Avtor: marko

Poletje je šlo h koncu. Zlata svetloba avgustovskega popoldneva se je razlivala nad mojo dolino. Obstal sem sredi ceste pred domačo hišo in odložil svojo staro potovalno torbo. Vrnil sem se, Bog ve, kolikokrat že; z neozdravljivim domotožjem v srcu. Potne kaplje na čelu so pričale, da je ta dan, ta vrnitev drugačna. Nemirna bolečina me je dušila, ko sem se pognal dalje z vso neznano človeško močjo. Vstopil sem v hišo. Korak se mi je zatikal, ko sem se približal njeni izbi. Na smrtni postelji je ležala moja mati. Samo en dan nama je še ostal – od vseh neštetih dni življenja, za katerega vedno upamo, da bo dolgo, dolgo.
Materin obraz je bil bled, izpit od dolge bolezni. Dihala je globoko z zaprtimi očmi. Vedel sem, da me ne sliši, a sem kljub temu rekel mirno, vdano: »Mama, vrnil sem se… zdaj bom tu… ne bojte se… vse je prav…« Njen obraz se ni zganil. Sedel sem poleg nje na rob postelje. Tam za hribom je počasi zahajalo sonce in lastovke so letale nizko nad obzorjem. Tišina je bila in čas se je ustavil. Tisoče misli je prebadalo moje človeško bistvo. Vse sem že vedel o življenju, zdaj pa sem nenadoma praznih rok; tako neskončno sam, beden, izgubljen. Globoko v meni buta čudno vprašanje: kaj je pomembno – kaj je za človeka sploh pomembno? So to uspehi, leta, dogodki, zgodovina, naša iskanja in prepričanja? Morda vera ali upanje?
V trenutku sem z lahkoto pozabil vse, kar se mi je kdaj zdelo pomembno ali vredno. Stegnil sem potno dlan in nežno pobožal mater po čelu in sivih laseh. Ura je enakomerno tiktakala na steni. Zares čudno je, da ne verjamemo, četudi gledamo – četudi čutimo ob sebi najbolj resno stvar – smrt. Izpraznil se je prostor in čas in izginile so vse zgodbe, ki sem jih napisal o človeških čustvih, o ljubezni, o blagoslovih, ki so zame vedno bili merilo naše vrednosti. Podzavestno sem znova stegnil roko in pod odejo našel materino, hladno, nemočno. Stisnil sem jo in zgodilo se je nekaj, kar sem pričakoval vse neskončno dolge dneve upanja in vere. Čeprav negibno, kakor da je že mrtva, mi je mati čvrsto stisnila roko. Osupnil sem. Nisem pričakoval. Zavedala se je moje prisotnosti, čakala je na mojo vrnitev, da mi podeli poslednji materin blagoslov. Hotel sem zajokati iz dna ranjene duše, a nenadoma je ta blagoslov v meni rodil tisto, kar blagoslovi obljubljajo: čudežen mir, nepopisno hvaležnost, večno zavezo ljubezni. Zaslišal sem neslišno glasbo večnosti, ki jo slišim vedno, kadar sem dober, ponižen, kadar verjamem v večne Resnice. Tisti stisk roke mi je obljubljal pomoč, ko jo bom najbolj potreboval, ko bom spet na poteh poslavljanja in vračanja.
Natanko vem, kaj ima vrednost v človeškem življenju, za kaj se moram boriti. Samo Ljubezen je večna!
Tisto noč sem prebedel ob umirajoči materi. Pisal sem neko vedno ponavljajočo se zgodbo o blagoslovih – ki ne bo nikoli dokončana. Mati je umrla naslednji dan. Njeni otroci smo klečali ob postelji, ko je odšla, da bi prihajala znova in znova – za iskren stisk roke, za blagoslov našemu življenju.

Stanislav. Ognjišče (2007) 08, str. 60

Starejša teta Francka in mlada deklica Nevenka sta se na poti od maše velikokrat dobili skupaj. Francka je po maši navadno ostala še malo v cerkvi. Vsi iz njene vasi so se ta čas že odpeljali domov, zato se je proti svojemu domeku počasi odpravila peš. Večkrat se ji je pridružila Nevenka, kajti njena mama je bila pogosto v službi tudi ob nedeljah, oče pa sploh ni hodil k maši.
Po poti sta se lepo pogovarjali: deklica je bila zelo zgovorna, teta jo je rada poslušala in jo iz svoje bogate življenjske izkušnje tudi kaj poučila. Tako sta se prav dobro poznali, vendar pa se je Francka nemalo začudila, ko jo je Nevenka neke nedelje zaprosila: »Teta, bi bili vi moja birmanska botra?«
Francka ni bila nič v sorodu z Nevenko, čeprav ji je pravila ‘teta’, kakor so v tistem kraju mlajši ljudje nagovarjali starejše ženske. »Nikar se ne šali,« je odvrnila Francka, »saj veš, da to ne more biti. Nič ti nisem v sorodu, stara sem, pa še bogata nisem, da bi ti mogla dati kakšno lepo darilo.«
»Ne, teta, nič se ne šalim. Nimam koga dobiti za botro, brez botre pa ne morem k birmi. Katehistinja mi je razložila, da moja prava teta ne more biti moja birmanska botra, ker je samo civilno poročena, drugih primernih sorodnikov tudi nimam. Vi, ki niste poročeni in ste tako pobožni, ste lahko moja botra, mi je povedala katehistinja. Za darilo mi sploh ni nič mar, saj ničesar ne potrebujem, le k birmi bi šla rada. Oče in mama dovolj zaslužita, da vam za kakšno darilo sploh ni treba skrbeti,« je odločno odgovorila Nevenka.
Po tem pogovoru je Francka spoznala, da Nevenka misli resno, zato njeni prošnji ni mogla ugovarjati. Začela je razmišljati, kaj naj bi svoji birmanki pripravila za darilo. Nekaj ji na vsak način mora dati, čeprav je vedela, da bo ob njeni skromni pokojnini težko najti kaj primernega za deklico, ki ji, kot je sama povedala, nič ne manjka. »Še dobro, da mi je zgodaj povedala. Upam, da jo bom, ker nič ne pričakuje, razveselila tudi s kakšnim skromnim darilom,« je razmišljala Francka, ki je svojo mlado prijateljico vključila v svoje molitve.
Potekale so zadnje priprave na birmansko slavje. Župnik in katehistinja sta se trudila, da se birmanci z dodatnimi srečanji čim bolje pripravijo na prejem tega zakramenta, ki jih bo usposobil za pričevalce vere. Nevenka je pri vseh teh pripravah zvesto sodelovala. Katehistinja jo je zato izbrala, da bo v imenu birmancev pozdravila škofa. To je bil dodatni izziv za Francko in Nevenki je pomagala sestaviti nagovor. Ves čas priprave na birmo pa je za svojo birmanko molila in goreče prosila Boga, da bi mu ostala vedno zvesta.
»Joj, kako težko čakam, da bi bila birma za menoj, da mi potem vsaj ne bo treba več hoditi k maši!« je ob nekem srečanju zavzdihnila Nevenka.
»Za božjo voljo, kaj pa govoriš? Nevenka, tega niti v šali ne smeš pomisliti,« je bila vsa iz sebe Francka. »Saj z zakramentom svete birme postaneš odrasla v veri in povsem odgovorna za svoje krščansko življenje.«
Nevenka je ta opomin svoje botre molče poslušala in si mislila svoje.
Praznik svete birme je bil zelo slovesen. Nevenka je pogumno pozdravila škofa in mu v imenu vseh birmancev obljubila, da bodo ostali zvesti nalogam, za katere so bili z birmo okrepljeni. Ob Franckinem lepem darilcu ni bila niti vesela niti razočarana.
Pač pa je bila prav kmalu bridko razočarana njena botra Francka, saj se Nevenka ni šalila, ko je rekla, da težko čaka birmo le zato, da ji potem ne bo treba več hoditi k maši. Ko se je ob nedeljah vračala peš domov sama, je z grenkobo v srcu molila za svojo birmanko.
Angelca Škufca

Vožnja proti domu je bila enolična. Avto se je pozibaval na neravni cesti, pokrpan asfalt je dal jasno vedeti, da izboljšanja lep čas ne bo videti.
Jure je pritisnil na sklopko in zamahnil z roko, kot da bi odganjal sitno muho. Ne, ne bo se prepuščal turobnim mislim. Velikokrat se je moral pošteno potruditi, da jih je pregnal in si je priklical v spomin kaj lepega. Danes mu to ne bo posebej težko. Dan v službi je prijazen. Nenavadno lahek. Izpolnjen, prežet z dobrim občutkom. Pa tako malo je bilo potrebno za to!
Začetek dneva je bil pravzaprav dokaj navaden. Rutinski kot vsi drugi dnevi. Zvonjenje budilke, hlastanje po gumbu za utišanje nadležnega brnenja v napol budnem stanju in tista nadležna pomisel, da bo treba vstati. Zelo se je moral potruditi, da si je pričaral drugačno razpoloženje.
Glej, vesel bodi, da lahko vstaneš. Da si zdrav. Najprej to. Potem, da imaš službo. Koliko jih je, ki jo zaman iščejo, pošiljajo prošnje od podjetja do podjetja … Koliko je takih, ki so že davno obupali, pa množica mladih, ki si brez službe ne morejo ustvariti družine in samostojno zaživeti
»Službo imam, kaj ni to super!« je zrecitiral sam sebi še z glavo pod odejo, vstal in začel z jutranjo telovadbo. Upal si je biti glasen, saj je vedel, da žena ne spi. Zjutraj se je vedno zbujala pred njim. On je včasih z veseljem poležal še kakšno minuto, kadar mu ni bilo treba iti v službo, njej se ni dalo. Pa bi lahko, saj njej ni bilo treba v službo. Narobe svet. Razumi, kdor more.
»Tebi se možgani kisajo tudi ponoči,« je zaslišal glas boljše polovice. »Vsako jutro si čuden.«
»Kisanje pomeni zorenje, plemenitenje. To je tako kot z zeljem ali repo. Možgani se mi plemenitijo, vsako jutro sem vedno bolj dobre volje,« se je zasmejal in se odpravil v kopalnico. Ni ji zameril. Takšna zbadanja sta držala njun zakon pokonci že dolgo časa. Brez tega bi bilo bolj dolgočasno.
»No, tako…« je pozdravil, ko je bil pripravljen za na pot.
»Srečno, zeljnata glava, pa pazi, kako voziš!«
Zaklenil je garažna vrata in sedel v avto. Z mislimi je bil že v službi. V spomin si je priklical včerajšnje opravke in se pripravljal na izzive današnjega dne.
Ko je s stranske ceste zavijal na glavno, je na avtobusni postaji s kotičkom očesa ujel zgrbljeno postavo. Prepoznal jo je.
»Matejčeva mati je,« mu je poblisnilo v možganih. »Najbrž gre v mesto po nakupih.«
»Ustavi ji!« se je oglasilo nekje globoko v njem. »Vzemi jo v avto!«
»Nimam časa. Mudi se mi.« Obrnil je glavo, da se ne bi srečal z očmi ženice na postaji, in odpeljal mimo. Tudi če ga je prepoznala, bo mislila, da je pač ni opazil.
A glej ga, zlomka, prejšnje sproščeno počutje je v hipu izginilo neznano kam. Kot da bi skopnelo kot jutranje meglice. Jure se je nemirno presedal za volanom. Vanj se je naselil nelagoden občutek. Širil se je od srca čez prsi in se mu zajedal nekam v želodec in drobovje. »Vzel bi jo bil s sabo. Kaj se izgovarjaš na čas! Nikoli se ti ne sme muditi toliko, da ne bi mogel izgubiti tiste minute,« mu je očitala vest,
»Pa se mi mudi, res se mi mudi!« je Jure poskušal biti sam sebi dober advokat. »Ona pa ima čas in avtobus jo bo kmalu pobral ter jo zapeljal v mesto …«
»Kaj pa, če ga še ne bo tako hitro? Dandanes vozijo medkrajevni avtobusi zelo poredko. Posebno zdaj, v času šolskih počitnic. Čakala bo morda še dolgo. Niti sesti nima kam.«
»Ah, bo že. Saj je v utici klopca. In streho ima nad glavo.«
»Prepih, ne pa streho! In tista klopca je vsa umazana, otroci skačejo po njej, ko čakajo na avtobus.«
Jure je bil že kakšen kilometer oddaljen, a notranji glas mu ni dal miru. Zatežil mu je s takšno silo, da ni več pomišljal. Na prvem odcepu je vklopil smerokaz in na stranski cesti obrnil. Vrnil se je se do avtobusne postaje in odprl vrata.
»Kam pa ste namenjeni, mati Matejčeva? Vas lahko zapeljem?«
»Prosim,« je bila presenečena ženica. »O, vas pa poznam. Saj ste …«
»Seveda sem,« se je zasmejal Jure. »Prav ste uganili. Kakšne opravke imate?«
»K zdravniku moram, napotnico imam za laboratorij. Kri mi bodo vzeli. Zdaj na stara leta, a ne? Zdaj nam jemljejo kri, ko jo imamo samo še za vzorec.«
Jure se je zasmejal. Matejčkova pa se je razgovorila in je žuborela kot potoček. Poznalo se je, da živi sama in je lačna pogovora z ljudmi.
»Kako ste prijazni, da ste ustavili. A veste, mladi danes ponavadi peljejo kar mimo in pogledajo proč. Saj niti ne vem, če vozi kak avtobus. Pa noge me tako bolijo, da vam ne morem povedati …«
»Vem, zato sem vam ustavil,« je Jure pral svojo grešno dušo.
»Vi ste pa res dobri … Potem moram še na občino, na upravno enoto. Veste, izgubila sem osebno, pa si moram naročiti novo. Saj ne vem, kam sem jo založila. Vedno sem jo imela v torbici. Prebrskala sem torbico, ni je. Tudi posteljo sem premetala in nočno omarico, res ne vem. Ukradel pa mi je vendar ni nihče. Sicer pa dandanes človek res ne ve …«
»Ko si boste dali napraviti drugo, boste gotovo našli staro,« se je pošalil Jure.
»Kajneda? Ja, tudi to je mogoče, čisto mogoče.«
Med tem pogovorom, bolje rečeno samogovorom matere Matejčeve, sta prispela v mesto. Stara ženica ni vedela, kako bi se zahvalila. Končno se je z Juretovo pomočjo izpletla iz varnostnega pasu in izstopila iz avta. »No, pa sem tukaj. O, kako sem vam hvaležna. Koliko sem dolžna? Res, povejte …«
»Nič, nič … Bilo mi je spotoma.« Komaj se je ubranil.
»No, potem pa srečno vožnjo in še enkrat hvala.«
Jure je prikimal in odpeljal naprej. Podoba stare ženice je ostajala za njim in v njegovem srcu. Vedel je, da bo dan, ki ga je tako začel, sončen in srečen.

TACER, Aleš. Ognjišče (2015) 7, str. 50