3. september

LETA 1852 ROJEN FRAN CIMPERMAN

PESNIK CVETOČE POMLADI († 1873)

Rodil se je v revni ljubljanski družin, po končani osnovni šoli se je šel najprej učit za stavca, nato za knjigoveza, zaradi slabega zdravja je stopil v gimnazijo, a je kmalu po maturi umrl. Prve pesmi nabožne in domoljubne vsebine je objavljal že kot četrtošolec, za njegove kasnejše pesmi je značilna ljubezen do narave: v njih prevladujejo vesela čustva, pomladna razpoloženja, ljubezen do svojcev, zlasti do matere, zbrane pesmi, brez nabožnih, je po pesnikovi smrti izdal njegov brat Josip.

LETA 1854 UMRL CHRISTOPH SCHMID

NEMŠKI DUHOVNIK, MLADINSKI PISATELJ (* 1768)

Nemški pisatelj Christoph Schmid, katoliški duhovnik, šolski inšpektor in ravnatelj, je bil v prvi polovici 19. stoletja zelo priljubljen mladinski pisatelj. Snov za svoje poučne zgodbe, pisane v čustveno poudarjenem tonu, je zajemal iz viteških zgodb, legend in Svetega pisma. Doživele so veliko prevodov in priredb v slovenščino. Matevž Ravnikar je prevedel njegove Zgodbe svetega pisma za mlade ljudi (1817). Janezu Ciglerju so Schmidove povesti dale pobudo za prvo slovensko izvirno povest Sreča v nesreči (1836).

LETA 1869 ROJEN FRIDERIK PREGL

SLOVENSKO-AVSTRIJSKI ZDRAVNIK IN KEMIK, EDINI SLOVENSKI NOBELOVEC († 1930)

Rodil se je v Ljubljani, kjer je končal osnovno šolo in gimnazijo. Kasneje se je z mamo preselil na Dunaj in tam študiral medicino. Najprej je opravljal poklic rednega profesorja na univerzi v Innsbrucku ter bil tudi rektor graške univerze. S svojim znanstvenim delom in dosežki je postal član dunajske akademije znanosti in leta 1923 prejel Nobelovo nagrado za kemijo (odkritje originalne metode mikroanalize organskih snovi). Kljub temu, da so ga vabili v Ljubljano pa je ostal v Gradcu in deloval v glavnem na področju Avstrije. Do leta 2016 je bil Friderik Pregl edini slovenski znanstvenik, ki je samostojno prejel to najvišjo nagrado. Leta 2016 je Nobelovo nagrado za fiziko prejel F. Duncan Haldane (skupaj z Davidom J. Thoulessem in Johnom M. Kosterlitzem), ki je tudi naše gore list -  po očetu škotskega, po materi (Ljudmila Renko) pa slovenskega rodu.

LETA 1883 UMRL IVAN SERGEJEVIČ TURGENJEV

RUSKI PISATELJ IN DRAMATIK (*1818)

Iz plemiške družine, zelo dobro je poznal socialne razmere v Rusiji in o tem tudi pisal. Mnogokrat je bil tarča napadov, ker je pisal objektivno in tudi kritično in ni bil všeč oblasti, ki ga je preganjala. V drugi polovici 19. stol. je živel v Nemčiji in v Parizu in je bil eden prvih ruskih piscev, ki je s svojimi deli prodrl izven meja Rusije. V času ustvarjanja je dosegel večji ugled v francoskih kot pa v ruskih literarnih krogih. Zaslovel je z zbirko Lovčevi zapiski o socialnih težavah ruskega kmeta. Znani pa so tudi njegovi romani Plemiško gnezdo, Očetje in sinovi in V pričakovanju ... Je eden najpomembnejših zastopnikov ruskega realizma, ustvaril je objektivni realizem, s socialno in moralno kritiko. Njegov slog je preprost in skop, značilna je liričnost in globok pogled v človeško duševnost.

njegove misli:

• Življenje ni šala in zabava ne užitek ne izpolnitev najdražjih misli in sanj. Življenje je izpolnitev dolžnosti.
  
• Ni pravega veselja, če ne prihaja iz nepokvarjenega srca, iz iskrenega razmerja do bližnjega, iz volje, da predvsem druge razveselimo… Kdor v veselju išče samo sebe, si sam pokvari veselje. Kdor pa teži za tem, da bi druge razveselil, doživi pravo veselje.
• Edina vredna stvar v življenju je: sebe postaviti na drugo mesto.

LETA 1891 ROJEN LUDVIK PERNÍŠEK

SALEZIJANSKI DUHOVNIK, MISIJONAR († 1953)

Doma iz Jagnjenice (blizu Svibna, danes občina Radeče) je leta 1909 vstopil k salezijancem. Že med študijem je odšel v Argentino, kjer je najprej končal šolanje (v redovni ustanovi v Fortín Mercedes). Leta 1933 je odšel v misijone v župnijo Junín de los Andes (Kordiljere). Deloval je med Indijanci Mapuči in redkimi belimi prebivalci, tudi med Slovenci v zgornjem delu doline reke Negro. S svojim dušnopastirskim delom si je med Indijanci pridobil velik ugled.

LETA 1912 ROJEN VLADIMIR TRUHLAR

JEZUIT, TEOLOG IN PEDAGOG († 1977)

»Bistvene poteze krščanske duhovnosti so poteze Kristusovega življenja, ki so ga kristjani deležni, je Njegova ljubeča predanost Očetovi volji,« je povedal v pogovoru za Družino ob izidu svoje knjige Leksikon duhovnosti (Mohorjeva družba, Celje 1974) p. dr. Vladimir Truhlar, ki ga lahko štejemo za začetnika duhovne teologije kot samostojne teološke stroke. V uvodu v to svojo knjigo, v kateri so strnjena spoznanja, ki so dozorela v njem v petindvajsetih letih, ko je bil profesor duhovne teologije na papeški univerzi Gregorijani v Rimu, je zapisal: »V tem obdobju sem mogel biti priča hitrega in globokega razvoja te mlade teološke stroke. Najprej je v njej postajala vse vidnejša eksistencialnost tematike. Sam sem na Gregorijani – brez kakšnega vzorca, ki ga ni bilo – uvedel teološko analizo antinomij-polarnosti človekovega življenja.« Truhlar je bil ne le ugleden in svetovno znan teolog, temveč tudi priznan pesnik. »Teologija in poezija mi izvirata iz iste osebne srede, iz njenega zrenja, njene kontemplacije. Obe vrsti predmetov, teološke in pesniške, izražam, kakor se mi kažejo v zavesti bitnega dna, seveda prve s sredstvi bogoslovne vede, druge z estetskimi prijemi.«

... več o njem v rubriki obletnica meseca 09_2012

nekaj njegovih misli:

 - Sprejemanje sebe, svojega položaja, svojega časa, vse trdote in ostrine življenja, se mora hraniti z lučjo, močjo, z mirom in svobodo, ki potekajo iz izkustva povezanosti z absolutnim, v krščanstvu s Kristusom.

- Koliko prijateljstev in koliko zakonskih zvez se razdere, ker partnerja v svojem medsebojnem odnosu nista znala ohranjati tisto priznanje človeških globin drugega, ki je osrednja prvina cenjenja!

- Kristusova skrivnost, katere je kristjan deležen, je predvsem skrivnost križa in vstajenja. Tako je tudi križ dela hkrati prežet s prvinami vstajenja in njegovega veselja.

- S Teboj se veselim, Devica-Mati! / Tvoj Jezušček je naš Odrešenik. / O, daj nam Ga globokeje spoznati - / da bo božičen srčne ure tik.

LETA 1928 ROJEN MARIJAN SMOLIK

DUHOVNIK, TEOLOG, LITURGIST IN KNJIŽNIČAR († 2017)

Dr. Marijan Smolik je bil rojen v Dobu pri Domžalah. Ko mu je bilo eno leto, sta bila oče in mama, oba učitelja, prestavljena na Koroško Belo. Nemci so družino pustili, da se je med vojno zatekla na tetino kmetijo v Dobu. Tako je v času vojne kmetoval, čeprav je že prej končal dva letnika Šentviške gimnazije. Po vojni je v Ljubljani končal, tudi s »preskakovanjem« letnikov, klasično gimnazijo in po končani Teološki fakulteti je bil leta 1957 posvečen v duhovnika. Leta 1963 je doktoriral z odmevno tezo. Po doktoratu je šel v Pariz na specialistični študij liturgike, leta 1965 začel predavati na Teološki fakulteti. V bogoslovnem semenišču (v isti sobi!) je stanoval od leta 1957, saj je v tej hiši najprej opravljal službo prefekta, pozneje pa knjižničarja. Že iz pogovora smo videli, da je dejaven na številnih področjih. Nanj so se obračali za informacije tudi raziskovalci iz necerkvenih krogov. Naj omenimo, da je tudi pet debelih knjig nove izdaje Leta svetnikov njegovo delo.

več:
RUSTJA, Božo.dr. Marjan Smolik liturgik in knjižničar. Še v predavalnico sem nosil kup knjig (Gost meseca). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 11, str. 8-12.
ČUK, Silvester. Marijan Smolik (1928-2017). (Pričevanje). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 2, str. 42-43.

nekaj njegovih misli

Pri sodelovanju pri raznih simpozijih, pri delu za Enciklopedijo Slovenije ali pri Slovenskem biografskem leksikonu sem bil povsod dejaven, ker so uredniki vedeli, da morajo drugi iskati po svetu tisto, za kar jaz samo stopim do druge sobe in najdem. Se je pa nabralo precej »drobižastega gradiva« o raznih ljudeh, ki so v preteklosti veliko naredili, pa je bilo njihovo delo po krivici pozabljeno. Tako so več let izhajali v Družini zapisi o teh ljudeh v rubriki Vredni spomina.

Glede reda pa tako. Že od doma se nisem navadil »pohajkovanja«. Nikoli nisem hodil v kakšne družbe, zato me nekateri imajo mogoče za pustega človeka. Mi pa zato ostane veliko časa. Tudi iz časopisa, ki ga vsako jutro prelistam, kaj preberem, nikakor pa ne preberem vsega! Profesor Trstenjak je dejal, da ko dobiš novo knjigo, jo moraš takoj pogledati, kajti čez nekaj časa »ponikne«. Takrat pa jo moraš pogledati, vsaj toliko, da veš, kaj je v njej. No, mene pa včasih kakšne stvari, zlasti zgodovinske, »zanesejo«, da jih začnem kar brati.

LETA 1966 DRUŠTVO SLOVENSKIH IZOBRAŽENCEV IZ TRSTA

PRIPRAVI PRVO ŠTUDIJSKO SREČANJE DRAGA

... v parku Finžgarjevega doma na Opčinah potekala svobodna tribuna demokratično mislečih Slovencev iz zamejstva izseljenstva in domovine. Njen ustanovitelj Jože Peterlin je v imel v mislih celovitost naroda in povabil je slovenske izobražence brez razlike na ta razmišljanja o naši skupni poti ... »Želeli bi, da bi sile slovenskega duha skupno pregledale narodovo pot in smer in znova poživile življenjski utri starodavnega organizma. Ta trenutek nočemo misliti na svetovnonazorske in politične razlike. Tiste, ki jih je strah našega skupnega kulturnega parlamenta potolažimo z dejstvom, da je danes slovenski izobraženec tako zrel, da bi vsak poskus kakšne propagandistične narave samo smešen in nemogoč. V stvarnih in akademskih razpravah želimo po predavanjih uglednih naših znanstvenikov, publicistov in javnih delavcev sploh iskati najboljše zaključke vprašanjem, ki smo si jih zastavili. Slovenski izobraženec, ki čuti nalogo do naroda, je dobrodošel, je brat ...« Tudi Božo Rustja ob 25 letnici Drage leta 1990 ugotavlja, »da je bila narava teh srečanj vedno taka, da so bili povabljeni nanje vsi, ki jim je bilo do iskrenega pogovora in odprtih pogledov.« Doda pa tudi za prvih 25 let Drage splošno znano dejstvo: »Prav zaradi te njene drže jo je režim v nekdanji socialistični republiki Sloveniji preziral, nemalokrat pa predavatelje na njej tudi preganjal. Toda organizator prireditve, Društvo slovenskih izobražencev v Trstu pri svojem delu ni odnehalo ...« - Letošnje (2014), že 49. srečanje je bilo posvečeno t.i. »begu možganov« ter odnosu elit in družbe do znanja oz. želje mladih Slovencev, ki so si znanje in izkušnje nabrali v tujini, po vrnitvi domov.

LETA 1971 UMRL ADALBERT LIPIČNIK

KIPAR (* 1913)

Rojen je v Čretu pri Celju, po končani gimnaziji se je preselil v Ljubljano in študiral kiparstvo pri prof. Franu Bernekerju. Nekaj časa je vodil kamnoseštvo pri očetu Maksu in izdeloval kipe predvsem za nagrobne spomenike. Želel si je več, zato je šel na Dunaj, potem v Zagreb in naprej na beograjsko akademijo ... Prišla je vojna in diplomiral je leta 1947, spet je bil nekaj časa zaposlen pri očetu, nato pa je bil samostojni umetnik. Znana je njegova Benečanka – idealna in poduhovljena lepota ...

LETA 2013 UMRL BOŽIDAR (TED) KRAMOLC

PISATELJ IN SLIKAR (* 1927)

Bil je sin znamenitega skladatelja Luka Kramolca. Med drugo svetovno vojno je študiral arhitekturo pri Plečniku in slikarstvo pri Božidarju Jakcu. Po vojni je odšel v Kanado, kjer se je uveljavil kot arhitekt za notranjo opremo. predvsem pa kot slikar in grafik. Njegova dela so uvrstili v najbolj pomembne nacionalne likovne zbirke. Naslikal je tudi nenavadno Zadnjo večerjo, na kateri so ob Kristusu namesto apostolov delavci.

pripravlja Marko Čuk