Gozd je veliko več, kot lahko vidimo s prostimi očmi. Življenje se namreč skriva tudi tam, kamor sončna svetloba sploh ne posije. Gobe, ki rastejo v senci dreves, so le delček celotne zgodbe, bistvo je v glivnem prepletu pod zemljo. Povezanost med glivami in rastlinami je prav tisto sožitje različnosti, ki omogoča, da lahko gozd obstane. Kaj bi se torej zgodilo, če bi glive naenkrat postale nevoščljive rastlinam, ker same nimajo fotosinteze?

Rastline s fotosintezo sintetizirajo sladkorje, s koreninami pa iz tal črpajo vodo in mineralne snovi. Lahko bi rekli, da so popolnoma samozadostne in da ne potrebujejo nikogar drugega. A narava je precej bolj prepletena, kot si mislimo. Velika večina rastlin je namreč preko korenin povezana tudi z glivami. To je še posebej izrazito v okoljih, kjer je mineralov v zemlji malo. Tako se s sodelovanjem možnost preživetja za vse v odnosu precej poveča: glive prejemajo od rastlin ogljikove hidrate, rastline od gliv večji dotok vode in mineralnih snovi.

SKRIVNOSTNI PREPLET POD ZEMLJO
Glive niso zgolj gobe, ki rastejo v podrasti (mimogrede: večina gliv sploh ne tvori gob). Večji del te zanimive zgodbe se dogaja pod zemljo, med drobnimi glivnimi nitkami, ki se imenujejo hife.Preplet takih nitk, micelij, je lahko precej obsežen in je po svoji masi lahko enakovreden celotnemu koreninskemu sistemu ene rastline.

HIFE PRIDEJO TJA, KAMOR KORENINE NE MOREJO
V gozdnih tleh voda in minerali, ki jih rastline potrebujejo za svojo rast, niso razporejeni enakomerno. V nekaterih delih jih je več, drugje manj. V prsti so drobni prostorčki, kjer se taki minerali kopičijo. Ravno zato se korenine vejijo v vedno tanjše koreninice, dokler niso tako tanke kot naši lasje. Iz takih koreninic izraščajo še tanjši koreninski laski. Z njimi rastline iz tal črpajo vodo in minerale. A včasih so tudi koreninski laski preširoki in ne morejo priti do najbolj skritih hranil v prsti. Glive pa lahko! Njihove hife so namreč še tanjše od najtanjših koreninskih laskov in lahko zato dosežejo tudi območja, ki so koreninam nedostopna.

Hifni preplet je kot avtocesta za črpanje vode in mineralnih snovi: njihova površina je namreč precej večja kot površina korenin, zato privzemanje snovi iz zemlje poteka precej hitreje.

NE LE POMOČ, AMPAK TUDI ZAŠČITA
Hifni plašč okoli korenin ima tudi pomembno zaščitno vlogo: deluje namreč kot obramba pred patogenimi mikroorganizmi in hkrati ščiti rastline pred strupenimi snovmi v tleh. Težke kovine, ki se nahajajo v tleh, glive vežejo v svoje strukture, s čimer preprečijo, da bi te strupene snovi prišle v rastlino in ji škodovale.

GOZD BREZ GLIV JE OBSOJEN NA PROPAD
Čeprav gliv večinoma ne vidimo, je njihova vloga v gozdnem ekosistemu zelo velika. Ne le da glive pripomorejo h kroženju snovi v ekosistemu in s svojo dejavnostjo vplivajo na sestavo gozdnih tal, ampak s svojim prepletom hif omogočajo tudi povezavo med različnimi rastlinami. Tako se prav zaradi gliv v tleh vzpostavi velika mreža med koreninami, micelijem gliv in viri hranil v tleh.

Tako prepleteni sistemi so tudi precej odpornejši na različne okoljske spremembe.

VSI RAZLIČNI, A NUJNO POTREBNI IN DOPOLNJUJOČI SE
Mogoče se vam kdaj zazdi, da vaše delo, ki ga opravljate, ni tako posebno, da bi z njim karkoli pripomogli h graditvi naše Cerkve. Še posebej, ko z rahlo zavistjo opazujete, kaj vse uspeva drugim. A to je podobno, kot če bi glive videle zgolj, da si lahko rastline same sintetizirajo hrano, one pa tega ne zmorejo in ne znajo. Hkrati pa se ne bi zavedale, da je njihov doprinos enako pomemben in velik, čeprav skrit pod zemljo.

Vsak od nas ima svoje darove in svojo poklicanost, šele ko jih združimo, pa lahko nastane nekaj zares lepega. Tako nastane občestvo, tako nastane prava Cerkev.

NI VSAKA MIKORIZA ENAKA
Mikoriza je med rastlinami precej razširjena, a se med posameznimi primeri vseeno razlikuje. Nekatere glive s svojimi hifami obdajo korenine, da nastane okoli njih velik hifni plašč, ki je po masi enak celotni korenini. Taki mikorizi strokovno pravimo ektomikoriza in je značilna predvsem za drevesne vrste iz družin, kot so bukovke, brezovke in borovke. Ektomikorizne glive pa so večinoma tiste glive, ki tvorijo tudi gobe. Ravno zato boste v bližini smreke našli jurčka. V rastlinskem svetu pa je precej bolj razširjen drug tip mikorize, ki se imenuje endomikoriza. Pri tem tipu mikorize tvorijo glive svoj preplet znotraj korenin, njihov micelij pa predstavlja le okoli 10 % mase celotne korenine. Hife vstopajo v prostor med celično steno in celično membrano celic korenin in znotraj tega tvorijo grmičaste strukture, preko katerih poteka intenziven prenos mineralov, kot je fosfor. Ali veste, da so sledi take mikorize našli celo v fosilnih ostankih rastlin, starih več 400 milijonov let? To nakazuje, da rastline že dolgo živijo v sožitju z glivami.

K. Šoln, Sožitje različnosti: Mikoriza: Znanstvene skrivnosti, v: Ognjišče 10 (2021), 64-65.

Ponoči ne morem spati. Ves čas slišim tiho brenčanje komarja, zjutraj pa sem vsa popikana. Zveni znano? Običajno komarji pikajo le ponoči, invazivni tigrasti komarji, ki so se pri nas pojavili pred dobrimi 15 leti, pa se hranijo predvsem podnevi! Kako daleč lahko komarji letijo, kako najdejo svoje žrtve, kje živijo komarjeve ličinke in kdo se pravzaprav sploh prehranjuje s krvjo, izveste v tokratni rubriki.

»Če mislite, da ste premajhni in premalo pomembni, da bi kaj spremenili, očitno še nikoli niste spali v sobi skupaj s komarjem.« (Michelle Walker)

JEDILNIK: ONA BI KRI, ON PA RASTLINSKI SOK
Čeprav so mnogi ljudje zaradi srbečih pikov prepričani, da je glavna hrana komarjev kri, temu ni tako. Na komarjevem jedilniku so namreč predvsem različni rastlinski sokovi in cvetni nektar. Le samice komarjev so tiste, ki se po parjenju še dodatno hranijo s krvjo in tako pridobijo potrebne beljakovine za razvoj jajčec. Ali veste, da se samo 10 % vrst komarjev prehranjuje s človeško krvjo? Poleg nas so lahko gostitelji tudi drugi sesalci in ptice, pa tudi plazilci in dvoživke.

ZAKAJ MENE KOMARJI PIKAJO, TEBE PA NE?
Samice komarjev si pri iskanju svojega krvavega kosila pomagajo z različnimi signali, ki jih oddajamo ljudje, ne da bi se tega sploh zavedali. Eden izmed njih je ogljikov dioksid, ki ga z dihanjem sproščamo v okolico. Samice to zaznajo že na razdalji 35 m. A dihajo tudi druge živali v okolici … Komarji se zato orientirajo tudi na podlagi vonja. Lahko bi rekli, da jim nekateri ljudje »dišijo« bolj kot drugi.Telesni vonj je zmes hlapljivih kemikalij, ki jih naše telo izloča skozi kožo, med njimi pa so tudi take snovi, ki privabljajo komarje. Različni ljudje imajo različen telesni vonj. Razlog se skriva v različni sestavi bakterij, ki živijo na naši koži in razgrajujejo znoj. Tisti, ki naj bi imeli večjo pestrost bakterij, naj bi manj »dišali« komarjem. A če ne dišite eni vrsti komarjev, to še ne pomeni, da nikoli ne boste popikani. Prav lahko se zgodi, da bo vaš vonj privabil druge vrste komarjev …

JAJČECE – LIČINKA – BUBA – KOMAR
Ko je vaša srbeča oteklina komarjevega pika le še bled spomin, samice komarjev tik nad vodno gladino odložijo drobna jajčeca. Ko jajčeca zalije voda, se iz njih izležejo podolgovate ličinke. Njihov tek je nenasiten, saj hitro rastejo in se vmes tudi večkrat levijo. Na njihovem jedilniku se najpogosteje znajdejo različni vodni mikroorganizmi in organski drobir. Po 5 do 10 dneh se zabubijo. Buba, ki lebdi pod vodno gladino, je naslednja in hkrati zadnja vodna stopnja komarja. Iz nje se po določenem času izleže odrasel komar. Ali veste, da razvojni krog komarjev poleti traja le približno teden dni?

OD CVETLIČNIH LONČKOV DO SVEČ NA POKOPALIŠČU
Komarji niso preveč dobri letalci, po navadi ne letijo več kot 100 m od vodnega mesta, kjer so se izlegli. A tudi, če v vaši bližini ni stoječe vode, vas lahko presenetijo tigrasti komarji. Ti lahko namreč svoja jajčeca odlagajo tudi v različne pozabljene človeške predmete, pa naj bo to prazen cvetlični lonček, ponjava, na kateri se zadržuje deževnica, ali odrabljena sveča na pokopališču. Za razvoj ličink tigrastega komarja zadostuje že 0,6 cm vode! Če se torej želite izogniti roju komarjev, skrbno odlivajte vso vodo, ki se po dežju zadržuje na ali v različnih predmetih. Drugače lahko po enem tednu kar pozabite na brezskrbno uživanje na domačem vrtu …

KOMARJI KOT PRENAŠALCI BOLEZNI
S komarjevim pikom ne dobimo zgolj srbeče otekline, ampak lahko v naše telo zanesejo tudi nevarne viruse in praživali. Vzrok se skriva v njihovi ekologiji, saj samica komarjev sesa kri več različnih gostiteljev (človeških in živalskih). Če je eden izmed gostiteljev okužen, se okuži tudi komar, ki ob naslednjem sesanju krvi preko sline zanese patogene v novega gostitelja. Različne vrste komarjev lahko prenašajo različne patogene. Tako se s komarjem mrzličarjem prenaša plazmodij (pražival), ki povzroči malarijo. Različne vrste tigrastih komarjev prenašajo virus rumene mrzlice, virus Zahodnega Nila, virus zika, virus denge in virus čikungunje. Čeprav so te bolezni značilne predvsem za tropski pas, se zaradi širjenja komarjev, ki jih prenašajo, lahko tropske bolezni pojavijo tudi v Evropi.

ŠOLN, Katarina (Znanstvene skrivnosti). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 6, str. 74-75.

Ko smo zaljubljeni, pogosto slišimo, da so naši hormoni podivjali. Ali ste se kdaj vprašali, kako pa je pri rastlinah? Tudi one imajo namreč hormone, rastlinske, seveda. In tudi zanje se zdi, da jih določene stvari neustavljivo privlačijo … Ali so torej tudi rastline lahko zaljubljene? Pozor: to ne bodo ljubezenski nasveti, ampak strogo biološke resnice o rastlinskih hormonih ...

KAJ PRIVLAČI RASTLINE?
Ko smo zaljubljeni, imamo občutek, da nas nekaj nezadržno vleče k ljubljeni osebi. Podobno se dogaja tudi pri rastlinah. Če boste opazovali lončnico na svoji okenski polici, boste hitro ugotovili, kaj mislim. Rastline se namreč vedno nagibajo proti sončni svetlobi. Pa naj bodo to sončnice na vrtu ali sobne rastline. Če boste lončnico na okenski polici obrnili na drugo stran, se bo kmalu spet začela nagibati v smeri svetlobe. Ta pojav se imenuje fototropizem. Glavni krivec take rastlinske »zaljubljenosti« je hormon avksin. Ta rastlinski hormon nastaja v rastočih delih rastline, na primer v vršičku poganjka, in pomembno vpliva na rast rastline. Tako pomemben je, da rastline brez njega propadejo.

ZA »ZALJUBLJENOST« RASTLIN V SVETLOBO POSKRBI AVKSIN
Kaj se torej dogaja z našo lončnico na okenski polici? Če rastlina ni enakomerno osvetljena, se avksin premakne na osenčeni del poganjka. Hormon avksin spodbudi podaljševanje celic, zato celice na osenčeni strani, ki imajo več avksina, rastejo hitreje. Posledično se poganjek začne kriviti proti sončni svetlobi. Ta pojav je proučeval že Charles Darwin s svojim sinom, čeprav nista vedela, kaj bi lahko bil razlog za krivljenje poganjka proti svetlobi. Hormon avksin so namreč odkrili skoraj pol stoletja kasneje, leta 1928.

VIŠJE IN ŠE VIŠJE ALI KAKO JE VIDETI RECEPT ZA RAST
Ali ste si kdaj želeli, da bi bili višji? Pri rastlinah na rast vpliva še ena skupina hormonov: giberelini. Ti hormoni vplivajo predvsem na podaljševanje členkov, tj. neolistanih delov stebla, in tako omogočijo rastlinam rast v višino. Rastline, ki imajo veliko giberelinov, bodo zato zelo visoke, njihovi listi pa se bodo med seboj manj senčili. Po drugi strani pa lahko prevelika količina giberelinov povzroči, da rastline ne morejo več nositi lastne teže, in se zato posedejo. Če imajo rastline giberelinov premalo, ostanejo pritlikave. Giberelini tudi spodbujajo kalitev semen in cvetenje ter vplivajo na velikost plodov. To znanje je zato precej pomembno v agronomiji.

VEČNO MLADI …
Mladi, na višku svojih moči, ne razmišljajo o staranju. Tudi rastline ne. Za to poskrbi tretja skupina hormonov, ki se imenujejo citokinini. Ti rastlinski hormoni spodbujajo celične delitve in s tem poskrbijo, da je v rastlini vedno dovolj novih celic. Na tak način upočasnjujejo staranje. Če bi prevedli v človeški jezik, bi lahko rekli, da citokinini delujejo pri rastlinah kot nekakšen vrelec mladosti.

TUDI RASTLINE SO LAHKO V STRESU
V začetku zaljubljenosti je poleg evforije prisoten tudi stres, saj se bojimo, da bi svojo simpatijo izgubili. Tudi pri rastlinah je prisoten stres, še posebej, če je kakšnega okoljskega dejavnika premalo ali preveč. Takrat se začne sproščati hormon etilen, ki povzroči, da rastlina s svojo rastjo in metabolizmom učinke stresa umili.
Etilen spodbuja tudi zorenje plodov. Ker je prisoten v plinasti obliki, se širi po zraku, zato lahko že eno gnilo jabolko v košari povzroči hitrejše gnitje vseh preostalih. Podobno kot lahko slaba volja enega nesrečnega zaljubljenca pokvari razpoloženje cele skupine ...

ZADNJI LJUBEZENSKI NASVET
Abscizinska kislina je zadnja izmed najpomembnejših rastlinskih hormonov. Njena naloga je, da spodbuja mirovanje semen in zavira kalitev. Tako semena ne začnejo kaliti že na materinski rastlini ali sredi zime, ampak jim ta časovni zamik omogoči, da se lahko razširijo na druga področja in počakajo na ugodnejše vremenske pogoje. Zadnji ljubezenski nasvet iz rastlinskega sveta se torej glasi: ne prehitevaj. Za najboljše stvari v življenju je potreben čas.

TUDI RASTLINE SO LAHKO V STRESU
V začetku zaljubljenosti je poleg evforije prisoten tudi stres, saj se bojimo, da bi svojo simpatijo izgubili. Tudi pri rastlinah je prisoten stres, še posebej, če je kakšnega okoljskega dejavnika premalo ali preveč. Takrat se začne sproščati hormon etilen, ki povzroči, da rastlina s svojo rastjo in metabolizmom učinke stresa umili.
Etilen spodbuja tudi zorenje plodov. Ker je prisoten v plinasti obliki, se širi po zraku, zato lahko že eno gnilo jabolko v košari povzroči hitrejše gnitje vseh preostalih. Podobno kot lahko slaba volja enega nesrečnega zaljubljenca pokvari razpoloženje cele skupine ...

ZADNJI LJUBEZENSKI NASVET
Abscizinska kislina je zadnja izmed najpomembnejših rastlinskih hormonov. Njena naloga je, da spodbuja mirovanje semen in zavira kalitev. Tako semena ne začnejo kaliti že na materinski rastlini ali sredi zime, ampak jim ta časovni zamik omogoči, da se lahko razširijo na druga področja in počakajo na ugodnejše vremenske pogoje. Zadnji ljubezenski nasvet iz rastlinskega sveta se torej glasi: ne prehitevaj. Za najboljše stvari v življenju je potreben čas.

 

RASTLINSKO LJUBOSUMJE
V rastlinskem svetu hormon avksin poskrbi za zanimiv fenomen, ki bi ga nekoliko v šali lahko poimenovali kar rastlinsko ljubosumje, botanično pa se imenuje apikalna dominanca. Glavni poganjek namreč goji podobno »naklonjenost« do stranskih poganjkov kot fant do svojih tekmecev. Če boste opazovali rastline v svoji okolici, boste hitro opazili, da so pri dobro razvitem glavnem poganjku stranski poganjki večinoma precej kratki. Glavni poganjek namreč proizvaja hormon avksin, ki zavre njihovo rast. Avksin deluje tako, da zmanjša nastajanje hormonov, ki spodbujajo rast stranskih poganjkov, citokininov, in hkrati spodbuja nastajanje snovi, ki njihovo rast zavirajo. Če torej glavni poganjek odrežemo, se tok avksina prekine in rasti začnejo stranski poganjki. Na tak način se tudi popolnoma spremeni videz rastlin, na primer žive meje.

ŠOLN, Katarina (Znanstvene skrivnosti). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str. 74-75.

Prvo opozorilo sem zlahka spregledala. Rahla utrujenost, nič takega. Drugo opozorilo sem sicer opazila, a se zanj še vedno nisem zmenila. Samo malo me je bolelo v žrelu, jaz pa sem imela še kup neodložljivih opravkov. Potem … Tretjega opozorila ni bilo več. Obležala sem v postelji.

Nizke temperature, zgodnja tema in premalo gibanja na svežem zraku so med zimskim časom idealna kombinacija za oslabitev našega telesa. Posledično sem bila tudi sama bolj dovzetna za okužbo z virusi. Ti mikroorganizmi so povsod okoli nas, a če smo zdravi, nam najpogosteje sploh ne pridejo do živega. Če pa smo pod stresom, premalo spimo, nepravilno jemo …, potem se (vsaj) prehladu med zimo praktično ne moremo izogniti.

PREHLAD IN GRIPA – BOLEZNI, KI JU PRENAŠAJO VIRUSI
Virusi so drobni organizmi, ki jih s prostim očesom ne moremo videti. Njihova posebnost je, da zelo hitro mutirajo.

To pomeni, da se njihov dedni zapis neprestano spreminja, zaradi česar lahko večkrat zbolimo za gripo ali prehladom, saj naš imunski sistem nanje še ni navajen. Ali obožujete nakupovalne centre in množične dogodke? Odlična kombinacija, da obležite v postelji! Virusi, ki prenašajo gripo in prehlad, se namreč širijo s kihanjem, kašljanjem in neposrednim stikom z bolnikom. Prav zato ni zaman nasvet, da si po prihodu domov vedno dobro umijte roke.

NE ZBOLIŠ, KER SI PREMALO OBLEČEN. ZBOLIŠ ZARADI VIRUSOV.
Toplo se obleci, da se ne prehladiš! To je eden izmed najpogostejših nasvetov v zimskem času. V resnici nisem zbolela zato, ker si nisem oblekla še dodatnega puloverja. Zbolela sem zaradi okužbe z virusi. Seveda, pozimi so razlike v temperaturi med našim stanovanjem in okoljem precej večje kot poleti. Saj si predstavljate, kakšen temperaturni šok doživi vaše telo, ko se zjutraj iz tople postelje odpravite v ledeno mrzlo jutro? To telesu predstavlja stres, zato je imunski sistem oslabljen in hitreje podleže virusom.

ZAKAJ ME BOLI GRLO? NE GRLO, ŽRELO!
Bolečina v mojem grlu vedno bolj narašča. Težko požiram. No, v resnici me ne boli grlo, ampak žrelo. Žrelo se namreč nahaja takoj za ustno votlino in predstavlja povezavo med prebavnim sistemom in dihalno potjo. Grlo pa se nahaja precej nižje od žrela in nam omogoča oblikovanje glasu. Ko torej pravimo, da nas boli grlo, največkrat mislimo na pekočo bolečino v žrelu. V tem času namreč virusi napadejo celice naše ustne sluznice. Ta nabrekne in se vname, nas pa vedno bolj boli. Če pa nas kmalu začne boleti tudi nižje (torej v grlu), je to lahko začetek druge bolezni, zato se moramo nujno odpraviti k zdravniku.

ZAKAJ DRAŽEČEGA KAŠLJA PREPROSTO NE MOREM ZADRŽATI?

Čez nekaj dni začnem kašljati. Med boleznijo se namreč v naših dihalnih poteh nabira sluz, zaradi česar se sproži refleks kašlja. A moj kašelj ni nič kaj prijeten. Včasih začnem kašljati in sploh ne morem nehati. Ali se je tudi vam kdaj zgodilo, da je bil vaš kašelj suh in dražeč? Takrat je sluznica žrela suha in vzdražena, zato nas kar refleksno sili h kašlju. V žrelu in bronhijih imamo živčne receptorje, ki zaznavajo različne dražljaje, od prahu do tobačnega dima. Od tam se informacija prenese v naše možgane. Tega se ne zavedamo, zato tudi odziva – silovitega kašlja – ne moremo nadzorovati. Pomagamo si lahko s pastilami ali sirupi, ki obložijo našo sluznico in jo tako mehanično ščitijo pred dražljaji, ki bi sicer izzvali kašelj.

SMRKANJE PREDSTAVLJA LEPLJIVO OBRAMBO
Seveda še ni konec. Skupaj s kašljem se pojavi še smrkanje: začne se povečano izločanje sluzi v nosno votlino. Tako poskuša moje telo ustvariti obrambni zid, ki bi virusom preprečil vstop v telo.
Po hektolitrih čaja in kilogramih limone, mnogo urah ležanja v postelji in veliko spanja sem (končno) ozdravela. Saj veste: prehlad traja sedem dni, če ga zdravimo, in en teden, če ga ne.

 

PREHLAD ALI GRIPA?
Tako prehlad kot gripa sta okužbi zgornjih dihal, a med njima obstajajo pomembne razlike. Medtem ko se simptomi pri gripi razvijejo zelo hitro po okužbi (po navadi od enega do dveh dni), se pri prehladu simptomi pokažejo kasneje, hkrati pa so manj intenzivni in hitreje minejo. V obeh primerih pomagata predvsem počitek in dovoj tekočine.

ŠOLN, Katarina (Znanstvene skrivnosti). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 12, str. 70-71.