18. marec

Leta 1414 ustoličen ZADNJI KOROŠKI VOJVODA

Ob knežjem kamnu, ki je del rimskega stebra in je stal pod Krnskim gradom na Gosposvetskem polju, je slovensko prebivalstvo dolga stoletja volilo in umeščalo karantanske kneze, kasneje pa koroške vojvode. Pred 599 leti - 18. marca 1414 - je bil umeščen zadnji vojvoda Ernest Železni.

LETA 1844 ROJEN NIKOLAJ RIMSKI-KORSAKOV

RUSKI SKLADATELJ IN DIRIGENT († 1908)

Nikolaj Rimski-Korsakov je bil vodja gibanja za nacionalno glasbo in "starosta" šole ruskih skladateljev, ki so pri svojem ustvarjanju zajemali iz zakladnice narodnega izročila. Njegova najbolj slavna skladba je Šeherezada, zgrajena na snovi Tisoč in ene noči, kakor je pojasnil sam skladatelj v tiskani izdaji partiture.

LETA 1858 UMRL ALEKSANDRER TERPLAN

Ev. PASTOR, MADŽ. - SLO PISATELJ (* 1816)

Prekmurski protestantski pisec Aleksander (Šandor) Terplan, rojen v Ivanovcih, je srednjo in višjo šolo končal v Šopronu na Madžarskem, po enem letu študija teologije na Dunaju je postal pastor v Puconcih. Leta 1848 je pripravil novo izdajo prevoda Nove zaveze Štefana Küzmiča, ki ji je dodal svoj prevod psalmov (Knjige zoltarske) za protestantsko bogoslužje. V glavnem je upošteval dotedanji prekmurski jezik in pravopis, obogatil pa je besedni zaklad.

LETA 1874 ROJEN NIKOLAJ ALEKSANDROVIČ BERDJAJEV

RUSKI FILOZOF, KRŠČANSKI EKSISTENCIALIST IN PERSONALIST († 1948)

Študiral je v St. Petersburgu, preganjala ga je ruska carska kot tudi sovjetska oblast. Leta 1920 je bil profesor na moskovskem učiteljišču, že dve leti potem pa je moral v pregnanstvo. Nekaj časa je živel v Berlinu, potem pa je deloval v Franciji. Nikolaj Aleksandrovič Berdjajev je predstavnik ruske religiozne filozofije. V svojih številnih filozofskih spisih se ukvarja z osebo, svobodo, objektivnim in subjektivnim. Krščansko religiozno izkustvo najbolj zaobjame oseba, svoboda in ljubezen. Njegov personalizma je neke vrste dualistična filozofija objektivnega in subjektivnega, katere ključni pojem je oseba, ki je onkraj te razklanosti. Oseba predpostavlja obstoj nad-osebnih vrednot, ni je, če ni nad njo stoječega bitja, h kateremu se mora vzpenjati. Nietzschejevo tezo, da je Bog mrtev Berdjajev rešuje popolnoma drugače, vrača se h krščanstvu: Bog je Oseba in je združitev enega in mnogega, simbol te združitve je Kristus, univerzalni človek v prostoru in času. ... Po poti erosa, vzpenjajoče se ljubezni, se oseba preko ideje lepega dvigne do ideje Dobrega, od mnogoterosti čutnega sveta do enosti sveta idej. Po poti spuščajoče se ljubezni agape, ki ima svoj prvi in poslednji vzor v Jezusu Kristusu, najde Berdjajev ključ za umevanje odnosa med duhom in resničnostjo (»v živi človeški duhovnosti, katere jedro je prav darovanjska ljubezen (agape)«).

njegove misli:

• Skrb za moj vsakdanji kruh je materialno vprašanje. Skrb za vsakdanji kruh mojega brata pa je duhovno vprašanje.
  
• V prejšnjih časih so krščanstvo in Cerkev vrednotili po njenih večnih resnicah, po njenem nauku in dogmah. Sodobni človek vrednoti krščanstvo po kristjanih.
  
• Svet se nagiba k zanikovanju resničnosti duha. Edino, o čemer ne dvomi, je resničnost vidnih stvari.

LETA 1904 ROJEN SREČKO KOSOVEL

PESNIK, KRITIK IN PUBLICIST († 1926)

Srečko Kosovel, pesnik našega Krasa, je bil peti otrok učiteljske družine in rodil se je 18. marca 1904. Oče mu je hotel dati ime Kvintilijan ("peti"), krstni boter pa je rekel: "Dajmo mu slovensko ime. Naj bo Srečko, da bo srečen!" Želja se ni uresničila, saj je umrl mlad, je pa v teh kratkih letih ogromno napisal. "Tudi iz njegovih pesmi se vidi, da je imel verski čut," je dejala o njem njegova sestra Tončka, "nekaj njegove lirike je prav religiozne."

več:
S. Čuk, Srečko Kosovel: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (1996), 28-29.

nekaj njegovih verzov:

• Trpeči ljudje čutijo, kaj je bitja svetost / in čutijo, kaj je greha / razbeljena ost – / in ljubijo Krista, / ker vedo: / edino On je pravičen.
  
• Velika je pot med tem, / kar Sem in kar sem, / kar Je in kar je – / o, čudne so moje poti.
  
• Naš pogum je trpeti, / preboleti temo, / z novo silo živeti, / z novo lučjo.
  
• Sobice večnosti vse so odprte, / duše naše več niso potrte, / zla­ti odsevi sijejo k nam, / čutiš, da nisi več sam.
  
• Rad bi le vedel, kaj je življenje, / ko čutimo v sebi nesmr­tni vzgon, / ko pride pomlad, sokov kipenje, / rad raseš in misliš, da ni vse zastonj.
  
• Daj, da stopim vstran od ljudi, / daj, da stopim in se ne vrnem, / daj mi milost: temo, ki teši, / da se v bolečini s Tabo strnem, / daj, da odidem od teh ljudi, / daj, da odidem in se ne vrnem.
  
• Sonce naj prisveti na zelena polja. / Svetlo, jasno sonce, v soncu zlata volja, / naj razžubori se v večnosti daljino, / delo naj premaga trpko bolečino.
  
• Čudni so, čudni hrami srca, / ko bi rad zapri jih pred svetom, / ko rad bi odmrl drhtenjem, trepetom, / ustvaril novo obliko sveta, / pa zatrepeče bolna perot, / skloniš se in poklekneš na pot...

in razmišljanj

• Do resnice in pravičnosti se bomo priborili, naj tudi kraljuje laž, kajti ako bi bilo življenje nesmisel, bi mi ne živeli.
  
• Nobena doba še ni bila tako velika po svojih vprašanjih in tako bedna po svojih odgovorih, kakor naša.
  
• Pišete s srcem? Ne, s peresom. A kar ne pride iz duše, ne gre do duše in nima cene.
  
• Če nismo sonce, hočemo biti lučka ob cesti. Bomo pa bolj topli in prijazni zato.
  
• Oh, koliko laže je potovati, če moli v daljavi zate mati, popotnik.
  več:
  

LETA 1912 ROJEN RUDOLF KLINEC

duhovnik, zvest veri in narodu (†1977)

»Slovenski duhovniki na Primorskem so bili vsa stoletja tesno povezani s svojim ljudstvom, saj so tudi iz njega izšli ... Primorski duhovniki so bili samo iskreni in neupogljivi oznanjevalci evangeljske resnice in pravice v materinem jeziku, zvesti sinovi katoliške Cerkve in svojega naroda. Odklanjali so vsako nasilje, laž in prevaro. Ko je državna oblast ali politični režim, kot je bil fašizem, obsodil na smrt slovensko narodno manjšino, so se neustrašeno, za ceno velikih žrtev uprli takemu rodomoru prav duhovniki ... Veličina tega odpora in borbe ni bila v zunanjih manifestacijah, temveč v zvestobi svojemu poslanstvu, veri in narodu.« Tako je v svoji knjigi Primorska duhovščina pod fašizmom (Gorica 1979) zapisal dr. Rudolf Klinec, ki je bil tudi sam med duhovniki, ki so bili kot oznanjevalci evangeljske resnice o enakosti vseh ljudi odločni branitelji temeljnih človeških pravic svojih vernikov.

... več o njem si preberite v obletnici meseca 03_2012

LETA 1933 UMRL p. VENDELIN VOŠNJAK

slovenski in hrvaški svetniški kandidat, frančiškan (* 1861)

"Svetnik je največja umetnina stvarstva. To je človeška duša na najvišji stopnji popolnosti. Vse naše prizadevanje mora biti usmerjeno v to, da bi to stopnjo popolnosti dosegli." Tako je svojim redovnim sobratom, hrvaškim frančiškanom, polagal na srce p. Vendelin Vošnjak, ustanovitelj njihove province sv. Cirila in Metoda (1900). Svoje besede je potrjeval z zgledom svojega življenja in dosegel "junaško stopnjo kreposti", kar je bilo potrjeno z dekretom rimske kongregacije za zadeve svetnikov, ki so ga prebrali 18. decembra 2000 ob navzočnosti papeža Janeza Pavla II. Z uradnim naslovom "božji služabnik" se naglo bliža oltarju.

... več o njem si preberite v pričevanju 03_2003

nekaj njegovih razmišljanj:

• Kristus Odrešenik hoče biti Odrešenik vseh ljudi v vseh časih do konca sveta. Kristus hoče po svoji Cerkvi vsem nakloniti mir, mir z Bogom, mir vesti.
  
• O, ko bi grešniki pomislili, da je vendar bolje spovedati se svojih grehov osebno duhovniku, ki je dolžan o njih molčati, kot pa nemirno živeti, nesrečno umreti in se na sodni dan pred vsem svetom osramotiti, resnično ne bi bilo toliko slepih in nemih...
  
• Molitev je tisto močno orožje, ki kristjanu vedno zagotavlja zmago nad vsakim sovražnikom, ki mu preprečuje pot v nebesa. Molitev je tisti močni kruh, ki nas krepi vse življenje na naši poti do gore Gospodove.
  
• Molk je svetišče pravične duše, kjer stanuje Bog.
  
• Večno življenje je hkrati večna molitev, nenehno pretakanje božjega bogastva v naše duše. To večno molitev moramo opravljati že v tej solzni dolini z vztrajno molitvijo.
  
• Kakor v ogrevanem prostoru hitro zmanjkuje toplota, če se vrata pogosto odpirajo, tako uhaja ves dar pobožnosti, srce se izprazni in v duši ugasnejo dobre misli, če kdo veliko govori.
  
• Bodite kot modre device, ki gredo ženinu naproti s prižganimi svetilkami. Da vam svetilke ne ugasnejo, jih vsak dan skrbno polnite z oljem pobožnega premišljevanja, ki vam bo vedno pokazalo pot, ki vodi v večno rešenje.
  
• Vse naše vesolje ni nič drugega kot prečudovit odsev neizmernega božjega bistva. Vse vesolje nam kliče: bodite popolni! On je neskončna ljubezen, katere ne prenese najmanjše stvari, ki se ne bi skladala z njegovo sveto voljo.
  
• Pred božjim veličastvom človek ne more biti nem in križem rok, ko pa ga glasno slavita nebo in zemlja.
  
• Svetost je, da v vsem iščemo Boga, se vedno ravnamo po njegovi neizmerni resnici, lepoti in dobroti. Svetost je: hoditi za njim z ljubeznijo in s svetim strahom v srcu in s premagovanjem samega sebe.
  
• Mislim, da bi človek, ki bi se ob branju življenjepisov svetnikov zamislil in se vprašal, kako sam živi, imel korist, ki so jo imeli mnogi, ko so brali življenje svetnikov.

LETA 1933 UMRL JOSIP MANTUANI

UTEMELJITELJ SLOVENSKE GLASBENE ZGODOVINE (* 1860)

Muzikolog in glasbeni zgodovinar Josip Mantuani je bil vsestranski delavec: pisal je razprave s področja glasbene in umetnostne zgodovine, arheologije in etnologije. Mednarodni ugled si je pridobil s študijami iz glasbene zgodovine, zlasti slovenske, za katero je postavil temelje. Po njegovi zaslugi je Jakob Gallus, kranjski rojak, dobil ustrezno mesto v razvoju evropske glasbene kulture.

LETA 1942 UMORJEN JAROSLAV KIKELJ

KATOLIŠKI ŠTUDENTSKI ORGANIZATOR, PRIČEVALEC ZA VERO (* 1919)

16. junija leta 2000 je katoliška Cerkev na Slovenskem slovesno razglasila slovenske pričevalce za vero in med njimi je tudi Jaroslav Kikelj, ki se je rodil na Opčinah pri Trstu, kjer je bil njegov oče železničar. Družina se je zaradi očetove službe selila na Koroško, na Jesenice in končno v Maribor, kjer je Jaro šolal in končal gimnazijo. Tu se je povezal s kapucini in z njihovimi bogoslovci, bil zelo dejaven pri bogoslužju in na Studenicah vodil fantovski odsek. Jeseni leta 1939 je odšel v Ljubljano študirat medicino in odločno deloval pri povezovanju katoliških študentov in bil izbran za voditelja katoliške študentske organizacije Vir. Italijani so ob okupaciji razpustili vse organizacije in zahtevali, da se vsi vključijo v enotno ljubljansko univerzitetno organizacijo, sicer bodo univerzo zaprli, študente pa izgnali. Zaradi reševanja univerze sta tudi Franček Župec iz Slovenske Bistrice in Jaroslav kot velika narodnjaka sprejela neprostovoljno članstvo, kot katoliška vernika pa nista mogla pridružiti Osvobodilni fronti. Komunistična partija ju je zato razglasila za narodna izdajalca in jima zagrozila z umorom. Tako so predstavniki Varnostno obveščevalne službe OF najprej 16. marca 1942 umorili Frančka Župca, čez dva dni pa še Jaroslava Kiklja, ko je odhajal od kosila iz Ljudske kuhinje. Kikljev pogreb je bil javen protest zoper umor, Jaroslav je postal nedolžna žrtev revolucije, pričevalec za vero in mučenec, ki so se mu že takoj po smrti mnogi začeli priporočati.

nekaj njegovih zapiskov (na listkih):

• Hočem postati dober človek. – Išči najprej Božje kraljestvo. - Beri življenje svetnikov. – Premišljuj vsak dan. – Varuj se pomehkuženja in lenobe. – S pogumnimi je Bog. – Delati je treba, ker Bog tako hoče. – Gledati moramo kako delamo, in ne, kaj delamo. – Glej resnici vedno v oči, ne srce, ampak razum mora odločati. – Delo je eden glavnih elementov sreče.

LETA 1948 UMRL ANTON JEHART

DUHOVNIK, TEOLOG, SVETOPISEMSKI POPOTNIK (* 1881)

Iz rojstnega Lovrenca na Pohorju je odšel v Maribor, kjer je po klasični maturi študiral bogoslovje in bil leta 1904 posvečen v mašnika. Študij je nadaljeval na Dunaju in ga končal z doktoratom iz teologije. Marca 1920 je postal profesor Svetega pisma Stare zaveze na mariborskem bogoslovju in ostal do upokojitve. Leta 1924 se je podal na študijsko potovanje po Egiptu, Palestini, Siriji in Mezopotamiji in ga popisal v knjigi Iz Kaire v Bagdad (dva dela, 1928 in 1929). Znal je več orientalskih jezikov in pisav.

LETA 1956 ROJEN INGEMAR STENMARK

NAJBOLJŠI ALPSKI SMUČAR VSEH ČASOV

Šved je rekorder po zmagah na tekmah za svetovni pokal. Tekmoval je v slalomu in veleslalomu. Na najvišji stopnički je stal kar 86-krat (46 zmag ima v veleslalomu in 40 v slalomu - nedavno je njegov dosežek (86) izenačila in presegla Mikaela Shiffrin). Ingemar je stal 155-krat na stopničkah, ima tudi sedem olimpijskih medalj (pet zlatih). Stenmark je tako po dosežkih in po oceni mnogih najboljši alpski smučar vseh časov. Še posebej smo si ga zapomnili Slovenci, ker je tekmoval na Elanovih smučeh.

LETA 1967 UMRL MARIJ PREGELJ

SLOVENSKI SLIKAR (* 1913)

Slikar in grafik Marij Pregelj, sin pisatelja Ivana Preglja, je bil med drugo svetovno vojno v nemškem in italijanskem vojnem ujetništvu; risbe iz tega časa so ga formalno, motivno in vsebinsko zaznamovale. To odseva tudi iz njegovih družinskih portretov. Ljubil je močno kontrastne barve, kot v svojem Portretu očeta (1963). Ukvarjal se je s slikarstvom, veliko se je posvečal stenskemu slikarstvu, bil pa je tudi odličen knjižni ilustrator.

iskalec in zbiralec Marko Čuk