Jezus pravi: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in slepim vid, da pustim zatirane na prostost, da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu.« (Lk 4,18-19)

OGLEDALO
V teh časih še bolj kot kadarkoli prej vznika morda najbolj smrtonosna izmed vseh hudičevih ukan, kar jih je, predvsem zato, ker se zdi, da v človeku izhaja iz dobrih namenov. Ko namreč stojimo pred pojavom toliko vojskujočih se, v imenu kateregakoli mnenja in prepričanja že, se moramo spomniti in si na glas izreči, da je »sveta vojna« nekaj, kar v krščanstvu preprosto ne obstaja. »Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod« (Jn 18,36). Jezus si za učence ne želi vojakov, ker vojaki ustvarjajo razdeljenost, ta pa ni od Boga – četudi se morda promovira z njegovo etiketo. Če je namreč Bog v svojem bistvu »skupnost«, Sveta Trojica, potem je hudič (grško diabolos) tisti, ki deli, ki spravlja ljudi narazen.
Normalno. Ljudje se namreč ne delimo zaradi svoje različnosti, temveč takrat, kadar mislimo, da nam ta različnost škoduje, da nas kakorkoli ogroža – ko torej vidimo v sočloveku sovražnika, nasprotnika, napadalca že samo zaradi tega, ker je tak, kakršen je. Pa ne glede na to, ali so nas v tak pogled prisilili drugi ali smo se za to odločili sami.

BESEDA
Kristjan pa ni vojak. Kristjan je oznanjevalec, ki prinaša jetnikom prostost in slepim vid in pusti zatirane na prostost. Biti kristjan zato zame pomeni imeti čas in voljo in pogum za pogovor, vsak dan, v vsakem srečanju, v vsakem dogodku. Ne imeti nikogar vklenjenega v svoj lastni prav, v svoje mnenje in prepričanje, samo govoriti – in iskati drugega, ga spoznavati, se klanjati Bogu, ki v njem prihaja v moje življenje. To pomeni biti človek dialoga. Z vsemi in vsem, tudi – in morda celo predvsem – s tistim, s čimer se ne strinja. Samo zato, ker je njegova naloga skrbeti, da ljudje, četudi različni, ostanemo skupaj. Človek dialoga namreč ni tisti, ki prepričuje in spreminja, ampak tisti, ki odpre svoja vrata ter sprejme človeka, ga posede k svoji mizi, mu postreže in jé skupaj z njim. Ne glede na to, kakšen je.
S tem namreč v svoje življenje spušča Božjo novost in nezaslišanost, tako zelo podobno tisti, ki so jo na svetu pustili Jožef in Marija in Peter in podobni, ki so nam zgled prvih učencev. Božja volja je namreč, da smo si »brat in sestra in mati« (Mr 3,35). To ne pomeni, da smo vsi enaki, ampak da sicer različni, neenaki, spadamo v isto družino. Položeni v isti prostor in čas smo, ker nas je tu hotel imeti Bog, ne da se pobijemo, ne da drug drugega prisilimo v isto mišljenje, temveč da začnemo razumeti, da je vsakršna različnost, četudi naporna, blagoslov in rast.
Vendar je res: da različnost razumemo tako, je treba veliko boja, le da ne boja drug z drugim, temveč s samim seboj.

M. Rijavec, uvodnik mladinske priloge, v: Ognjišče 6 (2021), 52.

Jezus je rekel: »Jokali in žalovali boste, svet pa se bo veselil. Vi boste žalovali, toda vaša žalost se bo spremenila v veselje. Žena na porodu čuti žalost, ker je prišla njena ura. Ko pa rodi, se ne spominja več tesnobe zavoljo veselja, ker se je človek rodil na svet. Tudi vi ste zdaj žalostni. Toda spet vas bom videl in vaše srce se bo veselilo in veselja vam nihče ne bo vzel.« (Jn 16,20-22)

OGLEDALO
Kako prepoznate kristjana na zunaj? Moramo biti pošteni in si naliti čistega vina: če bi kdo naredil tako raziskavo, bi verjetno prišel do izsledkov, ki bi mu navrgli, da je povprečen kristjan bolj grenkega videza od ostalih ljudi, resnejši in se manj smeje. Tako sklepam po pogledu po marsikateri cerkvi. Ali pa si namesto zakmašne obleke dandanes raje nadenemo resnejši videz. Tako bi moralo biti, tako se spodobi.
Vse razumem, človek pač živi življenje, ki je za vsakogar zahtevna stvar, vsak nosi svoj križ in za vsakogar je križ nekaj težkega. Vendar pa je za nas, ki sledimo »dobri, veseli novici«, če je evangelij res nekaj takega, malce nenavadno, da nam pogled tako hitro obvisi na težavah, namesto da bi zrli onkraj njih, namesto da bi kljub njim radi živeli, ne tako, da bi jih razumeli, ne da bi jih odmislili, ampak da bi se ob njih vendarle znali smejati. Kristus je resda trpel, a Kristus je tudi vstal. Tega našega veselja nam nihče ne bo vzel. Razen če si ga bomo vzeli sami.

BESEDA
Nekaj, kar mi je podaril Gospod, je moj glasni smeh. Rad se smejem, zelo rad, čim bolj in čim večkrat. Pa ne zato, da bi s tem pozabil ali prezrl svoje probleme ali probleme ljudi okoli sebe, sploh ne. Saj smeh nikakor ne uniči problemov. Rad se smejem, ker so problemi po smehu drugačni. Drugače jih živim. Drugače jih rešujem. Drugače trpim.
Če se smejem, še nisem človek brez problemov. Tudi ne mislim, da so ljudje, s katerimi želim deliti svoj smeh, brez težav. Nasprotno. Mislim, da prav človek s problemi najbolj potrebuje smeh, najbolj potrebuje veselega človeka. Poglejte si film Zdravnik s srcem z Robinom Williamsom v glavni vlogi, potem boste razumeli, kaj mislim, in boste razumeli, kako dragocen je v življenju smeh – posebno za trpeče ljudi. A to je težko razumeti in sprejeti. Vajeni smo, da trpeče ljudi pomilujemo, da jim govorimo, kako ubogi so. Tudi samega sebe. Pa ne vem, če s tem pomagamo, če s tem komurkoli prižigamo luč. Menda bi se morali več smejati. Ne sami, ampak skupaj s tistimi, ki trpijo. Ker smeh ni norčevanje iz težav, ampak drugačen pogled na življenje v teh istih težavah. In prav to vsi potrebujemo. Tako pokažemo, da je lepo, dobro, da je ljubezen našega Boga močnejša od preizkušenj tega življenja. To je velikonočna vera!
Zato smeh sploh ni lahka stvar. Smeh je napor. Križ, ki ga nosimo za Jezusom. Smeh zahteva, da vidimo in verjamemo v dobro in lepo, potem ko smo izkusili črnino in grdobijo. Potem je smeh pravi. Potem je res zdravilo, potem je res luč. Potem je res vstajenjski. Kot so kristjani. Smo res?

M. Rijavec, Uvodnik mladinske priloge, v: Ognjišče 7 (2021), 54.

Jezus je vzel tistih sedem hlebov in ribe, se zahvalil, razlomil hlebe in dajal učencem, učenci pa množicam. Vsi so jedli in se nasitili. Od koščkov, ki so ostali, so nabrali sedem polnih košev. Teh pa, ki so jedli, je bilo štiri tisoč mož, brez žená in otrok. (Mt 15,36-38)

OGLEDALO
Lepo je živeti v svetu, v katerem ti ni treba skrbeti, ali boš imel jutri kaj za pod zob, v katerem si kozarec čiste vode natočiš kar pod pipo, kjer se s pritiskom na gumb tvoja hiša v trenutku ogreje. Lepo je živeti v svetu, kjer lahko ješ, kar so včeraj skuhali na Masterchefu, in kjer se lahko do podružnice odpelješ z avtom.
Veliko imamo. Morda preveč. In ker imamo vsega preveč, smo pozabili, da te stvari preprosto niso samoumevne; tako se zgodi, da če se za stvari ni treba potruditi, mogoče meniš, da ti pripadajo. Iz tega se je rodilo tisoč naših zablod, tisoč težav našega sveta. Iz tega občutka izvira izkoriščanje delavcev tretjega sveta, za drobiž nam krojijo obleke, polnijo telefone in električne avtomobile. To nam pripada. Užaljeni smo, kadar pomrznejo marelice, spet ne bo nič od domače marmelade. Pa vendar ne bo tako hudo, jo bomo pač kupili, nobenega pomanjkanja ne bomo občutili zaradi tega. To nam pripada. Starodavne oblike vzgoje spet nekako prihajajo na dan, v njih se bleščijo spet nove in nove zahteve, naj otrok ne dobi vsega, kar si želi. Toda povejte, kako pa, če dejansko lahko dobi, kar si zaželi? Če mu ves svet govori, da mu vsaka želja pripada?
Pijani od razkošja samoumevnosti nazadnje enkrat vendarle trčimo v trenutek, ko se nam stvari ne izidejo, življenje se obrne tako, kakor si nismo želeli, da bi se. In mi, ki se nam izpolnijo vse želje, spoznamo, da niso samoumevne. Mnogo ljudi se zato od življenja utrudi, brez volje, brez moči so, da bi lahko preživeli življenje, ki je po svoji naravi težko.

BESEDA
Vendar pa težko življenje še ni nujno nesrečno. Srečno ali nesrečno življenje namreč ni odvisno od tega, kaj se nam v njem zgodi, niti od tega, koliko želja se nam v njem izpolni; saj poznate tisto, ni srečen, kdor veliko ima, ampak tisti, ki malo potrebuje. Odvisno je od tega, kako gledamo nanj. Drugače povedano, ali vidimo, koliko stvari nam je odvzetih, ali pa, koliko nam je podarjeno.
Jezus v puščavi, na kraju, kjer ni nič samoumevno, vzame tistih borih sedem žemelj, ki jih je kdove kdo menda po naključju izbrskal na dnu svoje torbe, morda so bile že stare, trde, se zanje zahvali, in stvari se popolnoma spremenijo. Naenkrat je za vse dovolj kruha, čudežno, vsega je dovolj, celo preveč, ko je poleg hvaležnost. Ker občutimo, da nam je nekaj dano, ne da bi si to s čimerkoli zaslužili. Zato je hvaležnost za moje življenje tako pomembna. Zaradi nje se počutim obdarjen in preskrbljen – in to vedno, tudi sredi puščave. Počutim se kot nekdo, za kogar je nekomu mar, kot del velikega načrta, v katerem je vse na svojem mestu, kjer je poskrbljeno za vse, kar tisti trenutek potrebujem. In se počutim ljubljen, vedno, tudi v temi in preizkušnji.

RIJAVEC, Marko (uvodnik mladinske priloge), Ognjišče (6) 2021, str. 62

Jezus pravi: »Poučite se od lilij na polju, kako rastejo. Ne trudijo se in ne predejo, a povem vam: Še Salomon v vsem svojem sijaju ni bil oblečen kakor katera izmed njih.« (Mt 6,28-29)

OGLEDALO
Če me poznate, veste, da sem po naravi veliki občudovalec. Ko gremo v hribe, me težko spravijo nazaj v dolino, težko se ločim od razgleda. Lahko se neprenehoma navdušujem nad akrobacijami lastovk na nebu. Vsak dan pogledam kosje gnezdo pred oknom. Všeč so mi oblaki. In raznorazni majhni hroščki v travi. In mravlje, marljive mravlje, tudi če stopajo po sredi mojega stanovanja. Rad poslušam morje in gledam razdrobljeno sled sonca na njegovi gladini. Ali pa tisto morje žita, kako se drgne klas ob klas, ko zapiha veter. Prevzame me rosa na travi. Megla, kako se upira soncu. Roža, ki je zrasla v skali. Mavrica. In seveda sončni zahod, najlepša stvar vsakega dne. In zvezde. In nebo, neskončno nebo, nikoli enako, nikoli staro, nebo, veliko, širno, neskončno nebo. Nebo imam najraje, ker je kot človeško srce: tudi če je temno, ni nikoli prazno.
Nekaj krasnega je, če ima človek čas za lepoto. Še boljše pa je, če si čas za lepoto vzame, če ga iztrga iz sivega hitenja vsakdana. Ko te na primer preseneti sončni žarek, ki se prikaže izza oblakov, moraš pustiti nujno delo in občudovati. To je kot klic, da nekaj takega takrat res potrebuješ. Ali pa ko se na večer kot ogenj razplameni nebo, takrat je to klic, ki ga ne smeš zamuditi. Klic, ki pravi: »Vzemi in pij!«
Pomembno je biti občudovalec. Lepote nimamo nikoli dovolj. Naše srce je vedno lačno, vedno, nenasitno je, ko gre za lepoto, ker človek hodi po svetu in nanj se lepijo vse vrste grdobije in hudobije. Zato potrebuje lepoto. Da ga nahrani, da mu okrepi vero in upanje v dobro in sveto. Brez nje se ne da živeti. Grdo in hudo in slabo in težko ti rani srce, ti rani življenje, lepota pa te pozdravi. In lepota se pokaže, se ponudi, te dregne, da bi jo gledal, da bi občudoval …

BESEDA
Ta dregljaj, ta pomežik lepote je zame dotik Boga. In ko gledam, ko občudujem lepoto v svojem življenju, pravzaprav molim. Občudovanje lepega je prva in morda celo najlepša molitev, kar je je sposobno človeško srce. Ker je molitev resda pogovor, še bolj pa je tista blažena tišina med prijateljema, v kateri ni treba povedati ničesar. Ko si samo tam in se gledaš v hvaležnosti. In to prijateljstvo … je zadosten razlog, da preživim še en dan, četudi je mračen in siv kot najgrše sanje.
Zato je pomembno biti občudovalec lepega – občudovalec Boga. Pa tudi iskalec, borec za lepoto, če je skrita, kar je velikokrat. Kajti človek postaja to, s čimer se hrani. In kdor ne vidi, kdor ne občuduje lepega, bo pustil, da mu svet napolni srce z vsakovrstno kramo. Zato nam je lepota potrebna. Da bi jo znali videti in občutiti tudi takrat, kadar jo je težko opaziti, v svetu, v življenju, v ljudeh; predvsem v ljudeh, v njih je najtežje biti občudovalec, ker so tolikokrat naša slika v zrcalu.

RIJAVEC, Marko (uvodnik mladinske priloge), Ognjišče (5) 2021, str. 62

Jezus pravi: »Otroci, le malo časa bom še z vami. Iskali me boste, in kakor sem rekel Judom, zdaj pravim tudi vam: Kamor grem jaz, vi ne morete priti. Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj!« (Jn 13,33-34)

OGLEDALO
Naš svet, racionalni in tehnični svet, ne prenese česa takega, kot je od mrtvih vstali Jezus, kontroverzno središče in nevidni temelj naše vere. Ne da se ga spraviti v tabele, niti v arheologijo, nobenih dokazov ni pustil, nobene slike, v noben grob, v nobeno kletko se ni pustil ujeti. Samo pričevanja nekaterih ljudi, ki so ga videli – ki jim lahko verjamemo ali pa ne. Zato ostaja nekje na območju skrivnostnega in nerazumnega, iracionalnega, celo mističnega, in za kazen smo ga vtaknili nekam med stokrat prežvečene pravljice, med Indijo Koromandijo in Ježka Jančka. Kakor da nekaj ne obstaja, če se ne da obravnavati znanstveno.
Morda zato vedno težje razumemo trpljenje, ljubezen, bolečino, ker se tudi teh stvari ne da razumeti, pa vsi vemo, da obstajajo, tudi če so nevidne, tudi če so nedokazljive. Samo da smo pri njih brez nadzora in brez moči, v tem je težava, ne moremo jih imeti v rokah. In zato je sodobni človek len, če nečesa nima v rokah, ne živi v nemiru in hrepenenju, da bi to našel, ampak se zadovolji s površnim občutkom, da nečesa pač ni. Tako nam propadajo stvari, zaradi katerih smo ljudje res ljudje; smisla ne moreš imeti v rokah, niti odnosov, niti upanja.

BESEDA
Ravno zato vstali Jezus ni nič od tega, kar hočemo in kar si predstavljamo. Je kot majhen otrok, ki je ravnokar shodil, nikoli pravzaprav ne vemo, kje je, ker ga ni nikoli tam, kjer si ga pustil. Je vstal? Ni vstal? Ne bo se pustil ujeti v to, da veš nekaj o njem. Zato se je izmikal tudi svojim najbližjim, svojim zvestim ženam, svojim muhastim prijateljem. Da so vstali tudi sami in ga začeli iskati.
Lahko bi bil vsepovsod. Zato so ga tudi vsepovsod našli. Na vrtu, med čebulo in radičem, na poti, ko je z lopato grebel po jarku, pa v gostilni, tudi doma, pa na plaži, bil je barist, in še kje, »Jezus je vpričo svojih učencev storil še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi« (Jn 20,30). Ravno zato, da bi tudi mi, njihovi zanamci, razumeli, da je vstali Jezus, torej nekdo, ki v naše bivanje prinaša življenje, ki mu daje smisel in odrešenje, lahko vsepovsod, tudi tam, kjer ga ne bi nikdar pričakovali, recimo v naših »nasprotnikih«, recimo v ljudeh, nad katerimi smo obupali, in v dogodkih, odločitvah, ki smo se jim izogibali, ker so od nas zahtevali preveč.
Samo en namig je pustil Jezus, da bi vsaj približno vedeli, kje ga iskati: »Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj!« Ljubezen, ta neulovljiva in nikoli dosežena stvar, je prostor njegovega razodetja in sredstvo razumevanja, za kaj pravzaprav sploh gre pri vstajenju. Res, ne bo šlo drugače, kot da spet in še enkrat znova postanemo učenci – in si dopustimo ves nemir v prsih, ki pritiče temu poslanstvu.

RIJAVEC, Marko (uvodnik mladinske priloge), Ognjišče (4) 2021, str. 52

Čez šest dni je Jezus vzel s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih peljal na visoko goro, na samo. Vpričo njih se je spremenil. Njegov obraz je zasijal kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč. (Mt 17,1-2)

OGLEDALO
Žareč obraz je najbolj živ evangelij. Ker govori o tem, da je v nas nekaj lepega, svetlega, svetega ter da tega ne more uničiti nič in nihče na tem svetu. Da smo ustvarjeni za vstajenje. Po navadi je to težko verjeti. V nas je res nekaj lepega, sončnega, svetlega, a je zastrto z vsakdanjimi skrbmi in opravki, zahtevami in obremenjenostmi, in ne more zasijati, dokler se nismo sposobni umakniti vsem zahtevam vsakdanjika, da mora biti naše življenje vedno koristno in polno rezultatov. Ne zasijemo kot vstajenjski ljudje, dokler se ne odločimo dvigniti na goro in praznovati.
Jezus je velikokrat praznoval. Da je lahko preživel svoje trpljenje, da je lahko izpolnil svoje poslanstvo, da ga neuspehi v življenju niso potrli, se je moral spominjati tega svetega in lepega v sebi, moral je vedeti, da je to njegova prava podoba. Tisto, nad čimer svet vsakdanjega s svojimi zahtevami in predsodki nima moči. Tisto lepo in sveto in Božje v meni, česar nihče in nič ne more uničiti in kar se v meni razkrije vedno, ko imam čas praznovati.

BESEDA
Ko rečem praznovati, pa ne mislim na hrupno rajanje. Tudi ne na pijančevanje. Tudi ne na prenajedanje. Praznovanje ni beg. Praznovanje je le odstiranje resnice, ki je zakrita z vsakdanjikom. Ko rečem praznovati, mislim na odmik, na goro, na nekaj nevsakdanjega, na čas, ki je z vidika tega sveta povsem nekoristno porabljen, na čas, ki je za druge izgubljen, zame pa tako zelo pomemben. Čas za lepoto. Čas, ko se dotikam lepega in svetega v sebi in okoli sebe.
Biti v miru in ga poslušati. To pomeni praznovati. Poslušati ga v soncu in rožah in ptičjem petju, v sapi pomladnega vetra, v zvezdah na nebu. Poslušati ga v otroku, ki mu sijejo oči, poslušati ga v staršu, ki se igra s teboj, poslušati ga v možu, v ženi, ki s teboj pije kavo. Za trenutek obstati in gledati in ga poslušati. Poslušati Njega. Ko se začnem zavedati lepote v sebi in okrog sebe, ko začnem čutiti, da me v vsem tem Bog objema, takrat postanem, kakor bi me nekdo objel, kakor da bi zlezel v naročje nekomu, ki me ima rad. To pomeni moliti. Čutiti ljubezen in mir in lepoto. To. Nič drugega. In to nas spreminja. To je dotik svetega v nas, dotik nečesa, na kar svet ne more vplivati. Skrajno nekoristno, a zelo pomembno.
Od tega se nam svetijo oči. Od tega živimo in ne životarimo. Praznovati je pomembnejše, kot si mislimo. Praznovanje je hrana za dušo. Kdor ne praznuje, se iztroši. Postane neužiten in zagrenjen, ker v svojem življenju ne vidi drugega kot slabo in hudo. Ker tisti, ki ne praznuje, ne zmore več videti lepote. Ne v sebi ne zunaj sebe, niti v drugem človeku ne. Kdor pa ne vidi lepote, ne zmore niti živeti niti ljubiti.

RIJAVEC, Marko (uvodnik mladinske priloge), Ognjišče (6) 2021, str. 62