April je zmešan mesec.
Že začne se z ‘dnevom norcev’ – prvim aprilom. In potem gre samo še navzdol. Ali pa navzgor, odvisno pač katera smer se vam zdi bolj nora.
April ti požre živce. Zjutraj se zbudiš, pogledaš skozi okno … sonce. Greš na stranišče, spiješ kavo … dež. Oblečeš dežni plašč, vzameš dežnik, stopiš na cesto … sonce. Stopiš nazaj v vežo, odložiš dežnik, odpneš plašč … ploha. Obuješ škornje, greš v službo … veter. In potem vse dopoldne in ves dan: sonce – dež – sonce – dež – snežna ploha – sonce – orkanski veter – sonce – sodra …
Vreme se menjava hitreje kot razpoloženje pubertetnika. Ki ti neprestano žre živce. A ga imaš rad. Nimaš kaj, saj je tvoj! In tebi podoben! In ga imaš rad. Pa čeprav se ti meša zaradi njega. In ti žre živce!
In ko se pozno popoldne preznojen in premočen vrneš domov, sedeš na kavč pred televizor ravno, ko so na sporedu novice, in … sami norci! Ki ti žrejo živce, ker se obnašajo kot pubertetniki! In komaj razločiš, kaj so novice in kaj vremenska napoved, kaj hladna in kaj osvobodilna fronta …
April je zmešan mesec in se v njem gode zmešane reči! Ta prva spomladanska polna luna … ki še skale premika, kaj šele ljudi!
Upam, da ste se že kdaj smejali. In po vsej verjetnosti ste se tudi že komu smejali. In kako ste se počutili, ko so se smejali vam? Razen če niste poklicni humorist, ni najbolj prijeten občutek, kajne, da ne?! Običajnemu človeku je vsaj malo nerodno, če ne kar neprijetno.
Upam, da znate povedati šalo, in da se znate šaliti. In verjetno ste se že kdaj pošalili na tuj račun. Kako ste se počutili, ko ste vi plačali račun za šalo? Bodica je bodica, pa če tudi je šaljiva. Običajnega človeka zbode in zaboli, kljub temu, da zna prenesti bolečino.
Upam, da se ne norčujete iz drugih, saj še predobro veste, kako je bilo, ko so se norčevali iz vas. Ni prijetno in zaboli, in še poklicni humorist je užaljen, če se kdo iz njega norčuje.
A najhuje je, ko vas imajo za norca. In upam, da še nikoli nikogar niste imeli za norca. Tudi sebe ne! Še Kristus v evangelijih pove, da je to huda reč, in da bo nekdo, ki ima druge za norca “kriv in obsojen na peklensko dolino ognja”! (Mt 5,22)
A morda je še huje, ko vas obtožijo, da imate koga za norca ali pa da se delate norca, vi pa ste se želeli le nekoliko nasmejati in pošaliti. In se mi v komunikaciji z mojim pubertetnikom to dostikrat zgodi, in se ne čudim, saj je ja v puberteti in muhast kot aprilsko vreme. Ko te pa česa takega obtoži odrasla oseba, pa ne veš: ali je zmešan ali zgolj (še) v puberteti!
Čeprav je res, da tudi jaz težko prenašam, kadar me ima kdo za norca, pa če še tako trdi, da je zgolj šala! In potem ne vem: sem jaz (še) v puberteti ali pa je dotični zmešan kot aprilsko vreme. Ne, ne bom rekel, da je nor, ker potem bom “kriv in obsojen”!
Prvi april je prvi april, in na ta dan prenesem marsikaj. Tudi kaj, kar sicer ne bi! Kaj pa češ drugega: saj je ‘dan norcev’ in je prav, da si tudi norci enkrat na leto lahko dajo duška in imajo svoj dan. Mi gre pa na živce, če me ima kdo iz dneva v dan za norca, saj imam potem občutek, da je vsak dan prvi april in da se nikamor ne premaknem in da še dolgo ne bo poletja in počitnic!
Se je pa tudi Kristus pošteno ponorčeval iz smrti … ko ga je, trapa okostenela, zaman iskala v grobu. In temu dnevu, kljub temu, da je ‘dan’, rečemo ‘noč’! Celo ‘velika noč’! Če to ni zmešano!
Apriliti: nehote, morda celo s šalo, prizadeti nekoga, pa čeprav je morda prvi april.
Apriljenje: ko nekdo, na katerikoli drug dan, kot na ‘dan norcev’, brije norce ali ima koga za norca.
Puberteta še pubertetniku ni zabavna, kaj šele tistim, ki trdimo, da smo jo že prerasli.
Naj bo čim manj prvega aprila v aprilu in čim manj apriljenja v preostalih mesecih. Da se nam ne zmeša!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 4, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Izvirni greh na področju vzgoje in izobraževanja je v razvrednotenju in degradaciji pomena starševske ljubezni in razmejitvi ljubezni v odnosu do vzgoje. Permisivno usmerjeni ‘strokovnjaki’ so v minulih dveh desetletjih uspeli razgraditi pravilno razumevanje starševske ljubezni in vzgojnega ravnanja. Tako stroka kot tudi starši so danes zmedeni in ne vedo več točno, kaj pomeni ljubezen do otroka in kaj pomeni vzgajati. Kaj je torej ljubezen in kaj je vzgoja?
Na šolah za starše obravnavamo različne tematike in nemalokrat se zgodi, da imamo s starši jasno določen program srečanja, ki gre v smeri razvojnih značilnosti predšolskih otrok, razvijanja določenih osebnostnih lastnosti, napredovanja na področju samostojnosti in avtonomije glede na starost ipd., a se večino časa ukvarjamo s tem, kdaj treba otroka nehati dojiti, od kdaj naprej mora otrok spati v svoji postelji, kdaj je treba prekiniti z dudo in flaško ter od kdaj naprej bi moral otrok znati sam opraviti zadeve na stranišču. Iz tega, kar je bilo nekoč obrobnega pomena in je teklo samo od sebe kot nekaj naravnega, življenjskega in spontanega, danes delamo velike zgodbe, razprave, simpozije in konference. Ob vsej poplavi vzgojne literature, množici strokovnjakov, ki ponujajo čarobne formule za vse vzgojne tegobe, vseh starševskih forumih in neskončnem številu raznih člankov je končni rezultat ta, da so starši vedno bolj zmedeni in negotovi vase ter v svoja vzgojna ravnanja. Staršem vedno skušam razložiti, da se otroka do enega leta starosti kliče dojenček, od enega leta naprej pa malček, kar pomeni da je starost enega leta zadnja meja, ko je treba otroka nehati dojiti. Otroka ne smemo gledati samo z medicinskimi oz. biološkimi očmi, kot da je samo fiziološko bitje, temveč celostno – otrok je med drugim tudi kognitivno, čustveno, duševno in odnosno bitje in mora napredovati ter zoreti tudi v smeri razvoja lastne identitete, diferenciacije od mame, avtonomije in samostojnosti, saj na ta način tudi razvija zdravo samozavest in samopodobo. Mnogi bi želeli posteljo v spalnici očeta in mame preimenovati v družinsko posteljo, čeprav se je stoletja imenovala zakonska. Za to obstaja zelo preprost razlog – ta postelja je namenjena (izključno) zakoncema, in ne sinu, ki se zvečer zavleče na sredino med mamo in očeta.
S tovrstnimi ravnanji otroka umetno zadržujemo na nižji razvojni stopnji, kot bi jo bil glede na starost in razvojne značilnosti sposoben doseči. Otrok na nezavedni ravni ‘ve’, da je še vedno dojen (zaradi tega je še vedno ‘dojenčkast’), da še vedno ne zmore zaspati brez mamice, kar pomeni, da je čustveno prisesan na svojo mamo, ki mu ne dovoli zoreti, rasti, odrasti in se osamosvojiti – in končno, iti od doma. Namesto da bi ga vzgajali v smeri čim večje samostojnosti in odgovornosti, ga na ta način vzgajamo za odvisnost od mame/očeta in nesamostojnost oziroma odvisnost.
Ljubiti otroka ne pomeni, da mu vse damo, vse nudimo, kupimo, izpolnimo vse želje in vse dovolimo. Tudi to, da sin spi zraven mame, ni izraz pristne ljubezni. Prav tako ne, da se ga doji do drugega ali tretjega leta. S tem mu pravzaprav sporočamo, da ne verjamemo vanj, da ne verjamemo, da on to zmore, da mu ne zaupamo. Posledično ga navežemo in prisesamo nase – npr. sin postane odvisen od svoje mame in nezdravo čustveno navezan nanjo. Iz tega razloga se je tovrstne posesivne ljubezni prijelo ime “opičja ljubezen”. V tem je tudi glavni vzrok, zakaj se sinovi ne zmorejo odseliti od doma, zakaj so pri 25-ih, 30-ih in tudi 40-ih mnogi še vedno doma, v ‘varnem zavetju’ matere.
Pristna ljubezen do otroka se kaže v zadovoljitvi njegovih temeljnih potreb, ki jih lahko združimo v tri področja: 1., da se ga brezpogojno sprejema. Pomeni, da ga starši sprejemajo takšnega, kot je, in ne takšnega, kot naj bi bil. Pomeni tudi to, da starši ne izpolnjujejo svojih osebnih želja in ciljev, ki jih oni sami niso dosegli, preko otroka. 2., da se otroku nudi absolutna varnost, da se ob svojih starših čuti varnega, ljubljenega in sprejetega. Obenem to tudi pomeni, da imata starša urejen, ljubeč in spoštljiv odnos. Samo v okviru takšnega odnosa se otrok lahko počuti varnega. 3., da otrok čuti in doživlja starševsko skrb – da se zanj skrbi. Pomeni, da mora starš videti in čutiti otroka. Ta skrb se kaže tudi v dosledni vzgoji. Če je ljubezen brezpogojna, pa je vzgoja po drugi strani pogojevanje. Ljubezen ima različne izraze in različne jezike. En izmed njih je tudi “ne smeš”, “ne dovolim”, “počakaj” itn. Pravzaprav se pristna ljubezen do otroka v največji meri kaže v pravilni vzgoji. Edina pravilna vzgoja pa je tista, ki otroka pripravlja na samostojno življenje.

KRISTOVIČ, Sebastjan. (Na začetku). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 4, str. 11.

Te dni so nam posebej pred očmi rane, tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu. Mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj.
Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti. Nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje.
Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo že siti vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno jemljejo pozornost. Morda smo jih tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki jo nosi, mora prizadeti tudi tistega, ki jo je povzročil. A tudi tistega, ki jo samo vidi, ker se namreč s tem pokaže njegova občutljivost, ki je bistvena stvar, zaradi katere smo ljudje še ljudje. Da nas rane prizadenejo, zato to poveličevanje njegovega ranjenega telesa, zato velikopetkovi poljubi, prikloni, pokleki. Človeka mora bolečina zaboleti, sicer je konec z njim. Ni zaman bolečina najboljši zdravnik, zaradi nje sploh čutimo, da je nekaj narobe – in da je zato treba nekaj spremeniti. Zato častimo križ, zato si ga obešamo okrog vratu in nad mizo; povsod visi Kristus na križu, povsod, da ne bi pozabili, da je njegovo ranjeno telo še danes bičano in križano in da je kri tudi na naših rokah. Da bi zato obsodili zlo, da bi svojim dejanjem rekli: »To ni prav!« Da bi se zlu zaradi teh ran spet in še enkrat odpovedali. Ne zato, da bi si naprtili krivdo, ne da bi se imeli za nekaj ničvrednega. Za limbar tvoj, zato je treba gledati rane, se ob njih jokati, se zaradi njih trkati na prsi, ker se v njih začenja naša pomlad.
Gre pač za to, da so rane razodetje, namig, pot –, kajti tako in nič drugače se na veliko noč spozna vstalega Kristusa. Ne po glasu in ne po stasu, po ranah: »In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda« (Jn 20,20). Tako je stopil v sredo svojih učencev, tako je premagal smrt: z ranami. Tam je bil in nikjer drugje, sredi zlomljene, osramočene skupnosti, znotraj ran, ki smo jih prizadejali Njemu in vsem njegovim najmanjšim bratom. »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval« (Jn 20,25).
Kdor vtakne svoj prst tja notri, v sredo svojega greha, bo našel Kristusa. Vstalega Kristusa, ki premaguje smrt, ki je močnejši od vsakega mojega greha, saj njegove ljubezni ne more premagati še tako veliko hudodelstvo. A najprej je treba stopiti v te rane, v grob, se jih dotakniti, od gnusa nad tem, kar smo storili, zajokati. Za limbar tvoj. Takrat bomo slišali glas enega izmed starešin, ki stojijo pred njegovim prestolom: »Ne jokaj! Glej, zmagal je lev iz Judovega rodu« (Raz 5,5).

M. Rijavec, Na začetku, v: Ognjišče,4 (2024), 3.

Stal je na gladini vode in rekel: »Pridi!« Jaz pa sem se bal in se mu nisem upal približati.
Bal sem se. Nisem se toliko bal valov in vetra ... viharja, ki je divjal. Nisem se bal, da bi potonil. Bal sem se Njega, ki je stal sredi viharja na gladini vode, ves svetal in lep ... kot prikazen.
Bal sem se mu povedati, da sem se ga bal.

Stal je na vrhu gore. Kar naenkrat se je spremenil. Zaslišal se je glas – je bil to veter ali plahutanje golobjih kril – da sem v strahu padel po tleh. Rekel je: »Vstani in ne boj se!« Jaz pa sem se bal in se nisem upal dvigniti.
Bal sem se. Nisem se toliko bal glasu ... je bilo to grmenje ali sem res slišal besede? Bal sem se Njega, kajti obraz mu je zasijal kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč.
Bal sem se mu povedati, da sem se ga bal.

Stal je na cesti. Vprašal sem ga: »Kaj naj storim?« in odgovoril mi je: »Razdaj, kar imaš in hodi za menoj!« Jaz pa sem se zbal in odšel.
Zbal sem se. Ne poti ... Ne revščine ... Klance premagujem z lahkoto in imetja mi ni mar. Zbal sem se Njega. Kajti v njegovih očeh sem videl toliko ljubezni ... ljubezni, ki je nisem bil vreden ... da sem se obrnil in odšel.
Bal sem se mu povedati, da sem se ga zbal. In da ga ne zmorem ljubiti tako, kot On ljubi mene.

Vstopil je pri zaprtih vratih – kako naj les zaustavi to, česar kamen ni mogel ... kako naj zapahu uspe to, kar ni uspelo smrti – in jaz sem trepetal od groze.
Pokazal mi je roke in noge, svojo prebodeno stran, ter rekel: »Ne boj se. Jaz sem!«
Jaz pa sem se bal in si nisem upal stegniti roke, strah me je bilo položiti prste v njegove svete rane. Bal sem se ... A čeprav se mi ob pogledu na kri obrača želodec in medlim že, ko se urežem z nožem, se nisem bal sledov trpljenja ... kronanja in bičanja ... sledov žebljev in sulice ... Tudi zato ne, ker so bile njegove rane kot cvetovi, posušene kaplje krvi pa kot rubini ...
Bal sem Njega, kajti bil je še svetlejši in lepši kot tedaj, ko je hodil po vodi!
Njegov obraz je bil še bolj sijoč kot na gori ... razsvetljen kot tisoč sonc!
Bal sem se ga, ker sem v njegovem pogledu, v njegovem prebodenem srcu videl ljubezen!
Brezmejno ljubezen.
Brezpogojno ljubezen.
Ljubezen, ki je neskončna in dokončna hkrati!
Noro ljubezen!
Ljubezen, ki ji nisem upal verjeti, ker sem jo zapustil in izdal. Zato sem se bal!
Bal sem se mu povedati, da se ga bojim.

On pa je ponovil: »Ne boj se. Jaz sem!«
Zbral sem ves pogum in se približal. Dotaknil sem se – previdno ... le s prstom – njegovih dlani ... Stegnil roko, da bi se dotaknil še strani ... Tedaj pa me je rana posrkala vase. Srce me je potegnilo k sebi ... naprej ... in skozi ... Šel sem – ves – skozi Njegovo poveličano prosojnost ... Moje telo je drselo skozi Njegovo telo ... Za kratek, svetel hip sva postala eno ... A me je vleklo še naprej ... in naprej ...
In kar na lepem sem se znašel na drugi strani – ki pa ni bila druga stran, ampak prva in prava – v sobi, kjer so bila vrata zaprta in zapahnjena ... kjer je bilo vse enako kot prej. A vse popolnoma drugače! Ker se nisem več bal. In nisem bil sam. Mnogo nas je bilo, ki nas je bilo strah, a smo šli skozi Njegovo telo. Ki nas je bilo strah, a smo postali Njegovo telo.
In ko je rekel: »Pojdite po vsem svetu!!« je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar in oplazilo me je, kot bi mi žareč plamen šel preko glave.
In nihče več se ni bal.
Odprli smo vrata in stopili ven.

Gregor Čušin, Ognjišče (2017) 05, str. 3

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Spoštovani apostol Tomaž!
Naj začnem to pismo z opravičilom. Opravičilom za vse krivične in pristranske obsodbe, ki si jih bil skozi zgodovino deležen s strani vernega, oziroma ‘nejevernega’ božjega ljudstva. Ti, ki nisi verjel! Ki nisi hotel verjeti, dokler se ne prepričaš na lastne oči, dokler sam s prsti ne otiplješ! Kot so nekdaj Judje svoje grehe prelagali na grešnega kozla, tako smo kristjani skozi vse čase svoje strahove zapisovali na tvoj račun in svoje dvome opravičevali s tvojim.
In vendar, če drugega ne, v svojem dvomu nisi bil osamljen, a se na to rado pozablja. Tudi tvoji prijatelji, preostali apostoli, niso verjeli, dokler niso videli. Žene (in evangelisti jih naštejejo kar lepo četico: Marija Magdalena, Marija, Jakobova mati, Saloma, Ivana in še druge), ki so v nedeljo, na prvi dan tedna, odšle h grobu in našle grob prazen in “kamen odvaljen” (Mr 16, 4) ter “imele celó videnje angelov, ki so dejali, da živi” (Lk 24,23) so, ko so o tem pripovedovale, pri apostolih naletele na kaj slab sprejem. Možakom “so se te besede zdele blebetanje in jim niso verjeli!” zapiše Luka v svojem poročilu (Lk 24, 11).
In glej, to je še ena nesrečnih tradicij, ki smo jih žal uspešno ohranili do današnjih dni. Ko bi se kdo sprehodil po naših cerkvah in pogledal, kdo sedi v klopeh in upira oči k oltarju, bi kaj zlahka prišel do sklepa, da je vera, ki se v teh cerkvah oznanja in izpoveduje, namenjena otrokom in starim mamam! Možakov je pri mašah, vsaj med tednom, zgolj za seme. Kot da gre za ‘blebetanje’, ki mu ne gre verjeti. A hvala Bogu: kljub ‘moški nejeveri’, kljub škandalom in pretresom, ki jih je deležna Cerkev, otrok in starih mam v cerkvah ne zmanjka. In tudi moških je vedno vsaj za seme. In seme, če pade v dobro zemljo obrodi in da sad: “eno stoternega, drugo šestdeseternega in spet drugo trideseternega” (Mt 13, 8).
Mariji Magdaleni, ki je prva videla Vstalega, se ni godilo nič bolje. »Ko so slišali, da živi in da ga je ona videla, niso verjeli« (Mr 16,11). Še ko so ga videli, so nekateri dvomili (Mt 28, 17). In če te takole, kot možak možaka, do neke mere lahko razumem, da nisi zaupal ženskim očem in pameti, res ne vidim razloga, zakaj si podvomil v moško pričevanje (Jn 20, 25)?! In kje si pravzaprav bil, da si umanjkal? Zakaj nisi bil z drugimi? Si morda še sam šel, kot Peter in Janez, do groba? Pogledat, če je zares prazen? Otipat prtiče in mrzlo skalo? Si morda mislil, da ga je kdo odnesel in si iskal vsepovsod njegovo truplo? Ali pa si iskal pot do kraja, kamor je odšel (Jn 14, 5)? Trdno verjamem, da to slednje: saj “kdor išče, najde” (Mt 7, 8). In če kdo išče Pot, jo bo torej našel, in skupaj z njo tudi Resnico in Življenje!
Vsak od nas, ki je že kdaj okusil nenadno in bolečo smrt bližnjega, prijatelja, sorodnika, pozna sledi, ki jih za seboj pušča Žalost. Njene stopinje prepozna že po zvoku. In četudi Žalost v svojih dlaneh nosi Upanje in Večnost, je to še vedno Žalost! Lahko si le predstavljam, kaj se je dogajalo v tvojem srcu, ko si opazoval Njegovo trpljenje in smrt. Danes žalost zdravimo z antidepresivi in pa, kot verjetno tudi v tvojih časih, z vinom! Ne, ne bom te obtožil, da si bil pijan. Nikakor! In to, da si tri leta od blizu poslušal Njegove besede, gledal Njegova dejanja in bil priča velikim znamenjem, ti morda tudi ni bilo v pomoč. Prej nasprotno! Verjamem, da si težko verjel, da se Nekdo, ki je hodil po vodi, zdaj utaplja v bolečini! Verjamem, da si težko verjel,da Ta, ki je obujal mrtve, zdaj sam umira! Verjamem, da si težko verjel, da Sin Očetov, zaman kliče Očeta na pomoč! In verjamem, da si težko verjel, da je Ta, ki si ga videl umreti, živ! A ti verjamem tudi, ko si rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« (Jn 20, 28) In verjamem, da si v Njegovih ranah zagledal Pot, otipal Resnico in našel Življenje! Blagor mi! (Jn 20, 29)
Prosi zame, ko bom zdvomil in mi bo težko verjeti, saj si moj brat, moj Dvojček!
ČUŠIN, Gregor, Na začetku, v: Ognjišče (2011) 05, str. 3

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Vrnil se je k staremu življenju.
Ne, kot da se nič ni zgodilo, temveč kot da je minilo.
Živel je spet kot prej.
Ne, kot da nič ni bilo, temveč kot da tega ni več. Kot da tega ne bo več! In iz tega nič ne bo!
Pred leti je pustil vse in odšel od doma. Zdaj se je vrnil domov. Vse ga je še čakalo, a mu ni nič pomenilo.
Spet je delal, kar je delal prej. Delal je, kar je edino znal, in to delal, kot je najbolje znal.
Delal je. A le zato, da bi pozabil, kar je bilo in kar se je zgodilo.
Delal je. In se (predvsem) delal, da se nič ni zgodilo in da nič ni bilo!
Lovil je ribe. Čeprav mu je On rekel, naj pusti ribe in lovi ljudi. Namesto ljudi, je (spet) lovil ribe in se počutil, kot da je ujet.
Morda mu je bilo celo žal, da se je sploh zgodilo, kar se je zgodilo. Gotovo pa mu je bilo žal, da se je zgodilo, kot se je zgodilo. Predvsem pa, da se je končalo, kot se je končalo. Morda mu je bilo žal, da se je sploh začelo. Kot mu je bilo zdaj žal, da je pred leti odšel. Ne, ker je odšel, temveč ker se je zdaj vrnil. Žal mu je bilo, da se je vrnil. In da je vse kot prej. Čeprav je čutil v sebi, da nikoli več ne bo tako kot prej. Kako bi sploh lahko bilo. Ker se je zgodilo, kar se je pač zgodilo.

In ni bil sam. Tudi drugim se je tako godilo.
Bili so skupaj v istem čolnu. Prav dobesedno: v istem čolnu. Lovili so ribe (namesto ljudi) in nič niso ujeli! Celo noč so se trudili, pa nič. Danilo se je že, njihove mreže pa so bile prazne. Molčali so. Prej, preden se je zgodilo, kar se je pač zgodilo, bi se že zdavnaj sporekli. Glasno bi vpili, obtoževali bi drug drugega, krivili vreme in Boga, morda bi celo kleli ali se stepli. Zdaj pa so molčali. Ni jih bolelo, da niso nič ujeli, temveč da so ujeti na tem čolnu. Ker jih ni poklical na ta čoln. K tem mrežam. K ribam. Saj jih ni poklical, da bi bilo (spet) vse po starem.
Vendar, ker se je zgodilo, kar se je zgodilo, so se vrnili k staremu življenju. K temu, kar so znali in poznali.
In zdaj so se bližali znani obali. Na kateri je stal Neznanec. Ki jim je rekel: »Otroci, imate kaj hrane?«

(Ne vem sicer, kako so se v tistih časih pogovarjali, a reči skupini odraslih mož, ki so bili ribiči ... sklepam: krepkih rok, ogorele kože, bradatih lic ... ne kake pomehkužene mestne srajce ... torej: reči jim ‘otroci’ ... je bilo kar drzno. Pogumno. Zafrkantsko? Ljubeče?
Vprašati skupino molčečih, očitno nerazpoloženih odraslih mož, ki so bili ribiči ... in tako dalje ... in so se praznih mrež vračali z ribolova ... torej: vprašati jih po ‘hrani’, se pravi – ribah ... je bilo še bolj drzno. Predrzno? Še bolj pogumno. Še bolj zafrkantsko? Ljubeče nikakor?)

Prej, preden se je zgodilo, kar se je pač zgodilo, takega izzivanja verjetno ne bi mirno prenesli. Zdaj pa ...
Odgovorili so: »Nič.«
Neznanec pa jim je rekel: »Vrzite mreže na drugo stran čolna in boste našli.«

(Priznam, da res ne vem, kako so se v tistih časih pogovarjali in da me vedno znova začudi pa tudi razjezi, ko amater soli pamet profesionalcu ... a reči skupini molčečih, očitno nerazpoloženih mož, ki so bili ribiči ... in tako dalje ... torej: reči jim, potem ko so zaman metali mreže na globokem morju, zavpiti jim z obale: »Poskusite še v plitvini!« ... je ne le predrzno, je noro! Skregano s pametjo in sleherno logiko, predvsem pa z bontonom. Je resnično (vsaj) zafrkantsko!)

Prej, preden se je zgodilo, kar se je pač zgodilo, bi ...
Zdaj pa ...
Saj je vse brez smisla. Skregano s pametjo in sleherno logiko! Zakaj pa ne?
In so vrgli mrežo ...

» ...pa je zaradi obilice rib niso mogli več izvleči. Tisti učenec, ki ga je Jezus ljubil je rekel Petru: »Gospod je.«

Brez pomisleka je skočil iz čolna.
Morda je mislil, da ga bo voda držala, kot ga je že nekoč. Morda se je ostalim za hip – za nekaj korakov – celo zazdelo, da ga voda drži, kot ga je že nekoč. A kot že nekoč, je spet potonil. Se potopil do grla in čez ... Kot že nekoč. Ko se je zgodilo, kar se je pač zgodilo. Ko je rekel: »Tudi če bi bilo treba umreti s teboj, te nikakor ne bom zatajil!« Pa je petelin zapel, on pa se je potopil. V razočaranje. V sram. V strah.

»Ali me ljubiš bolj kot tile?«

Prej, preden se je zgodilo, kar se je pač zgodilo, bi verjetno hitel zatrjevat, da ja. Da ga ljubi najbolj od vseh. Ker pa se je zgodilo, kar se je pač zgodilo ... predvsem pa, ker ni minilo ... je rekel:

»Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.«

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Pred leti so v Ameriki predvajali film z naslovom Svet v temi. Film se je soočal s skrivnostjo Jezusovega vstajenja v velikonočnem jutru. Nenavaden je prizor, ko učenjak – arheolog izkopava v Jeruzalemu, posebno v okolici Kalvarije. Nekega dne sporoči, da je našel grob, kjer je bil pokopan Jezus, in … da grob ni prazen. V njem je našel balzamirano telo. Množica navali, da bi videla telo: Kristus torej ni vstal. Novica se po tisku in radiu raznese kot blisk. Ves svet je takoj potopljen v nepopisno temo. Vse, kar govori o Kristusu, kar živi iz njega, kar nosi njegovo znamenje, mora izginiti. Cerkve zapirajo, katedrale rušijo, Božje podobe izginjajo iz muzejev, samostani se praznijo, misijonarji se vračajo iz misijonskih dežel domov, križe mečejo iz hiš. Ko je končno svet, ki ga je ta neizmerni potresni sunek zamajal, potopljen v popolno duhovno noč, arheolog na smrtni postelji prizna, da je zadevo ponaredil in da je bil grob prazen. Omenjeni film sporoča človeku pomenljivo resnico, da za človeštvo ni nič bolj bistvenega kot to, da vemo, kaj se je zgodilo na velikonočno jutro. Kristus je resnično vstal in živi!
Za apostole je bilo na velikonočno jutro odločilno vprašanje: Ali smo živeli zaman? Smo morda zapravili svoje življenje? So bila morda ta tri leta, ki smo jih preživeli z Jezusom, kratkotrajna nora pustolovščina? Kdo je ta Kristus, za katerim smo šli – goljuf ali Sin živega Boga? Vse njihovo življenje je odvisno od tega odgovora? In v tem je tudi temeljna rešitev za vse človeštvo. Od tega velikonočnega jutra dalje se ljudje ločujejo ob praznem grobu. Za nekatere je Kristus umrl in mrtvi ne vstanejo v novo življenje. Za druge je Kristus umrl, a je tretji dan vstal od mrtvih in živi na veke.
Glede na to, za katero stran se odločimo, se spremeni obličje zemlje, vrednote spremenijo predznake. – Če Kristus ni vstal, tedaj so nebesa zaprta. Zemlja je potem zgolj kraljestvo teme in smrti. Če Kristus ni vstal, tedaj odstranimo križe z oltarjev, z naših zvonikov, iz naših domov. Potem bi morali umolkniti tudi zvonovi in orgle, ki oznanjajo v nesmrtnih skladbah večno živo melodijo velikonočne aleluje. Če Kristus ni vstal, tedaj so vsi mučenci, ki so dali življenje za Jezusa, umrli zaman in bodo zadnjo besedo imeli krvniki.
Če pa je Kristus tretji dan vstal iz groba, kakor je napovedal, tedaj so nebesa odprta in verige greha raztrgane. Naša vera ni prazna. Naši upi so upravičeni in naša ljubezen do Jezusa ima zagotovilo nesmrtnosti. Če je Jezus iz Nazareta vstal, kakor je oznanjal, tedaj naj zvonovi veselo zvonijo vstajenjsko alelujo in v vseh cerkvah naj odmevajo velikonočne pesmi. Jezusova Cerkev ob srečanju z vsemi svojimi nasprotniki in sovražniki uporablja edino orožje, in to je zapoved ljubezni. Kako bistroumno je zapisal duhovni pisatelj Montalembert: »Proti vsem tistim, ki jo obrekujejo ali izdajajo, ima Cerkev že dvajset stoletij zagotovljeno zmago in maščevanje. Njeno maščevanje je, da zanje moli, in njena zmaga je, da jih preživi.« Kristjani živimo iz Jezusovega vstajenja. Že od časa apostola Pavla so nekateri dvomili v Jezusovo vstajenje. Pavel pa je v pismu Korinčanom jasno zapisal: »Če ni vstajenja mrtvih, tudi Kristus ni vstal. Če pa Kristus ni vstal, potem je prazno naše oznanjenje, prazna tudi naša vera … Če imamo samo v tem življenju upanje v Kristusa, smo od vseh ljudi najnesrečnejši. Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvina njih, ki so zaspali, ker je namreč po človeku (Adamu) smrt in po človeku (Kristusu) vstajenje mrtvih« (1 Kor 15,12–21).
Kristusovo zmagoslavje nad smrtjo nam odpira vrata v življenje. Stopamo iz noči, da bi prišli v luč. Vedeti, da je Kristus živ, pomeni obenem vedeti, da bo imelo življenje zadnjo besedo nad ničem in smrtjo, da je zima premagana in bo prišla pomlad.
Vsem bralcem in bralkam Ognjišča želim, da bi za letošnjo veliko noč doživeli tisto radost življenja, ki jo je razodel naš skladatelj Gregor Rihar, ko je zapel: »Zveličar naš je vstal iz groba;/ vesel prepevaj, o kristjan!/ Premagana je vsa hudoba,/ rešenja tvojega je dan!« Velikonočni prazniki naj podarijo novo upanje in veselje do življenja tudi vsem bolnim, starejšim in osamljenim v naši dragi Sloveniji. v

M. Ipavec, (kolumna). v: Ognjišče 4 (2023), 74.

Stopim skozi vrata in mračne misli mi preglasi ptičje petje, prvi popki poganjajo iz sivih vej, barve so napolnile suho travo. V naravi je vse tako preprosto, v naravi, mnogo mnogo bolj kot v moji glavi, in ko hodim mimo poročil o ukrajinskih krvavih in zoglenelih ploščadih, ko se z grozo prebijam skozi moreče sanje, kako tudi meni gori vse moje življenje, vse, kar mi nekaj pomeni, si ob tej brutalno preprosti naravi, ki ne ve za drugo kot za življenje, kako rasti, kako eksplodirati v zeleno, ko je čas, za vsako ceno, pravim, kaj pomeni “vstati od mrtvih” … (Mr 9,10)
Nisem si želel takega časa, drugače sem si predstavljal prihodnost, ko bomo počasi odlagali maske v smetnjak slabih spominov. Mejdun, kako rad bi nekomu dal klofuto, kako preprosto bi bilo nekoga z maslom na glavi postaviti pred strelski vod, pa bi bilo vse rešeno, vse bi se spet vrnilo v staro mirno normalnost, v tiho zatohlost prijetnega občutka, kako zelo sem si sebi všeč, kako gre vse, kot sem načrtoval. Pa je spet slana na nežnih cvetovih, spet so pomrznile marelice, spet ne bo, kot sem si želel, spet, kot že velikokrat, bo življenje krenilo v drugo smer. Življenje vedno znova naplavlja na breg neke putine in njemu podobne zmrzali, odrežite zmaju glavo in bodo iz nje zrasle tri nove, drevje pa ne zna drugega kot rasti, rasti, poganjati zelenje iz trdih vej.
Ta pomlad, ki vedno pride, mi je vedno tako zelo pretresljiva, razgalja me v dno duše, ko vidim, kako prebuja napor v navidez mrtvem, kako z nekim neznanim nemirom sili na plano to, kar je nekoč čakalo v varni toploti, kako je življenje nekaj ustvarjalnega, da zmore celo z bombami naslikati najlepšo podobo človeka kar je sploh imamo. Da, stotnije vojakov morijo, a tisoči so se zaradi njihovega zla prebudili iz neke osamljene samozadostnosti zadnjih let, ko so tujci brez strehe potrkali na vrata, Simoni, Veronike stojijo ob poti in dokazujejo, da se morda prav zaradi zime poraja pomlad. In se zaradi tega tudi v meni nekaj prebudi.
Življenje vedno najde pot. In pride skozi tiste, ki si želijo živeti, živeti polno, ljubiti, sanjati, hrepeneti, ki niso nikdar zares verjeli v zimo, tudi ko jim je sneg škripal pod podplati, ki so vedno verjeli v speča semena v zemlji, ki vedo, da rezati, sežigati, ubijati ni rešitev, da je pomlad, življenje rasti, samo rasti, mimo slane in mimo strahu, rasti, ne glede na to, ali je to tvoja zadnja pomlad. Kajti premagati smrt v svetu pomeni najprej premagati jo v samem sebi, reči zlu, zapeljivi sebičnosti in njenim poceni rešitvam v sebi: “To ni prav!” in “Tega nočem početi!” Tako požene popek iz mrtvih vej. In menda to pomeni “vstati od mrtvih” – biti drugačen od svojega starega sebe, narediti nekaj težkega, nekaj, kar bi moral narediti že davno, pa si to zaradi kdove česa doslej prelagal nekam v nedogled. Slišati glas nekoga, ki te kliče in narediti korak. In odkriti, da je to korak iz groba v pomladno jutro.
»Kristus je vstal. Vstanimo tudi mi.«

RIJAVEC, Marko. (Na začetku). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 4, str. 3.