Revija - Revija Ognjišče

Notranji glas

Napisal marko na 7. septembra 2026. Objavljeno v Novice, zgodbe.

Vožnja proti domu je bila enolična. Avto se je pozibaval na neravni cesti, pokrpan asfalt je dal jasno vedeti, da izboljšanja lep čas ne bo videti.
Jure je pritisnil na sklopko in zamahnil z roko, kot da bi odganjal sitno muho. Ne, ne bo se prepuščal turobnim mislim. Velikokrat se je moral pošteno potruditi, da jih je pregnal in si je priklical v spomin kaj lepega. Danes mu to ne bo posebej težko. Dan v službi je prijazen. Nenavadno lahek. Izpolnjen, prežet z dobrim občutkom. Pa tako malo je bilo potrebno za to!
Začetek dneva je bil pravzaprav dokaj navaden. Rutinski kot vsi drugi dnevi. Zvonjenje budilke, hlastanje po gumbu za utišanje nadležnega brnenja v napol budnem stanju in tista nadležna pomisel, da bo treba vstati. Zelo se je moral potruditi, da si je pričaral drugačno razpoloženje.
Glej, vesel bodi, da lahko vstaneš. Da si zdrav. Najprej to. Potem, da imaš službo. Koliko jih je, ki jo zaman iščejo, pošiljajo prošnje od podjetja do podjetja … Koliko je takih, ki so že davno obupali, pa množica mladih, ki si brez službe ne morejo ustvariti družine in samostojno zaživeti
»Službo imam, kaj ni to super!« je zrecitiral sam sebi še z glavo pod odejo, vstal in začel z jutranjo telovadbo. Upal si je biti glasen, saj je vedel, da žena ne spi. Zjutraj se je vedno zbujala pred njim. On je včasih z veseljem poležal še kakšno minuto, kadar mu ni bilo treba iti v službo, njej se ni dalo. Pa bi lahko, saj njej ni bilo treba v službo. Narobe svet. Razumi, kdor more.
»Tebi se možgani kisajo tudi ponoči,« je zaslišal glas boljše polovice. »Vsako jutro si čuden.«
»Kisanje pomeni zorenje, plemenitenje. To je tako kot z zeljem ali repo. Možgani se mi plemenitijo, vsako jutro sem vedno bolj dobre volje,« se je zasmejal in se odpravil v kopalnico. Ni ji zameril. Takšna zbadanja sta držala njun zakon pokonci že dolgo časa. Brez tega bi bilo bolj dolgočasno.
»No, tako…« je pozdravil, ko je bil pripravljen za na pot.
»Srečno, zeljnata glava, pa pazi, kako voziš!«
Zaklenil je garažna vrata in sedel v avto. Z mislimi je bil že v službi. V spomin si je priklical včerajšnje opravke in se pripravljal na izzive današnjega dne.
Ko je s stranske ceste zavijal na glavno, je na avtobusni postaji s kotičkom očesa ujel zgrbljeno postavo. Prepoznal jo je.
»Matejčeva mati je,« mu je poblisnilo v možganih. »Najbrž gre v mesto po nakupih.«
»Ustavi ji!« se je oglasilo nekje globoko v njem. »Vzemi jo v avto!«
»Nimam časa. Mudi se mi.« Obrnil je glavo, da se ne bi srečal z očmi ženice na postaji, in odpeljal mimo. Tudi če ga je prepoznala, bo mislila, da je pač ni opazil.
A glej ga, zlomka, prejšnje sproščeno počutje je v hipu izginilo neznano kam. Kot da bi skopnelo kot jutranje meglice. Jure se je nemirno presedal za volanom. Vanj se je naselil nelagoden občutek. Širil se je od srca čez prsi in se mu zajedal nekam v želodec in drobovje. »Vzel bi jo bil s sabo. Kaj se izgovarjaš na čas! Nikoli se ti ne sme muditi toliko, da ne bi mogel izgubiti tiste minute,« mu je očitala vest,
»Pa se mi mudi, res se mi mudi!« je Jure poskušal biti sam sebi dober advokat. »Ona pa ima čas in avtobus jo bo kmalu pobral ter jo zapeljal v mesto …«
»Kaj pa, če ga še ne bo tako hitro? Dandanes vozijo medkrajevni avtobusi zelo poredko. Posebno zdaj, v času šolskih počitnic. Čakala bo morda še dolgo. Niti sesti nima kam.«
»Ah, bo že. Saj je v utici klopca. In streho ima nad glavo.«
»Prepih, ne pa streho! In tista klopca je vsa umazana, otroci skačejo po njej, ko čakajo na avtobus.«
Jure je bil že kakšen kilometer oddaljen, a notranji glas mu ni dal miru. Zatežil mu je s takšno silo, da ni več pomišljal. Na prvem odcepu je vklopil smerokaz in na stranski cesti obrnil. Vrnil se je se do avtobusne postaje in odprl vrata.
»Kam pa ste namenjeni, mati Matejčeva? Vas lahko zapeljem?«
»Prosim,« je bila presenečena ženica. »O, vas pa poznam. Saj ste …«
»Seveda sem,« se je zasmejal Jure. »Prav ste uganili. Kakšne opravke imate?«
»K zdravniku moram, napotnico imam za laboratorij. Kri mi bodo vzeli. Zdaj na stara leta, a ne? Zdaj nam jemljejo kri, ko jo imamo samo še za vzorec.«
Jure se je zasmejal. Matejčkova pa se je razgovorila in je žuborela kot potoček. Poznalo se je, da živi sama in je lačna pogovora z ljudmi.
»Kako ste prijazni, da ste ustavili. A veste, mladi danes ponavadi peljejo kar mimo in pogledajo proč. Saj niti ne vem, če vozi kak avtobus. Pa noge me tako bolijo, da vam ne morem povedati …«
»Vem, zato sem vam ustavil,« je Jure pral svojo grešno dušo.
»Vi ste pa res dobri … Potem moram še na občino, na upravno enoto. Veste, izgubila sem osebno, pa si moram naročiti novo. Saj ne vem, kam sem jo založila. Vedno sem jo imela v torbici. Prebrskala sem torbico, ni je. Tudi posteljo sem premetala in nočno omarico, res ne vem. Ukradel pa mi je vendar ni nihče. Sicer pa dandanes človek res ne ve …«
»Ko si boste dali napraviti drugo, boste gotovo našli staro,« se je pošalil Jure.
»Kajneda? Ja, tudi to je mogoče, čisto mogoče.«
Med tem pogovorom, bolje rečeno samogovorom matere Matejčeve, sta prispela v mesto. Stara ženica ni vedela, kako bi se zahvalila. Končno se je z Juretovo pomočjo izpletla iz varnostnega pasu in izstopila iz avta. »No, pa sem tukaj. O, kako sem vam hvaležna. Koliko sem dolžna? Res, povejte …«
»Nič, nič … Bilo mi je spotoma.« Komaj se je ubranil.
»No, potem pa srečno vožnjo in še enkrat hvala.«
Jure je prikimal in odpeljal naprej. Podoba stare ženice je ostajala za njim in v njegovem srcu. Vedel je, da bo dan, ki ga je tako začel, sončen in srečen.

TACER, Aleš. Ognjišče (2015) 7, str. 50

Želja birmanke Nevenke

Napisal marko na 7. septembra 2026. Objavljeno v Novice, zgodbe.

Starejša teta Francka in mlada deklica Nevenka sta se na poti od maše velikokrat dobili skupaj. Francka je po maši navadno ostala še malo v cerkvi. Vsi iz njene vasi so se ta čas že odpeljali domov, zato se je proti svojemu domeku počasi odpravila peš. Večkrat se ji je pridružila Nevenka, kajti njena mama je bila pogosto v službi tudi ob nedeljah, oče pa sploh ni hodil k maši.
Po poti sta se lepo pogovarjali: deklica je bila zelo zgovorna, teta jo je rada poslušala in jo iz svoje bogate življenjske izkušnje tudi kaj poučila. Tako sta se prav dobro poznali, vendar pa se je Francka nemalo začudila, ko jo je Nevenka neke nedelje zaprosila: »Teta, bi bili vi moja birmanska botra?«
Francka ni bila nič v sorodu z Nevenko, čeprav ji je pravila ‘teta’, kakor so v tistem kraju mlajši ljudje nagovarjali starejše ženske. »Nikar se ne šali,« je odvrnila Francka, »saj veš, da to ne more biti. Nič ti nisem v sorodu, stara sem, pa še bogata nisem, da bi ti mogla dati kakšno lepo darilo.«
»Ne, teta, nič se ne šalim. Nimam koga dobiti za botro, brez botre pa ne morem k birmi. Katehistinja mi je razložila, da moja prava teta ne more biti moja birmanska botra, ker je samo civilno poročena, drugih primernih sorodnikov tudi nimam. Vi, ki niste poročeni in ste tako pobožni, ste lahko moja botra, mi je povedala katehistinja. Za darilo mi sploh ni nič mar, saj ničesar ne potrebujem, le k birmi bi šla rada. Oče in mama dovolj zaslužita, da vam za kakšno darilo sploh ni treba skrbeti,« je odločno odgovorila Nevenka.
Po tem pogovoru je Francka spoznala, da Nevenka misli resno, zato njeni prošnji ni mogla ugovarjati. Začela je razmišljati, kaj naj bi svoji birmanki pripravila za darilo. Nekaj ji na vsak način mora dati, čeprav je vedela, da bo ob njeni skromni pokojnini težko najti kaj primernega za deklico, ki ji, kot je sama povedala, nič ne manjka. »Še dobro, da mi je zgodaj povedala. Upam, da jo bom, ker nič ne pričakuje, razveselila tudi s kakšnim skromnim darilom,« je razmišljala Francka, ki je svojo mlado prijateljico vključila v svoje molitve.
Potekale so zadnje priprave na birmansko slavje. Župnik in katehistinja sta se trudila, da se birmanci z dodatnimi srečanji čim bolje pripravijo na prejem tega zakramenta, ki jih bo usposobil za pričevalce vere. Nevenka je pri vseh teh pripravah zvesto sodelovala. Katehistinja jo je zato izbrala, da bo v imenu birmancev pozdravila škofa. To je bil dodatni izziv za Francko in Nevenki je pomagala sestaviti nagovor. Ves čas priprave na birmo pa je za svojo birmanko molila in goreče prosila Boga, da bi mu ostala vedno zvesta.
»Joj, kako težko čakam, da bi bila birma za menoj, da mi potem vsaj ne bo treba več hoditi k maši!« je ob nekem srečanju zavzdihnila Nevenka.
»Za božjo voljo, kaj pa govoriš? Nevenka, tega niti v šali ne smeš pomisliti,« je bila vsa iz sebe Francka. »Saj z zakramentom svete birme postaneš odrasla v veri in povsem odgovorna za svoje krščansko življenje.«
Nevenka je ta opomin svoje botre molče poslušala in si mislila svoje.
Praznik svete birme je bil zelo slovesen. Nevenka je pogumno pozdravila škofa in mu v imenu vseh birmancev obljubila, da bodo ostali zvesti nalogam, za katere so bili z birmo okrepljeni. Ob Franckinem lepem darilcu ni bila niti vesela niti razočarana.
Pač pa je bila prav kmalu bridko razočarana njena botra Francka, saj se Nevenka ni šalila, ko je rekla, da težko čaka birmo le zato, da ji potem ne bo treba več hoditi k maši. Ko se je ob nedeljah vračala peš domov sama, je z grenkobo v srcu molila za svojo birmanko.
Angelca Škufca

Umazane rjuhe

Napisal marko na 7. septembra 2026. Objavljeno v Povejmo z zgodbo, Novice.

Mlad par se je po poroki naselil v mirno mestno sosesko.

Ko sta nekega jutra pila kavo, je žena opazovala, kako soseda obeša perilo. Možu je rekla: »Glej, kako so umazane rjuhe naše sosede! Najbrž bi morala uporabiti kakšen drug pralni prašek. Morala ji bom pokazati, kako se perejo rjuhe.«

Mož jo je poslušal, rekel pa ni nič.

Isto se je ponovilo še nekajkrat, ko je soseda obešala perilo.

Čez mesec dni pa se je žena začudila, ko je videla, da soseda obeša čisto perilo. Možu je dejala: »Glej, naša soseda je končno spoznala, kako se pere perilo. Le kdo jo je naučil?«

»Nihče je ni naučil,« je odvrnil mož. »Danes zjutraj sem vstal bolj zgodaj in medtem ko si se ti ličila, sem pomil okna.«

Podobno je v življenju: vse je odvisno od čistosti ‘okna’, skozi katero opazujemo ljudi in dogodke. Preden obsojamo, poglejmo, če smo očistili svoje srce, da bi mogli bolje videti in pravilno presojati.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2015), 26.
knjiga: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 128.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Srečen bom z Barbaro

Napisal marko na 6. septembra 2026. Objavljeno v zgodbe, Novice.

Počasi je hodil po ozkih travnatih poteh med skrbno obdelanimi njivami, kakor je počel že mnogokrat poprej. Toda danes ni hodil po svojem posestvu zato, da bi videl, koliko so zrasle poljščine, ni ga zanimalo, ali je dež dovolj namočil zemljo, ne koliko škode je napravila toča. Vincencij Hrastnik, skrbni gospodar velikega ravninskega posestva, se je tega dne umaknil iz vsakdanje naglice in hrupa, da bi v tišini svojih prostranih polj in travnikov našel prepotrebni mir. Le tako bi lahko preudarno razmislil, kako bi bilo mogoče najti izhod iz težke življenjske preizkušnje, ki je obvisela nad njim kot nočna mora.

Pred dobrim letom mu je namreč nenadoma hudo zbolela žena. Vsi so bili iz dneva v dan bolj zaskrbljeni, saj ni nič kazalo, da bi se ji zdravje vračalo. Njene pridne roke so manjkale povsod, najbolj pa pri gospodinjskih opravilih.

On sam je na posestvu delal več kakor prej. Čeprav se je čutil še izredno klenega, je dobro vedel, da dolgo ne bo več tak, saj si je bil pred kratkim naložil na ramena sedmi križ. O sebi si ni delal utvar, skrbela pa ga je nadaljnja usoda domačije in posestva. Sin, v katerem je videl nadaljevanje svojega rodu in bodočega gospodarja, je od materine bolezni dalje delal s podvojeno močjo.

Kmečkemu delu se je tako predajal, da se ni zavedal bližajočega se tridesetega rojstnega dne. Bil bi že skrajni čas, da si najde dekle, primerno za gospodinjo Hrastnikove domačije, in si začne ustvarjati družino. Pred časom se je dobival z nekim gosposkim dekletom iz sosednje vasi, zdaj pa je bilo videti, da sta se razšla, saj ni nikoli več odhajal z doma. Hrastnik je bil tega potihoma vesel, saj gosposko dekle ne bi bilo primerno za Hrastnikovo gospodinjo.

Dan se je počasi povešal proti večeru. Rahel vetrič, ki je zavel čez širno ravan, je prijetno ohladil Hrastnikovo razgreto glavo. Zavedel se je, da bi bilo najpametneje, da se takoj pogovori s sinom. Hitro se je napotil proti hiši.

Ko je stopil v vežo, ga je razveselil prijeten vonj po pravkar pečenem kruhu, ki je prihajal iz kuhinje. “Tudi nocoj je ostala Barbara pri nas,” je zadovoljno zamrmral. Barbara je bila preprosto in skromno dekle z bližnjih haloških bregov, ki je začela prihajati k njim kmalu zatem, ko je zbolela gospodinja. Pomagala je pri vseh večjih delih na polju, zadnje čase pa je pogosto ostala pri hiši po več dni skupaj, da je zvečer oskrbela bolno gospodinjo in v poznih urah, ko so domači že počivali, postorila še vsa gospodinjska dela. Pri hiši so se začeli vse bolj zavedati, da bi brez nje ne mogli več. In prav o tem naj bi se nocoj pogovoril s sinom.

Našel ga je v izbi. Sključeno je sedel na klopi pri kmečki peči in popravljal lesen stol za klepanje kose. V svoje delo je bil tako zatopljen, da niti ni dvignil pogleda proti očetu, ki je vstopil in se usedel na svoje stalno mesto za javorovo mizo, ki mu je pripadalo kot gospodarju. Molče je opazoval sina in se čudil njegovim delovnim spretnostim.

Ko je sin dvignil pogled, so se njune oči za trenutek srečale. To je predramilo Hrastnika, da je umirjeno spregovoril: “Janez, tako ne gre več naprej. Dela na posestvu komaj še zmoremo, bolni materi se ne moremo dovolj posvečati. Tvoji sestri prihajata domov pomagat, kolikor pač pri svojih obveznostih moreta. Pri vsakem delu nam manjka pridnih rok, najbolj pa jih pogrešamo pri gospodinjstvu in pri negi matere… Barbara ima pridne roke in v dneh, ko je pri nas, delo lepo teče… A žal ni vedno pri nas…”

Sin je odložil orodje in očetu razumevajoče prikimaval. Oče je zaslutil, da je prišel tisti trenutek, ko mora sinu razodeti skrivnost svoje zakonske sreče: “Bil sem približno tvojih let, ko so obnemogli moji starši. Čeprav sem garal, kar sem mogel, in smo za največja dela najemali delavce, je delo zaostajalo. Najbolj nam je manjkala dobra gospodinja. Na moje začudenje sta me takrat oče in mati vprašala, ali bi hotel vzeti za ženo dekle z neke revne hribovske kmetije. Starši ji niso mogli dati nobene dote. Imela pa je pošteno srce in pridne roke, kar je bilo več kot vsa dota. Zaradi teh vrlin sem jo cenil in ljubil. Zdrav razum mi je govoril, da je to dovolj za skladno skupno življenje. Kmalu sem se s tem dekletom, tvojo materjo, poročil. Ko sem jo pripeljal na svoj dom, so ljudje marsikaj govorili. Eni so pravili, da sem se z njo poročil samo zato, ker sem se bal sramote zaradi nezakonskega otroka.

Drugi so natolcevali, da se je revno dekle hotelo vriniti v našo hišo iz pohlepa po bogastvu. Seveda nič od tega ni bilo res! Za vse te govorice se nismo zmenili in kmalu so utihnile. Ljudje so videli, da je najin zakon srečen in vzoren. Med nama ni bilo zvenečih besed o ljubezni, toda vse življenje sva se imela rada, kot se imava rada še vedno.”

Po tej očetovi izpovedi se je sin globoko zamislil. Zastrmel se je skozi odprto okno proti oddaljenim hribom, za katerimi je bila velika vas: tja je več kot leto dni zahajal k dekletu. V ušesih so mu še vedno odmevale njene besede o “večni ljubezni”, čutil je vonj njene svilene kože in strastne prijeme njenih rok. Toda ob teh spominih se mu je trgalo srce. Koliko ostrih besed mu je izrekla, ker si ni mogel kupiti novega avtomobila. In kako zviška je zavračala vse njegove prošnje, naj pride kdaj obiskat njegovo bolno mater…

Po kratkem premolku se je Hrastnik spet oglasil: “Naravnost te vprašam: ali si kaj razmišljal o Barbari? Dekle ima pridne roke in zlato srce, do vseh ljudi je dobra. S kakšno ljubeznijo skrbi za našo bolno mater. Mi vsi se dobro zavedamo, da je pri naši hiši postala nepogrešljiva.”

Sin je premišljeval o tem kar mu je govoril oče. Zdelo se mu je, da podoba nekdanjega dekleta vedno bolj bledi in se oddaljuje. Pomislil je na preprosto prijazno dekle, zaradi katere je njihov dom kljub vsem težavam še vedno prijazen in topel. Sedaj mu je bilo jasno, zakaj je tako rad ostajal doma, zakaj mu je bilo vedno toplo pri srcu, ko je Barbara skrbno pripravila večerjo in so utrujeni posedli k skupni mizi. Čutil je, da začenja v njegovem srcu nekaj tleti…

Hrastniku je ležalo na duši še nekaj: “Ničesar ti ne bi rad vsiljeval. Najprej moraš misliti na svojo srečo, šele potem na usodo naše domačije. Vedi, da bi bila midva z materjo najbolj srečna, če bi Barbara za vedno ostala v našem domu.”

Te besede je s težavo spregovoril. Bal se je, da bi z njimi primoral sina, da se žrtvuje za domačijo in jo reši. Vendar pa se je sinov obraz razjasnil, oči so mu zasijale v skrivnostnem siju, ki je razodeval notranjo srečo. Čutil je, da prihaja vanj moč, ki mu daje vero v srečno prihodnost.

V sobi je zavladala tišina in stopnjevala napetost v pričakovanju sinove dokončne odločitve.

Od vaške cerkve je skozi večerni mrak priplavala pesem zvona in se razlila v skrivnostno tišino.

Sin je vstal in se namenil v kuhinjo, kjer je Barbara pripravljala večerjo. Preden je zapustil sobo, se je zazrl v očetove vprašujoče oči in radostno dejal: “Oče – srečen bom z Barbaro!”

SITAR, Nives, zgodbe, v: Ognjišče (2006) 09, str. 54.

V naši župniji se nič ne dogaja

Napisal marko na 6. septembra 2026. Objavljeno v Pismo meseca, Novice.

Ne izhajam iz verne družine. Starši gredo k maši le ob praznikih. Meni osebno pa vera veliko pomeni. Skušam se zgledovati po Jezusu, vendar pa nimam nikogar, ki bi mi stal ob strani. Potrditev najdem v psiholoških knjigah, ob katerih sem si okrepila samozavest, ter v Ognjišču in Družini. Žal pa nisem in ne delujem v nobeni skupini, čeprav bi rada. Ne vem, kam naj se obrnem. V domači župniji to žal ni mogoče, ker naš duhovnik ne pokaže zanimanja za mlade, zato se v župniji »nič ne dogaja«. Jaz sem pred leti sodelovala v sosednji župniji. V osnovni šoli sem začela hoditi na duhovne vaje, v srednji šoli pa sem poskušala storiti kaj, da bi bila domača župnija bolj dejavna, vendar mi duhovnik ne dovoli. Pred leti naj bi bil pri nas duhovnik, ki je skrbel za mlade (taborjenje in podobno), zato so ga župljani »pregnali«, ker so hoteli imeti otroke doma za delo. Od takrat je župnija »na dnu«.

Skušala sem govoriti z duhovnikom, vendar ga ne zanima. Sama sem pred leti, skupaj s prijateljico, vodila mladinski verouk, pri katerem duhovnik ni bil prisoten. Sedaj je več mladih, ki bi tudi radi sodelovali v župniji. Kaj nam lahko svetujete? Vera mi veliko pomeni, zato rada delam kot animatorka, vendar ne vem, kam naj se vključim, ker se nočem vsiljevati. Prosim za nasvet.

Pa še nekaj bi vas prosila. Zelo rada pomagam ljudem, ki so v duševni stiski. Veliko sem že pretrpela, zato sem vesela, če lahko iz lastnih izkušenj pomagam drugim. To bi rada delala celo življenje. Razmišljala sem o društvih, ki imajo organizirane telefonske pogovore s svetovalci. Kam naj se obrnem?

Gabrijela

Najprej bi rekel, da bi bilo treba takega duhovnika, kot je vaš kakor ga ti opisuješ, poslati v kakšen samostan, tam bi imel dovolj miru pred (mladimi) verniki! Nekoliko ga morda opravičuje dejstvo, da je najbrž že v letih. Seveda imamo premalo duhovnikov, tudi takih, ki so že v pokoju, da bi jih »poslali na Luno« ali v dom upokojencev, če lahko še mašujejo, spovedujejo, previdevajo… in vsaj v glavnem vodijo župnijo. Morda se glede njegovih let motim, si pa enostavno ne morem predstavljati, da bi »normalen« duhovnik odklanjal pomoč na takem področju, kot je (mladinski) verouk in pri delu v župniji na sploh. Čudim se tudi temu, kar pišeš o njegovem predniku, ki naj bi ga ljudje na marali, ker je bil »zagnan« za svoje duhovniško delo. Čudno je, da je človek tako zaljubljen v delo in zemljo, da mu je več do nje, kot do duše svojih otrok. Ne morem si pa predstavljati, da bi bili vsi farani taki, posebno ne danes, ko vemo v kakšni nevarnosti so mladi (alkoholizem, droga, slaba družba, disko). Sodobna tehnika tudi pri kmečkem delu lahko nadomesti mnogo rok. Marsikje starši otroke celo premalo zaposlijo in jim pustijo toliko prostega časa, da jim to duhovno škodi. Da bi pa ne ločili vzgoje od nekontrolirane zabave, bi bila res slepota, in žrtve bi postali tudi sami starši. Posebno na podeželju ni težko ločiti taborjenja, duhovnih vaj, romanj, izletov, ki jih organizira duhovnik, od zabav, ki jih organizirajo gostinci in podobni.

Morda bi se lahko z novim šolskim letom vpisala v teološko šolo ali šolo za katehistinje. Zvedela bi veliko zanimivih stvari in dobila nove prijatelje. Seveda je za to treba iti v kak večji kraj.

Prosiš me za nasvet. Rad ti ga bom dal, čeprav to ni recept, kot ti ga da zdravnik in greš z njim v lekarno, dobiš tablete in problem je (morda) rešen. Predvsem ti moram reči, da si na pravi poti. Ti problemi te morajo »gristi« in ti ne dati miru. Ne zameri svojemu župniku in se ne daj razorožiti že pri prvem poskusu. Če mu ponudiš vsaj to, da bereš berilo pri maši, najbrž ne bo imel nič proti. Morda tudi krasitev cerkve ali pomoč pri tem kakšni starejši ženski, ne bo ne njemu ne njej odveč. Omenjaš, kako te veseli pomagati ljudem, ki so v stiski. S kakšno prijateljico bi si lahko naredile »zemljevid« župnije in zaselkov in poizvedele, kje je kakšna starejša oseba, ki je potrebna pomoči, da se ji kaj prinese iz trgovine, pospravi v hiši in podobno. Posebno po vaseh je danes veliko takih starih oseb. Morda bi se lahko z novim šolskim letom vpisala v teološko šolo ali šolo za katehistinje. Zvedela bi veliko zanimivih stvari in dobila nove prijatelje. Seveda je za to treba iti v kak večji kraj. O koristnosti knjig in verskega tiska si se že sama našla prepričala. Če bi bilo kaj več mladih, ki bi se za to bolj zanimali, bi verski tisk igral svojo vlogo in naše delo bi ne bilo zaman. Danes so tudi mnoga duhovna gibanja, ki navdušujejo mlade, prav zato, ker jim dajo »delo«.

Zanimivo je tvoje vprašanje, da bi se priključila kakšni (katoliški) skupini, ki svetuje po telefonu. Prepričan sem, da imaš dobro podlago za tako delo. Žal je tudi to povezano z večjimi kraji, zlasti z Ljubljano in Mariborom, kjer je ta služba najbolj razvita. Na splošno so vsi ti telefoni za klic v stiski namenjeni vsem, nekateri pa imajo tudi neko versko podlago, ker so jih ustanovile verske organizacije ali ker v njih delujejo tudi svetovalci z versko izobrazbo. Naj ti naštejem nekatere: Zaupni telefon Samarijan – brezplačni 24 urni telefon za klic v duševni stiski (116 123), SOS telefon – (080 11 55), Inštitut Antona Trstenjaka (SVETOVALNICA za ljudi v stiski zaradi zlorabe alkohola – 01/433 93 01), …

Za začetek šolskega in veroučnega leta, je toliko stvari, ki bi jih lahko naredili laiki in razbremenili duhovnike, ki si tega želijo (80%).) Življenje je zanimivo, zakaj bi ga zapravljali. Zahteva pa tudi trdne voljo in premagovanje. Ti imaš vsega tega veliko.

urednik oče Franc Bole – Ognjišče (2007) 09, str. 6

Judovski sedmeroramni svečnik

Napisal marko na 6. septembra 2026. Objavljeno v Kratki odgovori, Novice.

Kot je križ simbol krščanstva ali polmesec simbol islama, je simbol judovstva sedmeroramni svečnik, ki je stal v svetem šotoru in pozneje z jeruzalemskem templju. Kaj je ta sveti predmet predstavljal? (Tine)
Izdelavo sedmeroramnega svečnika je zaukazal sam Bog v pogovoru z Mojzesom na gori, ko mu je dal naročila za postavitev svetega šotora in njegove opreme. Za svečnik mu je pokazal vzorec, kakšen naj bo (2 Mz 25,31-39). Sedmeroramni tempeljski svečnik (hebrejsko menora) je bil visok približno 1,5 m, skovan je bil iz enega kosa zlata, tehtal je približno 30 kg. Ko so Rimljani leta 70 po Kr. zavzeli in do tal porušili Jeruzalem, so odnesli v Rim sedmeroramni svečnik in druge tempeljske zaklade, kar je upodobljeno na Titovem slavoloku v Rimu. Sedem je sveto število in pomeni popolnost in dovršenost, Boga samega. Po drugi razlagi sedmeroramni svečnik ponazarja sedem dni stvarjenja. V srednjeveški tipologiji je število sedem simbol sedmerih darov Svetega Duha. Sedmeroramne svečnike imajo verni Judje v svojih sinagogah, kjer se zbirajo k sobotnemu bogočastju. Svečnik stoji pred skrinjo, v kateri so zvitki Tore (Postave). (sč)
Silvester Čuk, Ognjišče (2017) 09, str.50

Robidnice

Napisal marko na 6. septembra 2026. Objavljeno v Povejmo z zgodbo, Novice.

Luka je šel nabirat robidnice. Bile so različnih barv: ene so bile črne, druge zelene in nekatere rdeče.

Luka je bil prepričan, da je vse, kar je črno, gnilo in slabo. Zato je v košarico nabiral le rdeče in zelene robidnice.

Ko je prišel domov, je očetu ponudil robidnice, ki jih je nabral.

Oče ga je pogledal in mu dejal:

»Hvala, Luka, zelo lepo od tebe. Toda nabral si samo slabe robidnice.«

»Ni res, oče, vse slabe sem pustil v robidah, ker so bile črne, čisto črne.«

»Narobe! Napaka! Take črne so najboljše, najslajše!«

Od tedaj je Luka razumel, da je dobro tudi marsikaj, kar je črno. Barva sama ne pove veliko. Bistvena je vsebina stvari.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2019), 43.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 84.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Živeti evangelij “po Frančiškovo” (2)

Napisal marko na 5. septembra 2026. Objavljeno v Korak v globino.

KRŠČANSKA SPOLNOST (Mt 19,9–11)

Zakonska zveza v zvestobi, neločljiva je tako »drugačna« glede na nagon, da jo celo apostoli s težavo sprejmejo. Tako kot je »drugačen« spolni odnos, ki naj bi ga živeli samo v zakonski zvezi. Toda ta način življenja se ne oznanja kot »drugačen« in vzvišen, kot Božji dar ter dosegljiv po svobodni in zreli odločitvi za zvestobo in s stalno sublimacijo nagona. Prikazujejo ga kot odpoved grešni spolnosti, ki sicer velja za bolj svobodno in bogatejšo. Mladostniki se tako ob prvih nagonskih spolnih izkušnjah, usmerjenih v iskanje čutnih in čustvenih doživetij, čutijo obsojene in izključene iz Cerkve. Nehajo hoditi k spovedi in obhajilu ter se prepuščajo »naravni« spolnosti, ki jim pomeni osvoboditev v primerjavi s krščansko spolnostjo, sestavljeno iz samih »ne«. In tisti, ki se cerkveno poročijo, se redkokdaj zavedajo, da njihova izbira ni nič manj pogumna kakor ljubezen do sovražnikov. Kakšna škoda!

TEMPELJ SVETEGA DUHA (1 Kor 6,19-20)

»Sem lahko daš poljub, tja ne. Tu se smeš dotakniti, tam ne. Ta del telesa smeš kazati, onega drugega ne. Do tu smeš gledati, nižje pa ne. Krilo mora segati vsaj do sem, krajše ne sme biti. Izrez pri obleki ne sme segati globlje kakor do sem.« – To je morala centimetrskega traku in lekarniške tehtnice, zaradi katere še nikoli srce ni nikomur prepevalo od veselja. To je morala, ki duši, vzbuja negotovost, občutke krivde. Vodi v smešno pretvarjanje in kompromise. – Kako je treba ravnati s svojim telesom in s telesom drugih? – Apostol Pavel pomete z vsemi centimetri in tehtnicami: »Vaše telo je tempelj Svetega Duha.« – Vsakokrat, ko si postavljamo vprašanje glede obleke, ličenja, kretenj, odnosa do svojega telesa ali telesa drugih, si moramo priklicati v glavo in srce Pavlove besede. – Prisluhnimo jim s popolno iskrenostjo, brez samoobrambnih izgovorov in popačenja. – In prišli bomo do takih dejanj in drž, s katerimi bomo poveličevali Boga s svojim telesom.

STRAH IN SPOŠTOVANJE (2 Mz 3,5)

Bog je dober oče. Vendar ostaja Bog. Ni kakor tisti starši, ki hočejo postati prijatelji svojih otrok in zato nehajo biti starši. Bog je »nekdo drug« kakor mi. Pred njim moramo gojiti in pomnožiti do neskončnosti tisto čutenje strahu in občudovanja, ki nas prevzame pred nečem, kar je s svojo veličino nad nami: pred kakšnim slapom, visoko goro, morsko širjavo … To občutje strahu in občudovanja je zdravilno: ohranja nas v resničnosti in pripomore k zavedanju, da smo ustvarjena bitja. Za vzgojo k strahospoštovanju do Boga je Stara zaveza zahtevala spoštovanje svetih krajev, templja. Nova zaveza nam je razodela, da je pravi tempelj Boga človekovo telo, človeška oseba. – Vsakemu človeku – moškemu ali ženski, otroku ali ostarelemu, zdravemu ali bolnemu, bogatemu ali revnemu, belcu ali črncu, izobraženemu ali nevednemu – se moramo približati s spoštovanjem in strahom, ki so ga v svetopisemskih časih ljudje čutili do templja. – Vsakokrat, ko srečamo kakšnega človeka, nas Bog opominja: »Sezuj si sandale z nog, kajti kraj, kjer stojiš, je sveta zemlja.« – Gorje, če se šalimo z Bogom in z njegovim templjem!

USMILJENJE DO OČETA (Sir 3,12-14)

Govori Sveto pismo resnico? Dobro je, da si postavimo to vprašanje, ker moramo biti verni, ne lahkoverni. Kako ugotovimo, ali Sveto pismo govori resnico? Eden od načinov je, da gremo in pogledamo, ali se to, kar obljublja, uresničuje. Moje osebne izkušnje so mi to večkrat potrdile. In izsledek? Da, Sveto pismo govori resnico! – Vsi vemo, kako težek problem so danes ostareli, ki ne morejo več sami skrbeti zase. Poznam številne družine, ki so dobesedno čisto iztirjene zaradi ostarelega člana, ki leže v posteljo in v njej vegetira leta in leta. – Resnično! Družine, ki so, čeprav z nečloveškimi napori in žrtvami, pomagale ostarelemu očetu ali materi, Bog res blagoslavlja. – Tiste družine pa, ki so spakirale in spravile od hiše ostarelega člana ali ga prisilile, da je prosil Boga, naj mu da umreti, da ne bi delal nadloge, so potem doletele mnoge nadloge. – In če je šlo za denar, jim ni prinesel zadovoljstva. – Bog ne plačuje ob sobotah, toda ko gre za ostarele in majhne otroke, nekaj akontacije le da.

VERA IZ POSLUŠANJA (3 Jn 1,4)

Še pred nekaj leti se je zdelo, da je zelo lahko vzgajati otroke v veri. Zadoščala je avtoriteta: »Zmoli to in to molitev! Pojdi k maši! Pojdi k spovedi!« – V resnici to ni bila vzgoja za vero, temveč vcepljanje navad. Saj se je ta vera sesula skupaj z navadami. – Danes starši tvegajo in ne naredijo nič več za to, da bi občutili veliko veselje, ki ga je občutil apostol Janez – in ga občuti vsak starš – ko bi videli, da gredo otroci po njihovih stopinjah. – Odpovejo se mu in vzdihujejo: »Kaj pa naj naredim? Nočejo poslušati, delajo, kar se jim zdi.« – Tudi za starše je to čas, da se »vzgajajo« v veri. – Vere ni mogoče vsiliti ne presaditi, ker vera otrok ne more biti enaka veri staršev. Vera je osebni odnos s Kristusom. In osebni odnosi so edinstveni in neponovljivi. – Vero je treba spodbujati, pripravljati, vsejati in ji pomagati, da raste. – Kako? Z oznanjevanjem. – Pustimo ob strani avtoriteto, starši se morajo naučiti govoriti otrokom o Jezusu. – Rekli boste: »Z deli in s pričevanjem.« – To ni dovolj! Potrebne so tudi besede. Kajti vera se rodi iz poslušanja (prim. Pismo Rimljanom 10,17).

VZGOJA S PRISIILO (Prg 13,24)

V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so nekateri ameriški pedagogi v svojih teorijah zagovarjali odpravo vsake »prisile« pri vzgoji otrok. Pozneje so svojo zmoto vsi obžalovali. – Ta teorija je povzročila pravo katastrofo med starši, učitelji in vzgojitelji vseh vrst. – V resnici so kaj kmalu spoznali, da brez »palice« otroci nikoli ne postanejo odrasli. – Spremeniti pa se ni bilo lahko. – Zaradi novih razmer v družinskem življenju, s starši in otroki »tujci v hiši«, je bilo najlažje neprestano samo prikimavati, da bi se izognili neprijetnim resnim pogovorom in popadkom jeze. – Nujno je – čeprav bo kakšna psihologinja trdila nasprotno, s plehkim govorjenjem pa se ji bo pridružila še kakšna televizijska voditeljica – da se povrnemo k »palici«. – Ne govorimo o fizični nasilnosti, to je treba posebej poudariti; nasilja, okrutnega in sramotnega, imamo že več kot dovolj, pač pa o tem, da znamo otroke postaviti pred nedvoumne in odločne ne. – Brez te mejne črte otroci ne odrastejo in postanejo negotovi, ker se ne prerekajo, ne kritizirajo, se ne borijo, ne dosegajo s trudom svojih ciljev ter se ne naučijo izbirati in se odločati. – Nujno potrebno pa je naslednje opozorilo: nikoli ne smemo reči ne, če ta ne nima v sebi in v njem ni mogoče videti kakšnega večjega da.

NESMISELNO GOVORJENJE (Prg 18,7)

V dobi televizije se zdi ta svetopisemski pregovor nekaj, kar spada v arheološki muzej. – V pogovornih oddajah, intervjujih, pa tudi v televizijskih dnevnikih doseže uspeh in povečuje gledanost tisti, ki strelja največje kozle, ki govori nesmiselne, nezaslišane in nikoli slišane stvari, ki vzbujajo začudenje. – Danes pride na svoj račun tisti, ki govori samo zato, da odpira usta, tisti, ki reče to, kar misli, ne da bi mislil na to, kar reče. – »Papež hoče, da mladi umirajo, ker prepoveduje kondome.« – »Dva homoseksualca tvorita boljšo družino kakor moški in ženska.« – »Velik dosežek znanosti je, da lahko rodi ženska pri šestdesetih.« – »Posojanje maternice ni nič spornega.« – »Kdor zahteva splav, zagovarja življenje.« – »Izmenjavati si zakonske žene in može koristi zakonski ljubezni« … – Sliši se vsemogoče, vse do skrajne neumnosti: »Kaj pa je v tem slabega?« – In tistega, ki poskuša ponižno ugovarjati, utišajo kot nestrpnega, nazadnjaškega, pobožnjaka. Sveto pismo ostaja na strani tistega, ki ne reče tega, kar misli, ampak premisli to, kar reče. – Blago norcev se svetlika in mika ušesa, možgane pa napolni s plesnijo.

LAČEN SEM BIL… (Mt 25,35)

Če se moram peljati z vlakom v Benetke, mi nič ne koristi vozovnica za Dunaj. – Če moram delati izpit iz matematike, mi nič ne koristi, da zelo dobro znam geografijo. Če ne morem hoditi bos, nič ne pomaga, da nataknem rokavice. – Jezus je določil pravila, pogoje, da pridemo v kraljestvo njegovega Očeta: »Lačen sem bil, žejen sem bil, tujec sem bil, nag sem bil, bolan sem bil, v ječi sem bil … in ste mi pomagali.« – Vse drugo ne odpre vrat Božjega kraljestva. – »Kaj pa molitve? In maše? In zakramenti? In procesije? In romanja? In verouk? In večerna srečanja bibličnih skupin? In poletni tabori? In duhovne vaje? In post? In življenje v samostanu? In odpoved poroki in lastni družini? In odkrivanje čudežev in svetniških ljudi?« – Ne pomagajo, da pridemo v Božje kraljestvo. – Molitve, maše, zakramenti torej ne pomagajo? – Pomagajo nam, da imamo moč in vidimo Jezusa v tistem, ki je lačen, tistem, ki je žejen, tistem, ki je nag, tistem, ki je bolan, tistem, ki je tujec, tistem, ki je v ječi, in mu pomagamo.

NA SODNI DAN … (Mt 25,37)

Zelo lepo bo na sodni dan stati v kakšnem kotičku, mogoče skriti za prestolom, in uživati ob presenečenjih. Kako zanimivo! – Poglej! Tam gredo papeži, škofje, duhovniki, menihi, redovniki, redovnice, dejavni kristjani, pobožni možje in žene. Prihajajo ponosno vzravnani in samozavestni: »Presneto, če mi ne bomo prišli not, kdo pa bo sploh prišel? Molili smo, maševali, pridigali, odpovedali smo se radostim življenja. Če mi ne bomo mogli not …« – Pa ne morejo: »Proč izpred mene!« – »Ampak kako? Ampak mi …« – »Proč izpred mene! Ven!« – Z druge strani nebes prihajajo neverni in grešniki vseh vrst. – Potrti so in malodušni: »Kar misli si! Če ni dovolil vstopiti onim tam …« – Pa jim dovoli: »Pridite! Vstopite!« – »Smemo vstopiti? Ampak ali je to šala ali pa …?« – »Vstopite! Kajti lačen sem bil in …« – Religija, ki bi si jo izmislil človek, nam ne bi dala takšne strani. Religije, ki so si jih izmislili ljudje, so brez presenečenj; privrženci so mirni, živijo z občutkom gotovosti. – Toda religije, ki si jih je izmislil človek, ne odpirajo vrat Božjega kraljestva.

VSTOPNICA ZA NEBESA (Iz 58,7)

Gospod Jezus, kako rad bi videl obraz človeka, ki stopi pred tebe, prepričan, da bo lahko prišel v nebesa, ker je ob petkih jedel ribe, pa mu ti rečeš: »Ne. Moral bi jesti meso in deliti svoj obrok s sestradanim bratom.« Gospod Jezus, kako rad bi videl oči človeka, ki stopi pred tebe suh in izčrpan, ker se je toliko postil, pa mu ti rečeš: »Ne. Svoje moči bi moral porabiti v socialnem in političnem delu za pravičnejšo družbo.« – Gospod Jezus, – kako rad bi slišal jecljanje človeka, – ki stopi pred tebe – s polnimi torbami molitev, pa mu ti rečeš: »Ne. Ne vidim zavzemanja za lepši svet. V katero torbo si ga spravil?« – Jezus, pomagaj mi! Nočem videti sebe s takšnim obrazom, s takšnimi očmi in slišati svojega jecljanja.

Čuk, Marko. (Korak v globino), Ognjišče (10) 2005, str. 96 (ob izidu knjige Lasconi, Tonino. 365 + 1 dan s Teboj, Koper: Ognjišče, 2009).

Ljubezen – razpoznavni znak kristjanov 2

Napisal marko na 5. septembra 2026. Objavljeno v Novice, Korak v globino.

MEDSEBOJNA LJUBEZEN (Jn 13,35)

Kristjani so si izmišljali in si izmišljajo marsikaj, da bi iznašli kakšno drugo osebno izkaznico. – So taki, ki hodijo k maši, taki, ki hodijo okoli z rožnim vencem v rokah, taki, ki se za nekaj časa umaknejo v kakšen samostan ali živijo kot puščavniki, taki, ki organizirajo slovesne procesije, romanja, gredo v Kompostelo … – Vendar osebna izkaznica kristjanov ostaja vedno le medsebojna ljubezen. – Duhovniki v talarjih, redovnice v oblačilu podeželank izpred sto in več let, križ okoli vratu, križ na prsih, rdeča ali vijolična obroba, čudna pokrivala na glavi, prstani … – Vendar pa razpoznavni znak kristjanov ostaja vedno le medsebojna ljubezen. – “Kaj pa maše, zakramenti, molitve, rožni venci?” – So vir, iz katerega je treba črpati to ljubezen, ki ni ljubezen po meri človeka, temveč Kristusova ljubezen do nas: popolna ljubezen vse do žrtvovanja samega sebe. – “Kaj pa oblačila, pokrivala, prstani?” – Ta res ne služijo ničemur.

OZKA VRATA (Lk 13,24)

Ti si pa res čuden, Jezus! Vsi delajo reklamo za široka vrata. Vrata popustov in razprodaj, po načelu “plačaš dva, dobiš tri”, ničvrednih reklamnih daril, darilnih bonov, nagradnih kartic, s katerimi lahko postaneš milijonar, diet, ki ti pomagajo shujšati, ne da bi ti bilo treba manj jesti, tečajev, ki te naučijo tujega jezika v nekaj dneh, iger “podrgni in zadeni”. Sreče, ki jo najdeš že lepo izdelano. – Ti pa nas spodbujaš, naj vstopimo skozi ozka vrata. Vrata podarjanja sebe drugim, bratstva z vsemi, nenavezanosti na stvari in ljudi, boja za mir in pravičnost, zvestobe, prenašanja težav in trpljenja, dialoga in odpuščanja. Sreče, ki jo gradimo dan za dnem. – Ne bojiš se, da bi ostal sam, ne spreminjaš mišljenja zaradi priljubljenosti, poslovne ali politične koristi. – Ti vztrajaš: “Vstopite skozi ozka vrata. Izognite se zastoju, ki ga bodo povzročili tisti, ki bodo hoteli vstopiti skoznje, ko se bodo zavedeli, da so jih široka vrata vodila v nič. Takrat bo namreč prepozno.”

NEKORISTNI SLUŽABNIKI (Lk 17,10)

Gospod Jezus, te tvoje besede nam zvenijo trdo. Mi smo navajeni delati za plačo, za plačilo ali vsaj za besedo zahvale. Ti pa praviš, da nam ne pripada nič, da smo nekoristni služabniki. – Ali nisi nekoliko prezahteven? Ali si mi, ki udejanjamo tvojo besedo, in to marsikdaj z mnogo truda, ne bi zaslužili vsaj nekaj priznanja, morda, kaj vem, kakšen majhen čudež? Kaj pa imamo sicer od tega, da smo dobri, ubogi v duhu, usmiljeni, pošteni, čistega srca, nenasilni? Kakšno korist imamo, če odpuščamo, če se borimo za pravičnost in mir? – Gospod Jezus, kako težko nam je razumeti, da ti ničesar ne zahtevaš od nas zaradi sebe! Vse, kar nam zapoveduje tvoja beseda, je v naše dobro, za naše odrešenje, večno življenje. Le kaj bi si lahko še želeli? – Gospod Jezus, imaš prav, smo nekoristni služabniki, saj vse, kar želiš, da naredimo, naredimo za sebe.

DELAVCI ZA NOVO ŽETEV (Lk 10,2)

Jezusova spodbuda, naj prosimo za “delavce”, je trezna in vedra. Ponavadi pa ta spodbuda dobi v pridigah tako žalosten ton, da daje vtis, da bo Cerkev zdaj zdaj propadla. Kako Bog sprejema takšno molitev? Tega ne vemo. Zagotovo pa takšna molitev ne vzbuja navdušenja v tistih, ki jo poslušajo, saj se nihče ni pripravljen vkrcati na barko, ki bo vsak čas potonila. Dobro bi bilo, da bi prosili z zaupanjem in prošnji dodali pričevanje, da “delavci, ki so že na delu”, učinkovito delajo za “Gospodovo žetev”. V zadnjih petdesetih letih se je “žetev” tako spremenila, kakor se v preteklih stoletjih ni še nikoli. Pri tem pa kristjani (starši, duhovniki, redovniki, redovnice …) pogosto ostajajo v vlogi “delavcev”, kakor da je vse ostalo tako kot prej. – Bog potrebuje sveže, aktivne delavce, ki so resnično z vsem srcem predani njegovi žetvi in so sposobni za delo, ki jih čaka. Ne nedejavnih “upokojencev”, ki so trmoglavo navezani na navade, tradicije, oblačila, ustanovitelje in ne vem kaj še vse.

ZAHEJEVO DREVO (Lk 19,4)

Gospod Jezus, s tal te večkrat ne vidim. V višini oči mi toliko stvari zakriva obzorje. Vsakdanje obveznosti, sanje o prihodnosti, goščava občutij, želja po izstopanju, naprezanje, da bi imel vedno več … Same lepe, pomembne, zapeljive stvari, ki pa mi niso dovolj. Moje oči iščejo dlje. – Gospod Jezus, daj mi kakšno tako drevo, kakor je bilo Zahejevo, kakšen drugačen dan, kakšno novo molitev, človeka, ki je poln tebe, kakšno posebno nedeljo, reveža, ki me bo vznemiril, mladega človeka, potrebnega pomoči, duhovnika, ki me bo razumel, kakšno čudno redovnico, kakšen neuspeh, ki me bo postavil na trdna tla, prijatelja, ki je slabo končal, kakšno veliko veselje ali prehudo žalost … – Gospod Jezus, sem majhne postave in vse moje stvari so majhne. Daj mi kakšno tako drevo, kakor je bilo Zahejevo, in pogum, da bom splezal nanj. – Od tam te bom lahko videl. In ko se bom spustil na tla, bom poln veselja.

LJULJKA (Mt 13,27-29)

Vedno je kaj, kar vse pokvari. Ponavadi nas najprej prevzame malodušje; nočemo polja, na katerem je med dobro pšenico pomešana ljuljka. Hočemo ga takoj opleti. To je napačno. Tu na zemlji ni polj brez ljuljke, ker je sovražnik vedno na delu. Potrebno je potrpljenje: samo Bog zna opleti polje, ne da bi poškodoval pšenico. Če bi Jezus hotel lepo polje brez plevela, ne bi imel ne prijateljev ne učencev ne apostolov. Še več, sploh ne bi prišel na zemljo.

OZRI SE NAME (Lk 22,61-62)

Gospod, ne pozabi se obrniti in se ozreti tudi name, da se bom spomnil neizpolnjenih obljub. – Gospod, ti veš, občudujem te, ljubim te, hočem hoditi za teboj. – Gospod, vem, da nihče nima take besede, kakor je tvoja, in da nihče tako kot ti ne pozna in ne odgovarja na hrepenenja mojega srca. In vendar, saj veš, zadošča že malenkost, da te zatajim v dejanjih. – Gospod, ne pozabi se obrniti in ozreti name, da se bom spomnil neizpolnjenih obljub in se bridko zjokal. – Gospod, ne pozabi se ozreti name, da se bom spomnil tvoje ljubezni in spet z zaupanjem stopil za teboj.

BUDEN IN ČUJEČ (Mt 25,8-9)

Gospod Jezus, naj bodo ta dekleta preudarna, kolikor hočeš, pa so vseeno skrajno zoprna. – Niso mi všeč ljudje, ki pravijo: “Znajdi se! Lahko bi prej pomislil.” Tudi sam sebi nisem všeč, kadar se mi zgodi – in zgodi se mi! – da rečem drugim: Znajdite se!” Pozneje imam občutek, da sem črv. – Gospod Jezus, sprejemam pa tvoje sporočilo: moram biti buden, čuječ, vsak dan, v vsaki situaciji. Saj te nihče ne more čakati namesto mene. – Vere ne morem dati v zakup, Gospod Jezus. Ti vedno prihajaš in hočeš, da sem pripravljen in te lahko sprejmem. – Če je moja svetilka ugasnila, bom ostal pred vrati. Ne bom mogel reči: “Ampak škofi, ampak duhovniki, ampak redovnice, ampak drugi kristjani …” – Če bo moja svetilka ugasnjena, bodo vrata ostala zaprta. Za mene.

Marko Čuk, Korak v globino, Ognjišče (9) 2005, str. 96 (ob izidu knjige Lasconi, Tonino. 365 + 1 dan s Teboj, Koper: Ognjišče, 2009).

Ljubezen – razpoznavni znak kristjanov 1

Napisal marko na 5. septembra 2026. Objavljeno v Novice, Korak v globino.

NIČ BREZ NJEGA (Jn 15,5)

Gospod Jezus, se ti ne zdi, da nekoliko pretiravaš? Ali nisi morda tudi – če smem tako reči – malce domišljav? To, da brez tebe ne moremo storiti kaj dosti, že mogoče, to razumem. Ampak da ne moremo storiti prav ničesar … – Brez tebe lahko postanemo veliki in krepki, lahko hodimo v šolo, se ukvarjamo s športom, se zabavamo, si poiščemo službo, poklicno napredujemo, postanemo bogati, si ustvarimo družino, kupimo avto, si postavimo hišo s tremi televizorji, videorekorderjem, glasbenim stolpom in računalnikom. Brez tebe lahko imamo prijatelje, potujemo po svetu, gremo na počitnice na tropske otoke. Brez tebe lahko uživamo v zasluženem pokoju. – Oprosti, Gospod Jezus, ampak če dobro premislim, se mi zdi, da brez tebe pravzaprav lahko delamo vse. – Brez mene lahko delate vse, toda takšen vse, ki mine, ki ga je samo listje, brez sadov za večno življenje. – Vse, ki je nič.

JEZUS OBJEMA OTROKE (Mr 10,13-16)

Jezus je objemal otroke in se jih ljubeče dotikal. – Starši pripeljejo otroke k verouku. – Župnije jih v zmotnem prepričanju, da se vera lahko poučuje tako kot matematika in zgodovina, mučijo in obremenjujejo z veroučno snovjo. – Posledica: ko mladi opravijo z birmo, odidejo v prepričanju, da so končno rešili vprašanje vere: to je nekaj za otroke. – In tako je za mlade v dobi odraščanja, ko s telesnim, spolnim, čustvenim in razumskim razvojem pridejo problemi in je treba izbirati med različnimi življenjskimi ponudbami, zelo težko in vprašljivo, da bi se obračali na Jezusa kot učitelja, ki ima prave predloge za pošteno, lepo, ustvarjalno, uresničeno življenje. – Nujno je treba najti tak način kateheze, ki ne bo vsiljevanje nazorov ali razlog za zasičenost z zakramenti, temveč objem in ljubeč dotik, ki pripravita mlade na življenjsko pomembno srečanje z Jezusom v času izbir.

KOKLJA (Mt 23,37)

Predstavljam si te kot kokljo, ki zbere svoja piščeta pod peruti, da jih obvaruje pred nevarnostjo. – Jezus, takšna predstava mi daje gotovost, potrebujem jo. Saj se tolikokrat zavem, da sem bolj nebogljen kakor pišče. – In če ti ne bi prišel in me poiskal, ne vem, kaj bi bilo z menoj. – Hvala, Jezus! – Te zdaj smem nekaj prositi? Te lahko prosim, da bi tvoja Cerkev poskušala biti podobna koklji, ki zbira svoja piščeta? – Bilo bi čudovito! – Namesto očitkov, strogih obrazov, groženj z izobčenjem, spiskov napak in nepravilnega obnašanja, obtožb zaradi premalo prizadevnosti, strogih opozoril na skladnost … Cerkev, ki prihiti in zbere svoja piščeta. – In tista, ki spet uidejo. – Ona gre za njimi, da bi jih vzela pod peruti. – Jezus, kakšne sanje in kakšna milost bi bila Cerkev, podobna koklji.

HVALEŽNOST (Lk 17,17-18)

Gospod Jezus, a jih vidiš, moške in ženske, ki hočejo biti bolj kristjani kakor ti? Z medlim in prisiljenim glasom ponavljajo vedno iste fraze: da je Božja volja to, da je Božja volja ono; da ne smemo pričakovati ničesar tu na zemlji; da pa potem v nebesih … – Gospod Jezus, te ljudi imam v želodcu, ker na prikrit način pričakujejo hvaležnost. Vedo, kako in kje morajo iztegniti roko, da prosijo (za revne, se razume!), in kako lahko delajo reklamo sebi (“v Božjo slavo!”, se razume). – Gospod Jezus, ti priznaš javno in pošteno, da bi ti bila všeč hvaležnost gobavcev. Ti, ki si Bog, si pristen človek, brez leporečja. – Ti, ki hočejo biti bolj kristjani kakor ti, bi prikrili razočaranje s pobožnimi besedami, toda v sebi bi pobesneli in bi prekleli nehvaležneže: “Naj se vam gobavost ponovi! Da boste vedeli za drugič …”

ODLOČITEV ZA JEZUSA (Mt 13,57)

Če greš k maši od časa do časa, nihče nič ne reče. – Če se odločiš, da boš nekoliko bolj zares kristjan, pa moraš računati s kakšno težavo. In to ravno med svojimi prijatelji, znanci, sošolci, sodelavci, med tistimi, ki mislijo, da te poznajo, in jim ni všeč, da jih presenečaš. – Če rečeš svojim “Nazarečanom”: “Ne morem z vami, ker grem ob tej uri k maši.” – Če ne skrivaš, da hodiš k spovedi in obhajilu. – Če se zate ve, da si član kakšnega krščanskega društva, skupine ali gibanja. In še zlasti če se ne bojiš reči: “Ne, jaz tega ne mislim, ne govorim, ne gledam, se ne udeležujem, ne delam, ker sem kristjan,” potem … – Potem se začnejo šale, pikre besede, norčevanje, kritiziranje, posmeh, etiketiranje s “ta se razume z duhovniki”, “ta leta k obhajilu”. – In tedaj se je treba odločiti: ali upoštevati “Nazarečane” ali zbrati pogum za lastne odločitve. – Izbira ni lahka. – Tudi Jezus jo je prestal. – Pomislekov pa ni imel.

BOLNIKE OZDRAVLJAJTE (Mt 10,8a)

Kristjani, ki se v vsakdanjem življenju udejstvujejo na področju karitativnega, solidarnostnega, prostovoljnega dela, v sindikatih ali politiki, se tako rekoč ne morejo izogniti tipu “genialca” (ponavadi kakšen duhovnik ali fanatičen kristjan, ki stopi na govorniški oder in z (lažno) zaskrbljenim glasom začne pridigati: “Pazite, da ne boste skrčili vere samo na vodoravno razsežnost!” In potem se na široko razgovori o pomembnosti molitve, o dejstvu, da brez molitve tu, brez molitve tam … – Stran od takih pridigarjev! Nekoristni so in tudi nevarni. – Evangelij ne najde poti do src, če mu ne pripravijo poti in ga ne spremljajo znamenja, ki vzbujajo začudenje, dejanja ljubezni, ki rušijo človeško logiko preračunljivosti, brezbrižnosti, prilagodljivosti zaradi lastne koristi, sebičnosti, nezanimanja. – “Ampak svetniki! Svetniki so vendar vsi govorili, da brez molitve …” – Tisti, ki se z največjo velikodušnostjo žrtvujejo za druge, lahko tudi izpustijo kakšno molitvico, ne pa molitve. – Kajti ljubezen do drugih, ne občasna in lahkotna, temveč globoka in stalna, je lahko samo dar, ki ga prejmemo od Jezusa.

TVOJA URA (Jn 2,4)

Jezus, jaz si te rad predstavljam malce nejevoljnega, tako kot smo mi, kadar smo prisiljeni nepričakovano spremeniti načrt. Saj veš! Tisti telefonski klici, ko mislimo, da bomo imeli mir; tisto zvonjenje pri vratih, ko ne pričakujemo več nikogar; tiste prošnje za usluge, ki nas presenetijo kot strela z jasnega … – Jezus, meni je všeč predstava, da je tista tvoja ura kakor kakšni naši načrti in programi, ki jih tako dobro pripravimo, potem pa se nam podrejo, ker kakšen nadležnež … – Jezus, rad si predstavljam, da si poleg mene in tako kot jaz v težavah zaradi načrtov, saj te tako lahko prosim, da mi pomagaš postati kakor ti. – Ti prestaviš svojo uro v veselje ljudem. – Pomagaj tudi meni, da bom naravnaval uro in svoj dnevni program v veselje in dobro ljudi. (se nadaljuje)