Priznam, da sem bolesten načrtovalec. Še v gledališču nisem maral improvizacij, kaj šele, da bi jih trpel v vsakodnevnem življenju. Rad vem, kaj me čaka in se na to skrbno pripravljam. Moji domači bi vam znali povedati, kako natančno na primer načrtujem družinske počitnice: od prevoženih kilometrov, voznega reda trajektov, cene kave »to-go« pa do spakirane zobne ščetke slehernega družinskega člana. In komaj prispemo na cilj, že načrtujem povratek in preračunavam vozne rede in kilometre in kave in … O tem, kako me moji domači in sam ljubi Bog vedno znova presenečajo in spravljajo ob živce, pa raje ne bi.
A kljub temu se kdaj pa kdaj brez razmisleka vržem na glavo. Ne, nikakor ne s kakega pomola ali obale v vodo, pač pa – v delo. In ko sem se lanskega decembra polotil pisanja tehle razmišljanj ob vzklikih lavretanskih litanij, nisem – v časovni in pisateljski zadregi, v kateri sem se znašel – prav nič načrtoval. Ne na kakšen način se bodo litanije zvrstile preko leta ne kdaj ali kako, samo začel sem pisati. In kljub temu da se v mojem življenju Bog vedno znova kaže kot Veliki improvizator, sem prepričan, da je, skupaj z Bogorodico, že od samega začetka načrtoval, da me bo »presenetil« in je tako Roža skrivnostna »po naključju« padla naravnost v oktober, mesec rožnega venca.
Zato tokrat začenjam kar pri rožnem vencu: molitvi, ki s svojo pobožno monotono dolžino mladež spravlja v obup, starejšim pa je v uteho. Seveda je lahko tudi obratno ali pa nič od tega, saj po svoji stari navadi pretiravam in posplošujem. In odkrito priznam, da zato, ker sem kot mladec neizmerno trpel vsakič, ko je mama snela paternošter s svoje namizne svetilke, na kateri je visel, in nam otrokom zapolnila uro in pol brezdelja, zdaj pa mi ta ista molitev uteši predvsem dolge službene vožnje z avtomobilom, ki so dostikrat daljše od ure in pol. Pa naj vas nikar ne skrbi zame in za varnost v prometu, saj molim brez paternoštra in so roke varno na volanu, oči na cesti, v moje kolikor toliko pobožne misli pa vpeti tudi vi, ki prebirate te vrstice in celotno revijo.
Nič novega vas ne bom naučil, če povem, da je molitev dobila svoje ime, ker se moljene skrivnosti prepletajo, kot bi pletli venec iz rož, ki se položi na glavo izvoljenki, nevesti, kraljici … Oziroma v našem molitvenem primeru: Izvoljenki, Nevesti, Kraljici, Materi, Devici …
Pa ste se kdaj vprašali, zakaj se rožnovenskim skrivnostim sploh reče skrivnost?
Skrivnost je – in seveda zopet odpiram slovar, to biblijo slovenskega jezika – po eni strani nekaj, kar se ne da razumeti, dojeti ali pojasniti, po drugi strani pa nekaj, kar se zaupnega in zaupanega ve, pa se ne sme pripovedovati drugim. Povsem logično mi je, da ne razglašam naokrog nečesa, kar mi je nekdo v zaupnem pogovoru hote ali nehote povedal: naj gre za takšna ali drugačna čustva do tretje osebe, za zdravstvene ali finančne stiske in kar je še takega … A zakaj bi na primer zase moral zadržati, da je »od mrtvih vstal« ali da ga je »Devica ob obiskovanju Elizabete nosila« in da jo je »v nebesih kronal«?! Mar nismo od krsta dalje vsi poklicani k oznanjevanju in širjenju vesele novice? Poleg tega se rožni venec običajno moli na glas, zadnje čase tudi javno po trgih in tržnicah; kje je tu skrivnost? – Mimogrede: če se bo javna molitev »prijela«, že zdaj predlagam, da bi v parlamentu molili in premišljevali »križev pot«. Samo povem.
Dobro. Saj me poznate in veste, da spet pretiravam in se (po nepotrebnem) šalim. A so stvari v našem življenju, predvsem na področju vere, našega občestvenega in intimnega odnosa z Bogom, ki so skrivnost. Ki bolje, da ostanejo skrivnost. Ki morajo ostati skrivnost. Kajti tudi če se mi zdi, da razumem, dojemam in mi je vse jasno, v resnici ni tako.
In je tu »Roža skrivnostna«, ki me s svojim zgledom uči, da se skrivnosti ne skrije, ne zakoplje in ne pozabi, ampak se jo »hrani in premišljuje v srcu«! Da je skrivnost roža, ki ima morda tudi trne, vendar cveti z neopisljivo lepoto in vonjem. Roža, ki se je ne utrga in ne presaja.
Ki me opominja, da »skrivnost vere«, ki jo izrekamo pri maši, ni: »Tvojo smrt oznanjamo …« ali »Kadar uživamo ta kruh …« ali »Reši nas, Odrešenik sveta …«, temveč živa prisotnost Vsemogočnega v kruhu in vinu na daritvenem oltarju. Pa razumi to, če moreš! Pojasni, če znaš! Ni pomembno. Veruj!

G. Čušin, Marijina imena, v: Ognjišče 10 (2024), 78.

S prvim vzklikom lavretanskih litanij nimamo težav. Jasen je in preprost.
Vsak človek ima ime. Običajno mu ga starši izberejo že pred rojstvom – in to dve: saj moraš biti pripravljen, ko ne veš, če nisi bil firbčen na ultrazvoku, ali bo deček ali deklica – potem pa ga ob rojstvu, krstu ali še kakem drugem obredu potrdijo, vpišejo v krstne, matične in vse druge potrebne birokratske liste in knjige in to je to.
Vsak človek ima ime. Dobi ga slej ko prej. Včasih se lahko kaj zakomplicira. Moja nekdanja kolegica iz gledališča, še vedno pa prijateljica, je bila tako vzhičena nad svojo nosečnostjo, da na ime ni niti pomislila, in ko je po porodu končno prišla k sebi, ni imela niti najmanjšega pojma, kako naj deklico, ki jo je stiskala k prsim, poimenuje. In potem je trajalo, mislim da dobrih deset dni listanja po knjigah in posvetovanja z numerologi, da je malo bitje prišlo do pripadajočega ji imena. Priznam, da se ne spomnim, ali mi je povedala, kaj je med vsem tem časom počel novopečeni očka, ker mislim, da je oné, ki je bil očka, ugotovil, da se je opekel z očetovstvom in je še pred porodom izginil iz slike, kot se reče. Jaz pa rečem le, da na žalost niso vsi moški možje in ni vsak dedec Jožef!
Vsak človek ima ime. Saj ne moreš za njim klicati kar: »Ej, ti!«, čeprav je res, da poznam eno Ejti in jo verjetno poznate vi vsi ali pa ste zanjo vsaj slišali, saj je izvrstna slikarka. Slovenka je, živi in ustvarja pa v Boliviji. In ko že ravno omenjam Ejti, se sprašujem, kako so sestre na porodniškem oddelku v tisti poporodni zmešnjavi klicale malo hčerkico moje kolegice, in seveda se mi zdi osebno blazno zabavno in duhovito, ko bi v takih primerih otročkom nadeli začasno ime: Ej, ti!
Vsak človek ima ime. Joahim in Ana sta svoji težko pričakovani in izmoljeni deklici dala ime –Marija. Ni bila prva, sploh pa ne zadnja s tem imenom, saj prav zaradi nje mnogi starši svoje hčerke – tam, kjer navade to dopuščajo, pa tudi kakega sinka – poimenujejo Marija.
Vsak človek ima ime. Nekateri celo po dve in več. Nekateri pa si pridobijo in tako ali drugače prislužijo še »nadimek«, ki običajno zasenči pravo in prvotno ime. In se ob tem opravičujem vsem jezikovno občutljivim bralcem, da uporabljam izraz, podedovan od naših južnih sosedov in nekdanjih »bratov v enotnosti«, vendar »vzdevek« nekako ni povsem primeren izraz, povrh vsega pa mi njegovo uporabo dovoljuje Slovar slovenskega knjižnega jezika.
Litanije, in še prav posebej lavretanske litanije Matere Božje, so pravzaprav seznam nadimkov in vzdevkov, ki si jih je Marija tako ali drugače prislužila, ki ji pripadajo, ki smo jih ji nadeli in s katerimi jo kličemo. In če sem prej že omenjal Slovar slovenskega knjižnega jezika, naj ga omenim še enkrat: zanimivo se mi namreč zdi, da so snovalci Slovarja Marijo tako rekoč oropali »svetosti«, njenega najpogostejšega vzdevka – resda gre v osnovi za pridevnik, pa vendarle! Če na Franu – digitalnem jezikovnem portalu SSKJ-ja – vtipkate geslo »sveta Marija«, se vam bodo izpisale le Marija Magdalena, Marija Snežna in Marija Vnebovzeta. Če vtipkate geslo »sveta družina«, boste izvedeli, da so to Jezus, Marija in Jožef. Če pa ste še malo bolj vztrajni in vpišete zgolj »družina«, vam bo v zadnji opombi, uvrščeno med jezikovne, črkovne in čebelje družine, kot »sveto družino« navedlo: Jezusa, Marijo in sv. Jožefa. In se človek vpraša, kako da je v sveti družini svet samo Jožef … ampak se kot moški, mož in oče kar strinjam in naj mi ljubi Bog odpusti moje grehe in napuh.
Vsak človek ima ime.
A ni vsako ime sveto. Marijino je. Pa ne kar samo po sebi in samo od sebe. Marijino ime je sveto, ker je sveta – Marija. In je tako »Sveta Marija« povsem logičen vzdevek, predvsem pa je to nadimek: mogočno, močno ime. Ker je ta, ki ga je »posvetila«, mogočna in močna priprošnjica.

G. Čušin, Marijina imena, v: Ognjišče 1 (2024), 82.

Ga ni ženina na tem ljubem Božjem svetu, pa naj bo še tako liberalnih nazorov in najsi ima za sabo še tako pestro zgodovino – in ko rečem zgodovino, prav dobro veste, kaj imam v mislih – in najsi še tako na glas zatrjuje, da mu je popolnoma vseeno, kakšno in kako pestro zgodovino ima za sabo izbrana nevesta, da mu ne bi bilo ljubo – in seveda bolj všeč kot katerakoli druga opcija, pa če (si) to prizna ali ne – da bi bila njegova nevesta brezmadežna, nedolžna in deviška. In seveda velja tudi obratno, da ne bo pomote: tudi neveste, kljub temu da imajo svoje izbrance nedvomno in neizmerno rade, ne glede na to, kakšni že so, bi vsekakor raje videle, da bi le-ti ne bili tako …
Joj, zdaj sem pa v zadregi, ko ne najdem pravšnjih nasprotnih pomenov brezmadežnosti, nedolžnosti in deviškosti.
Če nasproti brezmadežnosti še lahko nekako postavim omadeževanost, krivda nikakor ni najbolj primeren nasproten pomen nedolžnosti, izraz, ki bi ga postavili nasproti deviškosti, pa nekako res ne sodi na strani katoliške tiskovine.
Če pa zdaj te, recimo jim kar – superlative pripišemo materi, smo lahko res v zadregi. Če še pristanemo na to, da je mati lahko brez madeža, pa v svoji biološkosti nikakor ne more biti nedolžna in deviška. Vsaj ne tako, kot mi razumemo in živimo te pojme. A nikar ne pozabimo, da vendarle govorimo o Božji Materi – Mariji, ki je bila (oziroma še vedno je) kot vsi mi: človeško bitje iz mesa in krvi, v vsem podvržena fizikalnim zakonom tega sveta, hkrati pa tako in toliko ne od tega sveta, da je – če seveda odštejemo njenega/Božjega Sina Jezusa – prva in edina v (po)polnosti v svojem človeškem telesu živela tako, kot si je Bog zamislil: kot je bilo od začetka (glej Mt 19,8). In bila ne nazadnje s tem telesom tudi v nebo vzeta.
Hkrati pa me teh nekaj litanijskih vzklikov spominja in opominja na to, da boguposvečenost ni zgolj samskost in celibat, ampak klic k očetovstvu in materinstvu. Da naši duhovniki, redovniki in redovnice niso le gospodje, bratje in sestre, temveč predvsem – ali celo zgolj – očetje in matere.

Mati ljubezniva, mati čudovita,
mati dobrega sveta …
Z razumevanjem teh pridevnikov verjetno ni nobenih težav. Več težav imamo verjetno s samo … Joj, spet mi manjka primerna beseda. Kajti če zapišem uporabnostjo ali izkoriščanjem le-teh, ne zveni le neprimerno in nespodobno, ampak precej hitro tudi napačno. A vseeno upam, da me razumete, kaj hočem reči.
Ne vem, če sploh, zakaj in do kakšne mere ste si ali vsaj mislite, da ste si zakomplicirali odnos z lastno materjo, a z Božjo Materjo, ki pri svojem Sinu/Bogu doseže in izprosi vse, kar je smiselno, pametno, dobro in hkrati seveda tudi prav, res ne bi smeli imeti zakompliciranega odnosa. Predvsem pa je nerazumljivo, da se k njej ne zatekamo. Vsaj ne dovolj.
Pa je Marija vendarle Mati ljubezniva. In to vedno. Za razliko od naših mater, ki jih kdaj pa kdaj vendarle premaga utrujenost ali naveličanost ali pa jih dotolče naša nehvaležnost in niso tako in toliko ljubeznive, kot bi si želeli.
In je Marija Mati čudovita. In to vedno. Za razliko od naših mater, ki so seveda čudovite, kolikor le zmorejo, a se šminka in maskara vendarle kdaj pa kdaj razmažeta zaradi potočenih solza, in je frizura kdaj pa kdaj rahlo zaležana, ker je bil počitek prekratek. (In je seveda jasno, da je treba tako šminko kot maskaro predvsem pa frizuro razumeti v simbolnem pomenu.)
In je Marija Mati, ki dobro, prav in pravilno svetuje. Za razliko od naših mater, ki se seveda trudijo in iskreno in iz srca svetujejo, kar mislijo, da je dobro, prav in pravilno, pa ni nujno, da je res tako. Kajti materinska ljubezen našim materam včasih zamegli presojo, Materi dobrega sveta pa nikoli.

Mati stvarnikova, mati odrešenikova …
Tu pa tudi jaz obmolknem, pa čeprav sem plačan za to, da kaj povem.
Saj bi lahko naklamfal kake pol strani pametno zvenečih floskul, a na tem pragu se je pač hočeš-nočeš treba posloviti od vsakršne (človeške) logike in z njo povezane -logije, morda celo teo-logije in si obuti čevlje vere. Oziroma še bolje: treba se je sezuti, kajti kraj, na katerem stojiš, je sveta zemlja (2 Mz 3,5), in se bos odpraviti dalje.

G. Čušin, Marijina imena, v: Ognjišče 5 (2024), 84.

Morda spadate med resne molivce in ste litanije ne le stokrat in stokrat premolili, ampak jih tudi vsaj stokrat resno premislili. Lahko pa spadate v isto kategorijo kot jaz, ki se šele zdaj – prisiljen v pisanje – resneje ubadam s tem, kar sem v življenju do sedaj stokrat in stokrat odžebral in bom – če Bog da – to vsaj še nekaj stokrat storil. Vendar bolj premišljeno kot do sedaj.
Res je: litanije so – kot pravzaprav tudi rožni venec – namenjene »žebranju«.
In res je tudi, da za »litanije« razglasimo marsikatero »žebranje«, ki smo ga v vsakdanjem življenju deležni s strani različnih predavateljev, pesnikov, politikov, pridigarjev, piarovcev in kar je še takih poklicev, ki se začnejo s črko P in nas praviloma dolgočasijo. Ali spravljajo ob živce.
Tudi moj zapis seveda lahko pade v rubriko »žebranja«, kajti tudi pisec, pisatelj in pisun imajo P v začetku.
V začetku pa je bila tudi Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog (glej Jn 1,1). In ta Beseda se je učlovečila. Umêsila. Rodila. Iz Marije Device … o čemer sem pisal prejšnjič.
In naj vas zdaj opozorim, da v litanijah, ki Marijo kar trinajstkrat naslovijo z »Mati«, ne stoji zapisano: »Mati Jezusova!« Ker – če sem malo predrzen – le zakaj!? Prav tako bi lahko potem pisalo tudi: »Mati moja!« Kar Marija nesporno je, a ne v fizičnem in biološkem smislu. Kot je nesporno tudi, da je Marija Jezusova mati, pa ne fizika ne biologija pri tem nimata kaj dosti opraviti. Fizis, da – telo. In pa seveda Sveti Duh.
A Jezus vendarle ni Kristus. Hočem reči: seveda je, ampak ni se pisal »Kristus«. Priimkov tedanji svet, kolikor mi je znano, še ni poznal. Jezus je torej bil »Jezus, sin Marije«, ali pa še bolj verjetno »Jezus, Jožefov sin«, kot tudi stoji zapisano v evangelijih na treh mestih (glej Lk 3,23; Lk 4,22 in Jn 6,42).
Zakaj si je Vsemogočni izbral rojstvo za svojo zemeljsko pojavitev, ostaja do dneva današnjega predmet diskusij, debat, razprav, doktorskih disertacij, predavanj in predvsem – vere. Sam v te razprave ne bom posegal, še manj jih mislim tolmačiti in razlagati, ker si nikakor ne želim, da me teologi pribijejo na križ. In to iz povsem drugačnih razlogov kot Kristusa (ki ga seveda niso križali teologi, da ne bo kdo stavčne strukture pomotoma in zlonamerno obrnil v to smer), predvsem pa s popolnoma drugačnim učinkom.
Jezus je Kristus – Maziljenec, Mesija. Odrešenik. In Marija – Mati Kristusova.
MATI CERKVE
Pa smo spet pri fiziki. In biologiji. In Svetem Duhu.
Božje verno ljudstvo, združeno v občestvu ljubezni, smo eno samo telo – Cerkev. In to telo pripada Kristusu. Marija – Mati Kristusova – torej ni – in oprostite, ker sem nagnjen k norčavosti in me zdaj vleče v prvošolarske razlage – mati nekakšni stavbi, pa čeprav znamo mi, ki »smo Cerkev«, dostikrat biti zelo leseni ali pa trdi kot kamen. Nič seveda ni narobe, da smo »gradbeni material«. Navsezadnje nam apostol Peter naroča, naj bomo »živi kamni« in naj se pustimo vgraditi v »duhovno stavbo« (glej 1 Pt 2,5). Vendar nam ta neoprijemljivi Duh uhaja, različne »strukture« pa nam kar same od sebe rastejo in se razrastejo do te mere, da se človek kar ne istoveti več s Cerkvijo, pa čeprav si (upravičeno) domišlja, da je del Kristusovega telesa.
MATI MILOSTI BOŽJE
Tako Kristus kot Cerkev sta »milost Božja« in se zato sprašujem, čemu tolikšna pleonazmičnost! Zakaj ponavljam tako rekoč identičen vzklik trikrat zapored? Samo v mlinu se trikrat pove!
Ali pa je to še eno tiho sporočilo litanij, namreč: da je tale naša ljuba Zemlja le mlin, kjer se – zrna – meljemo za nebeško moko. In si srčno želim in prizadevam, da bi se po milosti Božji – in samo po milosti Božji je to sploh mogoče – zgodilo, in bom enkrat v tem Kruhu!

G. Čušin, Marijina imena, v: Ognjišče 3 (2024), 84.

Človek si res ne bi mislil, da ima slovnica kaj opraviti s teologijo. In če smo natančni in iskreni, pravzaprav res nima. Razen seveda, da je treba seminarske naloge, diplomske zagovore in doktorske disertacije s področja teologije prav tako podvreči neizprosnemu lektorskemu očesu, kot je to treba storiti, ko se učena glava poglablja v kaj bolj profanega, recimo v šport ali matematiko.
Ima pa zato teologija kar precej opraviti s slovnico. Se mi zdi. Vzemimo za primer stopnjevanje pridevnikov, ki ga znotraj cerkvenih krogov, zidov in debat kar naprej uporabljamo, o čemer do sedaj sploh nisem razmišljal in sem – vsaj jaz – to doslej počel brez tehtnega razmisleka in verjetno prav tako mnogi med vami. Pa zaradi tega ni treba teči k spovedi, vsaj mislim, da ne, je pa lepo in prav – oziroma: spodobi se in pravično je –, da se zavedamo, kaj in o čem govorimo, ko pobožno molimo litanije.
Torej: stopnjevanje pridevnikov.
V milozvočnem slovenskem jeziku lahko lastnosti dveh oziroma več stvari, oseb, bitij ali pojmov med seboj primerjamo, čemur rečemo – stopnjevanje pridevnikov. Poznamo tri stopnje: osnovnik, primernik in presežnik. Z osnovnikom poimenujemo lastnosti, ki jih določena stvar, oseba, bitje ali pojem ima ali naj bi jih imela, s primernikom te lastnosti primerjamo, s presežnikom pa povemo, kdo je zmagal oziroma katera stvar, oseba, bitje ali pojem vse druge preseže v tej določeni lastnosti. In vas ne bom zdaj utrujal s podrobnostmi o obrazilih in prislovih, s pomočjo katerih običajno izvajamo stopnjevanje, saj je vse preveč izjem, ki sicer potrjujejo pravila, hkrati pa zmedejo slušatelja, ne malokrat – čeprav v našem primeru nedvomno – pa tudi predavatelja oziroma tistega, ki se je lotil predavati, pridigati in druge podučevati o neki temi. Raje bom navedel nekaj konkretnih primerov stopnjevanj, pa bo. In se bom skušal že v samem začetku smukati znotraj cerkvenih tematik, krogov in zidov. Torej:
»Mogoče si res pameten, a jaz sem pametnejši, priznam pa, da na žalost nisem najpametnejši!« Ali pa:
»Brez dvoma si pobožen in morda si celo bolj pobožen od mene, ampak naš župnik je pa najbolj pobožen človek, kar jih poznam!« Ali pa:
»Pismo je bilo dobro, a lahko bi bilo boljše, najboljše pa bi bilo, ko bi ga sploh ne bilo!« In če ta stavek zveni čudno, a vas vseeno spomni na kako vašo misel, ki se vam je pletla po glavi, ko ste odhajali od maše na Gospodov dan, ko je bilo prebrano kako škofovsko pismo, je to popolnoma nedolžno (a z moje strani, priznam, povsem namerno) naključje.
Me pa slovnični učbenik tudi poduči, da »nekaterih pridevnikov zaradi njihovega pomena ne stopnjujemo«, na primer: »mrtev«. In je seveda res. Če si mrtev, si mrtev. Ne moreš biti bolj mrtev, ali najbolj mrtev. Če nisi mrtev, si živ. In morda to stopnjevanje v drugo smer celo prenesemo, saj razumemo, da je lahko kdo bolj živ ali najbolj živ, čeprav je nekolikanj nenavadno. A če si mrtev, si mrtev. Pika.
A je s pridevnikom »čist« podobna težava. Ne more biti nekaj bolj čisto in najbolj čisto, kajti če ni čisto, je – nečisto oziroma umazano in zapackano.
Kako je torej Marija lahko prečista?
Slovenska slovnica pozna tudi dvostopenjsko stopnjevanje oziroma tako imenovani elativ, »s katerim izražamo najvišjo mero posamezne lastnosti«. Ko dlje, više, globlje, širše in bolj sploh ne gre. Ko je nekaj na primer tako lepo, da je že prelepo! Ko ne govorimo samo o svetem ali najsvetejšem, ampak o presvetem! In nalašč nisem pisal z veliko začetnico, da me ne bi preveč jemali v zobe!
Marija torej ni zgolj čista, najbolj čista oziroma najčistejša med nami, temveč prečista!
A tu nastopi težava, ki presega slovnico in teologijo in je podvržena naši slabotni človeški naravi in našemu načinu razmišljanja. Kajti kljub temu da nam je všeč, kadar je kaj prelepo in prečudovito, nam je tudi hitro oziroma prehitro preveč ali celo nezdravo, kot na primer reči, ki so presladke, preslane, prevroče ali premrzle in jim zato damo negativen predznak, potem pa sem uvrstimo tudi presveto in prečisto! Ali pa ko se nam zdi, da je prenaporno, pretežavno in prezahtevno in zato to razglasimo za nemogoče, pa sem ravno tako uvrstimo presveto in prečisto!
Bi lahko še nadaljeval, pa bodi dovolj. Da ne bo preučeno in preveč!
Naj zaključim z mislijo, da je tako v slovnici kot v teologiji dovoljeno vse, razen napak.
A če v slovnici kaj napak stopnjujemo in je vseeno dopuščeno in prav, je to stvar poezije in umetnosti. Kadar pa teološko kaj napak stopnjujemo in to vendarle ni narobe, je pa to običajno stvar svetosti. Se mi zdi.
Presojal pa bo, tako mislim, Najsvetejši. S pomočjo svoje prečiste Matere.

G. Čušin, Marijina imena, v: Ognjišče 4 (2024), 80.

Če ste eden tistih, ki so mnenja, da so litanije dolgočasne, pomeni, da ste eden tistih, ki jim nikoli niso zares prisluhnili.
Morda ste celo eden tistih, ki si Boga predstavljajo kot upokojenega profesorja matematike, kot raztresenega bradatega starčka z že kakšnim geometrijskim likom, zataknjenim v sivolaso hipijevsko frizuro, ki dremlje, sklonjen nad zemeljsko kroglo, ki si jo je – tako za zabavo – ustvaril nekoč davno, zdaj pa zdolgočaseno bdi nad ustvarjeno floro in favno ter pazi, kdo se drži pravil in kdo ne.
V Svetem pismu resda piše, da Boga ni nikoli nihče videl (Jn 1,18), zato si ga upravičeno vsak (lahko) predstavlja po svoje, marsikaj si lahko o njem misli ter mu pripiše zdaj to, zdaj ono lastnost, kar jaz kdaj z več, drugič spet z manj tolerance potrpežljivo prenašam. A nikoli, nikakor, nikdar in pod nobenim pogojem pa Bogu ne morete reči, da je dolgočasen ali da se dolgočasi.
Ker: kar berite litanije … prisluhnite jim … molite jih …
Dopustite mi, da sem za trenutek predrzen, izzivalen in provokativen. Morda mi celo uspe, da bom duhovit. Upam si vas to prositi, ker se bo izkazalo – vsaj upam, da vam bom uspel to dokazati – da je tudi Bog izzivalen in provokativen. Predrzen torej. In duhovit.
Bog ni kot kakšen zavarovalniški agent ali bančni uslužbenec, ki te – v želji, da bi te pridobil kot stranko oziroma da bi ti kaj prodal – zasuje z enormno količino podatkov, izračunov, številk, statistik in kaj vem s čim vse, nato pa ti, ko si seveda od vsega zgoraj naštetega že zadosti utrujen, v podpis ponudi pogodbo, ki je v vseh pomembnih členih nadvse privlačna in mamljiva, v drobnem tisku, ki se ti ga zaradi že omenjene utrujenosti sploh ne da brati, pa se v malih, komaj opaznih podrobnostih skrivajo pasti in v resnici najbolj bistvene točke same pogodbe. Kar ugotoviš seveda šele, ko gre kaj narobe in vse skupaj drago in z obrestmi plačaš. Če zmoreš. Če ne, pa bankrotiraš.
O, ne. Naš Bog ni takšen.
Ko te Bog vabi v svoj objem, v svoje naročje, v svojo čredo – v Cerkev, če hočete –, ko te snubi za svojega osebnega in poslovnega partnerja, ko sede s teboj za mizo, ko položi karte na mizo, ko te želi »pridobiti za stranko in ti kaj prodati«, ti v branje in podpis ponudi pogodbo, ki te takoj, na prvih straneh in prvih členih odkrito seznani z vsemi šokantnimi in vznemirljivimi podatki, ki bi jih vsak pameten akviziter, zavarovalničar ali bankir skril v drobni tisk. Kajti – in v tem je Božja »pogodba« enaka človeški – tudi Bog je v drobni tisk skril najbolj bistvene točke. Kar ugotoviš seveda šele, ko gre kaj narobe in vidiš, da si bil že kdaj odkupljen in odrešen. In da z Njim zmoreš vse. Ker Bog ne pozna bankrota.
Ker: kar berite litanije … prisluhnite jim … molite jih …
Sveta Mati Božja – dobro, to razumemo. Hočem reči, vemo, kaj pomeni. Ali je to res in ali to res verjamemo, je pa že nekaj drugega.
A takoj zatem, tako rekoč v isti sapi: Sveta devic Devica?! Čakaj malo! Ljubi Bog v nebesih! Zdaj se pa odloči, ker oboje ne gre. Nobena ženska ne more biti hkrati in mati in devica!
A Marija ni »nobena ženska«, čeprav je seveda – ženska. In ženske – to poročeni možje še predobro vemo – zmorejo marsikaj. Tudi – in morda celo predvsem – nepredstavljivo in (na videz) nezdružljivo. Za svojo ženo lahko rečem, da je kljub temu, da je mati šestim otrokom, ohranila nedolžnost. Celo deviškost. Seveda zgolj v duhovnem smislu. In morda zgolj v mojih očeh.
Marija pa je – od svojega prvega trenutka, že od svojega spočetja – v »Božjih očeh«. Čisto dobesedno.
In če zmorejo moje nepopolne človeške oči ohranjati ženino deviškost, potem lahko mirno verjamete in zaupate, da Božji pogled zmore neprimerno več. Ne zgolj v duhovnem, ampak tudi v čisto dobesednem fizičnem in fizikalnem smislu.
Dvom oziroma dvoumnost je pomemben, duhovit člen pogodbe. Svetost pa je v drobnem tisku.

G. Čušin, Marijina imena, v: Ognjišče 2 (2024), 84.