Simon Gregorčič

(* ob obletnici)  "Goriški slavček" se je rodil 15. oktobra 1844 na Vrsnem. Drugi otrok Katarine in Jerneja je odraščal kot pastir pod Krnom, v planinskem raju. Silovita lepota narave je tedaj hranila njegovo dušo in kasneje kipela na plan v pesmih. Bister in odločen je najprej končal gimnazijo, nato še semenišče; novo mašo je pel leta 1867 pri svetem Duhu na Libušnjem že leto dni pred koncem študija. V Kobaridu je ustanovil eno prvih čitalnic na Slovenskem in tudi kasneje v Rihemberku (današnjem Braniku) ali v Gorici se je s svojim vestnim izpolnjevanjem svojega poslanstva, ljudem zelo priljubil.
Pesniti je začel že kot gimnazijec (venec njegovih pesmi Iskrice domorodne, je izdal pod psevdonimom). Številne njegove najboljše pesmi so nastale v njegovih kobariških letih (1858-1873): Hajdukova oporoka, Pogled v nedolžno oko, Človeka nikar, Veseli pastir ... Višek svojega pesniškega ustvarjanja pa je dosegel v rihemberški dobi (do leta 1881), ko je mu je čas osebnega trpljenja, notranjih bojev, vznemirljivega narodnega življenja ... iztisnilo na papir globoko občutene izpovedi o svojem in tujem življenju, o narodovi usodi in človeštvu.... Jeseni leta 1881 so izšle njegove Poezije, zlata knjiga slovenske književnosti (Erjavec)... Gregorčič je sodobnikom govoril neposredno od srca do srca kakor noben naš pesnik; sodobniki so iz njega spoznavali tudi njegov kraj in doumeli svoj čas, a predvsem so zajemali njegova čustva in misli ter jih sprejemali kot dragoceno razodetje človeške notranjosti; njegova pesem jim je bila opora in spremljevalka v osebnem in narodnem življenju. Ta pesem se je danes morda postarala v obliki, njene duhovne vrednote pa so ostale nedotaknjene.

več o Simonu Gregorčiču

nekaj njegovih verzov:

• Svetišče naj lepše je tvoje srce ... / Brezmejno ko Bog je svetišče srca, / sto tisoč čutil v tem svetišču plamti, / ob luči so večno prižgane.
• Srce človeško – sveta stvar, / ne šali z njim se mi nikar, / v njem pekel naš je in naš raj, / se s srcem našim ne igraj!.
• Pravico enako zdaj človek mi vdobi, / kam skrila se pač človeški je zlobi? / Pravice, enakosti ni pri ljudeh, / pravice, enakosti ni na grobeh, / pravica, enakost je v – grobi.
• Ne plaši se znoja, ne straši se boja, / saj moško dejanje krepčuje moža, / a pokoj mu zdrave moči pokonča.
  več:

pripravlja Marko Čuk