14. december

LETA 1503 ROJEN NOSTRADAMUS

FRANCOSKI ZDRAVNIK IN ASTROLOG († 1566)

Astrologija je lažna veda, razširjena zlasti v srednjem veku, ki je napovedovala človekovo usodo in prihodnost iz položaja zvezd (danes je spet zelo v modi). Med najbolj znamenite astrologe spada francoski zdravnik Michel de Notredame, imenovan Nostradamus.

LETA 1837 ROJEN JANKO PAJK

literarni teoretik, filozof in urednik († 1899)

Simon Gregorčič je svoje najboljše pesmi leta 1882 izdal v zbirki Poezije I., ki je bila deležna pohval in je bila razglašena za ‘zlato knjigo’. Ni pa manjkalo tudi kritik. Štajerski urednik, filozof in politik Janko Pajk je v celovškem Kresu objavil ostro in krivično kritiko Gregorčičevih pesmi. Očital jim je, da so polne črnogledosti, modernega pesimizma in zato slovenskemu narodu škodljive. Ob tem napadu se je pesniku v bran odločno postavil literarni zgodovinar Fran Levec.

LETA 1886 ROJEN VOJESLAV MOLE

PESNIK IN UMETNOSTNI ZGODOVINAR († 1973)

Umetnostno zgodovino in arheologijo je začel študirati v Krakovu, študij pa je končal po prvi svetovni vojni v sibirskem mestu Tomsk. Najdlje je deloval kot profesor umetnostne zgodovine na Jagielonski univerzi v Krakovu. V ujetništvu v Sibiriji sta nastali dve pesniški zbirki.

LETA 1914 ROJEN FRANE MILČINSKI – JEŽEK

SATIRIK, MLADINSKI PISATELJ, IGRALEC, REŽISER, HUMORIST PESNIK IN ŠANSONJER († 1988)

»Jaz sem klovn, nisem pa humorist. Humoristi pišejo, jaz pa sem nepisoč. Vendar imam raje, da me ljudje poznajo kot Ježka, na pa kot knjigo. Knjige so umetnost, komika pa tja ne sodi. Komiki ne sedimo med tistimi, ki imajo stanovanje na Parnasu in vikend na Olimpu. Naš prostor je spodaj, ob vznožju, kjer se navadni ljudje sprehajajo skozi nadloge svojih dni. In ni nas sram, da smo spodaj, da smo komedijanti.« Tako je samega sebe in svoje delo v njemu lastnem slogu označil Frane Milčinski, vsem znan kot Ježek. Spominjamo se ga ob obletnici njegovega rojstva. O njem je spregovorila njegova žena Maja roj. Podkrajšek (1920-2007) v svoji knjigi Moje življenje z Ježkom (ICO, Mengeš 1998). Nastopal je na vseh medijih: radiu, televiziji, filmu, najraje pa v živem stiku z ljudmi, zlasti z otroki. »Smeh težave lahko lajša, ne more pa jih preprečiti,« je govoril. »Humor je zame resno početje, ki se mu sam nikoli ne smejem. Poleg tega pa me nikoli popolnoma ne zadovolji.«

več:
S. Čuk, Frane Milčinski-Ježek 1914-1988: Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2014), 48-49.

nekaj njegovih verzov:

Za dva groša fantazije / moraš v žepu le imet, / pa že delaš coprnije, / da vse lepši je ta svet,/ še v dežju ti sonce sije, / zvezde klatiš dol z neba. // Za dva groša fantazije / tukaj sreča je doma. / Kaj zato, če lije dež! / Malo le oči pripreš / in že v sanjah - en, dva, tri / z neba sonce se blešči .. (Za dva groša fantazije)
Ljudje, prižgimo luč! / Najprej za naše male: / ko nam preveć bo let / in njihov bo ta svet, / naj vrt jim bo, ne skale. / Prižgimo luč, ljudje! / Ljudje, prižgimo luč! / Iz okna vsake hiše / naj čez dežele in meje / srebrno seme seje / in zlo iz src nam briše.... (Ljudje, prižgimo luči)
Marsikdo želi si perutnic, / da ponesle bi ga vrh stopnic. / Na lestvici kariere / secela četa zbere/ in: Kvišku! Kvišku!" ori njihov klic. / Tu se brata ne poznata / drug po drugem leze gor. / Kaj vsak odštel bi novcev / še za en par komolcev, / da bi bolj uspešen bil prodor. / A kariera sreča je in - bol, / ker na drugi strani pelje dol ... Le tisti gori ostane / ki zre na doli zbrane / in še od gori vii jim v srce. (O lestvici kariere)
Jaz pravim: glavno je, da je človek zdrav, pa da mu koža paše. Na drugi strani je pa spet res, da je bolje biti živ bolan, kot pa mrtev zdrav. Jaz na primer nisem zdrav, če nisem bolan. ...
Po očetu sem podedoval staro uro in ljubezen do otrok. Uro sem prodal, ljubezen do otrok pa je ostala. Tudi do tistih, ki so poredni. In menda imam tiste še najrajši. Saj nikoli ne vem, ali so poredn zato, ker jih imamo premalo radi, ali jih imamo premalo radi zato, ker so predni ...
Če ženska joče, je nikar ne tolaži. Pusti ji veselje, naj bo žalostna.
Ljubezen naj gre vedno v cvet, / da bo lepši, da bo zaljši / ta okrogli nori svet. / Naj plapolajo bele zastave - plenice. / Ljubezen naj gre vedno v cvet, / da bo lepši, da bo zaljši / ta prismuknjeni svet ...
Jaz nisem kulturnik, sem neke vrste komunalna usluga, sem dvorni norec Nj. Vel. Ljudstva. Ne vem, kako se je godilo drugim dvornim norcem, meni gre dobro. Zakaj moje veličanstvo - Ljudstvo - je zlata vredno, kot dobri kralj iz pravljice ...

LETA 1919 UMRL PETER BOHINJEC

PISATELJ IN ORGANIZATOR KATOLIŠKIH PROSVETNIH DRUŠTEV (* 1864)

Za pero je prijel že kot bogoslovec, ko je svoje prve črtice objavil v Ljubljanskem zvonu. Kot duhovnik - najdlje je bil župnik v Dupljah pri Kranju - je bil najplodovitejši sodelavec Doma in sveta. Pisal je predvsem kmečke in zgodovinske povesti, po slogu in vsebini podobne delo Janka Kersnika in Ivana Tavčarja, zato je bil zelo priljubljen večerniški pisatelj.

LETA 1920 UMRL ANTON MAHNIČ

KRŠKI ŠKOF, TEOLOG, PESNIK, PISATELJ, UREDNIK, SVETNIŠKI KANDIDAT (* 1850)

»Danes sem iz Apostolske nunciature v Zagrebu prejel pismo Kongregacije za zadeve svetnikov iz Rima, v katerem piše, da se krškemu škofu dovoli, da prične in vodi postopek beatifikacije in kanonizacije našega velikega škofa Antona Mahniča,« je 8. oktobra 2012 v zagrebški stolnici sporočil krški škof Valter Župan. Za postulatorja je bil imenovan mag. Saša Ilijić, duhovnik krške škofije.
Škof Mahnič je krško škofijo, ki obsega otoke Krk, Rab, del Paga, Cres, Lošinj, Ilovik, Susak, Unije ter Velike in Male Srakane, vodil v letih 1896 - 1920. Po letu pregnanstva v mestu Frascati pri Rimu se je vrnil na Krk, a zaradi zdravljenja je kmalu odšel v Zagreb, kjer je 14. decembra 1920 umrl v sluhu svetosti. 23. novembra 2002 so njegovo nestrohnjeno telo iz zagrebške cerkve sv. Frančiška Ksaverija prenesli v katedralo v Krku. Začetka postopka za uradno razglasitev njegovega svetništva se veselimo tudi mi, saj je raslo iz korenin slovenske vernosti, rodila ga je namreč kraška zemlja. V svojem zglednem življenju je vse presojal v luči razodete resnice, kar potrjuje tudi napis na spominski plošči v cerkvi njegove rojstne župnije Štanjel.
»Mož se mora držati načela. Pot načela je sicer ozka in težavna, pot načela je dolga, toda častna, zmagovita,« je zapisal Anton Mahnič v svojem listu Rimski katolik (1888–1896). Zaradi svoje nezlomljive načelnosti si je nakopal veliko nasprotnikov najprej na Slovenskem zaradi svojih ostrih sodb o 'bolni' književnosti in zahteve po 'ločitvi duhov', nazadnje pri fašistih na Krku, ko je branil pravico ljudi do materinega jezika. Kot zagovornik načel je bil trd kot kraška skala, toda imel je čuteče srce za ljudi v stiski.

več:
S. Čuk, dr. Anton Mahnič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2000), 20-21.
S. Čuk, Škof Anton Mahnič: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2012), 16-17.
S. Čuk, Škof Anton Mahnič: Priloga, v: Ognjišče 9 (2020), 48-55.
B. Rustja, Anton Mahnič: Naši svetniški kandidati, v: Ognjišče (2023) 12, str. 99.
G. Čušin, Ljubi moj Anton: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 12 (2023), 98.
in na naši spletni strani:

LETA 1921 UMRL JAKOB JAMES TROBEC

MISIJONAR, DUHOVNIK IN ŠKOF (* 1838)

Rodil se je v kmečki družini na Logu pri Polhovem Gradcu. Teologijo je študiral v Ljubljani in na pobudo F. Pirca odšel v misijone v Pensilvanijo (ZDA). Kaplanoval je pri F. Pircu in J. Buhu in bil po letu 1866 župnik, kasneje dekan v Wabashi. Sezidal je več cerkva in šol, ter ustanovil več katoliških društev. Za škofa v St. Claudu (Minnesota) je bil posvečen leta 1897, ustanavljal je župnije, bolnišnici, dobrodelni zavod, 38 cerkva ... Znan je bil kot organizator šolstva, prizadeval si je za izboljšanje kulturnih razmer priseljencev. Posebej je pomagal rojakom v ZDA in v domovini po prvi svetovni vojni, bil je izredno delaven, rad je pomagal in povezoval duhovnike v izseljenstvu.

LETA 1940 UMRL ANTON KOROŠEC

DUHOVNIK, NARODNI BUDITELJ IN POLITIK (* 1872)

"V moških letih je treba pisati programe, v starih letih pa spomine. Na stara leta se vračajo v spomin doživetja iz mladosti s posebno jasnostjo in razločnostjo ... Kot najstarejši spomin nosim v svoji duši spomin na Telovo in na vse priprave na za ta čudoviti praznik. Tu mi je Bog prvikrat pokazal krasoto svoje prirode, prvič sem videl cvetje na tratah, livadah in njivah, prvič sem ga privijal k svojemu licu in svojim ustom, srkal njegovo vonjavo v svoje prsi ter stegal svoje prste po njem, da ga naberem za liturgično uporabo ... Kadar mislim na sv. Frančiška, kako je v Božjem stvarstvu gledal samo sestre in brate, se spominjam na mlada leta, kako se gledal naravo Božjo pred Telovim." - To je edini avtobiografski zapis Antona Korošca, duhovnika, narodnega delavca in politika, ki se ga spominjamo ob obletnici njegove smrti. Objektivni zgodovinarji ga imajo za največjega slovenskega politika: bil je voditelj Slovenije, ki se je po koncu avstrijske monarhije združila v državo Jugoslavijo, v kateri je uspešno opravljal važne vloge. Pri vsem svojem "posvetnem" delu pa je ostal duhovnik.

več:
S. Čuk, Anton Korošec; Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2010), 84-85.
A. Rahten, 130 let slovenske krščanske demokracije. Zgodovinski okvir političnega organiziranja kristjanov: Priloga, v: Ognjišče 11 (2022), 44-49.

LETA 2002 UMRL MARJAN KRALJ

RADIJSKI VODITELJ (* 1932)

Rodil se v Cerknici. Po končani srednji šoli je študiral na Akademiji za igralsko umetnost kot starejši brat Boris (* 1929), ki se je uveljavil kot gledališki igralec. Marjan pa je že kot študent nastopal na radiju, po diplomi se tam zaposlil in ostal do upokojitve. Opravljal je različne dolžnosti; med drugim je vodil radijske oddaje Veseli tobogan, Pokaži, kaj znaš, Spoznavajmo svet in domovino. Poslušalcem se je najbolj priljubil z oddajo V nedeljo zvečer, ki jo je vodil 28 let!

iskalec in zbiralec Marko Čuk