8. januar

LETA 1324 UMRL MARCO POLO

BENEŠKI TRGOVEC IN RAZISKOVALEC (* 1254)

Benečan Marco Polo (po mnenju nekaterih naj bi bil doma z otoka Korčule) je bil rojen pred 750 leti (leta 1254). Kot trgovec je v letih 1271-1295 prepotoval skoraj vso Azijo, po vrnitvi v domovino pa so ga v bitki zajeli Genovežani, smrtni sovražniki Benečanov. V zaporu je narekoval svoje znamenite Spomine na potovanja, ki so naleteli na velik odmev in so zanimivo branje še dandanes.

LETA 1337 UMRL GIOTTO DI BONDONE

ITALIJANSKI SLIKAR, ARHITEKT (* 1266)

Giotto je bil rojen na hribovski kmetiji severno od Firenc, po novejših raziskavah pa v Firencah. Tamkajšnji slikar Cimabue je menda odkril Giottove slike ovc na skali in prosil očeta, naj mu da fanta za vajenca. Najprej mu je pomagal v Rimu, potem pa sta odšla v Assisi v novozgrajeno baziliko Svetega Frančiška Asiškega. Še danes ni povsem jasno, kdo je avtor Frančiškovega cikla, freske očitno niso Cimabujeve, nekateri jih pripisujejo Giottu ... Okoli leta 1305 je Giotto izpeljal svoje najpomembnejše delo, poslikavo notranjosti kapele Scrovegni v Padovi, kar pomeni prvi velik korak v zgodovini renesančnega slikarstva. Tema je Odrešitev in daje poudarek na Devici Mariji, ki ji je kapela posvečena, tudi Marijino oznanjenje in Devica ljubezni, na zahodni steni prevladuje Poslednja sodba. Giottove osebe niso stilizirane ali podolgovate in ne sledijo bizantinskim modelom. So trdno tridimenzionalne, imajo obraze in kretnje, ki temeljijo na natančnem opazovanju pogumno obraz obrača v profil ali celo vstran od gledalca, navznoter in s tem postavi nove standarde figuralnega slikarstva. Slavne so njegove slike iz serije Čaščenje svetih treh kraljev, slika Žalovanje, ... Med letoma 1306 in 1311 je Giotto delal v Assisiju, kjer je naslikal freske v prečni ladji Spodnje cerkve (Kristusovo življenje, Frančiškove alegorije ...) V Firencah je naslikal oltarno sliko znano kot Ognissanti Madonna (Madona z otrokom na prestolu med angeli in preroki), ki je zdaj v galeriji Uffizi. Pomembna je tudi poslikava kapele Santa Croce, triptih Stefaneschi ...

LETA 1642 UMRL GALILEO GALILEI

ITALIJANSKI FIZIK, MATEMATIK, ASTRONOM, FILOZOF (* 1564)

Najprej je študiral medicino, potem se posvetil geometriji in postal eden od največjih fizikov in astronomov. Bil je prvi po Arhimedu je proučeval naravne pojave s poskusi. Znan je postal s svojim zakonom o hidrostatični tehtnici. Podal je zakone prostega pada, nihala in meta. Ovrgel je Aristotelovo prepričanje, da različno težka telesa padajo z različnimi hitrostmi. Proučeval je gibanje teles in ugotovil Galilejev zakon ali zakon o vztrajnosti, po katerem telo miruje ali se giblje premo enakomerno po premici s stalno hitrostjo, če nanj ne deluje nobena zunanja sila ... Leta 1592 je postal profesor matematike na Univerzi v Padovi, kjer je tudi dosegel večino pomembnih odkritij: dokazal, da se hitrost prosto padajočih teles enakomerno veča s časom ... prikazal izum daljnogleda s katerim je odkril, da Rimska cesta razpade v ogromno število zvezd slabega sijaja, podrobno je opisal številne Lunine kraterje, planine in »morja«, odkril štiri najsvetlejše Jupitrove lune, naredil prve skice Saturna, predvideval je, da je v središču gibanja Sonce, Zemlja pa kroži okrog njega kot vsi drugi planeti. Ker je podpiral Kopernikov sistem, je prišel v spor s cerkvenim naukom, leta 1616 je bilo prepovedano učenje, da se Zemlja vrti okoli Sonca in da je Sonce središče sveta. V svojem delu Dvogovor o dveh glavnih svetovnih sestavih, je izdal svoj heliocentrični sistem, zato je bil proti njemu proces, njegov nauk je bil spoznan kot krivoverski, moral se je javno odreči svojim nazorom in preživeti zadnja leta življenja v hišnem zaporu.

več:
knjiga: M. Poole, Vera in Znanost: Priročnik 8, Ognjišče, Koper 1992.

njegove misli:

• Človeka ne moremo ničesar naučiti. Moramo mu samo pomagati, da znanje odkrije sam v sebi.
  
• Ker dve resnici ne moreta nasprotvati druga drugi, je naloga modrih razlagalcev, da poiščejo pravi pomen svetiopisemskih besedil. Nedvomno se bo skladal s fizikalnimi sklepi, ki dokazujejo smisel, kakršnega so nam že prej odkrila potrebna dokazovanja.

o njem:

• Čeprav Galileo ni bil globoko duhoven, je bil iskreno veren in zvest pripadnik Cerkve. Slavno sojenje Galileu se zato ne vrti zares okoli nenehnih sporov med znanostjo in vero. (dr. Raymund Seeger)

LETA 1713 UMRL ARCANGELO CORELLI

italijanski baročni violinist in skladatelj (* 1653)

Italijanski skladatelj Arcangelo Corelli se je posvetil pisanju violinske glasbe in je bil prvi poklicni koncertni violinist v glasbeni zgodovini. Njegovo najbolj znamenito delo je Božični koncert, s katerim je počastil skrivnost Božjega rojstva, ki s ga oznanili angeli betlehemskim pastirjem. To mu je najbolj uspelo v sklepnem delu, Pastoralu, ki ga pogosto razlagajo kot glasbeno upodobitev Kristusovega rojstva.

LETA 1819 UMRL VALENTIN VODNIK

PRVI SLOVENSKI PESNIK, UREDNIK, PRERODITELJ (* 1758)

Pesnik Valentin Vodnik, sprva redovnik frančiškan, nato pa škofijski duhovnik, je najbolj znan po svoji pesmi Zadovoljni Kranjec. Njegove Pesmi za pokušino (1806) so prva literarno pomembna pesniška zbirka. V letih 1797-1800 je urejal Lublanske novice, ki so bile prvi slovenski časopis in so izhajale dvakrat oz enkrat na teden. "Rojen sim 3. svečana 1758 ob 3. uri zjutraj v Gornji Šiški na Jami pri Žibertu," se začenja daljša različica njegovega zapisa Moje življenje, pisana "na Gorjušah v bohinjskih gorah 1. rožnega cveta 1796". Tam je bil tedaj Valentin Vodnik upravitelj novoustanovljene župnije. Ta njegov zapis pa tudi vsa njegova dela spričujejo, da je izšel iz zdrave, šegave rodbine. "Bil je srčno dober, naraven in preprost, družaben in mnogostranski, njegove satirične puščice so bile hudomušne, nikoli pa ne v strupu kaljene," piše Alfonz Gspan.

več:
S. Čuk. Valentin Vodnik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (1998), 20-21.

nekaj njegovih verzov, misli:

• Slovenc, tvoja zemlja je zdrava / in pridnim nje lega najprava. / Pólje, vinograd, / gora, morjé, / ruda, kupčija / tebe rede. // Za uk si prebrisane glave / pa čedne in trdne postave. / Išče te sreča, / um ti je dan, / našel jo boš, ak / nisi zaspan. // Lej, stvarnica vse ti ponudi, / iz rok ji prejemat ne mudi! / Lenega čaka / strgan rokav, / palca beraška, / prazen bokal. (Dramilo)
• Od straže hrvaške / gor sonce mi pride / pa v nógrade laške / za góro zaíde; / z beneškega mórja / jug čelo poti, / od Štajerca bórja / me v znoju hladi. / Mi brázdjo konjiči / za hajdo, pšenico, / neutrudni dekliči / pa béljo tančico; / kaj maram, se kruha / prisluži zadôst, / ni sile trebuha / po svetu mi nôst. (...) (Zadovoljni Kranjec)
• Napoleon reče: / Ilirija vstan! / Vstaja, izdíha: / Kdo kliče na dan? // O vitez dobrotni, / kaj ti me budiš! / Daš roko mogočno, / me gori držiš! // Kaj bodem ti dala? / Pogledam okrog, / Izlóčit ne morem / skôr svojih otrok. (...) (Ilirija oživljena)
• Kdo rojen prihodnjih / bo meni verjel, / da v letih nerodnih / okrogle sem pel? // Ne žvenka ne cvenka, / pa bati se nič, / živi se brez plenka / o petju ko tič. // Kar mat je učila, / me mika zapét, / kar starka zložila, / jo lično posnet. // Redila me Sava, / Ljubljansko poljé, / navdale Trigláva / me snéžne kopé. // Vršáca Parnása / zgolj svojega znam, / inakega glása / iz gosli ne dam. (Moj spomenik)

LETA 1877 ROJEN AVGUST ŽIGON

LITERARNI ZGODOVINAR, TEORETIK, BIBLIOTEKAR IN PREŠERNOSLOVEC († 1941)

"Od opredelitev, s katerimi je poskušala literarna veda določiti bistvo Prešernovega pesniškega dela, se zdi še zmeraj najbolj daljnosežna tista, ki jo je zapisal Avgust Žigon v spisu France Prešeren, poet in umetnik (1914). Tu jo je zaokrožil v trditev, da se je Prešernu – podobno kot pred njim edino še Goetheju – posrečilo doseči sintezo antike in moderne oziroma klasike in romantike, s čimer je mišljena predvsem združitev objektivnosti in subjektivnosti, narave in duha," sodi literarni zgodovinar Janko Kos. Literarni zgodovinar in teoretik Avgust Žigon, ki ga predstavljamo ob obletnici njegove tragične smrti, je šel v zgodovino slovenske književnosti s svojo "arhitektonsko teorijo", ki jo je povzel iz umetnostne zgodovine in je po njej razlagal Prešernove pesmi. Žigon s svojim pojmovanjem Prešerna v slovenski literarni vedi ni uspel, spodbijal ga je zlasti ugledni prešernoslovec France Kidrič. Strokovnjaki so si edini, da je Žigon trajno pomemben v nekaterih novih osvetljavah in predvsem v objavah dragocenega arhivskega gradiva.

več:
S. Čuk. Avgust Žigon: Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (2011), 54-55.

LETA 1884 ROJEN FRANC KULOVEC

DUHOVNIK, POLITIK, ČASNIKAR († 1941)

Rojen v Dolenjih Sušicah pri Toplicah, v gimnazijo je hodil v Kočevju, leta 1899 je odšel v ljubljansko bogoslovje in bil 1907 posvečen. Leta 1910 je na Dunaju dokoriral iz bogoslovja in bil najprej štiri leta profesor na škofijski gimnaziji v Šentvidu, med prvo svetovno vojno je bil kurat, po njej pa je postal glavni tajnik SLS in urednik Slovenca. Bil je zelo politično dejaven, reorganiziral stranko, v novomeškem okraju je bil izvoljen za poslanca, bil je član pomembnih odborov, nekaj časa je bil tudi minister za kmetijstvo. Osnoval je tudi jug. kmečko zvezo (1919),. zagovarjal zadružništvo. Pisal je v Mentorja in Zoro, več let pa tudi uvodnike v Domoljubu. Bil je eden najtesnejših Koroščevih sodelavcev in po njegovi smrti tudi njegov naslednik. Nekaj mesecev je bil minister v vladi Cvetković-Maček v Beogradu, kjer je med nemškim bombardiranjem Beograda tudi umrl.

LETA 1896 UMRL PAUL-MARIE VERLAINE

FRANCOSKI PESNIK (* 1844)

Sprva uradnik in po burnih mladostnih avanturah se je umiril, prestopil v katoliško vero, nekaj časa je bil učitelj in tudi kmet. Je eden najpomembnejših francoskih lirikov in predhodnik simbolizma, nasprotnik vseh pravil in urejenih oblik, ... V verzih je znal mojstrsko ujeti najbolj skrita čustva. Nekaj zbirk: Romance brez besed, Dobra pesem, Galantni prazniki ...

nekaj njegovih verzov:

Gospod, to je preveč ! Resnično, ne smem. Ljubiti koga ? / Tebe? / Ah, ne! Trepečem in ne smem. Ah, Tebe ljubiti ne smem, / nečem! Nisem vreden. Ti, Roža neskončna / čistih vetrov Ljubezni, o Ti, / srce vseh svetih, o Ti, ki si bil gorečnik / Izraela, Ti, čista čebela, ki počije le / na polodprtem cvetu nedolžnosti, / kaj, jaz, jaz, da bi Tebe mogel ljubiti? Ali blazniš ? / Oče, Sin, Duh? Jaz, ta grešnik, strahopetec / ošabnež, ki dela zlo kot svojo nalogo / in ki ima v vseh svojih čutih, vonju, tipu, okusu, / posluhu, vidu in v vsem svojem bitju — ah, v vsem / svojem upanju in vsem svojem kesanju le ekstazo / naslade, v kateri se stari Adam razgreva. (Gospod, to je preveč)

Mehko poljubila je veje / mesečina bela, / v mladikah je pesem gorela, / mehkeje, mehkeje -- / ves gaj je vtihnil v sladke sni - / in le hrepenenje: preljuba ti . . . // Vsa plan se leskeče ... / In motnih valov utrip / je dahnil njen megleni kip / Vrsta dreves trepeče, / jokajoč se je veter zapletel vanje: / o sanje, sanje ... // Daljni svet kriči / od silne bolesti, / Ta tihi kraj do neba vihti / prozorni šal prelesti: / v srce moj mir izgubljen - / o smrt! - o sen! – (Mesečna noč)

Pred zimskim gozdom toži glas roga, / kot krik sirotnega srca doni / in tam pod hribom v vetru onemi, / ko blodno, v sunkih trga se iz dna. // V njem. volčja duša joka žalostna, / glas vstaja pod nebo, kjer že medli / umirajoče sonce in budi / mi čar in z njim tesnobo v dnu srca. // Da tise tožba lila bi čez breg, / se v dolgih, gostih črtah usiplje sneg, / zastre zahod, rdeče obsijan. // In zrak se zdi kot lahen vzdih mehak, / tako samoten je večer in blag, / ki mu v naročju dremlje kraj zaspan. (Sonet)

Klavir, ki ga poljublja drobna dlan, / skoz rožno sivkast se večer leskeče; / kot kril golobjih šum, tako lahan / spev star in ves utrujen že trepeče / opojno, sladko tiho, preboječe / skoz sobo, polno nje, v gasnoči dan. (Klavir ...)

Samoten, hladen stari park molči, / dve senci sta po tihem skozenj šli. // Oči so mrtve, ustnice kot led / in komaj slišati je dih besed. // Samoten, hladen stari park molči, / a v sencah dveh preteklost govori. (Sentimentalen pogovor)

Čujte pesem: sladka je, plaha, / skromna in tiha in joče, / le ker vam ugajati hoče - / kaplje trepet vrhu maha! // Znana (in draga?) beseda / bila je, a zdaj je zastrta / kakor vdova potrta, / ponosna kot ona seveda; // in sape tresó nje tančico, / ki v dolgih gubah skriva / in kakor zvezdo razkriva / osuplemu srcu resnico. (...) (Čujte pesem)

LETA 1906 ROJEN ANTON TRSTENJAK

DUHOVNIK, FILOZOF, ANTROPOLOG, PSIHOLOG IN TEOLOG († 1996)

"Vsako stvar, ki jo delam, delam kot duhovnik. Tudi znanstveno delo. Kajpada s tem ni rečeno, da tudi vsebinsko vnašam vanj neke teološke stvari. Ravnam se po metodičnem principu znanstvenih zvrsti: v psihologiji sem samo psiholog, če bi pisal filozofijo, bi se držal izključno filozofskih metod, če bi pisal filozofijo, bi se držal izključno filozofskih metod, če bi pisal teologijo, bi bil samo teolog," je povedal filozof in psiholog profesor dr. Anton Trstenjak, ko je bil novembra 1971 prvič "gost meseca" v našem Ognjišču (drugič se je našemu povabilu odzval ob svoji sedemdesetletnici januarja 1976). Pisal je ogromno; njegove knjige in članke lahko razvrstimo v pet ali šest glavnih skupin: psihološka, antropološka, filozofska, kulturološka, narodnostna ter teološka dela (edino večje povsem teološko delo je knjiga duhovnih vaj za duhovnike Da bi bili z Njim, Tinje 1975). Dobra polovica vseh njegovih knjig je s področja psihologije. Povečini so znanstvena, namenjena predvsem strokovnjakom, preprostejše bralce pa je znal čudovito nagovoriti s svojimi poljudno strokovnimi knjigami življenjske psihologije, kakor jih je imenoval sam. Naštejmo te knjige, ki so v zelo visokih nakladah izhajale pri celjski Mohorjevi družbi: Med ljudmi (1954), Pota do človeka (1956), Človek v ravnotežju (1957), Človek v stiski (1960), Če bi še enkrat živel (1964), Človek samemu sebi (1971), Človek in sreča (1974). O teh knjigah je dejal: "Znanstvenik mora dajati nekaj tudi za življenje in mislim, da so ravno te knjige dale to, kar morda kdaj kdo v mojih predavanjih pogreša."

več: ČUK, Silvester. Anton Trstenjak. (Pričevanje). Ognjišče, 2006, leto 42, št. 1, str. 22-23.

nekaj njegovih misli:

• Sodobni človek ne išče in ne priznava več Boga ozvezdij in vsemirskih daljin, temveč hoče Boga neposredne človeške navzočnosti, bližine in topline, ki seva iz dobrote človeških src.
  
• Religijo bratstva lahko uresničuje samo družba, sredi katere stoji On, v katerem "se je razodela dobrotljivost in ljubeznivost Boga, našega Odrešenika"; samo družba, ki stoji v znamenju Sina človekovega.
  
• Neskončna Božja dobrota je tako rekoč nevidna spremljevalka in sopotnica vsakega dobrega človeškega dejanja; vsako dobro človekovo dejanje je tako rekoč pečat, žig, znamenje Božje dobrote na človeku.
  
• Noben blagoslov in nobena človeška in Božja oblast ne more zagotoviti trdnosti zakona, če zakonci vse življenje vsak dan ne sodelujejo enako goreče, kakor so takrat, ko so drug drugega snubili.
  
• Vse smo storili za vzgojo otroka, za lastno vzgojo pa nič ali malo. Zato smo otroka tudi "preveč" vzgojili, sebe pa premalo.
  
• Starši, ki zahtevajo od otrok pokorščino, se navadno premalo zavedajo temeljne zakonitosti: pokorščina je odgovor na ljubezen.
  
• Starši se zelo motijo, če mislijo, da morajo "za vsako ceno zmagati". Prava vzgojna zmaga je pridobitev otroka za svoje vzore, da jim sledi.
  
• Vse, kar je odločilnega in velikega, govori iz tišine, iz dna duše, ne pa z jezikom in glasovnim hrupom.
  
• Ljudje potrebujejo Boga neposredne človeške navzočnosti, bližine in topline, ki seva iz dobrote in modrosti človeških src.
  več:
  

LETA 1920 ROJEN CIRIL CVETKO

SKLADATELJ, DIRIGENT, GLASBENI PEDAGOG, PUBLICIST († 1999)

Ciril Cvetko, mlajši brat muzikologa Dragotina Cvetka, se je po diplomi iz dirigiranja v Ljubljani izpopolnjeval v Pragi in Parizu. Skoraj vsa ustvarjalna leta je deloval v Ljubljani na raznih glasbenih ustanovah: bil je vodja glasbenega oddelka na Radiu, dirigent Opere direktor Slovenske filharmonije, umetniški direktor Opere, profesor na Akademiji za glasbo. Ukvarjal se je tudi s skladanjem. O glasbi je veliko pisal, med drugim knjigi Opera in njeni mojstri (1963) in Pogled v glasbeno umetnost (1964).

LETA 1935 ROJEN ELVIS AARON PRESLEY

AMERIŠKI PEVEC IN FILMSKI IGRALEC († 1977)

‘Kralj rock'n'rolla’ se je rodil na današnji dan leta 1935 v revni leseni baraki v kraju Tupelo (Mississippi). Njegovi starši so bili preprosti delavci na plantaži. Leta 1948 se je družina Presley preselila v Memphis (Tennessee). Tu je Elvis, ki ga je obdajala skrbna ljubezen matere, končal osnovno in srednjo šolo. Po maturi se je zaposlil kot voznik tovornjakov. Ves čas pa ga je spremljala pesem. Leta 1953, ko je Bill Haley s svojo skupino Conets sprožil rock'n'roll v filmu ‘Rock around the clock’, je Elvis hotel na izviren način voščiti svoji materi rojstni dan. Šel je v diskografski studio in za dva dolarja posnel pesem z naslovom ‘All's right, Mama’ (Vse je prav, mama). Pesem je bila sprejeta z navdušenjem, mladi so hoteli vedeti, kdo je ta nova zvezda. Tako se je začela njegova blesteča kariera. Leta 1955 je posnel svojo prvo ploščo, ki je postala hit (Heartbreak Hotel). Spretno je mešal Country & Western, Gospel in blues, potem pa se je omejil na rock'n'roll. S svojim načinom oblačenja in s svojo frizuro je vpeljal novo modo. Leta 1956 je posnel šest plošč, katerih prodaja je šla v milijone. Samo v tem letu je njegov menažer Tom Parker spravil v žep 10 milijonov dolarjev od prodanih plošč! Leto 1957 je bilo še uspešnejše: 10 zlatih plošč. V dvajsetih letih življenja je izdal 97 plošč in bil na vrhu glasbenih lestvic kar 996 tednov. Od leta 1960-75 je izdal 52 albumov, v času življenja 600 milijonov plošč. Uveljavil se je tudi v filmih: posnel jih je 34 (kakšne posebne umetniške vrednosti nimajo, v promet pa so šli odlično). Z uveljavitvijo Beatlesov v ZDA (1964) je Elvisova slava nekoliko zbledela. Leta 1969 se je ‘kralj’ vrnil s socialno-kritično popevko ‘ln the Ghetto’ (V getu). Elvis Presley je bil za cel rod Američanov simbol življenjske moči, radoživosti, simbol upora mlade generacije zoper narejeno moralo njihovih staršev. Z navdušenjem so poslušali njegove popevke, ki so jim bile blizu po besedilu in po ritmu. Ob Elvisu je zrasla cela industrija, ne samo gramofonskih plošč, ampak tudi majic, kavbojk in raznih drugih predmetov, ki so jih mladi kupovali zaradi svojega idola.

več:
S. ČUK, Umrl je Elvis Presley: Glasba, v: Ognjišče 10 (1977), 46-47.

1941 UMRL LORD ROBERT BADEN-POWELL

USTANOVITELJ SKAVTSKEGA GIBANJA (* 1857)

Robert Baden-Powell (Bi-Pi) velja za ustanovitelja skavtov. Rodil se je 22. februarja leta 1857 v Londonu. Kot otrok je bil veliko v naravi, pokazal pa je tudi izreden socialni čut. Znal je imenitno risati, kazal pa je tudi druge sposobnosti: na sprejemnih izpitih za vojsko je bil zelo uspešen in kot vojak prepotoval veliko sveta. Izžareval je svojo vedro osebnost in bil zelo priljubljen. Med branjenjem obkoljenega mesta v Južni Afriki je ugotovil, da so mladi sposobni opraviti vsako nalogo, če jim le zaupaš in jim daš svobodo. Njegova knjiga o izvidništvu je tako postala prava uspešnica, ki so jo brali predvsem mladi. Zapustil je vojsko in se posvetil vzgoji. Prvi skavtski tabor je pripravil 25. julija 1907 (začetek skavtstva) na otoku Brownsea na jugu Anglije. Pri tem je bil tako uspešen, da se je odtlej večinoma ukvarjal le še s skavti. Tudi njegova žena Olave je bila rojena 22. februarja (1889), zato na ta dan skavti praznujejo Dan spomina, ko se spominjamo vseh skavtinj in skavtov sveta. Leta 1913 je ustanovil volčiče in volkuljice - čez štiri leta pa še popotnike in popotnice. Danes ja na svetu več kot 40 milijonov aktivnih skavtinj in skavtov.

Robert Baden-Powell je skavte vedno učil, naj poslušajo glas vesti in častijo Boga. »Dragi skavti! Živel sem presrečno življenje in slehernemu izmed vas želim enako. Verjamem, da nas je Bog postavil v ta imenitni svet zato, da bi bili srečni in bi uživali življenje. Sreča ne pride od bogastva, tudi ne zgolj od uspešne kariere, niti od pretiranega prizanašanja samemu sebi. Korak k sreči je pridobiti si zdravje in moč zdaj, ko ste še fantje, da boste koristni in tako uživali življenje kot možje. Preučevanje narave vam bo pokazalo polno lepih, prekrasnih stvari, ki jih je Bog ustvaril, da bi uživali v njih. Bodite zadovoljni s tem, kar vam je dano in napravite iz tega kar največ. Ne glejte mrke, temveč svetlo plat stvari. Na resnično pravi poti k sreči pa je tisti, ki srečo deli z drugimi. Poskusite zapustiti ta svet za spoznanje boljši, kot ste ga prejeli ... Naj vam Bog pomaga pri tem.« To je zadnje (nekoliko skrajšano) pismo-oporoka Roberta Badena-Powella prijateljem skavtom, katerim je posvetil velik del svojega življenja.

več:
S. Čuk, Robert Baden-Powell: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2015), 38-39.
M. Erjavec; T. Kavčič, Vedno pripravljeni že 25 let: Tema meseca, v: Ognjišče 9 (2015), 98-103.

nekaj njegovih misli:

• Prisilite se, da v trenutkih zmede ostanete mirni in ne izgubite glave. Pomislite, kaj bi bilo najbolje storiti, in storite to takoj!
  
• Skavtstvo je za vse, vendar niso vsi za skavtstvo.
  
• Na pravi poti k sreči je tisti, ki skrbi za srečo drugih. Skušajte zapustiti ta svet za spoznanje boljši, kakor ste ga prejeli.
  
• Sreča je rezultat dejanskega dela. A na pravi poti do sreče je tisti, ki jo deli z drugimi.
  
• Delaj tako, da bo tvoj dejanja in misli vodila ljubezen.
  
• Samo na taboru se more skavt resnično in pravilno naučiti spoznati naravo, saj je z njo v stiku vsak trenutek dneva in noči.
  
• Človek, ki je slep za lepoto narave, je izgubil polovico volje do življenja.
  
• Vzemite življenje kot igro in svet kot igrišče.
  
• Skavtstvo je odgovorna igra.
  
• Niti plačila, niti nagrade ne dobimo za slućenje, toda prav to nas osvobaja. Ne delamo za delodajalca, temveč za Boga in za lastno vest.
  
• Nekdo je rekel, da mladim manjka okolje. Mi okolje imamo in ga lahko ponudimo v skavtstvu. Tisti, kar je Big dal na razpolago vsem: znak, radost in biti koristen drugim.
  
• Sreča naroda ni toliko v moči njegovega orožja kot v značaju njegovih ljudi.
  
• Glej daleč, in ko misliš, da že gledaš daleč, glej še dlje.

LETA 1978 RAZGLAŠENA OBNOVLJENA KOPRSKA ŠKOFIJA

Cerkev na Slovenskem je končno postala pravno urejena enota ali metropolija. To je bilo slovesno potrjeno z razglasitvijo obnovljene samostojne koprske škofije. V sončno nedeljsko jutro 8. januarja 1978 je vernike Primorske zbudilo pritrkovanje zvonov. Ob 10. uri se je iz škofijske hiše v Kopru razvil sprevod, v katerem je bilo okoli 100 duhovnikov in bogoslovcev ter 9 škofov. Potem ko je škofijski kancler msgr. Ivan Kobal prebral slovenski prevod papeških listin o ustanovitvi samostojne koprske škofije in o imenovanju dosedanjega apostolskega administratorja škofa dr. Janeza Jenka za rezidencialega ali rednega koprskega škofa, je novi škof množici vernikov, ki so napolnili veliko stolnico do zadnjega kotička, pokazal izvirni listini na pergamentu. Sledilo je ustoličenje novega škofa, ki sta ga izvršila apostolski pronuncij v SFRJ nadškof Michele Cecchini ter ljubljanski nadškof in metropolit dr. Jožef Pogačnik. Nadškof Pogačnik je v govoru po evangeliju orisal zgodovino koprske škofije od najstarejših časov do današnjih dni. Zbranim duhovnikom in vernikom je toplo priporočil čim tesnejše sodelovanje s škofom, kajti le edinost omogoča rast. Zastopniki primorskih župnij so prinesli k oltarju simbolične darove - sadove domače zemlje in vode: ribe, sol, kruh, vino, oljčno olje. Ti darovi so med mašo krasili oltar, ob katerem je bilo 9 škofov. Z njimi je somaševalo še 85 duhovnikov. Koprski stolni pevski zbor je doživeto zapet mašo Kristus je vstal domačega skladatelja Štefana Kovača. Z navdušenim petjem in z enoglasno molitvijo je sodelovala pri evharistični daritvi vsa cerkev. Pri slavnostnem kosilu v hotelu Žusterna so se zvrstile zdravice. Prvi je spregovori! domači škof Jenko, ki je predstavil tudi zastopnike republiških in občinskih organov oblasti. V njihovem imenu je novi škofiji in njenemu škofu čestital Stane Kolman, predsednik komisije SRS za odnose z verskimi skupnostmi.

več:
S. ČUK,. Praznik nove slovenske škofije: Dogodek, v: Ognjišče 2 (1978), 24-25.

LETA 1986 UMRL STANKO TROBINA

duhovnik, zborovodja, glasbeni zgodovinar (* 1907)

Štajerski duhovnik Stanko Trobina je bil profesor glasbe in o glasbi je veliko pisal. Njegovo najpomembnejše delo je knjiga Slovenski cerkveni skladatelji (Obzorja, Maribor 1972). To je prva knjiga na Slovenskem, ki sistematično obravnava cerkveno glasbo v vseh njenih zvrsteh ter na kratko predstavi slovenske cerkvene skladatelje od začetka do sodobnosti. Predstavil je kakih slovenskih cerkvenih skladateljev, pri pomembnejših je podal tudi njihovo življenje in delo z oceno in sliko.

LETA 2006 POSVEČEN ŠKOF ANTON JAMNIK

»Naš čas veliko bolj odprt za oznanjevanje evangelija, kakor je videti na prvi pogled,« je v nedeljo, 8. januarja 2006 ob svojem posvečenju v ljubljanski stolnici dejal novi ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik, ki si je za škofovsko geslo izbral besede iz Janezovega evangelija: »Vi ste moji prijatelji«. Prav posvečenje je dokazalo, da ima novi škof veliko prijateljev, ki si jih je nabral v dosedanjem delu v Gospodovem vinogradu, zlasti med svojim delovanjem v Zavodu sv. Stanislava. Številni med njimi so na slovesnosti posvečenja tudi sodelovali, še posebej s petjem in igranjem. »Ti, predragi brat Anton, ki te je Gospod izbral, pa se zavedaj, da si vzet izmed ljudi in za ljudi postavljen v tem, kar se nanaša na Boga. Škofovstvo namreč pomeni služenje, ne čast,« pa je novemu škofu položil na srce ljubljanski nadškof in metropolit Alojz Uran, ki je bil glavni posvečevalec škofa Jamnika, soposvečevalca pa sta bila nekdanji ljubljanski nadškof Franc Rode in mariborski škof Franc Kramberger.

iskalec in zbiralec Marko Čuk