5. avgust

LETA 1696 ROJEN LOVRENC POGAČNIK

DUHOVNIK, JEZUIT, PRIDIGAR IN NABOŽNI PISATELJ († 1768)

Študiral moralno teologijo in cerkveno pravo, po posvečenju pa je v glavnem pridigal po različnih krajih avstrijske jezuitske pokrajine (40 let). Leta 1762 je postal pridigar v Trstu, potem v Zagrebu, kjer je ostal do svoje smrti. Videl je, da pri svojem delu med ljudmi potrebuje tudi slovenska in nemška besedila, zato je začel pisati. Najpomembnejša njegova knjiga je prvi obredniški priročnik s slovenskimi besedili (Compendium ritualis labacensis cum appendice germanica et carniolica pro assistentia maribundorum).

LETA 1808 ROJEN EMANUEL JOSIP KOVAČIČ

DUHOVNIK IN PISATELJ († 1867)

Študiral v Novem mestu in bogoslovje v Ljubljani, kjer je bil posvečen ter služboval v Dolini, Žminju in bil kanonik v Trstu. Opravljal je tudi službo šolskega nadzornika in se trudil, da se v šoli uporablja tudi slovenščina. Prve pesmi je objavljal že v Kranjski čbelici (prvi je opisoval naravo), bil je sodelavec Drobtinic, Zgodnje Danice ... Napisal je tudi zgodovino tržaške škofije (v rokopisu) ter nekaj življenjepisov pomembnih mož, duhovnikov (Matevž Ravnikar, Jožef Balant ...)

LETA 1861 UMRL JOSIP DROBNIČ

DUHOVNIK, KULT. ORGANIZATOR, PUBLICIST, PREVAJALEC (* 1812)

Rodil se je leta 1812 pri Sv. Emi ob Sotli, gimnazijo je obiskoval v Celju, licej v Gradcu, nato pa bogoslovje v Celovcu in leta 1839 postal duhovnik. Kot kaplan je deloval v raznih župnijah, nazadnje (od leta 1857 do smrti) je učil slovenščino v Gradcu. Kot dijak je zbiral narodne pesmi za Stanka Vraza, ki ga je pridobil za ilirske ideje. Za našo književno zgodovino je njegova največja zasluga, da je leta 1850 v Celju ustanovil Slovensko bčelo, prvi leposlovno-poučni list v slovenskem jeziku.

LETA 1879 ROJEN P. AVGUŠTIN KOSTELEC

CISTERCIJANSKI REDOVNIK, OPAT († 1963)

Na današnji dan je bil rojen "veliki" opat p. dr. Avguštin Kostelec. Vzdevek "veliki" mu gre zato, ker je "nad šestdeset let svojega življenja posvetil Stični, ki je največ tudi po njegovi zaslugi tudi v naši novi družbi dosegla tisti ugled, ki ga je nekoč imela" (Jože Gregorič). Stiški opat je bil 39 let, za samostan pa je skrbel 41 let. V težkih časih po drugi svetovni vojni je kljub nagajanju in preganjanju ustvarjal pogoje, da je Stična vse bolj postajala to, kar je danes nekakšen "slovenski Taize".

... več o njem preberite v rubriki obletnica meseca 03_2003

njegovo razmišljanje:

Klic in zgled sv. očeta ju zbudil med katoliškimi narodi novo gibanje za cerkveno edinstvo. Ali se bom o tudi Slovenci odzvali klicu sv. očeta? Že po naravni zemljepisni legi smo kot nekak most med vzhodnimi in zahodnimi narodi. Naše narodno sorodstvo z vzhodnimi narodi, posebno z Rusi, nam je kot naravna zapoved ljubezni, da skušamo privesti svoje brate nazaj k materi sveti katoliški Cerkvi (Bogoljub, julij 1939).

LETA 1905 UMRL ANTON AŽBE

SLIKAR (* 1862)

Slovenski slikar Anton Ažbe se je šolal najprej pri J. Wolfu v Ljubljani, študij je nadaljeval na Dunaju in v Münchnu, kjer je leta 1891 je odprl lastno korektorsko šolo, ki je kmalu postala znamenita Ažbetova šola, v kateri je poučeval do sto in več študentov iz vse Evrope in tudi iz Amerike, med njimi tudi slovenski impresionisti Jakopič, Jama, Grohar in Sternen. Znana je Ažbetova slika Zamorka (1895).

LETA 1909 ROJEN JOSIP KRAVOS

PROSVETNI DELAVEC IN PISATELJ († 1972)

Iz Dobravelj na Vipavskem, kjer se je leta 1909 rodil, je 14-leten odšel v Trst in se izučil za krojača. Vključil se je v tamkajšnjo slovensko skupnost. Pod fašizmom je njegova krojaška delavnica bila ilegalno prosvetno središče. Po vojni je sodeloval v raznih slovenskih društvih. Veliko je tudi pisal; zgodbe iz njegovega otroštva je Goriška Mohorjeva družba izdala v knjigi Kuštrava glava (1972), pri Založništvu tržaškega tiska je izšla njegova knjiga Moje in vaše zgodbe (1975) o življenju pod fašizmom.

LETA 1912 ROJEN ABBE PIERRE

FRANCOSKI DUHOVNIK, KAPUCIN, ZAŠČITNIK BREZDOMCEV († 2007)

"Emavs, ime vasi, povzema vse življenje in delo Abbé Pierra... Emavs je pot... Žalostna pot, ki lahko postane obljuba upanja. V tem dogodku prvega velikonočnega večera je Abbé Pierre videl vse svoje poslanstvo. Leta 1949 je začel okoli sebe zbirati brezdomce in klateže. Po pariških smetiščih so pobirali papir, cunje in druge odpadke. Kar je bilo uporabnega, so očistili ter prodali in gradili družinske hiške. Druščina si je nadela ime občestvo Emavs in danes živijo podobne po vsem svetu. Bil je spoštovan kot "pričevalec pristnega evangelija", se je proti koncu svojega življenja umaknil v samotno vasico Esteville pri Rouenu, kjer je živel na stari kmetiji, preurejeni v dom za brezdomce. Streho je delil s kakšnimi tridesetimi "kompanjoni" in zanje vsak dan maševal, drugače pa je v svoji skromni sobici molil, bral, študiral, sprejemal obiske. Pogosto so prihajale skupine šolarjev in mladih, ki so z občudovanjem gledali tega starega moža, o katerem so veliko slišali, in 'v živo' čutili, da iz njega izžareva dobrota Jezusovih blagrov, ki jih je vse življenje skušal čim zvesteje uresničevati. Hiša ima pomenljivo ime Postaja (La Halte). "To je moja zadnja postaja na potovanju k Neskončnemu," je dejal Abbe Pierre, ki si je na vaškem pokopališču že deset let pred smrtjo izbral prostor za grob. "Smrti se nikoli nisem bal," je priznal nekemu časnikarju in ga prosil: "Prosi ljubega Boga, naj me čimprej vzame k sebi!"

»S svojim pozivom k 'uporu dobrote' po valovih Radia Luksemburg 1. februarja 1954 je začel svoj boj za pomoč brezdomcem in vsem, ki so bili na robu preživetja ter se za vedno zapisal v srce francoskega naroda," je pri maši zadušnici za pokojnega Abbé Pierra v pariški katedrali Notre-Dame 26. januarja 2007 dejal lyonski nadškof kardinal Philippe Barbarin. "Smisel svojega dela je videl v tem, da ljudem vrne njihovo človeško dostojanstvo."

... več o njem preberite v rubriki pričevanje 07_1999 in 03_2007

nekaj njegovih misli:

Če hočemo biti prepričljivi verniki, mora biti vsem očitno, da si ne domišljamo, da vera daje odgovor na vse. To ni res. Mi vsi doživljamo ure, ko se nam, kot na Jobovih ustnicah, zastavljajo vprašanja in pomisleki, kajti trpljenje in bolečina sta prehuda.
Naša zahodna družba je obsedena od potrošništva in malikovanja denarja. To je prekleta družba ... Poudariti moram še nekaj: ta družba boleha za samozadostnostjo: misli, da sama sebi zadošča; samozadostnost pa je zanikanje ljubezni.
Zdravilo zoper bolezen naše družbe je: znova odkriti duha blagrov, zasidrati se na vrednotah, ki jih razglašajo. Blagri morajo navdihovati naše obnašanje; dejal bi, da je treba blagre izvajati tudi v politiki - postati morajo naše moralno vodilo.
Smo svobodna bitja, edina svobodna bitja med milijardami galaksij vsega vesolja. To mora nekaj pomeniti: svobodni smo bili ustvarjeni zato, da bi ljubili.
Če nismo pripravljeni naše obhajilo s posvečenim kruhom dopolniti z drugo resnično navzočnostjo Kristusa v svetu, se pravi, z njegovo navzočnostjo v trpečih in ubogih, lahko naše zakramentalno obhajilo postane pravo bogoskrunstvo.
Radi delimo ljudi na verne in neverne. Jaz pa jih rajši delim na take, ki so odprti za druge, in take, ki obožujejo sami sebe.
Nič ni hujšega, kakor občutek, da si odveč. Vedno ponavljam: vsi smo potrebni. Svet je kakor velik gozd: če so v njem samo mlada drevesa, ni zdrav, potreben je tudi humus, ki je sad starih dreves ...
Podobno so tudi stari ljudje potrebni mladim.
Mladi, sprašujete me o Bogu. Odgovarjam vam: ne pozabite na tisto radost, ki je z besedami ni mogoče izraziti. Prejeli ste namreč najbolj dragocen dar, da ste mogli okušati, kako lepo je pomagati drugim. Tudi če o teologiji nimate pojma, veste, kakšen je okus ljubezni. Razumeli ste, kaj je Bog.
Zakon življenja pomeni služiti najbolj slabotnim in tistemu, ki najbolj trpi ... Beda sveta nam služi za to, da se naučimo ljubiti, da čim bolje izkoristimo tisto malo časa, ki ga imamo.
Beda sveta nam služi za to, da se naučimo ljubiti, da čim bolje izkoristimo tisto malo časa, ki ga imamo.
Kako rad bi videl, da bi vsem starim in slabotnim znali reči: "Pridi, čakal sem te. Nisi nekoristen, potrebujemo te!"
To, kar imenujemo vera, je gotovost, da more vsakdo ljubiti svojega bližnjega in biti ljubljen. Graditi je mogoče samo na ljubezni.
Bolj ko postajam star, bolj se zavedam, da sta v življenju dve bistveni stvari, ki se jima je nemogoče odpovedati: ljubiti in umreti.
Odpuščanje je na neki način materinska poteza Boga. Ljubeča mati otroku vedno odpušča.
Verovati pomeni živeti, živeti pomeni ljubiti, ljubiti pomeni služiti najprej tistemu, ki najbolj trpi in je v njem poteptana podoba Boga.
Prijatelji moji, nikoli ne pozabite, da mora biti v življenju na prvem mestu skrb, da vsakomur zagotovite pravičnost.
Simbol svobodnega človeka je človek, ki ljubi.
Sleherna človeška ljubezen je prepletena s trpljenjem.

LETA 1925 ROJEN IVAN ŠČEK

GLASBENI PEDAGOG , SKLADATELJ, DIRIGENT († 1972)

Skladatelj Ivan Šček (s psevdonimom Štefan Kovač, ker je bil njegov oče kovač) je prvi glasbeni pouk dobil v župnijski cerkvi v rodni Vipavi. Po končanih glasbenih študijih je kot profesor in skladatelj deloval na Obali. Dolga leta je vodil pevski zbor koprske stolnice. Prvi je v Sloveniji uglasbil novi (pokoncilski) mašni obred.

LETA 1984 UMRL VILKO FAJDIGA

DUHOVNIK, TEOLOG IN PROFESOR OSNOVNEGA BOGOSLOVJA (* 1903)

Pred drugo svetovno vojno je bilo v Cerkvi na Slovenskem ogromno verskega tiska (1 dnevnik, 9 tednikov, 43 mesečnikov). Novi oblastniki so vse to zatrli, konec leta 1945 so dovolili, da so izšle prve številke ljubljanskega cerkvenega lista Oznanilo, ki je s prekinitvami in v omejeni nakladi izhajal do junija 1952. Glavni urednik je bil dr. Vilko Fajdiga, profesor apologetike (osnovnega bogoslovja) na Teološki fakulteti v Ljubljani. Njegova predavanja so izšla v skriptih Praktična apologetika (1964, ciklostil).

... več o njem preberite v rubriki gost meseca 07_1983

nekaj njegovih razmišljanj:

Ko začenjaš novo leto, pomisli, da je oko, ki vse vidi, dobrotno, očetovsko božje oko, ki so pred njim razgrnjene vse skrivnosti, tudi skrivnost tvoje bodočnosti in tega leta, ki je pred teboj; da je močna in zvesta božja roka, ki te hoče voditi skozi to leto.
Vera daje vzgoji širša obzorja, večnostni odmev in utemeljenost vseh nravnih načel.
Vemo, da je Marija zraven povsod, kjer je Kristus, in da je v vseh časih veljalo: po Mariji k Jezusu.
Vse oblike zapuščenosti, ki morajo človeka na zemlji zadeti, so zadele Gospoda, da bi bili mi manj zapuščeni.

LETA 1992 UMRL LEOPOLD ANDREE ml.

SLO. INŽENIR ELEKTROTEHNIKE (* 1910)

Osnovno šolo je obiskoval v Novem mestu, gimnazijo in tehniško fakulteto pa v Ljubljani. Pred vojno je bil asistent na Inštitutu za strojništvo, po ustanovitvi Fakultete za strojništvo Univerze v Ljubljani (1946) je deloval tam kot profesor in predstojnik. Njegovo znanstveno delo je bilo usmerjeno v raziskavo merilnih metod v strojništvu s posebnim poudarkom na področju parnih kotlov in kakovosti izgorevanja. S svojimi raziskavami je vzbudil veliko zanimanja v industriji v tedanji Nemčiji.

LETA 2003 UMRLA s. VENDELINA (MARIJA) ILC

REDOVNICA, PRILJUBLJENA SLOVENSKA UČITELJICA KUHANJA (*1916)

Sestra Vendelina (Marija Ilc) se je rodila v Dolenjih Lazah pri Ribnici na Dolenjskem v družini z devetimi otroki, od katerih se jih je kar šest izbralo duhovni poklic: štiri dekleta so vstopila k šolskim sestram, ena sestra je postala karmeličanka, brat pa je postal duhovnik.
Osemnajstletna Marija je vstopila v noviciat šolskih sester v Mariboru in leta 1934 postala redovnica. V Mariboru je naredila šolo za učiteljico gospodinjskih šol in tečajev. Takoj je začela poučevati. Po vojni, ko je bilo delo sester ovirano, so jo poklicali na gospodinjsko šolo šolskih sester v Šentrupertu pri Velikovcu na avstrijskem Koroškem, kjer je ostala deset let.
Leta 1969 se je vrnila v Slovenijo, kjer je tudi vodila gospodinjske tečaje. Bila je hišna predstojnica, več mandatov tudi provincialna predstojnica. Od leta 1987 je živela na Brezjah, kjer je leta 2003 tudi umrla. V tem času je skupaj z Edvino Novak pripravila več knjig kuharic. Pri založbi Ognjišče smo ponatisnili knjigo Zmeraj sestra Vendelina.

LETA 2004 UMRL FRANCE ADAMIČ

prvi slovenski doktor sadjarstva (* 1911)

Mlajši brat slovensko-ameriškega pisatelja Louisa Adamiča, rojen v Prapročah pri Grosupljem. Osnovno šolo je obiskoval v Grosupljem, srednjo v Ljubljani, agronomijo pa v Beogradu, kjer je tudi doktoriral. Poučeval je na Sadjarsko-vinarski šoli v Mariboru, na Kmetijski šoli v Celju, od leta 1961 do upokojitve je predaval na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, kjer je bil predstojnik katedre za sadjarstvo. Raziskoval je domače in tuje tipe sadnih rastlin. Bil je direktor Inštituta za sadjarstvo v Mariboru in Kmetijskega inštituta Slovenije. Veliko je tudi pisal.

LETA 2007 UMRL JEAN-MARIE LUSTIGER

pariški nadškof in kardinal (* 1926)

V enainosemdesetem letu življenja je 5. avgusta 2007 v Parizu umrl bivši nadškof francoske prestolnice kardinal Jean-Marie Lustiger. Že leta 2004 je sestavil nagrobni napis, v katerem je povedal vse o sebi. "Rojen sem bil kot Jud. / Prejel sem ime Aron / po dedu mojega očeta. / Ko sem po veri in krstu / postal kristjan, / sem ostal Jud / kot apostoli. / Za svoje svete zavetnike sem imel / velikega duhovnika Arona, / apostola Janeza, / Marijo, polno milosti. / Papež Janez Pavel II, / me je imenoval za 139. nadškofa Pariza. / Ustoličen sem bil 27. februarja 1981. / Tukaj sem izvrševal svoje poslanstvo. / Vsi, ki hodite tod mimo, molite zame. Aaron Jean-Marie kardinal Lustiger, pariški nadškof." Svoje zadnje bivališče - čakalnico za vstajenje - je dobil v pariški stolnici Notre-Dame. "Kardinal Lustiger je bil velika osebnost v duhovnem, moralnem, intelektualnem in verskem življenju Francije," je o njem dejal nekdanji francoski predsednik Nicolas Sarkozy.

... več o njem preberite v rubriki pričevanje 10_2007

nekaj njegovih misli:

Na moč zla je mogoče odgovoriti samo s še večjo močjo ljubezni.
Judje in kristjani so varuhi razodetja edinega Boga in njegovega načrta, da vse ljudi nekoč privede skupaj.

iskalec in zbiralec Marko Čuk