Anton Mahnič

Kdo?
Anton Mahnič

Kdaj?
Rodil se je 14. septembra 1850 v Kobdilju, v župniji Štanjel na Krasu.
Škof Anton Mahnič - portret. - Rojstna hiša v Kobdilju. - Cerkev sv. Danijela v Štanjelu. - Pogled na Štanjel.
Izobrazba
Po osnovni šoli je vstopil v goriško malo semenišče, kjer je maturiral z odličnim uspehom, se vpisal v bogoslovje in bil leta 1874 posvečen v duhovnika. Postal je prefekt v dijaškem semenišču in se vpisal na dunajsko univerzo, kjer je leta 1881 doktoriral.
Goriško malo semenišče. - Slovensko-hrvaški narodni shod v Ljubljani 1913. - Mahničev škofovski grb. - Potrditev glagolice v bogoslužju v Rimu 1905.
Delovne izkušnje
Leta 1880 je postal suplent za svetopisemske vede v goriškem bogoslovju, po doktoratu pa redni profesor. Leta 1894 je prevzel urejanje škofijskega lista Folium Periodicum, pozneje je za nekaj mesecev urejal list Soča in 1888 začel izdajati list Rimski katolik. Leta 1891 je postal ravnatelj semenišča, 1896 pa ga je cesar imenoval za škofa na otoku Krku.

“Dva Mahniča”
Večina Slovencev pozna Antona Mahniča v slabi luči, in sicer kot kritika Stritarjevega svetobolja in Gregorčičevih pesmi ter kot povzročitelja ločitve duhov v Sloveniji. Vendar te ni začel on, »temveč je le brezobzirno razkrinkal že izvršeno dejstvo«.
Pogled na mesto Krk. - Stolnica v mestu Krk. - Škof Anton Mahnič na obisku v eni od župnij. - Leta 1888 je začel izdajati Rimski katolik.
Poznavalci Mahničevega življenja pravijo, da moramo razlikovati med Mahničevim delovanjem v Sloveniji in onim na Hrvaškem. »Če je prvo v znamenju idejnega razčiščevanja, potem je drugo veliko bolj praktično usmerjeno, čeprav se niti v hrvaškem prostoru ni odrekel idejni jasnosti.« Manj znano je, da se je opravičil Gregorčiču in (skoraj edini) dokaj pozitivno ocenil naslednje zvezke Gregorčičevih poezij. Vendar velja: »Če presojamo njegov slog z današnje perspektive, se nam zdi nesprejemljiv« (Drago Klemenčič). Celo nekateri duhovniki njegovega časa so mu to priporočali.

‘Hrvaška’ svetost
V škofiji Krk je rešil zapleteno vprašanje uporabe glagolice v bogoslužju. Nekateri so menili, da jo bo ukinil, ko pa je preštudiral cerkvene predpise o tem bogoslužju, ga je dovolil in branil. Med prvo svetovno vojno je organiziral pomoč beguncem. Bil je velik dobrotnik dijakov in študentov, sam pa ostal asketsko skromen.
Ustanovil je Staroslovansko akademijo, več hrvaških dijaških in študentskih katoliških društev in več časnikov tako za širšo javnost (Pučki prijatelj), za mlade ter za duhovnike. Za tisk teh časopisov in drugih izdaj je ustanovil tiskarno. Ko so po prvi svetovni vojni Italijani zasedli jadranske otoke, je napisal spomenico, v kateri je protestiral proti krivicam, ki jih trpijo duhovniki in verniki. Zavzemal se je, da bi to ozemlje pripadlo novi državni tvorbi Srbov, Hrvatov in Slovencev in zoper krivice protestiral pri italijanskem viceadmiralu.
Obnovljena Mahničeva kapelica v Kobdilju. - Spominska plošča in slika v štanjelski cerkvi. - Kip pred cerkvijo. - Kapela z grobom v krški stolnici.
Odhod v večnost
Posledice svoje evangeljske drže, s katero je branil pravice vernikov, je hitro občutil. Razbili so mu tiskarno, njega pa zvijačno odpeljali v konfinacijo blizu Rima. Tam je zbolel in bolan odšel v Zagreb umret. Človek, čigar življenje je bilo zaznamovano s križem in je bil rojen na praznik povišanja sv. Križa, je umrl na god sv. Janeza od Križa (14. decembra) 1920. Pokopali so ga najprej v Zagrebu, njegovo neiztrohnjeno truplo pa so leta 2002 prenesli v krško stolnico.

B. Rustja, Svetniški kandidati, v: Ognjišče (2023) 12, str. 99.

več:
S. Čuk, dr. Anton Mahnič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2000), 20-21.
S. Čuk, Škof Anton Mahnič: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2012), 16-17.
S. Čuk, Škof Anton Mahnič: Priloga, v: Ognjišče 9 (2020), 48-55.
G. Čušin, Ljubi moj Anton: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 12 (2023), 98.
in na naši spletni strani: