15. oktober

LETA 1632 ROJEN PAOLO NALDINI

DUHOVNIK, AVGUŠTINEC IN KOPRSKI ŠKOF († 1713)

"Paolo Naldini, redovnik avguštinec, je bil doma iz Padove. Iz vsega, kar je napisal, je videti, da je hitro vzljubil škofijo, ki mu je bila dodeljena, njeno središče Koper in posebej stolno cerkev," je v spremni besedi k slovenskemu prevodu njegove knjige Cerkveni krajepis (Koper 2001) zapisal njegov naslednik, tedanji koprski škof Metod Pirih. "Imel je rad svoje vernike; posebno čast izkaže vernikom slovanskega jezika in njihovemu glagolskemu bogoslužju. Ko skuša ugotoviti, od kod ime Slovani, zavrže razlago prek latinske besede 'sclavus' (suženj), ampak pove, da prihaja to od besede 'slava'." Ob 300-letnici njegove smrti smo pri Ognjišču izdali znanstveno monografijo Eremita doctus- Episcopus Iustinopolitanus Paulus Naldini (1686-1713), ki vsebuje prispevke s področij zgodovine, umet. zgodovine, muzikologije, ... in druge pomembne zgodovinske podatke ... opis kulturnih, cerkvenih in družbenih razmer v času koprskega škofa Naldinija, ki je leta 1700 napisal cerkveno topografijo koprske škofije.

več:
S. Čuk, Paolo Naldini: Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2002), 16-17.

LETA 1814 ROJEN MIHAIL LERMONTOV

RUSKI PESNIK, PISATELJ IN DRAMATIK († 1841)

Mladost je preživel na posestvu bogate plemiške babice, mama je zgodaj umrla, oče se mu je odpovedal. Zgodaj je začel prebirati Byrona, Schillerja in Puškina in pisati. Vpisal se je na vojaško šolo in leta 1837 postal znan po vsej Rusiji zaradi pesmi Pesnikova smrt, v kateri kritizira carski dvor zaradi Puškinove smrti (dvoboja). Zaradi tega je bil izgnan na Kavkaz in tudi sam je umrl v dvoboju. Vreden naslednik Puškina, nadarjen poet in pisatelj ter dramatik.

njegova misel:

• Jaz nočem, da bi svet spoznal / skrivnosti moje in bolesti; / kako sem ljubil, kaj prestal, / prepuščam sodbo Bogú in vesti.

LETA 1844 ROJEN FRIEDRICH NIETZSCHE

NEMŠKI FILOZOF IN KLASIČNI FILOLOG († 1900)

Eden največjih nemških filozofov 19. stoletja je bil rojen v družini protestantskih duhovnikov. Že s 24 leti je bil profesor filologije, potem pa ga je začela zanimati filozofija, odpovedal se je karieri in se odpravil po svetu. Strinjal se je z učiteljem Schopenhauerjem, da je naše življenje v glavnem nesmiselno trpljenje in prizadevanje, ki ga poganja iracionalna sila, imenovana volja, toda zavrnil je Schopenhauerjevo stališče, da je ta svet le nepomemben del vse resničnosti. Predvsem pa je zavrnil Schopenhauerjev sklep, da bi se z gnusom morali odvrniti od sveta, ga zavrniti in se umakniti iz njega. Sam je bil mnenja, da bi morali živeti polno življenje in ga kar se le da izkoristiti. Osrednje vprašanje Nietzschejeve filozofije je, kako to najbolje storiti v nesmiselnem svetu brez Boga. Njegovo izhodišče je namreč bilo, da Boga danes ni več. Ubili smo ga mi s svojim vztrajanjem pri veri v religijo samo. Sebe je imel za nekakšnega preroka in napadel je našo navezanost na obstoječo moralo in vrednote. Te v glavnem izvirajo iz Stare Grčije in judovsko-krščanske tradicije, torej iz popolnoma drugačnih družb, kakor so današnje, zato je naše življenje lažno Novo moralo in vrednote mora ustvariti človek sam, ker boga in nobenega drugega sveta ni in ko enkrat spoznamo, da si vrednote ustvarjamo sami, ugotovimo tudi, da si lahko izberemo tiste, ki so nam najbolj v prid. ... Glavno je želja po dosegu izpolnitve, to je 'volja do moči' (ne le politika ampak tudi kultura). Kdor razvije vse svoje sposobnosti je nadčlovek, ki živi polno in doseže vrhunec zmožnosti ...

nekaj njegovih misli:

• Najboljši pripomoček, da dobro začneš dan, je tale: ko se zbudiš, pomisli, ali ne bi mogel daners enemu človeku pripraviti veselje.
  
• Naučimo se veseliti, tako se bomo najbolje odvadili drugim povzročati bolečino.
  
• Najmanjše dejanje velja več kot govorjenje o tem, kar smo storili.
  
• Kdor ni trden sam v sebi, ti ne more nič dati ne more prožiti roke, ne more biti ne za oporo ne za palico.
  
• Najboljši prijatelj bo verjetno dobil najboljšo ženo, kajti dobra zakonska zveza sloni na čutu za prijateljstvo.

LETA 1844 ROJEN SIMON GREGORČIČ

DUHOVNIK, PESNIK, GORIŠKI SLAVČEK († 1906)

Šimen, drugi otrok Katarine in Jerneja, je odraščal v skromnih razmerah v Vrsnem, kot pastir pod Krnom. Silovita lepota narave je tedaj hranila njegovo dušo in prav ta lepota, ki je ob siceršnji revščini sedala globoko vanj, je kasneje vrela na dan v pesmih. Bister in odločen je najprej končal gimnazijo, nato še semenišče; novo mašo je pel leta 1867 pri svetem Duhu na Libušnjem že leto dni pred koncem študija. V Kobaridu je ustanovil eno prvih čitalnic na Slovenskem in se, tako tam kot v Rihemberku (današnjem Braniku) ali v Gorici, ljudem zelo priljubil. Gregorčičeve pesmi, ki odmevajo še danes, so prvič izšle leta 1882 (Poezije). Fran Erjavec jo imenuje »zlata knjiga slovenske književnosti«, doživela je velik uspeh, saj je izšla v nakladi dva tisoč izvodov. Najbolj znan je po domovinskih (Soči), ljubezenskih (Kropiti te ne smem), izpovednih (Človeka nikar) in pripovednih pesmih. (an)

... več o njem v prilogi 11/1986 ob osemdesetletnici njegove smrti

nekaj njegovih misli in verzov:

• Kljubuj usodi, / mož sam svoj bodi! Karkoli naj se ti zgodi, / usode gospodar si ti. / Usode ni, / usoda svoja - to si ti!
  
• Telo ti je hiša: v njej um gospodar, / a čut gospodinja ti bodi; / počutki so vrata, ti glej kot vratar, / kaj ven in kaj noter ti hodi.
  
• Brezmejno ko Bog je svetišče srca, / skrivnostno kot on je, kdo pač doume ga?
  
• Gori na stolu pa Večni sedi, / kapljici vsaki on srečo deli... / Sreča se spušča na sleherno stvar, / kadar zaliva nebeški vrtnar.
  
• Oj mati moja domovina, / ljubezen moja ti edina, / ti moja skrb in bolečina. / Bog čuvaj dobrotljivi te, / Bog živi te, Bog živi te!
  
• Za vse je svet dovolj bogat / in srečni vsi bi bili, / ko kruh delil bi z bratom brat / s prav srčnimi čutili!
  
• Visoko čislam učenjaka, / ki nam preganja temo zmot, / a bolj še cenim poštenjaka, / ki ve in hodi pravo pot.
  
• V življenju trnja, a cvetja na grob! / Pač bolje bi bilo narobe: / sadite nam rajši v življenju cvetic, / a trnje shranite za grobe!
  
• Svetišče najlepše je tvoje srce, / prostora ni ondi za zlate malike, / sezidale so ga najvišje roke, / naslikale notri nadzemeljske slike. / Brezmejno ko Bog je svetišče srca, / sto tisoč čutil v tem svetišču plamti, / ob luči so večno prižgane.
  
• Gorje mu, kdor v nesreči biva sam! / A srečen ni, kdor srečo uživa sam ... / Duh plemeniti sam bo nosil boli, / a sreče užival sam ne bo nikoli.
  
• Odprto srce in odprte roke / imej za trpečega brata; / a trdno zapahni uho in srce, / ko trka sovraštvo na vrata.
  
• Kljubuj usodi, / mož sam svoj bodi! / Karkoli naj se ti zgodi, / usode gospodar si – ti.
  več:
  

LETA 1857 ROJEN LUKA PINTAR

LITERARNI ZGODOVINAR, JEZIKOSLOVEC IN BIBLIOTEKAR († 1915)

S Hotavelj v Poljanski dolini, študiral klasično filologijo in slavistiko in poučeval na gimnazijah v Ljubljani in Novem mestu. Bil je kustos in direktor Študijske knjižnice v Ljubljani, študiral Prešernovo literarno zapuščino in leta 1900 pripravil kritično izdajo "Poezij". Za Študijsko knjižnico je pridobil vso Prešernovo rokopisno zapuščino. Bil je tudi zbiratelj ljudskega besednega zaklada.

LETA 1875 ROJEN EVGENIJ SPEKTORSKI

UKRAJINSKI (RUSKI) PRAVNIK IN PEDAGOG (+ 1951)

Rodil se je v Ostrogu v Ukrajini, študiral pa v Varšavi, Berlinu, Parizu ...  je bil redni univerzitetni profesor prava, sociologije, pravne filozofije in pravne zgodovine v Varšavi in Kijevu. Leta 1920 se je zaradi nestrinjanja z revolucionarno boljševiško oblastjo preselil v Beograd, v letih od 1930-45 pa je predaval Javno pravo in Pravno filozofijo tudi na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Po končani vojni se je preselil v ZDA in kot pomemben znanstvenik predaval na univerzi v New Yorku (Columbia). V svojih znanstvenih delih je pisal predvsem o etiki, krščanstvu, liberalizmu, poltični filozofiji, znanosti, državi... Izhajala so v vseh svetovnih jezikih, tudi v sloveščini. V Ljubljani je izdal Zgodovino socialne filozofije (v dveh delih), pregled evropske družbene misli od antike do oktobrske revolucije. Pri nas sta o njem izšli dve knjigi: Vprašanja moralne teologije (pregled in zgodovina moralne teologije, razprave o posamezniku, naravi, telesu, duši, vrednotah, umiranju ...) in Izbrane razprave (s študijo Blaža Ivanca o učenjakovi poti od pozabljenca do klasika).

LETA 1892 ROJEN JOŽEF KEREC

MISIJONAR NA KITAJSKEM IN ARHITEKT († 1974)

Jožef Keréc je poleg Ignacija Knobleharja in svetniškega Friderika Barage izjemna osebnost v dolgi vrsti slovenskih apostolskih delav­cev. Bil je prvi sin Slovenske krajine-Prekmurja, ki je odšel v misijone. Isti dan - 15. oktobra 1892, ko se je rodil Jožef Keréc, je njiho­va krava dobila telička. Jožeka so dražili, da bo zabit kot vol. Mati pa ga je tolažila, da bo "ta vol tako mukal, da ga bodo daleč slišali". "Glejte, kako se je danes vse to uresničilo," piše misi­jonar iz Kitajske svoji materi ob 45-letnici rojstva. "Kako daleč po svetu mukam in kako različni narodi me poslušajo! Preljuba ma­ti, le še naprej molite zame, da bi moje mukanje moglo rešiti mno­go, mnogo duš. Vsa moja sreča je v tem, če morem reševati duše in delati za duše in si na tej zemlji nič drugega ne želim."

več:
S. Čuk, Slovenski misijonar na Kitajskem. Jožef Keréc: Pričevanje, v: Ognjišče 10 (2002), 82-83.

njegove misli:

• Materinim molitvam se imam največ zahvaliti, da sem postal du­hovnik in da sem se odločil postati misijonar. Moj poklic je v veliki meri sad njenih mnogih molitev in žrtev.
  
• Misijonarjevo delo je grenko, če nima pomoči iz domovine. Svetu je nepoznan in nihče se zanj ne briga. Pred očmi mu je vedno in mu tudi mora biti: rešitev duš. Blagor mu, ki mu pri tem pomaga!
  
• Nič ne bodite v skrbeh. Moje trpljenje je sladko, ker je vse za Jezusa. Ako ima človek prisotnost duha in zna združiti svoje trpljenje z Jezusovim, pa ni nič pretežko.
  
• Na misijonskem polju ni častihlepnosti, kajti naša čast je za­ničevanje in preganjanje. Tu ni upanja na dobro plačo, da bi delal zaradi nje. Od ljudi ne dobimo nič, naša plača je revščina. Tu ne moremo misliti na pokojnino, kajti naša pokojnina je samo v nebe­sih, ko prestradamo svoje misijonsko življenje.
  
• Bodimo pravi katoličani, ne samo po krstni knjigi, ampak po življenju. Če smo pravi katoličani, smo misijonarji, ker Bog usliši naše molitve, ki jih darujemo za misijonarje.
  
• Koliko premagovanj in trpljenja med potovanji in koliko bolezni iz ljubezni do drugih si mora misijonar nakopati pri lakoti, mrazu in vročini, koliko vsega tega moram prestti. Če imamo svoje srce pri Bogu in mislimo na trpljenje božjega Zveličarja, je vse to zares nekaj sladkega za misijonarja.
  
• Misijonarji moramo svetiti z lučjo svete vere in pravega nauka, v drugi roki pa nam je držati svetilko prave omike in napredka. Katoliška vera je skozi vse veke delovala v dveh smereh, a v se­danjih časih je to še posebno po..trebno, če se hoče za rašenje neumrjočih duš sploh kaj narediti.
  
• Kar je bilo storjeno dobrega, se ne da uničiti. Če seme ne ob­rodi takoj in očitno, hrani sadove za kasneje. Če smo mi sejali, ne pa tudi želi, bodo želi tisti, ki so prišli za nami.
  
• V preganjanju in stiskah je rasla nekdaj Kristusova Cerkev v Evropi, tako mora biti tudi tu na Kitajskem. Končna zmaga je naša, če bomo le delali, kot so prvi apostoli in misijonarji. Požrtvo­valno delo vedno rodi uspehe.

LETA 1919 ROJEN ERNEST SAKSIDA

DUHOVNIK, SALEZIJANEC IN MISIJONAR V BRAZILIJI († 2013)

»Leta minevajo: ker smo ustvarjena bitja, se vračamo k Stvarniku. Vsak človek je posebna zgodba. Ta zgodba je čudovita v luči velike noči, če smo uspeli v sebi ohraniti božjo podobo. Oktobra sem dopolnil 91 let. Ves čas sem lahko sodeloval v zgodbi ljubezni, v katero je vključenih veliko ljudi, da bi uresničili svoje poslanstvo do bližnjega, ki nam ga je zaupal Gospod.« Tako je v svojem pismu proti koncu oktobra 2010 izpovedal salezijanski duhovnik Ernest Saksida, ki je deloval kot misijonar v Braziliji 78 let: od leta 1935, ko je v to prostrano deželo odšel kot mlad fant, do 13. marca 2013, ko se je vrnil k Stvarniku. 'Zgodba ljubezni', ki jo v pismu omenja, je bila dejavna pomoč množici 'otrok ceste'. Zanje je v najrevnejšem predelu mesta Corumba v zvezni pokrajini Mato Grosso ustanovil Don Boskovo mesto (Cidade Dom Bosco). Začelo se je s skromno leseno barako, sčasoma pa so tam zrasle velike stavbe za šole in delavnice, kjer se šola in vzgaja okoli 2000 mladih. To čudovito 'zgodbo' je ob pripovedi in pismih očeta Ernesta zapisal Tone Ciglar v knjigi s pomenljivim naslovom Pustite otroke k meni (Salve, Ljubljana 1996).

... več o njem si preberite v pričevanju 05_2013

LETA 1927 UMRL IVAN FRANKE

SLIKAR, POTOPISEC IN KONSERVATOR (* 1841)

Šolal se je pri uglednih slikarjih Jožefu Kogovšku in Franzu Goldensteinu ter na dunajski in beneški akademiji. Znan je kot realistični portretist in krajinar, eden od začetnikov slovenskega realizma, bolj znan po svojih zgodnjih delih (Kitajski motiv, Avtoportret ...). Kasneje je slikal tudi v impresionistični tehniki. Poslikal je tudi nekaj cerkva in se v cerkvenih motivih držal izročila poznorenesančnih beneških mojstrov. Njegovi slike so tudi v cerkljanski cerkvi (Križev pot in sv. Mihael). Veliko je tudi pisal, predvsem članke o slikarstvu, konservatorstvu, potopise (s potovanj po deželah Daljnega vzhoda) in ribolovu. Veliko se je ukvarjal tudi z ribištvom in je bil začetnik umetne vzreje postrvjih vrst na Kranjskem.

LETA 1944 UMRL IVAN ŠAŠELJ

DUHOVNIK, ZGODOVINSKI PISEC IN ZBIRALEC LJUDSKEGA IZROČILA, (* 1859)

Pregovori "svetujejo in prigovarjajo, da uberemo pravo in razjasnimo motno" je zapisal Fran Kocbek, ki je leta 1887 s pomočjo Antona Trstenjaka izdal zbirko Slovenskih pregovorov, prilik in rekov. Drugo, dopolnjeno izdajo sta za Družbo sv. Mohorja v Celju leta 1934 pripravila Fran Kocbek in Ivan Šašelj, rojen v Mokronogu, ki je kot duhovnik služboval predvsem na Dolenjskem.

LETA 1964 MARTIN LUTHER KING

IZBRAN ZA NOBELOVO NAGRADO ZA MIR

Ameriški črnski pastor Martin Luther King, voditelj boja za enakopravnost črnskega prebivalstva v ZDA, je prejel Nobelovo nagrado za mir za leto 1964, ki jo podeljujejo 10. decembra, na obletnico smrti Alfreda Nobela. Svoje temnopolte rojake je učil nenasilja, zato se ga je prijelo ime 'črni Gandhi' po slavnem indijskem apostolu nenasilja (Gandhi je bil eden tistih, ki bi Nobelovo nagrado za mir najbolj zaslužil, a je ni dobil). King je padel kot žrtev sovraštva 4. aprila 1968.

več:
S. Čuk, Martin Luther King - črni Gandhi: Pričevanje, v: Ognjišče 5 (1998), 62-63.

nekaj njegovih misli:

• Metoda nenasilja zatiralčevega srca ne spremeni naenkrat. Najprej spremeni srca in duše tistih, ki ji sledijo. Da jim nov občutek samospoštovanja. Na dan prikliče novo moč in nov pogum, za katerega niti sami niso vedeli, da ga imajo. Naposled doseže še zatiralca. Njegovo vest zdrami tako silovito, da s tem doseže spravo.
• Luč je prišla na svet. Vsak se mora odtočiti, ali bo živel v svetlobi ljubezni do bližnjega ali v temi sebičnosti. Po tem bomo sojeni. Najpomembnejše in najbolj pereče vprašanje se torej glasi: Kaj si storil za druge?
• Smrt ni končno zlo; končno zlo je, če te ne doseže božja ljubezen. Ni se mu treba pehati in boriti za naše zadnje zavetišče v zemlji, kajti naše večno zavetišče je Bog.
• Teme ni mogoče pregnati s temo, temveč samo z lučjo. Sovraštva ni mogoče premagati s sovraštvom, marveč samo z ljubeznijo.
• Naj pride, kar hoče, Bog je močan ... Bog po zna izhode iz položajev, ki se nam zdijo brezizhodni. On more temni včeraj spremeniti v svetli jutri ter nazadnje v sijajno jutro večnosti.
• Niti ena težava ne bo rešena, dokler križem rok pričakujemo, da samo Bog poskrbi za to.
• Pogum in strahopetnost si nasprotujeta. Pogum je notranja odločenost človeka, ki stopa naprej kljub oviram in strah vzbujajočim položajem. Strahopetnost je ponižna vdaja pred okoliščinami. Pogum poraja ustvarjalno samouveljavljanje. Strahopetnost ustvarja uničevalno samozanikanje.
• Najvišja izmed vseh kreposti je ljubezen ... Razorožena ljubezen je najmočnejša sila na svetu.
• Če se naši dnevi zmrače in so naše noči temnejše od najgloblje polnoči, pomislimo vselej na to, da je na svetu velika odrešujoča Moč. To je Bog.
• Bog je vsemogočen. Lahko nam pokaže pot tam, kjer ne vidimo izhoda. Mračni včeraj lahko spremeni v svetel jutri.
• Ne razlikujemo med pravičnikom ali krivičnikom, temveč med pravič­nostjo in nepravičnostjo. Mi sicer sovražimo nepravičnost, vendar ljudi ljubimo, tudi če narede krivico.
• Nekateri še gledajo na križ kot na oviro, drugi ga imajo za norost, jaz pa sem bolj kot kdajkoli prepričan, da je križ Božja moč za rešitev družbe in posameznika.
• Za preštevilne kristjane se versko življenje omejuje na nedeljsko praznovanje brez vsakršne povezave s ponedeljkom.
• Najsilnejša moč v boju za ljudi je trpljenje. Nezasluženo trplje­nje je odrešenje. V trpljenju se skriva silna, preobraževalna moč.
• Bog zna najti izhod iz brezizhodnosti. On spreminja včerajšnjo temo v jutrišnjo svetlobo in končno v žareči dan večnosti.
• Za to, da se nas polaste velike skrbi, ni vzrok njihova velikost, ampak velikost naše nevere.
• Ljubezen je edina moč, ki more sovražnika spremeniti v pri­jatelja.

 več misli Martina Luthra Kinga

LETA 1970 UMRL LEOPOLD STANEK

pesnik, literarni in gledališki kritik (* 1908)

Rodil se je v Boračevi pri Radencih v družini kolarja. Po osnovni šoli pri Kapeli je obiskoval klasično gimnazijo v Mariboru. Na univerzi v Ljubljani je študiral germanistiko. Pred vojno je bil profesor na bežigrajski gimnaziji v Ljubljani, po vojni pa je učil na nižji gimnaziji v Sostrem. S pesmimi se je začel oglašati kot gimnazijec in sodeloval je v raznih revijah in koledarjih. V samostojnih knjigah je izdal zbirko otroških motivov Iz lepih starih dni in bibliofilsko zbirko pesmi Šiba bajanica.

LETA 1973 UMRLA MELITA PIVEC STELE

KNJIŽNIČARKA IN ZGODOVINARKA (* 1894)

Rojena je bila leta 1894 na Dunaju, ker je družina zaradi očetove službe pri mornarici nekaj časa živela na Dunaju, nekaj časa pa v Pulju. Tam je Melita obiskovala srednjo šolo. Kot izredna študentka je na dunajski univerzi doktorirala iz zgodovine. Leta 1931 je na Sorboni v Parizu dosegla še drugi doktorat. Kot zgodovinarka je raziskovala obdobje francoskih Ilirskih provinc pri nas (1809–1813). Od leta 1920 do upokojitve je službovala kot bibliotekarka v NUK-u v Ljubljani. Leta 1924 se je poročila z umetnostnim zgodovinarjem Francetom Steletom.

LETA 1989 UMRL JANEZ OVSEC

PESNIK, ESEJIST, PUBLICIST (* 1922)

Celo življenje je imel težave s pljuči. Zdravil se je na Golniku in bil upokojen zaradi bolezni. Končal je klasično gimnazijo v rodni Ljubljani, potem je bil nekaj časa zaposlen pri Triglav filmu, kjer je pisal scenarije za kratke filme, in uredništvu Mladine, od leta 1961 pa je bil knjižničar v NUK. Kot pesnik spada v generacijo Franceta Balantiča. Od leta 1958 do 1985 je izdal šest pesniških zbirk. v katerih “predstavi lirski svet, ki je docela odmaknjen dosegom stvarne resničnosti” (Boris Paternu).

iskalec in zbiralec Marko Čuk