Revija - Revija Ognjišče

Življenje po življenju

Napisal Marko na 26. aprila 2024. Objavljeno v MP Tema meseca.

Za kristjane velja moto: Hoditi v veri, ne v gledanju (2 Kor 5,7). Tako praznujemo tudi velikonočne praznike. Teh skrivnosti vere ne zmoremo videti ali razložiti z razumom. Dobro pa je, da (s)pozna(va)mo vsebino naše vere. Kaj torej pričakujemo? Ali sploh verujemo v vstajenje in posmrtno življenje? A še pred tem bo treba umreti. Izkušnje skorajšnje smrti pa nas tolažijo, da se nam smrti ni treba bati.

Resnica je ta, da sodobni človek noče več slišati za smrt. Tudi kristjani nismo izjeme. Radi si voščimo veselo alelujo in na vse grlo zapojemo: »Kristus je vstal!« A že ob prvem novembru težko najdemo povezavo med velikonočno obljubo – da bomo vstali tudi mi – in realnostjo grobov, ob katerih takrat stojimo. Toliko huje je, ko nam kdo umre.

Preplavi nas žalost – kar je povsem razumljivo. Vendar večkrat žal niti za hip ne zmoremo pomisliti, da je to le veliki petek nekega človeka. Da pa velika noč oziroma jutro šele prihaja …

SMRT = tabu
Večina nas je že doživela fenomen smrti, ko smo bili priča smrti svojega bližnjega. A tematika nas vsaj navzven ne zanima. Še več: obnašamo se, kakor da smrti sploh ni. Stoično, pač v stilu Marka Avrelija, ki je v svojem dnevniku dejal: »Ko sem jaz, smrti ni. In ko nastopi smrt, mene ni več. Zakaj bi se torej obremenjevali z njo?!« S tem odrivanjem želi sodobni človek smrt preprečiti ali vsaj prestaviti. To se začne s čisto nedolžnimi popravki obraza, pretirano mladostnim oblačenjem v krizi srednjih let … Tudi omenjeni pojav – kriza srednjih let – se rodi prav v odnosu do (skorajšnje) bližine konca našega življenja.
Zaradi tega postane smrt tabu. Že z izgovarjanjem besede smrt in ob misli nanjo se v nas kaj hitro sproži pomislek: »Joj, a enkrat bom pa tudi jaz na tem?!« V izogib tem pretresom ob soočanju z lastno umrljivostjo se takšnim pogovorom in mislim raje izognenmo. Ko to vendarle ne gre, pa govorimo o smrti tako, da jo zavijemo v celofan. Rečemo: »Babica je zaspala.« Takšna govorica je še razumljiva pri otrocih, ne pa tudi pri odraslih.

DOŽIVETJE umiranja
Smo se že kdaj vprašali, kaj se godi ob umiranju? To je draž vsega človeštva. Vsako občinstvo pa išče odgovore na svoj način. Na prvi pogled se smrti bojimo, ker mislimo, da bo s tem vse zaključeno. Na drugi strani pa naj bi ne glede na versko prepričanje, ali nebesa so ali ne, globoko v nas vedno tlelo zrno upanja, da smrt ni končna postaja. Tako zatrjuje Patrich Theiler, član zdravniške ekipe, ki je delovala v Lurdu ob čudežnih ozdravitvah. V svoji knjigi Izkušnje skorajšnje smrti opisuje zbrana pričevanja velikega prehoda. Morda se najprej zdrznemo, a ko jih sprejmemo, nas pomirijo, da se smrti ni treba bati. So priložnost, da se z njihovo predstavitvijo potolažimo tudi sami. To še zlasti velja za nas verne, saj imamo razum ožarjen z lučjo vere.

OBSMRTNA izkušnja
Poudariti je treba, da obsmrtne izkušnje niso redek ali mistični pojav. Gre za izkušnjo skorajšnje smrti, ki jo doživi petina tistih, ki so na robu preživetja, v kritičnem stanju, ko visijo na nitki med življenjem in smrtjo. Pa tudi tisti, ki so jih zdravniki že odpisali in jih razglasili za klinično mrtve, nato pa so seveda ponovno oživeli in podali izpoved o tem. Gre za prikaz, da obstaja tudi drugačen svet. Ker smo vtopljeni v strogo razumarsko dobo, nas lahko obsmrtne izkušnje vsaj malo prepričajo o verodostojnosti posmrtnega življenja. Theiler zatrjuje, da ni dvoma, da se »Bog zna prilagajati naravi človeka. Zato nam danes daje nove dokaze o svoji verodostojnosti.«
Kljub unikatnim izkušnjam lahko po šolsko sestavimo vzorec oziroma potek, da vse skušaj lažje razumemo. Izkušnja ima več faz. Začne se z izventelesno izkušnjo oziroma zapustitvijo svojega telesa, spremembo stanja telesa, sledijo prehod skozi predor, srečanje z drugimi duhovnimi osebami in bitjem luči, pregled (filma) življenja, občutenje miru, spokojnosti in vrnitev. Tako opisuje P. Theiler, podobno pa tudi Raymond Moody v knjigi Življenje po življenju.

Raztelešenje
Dr. E. Alexander, ameriški nevrokirurg, je bil trdno prepričan, da življenje po smrti ne obstaja. Vse dokler ni leta 2008 njegovega življenja hudo zamajal meningitis. Kljub razumevanju mehanizmov, ki se dogodijo v možganih, ko se nekdo bliža smrti, trdi sam takole: »Po sedmih dneh kome imam zanstveni razlog za to, da verjamem, da zavest preživi smrt.« Nato spregovori, da so bile njegove možnosti, da bi se rešil in ne ostal v vegetativnem stanju, šibke. Ko je bakterija njegove možganske nevrone popolnoma paralizirala, je doživel odisejado, med katero se je znašel med svetlikajočimi se bitji in belimi oblaki.

DOBRO je, da smo tukaj (prim. Mr 9,5)
Največja skupna značilnost vseh pričevalcev je srečanje z bitjem, ustvarjenim iz svetlobe. Moody zatrjuje, da je sprva ta svetloba bila »bleda, hitro pa je postajala vse bolj bleščeča in slednjič dosegla nezemljski sijaj«. Ta sijaj je nepopisen, podobno kot ga ne more zadovoljivo popisati evangelist Marko. »Vpričo njih se je spremenil. Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu« (Mr 9,2-3). Kljub temu da se je bitje pojavilo v nenavadni obliki, pa »nobeden izmed izprašanih ni podvomil, da ne bi šlo za bitje, ki je ustvarjeno iz svetlobe«. To bitje je takoj navezalo stik z umirajočim. Ne v materninem jeziku, šlo naj bi za prenos misli, brez zvoka.
Bitje je ljudi tudi vprašalo po življenju, vendar brez podtona obsodbe. Doživetje sploh ni bilo zastrašujoče. Še več: umirajoči so bili obdani z ljubeznijo in mirom. Nekaj podobnega se prav tako zgodi ob Jezusovi spremenitvi. Peter vzklikne: »Rabi, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore …« (Mr 9,5).

RETROSPEKTIVA življenja
Srečanje z bitjem je le začetek napetega trenutka. Bitje umirajočemu v »obliki panorame prikaže retrospektivo njegovega življenja«. Nekateri pričevalci trdijo, da se to ne more primerjati s spominjanjem. Gre za izredno hitro odvijanje, film življenja. Celotno življenje je bilo zaobjeto z enim samim duhovnim pogledom, vendar so bili kadri dovršeni in obenem »počasni«. Vse, kar so kadarkoli doživeli – ali pa so bili zajeti le vrhunci življenja. To lahko potrdi tudi pisec teh vrstic ob ponesrečenem skoku v vodo. Čas se je ustavil. Tista sekunda in približevanje vodi sta trajala celo večnost.
Cilj retrospektive je le vzgojen. Bitje je poudarjalo »pomembnost dveh stvari v življenju: ljubezni do človeka in pridobivanja znanja«. Slednje zopet kristjanom ni tako tuje, saj letno beremo priliko o talentih (Mt 25,14-30).

VRNITEV
Sogovorniki, ki jih povzemata avtorja, so imeli občutek, da se približujejo nekakšni končni točki. To je bila »globoka voda, siva megla, pot čez polje ali enostavno črte«. A vsi so se seveda vrnili nazaj. Kar je pri tem zanimivo: njihovi pogledi so se spremenili. Vsi so se – tako kot mi – prej bali smrti. Spreletaval jih je srh, ko so zapuščali svoje telo. Ob doživetju obsmrtne izkušnje pa »se v svoje telo niso več želeli vrniti. Nasprotno: dogajalo se je celo, da so se temu upirali,« poroča Moody. Na drugi strani mnogi poročajo o tem, da zavest ostaja. Čeprav jim je bilo tam lepo, so se zavedali, »da morajo dokončati pomembno delo, ki so ga začeli«. Denimo dokončati študij, spraviti do kruha svoje otroke … Nekateri poudarjajo tudi moč molitve, ki jih je iztrgala iz objema smrti oziroma prehoda, čeprav »si sami tega niti niso želeli«.

V uspešnem studiu za produkcijo in distribucijo neodvisnih filmov Angel Studios, ki je na filmska platna in v naše dnevne sobe prinesel serijo Izbrani (Chosen) in film Zvok svobode (Sound of Freedom), so pripravili tudi dokumentarni film o obsmrtnih izkušnjah z naslovom Po smrti (After Death).

V filmu nastopa kopica različnih ljudi, ki opisujejo svoje obsmrtne izkušnje. Tako spoznamo zgodbo nekdanjega letalskega inštruktorja, ki je leta 1969 preživel grozljivo letalsko nesrečo. Ob tem dogodku se spominja, kako se je njegov duh ločil od telesa, ko je lebdel nad prizoriščem nesreče. Nato slišimo pričevanje profesorja, ki je leta 1985 potreboval nujno medicinsko pomoč v Parizu in med tem doživel, kako se je njegova duša spustila proti peklu.
Zgodb je veliko, hkrati pa je v film vključenih mnogo strokovnjakov, avtorjev in raziskovalcev, ki so se v zadnjih 40 letih ukvarjali s tem vprašanjem. Številni med njimi so tudi potrdili, da so se raziskav lotili z veliko dvoma in prepričanjem, da gre za prevare.
Ti strokovnjaki so skozi desetletja opravili na stotine pogovorov, posneli na stotine ur gradiva, izvedli konkretne znanstvene raziskave. Med vidnejšimi nastopajočimi je dr. Michael Sabom, kardiolog, ki je tudi ustanovni član Mednarodnega združenja za obsmrtne študije, v film pa so vključeni še drugi sodelavci te skupine. Gre za zdravnika, ki je še posebej izpostavil svojo skepso in celo nečimrnost, s katero se je podal v raziskave – pravzaprav se jih je lotil z namero dokazati, da gre za halucinacije pacientov ali v najslabšem primeru za njihove sanje, ki so pomešane z določenim možganskim delovanjem. Vendar je po letih raziskav, strokovnih postopkov in primerjalnih metod svoje mnenje spremenil.
Zelo znana je njegova kontrolna raziskava med pacienti z obsmrtno izkušnjo, ko je pri njih preverjal, v kolikšni meri lahko opišejo postopke njihovega oživljanja, operativnega posega in dogajanja v operacijski sobi. Od 32 pacientov jih je 26 podalo splošen opis dogajanja, 6 pacientov pa je zelo natančno opisalo, kaj je medicinsko osebje počelo, katere postopke so uporabljali, s kakšnim orodjem so delali in podobno. Ta in tudi druge raziskave so bile razlog, da je dr. Sabom postal prepričan, da so obsmrtna doživetja resnična.
K temu so veliko prispevala ravno pričevanja posameznikov, iz katerih so lahko izluščili kar nekaj skupnih točk in izkušenj, pri katerih se določene ponavljajo, določene pa so precej unikatne za vsakega posameznika.

After Death je film, ki s svojo zgodbo, predvsem pa tudi z zelo dobro posnetimi prizori, preleti, rekonstrukcijami nesreč, dogodkov in tudi dogajanja v operacijskih sobah pritegne pozornost že od samega začetka. Zgodbe so dobro prepletene z znanstvenim raziskovanjem in poskusom, kako celotni tematiki dati tudi znanstveno potrditev.
A kljub temu je, da ne bo narobe razumljeno, treba povedati, da je film predvsem sredstvo, ki lahko odpre nekatere vidike, ko razmišljamo o smrti in predvsem v velikonočnem času o večnem, nebeškem, posmrtnem življenju. To ni film, ki bi ga kristjani potrebovali kot dokaz, da nebesa obstajajo. To nam vedno znova potrjuje Sveto pismo. Film, kot je ta, pa lahko odstre nekaj vidikov na temo, ki nas tako ali drugače ne more zaobiti. Kot je rečeno ob koncu, je namreč statistično gledano smrtnost stoodstotna, ko gre za vprašanje, kako bo vsak od nas končal to zemeljsko življenje. 🙂

RESNIČNOST prehoda
Da je tematika obsmrtnega izkustva nekaj zelo resnega in oprijemljivega, nam potrjujejo tudi številne raziskave, ki so bile narejene na tem področju. O tem terminu govori strokovna literatura različnih znanosti in fenomen je pomemben ne samo za medicino, ampak tudi za splošno antropologijo, sociologijo, filozofijo ter seveda teologijo. Vsi se ukvarjajo z vprašanjem, kako razložiti fenomen prehoda iz telesnega življenja v neko novo obliko izventelesnega doživljanja duše.
Velikokrat se pri razlagi nekega fenomena opiramo na podatke, ki izhajajo predvsem iz zahodnega sveta, mogoče celo za pojave, ki se dogajajo samo na nekem področju. Pri fenomenu obsmrtnega izkustva pa je jasno, da se z njim srečujejo navadni smrtniki, ki to doživljajo, kot tudi znanstveniki, ki to preučujejo, po celem svetu. Od Japonske do Brazilije, od Poljske do Avstralije in drugod. Hkrati to ni pojav, ki bi ga poznali samo zadnjih nekaj desetletij – gotovo je zaradi napredka medicine, zaradi znanja in možnosti, kako pacienta ali ponesrečenca v različnih zdravstvenih stanjih oživljati in povrniti v življenje, teh primerov danes več. Vendar lahko v zgodovinskih zapisih odkrijemo kopico pričevanj, kjer so posamezniki že opisali podobne izkušnje. Ravno harvardska antropologinja Carol Zaledski se je ukvarjala z raziskovanjem teh izkušenj v srednjeveških časih in potrdila, kako so se določena obsmrtna videnja takratnega časa ujemala z izkustvom ljudi moderne dobe.

VPLIV na življenje
Pričevalci svojo izkušnjo jasno ločijo od halucinacij ali sanj. Drugi pa o tem niti nočejo pripovedovati, saj jih imajo ostali za malce premaknjene. A podobno so se počutile žene, ko so videle prazen grob, in kasneje učenci. Tudi naši pričevalci so postali drugačni. Dogodek jih je pretresel. Neprestano so premišljevali, kako napolniti svoje življenje. »S svojim preteklim življenjem sem bil sicer zadovoljen. Toda odkar sem umrl, si zastavljam vprašanje: ali sem vse počel, ker je pač bilo dobro, ali zato, ker je bilo dobro zame?« In podobno: »Prej sem bila stalno v naglici, zdaj pa vedno najprej premislim.«
Velika noč in prazen grob nas vabita, da tudi mi začnemo na svoje življenje gledati še z drugega zornega kota. Od končne točke nazaj. Kot pravi Sirah: »Pri vseh svojih delih misli na svoj konec, potem nikoli ne boš grešil« (7,36). Ne gre za to, da bi popolnost iskali v sebi. Naslonimo se na Kristusa, ki je naša pot, resnica in življenje. Iščimo ga v vseh ljudeh in z njegovim pogledom zrimo na svet. »Ko vas pokliče ljubezen, ji sledite, čeprav je njena pot strma in težka,« vabi Kahlil Gibran. Ta ljubezen nas večkrat tudi melje, gnete in križa. »Nato vas izroči svojemu ognju, da bi mogli postati kruh za druge.« Logika življenja je pač takšna: ko grabim in hlastam, imam zmeraj manj. Kadar podarim, množim srečo sebi in drugim. Takrat vstanem v novega človeka. Ta dinamika se odvija vsak dan tu na zemlji, prav tako pa se bo odvijala ob trenutku prehoda v večnost. Naj nas to razmišljanje odpre, da se ne bomo zbali prihahajoče starosti in smrti. Pričevalci so enotni: če je to smrt, naj kar pride. Mi se je ne bojimo! Lepo nam bo. Se pa Božje kraljestvo začne že tu in sedaj. Zaživimo torej življenje v vsej polnosti – zdaj ko smo strah pred smrtjo premagali 🙂

J. Mevec in M. Erjavec, Tema meseca. Mladinska priloga, v: Ognjišče 4 (2024), 52-56.

Mati prečista

Napisal Marko na 25. aprila 2024. Objavljeno v Marijina imena.

Človek si res ne bi mislil, da ima slovnica kaj opraviti s teologijo. In če smo natančni in iskreni, pravzaprav res nima. Razen seveda, da je treba seminarske naloge, diplomske zagovore in doktorske disertacije s področja teologije prav tako podvreči neizprosnemu lektorskemu očesu, kot je to treba storiti, ko se učena glava poglablja v kaj bolj profanega, recimo v šport ali matematiko.
Ima pa zato teologija kar precej opraviti s slovnico. Se mi zdi. Vzemimo za primer stopnjevanje pridevnikov, ki ga znotraj cerkvenih krogov, zidov in debat kar naprej uporabljamo, o čemer do sedaj sploh nisem razmišljal in sem – vsaj jaz – to doslej počel brez tehtnega razmisleka in verjetno prav tako mnogi med vami. Pa zaradi tega ni treba teči k spovedi, vsaj mislim, da ne, je pa lepo in prav – oziroma: spodobi se in pravično je –, da se zavedamo, kaj in o čem govorimo, ko pobožno molimo litanije.
Torej: stopnjevanje pridevnikov.
V milozvočnem slovenskem jeziku lahko lastnosti dveh oziroma več stvari, oseb, bitij ali pojmov med seboj primerjamo, čemur rečemo – stopnjevanje pridevnikov. Poznamo tri stopnje: osnovnik, primernik in presežnik. Z osnovnikom poimenujemo lastnosti, ki jih določena stvar, oseba, bitje ali pojem ima ali naj bi jih imela, s primernikom te lastnosti primerjamo, s presežnikom pa povemo, kdo je zmagal oziroma katera stvar, oseba, bitje ali pojem vse druge preseže v tej določeni lastnosti. In vas ne bom zdaj utrujal s podrobnostmi o obrazilih in prislovih, s pomočjo katerih običajno izvajamo stopnjevanje, saj je vse preveč izjem, ki sicer potrjujejo pravila, hkrati pa zmedejo slušatelja, ne malokrat – čeprav v našem primeru nedvomno – pa tudi predavatelja oziroma tistega, ki se je lotil predavati, pridigati in druge podučevati o neki temi. Raje bom navedel nekaj konkretnih primerov stopnjevanj, pa bo. In se bom skušal že v samem začetku smukati znotraj cerkvenih tematik, krogov in zidov. Torej:
»Mogoče si res pameten, a jaz sem pametnejši, priznam pa, da na žalost nisem najpametnejši!« Ali pa:
»Brez dvoma si pobožen in morda si celo bolj pobožen od mene, ampak naš župnik je pa najbolj pobožen človek, kar jih poznam!« Ali pa:
»Pismo je bilo dobro, a lahko bi bilo boljše, najboljše pa bi bilo, ko bi ga sploh ne bilo!« In če ta stavek zveni čudno, a vas vseeno spomni na kako vašo misel, ki se vam je pletla po glavi, ko ste odhajali od maše na Gospodov dan, ko je bilo prebrano kako škofovsko pismo, je to popolnoma nedolžno (a z moje strani, priznam, povsem namerno) naključje.
Me pa slovnični učbenik tudi poduči, da »nekaterih pridevnikov zaradi njihovega pomena ne stopnjujemo«, na primer: »mrtev«. In je seveda res. Če si mrtev, si mrtev. Ne moreš biti bolj mrtev, ali najbolj mrtev. Če nisi mrtev, si živ. In morda to stopnjevanje v drugo smer celo prenesemo, saj razumemo, da je lahko kdo bolj živ ali najbolj živ, čeprav je nekolikanj nenavadno. A če si mrtev, si mrtev. Pika.
A je s pridevnikom »čist« podobna težava. Ne more biti nekaj bolj čisto in najbolj čisto, kajti če ni čisto, je – nečisto oziroma umazano in zapackano.
Kako je torej Marija lahko prečista?
Slovenska slovnica pozna tudi dvostopenjsko stopnjevanje oziroma tako imenovani elativ, »s katerim izražamo najvišjo mero posamezne lastnosti«. Ko dlje, više, globlje, širše in bolj sploh ne gre. Ko je nekaj na primer tako lepo, da je že prelepo! Ko ne govorimo samo o svetem ali najsvetejšem, ampak o presvetem! In nalašč nisem pisal z veliko začetnico, da me ne bi preveč jemali v zobe!
Marija torej ni zgolj čista, najbolj čista oziroma najčistejša med nami, temveč prečista!
A tu nastopi težava, ki presega slovnico in teologijo in je podvržena naši slabotni človeški naravi in našemu načinu razmišljanja. Kajti kljub temu da nam je všeč, kadar je kaj prelepo in prečudovito, nam je tudi hitro oziroma prehitro preveč ali celo nezdravo, kot na primer reči, ki so presladke, preslane, prevroče ali premrzle in jim zato damo negativen predznak, potem pa sem uvrstimo tudi presveto in prečisto! Ali pa ko se nam zdi, da je prenaporno, pretežavno in prezahtevno in zato to razglasimo za nemogoče, pa sem ravno tako uvrstimo presveto in prečisto!
Bi lahko še nadaljeval, pa bodi dovolj. Da ne bo preučeno in preveč!
Naj zaključim z mislijo, da je tako v slovnici kot v teologiji dovoljeno vse, razen napak.
A če v slovnici kaj napak stopnjujemo in je vseeno dopuščeno in prav, je to stvar poezije in umetnosti. Kadar pa teološko kaj napak stopnjujemo in to vendarle ni narobe, je pa to običajno stvar svetosti. Se mi zdi.
Presojal pa bo, tako mislim, Najsvetejši. S pomočjo svoje prečiste Matere.

G. Čušin, Marijina imena, v: Ognjišče 4 (2024), 80.

Sveta Mati Božja, sveta devic devica …

Napisal Marko na 24. aprila 2024. Objavljeno v Marijina imena.

Če ste eden tistih, ki so mnenja, da so litanije dolgočasne, pomeni, da ste eden tistih, ki jim nikoli niso zares prisluhnili.
Morda ste celo eden tistih, ki si Boga predstavljajo kot upokojenega profesorja matematike, kot raztresenega bradatega starčka z že kakšnim geometrijskim likom, zataknjenim v sivolaso hipijevsko frizuro, ki dremlje, sklonjen nad zemeljsko kroglo, ki si jo je – tako za zabavo – ustvaril nekoč davno, zdaj pa zdolgočaseno bdi nad ustvarjeno floro in favno ter pazi, kdo se drži pravil in kdo ne.
V Svetem pismu resda piše, da Boga ni nikoli nihče videl (Jn 1,18), zato si ga upravičeno vsak (lahko) predstavlja po svoje, marsikaj si lahko o njem misli ter mu pripiše zdaj to, zdaj ono lastnost, kar jaz kdaj z več, drugič spet z manj tolerance potrpežljivo prenašam. A nikoli, nikakor, nikdar in pod nobenim pogojem pa Bogu ne morete reči, da je dolgočasen ali da se dolgočasi.
Ker: kar berite litanije … prisluhnite jim … molite jih …
Dopustite mi, da sem za trenutek predrzen, izzivalen in provokativen. Morda mi celo uspe, da bom duhovit. Upam si vas to prositi, ker se bo izkazalo – vsaj upam, da vam bom uspel to dokazati – da je tudi Bog izzivalen in provokativen. Predrzen torej. In duhovit.
Bog ni kot kakšen zavarovalniški agent ali bančni uslužbenec, ki te – v želji, da bi te pridobil kot stranko oziroma da bi ti kaj prodal – zasuje z enormno količino podatkov, izračunov, številk, statistik in kaj vem s čim vse, nato pa ti, ko si seveda od vsega zgoraj naštetega že zadosti utrujen, v podpis ponudi pogodbo, ki je v vseh pomembnih členih nadvse privlačna in mamljiva, v drobnem tisku, ki se ti ga zaradi že omenjene utrujenosti sploh ne da brati, pa se v malih, komaj opaznih podrobnostih skrivajo pasti in v resnici najbolj bistvene točke same pogodbe. Kar ugotoviš seveda šele, ko gre kaj narobe in vse skupaj drago in z obrestmi plačaš. Če zmoreš. Če ne, pa bankrotiraš.
O, ne. Naš Bog ni takšen.
Ko te Bog vabi v svoj objem, v svoje naročje, v svojo čredo – v Cerkev, če hočete –, ko te snubi za svojega osebnega in poslovnega partnerja, ko sede s teboj za mizo, ko položi karte na mizo, ko te želi »pridobiti za stranko in ti kaj prodati«, ti v branje in podpis ponudi pogodbo, ki te takoj, na prvih straneh in prvih členih odkrito seznani z vsemi šokantnimi in vznemirljivimi podatki, ki bi jih vsak pameten akviziter, zavarovalničar ali bankir skril v drobni tisk. Kajti – in v tem je Božja »pogodba« enaka človeški – tudi Bog je v drobni tisk skril najbolj bistvene točke. Kar ugotoviš seveda šele, ko gre kaj narobe in vidiš, da si bil že kdaj odkupljen in odrešen. In da z Njim zmoreš vse. Ker Bog ne pozna bankrota.
Ker: kar berite litanije … prisluhnite jim … molite jih …
Sveta Mati Božja – dobro, to razumemo. Hočem reči, vemo, kaj pomeni. Ali je to res in ali to res verjamemo, je pa že nekaj drugega.
A takoj zatem, tako rekoč v isti sapi: Sveta devic Devica?! Čakaj malo! Ljubi Bog v nebesih! Zdaj se pa odloči, ker oboje ne gre. Nobena ženska ne more biti hkrati in mati in devica!
A Marija ni »nobena ženska«, čeprav je seveda – ženska. In ženske – to poročeni možje še predobro vemo – zmorejo marsikaj. Tudi – in morda celo predvsem – nepredstavljivo in (na videz) nezdružljivo. Za svojo ženo lahko rečem, da je kljub temu, da je mati šestim otrokom, ohranila nedolžnost. Celo deviškost. Seveda zgolj v duhovnem smislu. In morda zgolj v mojih očeh.
Marija pa je – od svojega prvega trenutka, že od svojega spočetja – v »Božjih očeh«. Čisto dobesedno.
In če zmorejo moje nepopolne človeške oči ohranjati ženino deviškost, potem lahko mirno verjamete in zaupate, da Božji pogled zmore neprimerno več. Ne zgolj v duhovnem, ampak tudi v čisto dobesednem fizičnem in fizikalnem smislu.
Dvom oziroma dvoumnost je pomemben, duhovit člen pogodbe. Svetost pa je v drobnem tisku.

G. Čušin, Marijina imena, v: Ognjišče 2 (2024), 84.

Šopek zvončkov

Napisal Marko na 23. aprila 2024. Objavljeno v zgodbe.

Spet jo je sililo na kašelj. Sunkovito se je vzdignila in med napadom kašlja tipala za domačo haljo. V sobi tega dne ni bilo posebno toplo. Napad je minil. Prijela se je za prsi in nekaj časa sunkovito lovila sapo. Zadnja leta ji je nagajal bronhitis.
Pogled se ji je sprehodil po sobici Doma za starejše občane. Že deset let je bivala tukaj. Svojcev, razen dveh nečakov, ni imela. Ta dva pa sta se tako ali tako spomnila nanjo samo takrat, kadar sta potrebovala denar. Zavzdihnila je, njen pogled se je ustavil na Zveličarjevi sliki in uvelih rožah pred njo.
Pogled na uvele rože jo je pretresel. Cvetje je bilo njeno veliko veselje, delček narave, Božjega stvarstva. Zaradi let ni mogla več hoditi na sprehod. »Ko bi vsaj prišla do svežih rožic!« je zahrepenela.
Potem ji pogled zaplaval do lastne podobe izpred petdesetih let, ki je kazala samozavestno, nasmejano žensko v uniformi bolniške sestre. In spomnila se je množice umirajočih, ki jih je spremljala in jim lajšala zadnjo uro. Koliko žrtvovanja, koliko razdajanja, da je za lastno družino zmanjkovalo časa! Svoje življenje je posvetila skrbi za bolnike.
Spet je pogledala sliko Zveličarja: »Saj ne tožim, ljubi Jezus, ampak samota je včasih tako huda. Kako dolge so te ure do večerje!« In privrele so ji solze v oči.
Plaho trkanje jo je zdramilo iz žalostnih misli. »Naprej!« je rekla presenečeno, saj ni pričakovala obiskov. Vrata so se počasi odprla in prikazala se je svetlolasa kuštrava glavica. Spoznala je Mašo, vnukinjo gospe, ki je prišla v Dom pred nedavnim. Dekletce je vljudno pozdravilo.
»Kar naprej, Maša!« je rekla in si z naglo kretnjo obrisala solze. Proti njej se je stegnila dekličina ročica, v kateri je stiskala šopek zvončkov med temnim zelenjem bršljana.
»Joj, kako lepo!« je vzhičeno vzkliknila in segla po sveže nabranih rožicah.
»Ko smo prihajali sem, smo jih nabrali ob potoku in spomnili smo se tudi na vas,« je rekla deklica veselo, ko je videla, kako stari gospe žarijo oči.
»Ja, hvala ti, Maša, tisočkrat hvala. Ne veš, kako rada imam rožice. Vidiš, tiste pod ono sliko so popolnoma ovenele, takoj jih bom zamenjala s tem lepim šopkom, ki si mi ga ti prinesla.«
»Gospa, babica vas pozdravlja, jaz pa moram hitro iti,« se je poslovila deklica.
Zazdelo se ji je, da je v sobo posijalo sonce. Vstala je in zamenjala rože. »Ljubi Bog, vem, da si to prijazno deklico s šopkom zvončkov poslal ti!« je zašepetala.
Ko je legla nazaj v posteljo, je njen pogled zadovoljno počival na šopku zvončkov pred Zveličarjevo sliko.
Zvone
Bila je naša »babika«
Življenje daje in jemlje. Meni je vzelo prijateljico in sosedo. Užili sva dosti lepih skupnih dni, pomladi, poletij, jeseni in zim. Vezalo naju je iskreno prijateljstvo.
Včasih mi pogled otožno uide na sosednji vrt, kjer je še pred kratkim stala njena hiška. Zdaj je tam zelena trava in parkirišče, a moja soseda je v nebesih, v svojem večnem domu, kamor si je zmerom želela.
Pravzaprav smo se v ta kraj priselili nekako ob istem času. Obe sva kupili manjši hiši. Mi smo bili mlada družina z dvema otrokoma, onadva starejši par brez otrok.
Pričelo se je dolgoletno prijateljstvo in moja otroka sta ju preimenovala v dedka in babiko. Naše babice so bile daleč, ta pa je bila tukaj, prijazna in blizu. Postala jima je babika za vsak dan in vsako uro, kadar sta jo potrebovala. Prišli so dnevi, ko sta bila otroka sama, in naša ljubljena babika je ob slabem vremenu zunaj pazila, da v naši hiši ni ugasnila peč. Z dedkom sta otrokoma pripovedovala zgodbe in večkrat naluščila polno košaro koruze za našega pujska. Delala sem v tovarni, pogosto tudi cele noči, tako zahtevne nadure, in sem bila hvaležna za njeno skrb. Otroka pa sta ji to poplačevala predvsem z ljubeznijo.
Življenje je teklo dalje in oba sta se veselila sprememb v naših domovih. Onadva sta hiško lepo uredila, midva z možem pa sva pričela graditi novo.
Imela sem zelo malo časa, a včasih sva le šli skupaj na sprehod do bližnjega gozda. Pogovarjali sva se o vsem mogočem, najraje pa o knjigah. Gospa soseda je bila naročena na verski tisk, kupovala je Mohorjeve knjige in bila prijateljica Radia Ognjišče. Bila je zgledna kristjanka. Nekoč je prišla v našo župnijo Marija Romarica in moja soseda je vso noč molila v cerkvi in jo čakala. S hčerko sva se po njenem ljubeznivem vabilu pridružili vernikom v cerkvi v zgodnjem jutru.
Reka življenja teče dalje in se ne ustavi niti za minuto. Minejo lepi dnevi, pride čas, poln skrbi, in obratno. Moja soseda je postala vdova, moja otroka sta bila že kar samostojna, najino prijateljstvo pa se je krepilo. Če se nisva videli nekaj dni, sva se po navadi objeli in poljubili. Počasi se je starala. K sebi je vzela nečakinjo, ki si je na dvorišču zgradila nov dom. Dobila je krasne vnuke, ki jih je ljubila. Nekoč, ko je morala v bolnišnico, so jo tam obiskali. Ona se je potem pohvalila: »Prišli so moji vnuki in nikomur nisem rekla, da niso moji ta pravi. Saj zame so res moji, kajti poslal mi jih je Bog, ker nisem mogla postati mati.« In potem se je smejala.
Danes jo v mislih pogosto vidim, kako izčrpana od bolezni boža svojo odejo. Njeni prsti nemirno drsijo po svetlem blagu in govorijo o bolečinah. Na mizi je pogosto bel prt s svečko, križem in rožnim vencem. Ne zmore več poti v cerkev in pričakuje duhovnika. Njeno lepo čisto srce pa moli, moli.
Nekega lepega dne me je presenetila z darilom. Dala mi je knjigo Lepote slovenskih cerkva. Vedela je, da sem v njej zmeraj rada poiskala domačo cerkev, oltar moje mladosti. Vedela je, da po toliko letih še zmeraj nosim v srcu domotožje po pohorskih gozdovih in se nisem nikoli prav vživela v tole ravnino, kjer prebivam.
Malo pred smrtjo sem jo prosila, naj mi podari kakšno svojo fotografijo. Imela jih je več. Ozrla se je v podobo prelepe deklice s temnimi kitami, sedeče ob drevesu. Toda jaz sem raje izbrala drugo, takšno, ki so jo izklesala leta, preprosto, starejšo, kakršno sem poznala.
Nekega dne sva se dolgo pogovarjali. Ko sem odhajala, je vstala iz postelje in me pospremila do vrat. Poljubili sva se in objeli in ni me želela izpustiti. Nisem se zavedala, da je bilo to slovo. Kmalu zatem je umrla. Kar zaspala je.
Hvaležna sem ji za vso ljubeznivost in iskreno prijateljstvo. Bila je naša babika. Skozi neviden zid, ki naju loči, bi ji rada zaklicala: »Še enkrat bi bila vaša soseda!«

A. Protner, (zgodbe), v: Ognjišče 4 (2024), 82-83.

Pot za srečo otrok

Napisal Marko na 22. aprila 2024. Objavljeno v Obrazi dobrote.

Dobrodelno okrog Slovenije 2024

Kolesarji bodo tudi letos zavrteli pedale okoli Slovenije za dober namen ter s skupnimi močmi zbirali sredstva za nakup koles za otroke iz socialno ogroženih družin. Dobrodelno okrog Slovenije – DOS je največji vseslovenski humanitarni kolesarski dogodek, ko se s cestnimi kolesi prekolesari traso okrog celotne Slovenije v skupni razdalji 1.225 kilometrov. Zbiranje sredstev s sloganom »Pot za srečo otrok« bo tudi letos koordinirala Slovenska karitas.
V letošnjem letu predstavljamo na teh straneh različne projekte in akcije, ki jih vodi ali koordinira Slovenska karitas. S tokratnim vstopom v pomladne mesece, ko se prebudi tudi rekreativna žilica, predstavljamo dokaj novo humanitarno akcijo. Nekaj več informacij o njej lahko izveste v sosednjem okvirčku, sam pa sem se po izkušnjo iz prve roke odpravil na pogovor k Matiju Guselu, ki je bil lansko leto eden od prostovoljcev na tem krogu okrog Slovenije.

– Matija, hvala za tvoj čas in pripravljenost, da spregovoriš o lanski akciji DOS. Kako si izvedel za to akcijo in kako si se sploh pridružil prostovoljcem Karitas?
Moja pot v prostovoljstvo je vodila preko sodelovanja z YoungCaritas Maribor. Z njimi sem šel tudi na prireditev Klic dobrote in tam sem spoznal koordinatorja slovenske YoungCaritas Luka Ovna. Sodelovanje z mladimi je postajalo čedalje pogostejše – sodeloval sem pri obnovi njihovega centra na Poljanski cesti, nakar me je povabil še k pomoči pri izvedbi projekta Dobrodelno okoli Slovenije.

– Kaj si takrat vedel o akciji DOS?
Na začetku nisem vedel nič in tudi informacij je bilo bolj malo. Se mi je pa projekt zdel zelo zanimiv, in ker sem ravno v lanskem letu ponavljal študijski letnik, sem imel na voljo kar nekaj časa, ki sem ga lahko tudi na tak način koristno preživel.
Na začetku smo se pogovarjali, ali bi sodeloval v promocijski ekipi, ki izvaja predvsem naloge na področju organizacije in promocije akcije, ali bi se priključil spremljevalni ekipi. Po zapolnitvi mest v promocijski ekipi sem pristal v spremljevalni ekipi. Na začetku sem bil kar malce vznemirjen, saj nisem vedel, kaj pričakovati. Celotna akcija je zahtevna in iz izkušenj prejšnjih let se je pokazalo, da se lahko na tako dolgih in težkih preizkušnjah medsebojni odnosi v določeni meri zapletejo.
Vseeno sem šel v lansko akcijo z nasmehom na obrazu, ki pa je tik pred začetkom spet malo splahnel, saj sem bil premeščen v prvo spremljevalno vozilo. Po prvih načrtih naj bi bil v drugem spremljevalnem vozilu, za kolesarji, potem pa se je to spremenilo. Moje delo je bilo spremljanje ekipe z avtomobilom, hkrati pa tudi navigiranje po trasi vožnje. Priznam, ker te trase nisem tako dobro poznal, je bilo veliko improvizacije med zemljevidi, GPS-navigacijo, ozkimi ulicami, enosmernimi cestami … Bilo pa je to gotovo izjemnih pet dni.

– Kako bi opisal, kaj je DOS in kako poteka?
Ekipa kolesarjev se zbere v Novem mestu in se podajo na petdnevno pot okoli Slovenije ter opravijo nekaj več kot 1.200 kilometrov. Na poti jih spremljajo spremljevalne ekipe, za nastanitev, komunikacijo z drugimi udeleženci in podporniki akcije pa skrbi promocijska ekipa. Na vsakem štartu, ob poti in koncu posamezne trase se srečamo z ljudmi, župani ali drugimi predstavniki lokalnih skupnosti in seveda prostovoljci lokalnih Karitas.
Sicer je pa cilj vsakoletne akcije ta, da se otrokom iz socialno ogroženih družin preda kolesa in se javnost povabi, da sodelujejo pri akciji zbiranja sredstev za nakup koles. Ob tem kolesarjenju ekipa na več točkah po Sloveniji tudi preda kolesa določenim družinam.
Cilj torej ni, da bi se kolesarji imeli fajn kar tako in da bi šlo za rekreativno, športno in trening prireditev, ampak je cilj in pomen tega kolesarjenja v ozaveščenju glede potreb tudi na področju športnih aktivnosti in koles.

– Kako pa si na akcijo DOS gledal po enem tednu?
Akcija je odlična promocija kolesarstva, gibanja in navduševanja za šport tudi tistih otrok, ki prihajajo iz socialno ogroženih družin in si ne morejo privoščiti koles. Hkrati bi rekel, da je celotna akcija še premalo znana, zato tudi podpiram prizadevanje organizatorjev in Karitas, da se o tem čim več govori. Gre za edinstveno izkušnjo in ne vem, s čim bi to sploh lahko primerjal. Na koncu se tudi zdi, da smo udeleženci akcije, ki smo v podpornih ekipah, mogoče celo bolj utrujeni kot sami kolesarji, ki se osredotočajo res samo na kolesarjenje.

– Kakšen je utrip med ekipo, obiskovalci in kolesarji?
Na postojankah je bilo vedno dobro poskrbljeno za druženje in ljudje so se radi odzvali ter prišli na ta dogodek. Zame osebno so bile vse postojanke priložnost za počitek od vožnje, za druženje z ljudmi, tako da sem lahko dobil nekaj vtisov, kako so ljudje, ki smo jih srečevali, podpirali to akcijo. Ob tem je gotovo dobro omeniti, da je Slovenija v dobrem kolesarskem vzdušju, veliko ljudi rado kolesari, še več jih spremlja uspehe slovenskih kolesarjev, in zato se tudi pozna res velika naklonjenost kolesarskemu udejstvovanju.
Kot Mariborčanu, živečemu v mestu, mi je bilo zelo všeč videti ta različen utrip po Sloveniji, spregovoriti kaj z Idrijčani, Kobaridci, Blejci, Brežičani, Koprčani … In videti nasmejane obraze otrok, ko so lahko prevzeli svoja nova kolesa.

– Kako je s pripravami za letošnji DOS?
Sem že v stikih z Luko in vem, da se stvari že dobro pripravljajo, a verjetno si letos ne bom mogel vzeti vseh pet dni za spremstvo, prav zaradi študija. Gotovo pa bom ekipo spremljal vsaj dan ali dva, mogoče bom zraven tudi v Portorožu, kjer je treba pripraviti vse za nastanitev ekipe in večerjo. V letošnjem letu se je zgodil tudi premik termina iz prvega v drugi teden maja, tako da DOS poteka med 7. in 11. majem. Če pa bi imel dovolj časa, bi se gotovo udeležil in pomagal na akciji vseh pet dni, saj je to res za cel koš doživetij.

M. Erjavec, Obrazi dobrote, v: Ognjišče 4 (2024), 34-35.

PRIDRUŽITE SE NAM NA DOS – DOBRODELNO OKROG SLOVENIJE

V pomladnem soncu bo že petič potekala srčna dobrodelna iniciativa, ki bo združila slovensko kolesarsko skupnost in vse dobre ljudi z namenom prinašanja veselja tistim, ki jim življenje ni namenilo lahkih poti. Dobrodelno Okrog Slovenije je več kot le kolesarski dogodek; je misija, ki pelje kolesa tja, kjer so najbolj potrebna: v življenje socialno ogroženih otrok. Pot pa bo tudi srečevanje s prostovoljci in sodelavci Karitas.

Potujte z nami od 7. do 11. maja 2024, skozi pet etap čudovite Slovenije:
1. dan: Iz srca Dolenjske do obalnega bisera Portoroža
2. dan: Obmorski utrip zamenjajte za skrivnostni svet kobariške zgodovine
3. dan: Iz doline Soče v objem Šaleške doline
4. dan: Od Velenja do prekmurskih ravnic
5. dan: Zaključek kroga: od goričkih vinogradov nazaj v Novo mesto

Vsaka etapa je zgodba zase, polna lepot in izzivov, in prav vsakdo lahko postane del te zgodbe. Ne glede na to, ali ste izkušen kolesar ali le ljubitelj svežega zraka in dobre družbe, vas vabimo, da se nam pridružite za etapo, del poti ali pa nas podprete s svojim prispevkom.

Kako lahko pomagate?
+ Zavrtite pedala z nami: Izberite etapo ali del poti in postanite del kolesarske karavane.
+ Prispevajte z donacijo: Pošljite SMS s ključno besedo ZAKOLO5 na 1919 ali izberite svoj način darovanja na naši spletni strani.
+ Delite zgodbo: Pomagajte nam širiti glas o DOS-u med prijatelji in po spletu.

Vsak prispevek, velik ali majhen, vodi nas in naše kolesarje bližje cilju: zbiranju sredstev za nakup koles, ki bodo otrokom prinesla ne le sredstvo za prevoz, ampak tudi nešteto nepozabnih avantur.

Zmaga Kumer (1924–2008)

Napisal Marko na 22. aprila 2024. Objavljeno v Obletnica meseca.

»Slovenci smo narod pevcev in vsi narodni običaji so prepleteni s pesmijo, pa če pogledamo tiste, ki spremljajo odločilne dogodke osebnega življenja, ali one, ki so v zvezi s koledarskimi prazniki vseh vrst, ne glede na vse druge priložnosti, ko se pesem še lahko oglasi. Prav nemogoče je govoriti o slovenskih ljudskih običajih, ne da bi omenjali pesmi. Enako pa tudi pesmim ne moremo odmisliti njih življenjskega okvira in jih obravnavati kot poseben pojav zunaj prostora in časa, zgolj kot predmet za učene raziskave. Nosilec pesmi je vendar človek, zato je tudi pesem po svoje nekaj živega.« Tako je o naši ljudski pesmi zapisala etnomuzikologinja Zmaga Kumer v svoji monografiji Pesem slovenske dežele (Obzorja, Maribor 1975), v kateri z izbranimi primeri iz vseh pokrajin in vseh vrst pesmi predstavi slovensko pesemsko izročilo.

»ZA ŠOLO TE JE ŠKODA!«
Luč sveta je zagledala na jurjevo, 24. aprila 1924. »Rojena sem Ribničanka, po mami, oče je prišel kot uradnik v Ribnico in tam je spoznal mamo, ki je bila učiteljica.« Poklic staršev je vplival na poznejše življenje hčerke edinke. Osnovno šolo je naredila v Ribnici, gimnazijo pa v Celju, kamor je bil prestavljen oče. »To so bila najlepša leta moje mladosti.« Po nemški zasedbi Celja jim je uspelo priti domov, v Ribnico, in tam je preživela huda vojna leta. Jeseni 1945 so prišli v Ljubljano, kjer je Zmaga študirala slavistiko in leta 1948 diplomirala. Njen cilj je bil poučevanje slovenščine na gimnaziji. Že od otroških let je imela veselje do glasbe, zato je ni hotela povsem opustiti. Profesor Marijan Lipovšek ji je svetoval, naj se vpiše na folkloristiko, sekcijo za glasbeno narodopisje, ki jo je ustanovil in vodil France Marolt (1891–1951).
Ribnica, rojstni kraj Zmage Kumer. – Zgodnje otroštvo, na desni Zmagina mama. – Cvetna nedelja, motiv iz knjige Pesem slovenske dežele. – France Marolt jo je pritegnil s folkloristiko.
Zaznal je njen talent in po nekaj predavanjih jo je vprašal, kaj namerava po končanem študiju. Odgovorila mu je, da bo profesorica na srednji šoli. »Za šolo te je škoda,« je dejal. »Pri meni je ravno mesto prazno, premisli, če hočeš ostati tukaj.« Službo je nastopila 1. februarja 1949, jo takoj vzljubila in v njej vztrajala do upokojitve (1988), pa tudi potem se ni mogla ločiti od svojega ljubljenega Glasbenonarodopisnega inštituta. »Svoje delo je vedno doživljala in sprejemala kot poklicanost in zato tudi kot poklic, ki ji je bil dan in ga je opravljala z največjim veseljem in entuziazmom,« je zapisal njen sodelavec Marko Terseglav. Posvečala se je vsem področjem etnomuzikologije, njena prva ljubezen pa so vedno bile pripovedne pesmi. Po diplomi na Glasbeni akademiji (1952) je z disertacijo Slovenske priredbe srednjeveške božične pesmi Puer natus in Betlehem je leta 1955 doktorirala. Kot znanstvena svetnica je z veseljem nadaljevala svoje raziskovanje slovenskega pesemskega izročila. Ljudska pesem je bila zanjo »odsev nepokvarjene duševne pokrajine preprostih ljudi«.

DOLGA POLICA NJENIH KNJIG
Sad njenega marljivega in vztrajnega dela je 35 knjig in okrog 450 naslovov strokovnih zapisov v slovenščini in nemščini. Februarja 2016 so v Muzeju v Ribnici odprli njeno spominsko sobo; stalno razstavo dopolnjuje publikacija Podobe ustvarjalnosti dr. Zmage Kumer, v kateri je njena sodelavka dr. Marija Klobčar sistematično predstavila njena najpomembnejša dela. Tukaj navajamo le nekatera. Svojo pripadnost Ribniški dolini, kjer ji je tekla zibelka, je izpovedala s knjigo Ljudska glasba med rešetarji in lončarji v Ribniški dolini (1969). Na njeno pobudo je pri Slovenski matici zaživela zbirka Slovenske ljudske pesmi, znanstveno-kritična izdaja vseh doslej znanih slovenskih ljudskih pesmi z napevi, ki naj bi nadgradila Štrekljevo zbirko, toda doslej so izšle šele štiri knjige pripovednih pesmi. Koroška je bila njena druga domovina in poskrbela je za izdajo zbirke Ljudske pesmi Koroške (1986–1998), ki obsega pet knjig (za vsako dolino).
Glasbenonarodopisni institutv Ljubljani. – Za delovno mizo doma. S skladateljem Urošem Krekom. – Zoisova nagrajenka, l. 1998.
Celovit pregled slovenske ljudske pesemske dediščine podajata obsežni knjigi Pesem slovenske dežele (1975) in Slovenska ljudska pesem (2002). Po uradni upokojitvi se je posvečala obravnavi posamičnih zvrsti ljudskih pesmi. V predgovoru svoje knjige Čez polje pa svetinja gre (Celjska Mohorjeva družba, 1994), ki vsebuje nabožne pripovedne pesmi, je zapisala: »Slovenija je bogata dežela … Naše bogastvo je tudi ljudsko izročilo, ki mu je krščanstvo vtisnilo tako izrazit pečat, da ga ni mogoče prezreti. Ne samo, da je naša zemlja posejana s cerkvicami kakor nobena druga na svetu, tudi našega pesemskega izročila si ne moremo misliti brez nabožnih pesmi.« Pripravila je tudi pesmarici slovenskih ljudskih pesmi: Eno si zapojmo (1995) in Še en si zapojmo (1999). Na podlagi gradiva, zbranega na terenu, je nastalo njeno delo Slovenska ljudska glasbila in godci (1972), dopolnjena izdaja pa z naslovom Ljudska glasbila in godci na Slovenskem (1983).

SPOŠTOVANA DOMA IN V SVETU
Svojo ljubezen do zaklada ljudskega izročila je hotela posredovati mlademu rodu tudi s pedagoškim delom. Dolga leta (1953–1989) je predavala na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, nekaj let tudi na Akademiji za glasbo. Za svoje učence je sestavila učbenika: Uvod v glasbeno narodopisje (1968) in Etnomuzikologija (1977, 1988). Kot gostujoča predavateljica je bila povabljena na tuje univerze. Sodelovala je z najpomembnejšimi raziskovalci ljudske pesmi drugih narodov na strokovnih srečanjih ali kot članica različnih odborov. »Nikdar nismo imeli občutka, da smo iz malega naroda, temveč smo bili popolnoma enakopravni.« Skoraj tretjino svojih del je izdala tudi v tujini, kjer je bilo njeno raziskovalno delo zelo cenjeno, o čemer priča Herderjeva nagrada, ki jo je prejela leta 1992. Doma je bila leta 1998 za življenjsko delo nagrajena z Zoisovo nagrado, v okviru stroke pa z Murkovim priznanjem (1989) in Štrekljevo nagrado (2003). Pri svojem delu je bila v živem stiku z ljudmi. »V svojem poklicu ne bi imela uspeha, če se ne bi znala približati ljudem.« Na teren je prvič odšla leta 1952 kot vajenka s Tončko Maroltovo, in sicer v Vipavsko dolino in na Tolminsko. Poznali so jo v neštetih vaseh na vsem ozemlju, kjer je doma slovenski jezik. Poznali so jo tudi po radijski oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi, katere namen je bil poslušalcem predstaviti zaklad ljudskega izročila. Njen začetek sega v sredino šestdesetih let in je bila ena najbolj poslušanih oddaj na ljubljanskem radiu.

Folklorna skupina France Marolt. – Tri od 35 Zmaginih knjig.Po upokojitvi (1988) si je za bivališče izbrala Dom počitka v Gornjem Gradu, vendar je še ustvarjala: prevajala je za mednarodno revijo Communio in za Karmel v Sori. V mislih se je pogosto vračala v rodno Ribnico, do odhoda na rajske poljane 27. decembra 2008. Njen nekdanji sodelavec Mirko Ramovš je zapisal: »Spominjamo se je kot velike žene, katere življenje so zaznamovale globoka vera, dobrodelnost in neizmerna predanost domovini.«

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2024), 40-41.

Sv. Jurij s sulico in zmajem

Napisal Marko na 21. aprila 2024. Objavljeno v Ljudski svetniki - zavetniki ....

POGUMNI VOJŠČAK IN VÉLIKI MUČENEC
Sv. Jurij se je rodil v 3. stoletju v Kapadokiji, umrl pa v času preganjanja kristjanov, domnevno leta 303 ali 305. Svetnikov življenjepis je ovit v številne legende, jedro sporočila pa ostaja njegov pogum v boju zoper zlo. Kot rimski vojaški častnik je pred oblastnikom neustrašno izpovedal krščansko vero in sprejel mučeniško smrt. Postal je simbol zmage krščanstva nad poganstvom, dobrega nad zlim. Spada med najbolj češčene svetnike krščanskega sveta. Več dežel in mest ga je izbralo za svojega zavetnika.
Sv. Jurij, ok. 1380, proštijska c. sv. Jurija, Ptuj. – Goriška delavnica (breška skupina): Sv. Jurij v boju z zmajem, ok. 1410–1420, p. c. sv. Lenarta, Breg pri Preddvoru. – Slikar iz delavnice mojstra Friderika Beljaškega: Sv. Jurij v boju z zmajem, ok. 1430, p. c. sv. Kancijana, Selo pri Žirovnici. – Beneški mojster: Sv. Jurij v boju z zmajem, slika na stropu iz 1626, ž. c. sv. Jurija, Piran.

SULICA, MEČ IN ZMAJ KOT PREPOZNAVNA ZNAMENJA
Sv. Jurija prepoznamo po bojevniški opravi in opremi. Običajno nosi oklep, pogosto tudi šlem, včasih ima pred seboj ščit, v rokah pa praviloma drži sulico, ki jo zabada v zmaja (izjemoma v kačo), redkeje meč, s katerim pošasti seka glavo. Tu pa tam ima na sulici obešeno belo zastavo z rdečim križem ali pa je ta naslikan na ščitu.
Svetnik je prikazan bodisi stoječ bodisi kot jezdec na belem konju. Največkrat je upodobljen v boju z zmajem v pokrajini, kjer vidimo v daljavi mesto, ki ga je zmaj ogrožal in terjal od njega krvni davek, zunaj mestnega obzidja na pečini klečečo princeso Marjetico, ki jo je žreb določil za žrtev, v ozadju pa včasih še kralja in kraljico, ki trepetata za svojo hčer. Jurij je pošast premagal in pokončal, rešil princeso in meščane in si za nagrado izgovoril, da so se vsi dali krstiti. Kot prototip krščanskega bojevnika in ideal viteških kreposti je v srednjem veku postal patron plemstva in viteških redov.
Poleg boja z zmajem pripovedni cikli najpogosteje kažejo prizore Jurijevega mučeništva, ki se začenja s priznanjem vere pred cesarjem in padcem malikov ob njegovem vstopu v Apolonov tempelj, nadaljuje pa z vrsto mučenj, od stiskanja s kamnito klado, žganja z baklami in drugih grozodejstev do obglavljenja. Prizori čudežev so redki.
Svetnik se rad uvršča v družbo svetih vojščakov, zanimivo ikonografsko vzporednico pa ima v nadangelu Mihaelu, ki prav tako prebada zmaja. Od konca 14. stoletja ga srečujemo v skupini štirinajstih priprošnjikov v sili. Kot vitez nastopa tudi ob Mariji, zlasti kot branitelj (defensor) Brezmadežne.
Martino Altomonte: Sv. Jurij v boju z zmajem, 1715, križniška c. Marije Pomočnice, Ljubljana. – Angelo de Coster: Čudež sv. Jurija, 1705–1706, ž. c. sv. Jurija, Piran. – Giuglio Quaglio: Sv. Jurij v Apolonovem svetišču povzroči padec malikov, 1721–1723, stolna cerkev sv. Miklavža, Ljubljana. – Giuglio Quaglio: Mučeniška smrt sv. Jurija, 1721–1723, stolna cerkev sv. Miklavža, Ljubljana.

SV. JURIJ NA SLOVENSKEM
Osebe z imenom svetnika so na slovenskem ozemlju izpričane že od 9. stoletja naprej. Patrocinij sv. Jurija spada med najzgodnejše, saj ga srečamo že pri najstarejših pražupnijah, ustanovljenih med letoma 955 in 1050. Svetniku je posvečenih kar 72 cerkva, od tega 37 župnijskih. Zelo številne so tudi njegove upodobitve: od srednjeveških fresk in kipov do novoveških pa tudi modernih likovnih stvaritev. Med baročnimi umetninami izstopajo dela priznanih domačih in evropskih mojstrov. S sv. Jurijem so posebej povezana mesta Ptuj, Ljubljana in Piran, ki so si ga izbrala za zavetnika.

SV. JURIJ SLIKARJA FORTUNATA BERGANTA
Fortunat Bergant (1721–1769), doma iz Mekinj pri Kamniku, spada med najvidnejše baročne slikarje na Slovenskem. Po svojem prepoznavnem slogu z izrazito domačnostno noto velja za najbolj našega – slovenskega.
Sliko sv. Jurija za župnijsko cerkev v Mozirju je ustvaril leta 1763. Svetnika v svetlečem kovinskem oklepu in z vihrajočim rdečim ogrinjalom je upodobil v trenutku, ko se je njegov s črnimi pegami posut bel konj v naskoku vzpel, on pa je s sulico silovito zamahnil proti grozo zbujajočemu zmaju, da bi ga zabodel. Dogajanje spremlja v ozadju klečeča princesa Marjetica, ki naj bi bila pošasti žrtvovana, za njo se dviga ogroženo mesto, obzorje pa zapirajo gore. Osvoboditve princese in meščanov izpod zmajevega jarma in iz njegovih krempljev se na nebu veselijo razigrani angelci; zgornji je hkrati tudi prostorsko odrivalo, globino prizorišča pa poleg barvne perspektive ustvarja tudi scenska razporeditev glavnih akterjev.
Martino Altomonte: Marija z Jezusom in sv. Jurijem iz križniške kapele v Veliki Nedelji, 1727, Pokrajinski muzej Ptuj Ormož. – Sv. Jurij v boju z zmajem (s fresko Franca Jelovška v ozadju), sredina 18. stol., ž. c. sv. Jurija, Šenčur. – Matej Langus: Sv. Jurij v boju z zmajem, 1845, ž. c. sv. Jurija, Šturje. – Fortunat Bergant, sv. Jurij, 1763, ž. c. sv. Jurija, Mozirje.

Bergant se je pri snovanju kompozicije oprl na znamenito sliko Martina Altomonteja, pomembnega predstavnika avstrijskega baroka, ki krasi ljubljansko cerkev nemškega viteškega reda. Vzorec je seveda ustvarjalno predelal v svojem slogu, ki je še posebej prepoznaven po značilnih ostro zalomljenih gubah draperije.

JURJEVO – ZMAGA POMLADI NAD ZIMO
Ime Jurij s pomenom »poljedelec, kmetovalec« povezuje svetnika s kmetom in njegovimi opravili. Z jurjevim pomlad zmaga nad zimo, narava dodobra oživi in ozeleni. Ta vidik svetnikovega godu se odraža zlasti v ljudski umetnosti in običajih (Zeleni Jurij), predstavlja pa tudi duhovno spodbudo našemu prizadevanju za zmago dobrega.

dr. A. Lavrič, Ljudski svetniki … zavetniki in priprošnjiki, v: Ognjišče (2024) 4, str. 98.

Invazivka

Napisal Marko na 20. aprila 2024. Objavljeno v MP gorčično zrno.

Narava je čudovita, skrivnostna, vsak dan drugačna. Ko jo opazujem, v njej vidim Boga. Vera je v naravi in narava v veri. V vsakem od nas je zasajeno tako gorčično zrno. Pojdite ven, ozrite se okoli sebe in boste videli …

»Sejalec je šel sejat« (Mt 13,3). Njegova dlan se ljubeznivo dotakne vsakega semena. Nato pusti, da gredo semena v svet. Vsako seme ima svoje življenje in svoj čas rasti. Nekatere nosi voda, druge veter. Ko so semena svobodna, lahko vsakdo ukrade Dobro in ga pribije na križ. Takrat zraste invazivka.

Ne veš, kdaj je prišla …
… a zdaj je tu. Neutrudno se razrašča po tvojem vrtu in izpodriva vse rastline, ki bi prav tako želele zacveteti. Veliko različnih invazivnih rastlin poznamo. Imenujejo se napuh, lakomnost, nevoščljivost, požrešnost, jeza, lenoba in nečistost. Nekatere poženejo hitro, druge se dlje časa skrivajo pod zemljo. Invazivke imajo rade kaos, zato najpogosteje zrastejo na odvrženi zemlji.

Odvržena zemlja …
… je nevarna. V njej se namreč pogosto skrivajo koščki invazivnih rastlin. Ni nujno, da so to semena. Pri nekaterih invazivkah je dovolj že delček korenike. »V sebi torej odkrivam tole postavo: kadar hočem delati dobro, se mi ponuja zlo« (Rim 7,21). Zlo se rado naseli v tiste spomine, ki bi jih najraje pozabil. Odvržena zemlja je za to idealna: lahko bi bila rodovitna, pa ni. Ko so gradili nove ceste, je ta zemlja naenkrat postala odveč. Prepeljali so jo na drug kraj in tam zavrgli, ne vedoč, da so v zemlji ostali koščki. Ni čudno, da ti Jezus ves čas šepeta: »Poberi koščke, ki so ostali, da se kaj ne izgubi« (prim. Jn 6,12). Prepozno. Drobec omahovanja in malo neodločnosti je dovolj, da na novem kraju že poženejo nove invazivne rastline.

Prazen prostor
Če tvojega srca ne zapolnjuje Ljubezen, ga bo hitro naselila invazivka. Zanjo je značilen egoizem, samozadostnost in želja po pozornosti. Invazivna rastlina ima sposobnost hitre rasti. Pomembna je le ona: da preko korenin dobi čim več vode in mineralov. Svoje liste izteza vedno višje, da bi prestregla še več sončne svetlobe. Ostale rastline ne morejo rasti v njeni senci, zato sčasoma ostane sama. A to je niti malo ne moti, invazivka je samozadostna: lahko se razmnožuje vegetativno s podzemnim sistemom korenik in drugih ne potrebuje. V kratkem času invazivka pridela veliko biomaso svojih listov, stebla in korenin. Že na daleč se jo opazi. Druge rastline ne morejo tekmovati z njo – tako kot nežna, tiha, nevsiljiva Ljubezen (prim. Jn 13,5) ne more tekmovati s hrupnim, brezobzirnim, grozečim zlom (prim. Lk 23,21). Invazivka namreč preraste vse.

Neuničljiva
Ko se na tvoj vrt enkrat naseli invazivna rastlina, jo je praktično nemogoče odstraniti. Lahko jo izkoplješ s koreninami vred, a če pozabiš en košček, bo spet zaživela. Edina rešitev je torej nenehna čuječnost. Vsaka misel, pogled, dotik, vse je pomembno, kajti »kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem« (Lk 16,10).

Zdrav sestoj rastlin …
… je sestavljen iz odnosov. Trdnejši kot so, manjša je možnost, da bo v tako rastlinsko združbo vstopila invazivka. Raznolike rastline predstavljajo prednost za ekosistem. Podobno kot so v našem občestvu »različni milostni darovi, Duh pa je isti« (1 Kor 12,4). »Vsakomur se daje razkritje Duha v korist vseh« (1 Kor 12,7), a šele takrat, ko sodelovanje nadomesti obsojanje. Ko ponudimo pomoč, a je ne vsiljujemo. Ko pristopimo ponižno, ne poniževalno. Tako začne nastajati zemlja za rast …

Nikoli ni prepozno za nov začetek
»Sejalec dobrega semena je Sin človekov« (Mt 13,37). Vsak dan znova radodarno seje Besede v tvoje srce (prim. Mr 4,14), da zraste in obrodi sad in da tvoj sad ostane (prim. Jn 15,16). Vsak dan znova.

K. Šoln, Gorčično zrno, v: Ognjišče 4 (2024), 55.

Čudež pomembnosti

Napisal Marko na 19. aprila 2024. Objavljeno v MP čudeži.

»Kaj se vam zdi? Če ima neki človek sto ovc in ena od njih zaide, ali ne bo pustil devetindevetdesetih v gorovju in šel iskat tisto, ki je zašla? In če se mu posreči, da jo najde, resnično, povem vam, se je veseli bolj kakor devetindevetdesetih, ki niso zašle. Tako tudi ni volja vašega Očeta, ki je v nebesih, da bi se pogubil kateri od teh malih.« (Mt 18,12-14)

Ne izplača se. Ena ovca od stotih je samo en odstotek. In zaradi enega odstotka se ne izplača tvegati ostalih devetindevetdeset.
Danes je to prva stvar, na katero smo pozorni, ko kaj delamo, ko se za kaj trudimo, ko se za kaj odločimo: če se to izplača. Vprašanje, ali je kaj prav ali narobe, danes pri našem odločanju ni več bistveno. Vse je tako obremenjeno s koristnostjo, ta je postala glavno merilo vrednosti neke stvari, nekega človeka: vreden si toliko, kolikor si koristen. Naš način razmišljanja je v zadnjem času postal zelo tehničen in temelji na računanju. Tako je zato, ker mora vsakdo izmed nas, ki deluje znotraj tehnične družbe, delati, kar mu je ukazano, tudi če je to narobe, sicer izgubi službo. Če pa je tako, potem ne vemo in nas niti ne zanima več, kaj je lepo, dobro, pravično, kaj je ljubezen, samo še, ali je kaj koristno ali ne. In pomembne stvari, ki se po navadi ne izplačajo, tako izgubljajo svojo vrednost. Poleg ostalega tudi človekovo življenje samo.
Morda imamo zato težave, kam z vsemi starimi ljudmi, ki ležijo na posteljah in so zato – ekonomsko gledano – izredno nekoristni, celo finančno potratni, morda je zato evtanazija danes spet tako zaželena. Morda se zato ne odločamo za sicer pomembne poklice, ki pa so preslabo plačani, namesto poklicanosti raje izpolnjujemo preskrbljenost. Morda imamo zato tudi tako malo otrok, ti so prav tako eno samo finančno breme, pedantni Nemci so izračunali, da starši za enega otroka do 18. leta povprečno porabijo okoli 150.000 evrov. Za eno samo ovco – cena ene hiše!
Škoda denarja. Razen če je ta ena ovca najpomembnejša. Potem se vse obrne v drugo smer. Če vemo, da bi jokali, če je ne bi bilo, če vemo, da bi jo pogrešali, če vemo, da je nenadomestljiva, če vemo, da bi bilo naše življenje brez nje sicer lažje, a tako malo vredno, da je torej ta ovca enako pomembna kakor vseh ostalih devetindevetdeset skupaj, potem bi se odločili zanjo, bi jo šli iskat – tudi če bi to pomenilo, da bi zaradi svojega odhoda morda celo izgubili ostalih devetindevetdeset.
In zaradi nekoga, ki se je odločil, da bo tvegal svoje preživetje, da vam da priložnost, danes berete te vrstice. Nekomu ste bili pomembni, celo pomembnejši od lastnega življenja, da se je odločil, da bo poskrbel za vas, da vam bo dal možnost živeti. Da jih bo pustil devetindevetdeset, hišo, kariero, denar, parcele, v gorovju in šel iskat vas. Ne enkrat, večkrat, kar naprej pravzaprav, prvič z življenjem, drugič z odpuščanjem, tretjič s pomočjo, četrtič z novo torbo, violino, svinčnikom … in potem stotič, stoprvič z ne vem čim še, s čimer je pokazal, kako zelo ste mu vredni. Nekomu je uspel čudež pomembnosti, čudež odločitve, da vas bo imel rad – ljubezen pa ne gleda na koristnost, samo na to, kaj je pomembno in dobro in prav. Začenši z Bogom, ki vas je izgubljenega šel iskat.

M. Rijavec: MP čudež, v: Ognjišče 4 (2024) 71.

Prepovedana tema – kaznovanje otrok

Napisal Marko na 19. aprila 2024. Objavljeno v Kolumna - Kristovič.

Deformirani moralni kompas
Permisivno opredeljena stroka je v zadnjih letih oziroma desetletjih dosegla, da je kaznovanje otrok postalo tabu tema. Uveljavilo se je prepričanje, da kazen ne sodi na področje vzgoje in izobraževanja. Še več, ustvarilo se je celo prepričanje, da kdor bi kaznoval, je pravzaprav slab starš ali vzgojitelj, ki je nekje odpovedal. Rezultat so izmučeni, iztrošeni starši, ki pogosto niso več kos niti predšolskim otrokom. In še dodatno: starši s slabo vestjo, krivdo in občutkom, da niso dobri starši, kar je izredno nevarna kombinacija. Rezultat so seveda nevzgojeni, vase zagledani otroci, ki imajo v ospredju samo svoje želje, svoje potrebe in lastne užitke. Na ta način so vzgojene celotne generacije, ki jim je na prvem mestu samo lasten interes in lasten ego – »Me, Myself & I«. Človek, ki je zazrt samo v lastni popek in čigar glavno življenjsko merilo je uživati in se imeti fajn, pa seveda ne more biti srečen, zadovoljen in svojega življenja ne dojema kot smiselnega. Težko v svojem življenju vidi neko poslanstvo in pomen. Še več, te generacije ne razvijejo moralnega kompasa, etične zavesti oziroma nimajo ustrezno oblikovane vesti. V tem kontekstu je stroka ustvarila vzdušje »prepovedanosti« razprave o kazni. Na svojih šolah za starše doživljam ravno nasprotno, da starši še kako želijo o tem govoriti in se počutijo izredno nemočni ravno na tem področju.

Trdovratni virus permisivnosti
Kako in na kakšen način je do tega prišlo, je povsem jasno. Če vprašamo ChatGPT, kaj je permisivnost, nam poda jasen odgovor: Permisivnost v vzgoji je pristop, ki poudarja spodbujanje svobode, avtonomije in samoodločanja otrok, pri čemer se starši in vzgojitelji izogibajo pretiranemu nadzoru, kaznovanju ali strogim pravilom. Ta pristop temelji na ideji, da otroci potrebujejo prostor za raziskovanje, učenje iz lastnih izkušenj in razvoj samostojnosti. Beseda »permisivnost« izvira iz latinske besede »permissio«, »permissivus«, glagola »permittere«, kar pomeni »dovoljenje«, »do-volitev« ali »omogočiti«. V jezikovni rabi se beseda »permisivnost« nanaša na stanje ali prakso dovoljevanja ali sprejemanja širokega obsega svobode ali odstopanja od strogih pravil ali norm. Torej, permisivnost v vzgoji pomeni dovoljenje ali toleriranje večje svobode otrokom v procesu njihovega odraščanja.
V praksi to pomeni, da se otroka ne sme omejevati. Za svoja dejanja otrok ne sprejema nobenih posledic, v nič se ga ne sme siliti, na prvem mestu so njegove želje in potrebe oziroma njegova avtonomija ter njegove pravice in še in še bi lahko naštevali. Če povzamemo, se to v največji meri odraža v odgovoru, ki ga na svojih šolah za starše pogosto postavim staršem: »Kaj bi naredili za svojega otroka?« Odgovor je vedno enoznačno enak: »VSE.« Ker starši in strokovni delavci že par desetletij poslušajo in berejo permisivno usmerjene strokovnjake, se je ta permisivnost razširila kot nekakšen trdovraten virus, ki vedno znova mutira in si nadeva vedno nove preobleke. Pogosto celo z besedami in izgledom, da gre za alternativo permisivnosti. Cepiva za ta virus kar ni in ni najti.

Brez kazni tudi vzgoja ne obstaja
Kazen je konstitutivni element vzgoje, kar pomeni, da s tem, ko vzgoja izloči kazen, ni več vzgoja. Sicer je samoumevno, vendar je vseeno potrebno izpostaviti, da ko govorim o kazni, ne govorim o fizičnem ali psihičnem kaznovanju. Toleranca do nasilja je nična. Potrebno je ločiti med nasiljem in kaznijo. Preprosto povedano je kazen posledica otrokovega vedenja, delovanja oziroma ne-delovanja (kar bi moral storiti, pa ni). Drugače povedano, otrok si kazen dejansko izbere sam, s tem ko nekaj naredi, česar ne bi smel ali nekaj ne naredi, kar bi moral. Temeljno pozornost je potrebno seveda namenjati pozitivnemu pristopu v vzgoji, kar pomeni krepitev pozitivnih motivacijskih dejavnikov v smeri želenega vedenja. Vendar zgolj ta pristop pogosto ni učinkovit. Na neki način gre za navajanje in privajanje na pravila in zakonitosti življenja. Npr. nekdo, ki se leta in leta vdaja alkoholu, si leta in leta uničuje fizično in psihično zdravje, uničuje osebno integriteto ter dostojanstvo, uničuje odnose, možganske celice … Takšnega ne kaznuje Bog ali neka tretja oseba, ampak se kaznuje sam – to je posledica njegovih odločitev, da na prvo mesto v svojem življenju postavi alkohol. Študent, ki ne študira pridno in zavzeto, posledično ne opravi izpita. Njega ni kaznoval profesor, ampak se je kaznoval sam. Otrok ali mladostnik, ki dolge ure preživi pred zaslonom in na družbenih omrežjih, prav tako nosi posledice na področju razvoja možganov (govorimo o digitalnem kokainu), duševnega zdravja, motnje pozornosti, nemirnosti, povečana je agresivnost, anksioznost, depresivnost, trpi zaradi pomanjkanja volje, motivacije, energije … Ali pa zdrava prehrana in zadostno gibanje. Skratka, gre za to, da ima življenje določene zakonitosti, ki jih je potrebno upoštevati. Če naravnih zakonitosti ne upoštevamo oz. jih upoštevamo, so vedno določene posledice – pozitivne ali negativne. V tem kontekstu je cilj kazni samoumeven: da se otrok nauči prevzemati odgovornost za svoje odločitve (posledično razvija občutek odgovornosti), da se nauči pravilnega vedenja, da razvije moralno/etično zavest in da razvije empatijo, čut za drugega. Danes na žalost prevladuje ravno obratno stanje in zavest med mladimi: Vse je dovoljeno, tako in tako mi nihče nič ne more.
Starši me pogosto vprašajo: »Katera kazen je pravilna ali najboljša?« Odgovor je zelo preprost: »Tista, ki je učinkovita.« Vsak otrok je namreč zgodba zase, vsak otrok je nekaj posebnega, vsaka družina ima svoje specifike, vsak odnos je drugače obarvan, zato mora tudi kazen biti ustvarjalno in učinkovito zastavljena, da bo dosegla svoj cilj. Kaj je ta cilj? Za življenje ustrezno opremljen in pripravljen, lepši ter boljši otrok.

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 4 (2024), 11-12.

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing