Stanko Janežič

* 4. avgust 1920 na Pavlovskem vrhu v župniji Sv. Miklavž pri Ormožu; † 8. september 2010, Pavlovski vrh.

(ob obletnici) Hvalnico življenja je Stanko pričel peti pred več kot sto leti kot zadnji od štirinajstih otrok kmečke družine na Pavlovskem Vrhu (zdaj Veliki Brebrovnik), ki spada pod župnijo Sv. Miklavž pri Ormožu. Po ljudski šoli v domači fari je eno leto obiskoval meščansko šolo v Ormožu, potem je odšel v Maribor na klasično gimnazijo, stanoval pa je v dijaškem semenišču. Po maturi je jeseni 1940 v stopil v mariborsko bogoslovje. Ko so (6. aprila 1941) Štajersko zasedli Nemci, je študij nadaljeval na teološki fakulteti v Ljubljani. Maja 1945 se je pred komunisti umaknil na Koroško, od tam pa je odšel v Italijo in bil v Zermanu pri Trevisu 17. junija 1945 posvečen v duhovnika. Jeseni je šel delovat med slovenske vernike na Tržaškem.Po letu 1960 je deloval v župniji Mačkolje, vodil je Ekumenski center, ob nedeljah je imel ognjevite pridige pri radijski maši za Slovence iz župnijske cerkve v Rojanu. Dejavno se je vključil v kulturno dejavnost tržaških Slovencev. Leta 1969 se je vrnil v Maribor, kjer je postal profesor za osnovno in ekumensko bogoslovje na tamkajšnjem oddelku slovenske teološke fakultete. Z veseljem je opravljal številne druge naloge, dokler so mu dopuščale moči. Vse svoje dneve, vsa svoja leta, vsa obdobja svojega življenja je napolnil z zvesto službo Bogu in ljudem kot duhovnik, teolog ter pisatelj in pesnik.

Od vsega začetka je pisal prozo in poezijo, ki jo najdemo v štervilnih revijah in časopisih. V njegovi knjižni beri je največ (deset) pesniških zbirk. Zadnja, Izbrane pesmi (Maribor 1993), prinaša izbor okoli 200 najznačilnejših pesmi iz vseh njegovih prejšnjih zbirk, ki ga je pripravil pesnik sam. Najbolj mu je bila pri srcu zbirka Božja obzorja (Maribor 1990). Sam jo je predstavil: »V njej so zbrane skoro vse moje religiozne pesmi. Pisal sem jih kar štiri desetletja. Pesmi je mogoče brati v samoti ali v občestveni skupnosti. Želijo biti vabilo k razmišljanju, k iskanju luči ter k doživljanju Božje navzočnosti. Ob stoletnici Lampetove revije Dom in svet (1988) je začel izdajati letni zbornik Dom in svet, kjer je precej njegovega. Bil je ustanovitelj in urednik (1992–2004) Slomškove založbe v Mariboru.

Janežič je bil iskren in neutruden ekumenski delavec. Tudi doktoriral je na temo ekumenizma, prizadevanja za edinost med kristjani. V tem duhu je vedno posnemal Slomška - s širino svojega duha in vztrajnim prizadevanjem z govorjeno in pisano besedo. Apostolatu edinosti je posvetil več svojih del, med katerimi zavzema posebno mesto Ekumenski leksikon... Dolga leta je bil predsednik Slovenskega ekumenskega sveta, urejal je ekumenski zbornik Kraljestvo Božje oziroma V edinosti. Svojo zadnjo knjigo Med nebom in zemljo (2010) je ‘zapečatil’ s svojo duhovno oporoko: »Poslavljam se od tega sveta, od teh mojih 90 let in se vračam v zemljo, iz katere sem izšel, in odhajam v nebo, po katerem sem neprenehoma hrepenel in je moj pravi dom.«

več o njem:

S. Čuk, Stanko Janežič (1920–2010): Obletnica meseca, v: Ognjišče 8 (2020), 88-89.
S. Čuk, Stanko Janežič, V Božjem kraljestvu ni mladih in starih ...: Pričevanje, v: Ognjišče 10 (2010), 14-15.
knjige: Janez Goričan, Med domom in svetom, Poti med goricami, Vrtiljak, pesmi za otroke ...
spletna stran revije Ognjišče:
obisk v Slomškovi knjigarni v Mariboru ...

njegova misel:

• Življenje je nekaj čudovitega: venomer kipi, se poraja, raste, se razcveta, sadove prinaša, umira in se znova rodi. Kot dan je življenje. Jutranjo zarjo sončen poldan sledi in otožen večer in temna noč. Kot leto je življenje. Pomlad je vsa v brstju in cvetju. Poletje se sonči v zorenju. Jesen ponuja težke sadove. Zima pa kloni v predsmrtni onemoglosti. Ali ni tudi pri človeku tako? Igrava otroška radost se spreminja v prešeren fantovski vrisk in v sanjav dekliški smeh, ki prehaja v moško resnobo in materinsko skrb, polno moči in svetih sadov, končno pa se vsako v sivo starost izgublja. Tako bi morda kakšen pesnik začel peti svoj slavospev življenju. In bi resnico pel.
  več:

pripravil Marko Čuk