Avtor: marko

Živeti evangelij “po Frančiškovo” (2)

Napisal marko na 5. septembra 2026. Objavljeno v Korak v globino.

KRŠČANSKA SPOLNOST (Mt 19,9–11)

Zakonska zveza v zvestobi, neločljiva je tako »drugačna« glede na nagon, da jo celo apostoli s težavo sprejmejo. Tako kot je »drugačen« spolni odnos, ki naj bi ga živeli samo v zakonski zvezi. Toda ta način življenja se ne oznanja kot »drugačen« in vzvišen, kot Božji dar ter dosegljiv po svobodni in zreli odločitvi za zvestobo in s stalno sublimacijo nagona. Prikazujejo ga kot odpoved grešni spolnosti, ki sicer velja za bolj svobodno in bogatejšo. Mladostniki se tako ob prvih nagonskih spolnih izkušnjah, usmerjenih v iskanje čutnih in čustvenih doživetij, čutijo obsojene in izključene iz Cerkve. Nehajo hoditi k spovedi in obhajilu ter se prepuščajo »naravni« spolnosti, ki jim pomeni osvoboditev v primerjavi s krščansko spolnostjo, sestavljeno iz samih »ne«. In tisti, ki se cerkveno poročijo, se redkokdaj zavedajo, da njihova izbira ni nič manj pogumna kakor ljubezen do sovražnikov. Kakšna škoda!

TEMPELJ SVETEGA DUHA (1 Kor 6,19-20)

»Sem lahko daš poljub, tja ne. Tu se smeš dotakniti, tam ne. Ta del telesa smeš kazati, onega drugega ne. Do tu smeš gledati, nižje pa ne. Krilo mora segati vsaj do sem, krajše ne sme biti. Izrez pri obleki ne sme segati globlje kakor do sem.« – To je morala centimetrskega traku in lekarniške tehtnice, zaradi katere še nikoli srce ni nikomur prepevalo od veselja. To je morala, ki duši, vzbuja negotovost, občutke krivde. Vodi v smešno pretvarjanje in kompromise. – Kako je treba ravnati s svojim telesom in s telesom drugih? – Apostol Pavel pomete z vsemi centimetri in tehtnicami: »Vaše telo je tempelj Svetega Duha.« – Vsakokrat, ko si postavljamo vprašanje glede obleke, ličenja, kretenj, odnosa do svojega telesa ali telesa drugih, si moramo priklicati v glavo in srce Pavlove besede. – Prisluhnimo jim s popolno iskrenostjo, brez samoobrambnih izgovorov in popačenja. – In prišli bomo do takih dejanj in drž, s katerimi bomo poveličevali Boga s svojim telesom.

STRAH IN SPOŠTOVANJE (2 Mz 3,5)

Bog je dober oče. Vendar ostaja Bog. Ni kakor tisti starši, ki hočejo postati prijatelji svojih otrok in zato nehajo biti starši. Bog je »nekdo drug« kakor mi. Pred njim moramo gojiti in pomnožiti do neskončnosti tisto čutenje strahu in občudovanja, ki nas prevzame pred nečem, kar je s svojo veličino nad nami: pred kakšnim slapom, visoko goro, morsko širjavo … To občutje strahu in občudovanja je zdravilno: ohranja nas v resničnosti in pripomore k zavedanju, da smo ustvarjena bitja. Za vzgojo k strahospoštovanju do Boga je Stara zaveza zahtevala spoštovanje svetih krajev, templja. Nova zaveza nam je razodela, da je pravi tempelj Boga človekovo telo, človeška oseba. – Vsakemu človeku – moškemu ali ženski, otroku ali ostarelemu, zdravemu ali bolnemu, bogatemu ali revnemu, belcu ali črncu, izobraženemu ali nevednemu – se moramo približati s spoštovanjem in strahom, ki so ga v svetopisemskih časih ljudje čutili do templja. – Vsakokrat, ko srečamo kakšnega človeka, nas Bog opominja: »Sezuj si sandale z nog, kajti kraj, kjer stojiš, je sveta zemlja.« – Gorje, če se šalimo z Bogom in z njegovim templjem!

USMILJENJE DO OČETA (Sir 3,12-14)

Govori Sveto pismo resnico? Dobro je, da si postavimo to vprašanje, ker moramo biti verni, ne lahkoverni. Kako ugotovimo, ali Sveto pismo govori resnico? Eden od načinov je, da gremo in pogledamo, ali se to, kar obljublja, uresničuje. Moje osebne izkušnje so mi to večkrat potrdile. In izsledek? Da, Sveto pismo govori resnico! – Vsi vemo, kako težek problem so danes ostareli, ki ne morejo več sami skrbeti zase. Poznam številne družine, ki so dobesedno čisto iztirjene zaradi ostarelega člana, ki leže v posteljo in v njej vegetira leta in leta. – Resnično! Družine, ki so, čeprav z nečloveškimi napori in žrtvami, pomagale ostarelemu očetu ali materi, Bog res blagoslavlja. – Tiste družine pa, ki so spakirale in spravile od hiše ostarelega člana ali ga prisilile, da je prosil Boga, naj mu da umreti, da ne bi delal nadloge, so potem doletele mnoge nadloge. – In če je šlo za denar, jim ni prinesel zadovoljstva. – Bog ne plačuje ob sobotah, toda ko gre za ostarele in majhne otroke, nekaj akontacije le da.

VERA IZ POSLUŠANJA (3 Jn 1,4)

Še pred nekaj leti se je zdelo, da je zelo lahko vzgajati otroke v veri. Zadoščala je avtoriteta: »Zmoli to in to molitev! Pojdi k maši! Pojdi k spovedi!« – V resnici to ni bila vzgoja za vero, temveč vcepljanje navad. Saj se je ta vera sesula skupaj z navadami. – Danes starši tvegajo in ne naredijo nič več za to, da bi občutili veliko veselje, ki ga je občutil apostol Janez – in ga občuti vsak starš – ko bi videli, da gredo otroci po njihovih stopinjah. – Odpovejo se mu in vzdihujejo: »Kaj pa naj naredim? Nočejo poslušati, delajo, kar se jim zdi.« – Tudi za starše je to čas, da se »vzgajajo« v veri. – Vere ni mogoče vsiliti ne presaditi, ker vera otrok ne more biti enaka veri staršev. Vera je osebni odnos s Kristusom. In osebni odnosi so edinstveni in neponovljivi. – Vero je treba spodbujati, pripravljati, vsejati in ji pomagati, da raste. – Kako? Z oznanjevanjem. – Pustimo ob strani avtoriteto, starši se morajo naučiti govoriti otrokom o Jezusu. – Rekli boste: »Z deli in s pričevanjem.« – To ni dovolj! Potrebne so tudi besede. Kajti vera se rodi iz poslušanja (prim. Pismo Rimljanom 10,17).

VZGOJA S PRISIILO (Prg 13,24)

V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so nekateri ameriški pedagogi v svojih teorijah zagovarjali odpravo vsake »prisile« pri vzgoji otrok. Pozneje so svojo zmoto vsi obžalovali. – Ta teorija je povzročila pravo katastrofo med starši, učitelji in vzgojitelji vseh vrst. – V resnici so kaj kmalu spoznali, da brez »palice« otroci nikoli ne postanejo odrasli. – Spremeniti pa se ni bilo lahko. – Zaradi novih razmer v družinskem življenju, s starši in otroki »tujci v hiši«, je bilo najlažje neprestano samo prikimavati, da bi se izognili neprijetnim resnim pogovorom in popadkom jeze. – Nujno je – čeprav bo kakšna psihologinja trdila nasprotno, s plehkim govorjenjem pa se ji bo pridružila še kakšna televizijska voditeljica – da se povrnemo k »palici«. – Ne govorimo o fizični nasilnosti, to je treba posebej poudariti; nasilja, okrutnega in sramotnega, imamo že več kot dovolj, pač pa o tem, da znamo otroke postaviti pred nedvoumne in odločne ne. – Brez te mejne črte otroci ne odrastejo in postanejo negotovi, ker se ne prerekajo, ne kritizirajo, se ne borijo, ne dosegajo s trudom svojih ciljev ter se ne naučijo izbirati in se odločati. – Nujno potrebno pa je naslednje opozorilo: nikoli ne smemo reči ne, če ta ne nima v sebi in v njem ni mogoče videti kakšnega večjega da.

NESMISELNO GOVORJENJE (Prg 18,7)

V dobi televizije se zdi ta svetopisemski pregovor nekaj, kar spada v arheološki muzej. – V pogovornih oddajah, intervjujih, pa tudi v televizijskih dnevnikih doseže uspeh in povečuje gledanost tisti, ki strelja največje kozle, ki govori nesmiselne, nezaslišane in nikoli slišane stvari, ki vzbujajo začudenje. – Danes pride na svoj račun tisti, ki govori samo zato, da odpira usta, tisti, ki reče to, kar misli, ne da bi mislil na to, kar reče. – »Papež hoče, da mladi umirajo, ker prepoveduje kondome.« – »Dva homoseksualca tvorita boljšo družino kakor moški in ženska.« – »Velik dosežek znanosti je, da lahko rodi ženska pri šestdesetih.« – »Posojanje maternice ni nič spornega.« – »Kdor zahteva splav, zagovarja življenje.« – »Izmenjavati si zakonske žene in može koristi zakonski ljubezni« … – Sliši se vsemogoče, vse do skrajne neumnosti: »Kaj pa je v tem slabega?« – In tistega, ki poskuša ponižno ugovarjati, utišajo kot nestrpnega, nazadnjaškega, pobožnjaka. Sveto pismo ostaja na strani tistega, ki ne reče tega, kar misli, ampak premisli to, kar reče. – Blago norcev se svetlika in mika ušesa, možgane pa napolni s plesnijo.

LAČEN SEM BIL… (Mt 25,35)

Če se moram peljati z vlakom v Benetke, mi nič ne koristi vozovnica za Dunaj. – Če moram delati izpit iz matematike, mi nič ne koristi, da zelo dobro znam geografijo. Če ne morem hoditi bos, nič ne pomaga, da nataknem rokavice. – Jezus je določil pravila, pogoje, da pridemo v kraljestvo njegovega Očeta: »Lačen sem bil, žejen sem bil, tujec sem bil, nag sem bil, bolan sem bil, v ječi sem bil … in ste mi pomagali.« – Vse drugo ne odpre vrat Božjega kraljestva. – »Kaj pa molitve? In maše? In zakramenti? In procesije? In romanja? In verouk? In večerna srečanja bibličnih skupin? In poletni tabori? In duhovne vaje? In post? In življenje v samostanu? In odpoved poroki in lastni družini? In odkrivanje čudežev in svetniških ljudi?« – Ne pomagajo, da pridemo v Božje kraljestvo. – Molitve, maše, zakramenti torej ne pomagajo? – Pomagajo nam, da imamo moč in vidimo Jezusa v tistem, ki je lačen, tistem, ki je žejen, tistem, ki je nag, tistem, ki je bolan, tistem, ki je tujec, tistem, ki je v ječi, in mu pomagamo.

NA SODNI DAN … (Mt 25,37)

Zelo lepo bo na sodni dan stati v kakšnem kotičku, mogoče skriti za prestolom, in uživati ob presenečenjih. Kako zanimivo! – Poglej! Tam gredo papeži, škofje, duhovniki, menihi, redovniki, redovnice, dejavni kristjani, pobožni možje in žene. Prihajajo ponosno vzravnani in samozavestni: »Presneto, če mi ne bomo prišli not, kdo pa bo sploh prišel? Molili smo, maševali, pridigali, odpovedali smo se radostim življenja. Če mi ne bomo mogli not …« – Pa ne morejo: »Proč izpred mene!« – »Ampak kako? Ampak mi …« – »Proč izpred mene! Ven!« – Z druge strani nebes prihajajo neverni in grešniki vseh vrst. – Potrti so in malodušni: »Kar misli si! Če ni dovolil vstopiti onim tam …« – Pa jim dovoli: »Pridite! Vstopite!« – »Smemo vstopiti? Ampak ali je to šala ali pa …?« – »Vstopite! Kajti lačen sem bil in …« – Religija, ki bi si jo izmislil človek, nam ne bi dala takšne strani. Religije, ki so si jih izmislili ljudje, so brez presenečenj; privrženci so mirni, živijo z občutkom gotovosti. – Toda religije, ki si jih je izmislil človek, ne odpirajo vrat Božjega kraljestva.

VSTOPNICA ZA NEBESA (Iz 58,7)

Gospod Jezus, kako rad bi videl obraz človeka, ki stopi pred tebe, prepričan, da bo lahko prišel v nebesa, ker je ob petkih jedel ribe, pa mu ti rečeš: »Ne. Moral bi jesti meso in deliti svoj obrok s sestradanim bratom.« Gospod Jezus, kako rad bi videl oči človeka, ki stopi pred tebe suh in izčrpan, ker se je toliko postil, pa mu ti rečeš: »Ne. Svoje moči bi moral porabiti v socialnem in političnem delu za pravičnejšo družbo.« – Gospod Jezus, – kako rad bi slišal jecljanje človeka, – ki stopi pred tebe – s polnimi torbami molitev, pa mu ti rečeš: »Ne. Ne vidim zavzemanja za lepši svet. V katero torbo si ga spravil?« – Jezus, pomagaj mi! Nočem videti sebe s takšnim obrazom, s takšnimi očmi in slišati svojega jecljanja.

Čuk, Marko. (Korak v globino), Ognjišče (10) 2005, str. 96 (ob izidu knjige Lasconi, Tonino. 365 + 1 dan s Teboj, Koper: Ognjišče, 2009).

Ljubezen – razpoznavni znak kristjanov 2

Napisal marko na 5. septembra 2026. Objavljeno v Novice, Korak v globino.

MEDSEBOJNA LJUBEZEN (Jn 13,35)

Kristjani so si izmišljali in si izmišljajo marsikaj, da bi iznašli kakšno drugo osebno izkaznico. – So taki, ki hodijo k maši, taki, ki hodijo okoli z rožnim vencem v rokah, taki, ki se za nekaj časa umaknejo v kakšen samostan ali živijo kot puščavniki, taki, ki organizirajo slovesne procesije, romanja, gredo v Kompostelo … – Vendar osebna izkaznica kristjanov ostaja vedno le medsebojna ljubezen. – Duhovniki v talarjih, redovnice v oblačilu podeželank izpred sto in več let, križ okoli vratu, križ na prsih, rdeča ali vijolična obroba, čudna pokrivala na glavi, prstani … – Vendar pa razpoznavni znak kristjanov ostaja vedno le medsebojna ljubezen. – “Kaj pa maše, zakramenti, molitve, rožni venci?” – So vir, iz katerega je treba črpati to ljubezen, ki ni ljubezen po meri človeka, temveč Kristusova ljubezen do nas: popolna ljubezen vse do žrtvovanja samega sebe. – “Kaj pa oblačila, pokrivala, prstani?” – Ta res ne služijo ničemur.

OZKA VRATA (Lk 13,24)

Ti si pa res čuden, Jezus! Vsi delajo reklamo za široka vrata. Vrata popustov in razprodaj, po načelu “plačaš dva, dobiš tri”, ničvrednih reklamnih daril, darilnih bonov, nagradnih kartic, s katerimi lahko postaneš milijonar, diet, ki ti pomagajo shujšati, ne da bi ti bilo treba manj jesti, tečajev, ki te naučijo tujega jezika v nekaj dneh, iger “podrgni in zadeni”. Sreče, ki jo najdeš že lepo izdelano. – Ti pa nas spodbujaš, naj vstopimo skozi ozka vrata. Vrata podarjanja sebe drugim, bratstva z vsemi, nenavezanosti na stvari in ljudi, boja za mir in pravičnost, zvestobe, prenašanja težav in trpljenja, dialoga in odpuščanja. Sreče, ki jo gradimo dan za dnem. – Ne bojiš se, da bi ostal sam, ne spreminjaš mišljenja zaradi priljubljenosti, poslovne ali politične koristi. – Ti vztrajaš: “Vstopite skozi ozka vrata. Izognite se zastoju, ki ga bodo povzročili tisti, ki bodo hoteli vstopiti skoznje, ko se bodo zavedeli, da so jih široka vrata vodila v nič. Takrat bo namreč prepozno.”

NEKORISTNI SLUŽABNIKI (Lk 17,10)

Gospod Jezus, te tvoje besede nam zvenijo trdo. Mi smo navajeni delati za plačo, za plačilo ali vsaj za besedo zahvale. Ti pa praviš, da nam ne pripada nič, da smo nekoristni služabniki. – Ali nisi nekoliko prezahteven? Ali si mi, ki udejanjamo tvojo besedo, in to marsikdaj z mnogo truda, ne bi zaslužili vsaj nekaj priznanja, morda, kaj vem, kakšen majhen čudež? Kaj pa imamo sicer od tega, da smo dobri, ubogi v duhu, usmiljeni, pošteni, čistega srca, nenasilni? Kakšno korist imamo, če odpuščamo, če se borimo za pravičnost in mir? – Gospod Jezus, kako težko nam je razumeti, da ti ničesar ne zahtevaš od nas zaradi sebe! Vse, kar nam zapoveduje tvoja beseda, je v naše dobro, za naše odrešenje, večno življenje. Le kaj bi si lahko še želeli? – Gospod Jezus, imaš prav, smo nekoristni služabniki, saj vse, kar želiš, da naredimo, naredimo za sebe.

DELAVCI ZA NOVO ŽETEV (Lk 10,2)

Jezusova spodbuda, naj prosimo za “delavce”, je trezna in vedra. Ponavadi pa ta spodbuda dobi v pridigah tako žalosten ton, da daje vtis, da bo Cerkev zdaj zdaj propadla. Kako Bog sprejema takšno molitev? Tega ne vemo. Zagotovo pa takšna molitev ne vzbuja navdušenja v tistih, ki jo poslušajo, saj se nihče ni pripravljen vkrcati na barko, ki bo vsak čas potonila. Dobro bi bilo, da bi prosili z zaupanjem in prošnji dodali pričevanje, da “delavci, ki so že na delu”, učinkovito delajo za “Gospodovo žetev”. V zadnjih petdesetih letih se je “žetev” tako spremenila, kakor se v preteklih stoletjih ni še nikoli. Pri tem pa kristjani (starši, duhovniki, redovniki, redovnice …) pogosto ostajajo v vlogi “delavcev”, kakor da je vse ostalo tako kot prej. – Bog potrebuje sveže, aktivne delavce, ki so resnično z vsem srcem predani njegovi žetvi in so sposobni za delo, ki jih čaka. Ne nedejavnih “upokojencev”, ki so trmoglavo navezani na navade, tradicije, oblačila, ustanovitelje in ne vem kaj še vse.

ZAHEJEVO DREVO (Lk 19,4)

Gospod Jezus, s tal te večkrat ne vidim. V višini oči mi toliko stvari zakriva obzorje. Vsakdanje obveznosti, sanje o prihodnosti, goščava občutij, želja po izstopanju, naprezanje, da bi imel vedno več … Same lepe, pomembne, zapeljive stvari, ki pa mi niso dovolj. Moje oči iščejo dlje. – Gospod Jezus, daj mi kakšno tako drevo, kakor je bilo Zahejevo, kakšen drugačen dan, kakšno novo molitev, človeka, ki je poln tebe, kakšno posebno nedeljo, reveža, ki me bo vznemiril, mladega človeka, potrebnega pomoči, duhovnika, ki me bo razumel, kakšno čudno redovnico, kakšen neuspeh, ki me bo postavil na trdna tla, prijatelja, ki je slabo končal, kakšno veliko veselje ali prehudo žalost … – Gospod Jezus, sem majhne postave in vse moje stvari so majhne. Daj mi kakšno tako drevo, kakor je bilo Zahejevo, in pogum, da bom splezal nanj. – Od tam te bom lahko videl. In ko se bom spustil na tla, bom poln veselja.

LJULJKA (Mt 13,27-29)

Vedno je kaj, kar vse pokvari. Ponavadi nas najprej prevzame malodušje; nočemo polja, na katerem je med dobro pšenico pomešana ljuljka. Hočemo ga takoj opleti. To je napačno. Tu na zemlji ni polj brez ljuljke, ker je sovražnik vedno na delu. Potrebno je potrpljenje: samo Bog zna opleti polje, ne da bi poškodoval pšenico. Če bi Jezus hotel lepo polje brez plevela, ne bi imel ne prijateljev ne učencev ne apostolov. Še več, sploh ne bi prišel na zemljo.

OZRI SE NAME (Lk 22,61-62)

Gospod, ne pozabi se obrniti in se ozreti tudi name, da se bom spomnil neizpolnjenih obljub. – Gospod, ti veš, občudujem te, ljubim te, hočem hoditi za teboj. – Gospod, vem, da nihče nima take besede, kakor je tvoja, in da nihče tako kot ti ne pozna in ne odgovarja na hrepenenja mojega srca. In vendar, saj veš, zadošča že malenkost, da te zatajim v dejanjih. – Gospod, ne pozabi se obrniti in ozreti name, da se bom spomnil neizpolnjenih obljub in se bridko zjokal. – Gospod, ne pozabi se ozreti name, da se bom spomnil tvoje ljubezni in spet z zaupanjem stopil za teboj.

BUDEN IN ČUJEČ (Mt 25,8-9)

Gospod Jezus, naj bodo ta dekleta preudarna, kolikor hočeš, pa so vseeno skrajno zoprna. – Niso mi všeč ljudje, ki pravijo: “Znajdi se! Lahko bi prej pomislil.” Tudi sam sebi nisem všeč, kadar se mi zgodi – in zgodi se mi! – da rečem drugim: Znajdite se!” Pozneje imam občutek, da sem črv. – Gospod Jezus, sprejemam pa tvoje sporočilo: moram biti buden, čuječ, vsak dan, v vsaki situaciji. Saj te nihče ne more čakati namesto mene. – Vere ne morem dati v zakup, Gospod Jezus. Ti vedno prihajaš in hočeš, da sem pripravljen in te lahko sprejmem. – Če je moja svetilka ugasnila, bom ostal pred vrati. Ne bom mogel reči: “Ampak škofi, ampak duhovniki, ampak redovnice, ampak drugi kristjani …” – Če bo moja svetilka ugasnjena, bodo vrata ostala zaprta. Za mene.

Marko Čuk, Korak v globino, Ognjišče (9) 2005, str. 96 (ob izidu knjige Lasconi, Tonino. 365 + 1 dan s Teboj, Koper: Ognjišče, 2009).

Šepet Duha – mladim na pot

Napisal marko na 5. septembra 2026. Objavljeno v Korak v globino, Novice.

Dragi mladi

Potrebujete Luč z veliko začetnico, ki bo vaša oporna točka, svetilnik, po katerem se boste lahko ravnali.
Ne bodite dekleta in fantje, ki so ugasnjeni, bodite goreči. Največja nesreča mladega človeka je, da ni nikomur koristen. Bodite iskra, ki vžiga …
Odkrivajte načrt, ki ga ima Bog z vami, da boste tako bolj dovzetni za Božji glas, da boste sprejemali prave odločitve, da boste prisluhniti modrim nasvetom, in tudi sami znali svetovati.
Prisluhnite s srcem Božjim namigom, iščite tudi duhovno, vzemite v roke Sveto pismo, naj ne mine dan brez molitve, brez kratkega večernega izpraševanja vesti.
Odkrivajte tudi sami sebe, iščite, sprašujte se, kam bi radi prišli, kaj bi radi dosegli, tako boste lažje izbrali svoj poklic, svojega življenjskega sopotnika … sledite idealom.
Prizadevajte si, da ne bi posnemali drugih ampak uporabljali zdravo pamet … Bodite originali in ne kopije.

Z odprtim srcem sprejmite darove Duha, ki vas oblikujejo kot kristjane. Bodite modri, razumni, sprejmite koristen nasvet, bodite močni, pogumni, glejte s srcem, bodite povezani z Bogom v molitvi in ne pozabite, da je on vedno z vami.
Ohranite vrednote, ki ste jih prejeli doma, v vašem okolju, v župnijski skupnosti … in kljub skušnjavam živite tako, kot verjamete, da je prav, kot vas učijo starši, kateheti …
Vsak dan naredite vsaj nekaj dobrega.
Zaupajte Bogu, ki daje moč človeški slabosti, bogati našo revščino, nas spreobrača in nam odpušča grehe.
Vzemite na pot življenjski program, ki vam ga vzgojitelji polagamo na srce: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje.
Prejeli boste moč, da boste zmogli premagovati težave in stiske: ostanite povezani z Bogom, kakor so mladike povezane s trto. Trdno ohranite vezi prijateljstva z Bogom.

pripravlja Marko Čuk

Ljubezen – razpoznavni znak kristjanov 1

Napisal marko na 5. septembra 2026. Objavljeno v Novice, Korak v globino.

NIČ BREZ NJEGA (Jn 15,5)

Gospod Jezus, se ti ne zdi, da nekoliko pretiravaš? Ali nisi morda tudi – če smem tako reči – malce domišljav? To, da brez tebe ne moremo storiti kaj dosti, že mogoče, to razumem. Ampak da ne moremo storiti prav ničesar … – Brez tebe lahko postanemo veliki in krepki, lahko hodimo v šolo, se ukvarjamo s športom, se zabavamo, si poiščemo službo, poklicno napredujemo, postanemo bogati, si ustvarimo družino, kupimo avto, si postavimo hišo s tremi televizorji, videorekorderjem, glasbenim stolpom in računalnikom. Brez tebe lahko imamo prijatelje, potujemo po svetu, gremo na počitnice na tropske otoke. Brez tebe lahko uživamo v zasluženem pokoju. – Oprosti, Gospod Jezus, ampak če dobro premislim, se mi zdi, da brez tebe pravzaprav lahko delamo vse. – Brez mene lahko delate vse, toda takšen vse, ki mine, ki ga je samo listje, brez sadov za večno življenje. – Vse, ki je nič.

JEZUS OBJEMA OTROKE (Mr 10,13-16)

Jezus je objemal otroke in se jih ljubeče dotikal. – Starši pripeljejo otroke k verouku. – Župnije jih v zmotnem prepričanju, da se vera lahko poučuje tako kot matematika in zgodovina, mučijo in obremenjujejo z veroučno snovjo. – Posledica: ko mladi opravijo z birmo, odidejo v prepričanju, da so končno rešili vprašanje vere: to je nekaj za otroke. – In tako je za mlade v dobi odraščanja, ko s telesnim, spolnim, čustvenim in razumskim razvojem pridejo problemi in je treba izbirati med različnimi življenjskimi ponudbami, zelo težko in vprašljivo, da bi se obračali na Jezusa kot učitelja, ki ima prave predloge za pošteno, lepo, ustvarjalno, uresničeno življenje. – Nujno je treba najti tak način kateheze, ki ne bo vsiljevanje nazorov ali razlog za zasičenost z zakramenti, temveč objem in ljubeč dotik, ki pripravita mlade na življenjsko pomembno srečanje z Jezusom v času izbir.

KOKLJA (Mt 23,37)

Predstavljam si te kot kokljo, ki zbere svoja piščeta pod peruti, da jih obvaruje pred nevarnostjo. – Jezus, takšna predstava mi daje gotovost, potrebujem jo. Saj se tolikokrat zavem, da sem bolj nebogljen kakor pišče. – In če ti ne bi prišel in me poiskal, ne vem, kaj bi bilo z menoj. – Hvala, Jezus! – Te zdaj smem nekaj prositi? Te lahko prosim, da bi tvoja Cerkev poskušala biti podobna koklji, ki zbira svoja piščeta? – Bilo bi čudovito! – Namesto očitkov, strogih obrazov, groženj z izobčenjem, spiskov napak in nepravilnega obnašanja, obtožb zaradi premalo prizadevnosti, strogih opozoril na skladnost … Cerkev, ki prihiti in zbere svoja piščeta. – In tista, ki spet uidejo. – Ona gre za njimi, da bi jih vzela pod peruti. – Jezus, kakšne sanje in kakšna milost bi bila Cerkev, podobna koklji.

HVALEŽNOST (Lk 17,17-18)

Gospod Jezus, a jih vidiš, moške in ženske, ki hočejo biti bolj kristjani kakor ti? Z medlim in prisiljenim glasom ponavljajo vedno iste fraze: da je Božja volja to, da je Božja volja ono; da ne smemo pričakovati ničesar tu na zemlji; da pa potem v nebesih … – Gospod Jezus, te ljudi imam v želodcu, ker na prikrit način pričakujejo hvaležnost. Vedo, kako in kje morajo iztegniti roko, da prosijo (za revne, se razume!), in kako lahko delajo reklamo sebi (“v Božjo slavo!”, se razume). – Gospod Jezus, ti priznaš javno in pošteno, da bi ti bila všeč hvaležnost gobavcev. Ti, ki si Bog, si pristen človek, brez leporečja. – Ti, ki hočejo biti bolj kristjani kakor ti, bi prikrili razočaranje s pobožnimi besedami, toda v sebi bi pobesneli in bi prekleli nehvaležneže: “Naj se vam gobavost ponovi! Da boste vedeli za drugič …”

ODLOČITEV ZA JEZUSA (Mt 13,57)

Če greš k maši od časa do časa, nihče nič ne reče. – Če se odločiš, da boš nekoliko bolj zares kristjan, pa moraš računati s kakšno težavo. In to ravno med svojimi prijatelji, znanci, sošolci, sodelavci, med tistimi, ki mislijo, da te poznajo, in jim ni všeč, da jih presenečaš. – Če rečeš svojim “Nazarečanom”: “Ne morem z vami, ker grem ob tej uri k maši.” – Če ne skrivaš, da hodiš k spovedi in obhajilu. – Če se zate ve, da si član kakšnega krščanskega društva, skupine ali gibanja. In še zlasti če se ne bojiš reči: “Ne, jaz tega ne mislim, ne govorim, ne gledam, se ne udeležujem, ne delam, ker sem kristjan,” potem … – Potem se začnejo šale, pikre besede, norčevanje, kritiziranje, posmeh, etiketiranje s “ta se razume z duhovniki”, “ta leta k obhajilu”. – In tedaj se je treba odločiti: ali upoštevati “Nazarečane” ali zbrati pogum za lastne odločitve. – Izbira ni lahka. – Tudi Jezus jo je prestal. – Pomislekov pa ni imel.

BOLNIKE OZDRAVLJAJTE (Mt 10,8a)

Kristjani, ki se v vsakdanjem življenju udejstvujejo na področju karitativnega, solidarnostnega, prostovoljnega dela, v sindikatih ali politiki, se tako rekoč ne morejo izogniti tipu “genialca” (ponavadi kakšen duhovnik ali fanatičen kristjan, ki stopi na govorniški oder in z (lažno) zaskrbljenim glasom začne pridigati: “Pazite, da ne boste skrčili vere samo na vodoravno razsežnost!” In potem se na široko razgovori o pomembnosti molitve, o dejstvu, da brez molitve tu, brez molitve tam … – Stran od takih pridigarjev! Nekoristni so in tudi nevarni. – Evangelij ne najde poti do src, če mu ne pripravijo poti in ga ne spremljajo znamenja, ki vzbujajo začudenje, dejanja ljubezni, ki rušijo človeško logiko preračunljivosti, brezbrižnosti, prilagodljivosti zaradi lastne koristi, sebičnosti, nezanimanja. – “Ampak svetniki! Svetniki so vendar vsi govorili, da brez molitve …” – Tisti, ki se z največjo velikodušnostjo žrtvujejo za druge, lahko tudi izpustijo kakšno molitvico, ne pa molitve. – Kajti ljubezen do drugih, ne občasna in lahkotna, temveč globoka in stalna, je lahko samo dar, ki ga prejmemo od Jezusa.

TVOJA URA (Jn 2,4)

Jezus, jaz si te rad predstavljam malce nejevoljnega, tako kot smo mi, kadar smo prisiljeni nepričakovano spremeniti načrt. Saj veš! Tisti telefonski klici, ko mislimo, da bomo imeli mir; tisto zvonjenje pri vratih, ko ne pričakujemo več nikogar; tiste prošnje za usluge, ki nas presenetijo kot strela z jasnega … – Jezus, meni je všeč predstava, da je tista tvoja ura kakor kakšni naši načrti in programi, ki jih tako dobro pripravimo, potem pa se nam podrejo, ker kakšen nadležnež … – Jezus, rad si predstavljam, da si poleg mene in tako kot jaz v težavah zaradi načrtov, saj te tako lahko prosim, da mi pomagaš postati kakor ti. – Ti prestaviš svojo uro v veselje ljudem. – Pomagaj tudi meni, da bom naravnaval uro in svoj dnevni program v veselje in dobro ljudi. (se nadaljuje)

Marko Čuk, Korak v globino, Ognjišče (9) 2005, str. 96 (ob izidu knjige Lasconi, Tonino. 365 + 1 dan s Teboj, Koper: Ognjišče, 2009).

Sveta Terezija iz Kalkute

Napisal marko na 5. septembra 2026. Objavljeno v Priloga, Novice.

»Vi ste živa svetnica,« je dejal nekdo Materi Tereziji iz Kalkute, ustanoviteljici Misijonarjev in Misijonark ljubezni za služenje najbolj ubogim med ubogimi. »Če sem res to, kar pravite vi,« je odgovorila, »sem samo to, kar bi po volji našega Gospoda morali biti vsi.« Glas ljudstva o njeni svetosti bo potrdil papež Frančišek, ki ji bo 4. septembra 2016 slovesno priznal to najvišjo čast. V seznam blaženih jo je vpisal papež sv. Janez Pavel II. 19. oktobra 2003. V svojem nagovoru je dejal: »Želela je biti znamenje božje ljubezni, božje navzočnosti, božjega sočutja in na ta način vse opozarjati na vrednost in dostojanstvo slehernega božjega otroka, ustvarjenega, da ljubi in je ljubljen … Slavimo to majhno ženo, zaljubljeno v Boga, ponižno glasnico evangelija in neutrudno dobrotnico človeštva. V njej izkazujemo čast eni najpomembnejših osebnosti našega časa. Sprejmimo njeno sporočilo in posnemajmo njen zgled.« Vse nas spodbuja, da v svojem življenju vsak dan naredimo “kaj lepega za Boga”, kot nas je učila s svojim popolnim darovanjem same sebe Bogu in bližnjemu.

SEME SVETOSTI POSEJANO V DOMAČI DRUŽINI

Nova svetnica je o sebi dejala: »Po rodu sem Albanka. Po državljanstvu Indijka. Sem katoliška redovnica. Po tistem, kar delam, pripadam vsemu svetu, moje srce pa popolnoma pripada Jezusu.« Bila je najmlajša od treh otrok albanske družine Bojaxhiu iz Skopja, glavnega mesta Makedonije. Rodila se je 27. avgusta 1910 in pri krstu dobila ime Ganxhe (v albanščini /cvetni/ popek); brat Lazar je bil od nje starejši šest let, sestra Age pa dve leti. Oče Kole je bil trgovec, ki je bil strog mož, toda zelo skrben za svojo družino in odprtega srca za reveže. Albanski duhovnik Lush Gjergji v svoji knjigi o Materi Tereziji (slovenski prevod: Ognjišče 1983) navaja pričevanje sina Lazarja, da ga je oče večkrat poslal h kaki revni družini, kateri je nesel pomoč. Otroke je učil: »Morate biti dobri do vseh, kakor je Bog dober do nas.« Mali Ganxhe pa so se vtisnile v spomin njegove besede: »Hčerka moja, nikoli ne začni jesti, ne da bi prej hrano delila z drugimi.« Mati Drane je bila iz ugledne družine Bernaj iz Prizrena in z vsem srcem se je posvetila možu in otrokom. »Nikoli ne bom pozabila svoje matere,« je večkrat povedala Mati Terezija. »Cele dneve je delala, a ko se je dan prevesil v večer, se je hitro uredila za sprejem našega očeta. Takrat tega nismo razumeli. Nagajali smo ji in se smejali. Sedaj pa spoznavam, kako veliko, spoštljivo in nežno ljubezen je gojila do njega.« Po smrti moža (1919) je čutila še večjo odgovornost za svoje otroke. Bila je močna žena, globoko verna. »Mnogi revni ljudje iz Skopja in okolice so dobro poznali vrata našega doma. Nihče ni šel od nas praznih rok,« se je spominjala Mati Terezija. »Skoraj vsak dan smo imeli pri kosilu ali večerji kakšnega gosta. V začetku sem spraševala mater: “Kdo so ti ljudje?”’ Ona pa mi je odgovorila: “V sorodu smo!” Ko sem odrasla, sem razumela, da so bili to ubogi ljudje, ki niso imeli ničesar in jih je hranila naša mati.« Brat Lazar je o svoji slavni sestri povedal: »Bila je čisto navadna deklica, nekoliko zadržana. Kot šolarka je bila najboljša v razredu, vedno pripravljena pomagati drugim.« Bila je tudi dejavna v življenju župnije Srca Jezusovega, ki so jo vodili hrvaški in slovenski jezuiti. Bila je članica dekliške Marijine družbe in cerkvena pevka. Jezuiti v Skopju so bili povezani s sobrati, ki so delovali kot misijonarji v indijski pokrajini Bengaliji. Ganxhe se je kot srednješolka zelo zanimala za misijone. Vedno močneje se je njenem srcu oglašal klic, da zapusti svojo družino in svojo domovino ter se pridruži oznanjevalcem v tisti daljni deželi.

“POPOLNOMA SE BOM POSVETILA BOGU”

»Bila sem še mlada, imela sem dvanajst let, živela sem v okrilju družine, ko sem prvič zaželela, da bi popolnoma pripadala Bogu. Šest let sem tako razmišljala in molila. Včasih se mi je zazdelo, da nimam poklica. Nazadnje pa sem prišla do prepričanja, da me Bog resnično kliče. Pri tej odločitvi mi je veliko pomagala Letniška Marija.« Dokončno odločitev je sprejela prav med romanjem v Letnico, ki je osrednja božja pot vernikov teh krajev, na predvečer praznika Marijinega vnebovzetja, 14. avgusta 1928. Bratrancu Lorencu Antoniju je zaupala: »Lorenc, pred našo ljubo Gospo sem se dokončno odločila: grem v misijone in se bom popolnoma posvetila Bogu za zveličanje duš.« Na njeno odločitev je vplival tudi svetniški skopski škof Janez Gnidovec. O njem je napisala pričevanje z lastnoročnim podpisom: »Naš škof je bil svetnik. Vsi smo ga klicali s tem nazivom. Bil je pravi duhovnik po Jezusovem Srcu, blag in ponižen. Ko sem odhajala v misijone, je zame maševal, obhajal me je in mi rekel: “V misijone greste. Dajte Jezusu vse, samo zanj živite, bodite samo njegova, samo njega ljubite. samo zanj se žrtvujte. Naj vam bo Jezus vse v življenju.” Prepričana sem, da prosi zame in da imam pri Jezusu zaščitnika.«

Odločila se je za Družbo loretskih sester, ki so delale kot misijonarke v Indiji. 25. septembra 1918 se je poslovila od domačih in rodnega mesta. Z vlakom se je odpeljala do Zagreba, od tam pa sta skupaj s Slovenko Elizabeto Kajnč nadaljevali pot na Irsko, do matične hiše Družbe loretskih sester. Dobili sta obleki kandidatk in redovno ime: Ganxhe je postala Marija Terezija Deteta Jezusa – na kratko Terezija – Elizabeta pa Marija Magdalena. 1. decembra sta odpluli proti Indiji, kamor sta dospeli 27. decembra. Po novem letu 1929 sta v mestu Darjeeling začeli noviciat. Terezija je pomagala medicinskim sestram v majhnem misijonskem središču in tam se je prvič srečala z bedo in revščino preprostih ljudi. Kmalu pa so jo predstojnice poslale na učiteljišče v Kalkuti. Ko je diplomirala, je postala učiteljica in to delo jo je zelo veselilo. Konec maja 1937 je izrekla večne zaobljube ter se vrnila v Kalkuto in na srednji šoli bengalska dekleta srednje stoječih družin poučevala zgodovino in zemljepis. Kmalu je postala tudi ravnateljica. Vsak dan je po ulicah srečevala brezdomce, lačne in mrtve. Začutila je: tvoj poklic je služiti ubogim!

NOV BOŽJI KLIC, KI JE BIL UKAZ

Ko se je 10. septembra 1946 z vlakom peljala na duhovne vaje v Darjeeling, je doživela drugi klic. »Bila sem prepričana, da je bil to božji glas. Gotovo me je Bog klical. Naročilo je bilo jasno: oditi moraš iz samostana in pomagati ubogim tako, da živiš z njimi. To je bila naloga, ukaz. Vedela sem, kaj moram storiti, nisem pa vedela, kako.« V družbi Misijonark ljubezni je 10. september ‘dan navdiha’ (Inspiration Day). Sestra Terezija je razmišljala, kako bi ‘navdih’ uresničila. Ko se je vrnila v Kalkuto, je prosila nadškofa za dovoljenje, da zapusti samostan. Prošnja je bila odbita, a to ji ni vzelo poguma. »Spoznala sem, da nadškof ni mogel ravnati drugače; škofje pač ne morejo kar tako sestram dovoliti, da gredo iz samostana in ustanovijo nov red, ker so dobile ukaz od Boga.« Potrpela je še eno leto, potem pa je po nadškofovem nasvetu pisala vrhovni predstojnici loretskih sester na Irsko.

Odgovorila ji je: »Če te kliče Bog, pojdi za njegovim klicem.« Aprila 1948 je za korak dobila tudi dovoljenje papeža Pija XII. 8. avgusta 1948 je Terezija redovno obleko loretskih sester zamenjala z belim sarijem, oblačilom preprostih indijskih žena, z modrimi progami in z majhnim križem na levi rami – ta naj bi sestre opominjal, da prihajajo med najbolj uboge med ubogimi kot poslanke Kristusa. Novi ‘poklic v poklicu’ ji ni dal miru. Iskala je kakšno primerno hišo. Začasno zavetje je dobila pri Malih sestrah. Jeseni je ‘odprla’ svojo šolo – na prostem. Na praznik sv. Jožefa, 19. marca 1949 se ji je pridružila Bengalka Subashini Das, ki je dobila redovno ime sestra Agnes, kmalu so prišle še druge. Terezija je sestavila pravila nove družbe. »Naše posebno poslanstvo je delati za odrešenje in posvečenje najbolj ubogih med ubogimi,« je zapisala na začetku. »Kot je bil Jezus Kristus poslan od Očeta, tako On pošilja nas, napolnjene s svojim Duhom, da oznanjamo evangelij njegove ljubezni in sočutja do najbolj ubogih med ubogimi po vsem svetu … Imenujemo se Misijonarke ljubezni.« Belgijska jezuita, ki sta pravila prebrala in predlagala le nekaj manjših sprememb, sta soglasno potrdila: »To je duh evangelija, tu je božji prst!« 7. oktobra 1950 je kalkutski nadškof Perier v kapeli na ulici Creek Lane 14 potrdil, da ustanoviteljica in prvih enajst sester sestavljajo novo redovno ustanovo škofijskega prava. Petnajst let kasneje, 1. februarja 1965, pa je papež bl. Pavel VI. z dekretom odločil, da so Misijonarke ljubezni kongregacija papeškega prava. Takrat je Družba štela že okoli tristo sester. Pravila Misijonark ljubezni so zelo zahtevna, vendar poklicev ne manjka. »Mladi hočejo danes videti, ne poslušati. Hočejo se popolnoma darovati in narediti nekaj lepega za Boga.« Poleg treh običajnih zaobljub (uboštva, pokorščine in čistosti) imajo misijonarke ljubezni še četrto: vse svoje življenje in svoje srce posvetiti ubogim.

IZ KALKUTE PO INDIJI IN PO VSEM SVETU

Mati Terezija je poudarjala, daje vsako človeško življenje sveto, pri svojem delu se je posebej zavzemala za stare ljudi, ki so umirali v skrajni bedi na ulicah, in za (nerojene) otroke. Leta 1952 je v Kalkuti odprla Hišo za umirajoče Nirmal Hriday, naslednje leto pa hišo za zavržene otroke in sirote. Leta 1957 se je začelo tudi delo z gobavci, zanje je Mati Terezija ustanovila Shanti Nagar (Mesto miru). Odpirala so se nova in nova področja dela, zato je Mati Terezija v svoji Družbi ustanovila nove veje: brate Misijonarje ljubezni (1963); mednarodno združenje sodelavcev matere Terezije, v katero so vključeni ljudje različnih veroizpovedi; kontemplativno vejo sester, ki se posvečajo pretežno molitvi (1979); brate božje besede (1977), da bi lažje širili evangelij med najrevnejšimi med revnimi; gibanje Corpus Christi (Kristusovo telo), ‘mala pot svetosti’ za duhovnike. Pomen teh ustanov je mati Terezija razložila: »Smo kakor petero Jezusovih ran: na desni roki sestre, predane kontemplaciji; na levi roki bratje, predani kontemplaciji; na desni nogi misijonarke ljubezni; na levi nogi misijonarji ljubezni; na prebodeni strani naši sodelavci.«

Prvo hišo misijonark ljubezni izven Kalkute je mati Terezija odprla leta 1959, danes delujejo v vseh indijskih škofijah. Delo misijonark ljubezni je vzbudilo zanimanje in vabili so jih v razne dežele sveta. Mati Terezija je odpirala nove hiše in misijone, če so bili izpolnjeni naslednji pogoji: uradno povabilo krajevnega škofa; razne oblike bede in trpljenja; katoliški duhovnik za duhovno oskrbo misijonark ljubezni; dovolj redovnic, saj mora skupnost šteti vsaj štiri sestre. Prve hiše je ustanovila v Južni Ameriki, leta 1968 so sestre na osebno povabilo papeža bl. Pavla VI. prišle v Rim, kmalu zatem še v več drugih mest v Italiji in v mnoge države Evrope ter drugih celin. O tej rasti je mati Terezija dejala: »Lepo je, če lahko ugodimo številnim prošnjam.

dpiramo veliko hiš, vendar je zelo veliko povabil in prošenj, ki se vlečejo že leta. Duhovni poklici so velik božji dar in me hvaležno pošiljamo naše sestre povsod, kjer je dejanska potreba in ko nam je mogoče.« Središče vsake hiše sester misijonark ljubezni je kapela, v kateri je ob tabernaklju velik križ in ob njem napis Žejen sem. S tem klicem je Jezus, umirajoč na križu, izpovedal svoje hrepenenje po naši ljubezni do svojih trpečih bratov in sester. Tam sestre pri mašni daritvi in v globoki molitvi črpajo moč za svoje delo. »Kristusa vidimo pod dvema podobama,« pravi mati Terezija. »Na oltarju pod podobo kruha in vina, v barakah pa v izmučenih telesih umirajočih in zapuščenih.«

NAGRADE, PRIZNANJA IN ‘POGODBA Z JEZUSOM’

»Vse, kar delamo, je božje delo,« je ponavljala mati Terezija. »Brez božje pomoči ne bi mogle narediti ničesar za te uboge ljudi.« Ni iskala priznanj in nagrad. Ko so prišle, jih je bila vesela le toliko, kolikor je s tem opozorila svet na tiste množice ljudi, ki živijo v človeka nevrednih pogojih. Najprej (leta 1962) je prejela indijsko državno odlikovanje, leta 1971 ji je papež bl. Pavel VI. podelil nagrado za mir, ki nosi ime po papežu sv. Janezu XXIII. V dolgi vrsti nagrad, ki so sledile, je gotovo najpomembnejša Nobelova nagrada za mir, ki ji je bila podeljena 10. decembra 1979 v Oslu. Dobila je diplomo in 800.000 švedskih kron, ki jih porabila za svoje reveže. Vsi pošteni ljudje so bili veseli, da je nagrada prišla v prave roke. Mati Terezija je v svojem zahvalnem govoru poudarila božjo ljubezen do vsakega človeka, tudi nerojenega, in opozorila na žalostno dejstvo: »Največje zlo in največji rušilec miru je danes prav splav. Tudi nas, ki tu stojimo, so naši starši želeli. Ne bi bili tu, če nas naši starši ne bi želeli.« Na vprašanje, kaj Nobelova nagrada pomeni njej in njenim sestram, je odgovorila: »Mojim sestram nič, ker se zaradi tega v naši družbi ne bo nič spremenilo. Ta nagrada in druge, ki sem jih v teh zadnjih letih prejela, so le za naše reveže. Nagrada je prišla o pravem času in dokazuje, da je svet spoznal reveže ter čuti dolžnost, da jim pomaga.« Mati Terezija ni marala fotografov, ki so se množično pojavili povsod, kamor je prišla. Temu pa se zaradi svoje popularnosti ni mogla izogniti, zato je to sprejela kot žrtev in je z Jezusom sklenila pogodbo: za vsako njeno fotografijo naj bo rešena ena duša iz vic in vzeta v nebesa. Če so fotografi vztrajali, je rekla: »Zdaj pa je dovolj. Vice so prazne!«

OBISKI V DOMOVINI IN DAN V LJUBLJANI

Mati Terezija je svoje rojstno mesto Skopje prvič obiskala julija 1978, drugič pa leta 1980 in takrat je prejela diplomo častne meščanke. Leta 1980 je tam odprla hišo misijonark ljubezni. »Srečna sem, ker sem svojemu mestu dala redovnice, ki bodo našim ljudem dale tisto nežnost in ljubezen, ki sem ju bila deležna kot otrok.« Ko se je vračala od tam, je obiskala svoje sestre v Zagrebu, ki v hrvaškem glavnem mestu delujejo od leta 1979. Na prošnjo nadškofa Alojzija Šuštarja se je 30. junija 1980 ustavila v Ljubljani. Spremljala jo je sestra Silvija, predstojnica zagrebške hiše. Nadškof Šuštar ju je pospremil na magistrat, kjer ugledno in po vsem svetu cenjeno delavko za mir sprejel ljubljanski župan. Na skromnem kosilu sta bili skupaj z redovnicami (šolskimi sestrami), ki so vodile gospodinjstvo v bogoslovnem semenišču. Ob pol štirih se je pričelo srečanje z Materjo v dvorani škofijske hiše. Po pozdravu nadškofa Šuštarja je spregovorila mati Terezija. Začela je z molitvijo, ki jo sestre molijo vsak dan po obhajilu. Dobrih dvajset minut je govorila o ubogih, ki jim ona in njene sestre smejo služiti. »Največja revščina je med narodi, kjer je uzakonjen splav. Če more danes mati uničiti svojega otroka, kaj mi potem še brani, da jaz ne uničim nekoga ali da nekdo uniči mene?« Na vprašanje, če se oblasti ne bojijo, da bi sestre s svojo misijonsko gorečnostjo spreobračale ljudi h krščanstvu, je dejala: »Nihče, niti Bog, ne more nikogar spremeniti na silo. Vsako dejanje ljubezni pa privede človeka k Bogu.« Nadškof Šuštar je pri maši v nabito polni stolnici po evangeliju dejal: »Razlago tega evangelija popolne odločitve hoditi za Kristusom, biti ubog z ubogimi – to razlago nam daje vaše življenje in delovanje. In to je bolj prepričljivo kakor vsaka beseda.« Drobna svetnica je stopila k ambonu po svetem obhajilu. Dvajsetminutni nagovor je začela z besedami: »Prosimo Mater Božjo, naj nam da svoje srce, tako leo, tako čisto, tako sveto, tako polno ljubezni in ponižnosti, da bi mogli prejeti Jezusa v kruhu življenja in mu služiti v naših bratih in sestrah, v naših ubogih … Če vidimo drug v drugem božje obličje, ni težko ljubiti, se ni težko žrtvovati.« Po maši se je ustavila med množico na škofijskem dvorišču, kjer je odgovarjala na vprašanja in vsem položila na srce: »Prosimo Boga, da nam odpre oči, da bi spoznali lakoto po ljubezni, ki je večja od lakote po kruhu. Prosimo Boga, naj nas uporabi, da postanemo njegova ljubezen in njegova svetloba v današnjem svetu.« Sedem let po tem obisku – 17. julija 1987, so misijonarke ljubezni odprle svojo hišo na Ježici v Ljubljani.

“SMRT JE NADALJEVANJE ŽIVLJENJA”

Mati Terezija ni poznala počitka, nikoli se ni ustavila. Veliko je potovala po vseh celinah sveta ter se srečevala s starimi in mladimi. Oblastnikom ni dala miru, dokler ni dosegla tistega, kar si je naložila. Zaradi krhkega zdravja (večkrat je morala iskati pomoč v bolnišnici) in starosti je večkrat izrazila željo, da bi vodstvo reda zaupala drugim: 14. januarja 1997 jo je nasledila s. Nirmala, Indijka; od leta 2009 pa je vrhovna predstojnica Misijonark ljubezni Nemka s. Mary Prema. Mati Terezije je delala do konca. Ob misli na smrt je govorila: »Smrt je nadaljevanje življenja, najlažja in najhitrejša pot, da se vrnemo k Bogu … Moja duša se vrača k Bogu, za katerega sem živela z vsem svojim bitjem. Glede telesa pa ni važno, kje bom umrla, morda med ljudmi, katerim sem služila.« Res je svoje zemeljsko poslanstvo dopolnila med svojimi – 5. septembra 1997. »Gospod jo je hotel sprejeti k sebi na prvi petek,« je dejala zdravnica, ki ji je zadnje dni stala ob strani. »Odšla je k Njemu, ki ga je neizmerno ljubila in katero je On neizmerno ljubil.« Ob njeni smrti je njena redovna družina, ki jo sestavlja pet ‘vej’, štela 594 misijonskih hiš, leta 2010 je teh hiš bilo nad 750, sester je več kot 5.000, bratov misijonarjev ljubezni pa je okoli 500. »Če je Bogu uspelo to delo s tako revo začeti, mu ne bo težko najti nekoga, ki bo nadaljeval bolje kot jaz. To je njegovo delo.«

Vse življenje matere Terezije je bilo eno samo pričevanje veselja, ki se rodi iz ljubezni, spoštovanja dostojanstva slehernega človeškega bitja, vrednosti malih dejanj, storjenih z veliko ljubeznijo, in izrednega prijateljstva z Bogom. Obstaja pa še druga junaška podoba te velike žene, ki se je razodela šele po njeni smrti, ko so bila objavljena njena pisma. Skrita je bila vsem, celo tistim, ki so ji bili najbližji: njeno duhovno, notranje življenje je bilo zaznamovano z izkustvom globokega, bolečega in nenehnega občutka, da je od Boga ločena ali celo zavržena, hkrati pa je čutila vse večje hrepenenje po Njem. To svojo notranjo preizkušnjo je imenovala temina. ‘Bridka noč’ njene duše, ki je nastopila ob začetku njenega apostolata med ubogimi in je trajala vse življenje, je mater Terezijo privedla do še globlje povezanosti z Bogom. Po tej temini duše je skrivnostno doživljala Jezusovo žejo, njegovo bolečo in gorečo željo po ljubezni in občutila zapuščenost ubogih. Na to spominja napis Žejen sem, ki je ob križu v vseh kapelah misijonark ljubezni.

»Sveti oče, ki je tako dobro poznal mater Terezijo, želi, da bi bil ta pogrebni obred velika zahvalna molitev Bogu, da je Cerkvi in svetu dal to ženo,« je dejal kardinal Angelo Sodano, ki je kot odposlanec papeža sv. Janeza Pavla II. 13. septembra 1997 vodil veličastno pogrebno slavje na mestnem stadionu v Kalkuti. »Njen grob je postal romarsko svetišče,« je povedal p. Jože Cukale, njen dolgoletni prijatelj in sodelavec. »Vsak mesec grem na Materin grob. Terezijino molitev pa zelo čutimo vsi, ki jo imamo radi in ki čakamo na poveličanje, ki prihaja iz nebes.« To poveličanje je Cerkev potrdila z razglasitvijo za blaženo 19. oktobra 2003, od 4. septembra 2016 pa se ji v molitvi priporočamo: »Sveta Terezija iz Kalkute, prosi za nas!«

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2016) 9, str. 58.

Zgled

Napisal marko na 5. septembra 2026. Objavljeno v Povejmo z zgodbo, Novice.

Zgodba

Zelo jo je prevzelo

»Kako to, da davi nisi prišla na predavanja tako zgodaj kot običajno?« je študentka vprašala svojo najboljšo prijateljico.

»Šla sem v cerkev, da bi malo pomolila. Veš, vsako jutro vidim, da gre moj oče zelo zgodaj v službo. Včeraj zjutraj sem ga vprašala: ‘Očka, zakaj raje ne počivaš še malo doma, ampak greš že tako zgodaj na delo?’ Odgovoril mi je: ‘Ne grem naravnost na delo, prej grem v cerkev, kjer molim in sem pri maši.’ Njegov odgovor je naredil name tak vtis, da sem se odločila, da bom tudi jaz delala podobno.«

Od takrat je študentka vsako jutro šla k maši, preden je šla na predavanja.

Misel

Zgled govori glasneje kot množica besed.

Lep zgled je najboljša pridiga. Na ljudi naredi večji vtis pridigarjev zgled kakor pa vsebina njegove pridige. Z zgledom najbolj prepričamo poslušalce. Naše življenje bi moralo biti tako zgledno, da bi druge ljudi privlačil naš način življenja.

Besede mičejo, zgledi vlečejo, pravi ljudska modrost. Ali naš zgled vodi ljudi v pravo smer?

Molitev

Gospod Bog,
zahvaljujemo si ti za vse ljudi v življenju,
ki so s svojim zgledom pripomogli,
da te poznamo in ljubimo
in da zaradi tebe ljubimo tudi svoje bližnje.
Naj se trudimo, da bomo živeli tako lepo,
da bomo s svojim življenjem zgled drugim.
Naj se zavedamo, da naš način življenja vpliva na druge,
pa naj delamo dobro ali slabo.
Hočemo biti drugim dober zgled,
prosimo te, pomagaj nam prav živeti.
Naj nas ne premoti mišljenje,
da ne moremo biti zgled za druge,
ker nimamo ničesar, kar bi jim mogli dati.
Naj ne pozabimo darov,
ki si nam jih v svoji dobroti naklonil,
in si jih sami nismo zaslužili.
Predvsem pa naj se zavedamo, da si nas ustvaril,
da bi naša luč svetila pred ljudmi
in ne bi sebično živeli v temi.

Iskrica

Bodi vsem zgled za dobra dela. (Tit 2,7)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, Vzor, v: Ognjišče 9 (2011), 14-15.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 29.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Vodnjaki

Napisal marko na 5. septembra 2026. Objavljeno v Povejmo z zgodbo, Novice.

Sem ujetnik udobja? Sem pripravljen tvegati, da se osvobodim sužnosti prijetnega počutja?

Nekoč so v daljni deželi živeli čudni ljudje. Trdo so delali od zore do mraka. Vse svoje moči so posvetili kopanju vodnjakov. Vsaka družina se je trudila, da bi naredila čim večji in čim globlji vodnjak. Ko so enkrat izkopali in zgradili vodnjak, je vsa družina odšla živet vanj. To čudno navado so prevzeli vsi vaščani.

Naj se zdi še tako čudno, a ljudje se na dnu vodnjaka niso čutili za nič prikrajšane. Nasprotno, bivališče se jim je zdelo nadvse udobno. Dovolj se jim je zdel košček modrine neba, ki so ga videli z dna vodnjaka. Zadovoljni so bili s tisto medlo svetlobo, z mirom in s tem, da jih nihče ni motil ali vznemirjal. Tako ni nihče več niti čutil potrebe, da bi šel iz vodnjaka in se sprehodil okoli po svetu. Govorili so: “Le zakaj iti ven? Saj smo že slišali, čemu je podoben svet nad nami. Tu notri je mirno in varno. Zakaj bi silili ven?”

Nekega dne pa si je mladenič, ki se je rodil v vodnjaku in je v njem zrastel, rekel: “Na smrt mi je že dolgčas stalno čepeti tukaj. Ven moram in si sam ogledati, kakšne so stvari zunaj.” In res je poln poguma in želje po novih dogodivščinah splezal iz vodnjaka. Ko je videl lepoto in privlačnost sveta, je poskakoval in vzklikal od navdušenja: “Kako čudovit je svet nad vodnjakom in okoli njega! Kako poln čudes! Kako bogat! O, ko bi le naši ljudje lahko vse to videli, zagotovo bi zapustili vodnjake in prišli ven v pravo življenje!”

Navdušen se je vrnil k ljudem v vodnjakih, da bi z njimi delil veselje, ki ga je doživel, in govoril o lepoti, ki jo je videl. Poskušal jim je vse razložiti, opisati in jih prepričati. Toda brez uspeha. Nikomur se ga ni ljubilo niti poslušati.

Jezili so se nanj: “Zakaj si nas prišel vznemirjat? Zakaj kališ naš mir? Varni smo tu in udobno nam je tu. Pusti nas pri miru! Pojdi sam ven, če si tako želiš!”

Razočaran je zapustil svoje ljudi v vodnjaku. Nato je obiskoval vodnjak za vodnjakom, da bi ljudi navdušil nad lepotami, ki jih je videl. A kljub vsemu njegovemu trudu se je le nekaj mladih ljudi navdušilo in potrudilo povzpeti iz vodnjakov, da bi se sami prepričali o lepoti ter zaživeli veselo in svobodno življenje. Spoznali so, da so v življenju še večje stvari kot so udobje, mir in varnost na dnu temnih vodnjakov.

VPRAŠANJA ZA POGOVOR

Kakšni vrsti ljudi v resničnem življenju so podobni ljudje iz zgodbe?

Kakšen pomen imajo vodnjaki? Zakaj jih kopljejo ljudje v zgodbi? Ali obstajajo vodnjaki v resničnem življenju? Naštej nekatere! Ali imaš ti v svojem življenju kakšne majhne vodnjake?

Kaj so ljudje obupno iskali na dnu vodnjakov?

Ali ljudje, ki živijo v vodnjakih, vedo, kakšno je življenje zunaj? Zakaj? Kaj bi morali storiti, da bi resnično vedeli?

Zakaj se ljudje, ki živijo v vodnjakih, branijo, da bi jih zapustili? Zakaj se mi branimo, da bi šli ven iz naših majhnih vodnjakov?

Ali lahko živimo res srečno in polno življenje, ko živimo v votlinah vodnjakov? Zakaj?

Koga predstavlja mladenič, ki je prvi šel iz vodnjaka? Ali v resničnem življenju obstajajo taki ljudje? Ali se lahko kakšnega spomniš? Kaj te je nagnilo, da si ga omenil?

Kaj moramo storiti, če želimo zapustiti vodnjake? Kaj bi takrat ljudje govorili o nas?

Ali lahko drugim pomagaš, da zapustijo vodnjake? Kako bi to storil?

RUSTJA, Božo. Vodnjaki. (Povejmo z zgodbo). Ognjišče, 2001, leto 37, št. 9, str. 38-39. (ilustracija Peter Škerl)
Zgodbe za pogovor. (zbral Božo Rustja). Ognjišče. 2005. (Zgodbe za dušo 4), str. 63-65.

Blaženi Slomšek in dve obletnici

Napisal marko na 4. septembra 2026. Objavljeno v Priloga.

(ob obletnici) “Pozdravljeno, ljubo mesto Maribor, z zelenimi goricami ovenčano… Pozdravljena, novo urejena lavantinska škofija, ki se veseliš, da so izpolnjene tvoje dolgoletne želje in je škofovski sedež postavljen v tvojo sredino,” je nagovoril vernike v mariborski stolnici škof Anton Martin Slomšek 4. septembra 1859, ko je prenesel sedež lavantinske škofije iz Št. Andraža v Maribor. “Danes se posebej veselim z vami, ker bom razglasil za blaženega škofa Antona Martina Slomška. On je znamenje svetosti Cerkve na Slovenskem, priča Boga, ki vedno deluje sredi svojega ljudstva in v vsakem času in kraju kliče k evangeljski popolnosti in apostolski dejavnosti,” je dejal v pozdravu na začetku maše na Betnavi pri Mariboru 19. septembra 1999, papež Janez Pavel II. Ob teh dveh obletnicah je mariborski nadškof metropolit dr. Franc Kramberger razglasil Slomškovo leto; pobudo je sprejela tudi Slovenska škofovska konferenca. V tem letu se vrstijo razna dogajanja, posvečena prvemu slovenskemu blaženemu. Državna proslava Slomškovega leta je bila 3. septembra 2009 v veliki dvorani SNG Maribor, osrednje vseslovensko Slomškovo slavje pa 26. septembra 2009 opoldne na nogometnem stadionu v Mariboru.

Prva, druga in tretja ustanovitev lavantinske škofije

Pogled na Št. Andraž v Labotski dolini danes. To prijazno koroško mesto je bilo 631 let sedež lavantinskih škofov.

Po razmejitvi za časa cesarja Karla Velikega leta 811 je slovensko ozemlje severno od Drave pripadlo salzburškemu nadškofu. Salzburški nadškofje so na svojem ozemlju ustanavljali podložne škofije. Tako je nadškof Eberhard II. leta 1228 ustanovil škofijo s sedežem v kraju Št. Andraž v Labotski dolini na Koroškem, nemško St. Andra im Lavanttal, in po tej dolini je nova škofija dobila ime – lavantinska. Za njen rojstni dan velja 10. maj 1228, ko je nadškof Eberhard II. s pristankom papeža Honorija III. izdal listino o ustanovitvi. Istega dne je bil imenovan tudi prvi škof Ulrik I. (1228-1257). Po obsegu je bila nova škofija bolj podobna malo večji dekaniji. Od njenega prvotnega ozemlja je danes v mariborski nadškofiji samo predel od Dravograda do Radelj. Med lavantinskimi škofi v prvi dobi izstopa Jurij Stobej (1584-1619) kot voditelj katoliške obnove po protestantizmu v sodelovanju z ljubljanskim škofom Tomažem Hrenom in sekovskim škofom Martinom Brennerjem.

Avstrijski cesar Jožef II. (1780-1790) je želel meje škofij izenačiti z deželnimi mejami, vendar tega ravno pri lavantinski škofiji ni mogel dosledno izvajati. S preurejanjem škofijskih meja so začeli leta 1785. Lavantinska škofija je poleg celjskega okrožja dobila še velikovško na Koroškem. Ta sprememba škofijskih meja pomeni važen mejnik v zgodovini lavantinske škofije. Iz majhne škofije, v kateri so bili večinoma verniki nemške narodnosti, je postala sedaj pretežno slovenska škofija, zato lahko govorimo o njeni drugi ustanovitvi, saj je od njenega prvotnega ozemlja ostal samo še predel od Št. Andraža do Dravograda, vse drugo ozemlje pa je bilo novo. Škofijski sedež pa je ostal še vedno pri Št. Andražu, na skrajnem severnem robu škofije. Vprašanje ponovne razmejitve škofije in prenosa sedeža bolj v osrčje škofije je sprožil že lavantinski škof Leopold Firmian (1800-1822). Za nov sedež škofije so poleg Maribora predlagali še Ptuj in Celje, ki sta bila sedeža škofije v prvih krščanskih stoletjih, in Slovensko Bistrico.

Podoba bl. Antona Martina Slomška pri slovesnosti njegove razglasitve za blaženega.
Mladi Slomšek kot celjski opat leta 1846: istega leta je postal lavantinski škof.

Njegova prizadevanja je nadaljeval škof Slomšek, ki vodstvo škofije sprejel 19. julija 1846. Maja 1850 so ga verniki in duhovniki sekovske škofije prosili, da bi se smeli vključiti v njegovo škofijo. Slomšek se je o tej zadevi posvetoval s salzburškim nadškofom in leta 1853 sta državnim oblastnikom predložila spomenico o preureditvi lavantinske škofije. Lavantinska škofija je 1. junija 1859 odstopila krški škofiji velikovško okrožje na Koroškem. Škofijske meje so se poslej na Koroškem ujemale z mejami koroške dežele vse do konca prve svetovne vojne. Sekovska škofija pa je istega leta 1. septembra odstopila lavantinski škofiji župnije mariborskega okrožja. S tem dejanjem je bil rešen slovenstvu ves levi dravski breg z okoli 200.000 Slovenci, v ostalih župnijah sekovske škofije pa je kakih 30.000 Slovencev ostalo prepuščenih načrtni germanizaciji. Po tej temeljiti preureditvi škofijskih meja bi lahko govorili o tretji ustanovitvi lavantinske škofije.

Zgodovinska prestavitev škofijskega sedeža

Največje in najpomembnejše delo svetniškega škofa Antona Martina Slomška je bila prestavitev škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Labotski dolini v Maribor. Kako je ta potekala, povzemam po zapisu dr. Franca Kovačiča v njegovi Zgodovini Lavantinske škofije (Maribor 1928).

Grb škofa Slomška z geslom »Vse v večjo čast božjo in zveličanje duš«.

Državna oblast je na prestavitev škofijskega sedeža pristala 26. oktobra 1856. Odobreni predlog so poslali v Rim, ki ga je Slomšek pospremil z dopisom, kakšne načrte ima predvsem glede vzgoje in izobraževanja novih duhovnikov. Papež Pij IX, je podpisal svoj pristanek 20. maja 1857. Papeški odlok je določal, naj škofija ohrani staro ime in svojega dosedanjega patrona, apostola Andreja. Slomšek se je s posebnim pastirskim pismom poslovil od Št. Andraža oziroma tamkajšnjih vernikov, ki so se poslej priključili krški (celovški) škofiji. Selitev iz Št. Andraža v Maribor se je pričela spomladi 1859. Vse selitvene stroške je prevzel Slomšek sam. Večino premičnin so naložili na splave in jih po Dravi pripeljali v Maribor. Žito so spravili v sode, da bi se ne zmočilo, če bi se zgodila kaka nesreča. Spise, knjige in druge dragocenosti pa so prepeljali na vozovih. Na praznik Marijinega vnebovzetja, 15. avgusta 1859, se je Slomšek poslovil od šentandraške stolnice, kjer so nad 600 let vladali lavantinski škofje. Naslednji dan se je Slomšek odpravil proti Mariboru, kamor je prišel na tiho 19. avgusta. Veselejši kot slovo s Koroške je bil sprejem v Mariboru. Na predvečer angelske nedelje, 3. septembra, je “novo dobo lavantinske škofije” oznanjalo slovesno zvonjenje po vsej škofiji.

Listina salzburškega nadškofa o posvetitvi Slomška za škofa 5. julija 1846.

Stolni kapitelj je s škofom opravil slovesne večernice v prenovljeni cerkvi sv. Janeza Krstnika, ki je bila dotlej župnijska cerkev, zdaj pa je postala stolnica. Drugo jutro je škof prisostvoval tihi maši v cerkvi sv. Alojzija in blagoslovil oltarno sliko. Potem se je pomikala dolga procesija po Glavnem trgu proti stolnici. Ko je v stolnici škof zavzel svoj prestol – napravili so mu nov prestol v gotskem slogu, levo in desno sta bila kipa sv. Maksimilijana in sv. Viktorina, škofa antičnih škofij v Celju in na Ptuju – mu je zastopnik duhovnikov izrekel vdanost in pokorščino. Nato je Anton Martin Slomšek, prvi “mariborski” škof, stopil na prižnico in nagovoril zbrano množico. “Prišel sem k vam, da oznanjam čast Bogu in mir ljudem.

Škofi jska palača v Št. Andražu; danes ima v njej sedež Karitas, ki vodi dom za ostarele in za romarje.

Da se tako veliko delo posreči, je potrebno odgovoriti na tri vprašanja: Kaj pričakujete od mene, novega škofa, kaj pričakujem jaz od vas in kaj pričakuje Bog od nas! (…) Na večer svojega življenja sem s kapitljem zapustil lepo deželo in iz ljubezni do vas prišel med vas. Kaj bomo našli pri vas? Vašo ljubezen! In če bomo našli ljubezen, potem smo našli vse, kar lahko pričakuje oče od svojih ljubljenih otrok. Kot vaš nadpastir pričakujem od vas, da boste radi poslušali moj glas, ki vas bo klical pred prižnico, v spovednico, vas vabil pred oltar k obhajilni mizi… Vem, da svojega škofa ne boste zapustili. Saj ne iščem vašega, ampak vas. (…) V slovesnem sprevodu ste me spremili v novo stolnico. Še malo, pa me boste nesli h grobu.

V kapeli sv. Andreja v nekdanji šentandraški stolnici je Slomškova slika.

Toda ob koncu sedanjih dni bo napočilo veliko jutro, ko nas bo trobenta vsemogočnega Boga zbudila k novemu življenju, pa tudi klicala k sodbi. Oskrbite, da vas bom mogel tisti dan vse privesti pred vsevednega Sodnika in reči: Vsi so tukaj! Takrat bo res čast Bogu na višavah in mir ljudem!” Naslednjo nedeljo so po vseh župnijah s prižnic brali Slomškovo pozdravno pismo, v katerem primerja škofijo “prelepi vinski gorici”.

Slovesnost ustoličenja škofa Slomška v Mariboru se je končala s pontifikalno mašo in zahvalno pesmijo.” To poglavje zgodovine lavantinske škofije Kovačič končuje z mislijo: “Ako so tedaj štajerski Slovenci dobili 1859 svojo škofijo, je bil to le čin krščanske pravičnosti, saj se vsem narodom dajejo lastne škofije, v prosvetnem oziru pa je bil to mejnik nove dobe.”

Prva stran Slomškovega rokopisa Selitev sedeža lavantinske škofi je v Maribor, v katerem obrazloži razloge za ta pomembni korak.

Prva Slomškova skrb je bila vzgoja in šolanje novih duhovnikov. Ustanovil je bogoslovne semenišče in Visoko bogoslovno šolo, ki je začela delovati 14. oktobra 1859 in pomeni začetek visokega šolstva v Mariboru. Slomšku je bilo dano le tri leta živeti v Mariboru. Spomladi leta 1862 je romal v Rim; ko se je vračal, je v krogu prijateljev izrazil slutnjo bližnje smrti: “Bil sem v Rimu in sedaj bom umrl.” Čeprav so mu moči vidno pešale, je opravljal svoja škofovska opravila. Ko so ga duhovniki prosili, naj si prizanaša, je odgovoril: “Ni potrebno, da bi živel, potrebno pa je, da svoje dolžnosti izpolnim.” Ob koncu duhovnih vaj v Rogaški Slatini je duhovnike prosil, naj molijo za tisto dušo, ki se bo od navzočih prva preselila v večnost. In to je bil on sam. Svojo dušo je izročil Bogu 24. septembra 1862 ob devetih zvečer. Pokopali so ga v kapelici mestnega pokopališča. Že takrat je bilo splošno prepričanje, da je umrl svet mož. Papež Benedikt XVI. je 7. aprila 2006 ustanovil tri nove škofije v Sloveniji ter jim imenoval nove škofe-ordinarije, mariborsko škofijo pa je povzdignil v nadškofijo in metropolijo s sufraganskima škofijama Celje in Murska Sobota (ozemlje obeh je bilo sestavni del dotedanje mariborske škofije), ki skupaj z novo nadškofijo oblikujejo mariborsko cerkveni pokrajino.

Stolnica v Št. Andražu je zdaj župnijska cerkev.

Ta zgodovinski dogodek so proslavljali v mariborski stolnici prav na praznik bl. Antona Martina Slomška. Prvi mariborski nadškof metropolit dr. Franc Kramberger je v svojem zahvalnem govoru dejal: “Hvaležni smo bl. škofu Antonu Martinu Slomšku… Vsi se zavedamo, da brez njegovega dela, ki ga je opravil s prenosom škofijskega sedeža iz Št. Andraža na Koroškem v Maribor, danes ne bi imeli kaj obhajati in slaviti.”

Slomškova pot do oltarja

Eden od pogojev, da se postopek razglasitve nekoga za blaženega sploh začne, je, da mora med ljudmi prevladovati mnenje, da je živel svetniško (“v sluhu svetosti”), kar je pri Slomšku obstajalo. Kako ta postopek poteka, je pred Slomškovo razglasitvijo za blaženega lepo obrazložil dr. Marjan Turnšek, sedanji murskosoboški škof, tedanji vicepostulator (“pospeševalec”) tega postopka, kot “gost meseca” v Ognjišču aprila 1999. Na osnovi ljudskega mnenja o svetniškem življenju nekoga naj bi se vsa trideset let po njegovi smrti začel formalni postopek za uveljavljanje herojske stopnje krščanskih kreposti pri tem človeku. Proces se ne sme začeti, dokler ne preteče pet let od njegove smrti. Najprej je škofijski del postopka, ko škof ustanovi posebno komisijo v okviru cerkvenega sodišča. Ta zbira in preverja vse podatke ter vse ustno in pisno gradivo o kandidatu. Zasliši tudi vse priče, ki so še žive in so kandidata poznale. Zato je dobro, da se postopek začne vsaj trideset let po njegovi smrti, ko je še živih nekaj prič, ki bi vedele kaj pomembnega o njegovem življenju.

Škofijska gimnazija v Mariboru nosi ime po bl. Antonu Martinu Slomšku.

Če se postopek začne kasneje kot po tridesetih letih, pride v zgodovinsko sekcijo, kar pomeni, da je potrebno življenje in delo kandidata raziskovati z zgodovinsko metodo, kar terja dolgo in naporno delo. Treba je pregledati vse, kar je kandidat napisal, in vse, kar se je pisalo o njem, ter spremljati “sluh svetosti”, ki je živ med ljudmi. Ko škofijska komisija zbere vse obstoječe gradivo in na podlagi tega sklene, da se proces nadaljuje, se gradivo prenese v Rim. Tam se začne drugi – apostolski del postopka, ki ga vodi Kongregacija za svetnike. Ta izpelje več postopkov, s katerimi mora dokazati. da gre za herojsko stopnjo kreposti, kar pomeni, da je kandidat vse krščanske kreposti živel v nadpovprečni meri, ne samo na običajen način. Dokler proces traja, se kandidata ne sme javno častiti. To bi pomenilo takojšnjo ustavitev procesa. Privatno pa se seveda moremo k njemu zatekati.

Prva prizadevanja, da bi Slomšek dosegel čast oltarja, segajo v začetek 20. stoletja. Ob stoletnici njegovega rojstva je postala zelo glasna zahteva po začetku postopka, vendar se ni še nič premaknilo. Ob petdesetletnici Slomškove smrti (1912) je celo politik Anton Korošec dal pobudo, ki bi se tudi uresničila, če ne bi nastopila prva svetovna vojna. Leta 1925 je skupina duhovnikov naslovila na škofa Andreja Karlina, naj začne s postopkom. Leta 1926 se je res začel škofijski postopek, toda njegovo delo je zavrla druga svetovna vojna. Končal se je v letih po vojni in škof Maksimilijan Držečnik je leta 1962 vse dokumente prenesel v Rim. Kongregacija za svetnike je po dveh letih preverila in potrdila pravilnost škofijskega postopka. Leta 1964 se je začel apostolski postopek, ki ga je zaključil papež Janez Pavel II. 3. julija 1997. Proces je trajal sedemintrideset let, vendar to ni tako dolga doba, saj mnogi procesi trajajo več kot sto let ali cela stoletja. V zadnjem času pa so nekateri postopki precej krajši, kajti gradivo je z novimi mediji obdelati hitreje, zlasti če gre za ljudi, ki so živeli v našem času. 31. julija 1995 so z izkopom ugotovili istovetnost posmrtnih ostankov božjega služabnika Antona Martina Slomška, 7. maja 1996 pa je bila njegova krsta prenesena iz grobnice v križevo kapelo mariborske stolnice in položena pod oltar. 20. junija 1996 je Kongregacija za svetnike potrdila veljavnost postopka o čudežu na Slomškovo priprošnjo. Pot do oltarja se je odprla.

Prvi slovenski blaženi, sad drugega papeževega obiska

Del množice, zbrane na Betnavi pri Mariboru, 19. septembra 1999, ko je papež Janez Pavel II. razglasil prvega slovenskega blaženega.

Ostalo je še zadnje dejanje: uradna razglasitev škofa Slomška za blaženega. Papež bi to lahko naredil v Rimu, vendar se je odločil, da ta izredni dogodek za Cerkev na Slovenskem potrdi s svojim drugim obiskom pri nas. “Kolikor mi je znano, je papež želel priti na obisk v Slovenijo tudi zaradi tega, ker je imel lep izkušnje ob prvem obisku leta 1996,” je povedal Marjan Turnšek. To slovesno dejanje je papež Janez Pavel II. opravil med svojim drugim obiskom pri nas, ki je trajal samo en dan, 19. septembra 1999, a je poveličal stoletja slovenske vernosti: pastir vesoljne Cerkve je za prvega blaženega, državljana nebes, razglasil škofa Antona Martina Slomška. To se je zgodilo na Betnavi pri Mariboru, kjer se je na prostrani planjavi zbralo nad 200.000 vernih ljudi z vseh koncev naše lepe domovine. Ko je pristalo papeževo letalo, se je nebo zjasnilo. Svetega očeta je pozdravil mariborski škof dr. Franc Kramberger, ki hje v svojem nagovoru omenil tudi prenos škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Maribor. “S tem dejanjem je v preroškem duhu napisal nov naslov zgodovine slovenskega naroda, psa tudi Cerkve na Slovenskem, posebej še za Slovence na tem geografskem območju. Ohranil nam je vero, dom in rod.” Po mašni Slavi je mariborski škof Petrovemu nasledniku izrekel prošnjo za razglasitev Antona Martina Slomška za blaženega in ga na kratko predstavil: “Rodil se je 26. novembra 1800 na Slomu pri Ponikvi. Na praznik Marijinega rojstva, 8. septembra 1924, je bil posvečen v duhovnika in 26. septembra je obhajal novo mašo v Olimju. Kot kaplan je delovala na Bizeljskem in v Novi Cerkvi pri Vojniku. Od tam je šel v Celovec. kjer je devet let opravljal službo duhovnega voditelja bogoslovcev. V oktobru 1838 je nastopil službo stolnega kanonika pri Sv. Andražu v Labotski dolini, v marcu 1846 pa je bil imenovan za celjskega župnika in opata. Komaj je začel z delom, je bil izbran za lavantinskega škofa.

Škofovsko posvečenje je prejel 5. julija 1846 v Salzburgu. Pri Sv. Andražu je stoloval do leta 1859, ko je v mesecu septembru prenesel sedež lavantinske škofije v Maribor. Tu je umrl v duhu svetosti 24. septembra 1862.” Poudaril je Slomškove apostolske vrline ter končal: “Njegovo življenje je izgorevalo v duhu svetosti za večjo Božjo slavo in zveličanje ljudi, kar si je izbral za svoje duhovniško in škofovsko vodilo. Kot luč svetosti je sijal in nam sije s svojim zgledom dobrega pastirja, ki je zastavil vse svoje življenje v blagor Cerkve.” Kot odgovor na škofovo prošnjo je papež Janez Pavel II. slovesno prebral obrazec razglasitve: “Po goreči želji našega brata Franca Krambergerja, mariborskega škofa, mnogih drugih bratov v škofovski službi, mnogih vernikov in potem, ko smo slišali za mnenje Kongregacije za zadeve svetnikov, s svojo apostolsko oblastjo dovoljujemo, da se častitljivi Božji služabnik ANTON MARTIN SLOMŠEK odslej imenuje BLAŽENI in se njegov god obhaja na krajih in po ustaljenih pravnih predpisih vsako leto štiriindvajsetega septembra. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.” Tedaj so veselo zapeli zvonovi, sveti oče je podeli blagoslov s Slomškovimi relikvijami, nato pa zapel glaqvno mašno prošnjo v čast novemu blaženemu: “O Bog, blaženega Antona Martina si v svoji sveti Cerkvi postavil za škofa, da bi tvoje ljudstvo po Kristusovem zgledu spodbujal k bratski edinosti. Na njegovo priprošnjo nam podeli, da ti bomo vedno služili v svetosti in pravičnosti.” V svoji pridigi je papež izrekel spodbudo:

Pred vrnitvijo v Rim se je papež Janez Pavel II. v tihi molitvi pomudil ob grobu našega prvega blaženega, ki nam ga je postavil za vzornika na poti vere.

“Predragi bratje in sestre drage Slovenije. Hodite po sledeh tega svojega svetniškega in velikodušnega rojaka, ki je hrepenel spoznati božjo voljo in jo uresničevati za vsako ceno… Posnemajte ga zlasti vi, dragi mladi Slovenci; kakor on, tudi vi brez oklevanja posvetite svoje mlade moči delu za nebeško kraljestvo in službi bratom. Vam, duhovniki, naj bo zgled goreče delavnosti in požrtvovalnosti. Vam, prizadevni laiki, posebno tistim, ki delate v javnih ustanovah, naj bo vzor poštenosti, nepristranskega služenja, pogumnega iskanja pravičnosti in skupne blaginje.” Nagovor pred opoldansko molitvijo angelovega češčenja je sveti oče začel z bedami: “Ob koncu tega slovesnega evharističnega slavja se z molitvijo obrnimo na Marijo, ki ji je bil Anton Martin Slomšek vedno zelo vdan,. V letih svojega življenja se je tolikokrat zatekel k njej in nenehno zaupal v njeno materinsko varstvo.” Popoldne se je papež v molitvi pomudil na grobu prvega slovenskega blaženega v mariborski stolnici ter zatem nagovoril delegate slovenske sinode, višje redovne predstojnike in bogoslovce ter med drugim dejal: “Ozirajte sem dragi bratje in sestre, na blaženega Slomška, ki je vedno gledal na človeka v danih okoliščinah in je znal videti težave, omejenost in nemoč osebe, kakor tudi njeno veselje, njene možnosti, njena najplemenitejša stremljenja.” Poslovil se je z voščilom: “Cerkev v Sloveniji, naj bedi nad teboj in vsako tvojo zamislijo presveta Devica Marija, Mati in Kraljica Slovenije, ki jo tvoje ljudstvo časti z imenom Marija Pomagaj. Zagotavljam ti, ljubljena Cerkev, ki živiš v Sloveniji, zagotavljam vsakemu tvojemu udu kakor tudi vsemu slovenskemu ljudstvu svojo molitev in vas vse in vsakogar iz srca blagoslavljam.” Ko so na nebu zasijale prve zvezde, je letalo s papežem, ki nam je ob svojem drugem obisku “podaril” našega prvega blaženega, poletelo proti Večnemu mestu.

(priloga 09_2009)

Nadomestna mati

Napisal marko na 4. septembra 2026. Objavljeno v Povejmo z zgodbo, Novice.

Ime ji je bilo Nada. Prvi dan šolskega leta je učencem petega razreda izrekla drobno laž, kot večina učiteljic jim je namreč rekla, da ima vse enako rada. Vendar to ni moglo biti res, ker je v prve klopi sedel deček z imenom Marko.

Učiteljica Nada je opazovala Marka že prejšnje leto in videla, da se redno igra z drugimi otroki. Oblečen je bil bolj slabo in se ni redno umival. Znal je biti neprijeten. Nada je včasih kar uživala, ko je podpisala mastne enojke z rdečim kemičnim svinčnikom pod njegove izdelke.

V šoli, kjer je Nada učila, je bil učitelj na koncu leta dolžan prebrati mnenje učiteljev iz prejšnjih razredov, preden je napisal svoje mnenje o posameznem učencu. Učiteljica Nada je poročilo o Marku ohranila za konec. Ko ga je prebrala, je bila zelo presenečena.
V prvem razredu je o Marku pisalo: »Marko je bister otrok in stalno se smeje. Urejen je in lepo vzgojen. Pravo zadovoljstvo je, da ga poznaš.« V drugem razredu je bilo zapisano: »Marko je odličen učenec, vsi ga imajo radi. Ima pa težave doma, ker je njegova mama neozdravljivo bolna.«

V tretjem razredu: »Težko je prenesel materino smrt. Trudi se, kolikor more, a njegov oče sploh ne skrbi zanj, če se nič ne spremeni, bo to slabo zanj.« V četrtem razredu: »Marko se je zaprl vase, za šolo se ne zanima več. Nima veliko prijateljev in včasih pri pouku zaspi.«

Učiteljica Nada je sedaj razumela, v čem je težava. Hudo ji je bilo, ko so ji učenci prinesli božična darila zavita v lepih darilnih papirjih, le Marko je prinesel nespretno zavito v navadni papirnati vrečki. Učiteljica je z velikim odporom odprla prav njegovo darilo. Nekateri otroci so se začeli smejati, ko je v vrečki našla ogrlico iz plastične imitacije kamenčkov in jih je nekaj tudi manjkalo in napol prazno stekleničko parfuma. Umirila je otroke, ko je rekla, da je ogrlica zelo lepa in si jo nadela okrog vratu, parfum pa si je nanesla na roko.

Marko je ostal zadnji v razredu in ji rekel: »Gospa učiteljica, danes ste dišali kot nekdaj moja mama.« Ko so otroci odšli, je skoraj eno uro jokala. Od tega dne je nehala otrokom predavati, ampak jih je začela učiti. Posebno pozornost je posvečala Marku. Več ko je delala z njim, toliko živahnejši je postal. Bolj ko ga je spodbujala, bolj je napredoval. Na koncu leta je bil Marko eden najboljših učencev v razredu. Čeprav se je zlagala, da ima vse učence enako rada, je bil Marko njen najboljši učenec.

Naslednje leto je našla Markovo sporočilo, da je ona najboljša učiteljica, ki jo je imel v svojem življenju.

Minilo je šest let, preden je dobila novo sporočilo od Marka. Pisal ji je, da je končal srednjo šolo kot tretji v razredu in da jo ima še vedno za najboljšo učiteljico v življenju. Čez štiri leta je dobila še eno pismo. Napisal je, da mu je bilo včasih težko, a je vseeno končal fakulteto z najboljšimi ocenami. Nadi je še enkrat zagotovil, da je najboljša učiteljica v njegovem življenju. Pismo je podpisal z dipl. ing.

S tem pa še ni konec zgodbe. Prišlo je še eno pismo. Marko je sporočil, da je spoznal dekle in da se bo poročil.

Razložil je, da mu je oče pred nekaj leti umrl in prosil je gospo Nado, da bi na poroki sedla na mesto, pripravljeno za ženinovo mamo. Seveda je Nada pristala na to. Če že ugibate – da, nadela si je ono ogrlico in oni parfum.

Objela sta se in Marko je šepnil: »Hvala, gospa Nada, ker ste verjeli vame. Najlepša hvala, ker ste mi omogočili, da sem v življenju nekaj dosegel.«

Gospa Nada je s solzami v očeh tiho dejala: »Marko, motiš se, ti si mi omogočil, da naredim nekaj v življenju. Pred tem nisem vedela, kako je treba učiti.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2016), 30.
knjiga: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 56.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Dve dedovi ljubezni

Napisal marko na 3. septembra 2026. Objavljeno v Novice, zgodbe.

Ded je ves sključen sedel na pručki pred hišo.
Rada sem ga imela in še ga imam rada, kako tudi ne, saj je on vedno imel še stokrat bolj! Vem, da me je imel od vseh vnukinj in vnukov najrajši. To pa vem zato, ker brez mene ni šel nikamor. Čakal me je, da sem pojedla kosilo, in sva šla. Čakal me je, da sem prišla iz šole, in sva šla. Čakal me je, da sem pritekla iz trgovine, in sva šla.
Šla sva v vinograd: on je nesel šapo, jaz pa v cajnici malico za oba. Zanj tudi pol litra belega, domačega. Vode pa nisva nesla od doma, saj sva se ustavila ob Katenčku, izviru hladne studenčnice. Tam sva sedla, nalila vode v steklenico, naredila požirek in klepetala. Prisluhnila sva ptičjemu petju, šelestenju dreves in vsem glasovom narave. Spet naredila požirek – vodo sva zajemala v dlani in opazovala sem mehurčke, ki so nastajali na gladini, ko je voda curljala skozi prste. Ded je odganjal muhe in z očmi božal čebele, ki so se pasla po cvetovih rastlin ob potoku. Potem si je zadal motiko na ramo in sva šla naprej. Bil je že malo zadihan, ko sva se za hip ustavila pri svetem znamenju ob robu sosedovega vinograda. Glasno sva se pokrižala, ded je vedno dodal kakšen vzklik v čast Materi Božji. Nikoli mi ni bilo dolgčas na tej poti.
Ded je znal pripovedovati tako zanimivo, da bi ga poslušala noč in dan. Spominjam se, da sem bila večkrat kregana, ker sem pozabila narediti, kar sta mi naročila mama in tata, ker sem ga tako zamaknjeno poslušala. Včasih jih je slišal tudi ded! Pa si tega ni gnal k srcu. Nasmehnil se mi je in me vzel v varstvo kot koklja piščeta. Vedno je bil moj ščit, jaz pa sem bila leta in leta njegova senca.
Opazovala sem ga, ko je delal. Vedno je imel priprta usta in ob najmanjšem naporu je rahlo potisnil jezik iz ust, kot da bi si tudi z njim pomagal pri delu. Vedno je kaj počel in vsega se je lotil. Treba je bilo narediti lestev. Zakaj pa ne? Zakrpati streho nad hramom, nasaditi motiko, vile. Treba je bilo iz vrbovih šib splesti nahrbtni koš, oplesti flaškon in še marsikaj drugega. Tudi na vrtu je bil pravi mojster. Več let je delal ‘na mandriji’, kot je pravil, na Sardiniji. Tam so sejali cele njive radiča, solate, korenja, peteršilja. “Od vidga do vidga,” je pravil, je bil na njivi. Na svežem zraku. Zvečer pa utrujen za umret. To svoje znanje, izkušnje je prenesel na svoj domači vrt ter na svoja sinova in hčerko. Tako je ljubezen do zemlje prehajala iz roda v rod.
Najbolj pa je moj ded užival pri delu s čebelami. Naravnost oboževal jih je. O njih mi je pripovedoval s takšnim spoštovanjem kot o ničemer drugem. “Čebelice umrejo, ne poginejo,” je govoril. “Kapo dol pred njimi, neutrudno delajo cele dneve, dan za dnem.” Ko je rekel ‘kapo dol’, je res snel z glave baretko, od katere se je ločil samo med spanjem. Za svoj prvi panj je sam ulovil čebelji roj v škatlo od čevljev, ko je bil star dvanajst let. Od takrat je bil stalno povezan s čebelami. Številni čebelarji so poznali mojega deda, spraševali so ga nasvete. Vabili so ga na svoja srečanja. Svoje izkušnje jim je z veseljem posredoval.
Najraje pa se je ukvarjal s svojimi ljubljenkami. Na glavo si je poveznil čebelarski klobuk s tančico, si nataknil rokavice in stopil v čebelnjak. Tam je pregledoval satovje in se pri tem pogovarjal s čebelami, ki so mirno letale okoli njega.
Hvaležno so mu vračale njegovo ljubezen in skrb. S svojim medom so skrbele tudi za naše zdravje. Ded je bil vesel, da sem rada imela med. Jedla sem ga z maslom namazanega na kruhu, raztopljenega v čaju ali mleku.
Pred čebelnjakom na vrtu je naredil lesno klopco. Na njej sva z dedom presedela veliko ur. Ob takih prilikah je včasih pokadil pipo tobaka. Počasi je vzel iz žepa pipo, iz drugega zavitek tobaka in počasi, počasi, s posebnim užitkom pipo natlačil, jo prižgal in molče vlekel. Kadil je samo na tisti klopci pred čebelnjakom, v moji družbi in v družbi svojih čebel. Bila sem srečna, saj sem čutila, da so ti lepi trenutki posvečeni tistim, ki jih ima najraje. Tudi ded je bil srečen. Zgodilo se je, da smo morali čebelnjak preseliti na bolj oddaljeno njivo in sicer zato, ker je bil sosedov fantiček alergičen na čebelji pik. Nekega dne ga je pri igri z drugimi otroki pičila čebela, ga je tako prizadelo, da so morali takoj poiskati zdravniško pomoč. Ded je fantiča še tisto popoldne obiskal, ga potolažil in se mu opravičeval. Malo za šalo, malo zares je zatrjeval, da tista čebela, ki ga je pičila, gotovo ni bila njegova, kajti njegove so lepo vzgojene. Ko so čebele zvečer zaspale, mu je sin pomagal seliti čebelnjak malo proč od hiš.
Tudi v novem okolju so se čebele dobro počutile, ded je bil zadovoljen. Tisto leto so nanosile veliko medu, tako da je ded z njim razveselil tudi bolj oddaljene sorodnike. Tako mu je narekovalo srce. Ponosna sem bila na svojega deda.
Zdaj je ded opešal. Sedi na pručki pred hišo in tiho razmišlja. Njegov čebelnjak je osamel, panji so prazni. Na bližnji cvetoči lipi brenčijo čebele, a nobena ni od njegovih. Ded je dvignil glavo in s pogledom božal svoje drobne prijateljice. V njegovem srcu nikoli ni zamrla ljubezen do njih, kakor ne bo nikoli zamrla moja ljubezen do njega, mojega zlatega deda.
BIZJAK, Pavlina (zgodbe) Ognjišče 2015, 8, str 50-51