6. december

LETA 1461 USTANOVLJENA LJUBLJANSKA ŠKOFIJA

Ustanovil jo je cesar Friderik III., papež Pij II. pa je ustanovitev potrdil 6. septembra 1462. Cesar si je pridržal pravico imenovanja ljubljanskih škofov in enajstih kanonikov v dvanajstčlanskem stolnem kapitlju. Po letu 1533 so imeli ljubljanski škofje pravico do knežjega naslova. Do reform Jožefa II. je imela poleg Kranjske tudi več župnij na Koroškem, Štajerskem in na hrvaški strani Gorjancev. V času reform cesarja Jožefa II. je škofija obsegala ljubljansko in novomeško okrožje. V letih 1787 in 1807 je prvič postala sedež nadškofije in metropolije za jugovzhodni del Habsburške monarhije... V nadškofijo jo je ponovno povzdignil papež sv. Janez XXIII. 22. decembra 1961 in za prvega nadškofa imenoval Antona Vovka. Metropolija pa je postala pod papežem bl. Pavlom VI. 22. novembra 1968. Prvi slovenski metropolit je postal Jožef Pogačnik. Pod okrilje nadškofije sta takrat spadali mariborsko-lavantinska in koprska škofija (od 10. oktobra 1977 z razločitvijo tržaško-koprske škofije). Cerkev na Slovenskem je pred veliko nočjo 2006 dobila od papeža Benedikta XVI. nadvse dragocen "pirh": odlok o ustanovitvi treh novih škofij na naših tleh: v Celju, v Murski Soboti in v Novem mestu; mariborska škofija je povzdignjena v nadškofijo in metropolijo - središče mariborske cerkvene pokrajine, dr. Franc Kramberger je postal prvi nadškof štajerske metropole. Novo škofijo v Celju je prevzel dotedanji mariborski pomožni škof dr. Anton Stres, za murskosoboškega škofa je bil imenovan dr. Marjan Turnšek, tedaj ravnatelj mariborskega bogoslovnega semenišča; prvi novomeški škof pa je postal msgr. Andrej Glavan, dotedaj ljubljanski pomožni škof.

LETA 1774 JE MARIJA TEREZIJA UVEDLA SPLOŠNO ŠOLSKO OBVEZNOST

Do 19. stoletja je bilo najpomembnejše izobraževanje duhovnikov, ki so s svojim delom med vsemi sloji najbolj vplivali na splošno ljudsko kulturo. Vse do časa Marije Terezije pa šole v pravem pomenu besede, ni bilo. Z reformami Marije Terezije in Jožefa II., je na šolsko področje prvič bolj resno posegla država, ki si je šolski sistem krojila po svojih potrebah. S trezijanskim osnovnošolskimi zakonom imenovanim Šolska splošna naredba, ki ga je 6. 12. 1774 potrdila Marija Terezija, je bila prvič na našem ozemlju uvedena splošna šolska obveznost za vse otroke od 6. do 12. leta, ne glede na starost in spol. Zakon je poznal tri oblike šol; trivialne, glavne in normalne šole. Leta 1805 ga je nadomestil nov zakon, Politična šolska ustava. Zakon je poudarjal vzgojno vlogo verouka in ponovno uvedel cerkven nadzor. Uvajal je tudi ponavljalne nedeljske šole, ki so bile namenjene tistim šolarjem, ki so že končali obvezno šolanje.

LETA 1787 UMRL FRANC ANDREJ ŠEGA

MEDALJER IN GRAVER (* 1711)

Rojen v Novem mestu, deloval pa je na Bavarskem. Veljal je za pomembnega medaljerja, graverja ter izdelovalca žigov v obdobju rokokoja. Leta 1751 je bil imenovan za prvega bavarskega dvornega medaljerja in je ustvaril vrsto umetniško dragocenih medalj, imenovali so ga prvi evropski izrezovalec žigov. Poleg portretskih medalj je ustvaril tudi samostojne kipe predstavnikov bavarske visoke družbe in osebnosti duhovnega življenja.

LETA 1868 ROJEN FRAN JAKLIČ – PODGORIČAN

UČITELJ, PISATELJ († 1937)

Bolj znan je po svojem psevdonimu Podgoričan, saj se je rodil v Podgorici pri Dobrepolju. Kot učitelj je služboval v Ljubljani, Škofji Loki in na Vidmu. Pisal je o kmečkem in vaškem življenju, o posebnežih in s svojim pisanjem nadaljeval Jurčičevo in Levstikovo pripovedno izročilo. Objavljal je v Ljubljanskem zvonu ter Domu in svetu. Napisal je številne kratke pripovedi in nekaj povesti (Ljudska osveta, Nevesta s Korinja, Vaška pravda ...). Po upokojitvi je začel pisati zgodovinske povesti, ki so se dogajale v njegovi rodni dolini (Zadnja na grmadi, Peklena svoboda ...) Je eden najbolj produktivnih avtorjev kmečke povesti, tudi njegova hči Helena je bila pisateljica. Objavljal je v tržaški Edinosti, Slovenskem narodu, Rodoljubu, Slovencu, Mohorjevi družbi in Ljubljanskem zvonu.

več:
S. Čuk. Fran Jaklič (1888-1937): Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2018), 42-43.

LETA 1906 ROJEN OTON BERKOPEC

AKADEMIK, BIBLIOTEKAR, LIT. ZGODOVINAR († 1988)

Belokranjec iz Vinice je študiral slavistiko v Ljubljani in Pragi, kjer je doktoriral. Večji del svojega življenja je deloval v češki prestolnici. Uveljavil se je kot prevajalec, bibliograf in literarni zgodovinar. Objavljal je večinoma v češčini, delno tudi v slovenščini in nemščini. Pisal je razprave o slovenskih avtorjih od Prešerna do moderne; raziskoval je češko-slovenske literarne odnose, prevajal je tudi v sodelovanju s češkimi pesniki. Bil je najvidnejši posrednik med slovensko in češko kulturo in literaturo.

LETA 1909 ROJEN VINKO BRUMEN

FILOZOF († 1993)

Doma v Šalovcih pri Središču ob Dravi. Po diplomi in doktoratu na ljubljanski filozofski fakulteti (1936), z disertacijo o Slomškovi knjigi "Blaže in Nežica v nedeljski šoli", je bil učitelj v Ljubljani. Leta 1941 je uredil pet zvezkov Krekovih izbranih del, ki so bili žal med vojno uničeni, leta 1993 pa je izšel ponatis Življenje, delo in osebnost Janeza Evangelista Kreka. Po vojni je bil ravnatelj učiteljišča v Gorici, leta 1947 pa se je preselil v Argentino. V Buenos Airesu je predaval občo pedagogiko in zgodovino slovenske filozofije na ukrajinski univerzi sv. Klementa. 1968 je objavil delo Srce v sredini, in izdal več knjig o vprašanjih zdomstva in slovenstva (Iskanja, Naš in moj čas). Veliko filozofskih razprav je namenil svojemu učitelju Francetu Vebru. V Ljubljani je leta 1992 v knjigi izšel izbor njegovih filozofskih in zdomskih člankov Argentinski spisi.

LETA 1936 UMRL EMIL ADAMIČ

Skladatelj, dirigent, publicist in kritik (* 1877)

Emil Adamič se uvršča med najplodovitejše slovenske skladatelje. Po prvi svetovni vojni je bil profesor glasbe v Ljubljani in vodja številnih pevskih društev. V zborovskih skladbah, napisal jih je okli 800, se pogosto navezuje na izročilo rodoljubja. Zapustil je več kot 300 mladinskih zborovskih skladb. Njegove skladbe so polne živahnosti, veselja, komike in zdravega humorja. V glavnem je pisal svetne skladbe, ustvaril pa jih je tudi nekaj za cerkev.

LETA 1960 UMRL JOSIP WESTER

ŠOLNIK, planinec, PUBLICIST (* 1874)

Zibelka mu je tekla v Dolenjih Raduljah pri Sevnici. Klasično gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, slavistiko in klasično filologijo pa je študiral v Gradcu. Poučeval je na raznih gimnazijah, nazadnje pa je bil višji šolski nadzornik v Ljubljani. Kot publicist se je veliko posvečal šolstvu; sestavil je nekaj srednješolskih beril, pisal pa je tudi o slovenski književnosti. Objavil je tudi nekaj planinskih spisov in potopisov. Skupaj z Jakobom Sketom je pripravil antologijo Slovenske balade in romance (1912). Za zbirko Naši veliki planinci je napisal izčrpni knjigi: Baltazar Hacquet (1954) in Dr. Josip Ciril Oblak (1958).

LETA 1977 UMRL RAOUL FOLLEREAU

FRANCOSKI PESNIK IN PISATELJ, VAGABUND LJUBEZNI V SLUŽBI GOBAVCEV (* 1903)

"Postal sem star in bolan, zato vam pravim: poglejte me, dobro me poglejte, kajti najbrž, skoraj gotovo, me ne boste videli nikdar več," je novembra 1976, malo več kot leto pred svojo smrtjo, na­govoril mlade člane Združenja svojih prijateljev Raoul Follereau, znan po vsem svetu kot "apostol gobavcev" ali "vagabund ljubezni", saj je v službi zapostavljenih gobavcev več kot tridesetkrat obkro­žil svet. "Pred sabo imate obraz moža, ki je bil vse svoje življe­nje popolnoma srečen." Follereau spada v vrsto "modernih svetnikov", ker je znal brati znamenja časa za uresničevanje evangelija. Njegovo poslanstvo "apostola gobavcev", bolnikov, s katerimi se srečujemo tudi v evangelijih, se je za omejeno človeško pamet pri­čelo "slučajno", za tisto, ki je razsvetljena z vero, pa "določeno" po božjem načrtu, ki vedno postavi prave ljudi na pravo mesto ob pravem času. Na safariju po Afriki skupaj z ženo Madeleine ("ona je največja sreča mojega življenja") se je v Nigeriji pokvaril džip in tam se je srečal z gobavci. Bili so ločeni od ljudi, pre­puščeni samim sebi, kakor v Jezusovem času. To srečanje ga je sil­no pretreslo in sklenil je, da bo tem ubogim ljudem pomagal. Začel je preučevati gobavost, ki naj bi bila nalezljiva, dedna in neozd­ravljiva bolezen. Izkazalo se je, da ni res ne prvo, ne drugo in ne tretje -gobavost povzročata podhranjenost in skrajna beda. Go­bavcem, ki jih je danes na svetu okoli 15 milijonov, je posvetil svoj govorniški in pisateljski dar, predvsem pa silo svoje močne evangeljske ljubezni. Po zaslugi "očka Raoula", kakor so mu pravili gobavci, je ozdravelo vsaj tri milijone gobavcev.

... več o očetu gobavcev preberite v pričevanju 08_2003

nekaj njegovih misli:

• Edini način, da si zagotovimo osebno srečo, je, da mislimo na srečo drugih.
  
• Tisti, ki ima prav, tisti, ki bo vedno imel prav, tisti, ki mu pripada bodočnost, tisti, ki bo končni zmagovalec, je človek, ki je zmožen ljubiti v najvišji meri.
  
• Vsako delo je plemenito opravilo, če nas vodi neki ideal. Postanite nekdo, da boste mogli storiti nekaj.
  
• Neki narod ni velik že zato, ker je močan; neki narod ni velik že zato, ker je bogat; neki narod je velik samo takrat, če je zmožen veliko ljubiti.
  
• Prvi znak ljubezni je pravičnost. Sad pravičnosti je mir. Ljubezen ni naklonjeno usmiljenje, usluga, ki jo storimo, ampak dolžnost, ki veže nas vse.
  
• Ne gre za to, da obrišemo kakšno solzo, ali da smo za trenutek sočutni. Gre za to, da se ne zadovoljimo s tem, da smo srečni sami.
  
• Močni so tisti, ki verujejo, da lahko gradijo in to hočejo. Gradite srečo drugih! Jutrišnji dan bo imel vaš obraz.
  
• Vsa umetnost življenja je v tem: ljubiti. V tem je skrivnost sreče, edine sreče, ki se jo splača okusiti. Povejmo to tistim, ki delajo slabo, in skušajmo jih spreobrniti. Pokažimo jim, da so na napačni poti, da je vsako slabo dejanje sokrivo nesreče v sve­tu, in da samo dobrota vodi k veselju.
  
• Srce je ključ do nebes, v njem je skrita velika moč vesolja, ki je edina nepremagljiva, ki edina ustvarja.
  več:
  

iskalec in zbiralec Marko Čuk