12. junij

LETA 1828 ROJENA LUIZA PESJAKOVA

PISATELJICA IN PREVAJALKA († 1898)

"Brez uvoda! Zvonu je potreba ženske pomoči! In to mu morete dati Vi! Morete, zato tudi morate! Ker menim, da Vas poznam, upam, da ne bodete krivo umeli mojih besed... Ženska roka, srečna roka! Ako ima že Pavlina (Pajkova) svojo moč, kaj šele - Lujiza! Torej, gospa! Brez poklonov! Posvetite novemu listu svojo blago pomoč, bodite mu zvesta sodelavka." Tako je leta 1870, ko je na Dunaju začel izdajati svoj literarni časopis Zvon, pisal v Ljubljano pisateljici in pesnici Luizi Pesjakovi, ki je tedaj s svojimi spisi polnila razne slovenske liste in zbornike, čeprav je njeno pero "pisalo" slovensko šele komaj kakšnih šest let. Sodelovanje v Stritarjevem Zvonu in osebni stiki z Josipom Stritarjem, ki je bil tiste čase prva avtoriteta slovenske književnosti, pomenijo nov korak v njenem pesniškem razvoju. V Zvonu je objavila nekatere svoje najboljše pesmi.

več:
S. Čuk, Luiza Pesjakova. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 6 (2008), 30-31.

LETA 1838 ROJEN ANTON UMEK-OKIŠKI

PESNIK († 1871)

Celovški gimnazijski profesor Anton Umek, ki si je po rojstnem zaselku Okič pri Boštanju privzel vzdevek Okiški, je zgodaj začel pisati pesmi. Izdal je tudi tri knjige: zajetno pesnitev Slovanska blagovestnika Ciril in Metod (1863), ep Abuna Soliman (1863) o Ignaciju Knobleharju, slovenskem misijonarju v Sudanu, in zbirko lirike Pesmi (1865).

LETA 1881 ROJEN GVIDON BIROLLA

SLIKAR, ILUSTRATOR († 1963)

Zelo dolg je seznam knjig, pretežno mladinskih, ki jih je s svojimi ilustracijami obogatil slikar Gvidon Birolla. Njegovih 19 ilustracij (15 jih je ustvaril Maksim Gaspari) v knjigi Pravljice Frana Milčinskega (1911) sodi med vrhunce slovenske mladinske ilustracije. Njegov slog je čisto svojevrsten. V bistvu je realist, ki pa z nekim 'domotožjem po starem' upodablja slovensko zemljo in človeka, njegove slike preveva domačnostno in pravljično razpoloženje.

LETA 1909 ROJEN PATER PLACID GREBENC

REDOVNIK CISTERCIJAN, PRIČEVALEC ZA VERO, MUČENEC († 1943)

Rojen v družini, kjer so poleg Alojza (p. Placida) še trije (brat in sestri) izbrali duhovni poklic. Leta 1919 je prišel v stiški samostan in bil gojenec privatne gimnazije za dečke. Leta 1924 je začel z noviciatom, naslednje leto je izpovedal prve, leta 1930 pa večne zaobljube in čez leto prejel mašniško posvečenje. Za novo mašo (pri božični polnočnici) mu je sestra Miljana izročila križ z besedami: »Podajam ti križ, kajti po križu in trpljenju prideš v nebeško kraljestvo.« Kot da so bile preroška napoved njegove Kalvarije! »Bil je ves srečen in kljub ostri zimi je kar žarel,« se je spominjala sestra. »Nikoli ga nisem videla žalostnega ali zaskrbljenega. Vedno je izžarevala iz njega duhovna sreča.« Nekaj časa je bil v samostanu kaplan, potem pa postal ekonom. Okupacijo Slovenije so komunisti izrabili za to, da bi z revolucijo prišli po vojni na oblast, zato so načrtno zatirali vero v slovenskem narodu, pobijali so verne ljudi, ki niso hoteli sodelovati z njimi. To se je zgodilo tudi v okolici Stične (umorili so 17 nedolžnih ljudi), zato so v obrambo življenj začeli ustanavljati vaške straže in za duhovno oskrbo je bil določen p. Placid, ki je v stiskah tistega časa duhovno in materialno pomagal vsem. Po razpadu Italije (1943) so komunisti »patra Placida Grebenca zaradi odločnega nasprotovanja brezbožnemu komunizmu zaprli in ga v ječi hudo mučili mesec dni, potem pa v nekem gozdu blizu Grčaric zločinsko ubili. Bil je star 34 let, redovnik 18, duhovnik 12 let. Njegovo telo so 12. avgusta 1944 izkopali, slovesno prenesli in naslednjega nedeljskega dne pokopali na pokopališču njegove rojstne fare Ribnica, kjer pričakuje slavno vstajenje z mnogimi drugimi pričevalci za vero in domovino, ki so bili obenem z njim ubiti.« Tako je v knjigi Popolna posvetitev Bogu, ki je izšla ob šestdesetletnici mučeniške smrti p. Placida Grebenca zapisal p. dr. Anton Nadrah, dolgoletni opat (1979–2007) starodavnega samostana 'belih menihov' v Stični, ki je bil dolga stoletja steber kulture in omike, zdaj pa je pomembno duhovno žarišče za Cerkev na Slovenskem. To je tudi sad mučeniške krvi p. Placida in številnih drugih duhovnikov in vernikov, ki so darovali svoje življenje v zvestobi Kristusu. Postopek za cerkveno priznanje mučeništva teče skupaj z drugimi slovenskimi kandidati za mučence.

... več o njem preberite v pričevanju 12_2013

LETA 1929 ROJENA ANNE FRANK

JUDOVSKO-NEMŠKA deklica, PISATELJICA († 1945)

"Nimam prijateljice. To je seveda treba razložiti, saj si ne more nihče misliti, da je trinajstletna deklica sama na svetu. In to tudi ni res. Imam ljubeznive starše in šestnajstletno sestro in, če vse seštejem, vsaj trideset takih znank, ki jim ponavadi pravi­mo prijateljice, vendar nisem nikoli bolj zaupna z njimi. Da bi ta srčno zaželena prijateljica postala v moji domišljiji še bolj resnična, ne bom kot vsi drugi pisala v dnevnik le dogodkov. Ta dnevnik naj postane moja prijateljica in ime ji je Kitty." Tako beremo na prvih straneh svetovno znane knjige Dnevnik Ane Frank, ki ga je trinajstletna Anna začela pisati leta 1941, ko se je s svojo judovsko družino morala pred gestapom zateči v skrivališče na podstrešju neke hiše v Amsterdamu. Ko so jih 4. avgusta 1944 odkrili, so jih odpeljali v koncentracijsko taborišče, konec vojne pa je dočakal samo njen oče Otto, ki je po vojni objavil hčerkin dnevnik. Ta je preveden v več kot 60 jezikov ...

več o njej preberite v pričevanju 07_2002

nekaj njenih misli:

* Jok je lahko olajšanje, če imaš človeka, pri katerem se lahko razjočeš.

* Vsa vprašanja okoli naše vzgoje, razvajenosti, hrane in sploh vsega bi se odvijala drugače, če bi bili odkriti in prijazni in ne bi vedno gledali na vse s slabe strani.

* Če je te strah ali če si osamljen in nesrečen, je gotovo naj­boljše zdravilo, da greš v naravo, kjer si sam z njo, z nebom in Bogom. Takrat začutiš, da je vse tako, kot mora biti, in da si želi Bog srečne ljudi v preprosti, srečni naravi.

* Bogastvo, ugled, vse to lahko izgubiš, sreča v lastnem srcu pa lahko samo zbledi, ugasne pa nikoli, in osrečevala te bo, dokler boš živ... Dokler lahko brez strahu gledaš v nebo, si v sebi do­ber in to te bo vedno znova osrečevalo.

* Mislim, da se ljubezni ne da izraziti z besedami. Ljubezen je, če nekoga razumeš, ga imaš rad in deliš z njim dobro in hudo. Tudi telesna ljubezen vedno spada sem. Nekaj si podelil, nekaj dal in nekaj prejel.

* Le kdor je srečen, lahko osreči tudi druge. Kdor ima pogum in zaupanje, v nesreči ne bo propadel.

* Če opazujem nebo, oblake, mesec in zvezde, me to pomiri, napolni s pričakovanjem. Narava me naredi ponižno in mi pomaga, da bolje prenašam udarce. Narava je edina stvar, ki se ne da ponarediti.

* Eno mnogih vprašanj, ki mi ne dajo miru, je tudi: zakaj imajo ženske pri mnogih narodih toliko slabši položaj kot moški. Vsakdo mora priznati, da to ni pravično, toda zame to ni dovolj: rada bi poznala pravi vzrok za te krivice.

* Ženske so pogumnejši vojščaki, prenesejo več bolečin in se bolj borijo za obstanek človeštva. kot se širokoustijo mnogi borci za svobodo.

* Ljudje bi bili boljši in prijaznejši, če bi si vsak večer pri­klicali pred oči, kaj so čez dan počeli, in potem premislili, kaj je bilo prav in kaj narobe. Na ta način se skušaš nehote vsak da znova poboljšati in sčasoma boš že kaj dosegel.

LETA 1958 UMRL FRANC KSAVER LUKMAN

TEOLOG IN PATROLOG (* 1880)

Dr. Franc Ksaver Lukman je bil doma v Lokah pri Sv. Juriju ob Taboru na robu srednje Savinjske doline, po ljudski šoli pri Sv. Juriju je obiskoval gimnazijo v Mariboru, po maturi (1899) jer na papeški univerzi Gregoriana študiral filozofijo in teologijo in študij kronal z dvojnim doktoratom. Mašniško posvečenje je prejel leta 1905, bil kaplan v Slovenski Bistrici in hkrati pa je na graški univerzi študiral klasično jezikoslovje. V letih 1908–1919 je bil profesor moralne teologije na mariborskem bogoslovnem učilišču, urejal prvo slovensko bogoslovno revijo – Voditelja v bogoslovnih vedah, bil 1919 ri Narodni vladi v Ljubljani postal referent za verske zadeve, od 1920 do upokojitve (1952), je bil profesor na Teološki fakulteti novoustanovljene Univerze v Ljubljani Bil je profesor dogmatike, dogemske zgodovine in zgodovine starokrščanskega slovstva na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani je poleg svojega rednega dela skrbel tudi za prevajanje spisov cerkvenih očetov in urejanje Slovenskega biografskega leksikona ... V letih 1938-1944 je izšlo 8 njegovih prevodov: dela apostolskih očetov, Ciprijana, Hieronima, Janeza Krizostoma in Avguština; prav toliko jih je ostalo v tipkopisu (prevodi Avguština, Gregorija iz Nise, Janeza Krizostoma, Gregorija Velikega in Tertulijana). Bil je tudi odličen glasbenik in je avtor več zborovskih in bogoslužnih pesmi.

več:
ČUK, Silvester. Franc Ksaver Lukman (1880-1958). (Obletnica meseca). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 6, str. 42-43

LETA 1960 UMRL ANTON ČADEŽ

DUHOVNIK, KATEHET, PISEC NABOŽNIH BESEDIL (* 1870)

Z rodnih Hotavelj je šel v šolo na Trato, v Škofjo Loko in Ljubljano. Štiri leta po novi maši je postal katehet na uršulinskih dekliških šolah v Škofji Loki, od leta 1904 do upokojitve (1932) je bil katehet na mestnih ljudskih šolah v Ljubljani. Bil je dolgoletni tajnik leta 1907 ustanovljenega Društva slovenskih katehetov. Veliko je tudi pisal. Skupaj z Gregorijem Pečjakom je leta 1919 pripravil učbenik za prvi šolski leti Krščanski nauk za prvence: kratke zgodbe Svetega pisma in priročnik zanj, ki je doživel več izdaj.

LETA 1982 UMRL ALBERT STRUNA

INŽENIR STROJNIŠTVA, PEDAGOG (* 1901)

Rodil se je v Mirni Peči pri Novem mestu, po osnovni in srednji šoli v Ljubljani se je tam vpisal na strojni oddelek tehniške fakultete, diplomiral pa je v Brnu. Tam je delal kot konstruktor za vodne turbine. Po raznih službah je postal leta 1940 honorarni predavatelj za predmete strojeslovja na univerzi v Ljubljani, leta 1946 pa redni profesor na strojni fakulteti. Napisal je ogromno strokovnih študij in knjig, med drugim Splošni tehniški slovar (1962–1964) in Avto. Čitanka o osebnem avtomobilu (1940).

LETA 1991 UMRL BRANKO HOFMAN

PESNIK, PISATELJ, DRAMATIK, PRVI PISAL O GOLEM OTOKU (* 1929)

Rodil se je v Rogatcu, po končani gimnaziji v Mariboru in študiju primerjalne književnosti na univerzi v Ljubljani je deloval kot novinar in urednik na Radiu Koper ter mariborskem Večeru, dolga leta je bil urednik pri Državni založbi Slovenije. Bil je prvi slovenski pisatelj, ki se je na umetniški ravni upal pisati o Golem otoku ter grozljivem komunističnem mučenju zapornikov v romanu Noč do jutra. Roman je bil napisan in natisnjen že leta 1975, vendar so ga tik pred izidom prepovedali; izšel je leta 1981.

Pripravlja Marko Čuk