Avtor: Marko

“Čedalje več športnikov ima duševne težave in psihične stiske”

Pred nami so Evropsko prvenstvo v nogometu, dirka po Franciji, olimpijske igre … Športnike bomo spremljali, zanje navijali, jih spodbujali, poveličevali, kovali v zvezde. O športu običajno slišimo samo lepe stvari, a je tam tudi veliko mejnih, celo negativnih stvari, ki zelo vplivajo na splošno in duševno zdravje športnikov. O tem je na podlagi svojih bogatih izkušenj in raziskav spregovoril dr. Uroš Perko.

– Veliko pozornosti in časa ste namenjali in namenjate duševnemu zdravju športnikov. Nepoznavalcu se lahko zdi, da so športniki prav tisti del populacije, ki je trden, z razčiščenimi pojmi in brez težav na psihološkem področju, saj so navsezadnje vztrajni, delovni, vneti, energični … Kako lahko imajo potem težave na področju duševnega zdravja?
Pravo vprašanje za začetek je: kako za vraga glede na vse, čemur so izpostavljeni, športniki naj ne bi imeli težav! Res je, da znajo zelo dobro obvladovati stres. Imajo red in disciplino in je kup pozitivnih stvari, ki jim jih šport da. Vendar lahko stres obvladuješ samo do neke mere. Šport je vsako leto bolj brutalen, bolj izčrpavajoč, nasilen, čedalje več se zahteva, več je tekem, več je treningov; in povsem logično je, da je čedalje več športnikov, ki se vedno težje soočajo s tem naporom in zahtevami.
Problem duševnega zdravja pri športnikih je, da ob prisotnosti težav sami teh ne prepoznavajo, določne težave in stanja pometajo pod preprogo. Tega nočejo videti in si ne priznajo, da je nekaj narobe, da potrebujejo pomoč.

– Pojasniva tudi za bralce: Eno je področje športne psihologije, ki se s športnikom ukvarja z namenom, da ga optimalno pripravljenega pripelje na najpomembnejšo tekmo. Je torej usmerjeno v dosežek. Področje vašega dela obravnave duševnega zdravja pa se s športnikom ukvarja na globlji ravni, kjer se nahajajo travme, zlorabe, zanikanja, poniževanja …
Športniki med svojo kariero običajno pristopijo k športnim psihologom, ki delajo dobro, vrhunsko in jih znajo pripraviti za optimalne športne nastope. Imajo kar nekaj tehnik, kako spraviti športnika čez neko začasno oviro, in so v tem res strokovnjaki. Njihov fokus je res na tem, kako pripeljati športnika do želenega rezultata.
Zase lahko rečem, da nimam znanja za delo športnega psihologa in me to niti ne zanima. Me pa zanimajo te globlje dinamike športnikov, ki so pripravljeni marsikaj početi, da presežejo določene travme ali psihična stanja.

– Lotili ste se posebne raziskave, osredotočene na duševno zdravje športnikov, o tem ste izdali tudi knjigo. Iz raziskave je najprej razvidno, da gre za razmeroma nove pristope in ugotovitve.
Drži, okrog leta 2015 se o tem ni kaj dosti vedelo. Bilo je nekaj raziskav o problematiki motenj hranjenja, ki smo jih poznali, in jasno se je kazalo, da je teh motenj pri športnikih precej več kot pri splošni populaciji.
O duševnih težavah športnikov na drugih področjih je bilo zelo malo znanega. V zadnjih treh do štirih letih je to skokovito naraslo. Vedno bolj se kaže, da imajo vrhunski športniki težave z duševnim zdravjem in je pri njih prisotnih več duševnih motenj kot v splošni populaciji. Če pogledamo širše in se malo poglobimo v številke, se zdi, da je vse to precej logično in jasno.
Večina aktivnih športnikov vse do nastopa neke krize ne bo poiskala psihološke pomoči. Vsaj ne z vidika psihoterapevtske pomoči, da bi težave reševali. Celo več, večina športnikov, dokler so kolikor toliko v polju uspešnosti, zanika obstoj težav, se jih sramujejo, niti si ne priznavajo nekih občutkov in zato ne pomislijo na tovrstno pomoč.
Pri tem delu je zame glavna osredotočenost na športnika, ki izhaja iz alkoholične družine, ki je bil deležen nekih zlorab in je v športu našel uteho ter vse te izkušnje, občutja zanika in jih kompenzira s treningi in napori. Vse to dobro deluje, ko so dobri rezultati. Ko rezultati umanjkajo ali jih ni, se frustracije samo še povečujejo. V ozadju se pri športniku skriva velika travma, ki ga uničuje, njegov odgovor nanjo pa je še več treninga.
Od tu naprej se odpira področje mojega dela: kako pomagati, kako nagovoriti to travmo, v kolikšni meri bo odprava travme vplivala tudi na motiv za nadaljnje športno udejstvovanje … Tukaj se odpira kup vprašanj, kaj hočemo doseči.

– Ob vsem tem se mi kot staršu lahko zastavi zaskrbljujoče vprašanje: je torej šport sploh koristen?
Šport je simptom. Šport kot tak – to je o njem pravil dr. Škof s Fakultete za šport – ni niti dober niti slab. Način, kako se lotevamo športnih aktivnosti, določa, kakšen ta šport je.
Verjetno nikoli ne bomo dokazali, kaj je vzrok in kaj posledica, vendar mislim, da se precej jasno kaže, da šport še najmanj vpliva na to, koliko ima nekdo težav. Vsi drugi dejavniki so pomembnejši in težave izvirajo od drugod. To potrjuje tudi raziskava, pri kateri so analizirali biografije uspešnih športnikov; ugotovili so, da so športniki s težavami v duševnem zdravju zaradi nefunkcionalnih in disfunkcionalnih, tiranskih, alkoholičnih družin s temi težavami že vstopili v šport.
Zelo zanimiv podatek o duševnem stanju slovenskih športnikov smo pridobili v obširni, sicer še neobjavljeni raziskavi. Sodelovalo je več kot 100 športnikov in podatki so pokazali, da jih je polovica iz družin staršev alkoholikov, kar jasno nakazuje, kaj je ena od glavnih težav.

– Iz vaše teze torej izhaja, da je šport za mnoge otroke in mladostnike izhod in rešitev pred nekim stanjem v družini. To ga žene v treninge, tudi v večje napore, večje dokazovanje … Si torej lahko vrhunski športnik, brez da si hudo travmatiziran?
Najprej je treba poudariti, da nisva na merilu, kjer obstaja samo črno ali belo. Ne moremo trditi, da obstajajo samo vrhunski športniki s travmami ali brez. Vmes je še cela paleta in najde se tudi kakšen, ki nima travme. Sam se sicer zelo strinjam z izjavo Janija Brajkoviča, ki je dejal, da mora biti kolesar za vrhunske uspehe v mladosti vrhunsko travmatiziran, kar lahko posplošiva tudi na druge športnike. To toliko bolj velja za slovenske športnike, kajti ko smo rezultate naše raziskave primerjali s tujimi raziskavami, imajo naši športniki višjo simptomatiko, navajajo več težav. Ni pa nujno tako; lahko bi govorili o kakšnem športniku, ki odraža neke vrednote, ki ima v ospredju zdrav odnos do vsega športa – vendar v gotovosti in notranjosti nikoli ne moremo vedeti, kaj se dogaja.

– Je tukaj sploh možno govoriti o ločnici in kriterijih, kaj je še v mejah pravilnega razumevanja športa in kaj ne več?
Gre za športnike, ki so zelo ciljno usmerjeni. Tem ni treba biti travmatizirani, da se lotijo trdega, garaškega dela. Zadajo si nalogo in delajo vse v smeri dosežka. A ko ga dosežejo, je to zgolj ena od stvari, ki so si jih v življenju zadali, cilj, ki so ga dosegli – dokazali so svoj uspeh in s tem tudi prenehali. Ob tem so se vsestransko razvijali tudi na drugih področjih in nimajo krize, ko s športom prenehajo, saj najdejo druge cilje in izzive.
Po drugi strani je kriterij za travmo tudi ravnanje športnikov, ki vlečejo svojo kariero v visoko starost, saj se jim zdi, da kaj drugega niti ne znajo. Ne znajo se umakniti, kar kaže na neko nezrelost do športnih in življenjskih ciljev ter se potem nadomešča z napori v športu. Teh primerov poznamo kar nekaj; če nanje gledaš z določene kritične razdalje, je zelo jasno, za kakšne primere gre, in je prav nerazumljivo, kako ne znajo iz tega. V to preseganje samega sebe in bolečin, ki so nekje globoko v posamezniku, pa se vlaga nenormalno veliko napora.

– Preseganje se gotovo nanaša tudi na olimpijsko geslo »hitreje, višje, močneje«, ki je v današnjem pristopu do športa pripeljano na raven ekstrema. Je ob tem še prostor za razmislek, da je šport zdrav in plemenit?
Na profesionalni ravni o zdravem športu ne moremo govoriti. Pri vrhunskem športu ne govorimo o aktivnostih, ki bi bile zdrave.
To ne pomeni, da šport ni zdrav, kajti rekreativni šport je nujen in zdrav za razvoj človeka. Tudi za otroke je na rekreativni ravni nujno, da so vpeti v šport, da se udejstvujejo, tudi tekmujejo, saj so to izkušnje, ki jih drugje ne morejo pridobiti.
Profesionalni šport odraslih pa nima nobene zveze z zdravjem. Večine ljudi, ki so vpeti v šport, zdravje športnikov ne zanima oz. zgolj v funkciji doseganja zmag.
Imamo svojevrsten paradoks. Hočemo biti politično korektni in govorimo stvari, ki se lepo slišijo; celo športniki, trenerji, športni funkcionarji govorijo, kako je treba paziti na zdravje športnikov, na motnje hranjenja … Rešitve pa ni nobene. Zakaj? Ker ne športniku ne trenerju ne športnemu funkcionarju ali lastniku ekipe ni v interesu, da bo njegov športnik kakšen kilogram težji ter zato počasnejši, a bolj zdrav – zaveda se namreč, da je to oddaljevanje od zmag. In smo v konfliktu interesov. Treba se je odločiti: ali izčrpavanje, škodovanje svojemu telesu in vrhunski rezultati ali zdrav šport in slovo od vrhunskosti.
To dejstvo moramo razumeti, kar pa ne pomeni, da ga sprejemamo ali da ne smemo o tem kritično govoriti in razmišljati. Navsezadnje gre za polnoletne osebe, ki vse to počnejo v legitimnih okvirih, in jasno je, da mnogo športnikov dela stvari, za katere vedo, da niso najboljše, pa v luči doseganja rezultatov take dejavnosti racionalizirajo do te mere, da jih sprejmejo in ponotranjijo.
Veliko bolj problematično se mi zdi, da kot družba takšnega pristopa ne znamo zaznati in sankcionirati v športu otrok in mladostnikov.

– Ko omenjate športno udejstvovanje otrok in mladostnikov – na kaj ste mislili in kje vidite težave? Starši zaznavamo predvsem težave, ki so vezane na prezgodnjo profesionalizacijo otrok, saj se že od 10- ali 12-letnikov zahteva velike količine treningov in tekem.
Obstaja mnogo smernic, kaj se sme in česa se ne sme delati z otroki – v šoli, v glasbeni šoli, pri interesnih dejavnostih, skavtih, tabornikih …, samo za šport tega ni. Kot da se lahko v športu z mlajšimi dela prav vse. Kako to, da nikogar ne skrbijo zahteve klubov in trenerjev, naj 15- ali 16- letniki izgubljajo težo za dosego boljših rezultatov? Pa imajo ti mladostniki in mladostnice že tak indeks telesne mase, da so na meji podhranjenosti! Kako nikogar ne skrbi in nihče ne dvigne glasu, ko se nad otroki izvaja raznovrstno psihično in besedno nasilje, se jih nekam pošilja, degradira, zasramuje …? Vsi alarmi bi že morali zvoniti, toda ker gre za šport, smo vsi tiho?!? Kljub temu da ima 15-letnik že tri kronične poškodbe, kar poslušamo, da je to sestavni del športa?
Povejte mi, kje na svetu je še panoga, v kateri bi se smelo z otroki tako delati in ne bi že vse institucije skočile pokonci? Smo res tako naivni, da pod okriljem športa vse razumemo kot sprejemljivo? Še enkrat poudarim: šport je krasen za razvoj otrok in mladostnikov, vendar pa so znotraj njega tudi mnoge naravnost nerazumne stvari in se zaradi doseganja višjih ciljev tolerira najrazličnejše prijeme.
Zato še enkrat izpostavljam, da želim govoriti o ozaveščanju, da šport ni nujno samo dober. Lahko je zelo slab. Tudi iz naše raziskave se jasno kaže, da šport res ni ne dober in ne slab, ampak kar iz njega naredimo.
Ne slepim se in se zavedam, da do tovrstnih sprememb znotraj vrhunskega športa ne bo prihajalo, saj tisti, ki bi spremembe lahko naredili, zanje nimajo interesa.
Dejstvo pa je, da ima čedalje več športnikov duševne težave in psihične stiske, in moti me, da se o tem ne govori. Praksa je pokazala, da se to pometa pod preprogo, kot da ne obstaja, športniki pa tako doživljajo še dodatno stisko, saj se jim zdi, da se to dogaja samo njim, da so res redek primer, da je o tem neprimerno govoriti, da so mehkužni, in si zato niti ne upajo prositi za pomoč. Preprosto si ne znajo pomagati. O tem je treba govoriti, saj gre za obsežen pojav, ki se dogaja velikemu deležu športnikov. Ko pa pride do poškodbe ali ko se bliža ali nastopi konec kariere, pa je športniku treba dati vedeti, da so vsa njegova občutja in stiske nekaj univerzalnega, nekaj, kar je razširjeno, in da ni nič narobe, če si poišče pomoč.

– Ob vsem, kar navajate, pa se starši srečujemo s pomanjkanjem športnih aktivnosti, katerih cilj bi bilo samo rekreativno ukvarjanje s športom in druženje.
To je gotovo odraz duha časa – štejejo samo rezultati. Ni pomembno veselje do igre, ampak rezultat. Odraz tega je potem tudi, da smo uspešni, dobri …
Strinjam se, da je skoraj nemogoče najti šport, kamor bi lahko otroka vpisal z vidika veselja in rekreacije. Seveda poslušamo politične, šolske, občinske in klubske funkcionarje, da je treba poskrbeti za šport otrok in rekreacijo, a kdor pozna situacijo, ve, kako daleč sta si teorija, kaj naj bi se razvijalo, in to, kar se dejansko počne po klubih. Kot ugotavljam, vse služi odraslim, da lahko s tem operirajo, vodijo, in za otroke tam pogosto ni nič kaj dobrega.
Poudarjam, da otroci seveda potrebujejo šport, zavzetost, tekmovalnost, druženje ob športu, vendar 11- ali 12-letniku ni treba iz tedna v teden hoditi na tekme čez pol Slovenije.
Uspešnost se na žalost meri po rezultatih ekip, ki jih trener trenira. Poklicni šport se tudi vse bolj pomlaja: na olimpijske igre in druge najvišje športne prireditve se recimo pošilja vedno mlajše tekmovalce. Zato tudi ni resnega interesa, da bi se kaj delalo drugače.

– Kaj torej storiti kot starš?
Predvsem prevzeti odgovornost za to, kaj se dogaja z mojim otrokom in kam ga pošiljam. Žal se tudi tu izgublja zdrav razum in so starši vse manj sposobni oceniti, kaj je dobro za njihovega otroka. Sicer pa morata starša presoditi, če so za njunega 10- ali 12-letnika štirje treningi na teden preveč. Če je odnos doma urejen, če so zdravi odnosi, se enostavno pogovorijo in povedo, da je to preprosto preveč. In otrok bo to sprejel.
A to starševsko delo in vlogo je treba opraviti in postaviti mejo. Pri starših videvam čedalje več negotovosti, dvomov, kako naj se odločijo; zelo težko se sploh za kaj odločijo, ker bi najraje v vsem ustregli, četudi globoko v sebi vedo, da gre v škodo otrok. Sploh, če šport postane še sredstvo za starše, da se jim v popoldanskih urah ni treba ukvarjati z otroki in z odnosi tako do otrok kot širše v družini.

– Prisotnost in priljubljenost športa raste. Tudi način življenja je pripeljal do razmaha ukvarjanja s športom. Kako gledati na ta pojav?
Idealistično bi lahko rekel, da je to super. Vendar stvar spet ni črno-bela. Seveda je dobro, da se veliko ljudi ukvarja s športom, toda slika bo precej bolj črna, če se lotiva pogovora o duševnem zdravju rekreativnih športnikov. Rekreativni športniki, ki se gredo svojo rekreacijo bolj zares, včasih trenirajo še več kot profesionalci, bolj zlorabljajo doping, bolj škodujejo svojemu telesu … Prav neverjetno je, kaj so ljudje pripravljeni narediti za nekaj malega uspeha.
Včasih smo iskali sebe, danes izpolnjujemo sebe. Šport zdi super sredstvo za to, še posebej, ker je družbeno sprejet kot sprejemljiva oblika zasvojenosti, samodestruktivnosti, bežanja … Tudi to je eden od močnih razlogov, zakaj se danes toliko ljudi ukvarja s športom. Mnogi imajo doma velike težave z odnosi in sobivanjem in gotovo ne bi bilo sprejemljivo, da bi vsak dan za nekaj ur odhajali v gostilno. Je pa kar sprejemljivo, lahko celo hvaljeno, če nekdo petkrat na teden po nekaj ur izginja na kolo. Z vidika duševnega zdravja bodo posledice enake, kot če bi na dolgi rok zahajal v gostilno. Odvisnost je odvisnost, ne obstaja boljša ali slabša odvisnost.
Drugo je, če gre človek rekreativno za krajši čas na kolo, lahko s partnerjem, lahko celo z družino. Če ta dejavnost ne gre na račun časa za družino, je seveda lahko super stvar – dobra za zdravje, za odnose, za doživetja. Zdrava mera športa in druženja ob športu je gotovo dobrodošla ter vredna spodbujanja.

M. Erjavec, Moj pogled, v: Ognjišče 7 (2024), 34-38.

“Junija se bomo veselili dobrih rezultatov reprezentance”

Valter Birsa gotovo spada med najboljše slovenske nogometaše. Igral je v različnih evropskih ligah in bil zelo pomemben člen reprezentance, ki je pred 14 leti igrala na svetovnem prvenstvu v Južnoafriški republiki. Kariero je zaključil leta 2021, od takrat pa ga lahko spremljamo tudi na televizijskih ekranih v vlogi strokovnega komentatorja nogometnih tekem.
In prav zaradi zelo nogometno obarvanega junija, ko bomo na začetku meseca najprej dobili zmagovalca v Ligi prvakov, nato pa že čez dobra dva tedna spremljali prvo tekmo Slovenije na evropskem nogometnem prvenstvu, smo ga povabili na pogovor.

– Velika zmaga in uvrstitev na evropsko nogometno prvenstvo se je zgodila na tisti novembrski ponedeljek. Ne morem mimo vprašanja: kako ste vi doživeli ta dan in predvsem, kje ste spremljali tekmo?
Bil sem na tej odločilni tekmi, kamor sem peljal tudi svoje otroke. Vedel sem, da gre za pomemben trenutek, ne samo z nogometnega vidika. Nogomet je vseeno še vedno najbolj priljubljena igra, zato so uspehi na ravni nogometa toliko vredni in jih je treba ceniti. To so tudi trenutki, ko se lahko uči otroke, kaj pomeni biti pripaden, kaj pomeni navijati in se veseliti ob uspehih naše male države.
Za dosego vrhunskega nivoja je ob dobri uigranosti treba imeti predvsem stalnost. Ravno stalnost je na reprezentančnem nivoju težje doseči kot v klubih, saj nogometaši preživijo v reprezentanci bistveno manj časa in je manj časa za uigravanje. Že v prejšnjem ciklu kvalifikacij smo imeli kar nekaj dobrih tekem, kjer se je pokazalo, da lahko igramo z vsemi reprezentancami. Vendar je bilo zelo veliko nihanj – dobri, navdihujoči tekmi je sledila podpovprečna ali precej slaba. V tem ciklusu pa so to odpravili in vse tekme odigrali z zelo dobrim pristopom in kakovostjo, zato tudi rezultati niso izostali.

– Slovenska nogometna reprezentanca je zdaj pred tem, da začne priprave na prve tekme v Nemčiji. Pred 14 leti ste tudi vi bili v podobnem položaju, ko ste se v tem obdobju začeli pripravljati na nastop na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki. Kako ste doživljali to dogajanje?
Glede na to, da je igranje na evropskem ali svetovnem prvenstvu res redka priložnost, je v igralcih kljub dolgi klubski sezoni nekakšna pozitivna vznemirjenost in komaj čakaš, da se začne dogajati.
Od prvega trenutka priprav je bilo čutiti zelo veliko pozitivne energije. Nasmejani igralci, veliko pripravljenosti za delo, za to reprezentančno akcijo, vse je bilo napolnjeno z nekim optimizmom. Vsak trening, vsako druženje, še vsaka kava – vse je bilo nabito s to pozitivno energijo, voljo, pripravljenostjo.
Če primerjam našo takratno reprezentanco z današnjo, je kar nekaj vzporednic – tudi mi smo imeli pred uvrstitvijo na svetovno prvenstvo v Južno Afriko kar nekaj nihanj, ampak smo potem res čutili, kako smo napredovali in igrali zelo dober nogomet, kar nam je dalo vso tisto samozavest.

– Kako bi opisali ta čas priprav? Na čem se dela, kaj se trenira, uigrava? Kako pomembno je za nogometaše to pripravljalno obdobje?
V tisti fazi trenažni del ni več toliko namenjen osnovam, ampak bolj taktičnim pripravam na nasprotnike, proti katerim na prvenstvu igraš v skupinskem delu.
Mi smo na zbor pred svetovnim prvenstvom prišli po dolgi sezoni; pri igralcih je kljub vsej energiji prisotna utrujenost, zato je treba pametno razporediti čas, ki bo namenjen počitku in regeneraciji, ter hkrati držati pripravljenost v dobrem ritmu.
V tem času je najpomembnejše, da se med vsemi igralci išče podrobnosti, ki prispevajo k temu, da bo v okviru svoje vloge vsak dal največ. Ob vsej energiji in pozitivnem naboju je treba tudi poskrbeti, da se vsak zaveda svoje vloge, da je prisotna tudi resnost in odgovornost do trenutka, ki mu bomo priča. Vedeti je treba, kakšna je hierarhija, kakšne vloge je kdo odigral v kvalifikacijskem ciklu, v kakšni formi je kdo, da se potem ob prihodu na prizorišče osredotočiš res samo na nogometno igro in taktiko.

– Selektor Kek je zelo zanimiv sogovornik, ki zna odlično artikulirati in povedati stvari. Že prej sem omenil tudi kemijo v reprezentanci; v kolikšni meri jo dobesedno mora soustvariti tudi selektor in kaj igralci želite in pričakujete od njega?
Na področju odnosa med selektorjem in igralcem se veliko naredi že ob prvem vpoklicu v reprezentanco. Skozi treninge in pogovore dobi igralec informacije, kaj si selektor želi, kaj pričakuje, kakšne zamisli ima. Na prvih treningih se potem hitro pokaže, kaj od določenega igralca lahko dobi in česa ne. To obdobje lahko traja tudi pol leta; takrat se že jasno vidi, kaj in koliko igralec prispeva, kako se vklopi v selektorjevo zamisel na igrišču in kako v samo ekipo tudi izven igrišča.
Ko smo se mi odpravljali na svetovno prvenstvo, je bil Matjaž Kek z nami že nekaj let in je bil koncept vsem igralcem zelo jasen, tako da neznank ni bilo. Selektor je tudi vedel, kdaj potrebujemo kakšen trening več, kakšno sprostitev več.
Dobra plat manjših reprezentanc je, da ko si kar nekaj časa skupaj, ko dosežeš uvrstitev na najvišja prvenstva, se bistveno manj ukvarjaš s kadrom, ampak res iščeš odločilne malenkosti in hkrati optimiziraš tisto, kar se je tako ali tako že skozi čas pokazalo, da dobro deluje.
Zato bi lahko rekel, da so te priprave pred prvenstvom ene najbolj enostavnih stvari, ker vsi že vse vedo – igralci, strokovni štab, fizioterapevti … Ve se, kako se je treba obnašati, kako sodelovati, in se res lahko osredotočiš na to dobro voljo in na svojo vlogo, da jo odigraš po najboljših močeh.

– V svoji poklicni nogometni karieri ste sodelovali z različnimi trenerji. Kako bi opisali selektorja Matjaža Keka v primerjavi z drugimi trenerji?
Večina trenerjev – tudi ti, s katerimi sem imel priložnost sodelovati – je zgovornih. Mislim, da je selektor Matjaž Kek, ki je prej delal tudi na področju komuniciranja, to znanje dobro izkoristil za trenersko delo. Njegova dobra točka je, da zna stvari povedati in razložiti, kaj pričakuje, kakšna je strategija. Res je, da je trenerjev način govora zelo pomemben. Hkrati pa je res tudi, da ko prideš na ta nivo nogometa, ko si dnevno vključen v delo s trenerji najmočnejših lig na svetu, ti je zelo veliko stvari že jasnih. Dejal bi celo, da trenerji, ki imajo slab in neučinkovit način izražanja in dialoga z igralci, verjetno zelo težko uspejo v trenerskem poslu.
Ob tem ne gre pozabiti tudi vseh Matjaževih sodelavcev – že takrat, leta 2010, in tudi sedaj ima izjemen strokovni štab, ki tudi zelo dobro vstopa v odnos z igralci, kar je velikega pomena.

– V drugi polovici junija bo šlo zares. Kaj lahko po vaši oceni Slovenija realno doseže v skupinskem delu, ko se bo srečala z Dansko, Srbijo in Anglijo?
Bolj kot sem se pomikal proti koncu svoje aktivne igralske kariere, bolj sem videl, kako so vsa ta pričakovanja pretirana in so namenjena predvsem medijem, ki lahko špekulirajo in držijo navijače v pričakovanju. Hkrati sem se naučil umikati pričakovanjem. Govoriti o pričakovanjih navsezadnje ne služi ničemur.
Po tem, kar smo videli na zadnjih tekmah, pa se mi zdi, da bomo priča organizirani igri Slovenije, ki bo vedela, kaj na igrišču dela; verjamem, da lahko z vsemi tremi reprezentancami dobro igrajo in se enakovredno kosajo. Pomembna bo dnevna forma vseh igralcev pa tudi nepoškodovanost glavnih igralcev. Igralcem bo glede same igre vse poznano, zato bo treba odigrati čim bolj sproščeno; reprezentantom želim, da bi uživali v tem, kar so dosegli že do udaj.
Če bodo to udejanjili in igrali brez strahu, se bomo gotovo skupaj z njimi veselili dobrih rezultatov.

– V poklicnem nogometu ste preživeli 16 let, če prištejemo mladinska in kadetska leta, pa še veliko več. Že večkrat ste se izkazali tudi kot analitični strokovni komentator – kako vam ustreza ta vloga?
Pri profesinalnem nivoju igranja nogometa se med kariero srečaš z različnimi načini preučevanja tekem, razlagajo ti različne taktične ideje, naučiš se spremljati igro na drugačen način. Vse to se seveda nekje pozna.
Hkrati pri sebi opažam, da sem z leti postal pozornejši na detajle, in če bi v mladih letih odreagiral precej impulzivno, na hitro, zdaj več časa namenim preučevanju, kako in zakaj je prišlo do neke situacije; je pa tudi res, da se z razdalje, ko si ob igrišču, vidi več stvari kot takrat, ko si vključen v igro.
Glede nastopanja na televiziji pa: saj se celotno kariero ukvarjaš tudi z nastopanjem. Če se kot posameznik dobro znajdeš pred kamero, steče veliko lažje. Tudi treme ob komentiranju in analiziranju je potem veliko manj.

– Med prenosi tekem Lige prvakov ste večkrat predstavili analitične vpoglede. Z vidika analitične ocene razvoja nogometa – v kolikšni meri se je spremenil v zadnjih desetletjih?
V tem času je nogomet ogromno napredoval. Postal je veliko hitrejši, skoraj prehiter. V mislih imam to, kako hitro žoga potuje med igralci in menjava položaj na igrišču, kako hitro igralci razmišljajo, vidijo situacije – gre za izjemne sposobnosti.
Drugi velik napredek je v analizi nasprotnih ekip. Za vsako ekipo je opravljenih nešteto ur analiz in med ekipami ni več neznank.
Vrhunski igralci morajo biti izjemni talenti na več področjih. Če si bil pred desetletji izjemen v eni prvini in si veljal za vrhunskega, je danes treba biti vsestransko izjemen in se to razume kot standard. Do tega pripelje tudi dejstvo, da otroci namenijo treningom veliko več časa kot pred dvema desetletjema. To opažam tudi pri mojih fantih tukaj v Ajdovščini, kar vidim kot pozitivno: da svoj prosti čas preživljajo zunaj, v gibanju, in ne samo pred zasloni.
Velik korak naprej se je zgodil v razumevanju pomena prehrane in regeneracije – tudi o teh stvareh na začetku kariere nisem veliko vedel in se ni veliko govorilo, danes pa so redni del trenažnega procesa.

– Med novicami se je dalo zaslediti, da ste se udeležili tudi že usposabljanja trenerjev za pridobitev B-licence trenerja UEFE. Se v prihodnosti vidite v trenerskem poklicu?
Delo trenerja sem najprej vzel kot poskus in izziv, če je to tudi zame. Želel sem videti, kako se dela v mladinskem nogometu in če sem lahko v pomoč. Pri mladih igralcih je tako, da kdor nima toliko fizičnih sposobnosti, mora to nadoknaditi z nogometno inteligenco. Na tem področju lahko mlademu nogometašu damo zelo veliko znanja in dobre popotnice.
Da bi se lahko resneje vključil v to delo, sem seveda vstopil v procese pridobivanja posameznih trenerskih licenc. Se pa v tem delu prav zares še ne vidim, ker si trenutno želim biti na voljo družini in se še nisem pripravljen povsem posvetiti trenerskemu delu. Bom pa sodeloval vsaj s kakšno stransko vlogo v regijskem nogometu.

Kaj vam pomeni kariera?
Kariera je iskanje svojega interesa in napredovanje v tem interesu. Ni vsak za podjetništvo, ni vsak za šport, ni vsak za učitelja ali kaj drugega. Vendar je pomembno, da vsak doseže zadovoljstvo v tem, za kar si je prizadeval in za kar se je trudil. Nekaterim uspe boljše, drugim malce slabše. Vendar ni pomemben samo uspeh, ampak res to zadovoljstvo, da si se lahko razvijal v neki smeri, se izpopolnjeval, napredoval.
V življenju so obdobja, ko je na prvem mestu kariera, in tista, ko mora biti na prvem mestu kaj drugega. V času, v katerem živimo, pa na žalost prevečkrat šteje samo kariera.

Kaj vam pomeni družina?
Družina je smisel življenja. Kot otrok je seveda še ne doživljaš na tak način, kasneje pa se to spremeni. V vlogi starša se zdaj trudim, da kot družina rastemo, in mi je lepo spremljati otroke v njihovem napredovanju. Družina je res velik smisel. Če imaš trdno in dobro družino, če imaš vrednote, potem imaš dobre temelje. Za družino si je treba vsak dan vzeti čas in mora biti na prvem mestu, sploh ko so otroci še manjši. Težko si predstavljam življenje brez otrok, brez naših skupnih obrokov za domačo mizo, brez pogovorov z ženo … To so osnove, za katere se je vredno truditi in jih dati na prvo mesto. Hvaležen sem svoji ženi, da je tudi skoraj od vsega začetka šla z mano v tujino.

Kaj vam pomeni vera?
Vero dojemam kot nekaj, kar je v mojem zaledju. Vera je moč in ravno zaradi vere si boljša oseba. Iz svojega odraščanja sem seveda vero doživljal tudi kot verouk in prejemanje zakramentov v krščanstvu. Bi pa v povezavi s tem omenil knjigo Koliba, kjer je dobro prikazano, kako kristjani prevečkrat mislimo, da je vera samo hoditi k maši in se opravičiti za grehe. Vera je tudi zato, da si prizadevaš za nekaj boljšega, da tako tudi ravnaš. Da delaš dobra dela, da si pošten, da ta nauk živiš. In za to se tudi sam trudim.

M. Erjavec, Moj pogled, v: Ognjišče 6 (2024), 38-40.