9. maj

LETA 1805 UMRL FRIEDRICH SCHILLER

NEMŠKI PESNIK IN DRAMATIK (* 1759)

Sodobnik Johanna Wolfganga Goetheja, največjega nemškega pesnika, je bil Friedrich Schiller, ki je pisal občutene lirične pesmi. Bolj pa je pomemben kot dramatik. Znane so njegove drame Kovarstvo in ljubezen, Wallenstein, Devica Orleanska. Njegovo knjižno ustvarjanje je znano po vsem svetu, malokdo pa ve, da je bil po poklicu vojaški zdravnik.

njegovo razmišljanje:

• S trojno hitrostjo koraka čas: obotavljaje prihaja naproti prihodnost, bliskovito beži od nas sedanjost, večno tiha stoji preteklost.
• Najboljši človek na svetu ne more ohraniti miru, če to ni po volji njegovemu hudobnemu sosedu.
• Če hočeš samega sebe spoznati, glej, kaj delajo drugi; če hočeš razumeti druge, poglej v svoje lastno srce.
• Drag mi je prijatelj, toda tudi sovražnik mi je lahko koristen. Prijatelj mi pokaže, kaj morem, sovražnik pa me uči, kaj bi moral storiti.

LETA 1827 UMRL MIHAEL ZAGAJŠEK

DUHOVNIK, SLOVNIČAR, PISATELJ, PREVAJALEC (* 1739)

V župniji Kalobje, nedaleč od Šentjurja pri Celju, je skoraj 50 let (1773–1820) kot duhovnik služboval Mihael Zagajšek, ki je deloval tudi slovstveno. Sestavil je nemško-slovenski slovar, ki je ostal v rokopisu, pač pa je bila leta 1791 natisnjena njegova Slovenska Grammatika, prva slovensko pisana slovnica slovenskega jezika. Iz njegove zapuščine je Anton Martin Slomšek dobil Kalobski rokopis, pesmarico z latinskim naslovom Liber cantionum Carniolicarum iz srede 17. stoletja, ki vsebuje 45 cerkvenih pesmi in druga besedila.

LETA 1847 ROJEN JULIJ KLEINMAYR

IN PRVA ZGODOVINA SLOVENSKEGA SLOVSTVA († 1913)

V Višnji Gori rojeni Julij Kleinmayr je bil po študiju zgodovine in slavistike na Dunaju in v Gradcu srednješolski profesor v Celovcu, Kopru, Gorici. Pisal je literarno zgodovinske in biografske članke, zbiral ljudske pesmi. Njegovo glavno delo je Zgodovina slovenskega slovstva (1881), prva v slovenščini, sestavljena po zgodovinskem zaporedju pisateljev in njihovih del. Zaradi njenih pomanjkljivosti so jo sodobniki odklanjali.

LETA 1883 UMRL JERNEJ LEVIČNIK

DUHOVNIK, PESNIK IN PREVAJALEC (* 1808)

Med pesniki almanaha Krajnska čbelica, katerega "roji štirje" so izšli v letih 1830-1834 (peti pa leta 1848), sta bila poleg Franceta Prešerna in mnogih drugih tudi Ignacij Holzapfel in Jernej Levičnik, oba po poklicu duhovnika. Pesmi sta pisala iz ljubezni do slovenstva, pesniški dar pa jima ni bil položen v zibelko. Ta svoja sodelavca in prijatelja je Prešeren "zadel" s puščico Lesničnjeku in Levičnjeku" "in ju je bolj ohranil v spominu, kakor so ju mogle njune pesmi" (Lino Legiša). Prešeren se v tej svoji puščici sprašuje: "Kako bi neki sladke pel Lesničnjek! / Kako bi neki prave pel Levičnjek!" Prvi "zadeti", Holzapfel (njegov priimek pomeni "lesnika"), je sodeloval samo v prvem letniku Čbelice, drugi, Levičnik (zaradi rime Levičnjek) pa je ostal Čbelici zvest do konca. Prešerna je tako visoko cenil, da mu te "puščice" ni zameril, temveč je ostal njegov častilec, kar je izpovedal v Prešernovem življenjepisu dve leti po pesnikovi smrti. Ta malo znani orač na njivi slovenske omike je umrl na današnji dan

... več o njem: Ognjišče (Obletnica meseca), 2008, leto 44, št. 8, str. 46-47.

LETA 1891 ROJEN RUDOLF PEČJAK

PISATELJ, PESNIK, DRAMATIK, učitelj in prijatelj mladih († 1940)

Po gimnaziji in trgovski šoli se je odločil za učiteljski poklic. Kot učitelj je deloval najprej v Ribnici, nato v Ljubljani in Tržiču, zatem je bil okrajni šolski nadzornik v Kranju, nazadnje pa ravnatelj meščanske šole v Šentvidu nad Ljubljano. Po letu 1913 je začel pisati črtice, pesmi, igre in poučne spise za mladino. Vzgojne članke je objavljal v strokovnih revijah, napisal je tudi nekaj učbenikov. Veliko mladinskih odrov je uprizorilo njegovo dramo Kraljična z mrtvim srcem (1925). Njegov sin Vid (1929–2016) je bil pisatelj in psiholog.

LETA 1892 ROJEN DANILO LOKAR

ZDRAVNIK IN PISATELJ 'VEČERNIH UR' († 1989)

Danilo Lokar, po poklicu zdravnik, ki je najdlje deloval v svoji rojstni Ajdovščini, se je kot pisatelj uveljavil zelo pozno: njegova prva knjiga Podoba dečka (zbirka novel) je izšla šele 1956, ko je imel 64 let. Tej so v naslednjih tridesetih letih sledile številne nove knjige, v katerih je povedal marsikaj o sebi in svojem poklicu. Dočakal je častitljivo starost 97 let.

več:
S. ČUK. Danilo Lokar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (2009), 76-77.

LETA 1903 UMRL PAUL GAUGUIN

FRANCOSKI SLIKAR (* 1848)

Francoski slikar, grafik in kipar (umrl 1903) je eden vodilnih slikarjev postimpresionističnega obdobja, ki je odločilno vplival na umetnost 20. stoletja. Bil je samouk, ki je v slikarstvu iskal pristnost in prvinskost, kar je razvidno v njegovi tematiki – kmečki motivi iz Bretanije in pejsaži s tihomorskih otok. Uporabljal je močne konture in tehniko nepretrganih ploskev. Kombinacije barv, v katerih prevladujeta rdeča in rumena, ustvarjajo vtis domišljijskih sanjskih pokrajin in postav,... V želji po idiličnem življenju v neokrnjeni naravi se je leta 1891 preselil na Tahiti in vse do smrti bival na otoku Hiva Oa. Njegova pomembna dela: Bretonske delavke, Bretonska vas v snegu, Sadna drevesa v Vauguirardu in Opoldanski počitek.

nekaj njegovih misli:

• Zaprl sem oči, da bi videl.
  
• Barva! Kako globok in skrivnosten jezik - jezik sanj.
  
• Umetnost – plagiatorstvo ali revolucija.
  
• Kritik je tisti, ki se ukvarja z nečim, kar se ga ne tiče.
  
• Vsebina nekega nestvarnega in nedoumljivega dela je v tistem, kar ni izraženo; bistvo se dojema onstran barve in besed; saj bistvo ni materialne narave. - Jaz hkrati slikam in sanjam, pred očmi nimam nobene konkretne alegorije.

LETA 1936 ROJEN ŠKOF METOD PIRIH

UPOKOJENI KOPRSKI ŠKOF († 2021)

Njegova življenjska pot se je začela v Lokovcu, v hiši 'pri Kačarjevih'. V družini, ki je imela osem otrok, se je škof Metod rodil drugi in že isti dan postal pri krstu Božji otrok. Oče Mirko je po 2. svetovni vojni opravljal službo pismonoša in skromno preživljal številno družino. Mati Štefanija je bila skrbna in delavna, bistrega spomina in modra žena, rada je brala in je bila razgledana. Doma so imeli majhno kmetijo in pridelovali za preživetje najbolj potrebne poljščine ter redili dve ali tri goveda. Vsakdanja opravila v hiši in na polju so povezovala številno družino in vzgajala vsakega posebej. Gospod je iz njihove družine poleg škofa Metoda poklical v svojo službo tudi njegovo sestro Milico, ki je vstopila v samostan benediktink na otoku Cresu in si izbrala ime Sholastika.
Osnovno šolo je škof Metod obiskoval doma v Lokovcu v letih 1943-49. Nato je odšel na gimnazijo v Pazin, ki je tedaj obsegala štiri nižje in štiri višje razrede, enkrat v enem letu naredil dva razreda in opravil maturo leta 1956. Nato je vstopil v bogoslovje v Ljubljani in se vpisal na teološko fakulteto. Po prvem letniku je opravil dve leti vojaške službe, nato pa študij dokončal in leta 1963 imel novo mašo kot edini novomašnik za takratno goriško administraturo. Sam je nekje zapisal, da mu je duhovni poklic izprosil, poleg staršev seveda, zlasti njegov stari oče, ki je veliko molil, cele dneve molil in vsak večer molil naprej rožni venec. »Tudi o škofu Metodu torej veljajo besede, ki jih je Gospod povedal kralju Davidu: "Jaz sem te vzel s pašnika izza drobnice, da bi bil knez mojemu ljudstvu Izraelu. Bil sem s teboj, kjerkoli si hodil, in sem iztrebil pred teboj vse tvoje nasprotnike. Naredil ti bom veliko ime, ki bo enako imenu velikašev na zemlji" (2 Sam 7,8). Gospod ga je poklical in bil z njim in škof Metod se je odzval in bil z Gospodom: preden je prišel do oltarja in še veliko bolj potem, ko je nastopil svojo službo pri oltarju,« je zapisal njegov naslednik, škof Jurij Bizjak.
Po novi maši je začel opravljati cerkvene službe in jih je vključno s škofovsko opravljal ravno sedem, število sedem pa pomeni celovitost in popolnost: kaplan v Solkanu (1963-64); tajnik škofa Janeza (1964-74); študij duhovne teologije na Teresianumu v Rimu (1974-76); spiritual v bogoslovnem semenišču v Ljubljani (1976-84); generalni vikar Škofije Koper (1984-85); škof pomočnik (1985-87); škof ordinarij Škofije Koper (1987 - 2012).
Za škofovsko geslo izbral psalmistove besede: Vate zaupam (Ps 143,8). Geslo pomeni najprej zaupanje v Boga, kakor ga izraža psalmist: Daj, da že zjutraj začutim tvojo dobroto, kajti vate zaupam!, in zaupanje v človeka, kakor piše apostol Pavel Tesaloničanom: Kajti kdo je naše upanje in naše veselje in naš venec, s katerim se bomo ponašali, če ne prav vi, pred našim Gospodom Jezusom ob njegovem prihodu? Vi ste namreč naša slava in naše veselje (1 Tes 2,19–20).

Med dosežke njegove škofovske službe spadajo:

Škofijske pastoralne smernice za prenovo škofije (1996), sodelovanje na Plenarnem zboru Cerkve na Slovenskem (1997–2002), številni govori, pogovori, članki in razprave o resnicah in skrivnostih cerkvenega leta, o vsebini zakramentov in obredov, o poslanstvu Cerkve, duhovnikov in vernikov, o vrednosti in dostojanstvu človeške osebe, družine in družbe, o vrednosti dela in počitka, umetnosti in tehnike ter o bratskem sožitju med narodi.
V času njegove škofovske službe je z delom v koprskem studiu začel Radio Ognjišče. Spodbudil je sodelovanje laikov pri katehetskem delu, v župnijskih pastoralnih in gospodarskih svetih in pri Škofijski Karitas Koper, ki so nastale skoraj po vsej škofiji. Imel je veliko duhovnih vaj za duhovnike in bogoslovce, za redovnike in redovnice, za različne skupnosti vernikov doma in po svetu. Škof Pirih je predsedoval vsem glavnim slovesnostim in vodil vse škofovske obrede v stolnici in po župnijah. Posvetil je 55 duhovnikov in pomožnega škofa Jurija Bizjaka, potrjeval pri birmi na tisoče mladih, spovedoval in delil obhajilo v stolnici in po župnijah, mazilil bolnike na romanjih in shodih. Posvetil je nekaj novih cerkva in več oltarjev, blagoslovil veliko prenovljenih cerkva in kapel, novih orgel in zvonov ter druge cerkvene opreme.
Dal je pobudo za ustanovitev in gradnjo Škofijske gimnazije in dijaškega doma v Vipavi. Ustanovil je župniji Hrpelje–Kozina in Koper–Sveti Marko. Preuredil je nekaj dekanij, 24 vikariatov pa je kot podružnice pridružil različnim župnijam. Prenovil je škofijsko hišo v Kopru, za bolne in ostarele duhovnike je pridobil in uredil dom v Šempetru. Znan je kot reden obiskovalec domov za starejše in velik prijatelj obstoječih skupnosti zasvojenih. Vsako župnijo koprske škofije je v teh letih obiskal po večkrat in vsako podružnico vsaj enkrat. Več let je bil odgovoren za Slovence po svetu in je obiskal številne rojake po vseh celinah.
Z ostalimi slovenskimi škofi je štirikrat odšel na obisk ad limina apostolorum v Vatikan. Leta 1990 se je udeležil škofovske sinode v Rimu, katere sad je bila papeževa apostolska spodbuda Dal vam bom pastirjev (1992). V času prvega obiska papeža Janeza Pavla II. (1978–2005) v Sloveniji leta 1996, ga je škof Pirih sprejel in spremljal med mladimi v Postojni. V času njegove škofovske službe je koprska škofija praznovala 1400. obletnico starodavne koprske škofije (1999) in 25. obletnico obnovljene in povečane sedanje koprske škofije (2002). Leta 2000 je koprska škofija na njegovo prošnjo dobila pomožnega škofa, leta 2004 pa tudi konkatedralo v Novi Gorici.

več:
F. Bole, Novi koprski škof pomočnik msgr. Metod Pirih. Moje geslo je: "Vate zaupam": v Boga, duhovnike in vernike: Gost meseca, v: Ognjišče 5 (1985), 6-10.
F. Bole, Koprski škof msgr. Metod Pirih. Župnije v misijonih so lahko evropski Cerkvi vzor sodelovanja laikov: Gost meseca, v: Ognjišče 5 (1987), 6-10.
B. Rustja, Odgovorni smo za naše rojake po svetu.: Pogovor o, v: Ognjišče 7 (1998), 30-31.

 nekaj njegovih misli:

• Premišljevanje je bistveno sredstvo za dosego svetosti, spodbuja duhovniško popolnost in jo hrani, njegovo opuščanje pa hromi duha, manjša pobožnost, povzroča osebno nazadovanje in nazadovanje vsega dušnopastirskega dela.
  
• Zaupati moramo Bogu. Le on daje vero in upanje. Mi sami ju nimamo. Koristno bi bilo, če bi se prestavili v prve krščanske čase, ko Cerkve ni skrbela njena majhnost. Namesto tega je delovala z vso svobodo, sproščenostjo in v velikem zaupanju v Božjo milost.
  
• Iščimo ljudi, ki so v stiski. Ljudje naj čutijo našo pomoč, pri tem ne bodimo preračunljivi.
  
• Dolgo sem iskal škofovsko geslo: Vate zaupam (Ps 143,8). Zavedal sem se, da breme škofovske službe presega človeške moči. S svojim geslom Vate zaupam sem hotel izraziti zaupanje v Boga, a hkrati tudi zaupanje v človeka, v sodelavce, v duhovnike, v laike in vse ljudi dobre volje.«
  
• Škof mora najprej sam poslušati in premišljevati božjo besedo, da jo lahko potem oznanja drugim; redno se mora v zakramentu sprave srečevati z božjo odpuščajočo ljubeznijo, da lahko posreduje odpuščanje drugim in jim postaja priča božje ljubezni; vsak dan se mora hraniti z evharistijo, da lahko posvečuje druge; prvi mora biti pokoren, da lahko tudi sam ukazuje drugim. Svoje poslanstvo mora škof opravljati v Marijinem slogu: modro, pogumno, zastonjsko, ponižno, vztrajno in potrpežljivo.
  
• Duhovniki in verniki sestavljamo sveto božje ljudstvo. Naša naloga je, da vernikom pomagamo, da se v njih čim bolj razcveti krstno duhovništvo, v moči katerega so tudi oni poklicani, da gradijo Cerkev.
  
• Če hočemo, da se bo za nami nadaljevalo življenje, da se bo nadaljevala zgodovina, da se bo prenašala vera, da bodo obdelana naša polja, da ne bodo pozabljene naše korenine, da ne zapravimo svoje države, potem je treba več kot v banke in zavarovanja, izlete in potovanja vlagati v življenje.
  
• Marija, božja in naša mati, je pomoč kristjanom, naša stalna tolažnica in veliko pribežališče. V Mariji prepoznavamo in sprejemamo vso božjo tenkočutnost in ljubezen do nas ljudi. Obenem nam je v Mariji dana najboljša obramba proti zlu v današnjem času.
  
• Marija se je popolnoma darovala Bogu in Božjim odrešenjskim načrtom. Nikoli ni preklicala besed, ki jih je izrekla pri oznanjenju: Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.

LETA 1947 UMRL JAN (IVAN) PLESTENJAK

PISATELJ IN PREVAJALEC (* 1899)

Pisatelja Jana Plestenjaka, rojenega 27. marca 1899 pri Sv. Barbari nad Škofjo Loko, ki je v svojih povestih slikal trpke zgodbe iz domačega hribovskega okolja, je literarni zgodovinar Anton Slodnjak označil za “podobarja škofjeloških hribovcev”. Po maturi na klasični gimnaziji v Šentvidu je študiral slavistiko; služboval je kot uradnik. Pisateljsko se je uveljavil z večerniško povestjo Lovrač (1936). Pri Celjski Mohorjevi družbi sta izšli tudi njegovi večerniški povesti Bajtarji (1937) in Mlinar Bogataj (1942)

odlomek iz Mlinarja Bogataja:

• Po zaselku je završalo. Svojim dolžnikom je Bogataj določil dneve, ko morajo odšteti denar. Vse prošnje so bile zaman. Surovo jim je oponašal nehvaležnost, jim očital obrekovanje in jih dolžil, da so zmeraj rovarili zoper njega. Znova se je bil spomnil poraza v društvu in še bolj jasno mu je jelo kljuvati v srcu. "Vam bom že pokazal!" Moreča skrb se je zagrizla v duše. Bajte in kmetije, ki so bile dolžne Bogataju, so se nekam čudno stiskale vase, kot bi se bale nevidnih rok, ki so segale po njih. Pri Bajžljevih je vse obnemelo. Še živina se ni oglasila v hlevu in še muhe se niso zganile na stropu...

LETA 1969 UMRL RADIVOJ REHAR

UREDNIK, PISATELJ, PRIPOVEDOVALEC ZGODBE o JAZONU IN ARGONAVTIH PRI NAS (* 1894)

Radivoj (Franc) Rehar, po poklicu novinar, je pisal poezijo in prozo za otroke, radijske igre, utopične kriminalke, novele, povesti, romane in zgodovinske drame. Pod psevdonimom Radislav Rudan je leta 1943 izdal dvodelni roman Argonavti. V njem pripoveduje starogrško zgodbo o Jazonu in njegovih tovariših Argonavtih, ki so z ladjo Argo iskali nove plovne in trgovske poti. S Črnega morja naj bi se vračali v domovino navzgor po Donavi, Savi in Ljubljanici ter po suhem na severni Jadran

iskalec in zbiralec Marko Čuk