30. junij

LETA 1749 ROJEN LOVRO JANŠA

SLIKAR KRAJINAR († 1812)

Krajinarstvo je slikarstvo, ki upodablja pokrajino. Med mojstre te zvrsti se je vpisal Lovro Janša z Breznice na Gorenjskem, ki je bil po študiju na dunajski akademiji nekaj let profesor krajinarstva. Prizadeval si je ustvariti realistične krajine, kar je dosegel zlasti v akvarelu. Na Dunaju sta delovala tudi njegova brata Anton (1734–1775), ki se je posvetil čebelarstvu, a je bil tudi slikar, in Valentin (1747–1818), pravnik in slikar.

LETA 1810 ROJEN STANKO VRAZ

SLOVENSKO-HRVAŠKI PESNIK, PRIPADNIK ILIRSKEGA GIBANJA († 1851)

Stanko Vraz je pesniško ime Jakoba Frasa iz Cerovca pri Ormožu: privzel si ga je leta 1836 in ga uporabljal tudi v "vsakdanjem" življenju. Hotel se je uveljaviti kot slovenski pesnik, vendar se zaradi svojih ozkih pogledov ni mogel uveljaviti. Več uspeha je imel kot "ilirski" pesnik. Ilirizem, za katerega se je močno ogreval, mu je pomenil pot do vseslovanske vzajemnosti - tudi glede jezika.

... več o njem preberite v obletnici meseca 05_2000

LETA 1828 IZDANO APOSTOLSKO PISMO

S KATERIM JE BILA USTANOVLJENA TRŽAŠKO-KOPRSKA ŠKOFIJA

Papež Leon XII. je izdal apostolsko pismo Locum beati Petri, s katerim je uredil cerkveno upravo v Istri in Dalmaciji. Odpravil je škofijo Novigrad in njeno ozemlje pridružil tržaški škofiji. Ko ji je priključi še koprsko, je dobila ime tržaško-koprska škofija. Dne 17. oktobra 1977 je papež Pavel VI. z bulo Prioribus saeculi ločil koprsko škofijo od tržaške in ji dodelil župnije na slovenskem in hrvaškem ozemlju, ki so bile del tržaške škofije, in župnije, ki so spadale pod Goriško-Gradiščansko nadškofijo in so se nahajale na ozemljih, ki so prešla od Italije v Jugoslavijo vsled Mirovne pogodbe z leta 1947. Istočasno je škofija prešla pod Ljubljansko metropolijo.

LETA 1838 ROJEN JAKOB MISSIA

DUHOVNIK, TEOLOG, FILOZOF, KNEZOŠKOF IN KARDINAL († 1902)

Jakob Missia, rojen na Štajerskem (krščen v Križevcih pri Ljutomeru), je bil trinajst let ljubljanski škof, nekaj manj kot štiri leta pa goriški nadškof. Kot duhovnega voditelja škofov habsburške Avstrije ga je papež Leon XIII. leta 1899 imenoval za kardinala. Ob njegovi smrti so časniki pisali, da so avstrijski škofje "izgubili svojega glavarja". V oporoki je izrazil željo, naj ga pokopljejo v baziliki na Sveti gori.

... več o njem preberite v obletnici meseca 06_1998

LETA 1887 ROJEN ANTON ERJAVEC

DUHOVNIK, PESNIK († 1910)

Na Brodu pri Ljubljani rojeni Anton Erjavec je po gimnazijski maturi študiral bogoslovje v Ljubljani in bil leta 1909 posvečen v duhovnika. Komaj je nastopil kaplansko službo v Žužemberku, se ga je lotila jetika in leto zatem je umrl na Velem Lošinju (Hrvaška). Svoje pesmi, ki razodevajo močno lirično dušo, je objavljal v glavnem po revijah (Dom in svet, Angelček, Vrtec, Zvonček). Poezijo in prozo je pisal pretežno za mladino. Smrt mu je iztrgala pero iz rok v najlepšem pesniškem razvoju.

LETA 1951 UMRL AVGUST BUCIK

SLIKAR (* 1887)

Slovenski slikar Avgust Andrej Bucik, rojen v Trstu, se je posvečal skoraj izključno portretiranju (umetniškemu upodabljanju oseb), da se je preživljal in prihajal v stik s pisano množico ljudi. V desetletjih do druge svetovne vojne je število njegovih portretov naraslo na okoli 900! Med njegovimi portretiranci so mnogi znani Slovenci, zlasti pesniki in pisatelji. Veliko je tudi avtoportretov.

LETA 1966 UMRL GIUSEPPE FARINA

ITALIJANSKI DIRKAČ FORMULE 1 (* 1906)

Emilio Giuseppe Farina, bolj znan kot Nino Farina, je pokojni dirkač Formule 1, sploh prvi svetovni prvak v zgodovini Formule 1, saj je zmagal v premierni sezoni 1950 po težkem boju z Juanon Manuelom Fangiom in odločitvi na zadnji dirki za tri točke. Farina je bil znan po svojem dirkaškem stilu in inteligenci, toda tudi trmi in neupoštevanju sotekmovalcev na progi. Bil je udeležen v smrtnih nesrečah. Ironija je, da je po vseh nesrečah, ki jih je na dirkah preživel, umrl v prometni nesreči pri francoskem mestu Chambery, ko se je peljal na ogled dirke za Veliko nagrado Francije v sezoni 1966.

LETA 1971 UMRL LEONID PITAMIC

pravnik, filozof prava, politik, diplomat in prevajalec (* 1885)

Postojnčan Leonid Pitamic je študij prava na Dunaju končal z doktoratom že pri 23 letih, nekaj let kasneje pa je dosegel še dva doktorata – iz državnega prava in iz filozofije prava. Bil je eden naših največjih znanstvenikov na pravnem in političnem področju. Veliko je pisal in opravljal pomembne službe. Bil je prvi dekan pravne fakultete novoustanovljene univerze v Ljubljani. Bil je globoko veren, etičen in socialno čuteč človek, politično nevtralen in strpen.

LETA 1980 JE LJUBLJANO OBISKALA MATI TEREZIJA

V začetku junija 1980 je ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar srečal mater Terezijo na 89. Katholikentagu (narodnem zborovanju nemških katoličanov) v Berlinu. Ko mu je povedala, da gre konec junija v svoje rojstno mesto Skoplje ustanovit 179. hišo svojih redovnic, jo je prosil, če bi spotoma obiskala tudi Ljubljano. Mati Terezija je dejala, da bo prišla, če bo le mogla, zatrdno pa ni obljubila, zato tudi datuma njenega obiska ni bilo mogoče nikjer objaviti. Vest o njenem prihodu v slovensko glavno mesto je sporočil nadškof sam ob priliki XII. romanja invalidov in bolnikov na Brezje v soboto, 28. junija 1980, dva dni pred njenim obiskom.

Mati Terezija je Ljubljani darovala sončni ponedeljek, 30. junija 1980, potem ko je nedeljo, praznik apostolov Petra in Pavla, preživela v Zagrebu. V glavno mesto naše ožje domovine je prišla sredi dopoldneva. Spremljala jo je sestra Silvija, Indijka, predstojnica zagrebške hiše misijonark ljubezni. Na dvorišču škofijskega doma jo je pričakal gostitelj, nadškof Šuštar, ki jo je pospremil na ljubljanski magistrat, kjer ji je ljubljanski župan izročil plaketo Ljubljane. Popoldne so jo v dvorani nadškofijskega doma v Ljubljani pozdravili: nadškof Šuštar, njegov pomožni škof Lenič in koprski škof Jenko ter številni predstavniki Cerkve na Slovenskem, ki so z velikim zanimanjem poslušali njen nagovor.

Ob petih je bila maša v stolnici, ki je bila polna do zadnjega kotička. Celo nadškof Šuštar je bil prijetno presenečen. »Še zdaleč nismo pričakovali, da se vas bo toliko odzvalo, ker niti nismo mogli povsod obvestiti o obisku matere Terezije,« je dejal na začetku maše, »in zato je naša tako številčna navzočnost znak, da imamo mater Terezijo radi, da se navdušujemo za njeno delo in poslanstvo, ki ga izvršuje vpričo vsega sveta, da bi tudi sami nekoliko bolj spoznali, k čemu nas vabi in kliče Bog.« Posebej razveseljivo je bilo dejstvo, da je bilo med množico izredno veliko mladih ljudi.

Po maši se je na škofijskem dvorišču srečala tudi s tistimi, ki niso mogli v cerkev...

več:
F. Bole, Mati Terezija je obiskala Ljubljano. (Gost meseca). Ognjišče, 1980, leto 16, št. 8, str. 6-10.
S. Čuk, Mati Terezija - misijonarka ljubezni. (Priloga). Ognjišče, 1997, leto 33, št. 10, str. 31-42.
B. Rustja, Vezi Matere Terezije s Slovenci. (Priloga). Ognjišče, 1998, leto 34, št. 10, str. 37-48.
S. Čuk, Živa svetnica - Mati Terezija blažena. (Pričevanje). Ognjišče, 2003, leto 39, št. 10, str. 16-17.
S. Čuk, sv. Terezija iz Kalkute. (Priloga). Ognjišče, 2016, leto 52, št. 9, str. 58-63.
knjige: Mati velikodušne ljubezni --- Bog ljubi danes po nas --- Najdi čas
DVD: Peti svet - Mati Terezija
drugo: kipec sv. Matere Terezije

nekaj njenih misli

• Kar je najmanjše, je najbolj ubogo, ker zase ne more še nič storiti. Najmanjši je otrok, ki se še ni rodil... Največje uboštvo je med narodi, kjer je uzakonjen splav. Če more danes mati sama uničiti svojega otroka, kaj mi potem še brani, da jaz ne uničim nekoga ali da nekdo mene uniči? Zdaj je postalo tako naravno, da ljudje drug drugega uničujejo... Mati je začela ta nemir v svetu, kajti otrok je največji božji dar družini.
  
• Ko je Jezus prišel v Marijino srce, isti Jezus, ki smo ga zdaj prejeli pri svetem obhajilu, je takoj šla ven - šla je, da služi. Jezusova navzočnost v njenem srcu je rodila željo, da ga podari drugim.« Tako moramo njegovo navzočnost uresničevati tudi mi: v dajanju. »Jezus je napravil sebe za kruh življenja, a to mu še ni bilo dovolj; samega sebe je napravil lačnega, žejnega, bolnega, golega. Kakor da je lačen naše ljubezni, nam je dal priliko, da ljubimo Boga v bližnjem... Kako bomo mogli ljubiti? Če bomo molili. Sad molitve je čisto srce. Jezus je rekel, da bodo tisti, ki so čistega srca, gledali božje obličje. Če vidimo božje obličje drug v drugem, ni težko ljubiti, ni težko žrtvovati...

LETA 1988 UMRL ŠTEFAN BARBARIČ

LITERARNI ZGODOVINAR, prevajalec iz madžarščine (* 1920)

Iz rojstnega Turnišča je obiskoval gimnazijo v Murski Soboti, nato pred vojno in po njej študiral slavistiko na univerzi v Ljubljani, vmes (1942–1944) pa v Budimpešti. Po diplomi je bil gimnazijski profesor slovenskega jezika v Ljubljani in Črnomlju. V tem obdobju je začel prevajati razna literarna dela iz madžarščine (Dečki Pavlove ulice, Madžarske pravljice). V letih 1965–1972 je bil predavatelj za slovensko književnost v Zadru. Raziskoval je slovensko literaturo, vsa obdobja od protestantizma do moderne.

Pripravlja Marko Čuk