († 1858)

Ignacij Knoblehar je bil misijonar v Sudanu in znamenit raziskovalec te afriške dežele. Sudanski domačini so Knobleharja zaradi njegove učenosti, modrosti in dobrote imenovali "Abuna Soliman" (Naš oče Salomon). Njegovo učenost so občudovali mnogi raziskovalci, ki so se srečali z njim. Slavni nemški naravoslovec Alfred Brehme, je o njem zapisal: "Bil je tako ljubezniv kakor učen, neutrudljiv pri svojem delu, vesel v občevanju s sopotniki, skromen in plemenit. Pisal je zares izvrsten znanstveni dnevnik." O njegovi misijonski in znanstveni dejavnosti so se bralci po Evropi in pri nas lahko seznanjali v temeljitih in zanimivih Knobleharjevih letnih poročilih, ki so jih objavljala izvestja Marijine družbe za pospeševanje katoliškega misijona v osrednji Afriki, delno tudi časnika Zgodnja Danica in Laibacher Zeitung. Obširno Knobleharjevo poročilo o prvem (dvomesečnem) potovanju po Nilu je v knjižici Potovanje po Beli reki v nemščini in slovenščini objavil Vinko Klun (Ljubljana 1850). Med svojim bivanjem v Sudanu je Knoblehar opravil šest potovanj po Nilu. Vse, kar je videl in slišal in kar je doživel, je skrbno zapisoval. Zbiral je tudi etnološke predmete, ki so mu jih darovali prebivalci ob Nilu. V svoj ladijski dnevnik je zapisal, da je 16. januarja 1850 dosegel 4° 12' severne širine. Dolga leta je ostal Knoblehar edini, ki mu je uspelo priti tako daleč na jug Sudana. Nameraval je napisati daljše delo o Sudanu, pa mu je to preprečila prezgodnja smrt.

več:
S. Čuk, Ignacij Knoblehar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (1998), 52-53
S. Čuk, Dvestoletnica rojstva Ignacija Knobleharja: Priloga, v: Ognjišče 7 (2019), 50-57.

njegova misel:

  • To, kar me najbolj muči in boli, je misel na misijon, ne pa na moje zdravje in življenje, ki sem ga skušal vsaj malo porabiti za istega Boga, ki mi ga je daroval" (Ignacij Knoblehar v poročilu, ki ga je narekoval malo pred smrtjo).

 

LETA 1824 ROJEN MARKO PERNHART

30 03 1871 Marko PernhartPRVI SLO. REALISTIČNI KRAJINSKI SLIKAR († 1871)

Zibelka mu je tekla na Koroškem, v Tinjah je obiskoval ljudsko šolo, na Peci je pasel ovce in vzljubil krasoto gora. Že v otroških letih je začel poslikavati skrinje in panjske končnice. Razni dobrotniki so mu omogočili šolanje, največ pa se je naučil pri materi naravi. Slikal je popolnoma po naravi. Zaradi slikarstva je bil vnet hribolazec. Znamenita je njegova panorama Velikega Kleka (Grossglocknerja). Vse njegovo delo obsega okoli 1200 oljnatih slik, po večini krajinskih. Velja za prvega slovenskega pokrajinskega realista.

 

LETA 1835 UMRL MATIJA ČOP

06 07 1835-Matija-CopJEZIKOSLOVEC, LITERARNI ZGODOVINAR IN KNJIŽEVNI KRITIK (* 1797)

Slavnostni govornik ob odkritju spominske plošče škofu Janezu Pogačarju, Lenčkovemu iz Vrbe, 28. avgusta 1912 na Breznici je bil domačin prelat Tomo Zupan. V pridigi se je sprehodil po 11 vaseh brezniške fare in predstavil vse (umrle) "slavne može". "V Žirovnici pri Ovsenjeku se je rodil velikan učenosti, izmed Slovencev prvi veščak v jezikih: svetni gospod Matija Čop. Vročina ponedeljka 6. julija 1835 ga je premotila, da se je iz Ljubljane napotil do Save nad Tomačevim ter se šel vanjo kopat. V izgubo rodu je okrog osmih zvečer tu utonil. Govoril je takrat 19 jezikov, a star je bil šele 38 let in pol" (Tomo Zupan).

več:
S. Čuk, Matija Čop. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 7/8 (1995), 28-29.

misel o njem

  • In Čopova vera? Šla sta z moje matere očetom, Vrbanom Trtinom, nekokrat tu memo brezniškega pokopališča. Vstavil se je, vprl oko v spremljevalca in izustil: "Vrban, prebral sem knjig, da ti ne vem povedati, koliko - a, ko bi tega ne veroval, kar so me mati doma učili, ne imel bi nobene vere." Taka beseda iz takih ust zaleže. Kolikrat sta mi ponavljala to Čopovo sodbo moj stari oče in moja stara mati. - Brezniške matere, ali ste čule, kako imenitne učiteljice ste ve? (Tomo Zupan v pridigi na Breznici, 28. avgusta 1912).

 

LETA 1845 ROJEN JAKOB ALJAŽ

06 07 1845-Jakob-AljazDUHOVNIK IN SKLADATELJ, TRIGLAVSKI KRALJ ( † 1927)

Rojen je bil v zaselku Zavrh pod zahodnimi obronki Šmarne gore. Na Dovje je prišel za župnika leta 1889. Bil je član SPD od vsega začetka in zadal si je nalogo popolnoma pregnati Nemce s Triglava in njegove soseščine. Za uvod je spomladi 1895 sprožil misel, da vrh Triglava postavi majhen stolp, ki "bode okrogel, 1,90 metra visok, 1,25 metra bode meril v premeru in imel prostora za štiri do pet ljudi ter štiri okna proti glavnim stranem neba. Aljažev stolp na Triglavu bode najvišja stavba ne le na Slovenskem, ampak sploh po slovanskem svetu." Njegovo zamisel je uresničil 7. avgusta 1895 kleparski mojster Belec iz Šentvida nad Ljubljano: s pomočniki je kovinske kose prinesel iz doline, stolp sestavil in zvaril, postavil strelovod in ga močno pritrdil v skalovje. Nekateri so mu napovedovali kratko življenje, pa pogumno stoji še danes in čaka na skorajšnjo stoletnico. Isto leto je Aljaž dal 50 m pod vrhom Triglava v skalo vsekati votlino, kamor bi se planinci zatekli pred neurjem - to je Staničevo zavetišče. Leta 1895 je SPD kupilo svet na Kredarici, Aljaž pa je od Zasipljanov kupil še precej sveta, da bi na kraju, ki ga je zamislil, 'nobena konkurenca ne mogla postaviti planinske koče'. Leta 1896 so v triglavskem kraljestvu odprli kar dve Aljaževi planinski koči: 9. julija Aljažev dom v Vratih, 10. avgusta pa Triglavski dom na Kredarici. Obe koči je osebno blagoslovil Aljaž, ki je 'lepo obredno molitev opravil v latinskem in slovenskem jeziku. Po obhodu okoli koče so izbrani pevci, na čelu jim slavni zborovodja g. Mat. Hubad, zapeli Lepa naša domovina ter milokrasno pesem Triglav, katero je uglasbil sam g. župnik Aljaž." (Ta pesem 'Oj, Triglav, moj dom' je himna slovenskih planincev.) Eno leto po odprtju koče na Kredarici je dekan Novak (12. avgusta 1897) blagoslovil kapelico Lurške Matere božje 'poleg Triglavske hiše, v kateri se lahko mašuje, ker pride veliko duhovnov na Triglav', je zapisal Aljaž v dovško župnijsko kroniko, kjer se upravičeno pohvali: "Da je Triglav ostal v slovenskih rokah, je največ moja zasluga." Druge Aljaževe gradnje na Triglavu in v dolinah so: Tominškova pot (1903), Aljažev dom I v Vratih (1904), ki ga je marca 1909 odnesel plaz, prenovljeni Triglavski dom na Kredarici (1909), Šlajmerjeva vila v Vratih (1907), Aljažev dom II v Vratih (1910). Leta 1915 je župnijski kroniki potožil: "Bolj težke ture so na Triglav. Na vrhu Triglava sem bil dvanajstkrat ali trinajstkrat, na Kredarici pa petindvajsetkrat... Prvikrat sem se povzpel na Triglav z Dobrave (pri Kropi, kjer je župnikoval) leta 1887, zadnjikrat leta 1904 (59-leten)." Leta 1905 je imel težko operacijo zaradi žolčnih kamnov in od tedaj ni mogel več v gore. Sicer pa je bil pri 80 letih še trden; ko je 24. februarja 1927 šel iz župnišča v cerkev, na poledeneli cesti padel in si zlomil nogo v kolku. 4. maja 1927 je umrl. Pokopali so ga ob zakristijskih vratih na južni steni cerkve na Dovjem. "Srečnega se čutim," je zapisal v sporočilu pogrebcem, "da bo moje truplo počivalo med planinskimi tovariši in v zemlji, ki sem jo tako ljubil."

več:
ČUK, Silvester. Jakob Aljaž. (Obletnica meseca). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 5, str. 52-53.
- v rubriki Vabilo na pot 05_2002 (Aljaževa pot od doma do Doma)
- v prilogi 03_1993 (Sto let slovenske planinske organizacije)
- v rubriki Na obisku 09_2010 (Slovenski planinski muzej)
- v rubriki Muzeji Slovenije 05_2012 (Slovenski planinski muzej)

njegova misel:

Kaj vleče mladega človeka na gore? Hrepenenje po višji idealni lepoti, krasen razgled, neko pesniško navdušenje; zato pevci radi zapojo, ko pridejo na višavo.

Oton Župančič (napis na plošči na zvoniku šmarnogorske cerkve)

»Triglavski župnik, ljubil si višine, / po njih si romal, molil, pesmi pel, / premnogo src za njih lepoto vnel, / zdaj Ti hvaležno hranijo spomine.«

 

LETA 1874 ROJENA LJUDMILA POLJANEC

06 07 1874-Ljudmila-PoljanecPESNICA IN DRAMATIČARKA († 1948)

Rojstni kraj Ljudmile Poljanec so Brežice, ljudsko šolo je obiskovala na Kapeli pri Radencih, kamor so se preselili. Nato je šla v Maribor na učiteljišče in je bivala pri šolskih sestrah. Želela je celo postati redovnica, vendar je misel opustila, ker si je življenje v samostanu predstavljala drugače. Po končanem učiteljišču je poučevala v raznih krajih. Zgodaj je začela pesnici in 1906 izdala zbirko Poezije. Nekaj njenih pesmi je bilo uglasbenih, na primer Ko so fantje proti vasi šli.

 

LETA 1896 ROJEN KAROL PAHOR

06 07 1896-Karol-PahorSKLADATELJ, VIOLINIST IN GLASBENI PEDAGOG († 1974)

Skladatelj Karol Pahor je svoja dela gradil na prvinah ljudske glasbe. Posebno se je odlikoval v vokalni glasbi. Za njegove zborovske skladbe sta značilni iskrena čustvenost in toplina; med temi je najbolj znana skladba Očenaš hlapca Jerneja na besedilo pisatelja Ivana Cankarja iz povesti Hlapec Jernej in njegova pravica.

 

LETA 1912 ROJEN ALFONZ ČUK

06 07 1912-Alfonz-CukPROFESOR PSIHOLOGIJE V AMERIKI († 1975)

Po končanih bogoslovnih študijih v Gorici in v Rimu je duhovnik Alfonz Čuk, doma iz Bilj pri Gorici, deloval na slovenskih šolah v Gorici. Leta 1948 je odšel v New York. Ob dušnopastirskem delu je študiral psihologijo in doktoriral. Postal je profesor psihologije na St. Vincent College v mestu Latrobe (Pennsylvania), kjer je 30. aprila 1975 umrl. Objavljal je znanstvene članke s svojega področja.

 

LETA 1948 UMRL VIRGIL ŠČEK

06 07 1948-Virgil-ScekDUHOVNIK, NARODNI BUDITELJ, KULTURNI DELAVEC, POSLANEC V RIMSKEM PARLAMENTU (* 1889)

Duhovnik Virgil Šček, rojen leta 1889 v Trstu, je bil maja 1921 izvoljen za poslanca v rimski parlament, v katerem se je zavzemal za pravice slovenskega in hrvaškega prebivalstva v Italiji. Zanimivi so njegovi Paberki - spominski zapisi iz let, ko je upravljal župnijo Avber na Krasu, ki razodevajo njegovo modrost in smisel za humor.

več:
ČUK, Silvester. Virgil Šček (1889-1948). (Obletnica meseca). Ognjišče, 2018, leto 53, št. 7, str. 42-43

 

LETA 1962 UMRL WILLIAM FAULKNER

06 07 1962-William-FaulknerAMERIŠKI PISATELJ (* 1897)

Ameriškega pisatelja Williama Faulknerja poznajo tudi slovenski bralci, saj so nekatera njegova dela (Divje palme, Svetloba v avgustu, Ne moti prahu) prevedena v slovenščino. Ob prevzemu Nobelove nagrade za književnost 1949 je dejal, da je naloga pisatelja "pomagati človeku zdržati, s tem da mu vzdiguje srce, ga spominja poguma in časti in upanja in ponosa in sočutja in usmiljenja in žrtvovanja."

misel:

  • To, čemur pravimo slepa usoda, je dejansko zgolj kratkovidnost ljudi.

 

LETA 2001 UMRL BRANKO ŽUŽEK

06 07 2001 Branko ZuzekPESNIK, PISATELJ, PREVAJALEC (* 1921)

V rojstni Ljubljani je obiskoval državno trgovsko šolo, med vojno je bil priložnostno zaposlen. Po vojni je opravljal različne administrativne službe, od leta 1963 je bil novinar-reporter, nazadnje urednik. Pred vojno je pisal kratko prozo, po vojni pa je objavljal poezijo v raznih revijah. Izdal je tudi več pesniških zbirk. Njegov izpovedni vrh so pesmi v zbirki Moja pokrajina (1966). Za mladino je pisal črtice in pesmi v prozi. V njih se vrača k otroškim in mladostnim doživetjem, ki so povezana z rodom in domom.

Pripravlja Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Zapoved, glejte, ta je moja, / da ljubite se med seboj. / Iz tega bodo vsi spoznali, / da ste hodili za menoj.

(Andrej Praprotnik)
Četrtek, 28. Marec 2024
Na vrh