Kdo naj poskrbi za moje kakovostno staranje? Zakonec? Otroci? Država? Društvo upokojencev? Cerkev? … Vsi ti in drugi lahko marsikaj pripomorejo, da se bom staral bolj zdravo, lepše, s trdnejšim človeškim dostojanstvom. Nihče pa ne more narediti zame tistega, kar je odvisno samo od mene. Predvsem od mene je odvisno, ali bom sam v sebi zadovoljen in srečen star človek, ali bom prijeten drugim, ali bom človeško zorel. To troje pa je največ, kar je mogoče doseči v starosti. Nihče mi ne brani razvijati se v tej smeri. Pomembno je torej, da najdem odgovore na vprašanje, kako po upokojitvi naravnati volan v to smer.

Pravimo, da so lepe stvari ponavadi tri. Poglejmo torej tri cilje zdravega, lepega in zadovoljnega staranja, ki so odvisni predvsem od nas samih.

SVETLO DOŽIVLJANJE SEBE, DRUGIH IN SVETA
Vsak hrib ima sončno in senčno stran. Sončna stran je topla, svetla, po njej so obdelani vinogradi, sadovnjaki, njive, travniki, vrtovi. Osojna stran je navadno bolj strma, vlažna, temačna, poraščena z gozdnimi goščavami. V nedrju hribov pa so včasih rudniki. Srednja leta življenja so predvsem garanje in delo. Le-to je včasih podobno obdelovanju sončne strani, ki daje bogate sadove, drugič krčenju goščav po osojnih strminah, ki človeka izčrpava brez vidnih rezultatov, včasih pa je življenje v srednjih letih podobno rudarjenju pod zemljo, ko se človek duši v težavah in izgublja v temi.
Z upokojitvijo se je treba preseliti na sončno stran. Tam naprej sproščeno kultiviramo rodovitne terase, toda ne več z garanjem in v paniki. Po upokojitvi je čas, da na svetlobi sončne strani izmerimo nebesno dalj in stran svojega življenja. Pogled zaobjame dosedanje življenje in pot naprej. Kar smo v življenju naredili, je narejeno, kar smo pretrpeli in zdržali, je naš dosežek, ki se ga lahko veselimo, smo nanj ponosni, predvsem pa zanj hvaležni. Preostanek življenja pa se splača dobro izkoristiti; zavestno se je treba odločiti, v kaj bomo vlagali svoje moči in čas.
Za zdravo, lepo in zadovoljno staranje po upokojitvi, je odločilno, da se naučimo doživljati sončno stran samega sebe. Kakor vsaka stvar in vsak človek imam tudi jaz nekaj dobrega in nekaj slabega. Od mene je odvisno, ali usmerjam svojo pozornost bolj na svoje težave ali bolj na svoje dobre strani; na oboje naenkrat se ne da gledati. Če hočemo biti zadovoljni stari ljudje, se moramo naučiti videti pet lepih, dobrih ali ugodnih stvari na eno slabo. To razmerje daje dovolj življenjskega veselja nad dobrim in hvaležnosti zanj. Čeprav se čudno sliši, doživljanje petih dobrih stvari pri sebi na eno slabo omogoča, da bomo to svojo slabo stran spremenili v dobro. Pri premagovanju svojih slabosti potrebujemo namreč veliko moči. Iz veselja in hvaležnosti nad dobrim pa izvirajo sveže moči. Seznam slabega, ki ni obdan s petkrat več dobrega, je prepad, ki človeku požira voljo in moči za zboljšanje.

Za zdravo, lepo in zadovoljno staranje po upokojitvi je enako pomembno, da se naučimo doživljati sončno stran vseh drugih ljudi, zlasti bližnjih. Tudi oni imajo dovolj dobrega in slabega. Če smo bolj navajeni pri njih kritično videti slabo, usmerjamo odnos z njimi v hlad in puščobo. Nikoli v življenju ni to pametno, na stara leta pa je usodno.
Za zdravo, lepo in zadovoljno staranje po upokojitvi, je pomembno, da se naučimo doživljati tudi sončno stran sveta, družbe in razvoja. Če temačno doživljanje sebe, drugih ljudi in sveta greni starost, je rešitev samo ena: vztrajno iskati lepe in dobre stvari pri sebi, drugih in v družbi. Bolje je biti bolj veder star človek, ki je prijeten sebi in drugim, kakor veljati za zelo kritičnega človeka, ki je sam v sebi čedalje bolj zagrenjen, drugi pa se ga čedalje bolj izogibajo.

UČITI SE NOVIH NAVAD
Otrok se hitro uči. Mimogrede osvoji hojo, jezik – materin in tujega, v petnajstih letih pobere vse osnovno znanje človeštva. V srednjih letih se človek manj uči, bolj se prilagaja razmeram; enkrat za ljubi kruhek, da preživi sam in njegovi, drugič za položaj v družbi, tretjič iz navade. V starosti pa se človek spet lahko uči spontano kakor otrok. Uči se po svobodnem preudarku tega, kar sam izbere. Možgane imamo v starosti res bolj okorele kakor v otroštvu, toda česar se človek želi naučiti, kar ga veseli in za kar se navdušuje, gre še kar dobro v glavo in srce. Zlasti pa ima star človek bogato zalogo življenjskih izkušenj, v katere lega novo znanje kakor v postlano posteljo. 
Tisoče upokojencev se danes po Sloveniji v univerzah za tretje življenjsko obdobje uči tujega jezika, umetnostne zgodovine in drugega zanimivega znanja, za katero prej niso imeli časa ali možnosti. Ko je šel Leon Štukelj proti stotim letom, je na obisku pri Trstenjaku pripovedoval, da se vsak dan nauči treh angleških besed; šegavo je dostavil, da to ne pomeni, da se jih tudi zapomni. Toda ne dolgo zatem ga je ves svet gledal na odprtju olimpiade, kako se je rokoval in poklepetal z ameriškim predsednikom.
Ljudje smo torej učljivi do smrti. Za zadovoljno starost se je najbolj pomembno učiti boljših navad za komuniciranje z bližnjimi in duhovnega poglabljanja.

SPREJETI SVOJO STAROST
Raziskovalci kakovostnega staranja naštevajo tri značilnosti, ki so skupne prijetnim starim ljudem: vedro doživljanje svoje starosti, sproščeno sožitje z bližnjimi in enostaven način življenja. Vedro, sproščeno in enostavno se stara tisti, ki je svojo starost sprejel. Star človek, ki pred svojo starostjo beži, je pust, živi v napetih odnosih in komplicira svoje vsakdanje življenje. Pri tem se čedalje bolj globlje ugreza v egoizem, laž in samoprevaro.
V srednjih letih postavljajo ovire našim lažem, samoprevaram in egoizmu drugi ljudje in življenjske razmere. Ob slabosti starega človeka pa se navadno ljudje spotikajo, človek sam jih ne opazi, ker je nanje navajen, današnja miselnost pa ga sili v nadaljevanje iluzije, da je napihnjen balonček njegovega jaza središče sveta. Da bi ohranjal iluzijo, kako ima vse pod kontrolo, mora lagati sebi in se pretvarjati pred drugimi, predvsem pa mrzlično hiteti za tisoč aktivnostmi. Hitenje pa nas omamlja, kakor jesenski mraz čmrlja, da ne vidimo ne pešanja svojih moči, ne možnosti za svoje človeško zorenje v jeseni življenja.
V resnici pa je starost – vključno s svojim pešanjem – dobra priložnost, da se vsaj v zadnji tretjini življenja izkopljemo iz blata laganja sebi, samoprevar in egoizma v spravno ljubezen do vsega in vseh – tudi do sebe. To ni lažja naloga, kakor je poklicno delo v srednjih letih. Zgoraj opisano javno mnenje ovira vedro, sproščeno in enostavno staranje. Kljub temu pa so za to danes razmere bolj ugodne, kakor so bile kdajkoli doslej. Materialno in socialno smo bolj preskrbljeni, kakor so bili naši predniki kdajkoli v zgodovini; in bolje, kakor je večina človeštva danes. Danes je pri nas malo starih ljudi lačnih, brez potrebne obleke in toplega zavetja, kar je trlo večino starih ljudi vso zgodovino. Kdor nima osnovne socialne varnosti, mu jo je dolžna preskrbeti državna sociala, človekoljubno pa mu rade pomagajo Karitas, Rdeči križ, upokojenske, invalidske in druge dobrodelniške organizacije.
Ko imamo poskrbljeno za osnovno materialno varnost, nam ostaja veliko več možnosti za vedro, sproščeno in enostavno staranje, za učenje svetlega doživljanja sebe, drugih in sveta, za zavestno vadbo komuniciranja in duhovno poglabljanje. Duhovno poglabljanje, ki smo ga omenili nazadnje, ni zadnje med pametnimi izbirami za lepo staranje. Samo duhovnost nam omogoči, da v starosti prepustimo Bogu skrb za veter, ki žene ladjico mojega življenja proti pristanu, odgovornost za ta svet pa rodu, ki prihaja za nami.

RAMOVŠ, Jože. (Duhovnost in Slovenci). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 1, str. 29.

Stara se vsako živo bitje in vsaka stvar. Nekaj tisoč let staro kolo v muzeju je dragocenejše kakor katerokoli novo, večinoma pa bolj cenimo čim mlajše stvari. Še najbolj občutimo svoje lastno staranje. V zgodovini je bila starost pogosto najbolj častitljiv del življenja, danes se je ljudje na vse načine otepajo. V prejšnjem članku smo pogledali v oči desetim družbenim problemom, ki nam otežujejo kakovostno staranje; pri tem smo rekli, da je v vsakem problemu skrita tudi dobra možnost. Danes poglejmo blišč in bedo staranja z vidika posameznega človeka.

ŠTIRJE LETNI ČASI ŽIVLJENJA
Človekovo življenje lahko primerjamo z letnimi časi.
Mladost je podobna pomladi z nežno zeleno barvo, ko vse cveti, ni pa še sadov in je nevarno za pozebo. Prvo življenjsko obdobje traja od spočetja do zrelosti. Njegova glavna naloga je priprava na samostojno življenje: na lastno družino, poklic in delo, na sožitje z ljudmi, naravo in s tistim, kar vse presega.
Srednja leta življenja so – kot vroče poletje – namenjena resnemu in poštenemu delu, sicer bodo plevel, škodljivci ali suša uničili življenjski pridelek. Če je bila spomladi pozeba, je poletje skrajni čas za novo sejanje in presajanje. Tudi če človek naredi vse, kar more, ga lahko ogrozi to ali ono, kar ni odvisno od njega, kakor poletna toča pridelek. V drugo življenjsko obdobje človek vstopi, ko začne s poklicnim delom in zaposlitvijo soustvarjati družbo ter služiti kruh zase in za skupne potrebe, ko ima lastno družino. Nadaljevanje učenja pa je rdeča nit skozi vse življenje.
Med letnimi časi šele jesen pokaže bogastvo letine: zrele sadove, mavrico barv in blago podnebje. Človekova starost je podobna jeseni. To je tretje, zadnje življenjsko obdobje. Najbolj viden družbeni prehod v starost je danes upokojitev. V prejšnjem stoletju se je življenje podaljšalo za tretjino, podaljšala se je predvsem sorazmerno zdrava starost. Ali ima tudi to življenjsko obdobje, poleg običajnih nalog, kot so delo, vseživljenjsko učenje, družbeno angažiranje, skrb za vnuke, potovanja, ukvarjanje z zanimivimi dejavnostmi, za katere prej ni bilo časa ali denarja, kako posebno življenjsko nalogo? Ima. Šele na jesen življenja lahko človek svoje dobre življenjske izkušnje uredi, da se zasvetijo v svoji vrednosti, ter jih s ponosom, veseljem in hvaležnostjo shrani v neuničljivo kaščo, medtem ko svoje slabe življenjske izkušnje odvrže na kompost. To stori tako, da odpušča sebi, drugim in življenjskim razmeram, da vse nepotrebno mirno izpušča iz svojih rok ter se uči sprejemati tudi smisel svoje nemoči.

Od tega, kako človek opravlja vse te naloge, je zelo odvisna kakovost njegove starosti. Če jih opravi uspešno, postaja sposoben sprejemati nove, zadnje vsebine življenja. To je zrela človeška modrost.
Med spočetjem in smrtjo torej človek prehodi tri večja življenjska obdobja. Vsako od njih ima seveda različna podobdobja.
Psihologi so najbolje preučili mladost, ko je človekov razvoj najhitrejši in najbolj pester. Klasik Erik Erikson (1902–1994) opisuje kar osem podobdobij v mladostnem razvoju: čas nosečnosti (9 mesecev), dojenčka (1. leto), malčka (2. in 3. leto), predšolsko obdobje (4. in 5. leto), šolsko obdobje, puberteta, mladostništvo in zgodnje obdobje zrelosti.
Življenje v srednjih letih lahko razčlenimo na tri podobdobja. Zgodnja srednja leta mlade družine in začetnega dela v službi (med 25. in 35. letom starosti) se precej razlikujejo od zrele odraslosti z odraščajočimi otroki in vrhuncem službene odgovornosti (do 50. leta starosti). Spet drugačen je čas poznih srednjih let po ‘abrahomovskem’ prehodu, ko je treba ob odraslih otrocih prevzemati novo življenjsko vlogo babice in dedka, v službi ob mlajših pa vlogo starejšega sodelavca in pripravnika za tretjo tretjino življenja po upokojitvi.
Po upokojitvi je primerno razlikovati zgodnjo starost (do 75. leta), ko so ljudje večinoma bolj zdravi in sveži, kakor zadnja leta službe, srednjo starost do 85. leta, ko se bolj oglašajo kronične bolezni in človek izgublja vrstnike. Pozna starost je zadnje podobdobje življenja, ko ljudje večinoma potrebujejo veliko pomoči, oskrbe in nege pri opravljanju vsakdanjih dejavnosti in zaključujejo svoje življenjske naloge.
Posebej pomembni so prehodi med življenjskimi obdobji, njim se je posvetil zlasti Daniel Levinson (1920–1994). Nekateri od njih so bolj biološko zahtevni, npr. porod, puberteta in mena. Drugi zahtevajo za dober prehod več socialnega napora, npr. mladostništvo in upokojitev. Nastop onemoglosti in čas pred smrtjo pa je prehod, ki zahteva bivanjsko ali eksistencialno delo, da človek najde njegov smisel.
Življenjska pot je seveda ena sama nepretrgana celota – govorimo o enovitem življenjskem ciklusu. V obdobja in podobdobja jo je smiselno deliti zato, da se bolje zavedamo razvojnih možnosti, nalog in nevarnosti. Zelo nesmiselno in brez strokovne podlage pa je govoriti o pozni starosti kot o četrtem življenjskem obdobju. Kakor smo videli, je to že štirinajsto življenjsko podobdobje v celoti treh glavnih življenjskih obdobij. Kdor reče pozni starosti četrto življenjsko obdobje, s tem označuje in izloča najstarejše ljudi. Tako mišljenje in govorjenje je staromrzništvo (ageizem) – slabšalno zavračanje starosti in starejših ljudi. Ta krivični in škodljivi družbeni pojav preprečujemo starejši ljudje s tem, da sprejemamo svojo starost z vsemi njenimi možnostmi, ki so za naše človeško zorenje odločilne, prav tako pa starostne težave, vključno z onemoglostjo in sprejemanjem pomoči. Vsi ljudje pa naredimo za lepo staranje največ s tem, da starost spoznavamo in se učimo lepšega medgeneracijskega sožitja.
Ali ima človeško življenje tudi četrti, zimski letni čas? Ko se iztečejo mladost, srednja leta in starost, je prav, da odprto govorimo o ‘četrtem življenjskem obdobju’ – to je smrt in kar od človeka ostane po njej. Velik slovenski mislec o človeku (antropolog) Anton Trstenjak je svoje zadnje javno predavanje naslovil Štirje letni časi življenja. V njem je pri svojih devetdesetih letih prostovoljcem za kakovostno staranje z dozorelo modrostjo spregovoril predvsem o ‘zimi’. Nekaj let prej je napisal knjigo Umrješ, da živiš. Z njo je zaokrožil svojo najuspešnejšo zbirko devetih knjig življenjske modrosti, ki jo je začel leta 1954 s knjigo Med ljudmi in njenimi petimi poglavji o medčloveškem sožitju: med fantom in dekletom, med možem in ženo, starši in otroki, mladimi in starimi, med nami in sosedi.

STAROST PRINAŠA TEŽAVE IN PREDNOSTI
Po ‘abrahamu’ začnemo čutiti, da nam moči pešajo. Čedalje več pa imamo življenjskih izkušenj – te so lahko največji kapital.
Oči pešajo, toda očala pomagajo, da vidimo enako dobro. Podobno je z zobmi. Velika telesna in duševna sprememba je mena (klimakterij).
Z upokojitvijo se človeku zoži družbeni krog, zelo pa se poveča njegova svoboda za osebno delo in zorenje. Zmanjšajo se dohodki, vendar pa ima tudi veliko manjše stroške, kakor v obdobju mlade družine.
Ko po upokojitvi odšteva življenjska ura čas zadnje tretjine, je pred človekom čedalje manj možnosti, toda v skrinji življenja je več neuničljivih dosežkov.
V starosti se telo in misel ‘upočasnjujeta’, človekovo duhovno doživljanje v globini srca pa lahko postaja temeljitejše in svetlejše.


V starosti gre pravzaprav za isto osnovno nalogo, ki jo imamo tudi v mladosti in srednjih letih: spoznati svoje zmožnosti in meje, težave in prednosti vsakega trenutka, ter ravnati, kakor da je zadnji v življenju. Čeprav je možno tudi v tretji tretjini igro iz slabega rezultata spremeniti v zmago, je bolje dobro igrati skozi vse tri tretjine. Glede kakovostne starosti pa se je dobro zavedati naslednjega spoznanja.
Vsa življenjska obdobja so enako pomembni in smiselni deli enega samega človekovega življenja. Človek se razvija skozi mladost, srednja leta in starost, da opravi svoje življenjske naloge in človeško dozori.

J. Ramovš, Kakovostno staranje, v: Ognjišče 2 (2016), 26-27.

Pri športu šteje končni rezultat. Je tako tudi s človekovim življenjem? Mislim, da v zadnji tretjini – po upokojitvi – imamo nekaj možnosti slabo popraviti, dodati nekaj dobrega, predvsem pa izbrusiti bisere življenjskih izkušenj iz mladosti in srednjih let. Tega ne more namesto mene narediti nihče. Kaj torej odnašam iz mladosti in srednjih let v starost? Kako naj obdelujem svoje življenjske izkušnje, da bodo dobre mene osrečevale, druge ljudi pa bogatile, slabe izkušnje pa obmirovale na ‘kompostniku’ življenja in postale iz smrdljivega gnoja dragoceno gnojilo?

V STAROST ODNAŠAM NEKAJ ZDRAVJA IN MOČI
Spretnost, moč in zdravje v zadnji tretjini življenja gotovo peša. Enemu ostaja več zdravja, drugemu manj. Eden ga je vse življenje bolj krepil in varoval, drugi manj. Eden ima v genih bolj trdne noge, drugi pljuča. V starosti najpogosteje odpovedujejo srce in žile. Pogoste so še druge kronične nenalezljive bolezni, zlasti sklepov (revma), dihal (astma), presnove (sladkorna bolezen), v visoki starosti možganske (demenca).

Svoje preostalo zdravje odnašam v starost, da z njim živim, ga varujem in krepim. Nekaj moči ostaja vsakemu do konca. Ko je kdo tožil o starostnih boleznih, kot da je že napol mrtev, je moja skoraj 95-letna mama, ki jr bila vedno pripravljena na smrt, rada rekla: »Smrt nam ne uide, prihranimo pa jo čisto za na konec!« Prijetnejši in zadovoljnejši so tisti stari ljudje, ki se ozirajo bolj na svoje zdrave sile, kakor tisti, ki mislijo predvsem na svoje bolezni. Nanje je smiselno biti pozoren samo toliko, da jih prav zdravimo in z njimi živimo. Svoje zdrave moči pa je dobro nenehno krepiti, se jih veseliti in biti zanje hvaležen. Na zdravje večina ljudi po upokojitvi bolj pazi kakor prej. Nekaj jih, žal, živi zelo nezdravo. Nekatere pa obsede mrzlična skrb za svoje zdravje – prav bolni so od tega; to je vsaj tako nespametno, kakor zanemariti svoje zdravje.

V STAROST ME SPREMLJAJO BLIŽNJI
Nobena naložba in noben trud v življenju se tako bogato ne obrestuje, kakor lepo sožitje z ljudmi, zlasti domačimi. Hiša postaja v starosti kaj hitro prevelika, prostori prazni, preveč je čiščenja, predrago za ogrevanje. Denarni prihranki so zelo pomembna rezerva, neredko pa povzročajo tudi težave: nasilje bližnjih nad starejšimi, po smrti zapuščinske spore med domačimi. Lep odnos z odraslimi otroki, z ostarelimi brati in sestrami ter njihovimi družinami, s prijatelji, sosedi, znanci in nekdanjimi sodelavci pa vse do zadnjega diha daje človeku najlepše trenutke.
Pomislimo, kaj pomenijo starajočemu se človeku stiki z vnuki, lep pogovor z odraslimi otroki, prijetna srečanja znancev, vsakdanji klepet s sosedom, obiski! V starostni onemoglosti ne more nihče nadomesti bližnjih. Tudi če bi človeka idealno oskrbovali v najboljšem domu za stare ljudi, so obiski svojcev nepogrešljivi.
Hitro rečemo: »Za lep odnos do nas starejših so dolžni poskrbeti drugi!« Kadar se to ne zgodi, je človek razočaran. Zato je bolje upoštevati dejstvo, da je odnos vedno odvisen od obeh strani. V tem je že pol rešitve: ko se jaz naučim lepo komunicirati z drugimi, lahko preprečim grd odnos. Verjetno pa bom sprožil lepšega tudi na drugi strani, saj lepa beseda lepo mesto najde. Zavestno učenje lepega komuniciranja po upokojitvi je danes vsaj tako smiselno, kakor učiti se tujega jezika ali skrbeti za svoje zdravje.
Lepi odnosi v starosti so obresti, ki jih človek prejema od tega, da se je v mladosti in srednjih letih zavestno učil lepega sožitja. Ali se v starosti še lahko učimo lepših odnosov in popravljamo slabe? Ob slabih izkušnjah s sitnimi starajočimi se ljudmi mnogi menijo, da gredo v starosti odnosi samo iz slabih na slabše. Res je pogosto tako, zato se splača v srednjih letih storiti vse, da se človek zavestno uči lepega komuniciranja z vsemi, zlasti z bližnjimi. Vsak pa lahko najde tudi primer zelo prijetnega starega človeka, ki z leti postaja čedalje bolj plemenit v sožitju – zori kot žlahtno vino. Jaz sem prepričan, da smo ljudje zmožni v starosti napredovati v lepem sožitju; da lahko razvijamo lepše odnose, ne pa z lahkoto.

V STAROST ODNAŠAM SVOJE SPOMINE
V starosti je nasprotno kakor v mladosti: pred človekom je le še malo časa, malo uresničljivih načrtov in sanj. Čedalje več pa je spominov. Spomini iz otroštva ostajajo živi pogosto celo v demenci kljub hudim bolezenskim poškodbam možganov. Spomini so dragocenost, ki jo nosimo vedno s seboj. Tudi ponoči, če človek ne more spati, mu lepi spomini svetijo ob ugasnjeni luči.
Slabi spomini lahko zelo grenijo človeku življenje. On pa ob njih najprej drugim – malokaj bolj odbija ljudi od starega človeka, kakor to, da obuja grde in težke spomine. Genialni slovenski mislec evropskega formata in svetniški kristjan Andrej Gosar je za las preživel uničevalno taborišče Dachau, po vojni pa krivično zapostavljanje; menim, da je za danes najbolj živ njegov vrhunski zgled starajočega se človeka. Svojih travm in spominov na krivice ni prenesel na nikogar v svoji številni družini, ne javno na slovensko narodno skupnost, za katero je živel in toliko naredil. 
Da nam bodo spomini v starosti prijeten spremljevalec, se učimo zahtevne veščine: usmerjati svojo zavest na obujanje lepih in spodbudnih spominov, na smetišču osebne zgodovine pa puščati slabe spomine, ki nas in druge zastrupljajo.

V STAROST ODNAŠAM SVOJE ŽIVLJENJSKE IZKUŠNJE
Osebne izkušnje so največje osebno bogastvo. Izkušnje so veliko več kakor spomini. So vse, kaj sem naredil, doživel, zagrešil, zdržal, kar se je z menoj dogajalo … Ali je več vredna negotova možnost, ki je pred nami, ali uresničena izkušnja v skrinji življenja? Svetovno znani psihoterapevt Viktor Frankl, ki je tudi preživel nemško uničevalno taborišče in umrl leta 1997 star 92 let, je zelo cenil človekovo stališče do osebnih izkušenj.
Nekatere življenjske izkušnje so dobre, druge slabe, daleč največ pa je vsakdanjih – tistih ob rutinskem gospodinjskem in poklicnem delu, stikih z naravo in kulturo, zlasti pa izkušenj z vsakdanjim medčloveškim sožitjem.
Človeška osebnost je kot stavba. Zgrajena je predvsem iz osebnih izkušenj. Čim starejši je človek, več ima izkušenj. Gole življenjske izkušnje pa so podobne kupu skal v kamnolomu; čim večji je, prej se podere. Nakopičene življenjske izkušnje postanejo lepi kamni za stavbo osebnosti, če jih obdelamo. Lepo doživetje obdelujemo tako, da ga z navdušenjem pripovedujemo drugim v primernem trenutku in da z veseljem poslušamo druge, ko pripovedujejo svoja lepa doživetja. Orodja za obdelovanje krivde so kesanje, smiselna poprava krivice in sprava. Izkušnjo izgub in zmot obdelujemo z žalovanjem. Vsakdanja izkušnja gospodinjenja dobi vrednost vogelnega kamna, ko nas navdata veselje in ponos ob tem, koliko dobrega je gospodinjsko delo prineslo nam samim in drugim. Najboljša delavnica za obdelovanje družinskih izkušenj so zakonske skupine, za starajoče in vse druge pa medgeneracijske skupine, kjer si pripovedujemo svoje življenjske izkušnje. Vrhunsko orodje za duhovno obdelovanje izkušenj je molitev.
Po čem vemo, da so naše dobre, slabe in vsakdanje izkušnje lepo obdelani kamni za stavbo naše osebnosti? Po tem, da smo jih veseli, nanje ponosni in zanje hvaležni.


V STAROSTI LAHKO RASTEJO VERA, UPANJE IN LJUBEZEN
Iz mladosti in srednjih let lahko v celoti odnesemo v starost vero, upanje in ljubezen. Ne versko znanje ali verske ideje, ampak vero, zraščeno z vsemi življenjskimi izkušnjami. Ne naivno ‘upanje’ ali utopične želje, ampak upanje, da Bog vse ureja za mojo pamet nedosegljivo modro in ljubeče. Ne ‘ljubezen’ na jeziku, ampak čisto ljubezen v srcu, ki diši po znoju vsakdanjega sožitja. Vera, upanje in ljubezen v starosti lahko rastejo in zorijo bolj kakor prej v življenju.

RAMOVŠ, Jože. (Kakovostno staranje). Ognjišče, 2016, leto 42, št. 6, str. 26-27.

Svoboda je beseda, za katero so šli mnogi zavestno v boj na življenje in smrt. Tudi divja žival se bori z vsemi silami za svobodo, ko jo hoče kdo uloviti. Apostol Pavel je napisal Galačanom ostro pismo o svobodi: kaj jih je poneumilo, da so se dali znova vpreči v jarem sužnosti, ko nas je Kristus osvobodil za svobodo?! Telesna prostost, za katero se bore živali, je klica svobode, ki ves živi svet poganja v razvoj, človekova notranja, duhovna svoboda pa je najvišji vrh tega razvoja. V luči te svobode človek dojema sebe in vso ostalo danost: kaj naj doživlja in kako ravna, da se bo razvijal sam, drugi ljudje in narava. Duhovnost so sadovi iz cvetov notranje svobode.

KAJ JE SVOBODA?
Zapornik pride na svobodo, ko odsluži kazen. Po tej – zunanji, telesni svobodi smo ljudje enaki vsem živim bitjem: zaprt človek in zaprta žival nista prosta, zato telesno svobodo imenujemo prostost.
Pri človeku raste svoboda proti nebu v notranjo, duhovno svobodo. Z njo dobi posameznik oseben uvid vase in v razmere, v katerih se nahaja. Iz moči tega uvida se lahko svobodno odloča, ustvarja in človeško raste. Iz humusa zakoreninjenosti v naravo in družbo se razvija sam ter pomaga pri razvoju drugim. Zakoreninjenost je ena noga človeškega razvoja, druga je svoboda; zdrava zakoreninjenost je pogoj za preživetje, svoboda pa je edina pot za osebni razvoj in za človeško sožitje. Notranjo svobodo ima v vsej naravi samo človek. Sestavljena je iz štirih sposobnosti.

1. Človek lahko zavestno prepozna dve ali več stvarnih možnosti, med katerimi se lahko odloča. Ob tem prepoznava tudi svoje zmožnosti, ki so potrebne, da vsak trenutek uresniči eno od možnosti.
2. Človek se lahko orientira, katera od možnosti je v danem trenutku in dani situaciji vrednejša in bolj smiselna, katera manj, katera pa nesmiselna.
3. Človek se lahko odloči za katerokoli od prepoznanih možnosti. Pri tem doživlja, da je za svojo izbiro osebno odgovoren. Tudi neodločeno cincanje je odločitev; to je odločitev za neodločenost, ki je za človekov razvoj navadno najbolj škodljiva; prepreči nam korak naprej v smiselni smeri ali da bi se po slabi odločitvi na osnovi posledic iz zgrešene smeri obrnili prav.
4. Človek lahko svojo odločitev uresniči ali ne uresniči. Če uresniči smiselno odločitev, je to njegova osebna zasluga; če ne uresniči dobre odločitve ali uresniči slabo, je to njegova osebna krivda.

Svoboda odločanja in odgovornost za osebne odločitve sta neločljiv par, na katerem temelji človekovo dostojanstvo in samospoštovanje. Odgovornost brez svobode je suženjstvo, poskus svobode brez odgovornosti se človeku lahko konča v brezdomskem klošarstvu zasvojenca ali v tiraniji nad drugimi. Ljudje zrastejo v svoji odgovorni svobodi do neverjetnih višin ustvarjalnosti, junaštva in svetništva, prav tako pa vso zgodovino zlorabljajo svojo svobodo na vse mogoče načine, ki vodijo v propadanje sebe in v krivice drugim, škodijo kulturi v skupnosti in uničujejo naravo.
Svoboda človeku omogoča tako smiselne kakor nesmiselne odločitve. Če se človek svobodno in zavestno odloči za nesmiselno ravnanje, sam sebe izkoreninja iz svoje človeške narave, iz lepega sožitja z ljudmi, iz razvoja celotne narave in kulture. To je zavestna hudobija; te je na svetu verjetno zelo malo. Húdo večinoma počnemo v zmoti, ko mislimo, da doživljamo in ravnamo prav, v resnici pa mislimo in delamo narobe.
Pogoj za svobodo je uvid v stvarno stanje danosti, torej realizem, prizemljenost; to, da samega sebe, druge ljudi, kulturo in naravno okolje doživljam takšne, kakor so v resnici, in ne tako, kakor to skušajo konstruirati moje misli in želje, čustva in naučene teorije ali prevladujoče javno mnenje. V praksi nas zelo vleče v takšne skonstruirane predstave sebe, drugih in ostale danosti, toda to je izkoreninjanje sebe iz stvarnih tal, ki omogočajo človekov razvoj; to je pot omamnega odklapljanja sebe od energije, ki poganja razvoj; je rezanje sebe od trte, na kateri kot mladika rastem. Samo če sem stvaren v danih razmerah, lahko prav in uravnoteženo odgovarjam na možnosti za svoj razvoj in pomoč drugim, za razvoj kulture in varovanje narave. Odgovorna svoboda stoji na realnih tleh.
PSIHOLOG SVOBODE JE BIL VIKTOR FRANKL
Med psihologi se je raziskovanju človeške svobode najbolj posvetil Viktor Frankl (1905-1997). Videl je, da je tisto malo svobode, ki jo ljudje imamo, edino krmilo, da lahko usmerjamo svoj razvoj. Svobodo je skupaj z odgovornostjo in orientacijo po smislu imenoval duhovne ali noogene zmožnosti. Ta spoznanja razvija naprej njegova psihoterapevtska smer – logoterapija. Pri nas to usmeritev razvijamo za preventivno krepitev zdravja in za oblikovanje lepšega sožitja med ljudmi; imenujemo jo antropohigiena.
Svoboda je osnovna človekova duhovna zmožnost. To je tisti vidik duševnega življenja, ki je značilno človeški; v živalski duševnosti ga ni. Duhovno razsežnost mnogi združujejo z duševno. Vsekakor imamo značilno človeške ali duhovne potrebe, zmožnosti in obrambne mehanizme.
Duhovne potrebe so: dojemanje samega sebe kot osebe, doživljanje svoje temeljne vrednosti in spoštovanje sebe, širjenje uvida v stvarnost, to je spoznavanje resničnega, lepega in dobrega ter svojih človeških meja, zavestna orientacija v ekološki celoti prostora in časa.
Vse te in druge izvirno človeške potrebe izhajajo iz njegove osnovne duhovne zmožnosti – svobode za odločanje. Z zmožnostjo osebne svobode je prešel razvoj človečnjakov v človeški razvoj.
S svobodo zasije človeku razpoka v lupini determiniranosti. Zave se samega sebe in stvarnosti. Sebe uvidi kot ločenega od okolja in drugih ljudi, obenem pa z vsem zavestno povezanega. S tem izstopi iz stopljenosti z okoljem v samostojno bivanje (eksistenca), razmejeno od okolja. Postane človek – oseba. Skozi razpoko svobode v svoji zavesti začne pospešeno spoznavati zakonitosti v naravi, v človeški skupnosti in v sebi.
Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje

 Svoboda prinaša vse duhovne zmožnosti, ki smo jih razčlenili zgoraj kot duhovne potrebe. Prinaša tudi tragičnost, ko se človek zaveda omejenosti v svojem spoznavanju – to je zmot, v ravnanju – to je napak; in tudi krivde. Vendar zmore to breme zavestnega bivanja zdržati in se iz izkušenj učiti. Prav tako zmore nositi omejenost drugih – to je krivice. In nesreče, ki ga doletijo. Dojema resničnost lastnih ran in ranljivost slehernega človeka. Svoboda mu omogoča to dejstvo sprejemati, uvideti možnosti za reševanje težav, do nerešljivih stisk pa zavzeti smiselno stališče in s kljubovalno močjo duha (Frankl) nositi tragičnost človeškega bivanja.
Človeška svoboda je najprej svoboda ZA smiselno odločanje in ravnanje. Posledica tega je tudi večja svoboda OD omejitev, težav, bolezni, stisk, zmot, krivde, zmede in nereda v sožitju. Kot nepopolno bitje zmore človek brezpogojno zaupati v razvoj, ki je večji od naše zavesti in svobode.
V primerjavi z vso fizikalno, kemično, biološko, psihično in socialno determiniranostjo ima človek zelo malo svobode, vendar pa povsem dovolj za usmerjanje sebe. V prispodobi je človekova svoboda podobna volanu, ki tehta par promilov od teže avtomobila, vendar dovolj za njegovo usmerjanje.
Najvišja človeška zmožnost je duhovni obrambni mehanizem – vest. To je notranji kompas za orientacijo pri svobodnem odločanju. Vest je prvinska osebna zmožnost. Povsem nasprotna je psihološkemu pojmu nadjaza (superega), ki je privzgojeno ponotranjena zunanja družbena norma.
Kot najbolj avtonomna človekova krmilna zmožnost je vest zadnja obramba pred zgrešenim usmerjanjem življenja in sožitja. Njena bolna podoba je otopela vest, ki je povezana s človekovo duhovno nerazvitostjo, zakrnelo svobodo in odgovornosti ter zmedeno življenjsko orientacijo. Vzroki za to so različni, pogost je omamljanje. Motnja v nasprotni smeri je preobčutljiva vest, ko človek muči sebe z neutemeljenimi, bolestnimi občutki krivde (škrupuloznost).
Človek, ki hoče duhovno rasti, bo razvijal svojo svobodo.

J. Ramovš, (Staranje in duhovnost), v: Ognjišče, 9 (2019), 24-25.