Avtor: marko

Tako je od sreče zavzdihnila gospa Monika, ko je ujčkala malega Petrčka. Nikoli ne bo pozabila tistega poletnega popoldneva, ko je pri vratih pozvonila Hana. Bila je vsa objokana, bleda, shujšana in na njenem obrazu se je odražal obup. Bila je študentka, ena od mnogih prijateljic njenega sina Roberta.

Kar pri vratih je postavila na tla veliko potovalko in rekla: “To izročite vašemu sinu. Njegovo je!” ter naglo odšla.

Monika je segla po potovalki in jo odnesla v stanovanje. Potovalka je bila že nekoliko odprta, zdaj pa jo je povsem odprla.

“Moj Bog!” je zaklicala, saj je v potovalki spalo malo dete, tako srčkano in čisto v belem, kakor angelček. Poleg njega pa še polna steklenička in duda.

“Kaj to pomeni?” se je za njenim hrbtom oglasil njen mož. Oba sta jih štela že krepko čez petdeset. Med tem se je dete zbudilo in začelo glasno jokati. “Treba ga bo nahraniti in previti,” je rekla Monika. “Ničesar ne boš storila, takoj moramo javiti policiji ali pa poklicati socialno skrbstvo,” je ves razburjen trdil mož.

“Počakajmo, da pride Robert domov. Ali ne vidiš, kako mu je otrok podoben?” je vsa zmedena rekla Monika. V potovalki so bile skrbno zložene pleničke in srajčke, na vrhu pa je bil zložen krstni list. “Peter S.” je pisalo na njem, po datumu rojstva je bil sta pet mesecev. Torej je fantek! Takoj ga je previla in nahranila. Ko je podrl kupček, se je Moniki nasmehnil. Tako jo je ganilo, da je zajokala.

Kakor nalašč je tistega dne Robert prišel domov prej kot navadno. Letos bo končal študije – postal bo arhitekt. Imel je zdaj resno zvezo in se je nameraval poročiti.

Do kraja presenečen je bil, ko je prišel domov in zagledal v maminem naročju dojenčka. “Kaj to pomeni?” je vprašal. “Fantka je prinesla Hana in rekla, da je to tvoj sin,” je nič kaj prijazno odgovoril oče. Robert je prebledel in sprva ni vedel, kaj naj reče. “Na, vzemi ga v roke in ugotovil boš, da je res tvoj sin. Poglej: tvoje temne oči ima in enake lase kakor ti,” je vsa solzna rekla mati. Robert je obstal kakor okamenel.

V dnevni sobi je postalo tako tiho, da bi lahko slišali miško. “Oprostita mi,” je dejal Robert. “Hana je bila nekaj časa res moje dekle, toda potem sva se razšla. Kakor vesta, se imam namen poročiti s Klaro… Zdaj pa tole! Zakaj mi ni nič povedala? Res pa je, da je že dolgo časa nisem videl. Poiskal jo bom in se z njo pogovoril. Res je moj sin, če štejem po datumu rojstva. Ne morem pa razumeti, zakaj mi tega sploh ni omenila. Ona nima staršev. Vzgajala jo je teta, ki pa je zaposlena, da lahko živita. Hana ima še polovico študija. Po svoje razumem, da ne more skrbeti za sinka… Prosim vaju, odpustita mi to in sprejmita mojega sina. Lepo bom skrbel zanj. Kljub temu, da se bom oženil.”

Že naslednji dan jo je šel poiskat. Hane ni bilo doma. Njena teta mu je rekla, da je šđla študirat v drugo mesto. Povedala mu je tudi, da je bila Hana do kraja obupana. “Ni videla drugega izhoda, kakor da sinka izroči tvoji materi. Prepričana je, da bo ona še najbolje skrbela za Petrčka. Robert, da bi jo videl, koliko je revica prejokala…”

“Le zakaj mi ni povedala? Mogoče…” Naprej ni mogel, nenadoma so tudi njemu stopile solze v oči.

“Prosim, ne prihajaj več,” je rekla teta. “Upam, da te bo prebolela in končala študij.”

Domov je prišel ves zamišljen. “Nisem je našel,” samo to je rekel. “Prepozno.”

Toda brž je postal boljše volje, ko je videl, s kakšno ljubeznijo in veseljem streže mati njegovemu sinku. “Zdaj sem dobila še enega sina in obenem vnuka in najino življenje v jeseni bo smiselno in lepo,” je rekla možu.

“Hvala ti, mama!” Zdaj je Petrčka vzel k sebi tudi Robert in ga ljubkoval. “Moja bodoča žena ga ne bo vzela, hoče imeti svoje otroke, zato naj ostane pri vaju, čeprav je moj sin,” je Petrčka še tesneje stisnil k sebi.

“Robert, ali ne vidiš, da nam ga je poslal sam Bog?” reče Monika.

Čez štiri dni je klicala Hana. Jok jo je dušil, ko je vprašala za Petra,”Bodi mirna, nič mu ne bo manjkalo!”

---

Ana Uršej, zgodbe, v: Ognjišče (2005) 09, str. 61.

Ali kaj molita k svojemu angelu?” sem vprašal nečakinji Kajo in Evo, ko sta se mi spet motali okrog nog. Stari sta šest in pet let in sta neutrudni radovednici.

“Seveda moliva, saj znava Sveti angel že sto let!” reče Kaja in se drži, kot da je z veliko žlico zajela vso modrost tega sveta. “A ti zmolim? Boš videl, da znam.”

“No, pa daj, če ga res znaš že sto let,” rečem. In že žebra molitvico med mojim brkljanjem po garaži. Takoj se ji pridruži Evin zvončkljajoči glas in Sveti angel dobi dodatna krila. Poplesuje okrog nas in prešerno frfota, da ga skoraj otipljivo začutim.

“Lepo,” pohvalim mali nečakinji, ko končata. “Pa vesta, zakaj se je treba priporočati svojemu angelu varuhu?”

“Zato, da pazi na nas, da se nam ne zgodi kaj hudega,” odgovori Kaja.

“Da nas avto ne povozi,” doda Eva.

“Da ne pademo v vodo, ko gremo čez potok,” še našteva Kaja. Najbrž ima pred očmi znamenito sliko, na kateri angel varno vodi otroka čez brv.

“Res je,” prikimam. “Pa vidve vidita vajinega angela varuha?”

“Jaz ga ne,” reče Eva.

“Jaz tudi ne,” pravi Kaja. “Ampak je nekje zadaj, za mojim hrbtom. Ali pa bolj zgoraj. Ko se obrnem, ga ne vidim, ker je spet zadaj.”

“Pa so tudi taki angeli varuhi, ki jih vidimo,” rečem resno.

“Kaj res? Ne verjamem! Pokaži mi enega,” reče Kaja nejeverno.

“Pusti strica, naju spet vleče za nos,” se namrdne Eva, v njenih očeh pa vendarle preberem hudo zanimanje za stvar.

“No, prav, povedal vama bom zgodbo o tem.

Stopimo iz garaže in se usedemo na klopco na dvorišču. Sonce prijetno greje, njegovi žarki prebujajo naravo. Sadno drevje cveti.

Češnja je vsa v belem, breskev ob vrtu steguje svoje nežne roza cvetove proti garažni strehi.

“Glejta, danes je 27. april, državni praznik, ki pa meni pomeni mnogo več. Na ta dan namreč praznujem svoj drugi rojstni dan.”

“Kako drugi rojstni dan?” se začudi Eva. “A ti si se dvakrat rodil?”

“Kako drugi rojstni dan?” vpraša še Kaja, preden jima uspem pojasniti. “Saj nisi šele dve leti star!”

“Nisem tako mislil,” ju mirim. “Poslušajta, pa bosta razumeli.”

“Bilo je davnega leta 1971. Bil sem star nekaj manj kot trinajst let. Na današnji dan smo tudi takrat imeli državni praznik, zato ni bilo pouka in otroci smo se veselili prostega dne. Za nas je bil “prost dan” vsak dan, ko ni bilo treba iti v šolo, čeprav smo morali doma pomagati staršem pri kmečkem delu. Tistega dne je ata odločil, da bomo vozili gnoj na njivo, na kateri bomo posadili koruzo. Tistega leta smo bili brez vprežne živine, bili smo brez konja, vole pa smo prodali. Zato je ata zbil posebno napravo – imenovali smo jo gepelj – in jo postavili na cesto, petdeset metrov nad njivo in hišo. Gepelj je sestavljalo vreteno z debelo jekleno vrvjo, zobatim prenosnim kolesom in ogrodjem. S klinastim jermenom je bil povezan na električni motor, ki je poganjal to čudo. S pomočjo geplja smo vlačili lesen voz z gnojem od gnojišča pri hlevu na njivo. Ko je ata z mojima bratoma odkopal gnoj na kupčke po njivi, so prazen voz spet spravili do gnojišča in ga znova naložili.

Dopoldne sem sam upravljal z gepljem. Ko so naložili voz do vrha, je ata zažvižgal in vklopil sem pogon. Potem sem izklapljal na mestih, kjer je ata dvignil roko. To se je ponavljalo, dokler nas ni mama poklicala h kosilu.

Po kosilu se mi je pridružila mlajša sestra Zalika, ki je bila takrat v desetem letu. Sedaj je ona vklapljala motor, jaz pa sem se ukvarjal z vitlom in jekleno vrvjo, ki se je rada preveč odvila z vretena. Dal sem Zaliki znak, naj vklopi motor. Sam sem uravnaval vrv, da se je lepo navijala, saj še ni bila napeta. Nosil sem moške rokavice, ki so bile za moje deške roke prevelike. Nenadoma se je zgodilo…”

“Kaj se je zgodilo?” sta v en glas vprašali Kaja in Eva, Njune očke so bile polne pričakovanja.

“Jeklena vrv je zgrabila moje rokavice in me potegnila za sabo. Ovilo me je trikrat okrog vretena, kot bi bil sam del vrvi. V teh trenutkih sem nekaj vpil sestri, najbrž, naj izklopi motor. Zalika je skočila do motorja in ga izklopila. Ročico je bilo treba dvakrat preklopiti, da je vse skupaj obstalo..”

“Se ti je kaj zgodilo?” je zanimalo Evo.

“Obležal sem v geplju, trikrat prevezan z debelo jekleno vrvjo, in nisem se mogel ganiti. Imel sem zlomljeno nadlaket, zlomljeno nogo, nalomljena rebra… Če bi me zavrtelo še enkrat, bi se vrv napela. In spodaj, pri hlevu, je bil nanjo pripet poln voz težkega gnoja…”

“Kaj bi se zgodilo?” je vprašala Kaja. Eva je sklenila roke in zavzeto poslušala.

“Jeklena vrv bi me razrezala na štiri kose,” sem dejal, “in danes me ne bi bilo tukaj. Ne bi vama mogel pripovedovati stvari, ki vaju zanimajo.”

“In midve bi ostali nevedni,” je rekla Eva. “Marsičesa ne bi vedeli.”

“To ravno ne,” sem se nasmehnil. “A vendarle bi bilo škoda, če se ne bi poznali. Meni bi že bilo žal.”

“Nama tudi,” je dejala Kaja.

“No, prej sem rekel, da obstajajo angeli tudi v človeški podobi…”

“Že vem, kaj misliš: teta Zalika je tak angel. Ona te je rešila, da nisi umrl.”

“Res je, to sem vama hotel povedati. Bog me je hotel rešiti in poslužil se je moje sestre Zalike. Zato vsako leto na ta dan praznujem svoj rojstni dan še enkrat. Ne sicer na zunaj, praznujem ga v sebi, v svojem srcu.”

Deklici sta za nekaj trenutkov utihnili. Bog ve, kaj se je pletlo v njunih glavicah. Potem pa me je Kaja svetlo pogledala: “Mogoče bom tudi jaz kdaj videla svojega angela varuha. Mislim, da se ne bo vedno skrival za mojim hrbtom.”

---

TACER, Aleš. (zgodbe) Ognjišče (2008) 09, str. 52

Že kar nekaj časa je sitnaril, naj mu kupijo pametni telefon. »Vsi sošolci ga imajo!« je utemeljeval svojo prošnjo, ki je počasi prehajala v zahtevo.

»Pa saj ga ne potrebuješ,« sta mu ugovarjala starša.

»Vidva nimata pojma, za kaj vse se lahko uporablja in kako prav mi lahko pride.«

Vprašala sta prijatelje in znance in vsak je imel drugačno mnenje, tako da si z njimi nista mogla veliko pomagati. Mark pa je sitnaril in trmaril toliko časa, da sta se ga naveličala in mu za rojstni dan kupila tako želeno darilo. Po dolgem času se je nečesa resnično razveselil. Še onadva sta bila srečna, ko sta ga gledala žarečega od veselja.

Pa njuno veselje ni trajalo dolgo. Mark, ki že dotlej ni bil prav zgovoren, je zdaj večji del dneva preživel s telefonom, druge pri hiši pa je komaj opazil. Kadar jih je slučajno slišal, je na vprašanja odgovarjal le da ali ne, morda še s šur ali ne vem.

»Tako ne gre več naprej!« sta tarnala oče in mama. »Pogovoriti se moraš z njim,« je dejal on njej. »Zakaj pa jaz? Enkrat se pa lahko tudi ti z njim pogovoriš,« je bila žena odločna in mož ni našel pametnega ugovora.

Kar nekaj časa je sina samo opazoval. Stiskalo ga je pri srcu, ko je videl, da mu je več do telefona in računalnika kot do njihove družbe. Ko je nekega dne stopil v njegovo sobo, je Mark ves zatopljen zrl v telefon, da ga niti opazil ni. Izza njegovega hrbta je pogledal v ekran. Vzelo mu je sapo. Nemogoče! »Moj sin gleda take svinjarije!« mu je srce udarilo v glavo. Mark ga je začutil za seboj in na hitro skril telefon. Nastala je mučna tišina.

»Saj se mi je čisto slučajno to pokazalo,« je končno spravil iz sebe Mark in čakal, da se bo zdaj nanj usula ploha.

Oče se je odkašljal, da je pridobil čas. Skozi misli so mu švigale najrazličnejše besede, celega stavka pa ni bilo med njimi. Še enkrat se je odkašljal. »Nekaj bi ti rad povedal,« je počasi začel. Mark se je nemirno presedel. »Moj oče, tvoj ded, se je vpisal v kovinarsko šolo v mestu, prevoza do tja pa takrat še ni bilo. Od doma do šole bi moral pešačiti debelo uro v eno smer. Poiskali so mu prostor v dijaškem domu.«

Malo je počakal, Mark pa ni vedel, kaj mu oče hoče s tem povedati.

»Dom je bil majhen, tudi dijakov ni bilo veliko. Fantje so stanovali v prvem, dekleta pa v drugem nadstropju, vmes pa so bile samo stopnice. Brez vrat. Ko je prišel v dom, mu je upravnik med drugim dejal: “V dekliški oddelek se pride po stopnicah, po katerih pa gredo lahko samo dekleta. Po prvi stopnici je speljana nevidna črta, ki je fantje ne smete prestopiti. Kdor jo prestopi, je v tistem trenutku izključen iz doma. Brez izjeme! Si razumel?” “Razumel,” je dejal, vzel papirje in odšel iz pisarne.«

»Zdaj bo pa priletel plaz očitkov!« je pričakoval Mark. »Oče bo rekel: “Že tvoj ded, da ne omenjam sebe, smo se znali obnašati. Ti pa?”«

Pa je oče le nadaljeval: »Fantje in dekleta so se med seboj dobro razumeli. Po večerji so posedeli v jedilnici, igrali šah ali karte, potem pa odšli vsak v svoje nadstropje. Pri prehodu v drugo nadstropje so še malo poklepetali, nikomur od fantov še na misel ni prišlo, da bi prestopil nevidno črto. Vse dokler,« je oče za trenutek počakal, »ni bil ded v Gasilnem domu sprejet med gasilce. Dobil je novo uniformo. Žarel je od ponosa in komaj čakal, da se postavi pred fanti v domu. Po sprejemu so imeli zakusko. Tudi vino je bilo tam. “Za odrasle gasilce!” so rekli. Toda starejši gasilec mu je nalil kozarec: “Pij sedaj, saj si vendar odrasel!” Menda res, si je mislil in spraznil kozarec, nato pa še enega.

V dom je prišel prešerno razpoložen. Fantje so ga glasno in navdušeno sprejeli. Da je pravi korenjak, so rekli, sam pa je obžaloval, da ni bilo med njimi deklet. “Grem pa jaz k njim, da me vidijo!” je dejal in zakorakal skozi glavna vrata. “Ne nori!” so ga svarili nekateri, drugi pa spodbujali. Malo ga je stisnilo, ko je stal pred prvo stopnico. Hotel se je že obrniti, toda zagledal je fante, ki so stali za njim in čakali, kaj bo naredil. Negotovo je stopil na prvo stopnico, nato pa preskakoval po dve do drugega nadstropja.

Hodnik je bil prazen. Vse je bilo tiho, čeprav je bilo še malo pred tem od tam slišati dekliški smeh. “Kje ste vse?” je glasno zaklical, šel po hodniku nekajkrat sem in tja, nato pa se vrnil. Z vrha stopnic je že videl upravnika, ki je stal na hodniku pred prvo stopnico in čakal. Vsak korak je bil težek kot svinec. “Jutri zjutraj se z vso prtljago javi v moji pisarni!” je z nekoliko jeznim glasom dejal upravnik, “danes lahko še večerjaš, čeprav nisi več dijak našega doma.”«

Mark se je nerodno presedel. Oče je čutil, da se ne strinja s to odločitvijo. »Kaj pa bi ti storil na njegovem mestu?« ga je vprašal. Mark je samo skomignil z rameni.

»Na žalost se je to zgodilo prav na začetku zime,« je nadaljeval oče. »Pešačil je nato v šolo dobro uro zjutraj v mrazu in snegu in prav toliko nazaj. Pozno popoldne je prišel domov, pojedel, naredil naloge, pomagal pri vsakdanjih opravilih in šel spat. Vmes jih je še poslušal, da si je vsega tega kriv sam. On pa se je jezil na trdosrčnega upravnika. Dolgo si ni hotel priznati, da si je vso nesrečo zakuhal sam.

»Kaj se ne bi jezil,« je prvič posegel vmes Mark.

»Tako misliš?« ga je vprašujoče pogledal oče in zopet malo počakal. »Ko je nekega dne zjutraj ded hitel proti šoli, je pred seboj zagledal upravnika. Hotel se mu je izogniti, pa je bilo prepozno. “Kakšen pa si?” se je ta začudil. “Kakšen?” je bilo nekaj jeze v dedovem glasu. “Utrujen in blaten.” “Kakšen pa naj bom!” “Po končanem pouku se oglasi pri meni v pisarni,” je bil upravnik kratek. Ded je z zmedenimi občutki gledal za njim. “Le kaj hoče ta nesramnež od mene?” Čez nekaj ur je boječe potrkal na upravnikova vrata. “Veš, zakaj sem te moral odsloviti iz doma?” ga je vprašal, ko je vstopil. “Vem,” je ded tiho odgovoril. “Veš, da si prekršil eno od pravil, ki so del domskega življenja?” Ded je samo prikimal. “Več mesecev časa si imel. Če si to nevidno črto sprejel za del svojega življenja, se lahko vrneš.” Ded je dokaj odločno prikimal. “Vidim, da pošteno misliš in ne pritrjuješ samo zato, ker bi ti bilo to v korist.” Upravnik je malo počakal. “Medtem smo tudi zaprli stopnišče in postavili vrata.” “Zakaj me pa potem sprašujete o nevidni črti?” se za čudil ded. “Ker je nevidna črta v tebi močnejša od ključavnice.“«

Mark je čakal, kaj bo sledilo, oče pa je vstal in šel proti vratom.

»Ali se je vrnil?« je hitro vprašal Mark.

»Ne bom ti odgovoril. Te bom pa vprašal: bi se ti vrnil?«

»Tudi jaz ne morem takoj odgovoriti.«

»Saj veš, zakaj sem ti vse to povedal,« ga je oče vprašujoče pogledal. »Tudi tebi postavljamo nevidne meje. Tvoje morajo postati, da boš vedel, kaj je prav in kaj ne. Potem boš tudi vedel, če je ded vrnil ali ne.«

Preden je oče zaprl vrata za seboj, ga je na dolgo pogledal, da je Mark odmaknil pogled. Šele tedaj je začutil, da bi ga moralo biti pravzaprav neznansko sram. Pred samim seboj, pred očetom in mamo in še pred kom. Ves čas pogovora je upal, da bo oče povzdignil glas in ga začel obsipavati z očitki. Pa se ni zgodilo nič takega. Zato je postal nejevoljen, ko mu je oče začel pripovedovati nekaj o dedu, ki ga je komaj poznal in je živel še v prejšnjem stoletju. In sam nase se je jezil, ko je začutil, da ga je ta pripoved pritegnila. Obsedel je za mizo. Še sam je bil presenečen, da ni vzel v roke telefona in začel nervozno brskati po njem, ampak je v mislih prehodil dedovo pot. Ko je prišel do konca, se mu je zdelo, da ve, kako se je ded odločil.

---

JARC, Janko SMILJAN. Ognjišče (2016) 09, str. 24

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.