Ljubezen in spoštovanje morata hoditi skupaj. Spoštovanje brez ljubezni postane strahopetnost. Ljubezen brez spoštovanja pa postane nadutost.(sv. Pij iz Pietrelcine)
Potrebujete Luč z veliko začetnico, ki bo vaša oporna točka, svetilnik, po katerem se boste lahko ravnali.
Ne bodite dekleta in fantje, ki so ugasnjeni, bodite goreči. Največja nesreča mladega človeka je, da ni nikomur koristen. Bodite iskra, ki vžiga …
Odkrivajte načrt, ki ga ima Bog z vami, da boste tako bolj dovzetni za Božji glas, da boste sprejemali prave odločitve, da boste prisluhniti modrim nasvetom, in tudi sami znali svetovati.
Prisluhnite s srcem Božjim namigom, iščite tudi duhovno, vzemite v roke Sveto pismo, naj ne mine dan brez molitve, brez kratkega večernega izpraševanja vesti.
Odkrivajte tudi sami sebe, iščite, sprašujte se, kam bi radi prišli, kaj bi radi dosegli, tako boste lažje izbrali svoj poklic, svojega življenjskega sopotnika … sledite idealom.
Prizadevajte si, da ne bi posnemali drugih ampak uporabljali zdravo pamet … Bodite originali in ne kopije.
Z odprtim srcem sprejmite darove Duha, ki vas oblikujejo kot kristjane. Bodite modri, razumni, sprejmite koristen nasvet, bodite močni, pogumni, glejte s srcem, bodite povezani z Bogom v molitvi in ne pozabite, da je on vedno z vami.
Ohranite vrednote, ki ste jih prejeli doma, v vašem okolju, v župnijski skupnosti … in kljub skušnjavam živite tako, kot verjamete, da je prav, kot vas učijo starši, kateheti …
Vsak dan naredite vsaj nekaj dobrega.
Zaupajte Bogu, ki daje moč človeški slabosti, bogati našo revščino, nas spreobrača in nam odpušča grehe.
Vzemite na pot življenjski program, ki vam ga vzgojitelji polagamo na srce: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje.
Prejeli boste moč, da boste zmogli premagovati težave in stiske: ostanite povezani z Bogom, kakor so mladike povezane s trto. Trdno ohranite vezi prijateljstva z Bogom.
»Vi ste živa svetnica,« je dejal nekdo Materi Tereziji iz Kalkute, ustanoviteljici Misijonarjev in Misijonark ljubezni za služenje najbolj ubogim med ubogimi. »Če sem res to, kar pravite vi,« je odgovorila,»sem samo to, kar bi po volji našega Gospoda morali biti vsi.« Glas ljudstva o njeni svetosti bo potrdil papež Frančišek, ki ji bo 4. septembra 2016 slovesno priznal to najvišjo čast. V seznam blaženih jo je vpisal papež sv. Janez Pavel II. 19. oktobra 2003. V svojem nagovoru je dejal: »Želela je biti znamenje božje ljubezni, božje navzočnosti, božjega sočutja in na ta način vse opozarjati na vrednost in dostojanstvo slehernega božjega otroka, ustvarjenega, da ljubi in je ljubljen … Slavimo to majhno ženo, zaljubljeno v Boga, ponižno glasnico evangelija in neutrudno dobrotnico človeštva. V njej izkazujemo čast eni najpomembnejših osebnosti našega časa. Sprejmimo njeno sporočilo in posnemajmo njen zgled.« Vse nas spodbuja, da v svojem življenju vsak dan naredimo “kaj lepega za Boga”, kot nas je učila s svojim popolnim darovanjem same sebe Bogu in bližnjemu.
SEME SVETOSTI POSEJANO V DOMAČI DRUŽINI
Nova svetnica je o sebi dejala: »Po rodu sem Albanka. Po državljanstvu Indijka. Sem katoliška redovnica. Po tistem, kar delam, pripadam vsemu svetu, moje srce pa popolnoma pripada Jezusu.« Bila je najmlajša od treh otrok albanske družine Bojaxhiu iz Skopja, glavnega mesta Makedonije. Rodila se je 27. avgusta 1910 in pri krstu dobila ime Ganxhe (v albanščini /cvetni/ popek); brat Lazar je bil od nje starejši šest let, sestra Age pa dve leti. Oče Kole je bil trgovec, ki je bil strog mož, toda zelo skrben za svojo družino in odprtega srca za reveže. Albanski duhovnik Lush Gjergji v svoji knjigi o Materi Tereziji (slovenski prevod: Ognjišče 1983) navaja pričevanje sina Lazarja, da ga je oče večkrat poslal h kaki revni družini, kateri je nesel pomoč. Otroke je učil: »Morate biti dobri do vseh, kakor je Bog dober do nas.« Mali Ganxhe pa so se vtisnile v spomin njegove besede: »Hčerka moja, nikoli ne začni jesti, ne da bi prej hrano delila z drugimi.« Mati Drane je bila iz ugledne družine Bernaj iz Prizrena in z vsem srcem se je posvetila možu in otrokom. »Nikoli ne bom pozabila svoje matere,« je večkrat povedala Mati Terezija. »Cele dneve je delala, a ko se je dan prevesil v večer, se je hitro uredila za sprejem našega očeta. Takrat tega nismo razumeli. Nagajali smo ji in se smejali. Sedaj pa spoznavam, kako veliko, spoštljivo in nežno ljubezen je gojila do njega.« Po smrti moža (1919) je čutila še večjo odgovornost za svoje otroke. Bila je močna žena, globoko verna. »Mnogi revni ljudje iz Skopja in okolice so dobro poznali vrata našega doma. Nihče ni šel od nas praznih rok,« se je spominjala Mati Terezija. »Skoraj vsak dan smo imeli pri kosilu ali večerji kakšnega gosta. V začetku sem spraševala mater: “Kdo so ti ljudje?”’ Ona pa mi je odgovorila: “V sorodu smo!” Ko sem odrasla, sem razumela, da so bili to ubogi ljudje, ki niso imeli ničesar in jih je hranila naša mati.« Brat Lazar je o svoji slavni sestri povedal: »Bila je čisto navadna deklica, nekoliko zadržana. Kot šolarka je bila najboljša v razredu, vedno pripravljena pomagati drugim.« Bila je tudi dejavna v življenju župnije Srca Jezusovega, ki so jo vodili hrvaški in slovenski jezuiti. Bila je članica dekliške Marijine družbe in cerkvena pevka. Jezuiti v Skopju so bili povezani s sobrati, ki so delovali kot misijonarji v indijski pokrajini Bengaliji. Ganxhe se je kot srednješolka zelo zanimala za misijone. Vedno močneje se je njenem srcu oglašal klic, da zapusti svojo družino in svojo domovino ter se pridruži oznanjevalcem v tisti daljni deželi.
“POPOLNOMA SE BOM POSVETILA BOGU”
»Bila sem še mlada, imela sem dvanajst let, živela sem v okrilju družine, ko sem prvič zaželela, da bi popolnoma pripadala Bogu. Šest let sem tako razmišljala in molila. Včasih se mi je zazdelo, da nimam poklica. Nazadnje pa sem prišla do prepričanja, da me Bog resnično kliče. Pri tej odločitvi mi je veliko pomagala Letniška Marija.« Dokončno odločitev je sprejela prav med romanjem v Letnico, ki je osrednja božja pot vernikov teh krajev, na predvečer praznika Marijinega vnebovzetja, 14. avgusta 1928. Bratrancu Lorencu Antoniju je zaupala: »Lorenc, pred našo ljubo Gospo sem se dokončno odločila: grem v misijone in se bom popolnoma posvetila Bogu za zveličanje duš.« Na njeno odločitev je vplival tudi svetniški skopski škof Janez Gnidovec. O njem je napisala pričevanje z lastnoročnim podpisom: »Naš škof je bil svetnik. Vsi smo ga klicali s tem nazivom. Bil je pravi duhovnik po Jezusovem Srcu, blag in ponižen. Ko sem odhajala v misijone, je zame maševal, obhajal me je in mi rekel: “V misijone greste. Dajte Jezusu vse, samo zanj živite, bodite samo njegova, samo njega ljubite. samo zanj se žrtvujte. Naj vam bo Jezus vse v življenju.” Prepričana sem, da prosi zame in da imam pri Jezusu zaščitnika.«
Odločila se je za Družbo loretskih sester, ki so delale kot misijonarke v Indiji. 25. septembra 1918 se je poslovila od domačih in rodnega mesta. Z vlakom se je odpeljala do Zagreba, od tam pa sta skupaj s Slovenko Elizabeto Kajnč nadaljevali pot na Irsko, do matične hiše Družbe loretskih sester. Dobili sta obleki kandidatk in redovno ime: Ganxhe je postala Marija Terezija Deteta Jezusa – na kratko Terezija – Elizabeta pa Marija Magdalena. 1. decembra sta odpluli proti Indiji, kamor sta dospeli 27. decembra. Po novem letu 1929 sta v mestu Darjeeling začeli noviciat. Terezija je pomagala medicinskim sestram v majhnem misijonskem središču in tam se je prvič srečala z bedo in revščino preprostih ljudi. Kmalu pa so jo predstojnice poslale na učiteljišče v Kalkuti. Ko je diplomirala, je postala učiteljica in to delo jo je zelo veselilo. Konec maja 1937 je izrekla večne zaobljube ter se vrnila v Kalkuto in na srednji šoli bengalska dekleta srednje stoječih družin poučevala zgodovino in zemljepis. Kmalu je postala tudi ravnateljica. Vsak dan je po ulicah srečevala brezdomce, lačne in mrtve. Začutila je: tvoj poklic je služiti ubogim!
NOV BOŽJI KLIC, KI JE BIL UKAZ
Ko se je 10. septembra 1946 z vlakom peljala na duhovne vaje v Darjeeling, je doživela drugi klic. »Bila sem prepričana, da je bil to božji glas. Gotovo me je Bog klical. Naročilo je bilo jasno: oditi moraš iz samostana in pomagati ubogim tako, da živiš z njimi. To je bila naloga, ukaz. Vedela sem, kaj moram storiti, nisem pa vedela, kako.« V družbi Misijonark ljubezni je 10. september ‘dan navdiha’ (Inspiration Day). Sestra Terezija je razmišljala, kako bi ‘navdih’ uresničila. Ko se je vrnila v Kalkuto, je prosila nadškofa za dovoljenje, da zapusti samostan. Prošnja je bila odbita, a to ji ni vzelo poguma. »Spoznala sem, da nadškof ni mogel ravnati drugače; škofje pač ne morejo kar tako sestram dovoliti, da gredo iz samostana in ustanovijo nov red, ker so dobile ukaz od Boga.« Potrpela je še eno leto, potem pa je po nadškofovem nasvetu pisala vrhovni predstojnici loretskih sester na Irsko.
Odgovorila ji je: »Če te kliče Bog, pojdi za njegovim klicem.« Aprila 1948 je za korak dobila tudi dovoljenje papeža Pija XII. 8. avgusta 1948 je Terezija redovno obleko loretskih sester zamenjala z belim sarijem, oblačilom preprostih indijskih žena, z modrimi progami in z majhnim križem na levi rami – ta naj bi sestre opominjal, da prihajajo med najbolj uboge med ubogimi kot poslanke Kristusa. Novi ‘poklic v poklicu’ ji ni dal miru. Iskala je kakšno primerno hišo. Začasno zavetje je dobila pri Malih sestrah. Jeseni je ‘odprla’ svojo šolo – na prostem. Na praznik sv. Jožefa, 19. marca 1949 se ji je pridružila Bengalka Subashini Das, ki je dobila redovno ime sestra Agnes, kmalu so prišle še druge. Terezija je sestavila pravila nove družbe. »Naše posebno poslanstvo je delati za odrešenje in posvečenje najbolj ubogih med ubogimi,« je zapisala na začetku. »Kot je bil Jezus Kristus poslan od Očeta, tako On pošilja nas, napolnjene s svojim Duhom, da oznanjamo evangelij njegove ljubezni in sočutja do najbolj ubogih med ubogimi po vsem svetu … Imenujemo se Misijonarke ljubezni.« Belgijska jezuita, ki sta pravila prebrala in predlagala le nekaj manjših sprememb, sta soglasno potrdila: »To je duh evangelija, tu je božji prst!« 7. oktobra 1950 je kalkutski nadškof Perier v kapeli na ulici Creek Lane 14 potrdil, da ustanoviteljica in prvih enajst sester sestavljajo novo redovno ustanovo škofijskega prava. Petnajst let kasneje, 1. februarja 1965, pa je papež bl. Pavel VI. z dekretom odločil, da so Misijonarke ljubezni kongregacija papeškega prava. Takrat je Družba štela že okoli tristo sester. Pravila Misijonark ljubezni so zelo zahtevna, vendar poklicev ne manjka. »Mladi hočejo danes videti, ne poslušati. Hočejo se popolnoma darovati in narediti nekaj lepega za Boga.« Poleg treh običajnih zaobljub (uboštva, pokorščine in čistosti) imajo misijonarke ljubezni še četrto: vse svoje življenje in svoje srce posvetiti ubogim.
IZ KALKUTE PO INDIJI IN PO VSEM SVETU
Mati Terezija je poudarjala, daje vsako človeško življenje sveto, pri svojem delu se je posebej zavzemala za stare ljudi, ki so umirali v skrajni bedi na ulicah, in za (nerojene) otroke. Leta 1952 je v Kalkuti odprla Hišo za umirajoče Nirmal Hriday, naslednje leto pa hišo za zavržene otroke in sirote. Leta 1957 se je začelo tudi delo z gobavci, zanje je Mati Terezija ustanovila Shanti Nagar (Mesto miru). Odpirala so se nova in nova področja dela, zato je Mati Terezija v svoji Družbi ustanovila nove veje: brate Misijonarje ljubezni (1963); mednarodno združenje sodelavcev matere Terezije, v katero so vključeni ljudje različnih veroizpovedi; kontemplativno vejo sester, ki se posvečajo pretežno molitvi (1979); brate božje besede (1977), da bi lažje širili evangelij med najrevnejšimi med revnimi; gibanje Corpus Christi (Kristusovo telo), ‘mala pot svetosti’ za duhovnike. Pomen teh ustanov je mati Terezija razložila: »Smo kakor petero Jezusovih ran: na desni roki sestre, predane kontemplaciji; na levi roki bratje, predani kontemplaciji; na desni nogi misijonarke ljubezni; na levi nogi misijonarji ljubezni; na prebodeni strani naši sodelavci.«
Prvo hišo misijonark ljubezni izven Kalkute je mati Terezija odprla leta 1959, danes delujejo v vseh indijskih škofijah. Delo misijonark ljubezni je vzbudilo zanimanje in vabili so jih v razne dežele sveta. Mati Terezija je odpirala nove hiše in misijone, če so bili izpolnjeni naslednji pogoji: uradno povabilo krajevnega škofa; razne oblike bede in trpljenja; katoliški duhovnik za duhovno oskrbo misijonark ljubezni; dovolj redovnic, saj mora skupnost šteti vsaj štiri sestre. Prve hiše je ustanovila v Južni Ameriki, leta 1968 so sestre na osebno povabilo papeža bl. Pavla VI. prišle v Rim, kmalu zatem še v več drugih mest v Italiji in v mnoge države Evrope ter drugih celin. O tej rasti je mati Terezija dejala: »Lepo je, če lahko ugodimo številnim prošnjam.
dpiramo veliko hiš, vendar je zelo veliko povabil in prošenj, ki se vlečejo že leta. Duhovni poklici so velik božji dar in me hvaležno pošiljamo naše sestre povsod, kjer je dejanska potreba in ko nam je mogoče.« Središče vsake hiše sester misijonark ljubezni je kapela, v kateri je ob tabernaklju velik križ in ob njem napis Žejen sem. S tem klicem je Jezus, umirajoč na križu, izpovedal svoje hrepenenje po naši ljubezni do svojih trpečih bratov in sester. Tam sestre pri mašni daritvi in v globoki molitvi črpajo moč za svoje delo. »Kristusa vidimo pod dvema podobama,« pravi mati Terezija. »Na oltarju pod podobo kruha in vina, v barakah pa v izmučenih telesih umirajočih in zapuščenih.«
NAGRADE, PRIZNANJA IN ‘POGODBA Z JEZUSOM’
»Vse, kar delamo, je božje delo,« je ponavljala mati Terezija. »Brez božje pomoči ne bi mogle narediti ničesar za te uboge ljudi.« Ni iskala priznanj in nagrad. Ko so prišle, jih je bila vesela le toliko, kolikor je s tem opozorila svet na tiste množice ljudi, ki živijo v človeka nevrednih pogojih. Najprej (leta 1962) je prejela indijsko državno odlikovanje, leta 1971 ji je papež bl. Pavel VI. podelil nagrado za mir, ki nosi ime po papežu sv. Janezu XXIII. V dolgi vrsti nagrad, ki so sledile, je gotovo najpomembnejša Nobelova nagrada za mir, ki ji je bila podeljena 10. decembra 1979 v Oslu. Dobila je diplomo in 800.000 švedskih kron, ki jih porabila za svoje reveže. Vsi pošteni ljudje so bili veseli, da je nagrada prišla v prave roke. Mati Terezija je v svojem zahvalnem govoru poudarila božjo ljubezen do vsakega človeka, tudi nerojenega, in opozorila na žalostno dejstvo: »Največje zlo in največji rušilec miru je danes prav splav. Tudi nas, ki tu stojimo, so naši starši želeli. Ne bi bili tu, če nas naši starši ne bi želeli.« Na vprašanje, kaj Nobelova nagrada pomeni njej in njenim sestram, je odgovorila: »Mojim sestram nič, ker se zaradi tega v naši družbi ne bo nič spremenilo. Ta nagrada in druge, ki sem jih v teh zadnjih letih prejela, so le za naše reveže. Nagrada je prišla o pravem času in dokazuje, da je svet spoznal reveže ter čuti dolžnost, da jim pomaga.« Mati Terezija ni marala fotografov, ki so se množično pojavili povsod, kamor je prišla. Temu pa se zaradi svoje popularnosti ni mogla izogniti, zato je to sprejela kot žrtev in je z Jezusom sklenila pogodbo: za vsako njeno fotografijo naj bo rešena ena duša iz vic in vzeta v nebesa. Če so fotografi vztrajali, je rekla: »Zdaj pa je dovolj. Vice so prazne!«
OBISKI V DOMOVINI IN DAN V LJUBLJANI
Mati Terezija je svoje rojstno mesto Skopje prvič obiskala julija 1978, drugič pa leta 1980 in takrat je prejela diplomo častne meščanke. Leta 1980 je tam odprla hišo misijonark ljubezni. »Srečna sem, ker sem svojemu mestu dala redovnice, ki bodo našim ljudem dale tisto nežnost in ljubezen, ki sem ju bila deležna kot otrok.« Ko se je vračala od tam, je obiskala svoje sestre v Zagrebu, ki v hrvaškem glavnem mestu delujejo od leta 1979. Na prošnjo nadškofa Alojzija Šuštarja se je 30. junija 1980 ustavila v Ljubljani. Spremljala jo je sestra Silvija, predstojnica zagrebške hiše. Nadškof Šuštar ju je pospremil na magistrat, kjer ugledno in po vsem svetu cenjeno delavko za mir sprejel ljubljanski župan. Na skromnem kosilu sta bili skupaj z redovnicami (šolskimi sestrami), ki so vodile gospodinjstvo v bogoslovnem semenišču. Ob pol štirih se je pričelo srečanje z Materjo v dvorani škofijske hiše. Po pozdravu nadškofa Šuštarja je spregovorila mati Terezija. Začela je z molitvijo, ki jo sestre molijo vsak dan po obhajilu. Dobrih dvajset minut je govorila o ubogih, ki jim ona in njene sestre smejo služiti. »Največja revščina je med narodi, kjer je uzakonjen splav. Če more danes mati uničiti svojega otroka, kaj mi potem še brani, da jaz ne uničim nekoga ali da nekdo uniči mene?« Na vprašanje, če se oblasti ne bojijo, da bi sestre s svojo misijonsko gorečnostjo spreobračale ljudi h krščanstvu, je dejala: »Nihče, niti Bog, ne more nikogar spremeniti na silo. Vsako dejanje ljubezni pa privede človeka k Bogu.« Nadškof Šuštar je pri maši v nabito polni stolnici po evangeliju dejal: »Razlago tega evangelija popolne odločitve hoditi za Kristusom, biti ubog z ubogimi – to razlago nam daje vaše življenje in delovanje. In to je bolj prepričljivo kakor vsaka beseda.« Drobna svetnica je stopila k ambonu po svetem obhajilu. Dvajsetminutni nagovor je začela z besedami: »Prosimo Mater Božjo, naj nam da svoje srce, tako leo, tako čisto, tako sveto, tako polno ljubezni in ponižnosti, da bi mogli prejeti Jezusa v kruhu življenja in mu služiti v naših bratih in sestrah, v naših ubogih … Če vidimo drug v drugem božje obličje, ni težko ljubiti, se ni težko žrtvovati.« Po maši se je ustavila med množico na škofijskem dvorišču, kjer je odgovarjala na vprašanja in vsem položila na srce: »Prosimo Boga, da nam odpre oči, da bi spoznali lakoto po ljubezni, ki je večja od lakote po kruhu. Prosimo Boga, naj nas uporabi, da postanemo njegova ljubezen in njegova svetloba v današnjem svetu.« Sedem let po tem obisku – 17. julija 1987, so misijonarke ljubezni odprle svojo hišo na Ježici v Ljubljani.
“SMRT JE NADALJEVANJE ŽIVLJENJA”
Mati Terezija ni poznala počitka, nikoli se ni ustavila. Veliko je potovala po vseh celinah sveta ter se srečevala s starimi in mladimi. Oblastnikom ni dala miru, dokler ni dosegla tistega, kar si je naložila. Zaradi krhkega zdravja (večkrat je morala iskati pomoč v bolnišnici) in starosti je večkrat izrazila željo, da bi vodstvo reda zaupala drugim: 14. januarja 1997 jo je nasledila s. Nirmala, Indijka; od leta 2009 pa je vrhovna predstojnica Misijonark ljubezni Nemka s. Mary Prema. Mati Terezije je delala do konca. Ob misli na smrt je govorila: »Smrt je nadaljevanje življenja, najlažja in najhitrejša pot, da se vrnemo k Bogu … Moja duša se vrača k Bogu, za katerega sem živela z vsem svojim bitjem. Glede telesa pa ni važno, kje bom umrla, morda med ljudmi, katerim sem služila.« Res je svoje zemeljsko poslanstvo dopolnila med svojimi – 5. septembra 1997. »Gospod jo je hotel sprejeti k sebi na prvi petek,« je dejala zdravnica, ki ji je zadnje dni stala ob strani. »Odšla je k Njemu, ki ga je neizmerno ljubila in katero je On neizmerno ljubil.« Ob njeni smrti je njena redovna družina, ki jo sestavlja pet ‘vej’, štela 594 misijonskih hiš, leta 2010 je teh hiš bilo nad 750, sester je več kot 5.000, bratov misijonarjev ljubezni pa je okoli 500. »Če je Bogu uspelo to delo s tako revo začeti, mu ne bo težko najti nekoga, ki bo nadaljeval bolje kot jaz. To je njegovo delo.«
Vse življenje matere Terezije je bilo eno samo pričevanje veselja, ki se rodi iz ljubezni, spoštovanja dostojanstva slehernega človeškega bitja, vrednosti malih dejanj, storjenih z veliko ljubeznijo, in izrednega prijateljstva z Bogom. Obstaja pa še druga junaška podoba te velike žene, ki se je razodela šele po njeni smrti, ko so bila objavljena njena pisma. Skrita je bila vsem, celo tistim, ki so ji bili najbližji: njeno duhovno, notranje življenje je bilo zaznamovano z izkustvom globokega, bolečega in nenehnega občutka, da je od Boga ločena ali celo zavržena, hkrati pa je čutila vse večje hrepenenje po Njem. To svojo notranjo preizkušnjo je imenovala temina. ‘Bridka noč’ njene duše, ki je nastopila ob začetku njenega apostolata med ubogimi in je trajala vse življenje, je mater Terezijo privedla do še globlje povezanosti z Bogom. Po tej temini duše je skrivnostno doživljala Jezusovo žejo, njegovo bolečo in gorečo željo po ljubezni in občutila zapuščenost ubogih. Na to spominja napis Žejen sem, ki je ob križu v vseh kapelah misijonark ljubezni.
»Sveti oče, ki je tako dobro poznal mater Terezijo, želi, da bi bil ta pogrebni obred velika zahvalna molitev Bogu, da je Cerkvi in svetu dal to ženo,« je dejal kardinal Angelo Sodano, ki je kot odposlanec papeža sv. Janeza Pavla II. 13. septembra 1997 vodil veličastno pogrebno slavje na mestnem stadionu v Kalkuti. »Njen grob je postal romarsko svetišče,« je povedal p. Jože Cukale, njen dolgoletni prijatelj in sodelavec. »Vsak mesec grem na Materin grob. Terezijino molitev pa zelo čutimo vsi, ki jo imamo radi in ki čakamo na poveličanje, ki prihaja iz nebes.« To poveličanje je Cerkev potrdila z razglasitvijo za blaženo 19. oktobra 2003, od 4. septembra 2016 pa se ji v molitvi priporočamo: »Sveta Terezija iz Kalkute, prosi za nas!«
»Kako to, da davi nisi prišla na predavanja tako zgodaj kot običajno?« je študentka vprašala svojo najboljšo prijateljico.
»Šla sem v cerkev, da bi malo pomolila. Veš, vsako jutro vidim, da gre moj oče zelo zgodaj v službo. Včeraj zjutraj sem ga vprašala: ‘Očka, zakaj raje ne počivaš še malo doma, ampak greš že tako zgodaj na delo?’ Odgovoril mi je: ‘Ne grem naravnost na delo, prej grem v cerkev, kjer molim in sem pri maši.’ Njegov odgovor je naredil name tak vtis, da sem se odločila, da bom tudi jaz delala podobno.«
Od takrat je študentka vsako jutro šla k maši, preden je šla na predavanja.
Misel
Zgled govori glasneje kot množica besed.
Lep zgled je najboljša pridiga. Na ljudi naredi večji vtis pridigarjev zgled kakor pa vsebina njegove pridige. Z zgledom najbolj prepričamo poslušalce. Naše življenje bi moralo biti tako zgledno, da bi druge ljudi privlačil naš način življenja.
Besede mičejo, zgledi vlečejo, pravi ljudska modrost. Ali naš zgled vodi ljudi v pravo smer?
Molitev
Gospod Bog, zahvaljujemo si ti za vse ljudi v življenju, ki so s svojim zgledom pripomogli, da te poznamo in ljubimo in da zaradi tebe ljubimo tudi svoje bližnje. Naj se trudimo, da bomo živeli tako lepo, da bomo s svojim življenjem zgled drugim. Naj se zavedamo, da naš način življenja vpliva na druge, pa naj delamo dobro ali slabo. Hočemo biti drugim dober zgled, prosimo te, pomagaj nam prav živeti. Naj nas ne premoti mišljenje, da ne moremo biti zgled za druge, ker nimamo ničesar, kar bi jim mogli dati. Naj ne pozabimo darov, ki si nam jih v svoji dobroti naklonil, in si jih sami nismo zaslužili. Predvsem pa naj se zavedamo, da si nas ustvaril, da bi naša luč svetila pred ljudmi in ne bi sebično živeli v temi.
Sem ujetnik udobja? Sem pripravljen tvegati, da se osvobodim sužnosti prijetnega počutja?
Nekoč so v daljni deželi živeli čudni ljudje. Trdo so delali od zore do mraka. Vse svoje moči so posvetili kopanju vodnjakov. Vsaka družina se je trudila, da bi naredila čim večji in čim globlji vodnjak. Ko so enkrat izkopali in zgradili vodnjak, je vsa družina odšla živet vanj. To čudno navado so prevzeli vsi vaščani.
Naj se zdi še tako čudno, a ljudje se na dnu vodnjaka niso čutili za nič prikrajšane. Nasprotno, bivališče se jim je zdelo nadvse udobno. Dovolj se jim je zdel košček modrine neba, ki so ga videli z dna vodnjaka. Zadovoljni so bili s tisto medlo svetlobo, z mirom in s tem, da jih nihče ni motil ali vznemirjal. Tako ni nihče več niti čutil potrebe, da bi šel iz vodnjaka in se sprehodil okoli po svetu. Govorili so: “Le zakaj iti ven? Saj smo že slišali, čemu je podoben svet nad nami. Tu notri je mirno in varno. Zakaj bi silili ven?”
Nekega dne pa si je mladenič, ki se je rodil v vodnjaku in je v njem zrastel, rekel: “Na smrt mi je že dolgčas stalno čepeti tukaj. Ven moram in si sam ogledati, kakšne so stvari zunaj.” In res je poln poguma in želje po novih dogodivščinah splezal iz vodnjaka. Ko je videl lepoto in privlačnost sveta, je poskakoval in vzklikal od navdušenja: “Kako čudovit je svet nad vodnjakom in okoli njega! Kako poln čudes! Kako bogat! O, ko bi le naši ljudje lahko vse to videli, zagotovo bi zapustili vodnjake in prišli ven v pravo življenje!”
Navdušen se je vrnil k ljudem v vodnjakih, da bi z njimi delil veselje, ki ga je doživel, in govoril o lepoti, ki jo je videl. Poskušal jim je vse razložiti, opisati in jih prepričati. Toda brez uspeha. Nikomur se ga ni ljubilo niti poslušati.
Jezili so se nanj: “Zakaj si nas prišel vznemirjat? Zakaj kališ naš mir? Varni smo tu in udobno nam je tu. Pusti nas pri miru! Pojdi sam ven, če si tako želiš!”
Razočaran je zapustil svoje ljudi v vodnjaku. Nato je obiskoval vodnjak za vodnjakom, da bi ljudi navdušil nad lepotami, ki jih je videl. A kljub vsemu njegovemu trudu se je le nekaj mladih ljudi navdušilo in potrudilo povzpeti iz vodnjakov, da bi se sami prepričali o lepoti ter zaživeli veselo in svobodno življenje. Spoznali so, da so v življenju še večje stvari kot so udobje, mir in varnost na dnu temnih vodnjakov.
VPRAŠANJA ZA POGOVOR
Kakšni vrsti ljudi v resničnem življenju so podobni ljudje iz zgodbe?
Kakšen pomen imajo vodnjaki? Zakaj jih kopljejo ljudje v zgodbi? Ali obstajajo vodnjaki v resničnem življenju? Naštej nekatere! Ali imaš ti v svojem življenju kakšne majhne vodnjake?
Kaj so ljudje obupno iskali na dnu vodnjakov?
Ali ljudje, ki živijo v vodnjakih, vedo, kakšno je življenje zunaj? Zakaj? Kaj bi morali storiti, da bi resnično vedeli?
Zakaj se ljudje, ki živijo v vodnjakih, branijo, da bi jih zapustili? Zakaj se mi branimo, da bi šli ven iz naših majhnih vodnjakov?
Ali lahko živimo res srečno in polno življenje, ko živimo v votlinah vodnjakov? Zakaj?
Koga predstavlja mladenič, ki je prvi šel iz vodnjaka? Ali v resničnem življenju obstajajo taki ljudje? Ali se lahko kakšnega spomniš? Kaj te je nagnilo, da si ga omenil?
Kaj moramo storiti, če želimo zapustiti vodnjake? Kaj bi takrat ljudje govorili o nas?
Ali lahko drugim pomagaš, da zapustijo vodnjake? Kako bi to storil?
RUSTJA, Božo. Vodnjaki. (Povejmo z zgodbo). Ognjišče, 2001, leto 37, št. 9, str. 38-39. (ilustracija Peter Škerl) Zgodbe za pogovor. (zbral Božo Rustja). Ognjišče. 2005. (Zgodbe za dušo 4), str. 63-65.
(ob obletnici) “Pozdravljeno, ljubo mesto Maribor, z zelenimi goricami ovenčano… Pozdravljena, novo urejena lavantinska škofija, ki se veseliš, da so izpolnjene tvoje dolgoletne želje in je škofovski sedež postavljen v tvojo sredino,” je nagovoril vernike v mariborski stolnici škof Anton Martin Slomšek 4. septembra 1859, ko je prenesel sedež lavantinske škofije iz Št. Andraža v Maribor. “Danes se posebej veselim z vami, ker bom razglasil za blaženega škofa Antona Martina Slomška. On je znamenje svetosti Cerkve na Slovenskem, priča Boga, ki vedno deluje sredi svojega ljudstva in v vsakem času in kraju kliče k evangeljski popolnosti in apostolski dejavnosti,” je dejal v pozdravu na začetku maše na Betnavi pri Mariboru 19. septembra 1999, papež Janez Pavel II. Ob teh dveh obletnicah je mariborski nadškof metropolit dr. Franc Kramberger razglasil Slomškovo leto; pobudo je sprejela tudi Slovenska škofovska konferenca. V tem letu se vrstijo razna dogajanja, posvečena prvemu slovenskemu blaženemu. Državna proslava Slomškovega leta je bila 3. septembra 2009 v veliki dvorani SNG Maribor, osrednje vseslovensko Slomškovo slavje pa 26. septembra 2009 opoldne na nogometnem stadionu v Mariboru.
Prva, druga in tretja ustanovitev lavantinske škofije
Pogled na Št. Andraž v Labotski dolini danes. To prijazno koroško mesto je bilo 631 let sedež lavantinskih škofov.
Po razmejitvi za časa cesarja Karla Velikega leta 811 je slovensko ozemlje severno od Drave pripadlo salzburškemu nadškofu. Salzburški nadškofje so na svojem ozemlju ustanavljali podložne škofije. Tako je nadškof Eberhard II. leta 1228 ustanovil škofijo s sedežem v kraju Št. Andraž v Labotski dolini na Koroškem, nemško St. Andra im Lavanttal, in po tej dolini je nova škofija dobila ime – lavantinska. Za njen rojstni dan velja 10. maj 1228, ko je nadškof Eberhard II. s pristankom papeža Honorija III. izdal listino o ustanovitvi. Istega dne je bil imenovan tudi prvi škof Ulrik I. (1228-1257). Po obsegu je bila nova škofija bolj podobna malo večji dekaniji. Od njenega prvotnega ozemlja je danes v mariborski nadškofiji samo predel od Dravograda do Radelj. Med lavantinskimi škofi v prvi dobi izstopa Jurij Stobej (1584-1619) kot voditelj katoliške obnove po protestantizmu v sodelovanju z ljubljanskim škofom Tomažem Hrenom in sekovskim škofom Martinom Brennerjem.
Avstrijski cesar Jožef II. (1780-1790) je želel meje škofij izenačiti z deželnimi mejami, vendar tega ravno pri lavantinski škofiji ni mogel dosledno izvajati. S preurejanjem škofijskih meja so začeli leta 1785. Lavantinska škofija je poleg celjskega okrožja dobila še velikovško na Koroškem. Ta sprememba škofijskih meja pomeni važen mejnik v zgodovini lavantinske škofije. Iz majhne škofije, v kateri so bili večinoma verniki nemške narodnosti, je postala sedaj pretežno slovenska škofija, zato lahko govorimo o njeni drugi ustanovitvi, saj je od njenega prvotnega ozemlja ostal samo še predel od Št. Andraža do Dravograda, vse drugo ozemlje pa je bilo novo. Škofijski sedež pa je ostal še vedno pri Št. Andražu, na skrajnem severnem robu škofije. Vprašanje ponovne razmejitve škofije in prenosa sedeža bolj v osrčje škofije je sprožil že lavantinski škof Leopold Firmian (1800-1822). Za nov sedež škofije so poleg Maribora predlagali še Ptuj in Celje, ki sta bila sedeža škofije v prvih krščanskih stoletjih, in Slovensko Bistrico.
Podoba bl. Antona Martina Slomška pri slovesnosti njegove razglasitve za blaženega. Mladi Slomšek kot celjski opat leta 1846: istega leta je postal lavantinski škof.
Njegova prizadevanja je nadaljeval škof Slomšek, ki vodstvo škofije sprejel 19. julija 1846. Maja 1850 so ga verniki in duhovniki sekovske škofije prosili, da bi se smeli vključiti v njegovo škofijo. Slomšek se je o tej zadevi posvetoval s salzburškim nadškofom in leta 1853 sta državnim oblastnikom predložila spomenico o preureditvi lavantinske škofije. Lavantinska škofija je 1. junija 1859 odstopila krški škofiji velikovško okrožje na Koroškem. Škofijske meje so se poslej na Koroškem ujemale z mejami koroške dežele vse do konca prve svetovne vojne. Sekovska škofija pa je istega leta 1. septembra odstopila lavantinski škofiji župnije mariborskega okrožja. S tem dejanjem je bil rešen slovenstvu ves levi dravski breg z okoli 200.000 Slovenci, v ostalih župnijah sekovske škofije pa je kakih 30.000 Slovencev ostalo prepuščenih načrtni germanizaciji. Po tej temeljiti preureditvi škofijskih meja bi lahko govorili o tretji ustanovitvi lavantinske škofije.
Zgodovinska prestavitev škofijskega sedeža
Največje in najpomembnejše delo svetniškega škofa Antona Martina Slomška je bila prestavitev škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Labotski dolini v Maribor. Kako je ta potekala, povzemam po zapisu dr. Franca Kovačiča v njegovi Zgodovini Lavantinske škofije (Maribor 1928).
Grb škofa Slomška z geslom »Vse v večjo čast božjo in zveličanje duš«.
Državna oblast je na prestavitev škofijskega sedeža pristala 26. oktobra 1856. Odobreni predlog so poslali v Rim, ki ga je Slomšek pospremil z dopisom, kakšne načrte ima predvsem glede vzgoje in izobraževanja novih duhovnikov. Papež Pij IX, je podpisal svoj pristanek 20. maja 1857. Papeški odlok je določal, naj škofija ohrani staro ime in svojega dosedanjega patrona, apostola Andreja. Slomšek se je s posebnim pastirskim pismom poslovil od Št. Andraža oziroma tamkajšnjih vernikov, ki so se poslej priključili krški (celovški) škofiji. Selitev iz Št. Andraža v Maribor se je pričela spomladi 1859. Vse selitvene stroške je prevzel Slomšek sam. Večino premičnin so naložili na splave in jih po Dravi pripeljali v Maribor. Žito so spravili v sode, da bi se ne zmočilo, če bi se zgodila kaka nesreča. Spise, knjige in druge dragocenosti pa so prepeljali na vozovih. Na praznik Marijinega vnebovzetja, 15. avgusta 1859, se je Slomšek poslovil od šentandraške stolnice, kjer so nad 600 let vladali lavantinski škofje. Naslednji dan se je Slomšek odpravil proti Mariboru, kamor je prišel na tiho 19. avgusta. Veselejši kot slovo s Koroške je bil sprejem v Mariboru. Na predvečer angelske nedelje, 3. septembra, je “novo dobo lavantinske škofije” oznanjalo slovesno zvonjenje po vsej škofiji.
Listina salzburškega nadškofa o posvetitvi Slomška za škofa 5. julija 1846.
Stolni kapitelj je s škofom opravil slovesne večernice v prenovljeni cerkvi sv. Janeza Krstnika, ki je bila dotlej župnijska cerkev, zdaj pa je postala stolnica. Drugo jutro je škof prisostvoval tihi maši v cerkvi sv. Alojzija in blagoslovil oltarno sliko. Potem se je pomikala dolga procesija po Glavnem trgu proti stolnici. Ko je v stolnici škof zavzel svoj prestol – napravili so mu nov prestol v gotskem slogu, levo in desno sta bila kipa sv. Maksimilijana in sv. Viktorina, škofa antičnih škofij v Celju in na Ptuju – mu je zastopnik duhovnikov izrekel vdanost in pokorščino. Nato je Anton Martin Slomšek, prvi “mariborski” škof, stopil na prižnico in nagovoril zbrano množico. “Prišel sem k vam, da oznanjam čast Bogu in mir ljudem.
Škofi jska palača v Št. Andražu; danes ima v njej sedež Karitas, ki vodi dom za ostarele in za romarje.
Da se tako veliko delo posreči, je potrebno odgovoriti na tri vprašanja: Kaj pričakujete od mene, novega škofa, kaj pričakujem jaz od vas in kaj pričakuje Bog od nas! (…) Na večer svojega življenja sem s kapitljem zapustil lepo deželo in iz ljubezni do vas prišel med vas. Kaj bomo našli pri vas? Vašo ljubezen! In če bomo našli ljubezen, potem smo našli vse, kar lahko pričakuje oče od svojih ljubljenih otrok. Kot vaš nadpastir pričakujem od vas, da boste radi poslušali moj glas, ki vas bo klical pred prižnico, v spovednico, vas vabil pred oltar k obhajilni mizi… Vem, da svojega škofa ne boste zapustili. Saj ne iščem vašega, ampak vas. (…) V slovesnem sprevodu ste me spremili v novo stolnico. Še malo, pa me boste nesli h grobu.
V kapeli sv. Andreja v nekdanji šentandraški stolnici je Slomškova slika.
Toda ob koncu sedanjih dni bo napočilo veliko jutro, ko nas bo trobenta vsemogočnega Boga zbudila k novemu življenju, pa tudi klicala k sodbi. Oskrbite, da vas bom mogel tisti dan vse privesti pred vsevednega Sodnika in reči: Vsi so tukaj! Takrat bo res čast Bogu na višavah in mir ljudem!” Naslednjo nedeljo so po vseh župnijah s prižnic brali Slomškovo pozdravno pismo, v katerem primerja škofijo “prelepi vinski gorici”.
Slovesnost ustoličenja škofa Slomška v Mariboru se je končala s pontifikalno mašo in zahvalno pesmijo.” To poglavje zgodovine lavantinske škofije Kovačič končuje z mislijo: “Ako so tedaj štajerski Slovenci dobili 1859 svojo škofijo, je bil to le čin krščanske pravičnosti, saj se vsem narodom dajejo lastne škofije, v prosvetnem oziru pa je bil to mejnik nove dobe.”
Prva stran Slomškovega rokopisa Selitev sedeža lavantinske škofi je v Maribor, v katerem obrazloži razloge za ta pomembni korak.
Prva Slomškova skrb je bila vzgoja in šolanje novih duhovnikov. Ustanovil je bogoslovne semenišče in Visoko bogoslovno šolo, ki je začela delovati 14. oktobra 1859 in pomeni začetek visokega šolstva v Mariboru. Slomšku je bilo dano le tri leta živeti v Mariboru. Spomladi leta 1862 je romal v Rim; ko se je vračal, je v krogu prijateljev izrazil slutnjo bližnje smrti: “Bil sem v Rimu in sedaj bom umrl.” Čeprav so mu moči vidno pešale, je opravljal svoja škofovska opravila. Ko so ga duhovniki prosili, naj si prizanaša, je odgovoril: “Ni potrebno, da bi živel, potrebno pa je, da svoje dolžnosti izpolnim.” Ob koncu duhovnih vaj v Rogaški Slatini je duhovnike prosil, naj molijo za tisto dušo, ki se bo od navzočih prva preselila v večnost. In to je bil on sam. Svojo dušo je izročil Bogu 24. septembra 1862 ob devetih zvečer. Pokopali so ga v kapelici mestnega pokopališča. Že takrat je bilo splošno prepričanje, da je umrl svet mož. Papež Benedikt XVI. je 7. aprila 2006 ustanovil tri nove škofije v Sloveniji ter jim imenoval nove škofe-ordinarije, mariborsko škofijo pa je povzdignil v nadškofijo in metropolijo s sufraganskima škofijama Celje in Murska Sobota (ozemlje obeh je bilo sestavni del dotedanje mariborske škofije), ki skupaj z novo nadškofijo oblikujejo mariborsko cerkveni pokrajino.
Stolnica v Št. Andražu je zdaj župnijska cerkev.
Ta zgodovinski dogodek so proslavljali v mariborski stolnici prav na praznik bl. Antona Martina Slomška. Prvi mariborski nadškof metropolit dr. Franc Kramberger je v svojem zahvalnem govoru dejal: “Hvaležni smo bl. škofu Antonu Martinu Slomšku… Vsi se zavedamo, da brez njegovega dela, ki ga je opravil s prenosom škofijskega sedeža iz Št. Andraža na Koroškem v Maribor, danes ne bi imeli kaj obhajati in slaviti.”
Slomškova pot do oltarja
Eden od pogojev, da se postopek razglasitve nekoga za blaženega sploh začne, je, da mora med ljudmi prevladovati mnenje, da je živel svetniško (“v sluhu svetosti”), kar je pri Slomšku obstajalo. Kako ta postopek poteka, je pred Slomškovo razglasitvijo za blaženega lepo obrazložil dr. Marjan Turnšek, sedanji murskosoboški škof, tedanji vicepostulator (“pospeševalec”) tega postopka, kot “gost meseca” v Ognjišču aprila 1999. Na osnovi ljudskega mnenja o svetniškem življenju nekoga naj bi se vsa trideset let po njegovi smrti začel formalni postopek za uveljavljanje herojske stopnje krščanskih kreposti pri tem človeku. Proces se ne sme začeti, dokler ne preteče pet let od njegove smrti. Najprej je škofijski del postopka, ko škof ustanovi posebno komisijo v okviru cerkvenega sodišča. Ta zbira in preverja vse podatke ter vse ustno in pisno gradivo o kandidatu. Zasliši tudi vse priče, ki so še žive in so kandidata poznale. Zato je dobro, da se postopek začne vsaj trideset let po njegovi smrti, ko je še živih nekaj prič, ki bi vedele kaj pomembnega o njegovem življenju.
Škofijska gimnazija v Mariboru nosi ime po bl. Antonu Martinu Slomšku.
Če se postopek začne kasneje kot po tridesetih letih, pride v zgodovinsko sekcijo, kar pomeni, da je potrebno življenje in delo kandidata raziskovati z zgodovinsko metodo, kar terja dolgo in naporno delo. Treba je pregledati vse, kar je kandidat napisal, in vse, kar se je pisalo o njem, ter spremljati “sluh svetosti”, ki je živ med ljudmi. Ko škofijska komisija zbere vse obstoječe gradivo in na podlagi tega sklene, da se proces nadaljuje, se gradivo prenese v Rim. Tam se začne drugi – apostolski del postopka, ki ga vodi Kongregacija za svetnike. Ta izpelje več postopkov, s katerimi mora dokazati. da gre za herojsko stopnjo kreposti, kar pomeni, da je kandidat vse krščanske kreposti živel v nadpovprečni meri, ne samo na običajen način. Dokler proces traja, se kandidata ne sme javno častiti. To bi pomenilo takojšnjo ustavitev procesa. Privatno pa se seveda moremo k njemu zatekati.
Prva prizadevanja, da bi Slomšek dosegel čast oltarja, segajo v začetek 20. stoletja. Ob stoletnici njegovega rojstva je postala zelo glasna zahteva po začetku postopka, vendar se ni še nič premaknilo. Ob petdesetletnici Slomškove smrti (1912) je celo politik Anton Korošec dal pobudo, ki bi se tudi uresničila, če ne bi nastopila prva svetovna vojna. Leta 1925 je skupina duhovnikov naslovila na škofa Andreja Karlina, naj začne s postopkom. Leta 1926 se je res začel škofijski postopek, toda njegovo delo je zavrla druga svetovna vojna. Končal se je v letih po vojni in škof Maksimilijan Držečnik je leta 1962 vse dokumente prenesel v Rim. Kongregacija za svetnike je po dveh letih preverila in potrdila pravilnost škofijskega postopka. Leta 1964 se je začel apostolski postopek, ki ga je zaključil papež Janez Pavel II. 3. julija 1997. Proces je trajal sedemintrideset let, vendar to ni tako dolga doba, saj mnogi procesi trajajo več kot sto let ali cela stoletja. V zadnjem času pa so nekateri postopki precej krajši, kajti gradivo je z novimi mediji obdelati hitreje, zlasti če gre za ljudi, ki so živeli v našem času. 31. julija 1995 so z izkopom ugotovili istovetnost posmrtnih ostankov božjega služabnika Antona Martina Slomška, 7. maja 1996 pa je bila njegova krsta prenesena iz grobnice v križevo kapelo mariborske stolnice in položena pod oltar. 20. junija 1996 je Kongregacija za svetnike potrdila veljavnost postopka o čudežu na Slomškovo priprošnjo. Pot do oltarja se je odprla.
Prvi slovenski blaženi, sad drugega papeževega obiska
Del množice, zbrane na Betnavi pri Mariboru, 19. septembra 1999, ko je papež Janez Pavel II. razglasil prvega slovenskega blaženega.
Ostalo je še zadnje dejanje: uradna razglasitev škofa Slomška za blaženega. Papež bi to lahko naredil v Rimu, vendar se je odločil, da ta izredni dogodek za Cerkev na Slovenskem potrdi s svojim drugim obiskom pri nas. “Kolikor mi je znano, je papež želel priti na obisk v Slovenijo tudi zaradi tega, ker je imel lep izkušnje ob prvem obisku leta 1996,” je povedal Marjan Turnšek. To slovesno dejanje je papež Janez Pavel II. opravil med svojim drugim obiskom pri nas, ki je trajal samo en dan, 19. septembra 1999, a je poveličal stoletja slovenske vernosti: pastir vesoljne Cerkve je za prvega blaženega, državljana nebes, razglasil škofa Antona Martina Slomška. To se je zgodilo na Betnavi pri Mariboru, kjer se je na prostrani planjavi zbralo nad 200.000 vernih ljudi z vseh koncev naše lepe domovine. Ko je pristalo papeževo letalo, se je nebo zjasnilo. Svetega očeta je pozdravil mariborski škof dr. Franc Kramberger, ki hje v svojem nagovoru omenil tudi prenos škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Maribor. “S tem dejanjem je v preroškem duhu napisal nov naslov zgodovine slovenskega naroda, psa tudi Cerkve na Slovenskem, posebej še za Slovence na tem geografskem območju. Ohranil nam je vero, dom in rod.” Po mašni Slavi je mariborski škof Petrovemu nasledniku izrekel prošnjo za razglasitev Antona Martina Slomška za blaženega in ga na kratko predstavil: “Rodil se je 26. novembra 1800 na Slomu pri Ponikvi. Na praznik Marijinega rojstva, 8. septembra 1924, je bil posvečen v duhovnika in 26. septembra je obhajal novo mašo v Olimju. Kot kaplan je delovala na Bizeljskem in v Novi Cerkvi pri Vojniku. Od tam je šel v Celovec. kjer je devet let opravljal službo duhovnega voditelja bogoslovcev. V oktobru 1838 je nastopil službo stolnega kanonika pri Sv. Andražu v Labotski dolini, v marcu 1846 pa je bil imenovan za celjskega župnika in opata. Komaj je začel z delom, je bil izbran za lavantinskega škofa.
Škofovsko posvečenje je prejel 5. julija 1846 v Salzburgu. Pri Sv. Andražu je stoloval do leta 1859, ko je v mesecu septembru prenesel sedež lavantinske škofije v Maribor. Tu je umrl v duhu svetosti 24. septembra 1862.” Poudaril je Slomškove apostolske vrline ter končal: “Njegovo življenje je izgorevalo v duhu svetosti za večjo Božjo slavo in zveličanje ljudi, kar si je izbral za svoje duhovniško in škofovsko vodilo. Kot luč svetosti je sijal in nam sije s svojim zgledom dobrega pastirja, ki je zastavil vse svoje življenje v blagor Cerkve.” Kot odgovor na škofovo prošnjo je papež Janez Pavel II. slovesno prebral obrazec razglasitve: “Po goreči želji našega brata Franca Krambergerja, mariborskega škofa, mnogih drugih bratov v škofovski službi, mnogih vernikov in potem, ko smo slišali za mnenje Kongregacije za zadeve svetnikov, s svojo apostolsko oblastjo dovoljujemo, da se častitljivi Božji služabnik ANTON MARTIN SLOMŠEK odslej imenuje BLAŽENI in se njegov god obhaja na krajih in po ustaljenih pravnih predpisih vsako leto štiriindvajsetega septembra. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.” Tedaj so veselo zapeli zvonovi, sveti oče je podeli blagoslov s Slomškovimi relikvijami, nato pa zapel glaqvno mašno prošnjo v čast novemu blaženemu: “O Bog, blaženega Antona Martina si v svoji sveti Cerkvi postavil za škofa, da bi tvoje ljudstvo po Kristusovem zgledu spodbujal k bratski edinosti. Na njegovo priprošnjo nam podeli, da ti bomo vedno služili v svetosti in pravičnosti.” V svoji pridigi je papež izrekel spodbudo:
Pred vrnitvijo v Rim se je papež Janez Pavel II. v tihi molitvi pomudil ob grobu našega prvega blaženega, ki nam ga je postavil za vzornika na poti vere.
“Predragi bratje in sestre drage Slovenije. Hodite po sledeh tega svojega svetniškega in velikodušnega rojaka, ki je hrepenel spoznati božjo voljo in jo uresničevati za vsako ceno… Posnemajte ga zlasti vi, dragi mladi Slovenci; kakor on, tudi vi brez oklevanja posvetite svoje mlade moči delu za nebeško kraljestvo in službi bratom. Vam, duhovniki, naj bo zgled goreče delavnosti in požrtvovalnosti. Vam, prizadevni laiki, posebno tistim, ki delate v javnih ustanovah, naj bo vzor poštenosti, nepristranskega služenja, pogumnega iskanja pravičnosti in skupne blaginje.” Nagovor pred opoldansko molitvijo angelovega češčenja je sveti oče začel z bedami: “Ob koncu tega slovesnega evharističnega slavja se z molitvijo obrnimo na Marijo, ki ji je bil Anton Martin Slomšek vedno zelo vdan,. V letih svojega življenja se je tolikokrat zatekel k njej in nenehno zaupal v njeno materinsko varstvo.” Popoldne se je papež v molitvi pomudil na grobu prvega slovenskega blaženega v mariborski stolnici ter zatem nagovoril delegate slovenske sinode, višje redovne predstojnike in bogoslovce ter med drugim dejal: “Ozirajte sem dragi bratje in sestre, na blaženega Slomška, ki je vedno gledal na človeka v danih okoliščinah in je znal videti težave, omejenost in nemoč osebe, kakor tudi njeno veselje, njene možnosti, njena najplemenitejša stremljenja.” Poslovil se je z voščilom: “Cerkev v Sloveniji, naj bedi nad teboj in vsako tvojo zamislijo presveta Devica Marija, Mati in Kraljica Slovenije, ki jo tvoje ljudstvo časti z imenom Marija Pomagaj. Zagotavljam ti, ljubljena Cerkev, ki živiš v Sloveniji, zagotavljam vsakemu tvojemu udu kakor tudi vsemu slovenskemu ljudstvu svojo molitev in vas vse in vsakogar iz srca blagoslavljam.” Ko so na nebu zasijale prve zvezde, je letalo s papežem, ki nam je ob svojem drugem obisku “podaril” našega prvega blaženega, poletelo proti Večnemu mestu.
Ime ji je bilo Nada. Prvi dan šolskega leta je učencem petega razreda izrekla drobno laž, kot večina učiteljic jim je namreč rekla, da ima vse enako rada. Vendar to ni moglo biti res, ker je v prve klopi sedel deček z imenom Marko.
Učiteljica Nada je opazovala Marka že prejšnje leto in videla, da se redno igra z drugimi otroki. Oblečen je bil bolj slabo in se ni redno umival. Znal je biti neprijeten. Nada je včasih kar uživala, ko je podpisala mastne enojke z rdečim kemičnim svinčnikom pod njegove izdelke.
V šoli, kjer je Nada učila, je bil učitelj na koncu leta dolžan prebrati mnenje učiteljev iz prejšnjih razredov, preden je napisal svoje mnenje o posameznem učencu. Učiteljica Nada je poročilo o Marku ohranila za konec. Ko ga je prebrala, je bila zelo presenečena. V prvem razredu je o Marku pisalo: »Marko je bister otrok in stalno se smeje. Urejen je in lepo vzgojen. Pravo zadovoljstvo je, da ga poznaš.« V drugem razredu je bilo zapisano: »Marko je odličen učenec, vsi ga imajo radi. Ima pa težave doma, ker je njegova mama neozdravljivo bolna.«
V tretjem razredu: »Težko je prenesel materino smrt. Trudi se, kolikor more, a njegov oče sploh ne skrbi zanj, če se nič ne spremeni, bo to slabo zanj.« V četrtem razredu: »Marko se je zaprl vase, za šolo se ne zanima več. Nima veliko prijateljev in včasih pri pouku zaspi.«
Učiteljica Nada je sedaj razumela, v čem je težava. Hudo ji je bilo, ko so ji učenci prinesli božična darila zavita v lepih darilnih papirjih, le Marko je prinesel nespretno zavito v navadni papirnati vrečki. Učiteljica je z velikim odporom odprla prav njegovo darilo. Nekateri otroci so se začeli smejati, ko je v vrečki našla ogrlico iz plastične imitacije kamenčkov in jih je nekaj tudi manjkalo in napol prazno stekleničko parfuma. Umirila je otroke, ko je rekla, da je ogrlica zelo lepa in si jo nadela okrog vratu, parfum pa si je nanesla na roko.
Marko je ostal zadnji v razredu in ji rekel: »Gospa učiteljica, danes ste dišali kot nekdaj moja mama.« Ko so otroci odšli, je skoraj eno uro jokala. Od tega dne je nehala otrokom predavati, ampak jih je začela učiti. Posebno pozornost je posvečala Marku. Več ko je delala z njim, toliko živahnejši je postal. Bolj ko ga je spodbujala, bolj je napredoval. Na koncu leta je bil Marko eden najboljših učencev v razredu. Čeprav se je zlagala, da ima vse učence enako rada, je bil Marko njen najboljši učenec.
Naslednje leto je našla Markovo sporočilo, da je ona najboljša učiteljica, ki jo je imel v svojem življenju.
Minilo je šest let, preden je dobila novo sporočilo od Marka. Pisal ji je, da je končal srednjo šolo kot tretji v razredu in da jo ima še vedno za najboljšo učiteljico v življenju. Čez štiri leta je dobila še eno pismo. Napisal je, da mu je bilo včasih težko, a je vseeno končal fakulteto z najboljšimi ocenami. Nadi je še enkrat zagotovil, da je najboljša učiteljica v njegovem življenju. Pismo je podpisal z dipl. ing.
S tem pa še ni konec zgodbe. Prišlo je še eno pismo. Marko je sporočil, da je spoznal dekle in da se bo poročil.
Razložil je, da mu je oče pred nekaj leti umrl in prosil je gospo Nado, da bi na poroki sedla na mesto, pripravljeno za ženinovo mamo. Seveda je Nada pristala na to. Če že ugibate – da, nadela si je ono ogrlico in oni parfum.
Objela sta se in Marko je šepnil: »Hvala, gospa Nada, ker ste verjeli vame. Najlepša hvala, ker ste mi omogočili, da sem v življenju nekaj dosegel.«
Gospa Nada je s solzami v očeh tiho dejala: »Marko, motiš se, ti si mi omogočil, da naredim nekaj v življenju. Pred tem nisem vedela, kako je treba učiti.«
Ded je ves sključen sedel na pručki pred hišo. Rada sem ga imela in še ga imam rada, kako tudi ne, saj je on vedno imel še stokrat bolj! Vem, da me je imel od vseh vnukinj in vnukov najrajši. To pa vem zato, ker brez mene ni šel nikamor. Čakal me je, da sem pojedla kosilo, in sva šla. Čakal me je, da sem prišla iz šole, in sva šla. Čakal me je, da sem pritekla iz trgovine, in sva šla. Šla sva v vinograd: on je nesel šapo, jaz pa v cajnici malico za oba. Zanj tudi pol litra belega, domačega. Vode pa nisva nesla od doma, saj sva se ustavila ob Katenčku, izviru hladne studenčnice. Tam sva sedla, nalila vode v steklenico, naredila požirek in klepetala. Prisluhnila sva ptičjemu petju, šelestenju dreves in vsem glasovom narave. Spet naredila požirek – vodo sva zajemala v dlani in opazovala sem mehurčke, ki so nastajali na gladini, ko je voda curljala skozi prste. Ded je odganjal muhe in z očmi božal čebele, ki so se pasla po cvetovih rastlin ob potoku. Potem si je zadal motiko na ramo in sva šla naprej. Bil je že malo zadihan, ko sva se za hip ustavila pri svetem znamenju ob robu sosedovega vinograda. Glasno sva se pokrižala, ded je vedno dodal kakšen vzklik v čast Materi Božji. Nikoli mi ni bilo dolgčas na tej poti. Ded je znal pripovedovati tako zanimivo, da bi ga poslušala noč in dan. Spominjam se, da sem bila večkrat kregana, ker sem pozabila narediti, kar sta mi naročila mama in tata, ker sem ga tako zamaknjeno poslušala. Včasih jih je slišal tudi ded! Pa si tega ni gnal k srcu. Nasmehnil se mi je in me vzel v varstvo kot koklja piščeta. Vedno je bil moj ščit, jaz pa sem bila leta in leta njegova senca. Opazovala sem ga, ko je delal. Vedno je imel priprta usta in ob najmanjšem naporu je rahlo potisnil jezik iz ust, kot da bi si tudi z njim pomagal pri delu. Vedno je kaj počel in vsega se je lotil. Treba je bilo narediti lestev. Zakaj pa ne? Zakrpati streho nad hramom, nasaditi motiko, vile. Treba je bilo iz vrbovih šib splesti nahrbtni koš, oplesti flaškon in še marsikaj drugega. Tudi na vrtu je bil pravi mojster. Več let je delal ‘na mandriji’, kot je pravil, na Sardiniji. Tam so sejali cele njive radiča, solate, korenja, peteršilja. “Od vidga do vidga,” je pravil, je bil na njivi. Na svežem zraku. Zvečer pa utrujen za umret. To svoje znanje, izkušnje je prenesel na svoj domači vrt ter na svoja sinova in hčerko. Tako je ljubezen do zemlje prehajala iz roda v rod. Najbolj pa je moj ded užival pri delu s čebelami. Naravnost oboževal jih je. O njih mi je pripovedoval s takšnim spoštovanjem kot o ničemer drugem. “Čebelice umrejo, ne poginejo,” je govoril. “Kapo dol pred njimi, neutrudno delajo cele dneve, dan za dnem.” Ko je rekel ‘kapo dol’, je res snel z glave baretko, od katere se je ločil samo med spanjem. Za svoj prvi panj je sam ulovil čebelji roj v škatlo od čevljev, ko je bil star dvanajst let. Od takrat je bil stalno povezan s čebelami. Številni čebelarji so poznali mojega deda, spraševali so ga nasvete. Vabili so ga na svoja srečanja. Svoje izkušnje jim je z veseljem posredoval. Najraje pa se je ukvarjal s svojimi ljubljenkami. Na glavo si je poveznil čebelarski klobuk s tančico, si nataknil rokavice in stopil v čebelnjak. Tam je pregledoval satovje in se pri tem pogovarjal s čebelami, ki so mirno letale okoli njega. Hvaležno so mu vračale njegovo ljubezen in skrb. S svojim medom so skrbele tudi za naše zdravje. Ded je bil vesel, da sem rada imela med. Jedla sem ga z maslom namazanega na kruhu, raztopljenega v čaju ali mleku. Pred čebelnjakom na vrtu je naredil lesno klopco. Na njej sva z dedom presedela veliko ur. Ob takih prilikah je včasih pokadil pipo tobaka. Počasi je vzel iz žepa pipo, iz drugega zavitek tobaka in počasi, počasi, s posebnim užitkom pipo natlačil, jo prižgal in molče vlekel. Kadil je samo na tisti klopci pred čebelnjakom, v moji družbi in v družbi svojih čebel. Bila sem srečna, saj sem čutila, da so ti lepi trenutki posvečeni tistim, ki jih ima najraje. Tudi ded je bil srečen. Zgodilo se je, da smo morali čebelnjak preseliti na bolj oddaljeno njivo in sicer zato, ker je bil sosedov fantiček alergičen na čebelji pik. Nekega dne ga je pri igri z drugimi otroki pičila čebela, ga je tako prizadelo, da so morali takoj poiskati zdravniško pomoč. Ded je fantiča še tisto popoldne obiskal, ga potolažil in se mu opravičeval. Malo za šalo, malo zares je zatrjeval, da tista čebela, ki ga je pičila, gotovo ni bila njegova, kajti njegove so lepo vzgojene. Ko so čebele zvečer zaspale, mu je sin pomagal seliti čebelnjak malo proč od hiš. Tudi v novem okolju so se čebele dobro počutile, ded je bil zadovoljen. Tisto leto so nanosile veliko medu, tako da je ded z njim razveselil tudi bolj oddaljene sorodnike. Tako mu je narekovalo srce. Ponosna sem bila na svojega deda. Zdaj je ded opešal. Sedi na pručki pred hišo in tiho razmišlja. Njegov čebelnjak je osamel, panji so prazni. Na bližnji cvetoči lipi brenčijo čebele, a nobena ni od njegovih. Ded je dvignil glavo in s pogledom božal svoje drobne prijateljice. V njegovem srcu nikoli ni zamrla ljubezen do njih, kakor ne bo nikoli zamrla moja ljubezen do njega, mojega zlatega deda. BIZJAK, Pavlina (zgodbe) Ognjišče 2015, 8, str 50-51
V mestu na daljnem vzhodu je nekoč živela deklica z imenom Fatima. Bila je hčerka moža, ki mu je lepo cvetela predilna obrt. Nekega dne ji je oče dejal: »Pridi, hčerka. Greva na pot, kajti obeta se mi posel na otokih v Sredozemskem morju. Morda boš spoznala lepega in bogatega mladeniča, ki bo postal tvoj mož.«
Odpotovala sta in pot ju je vodila od otoka do otoka. Oče je opravljal svoj posel, Fatima pa je sanjala o mladeniču, ki bi lahko postal njen mož.
Ko so nekega dne pluli proti Kreti, je morska nevihta ladjo potopila. Fatimo je le napol mrtvo odneslo na obalo Aleksandrije. Oče je v nesreči izgubil življenje, ona pa je v trenutku ostala brez vsega.
Izkušnja brodoloma in grozote sredi morja so jo tako prizadele, da se je dotedanjega življenja samo bežno spominjala.
Ko je tavala po obali, je srečala družino tkalcev. Čeprav so bili revni, so jo sprejeli v svoje skromno bivališče in jo naučili obrti, s katero so se preživljali. To je zanjo pomenilo novo rojstvo. Čez leto ali dve se je sprijaznila s svojo življenjsko usodo. Ko je bila nekega dne spet na obali, jo je zajela skupina trgovcev s sužnji. Skupaj z drugimi ujetniki se je Fatima znašla na ladji, ki je hitro odplula.
Čeprav je neutolažljivo jokala, pri nikomer ni našla usmiljenja. Odpeljali so jo v Carigrad in jo prodali za sužnjo.
Svet se ji je drugič porušil. Slučajno pa je bilo na trgu malo kupcev. Med njimi je bil tudi mož, ki je iskal sužnje, ki bi delali v njegovi mizarski delavnici, kjer so izdelovali jambore za ladje. Ko je videl obupano Fatimo, je sklenil, da jo kupi. Mislil si je, da ji bo tako lahko vsaj omogočil nekakšno boljše življenje, kot če bi jo kupil kdo drug.Odpeljal je Fatimo domov, da bi bila v pomoč njegovi ženi. Ko sta prišla tja, je zvedel, da je izgubil vse svoje premoženje, ker so morski gusarji zajeli njegovo trgovsko ladjo. Ni si mogel več privoščiti delavcev. Tako sta Fatima in gospodarjeva žena morali prevzeti težaško delo pri izdelovanju jamborov. Iz hvaležnosti do gospodarja, ki ji je dal delo, je Fatima tako pridno delala, da ji je gospodar dal svobodo in bila je njegova desna roka. Tako je postala tretjič v svojem življenju srečna.
Nekega dne ji je dejal: »Fatima, prosim te, da greš z ladjo, natovorjeno z jambori, kot moja zastopnica na Javo, kjer boš o tem sem trdno prepričan, dobro vodila posle.«
Odpotovala je, toda ko je bila ladja ob kitajski obali, je pridivjal tajfun in ladja se je potopila. Fatima se je znašla na peščeni obali tuje dežele. Se enkrat se je bridko zjokala, ko je videla, da se ji v življenju ne godi nič po njenih željah. Ko se je zdelo, da stvari tečejo dobro, je že prišlo kaj vmes, kar je podrlo njene upe.
»Kako to,« je jokala, »da se vedno, ko želim kaj narediti, vse zaroti proti meni? Zakaj se mora toliko nesreč zgoditi prav meni?« Toda odgovora ni bilo. Zato je vstala in se odpravila v notranjost dežele.
Seveda na Kitajskem ni nihče slišal o Fatimi ali kaj vedel o njenih težavah. Obstajala pa je legenda, da bo nekoč prišla neka tuja ženska, ki bo sposobna narediti šotor za cesarja.
Ker pa do takrat ni bilo nikogar, ki bi znal narediti šotor, so vsi nestrpno pričakovali, da se napoved uresniči. Da bi zagotovo opazili prihod tujca, se je med cesarji že ustalila navada, da so poslali enkrat na leto glasnike v mesta in vasi dežele, da bi morebitnega tujca privedli na dvor.
Ko je Fatima prišla v mesto na kitajski obali, so se ljudje morali z njo pogovarjati s pomočjo prevajalca. Razložili so ji, da se mora oglasiti pri cesarju.
»Gospa,« je dejal vladar, ko je Fatima stala pred njim, »ali znate narediti šotor?«
»Mislim, da znam,« je odgovorila. Prosila je za nit, a je niso imeli. Spomnila se je davnih dni, ko je delala kot predica. Zbrala je lan in naredila niti. Potem je prosila za grobo, trpežno blago. A tudi tega Kitajci niso imeli. Spet se je spomnila, kako je delala kot tkalka v Aleksandriji in stkala je blago za šotor. Potem je odkrila, da ji manjkajo drogovi za šotore, a jih na Kitajskem niso poznali. Spet se je Fatima spomnila, kako se je v Carigradu naučila izdelovati jambore in naredila je nosilce za šotor. Ko so bili tudi ti nared, je napela možgane, da se je spomnila, kako so bili narejeni šotori, ki jih je videla na potovanjih in glej, šotor je bil narejen. Ko so cesarju pokazali čudo, imenovano šotor, je ta navdušen Fatimi ponudil izpolnitev katerekoli njene želje. Izbrala si je bivanje na Kitajskem, kjer se je poročila z lepim kraljevičem in kjer je srečno živela, obdana s svojimi otroki do konca življenja. Prav po neprijetnih izkušnjah, ki so se ji zgodile, je Fatima spoznala, da se je tisto, kar se je v prvem trenutku zdelo neprijetno, obrnilo v njeno končno srečo.
Tudi nam se velikokrat zgodi, da tisto, kar se zdi v prvem trenutku neprijetno, obrne in se spremeni v našo končno srečo. Portugalci so to spoznanje strnili v pregovor: Bog zna tudi s krivimi črtami pisati ravno.
»Njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu,« je zapisal apostol Pavel v pismu Rimljanom (8,28). Kristjan namreč verjame, da vsako življenje in celo zgodovino vodi Bog. »Bog že ve, kaj dela,« so v stiskah in težavah dejali stari ljudje in tako pokazali zaupanje v skrite in nam nerazumljive Božje načrte. Včasih nam ti načrti podobno kot Fatimi postanejo razumljivi že na zemlji in takrat smo Bogu hvaležni, da je tako vodil nase življenje. Gotovo pa bomo njegove načrte v polnosti razumeli, ko se bomo v večnosti srečali z njim. Videli bomo, iz česa je sestavljena naša končna sreča.
Nekoč je živel kralj, ki je modro vladal. Njegovi podložniki so ga imeli radi. Nekega dne je sklical svoje štiri hčerke in jim dejal, da se odpravlja na dolgo pot.
»Rad bi zvedel kaj več o Bogu, zato odhajam v oddaljen samostan, kjer se bom posvetil molitvi. V moji odsotnosti boste morale ve vladati!«
Hčerke so planile v jok in prosile očeta: »Oh, ne, oče! Ne zapuščaj nas. Ne bomo sposobne vladati brez tvoje pomoči.« Kralj pa se je le nasmehnil. »Tudi v moji odsotnosti boste dobro vladale, a preden odidem, bi rad vsaki izmed vas nekaj podaril. Molil bom tudi, da bi vam to darilo pomagalo naučiti se, kako morate vladati.« In vsaki hčerki je položil v roke pšenično zrno ter odpotoval.
Najstarejša hči je odšla v svojo sobo. Zrno je zavila v zlat trak in ga položila v kristalno skrinjico. Vsak dan jo je vzela v roke in ogledovala zrno.
Druga hčerka je prav tako odšla v svojo sobo in položila pšenično zrno v leseno škatlico ter jo shranila na varen kraj pod svojo posteljo.
Tretja hčerka je bila zelo življenjska. Ko je dobila v roke zrno, je pomislila: »To zrno se v ničemer ne razlikuje od drugih žitnih zrn.« In ga preprosto vrgla proč.
Tudi najmlajša hčerka je odnesla pšenično zrno v svojo sobo. Premišljevala je, kakšen pomen naj bi zanjo imelo to darilo. Premišljevala je tedne in mesece. Ko je minilo skoraj leto, je končno razumela pomen daru.
Meseci so se povezovali v leta in hčerke so vladale v kraljestvu svojega očeta, dokler se ta lepega dne ni vrnil. Imel je dolgo brado in njegove oči so sijale od razsvetljenja, ki ga je dobil v letih molitve in premišljevanja. Kralj je pozdravil vsako hčerko posebej, potem pa jih je vprašal, če bi lahko videl dar, ki jim ga je izročil pred odhodom.
Najstarejša hčerka je odhitela v sobo in se vrnila nazaj s kristalno skrinjico: »Oče, glej, pazljivo sem povezala zlat trak okrog zrna, ga položila k postelji in ga od tvojega odhoda vsak dan pazljivo pogledala.«
Kralj se je sklonil, sprejel skrinjico ter se zahvalil.
Potem je prišla k očetu druga hčerka z leseno škatlico, v kateri je hranila pšenično zrno. »Vsa ta leta sem ga skrbno hranila pod posteljo,« je dejala. »Tukaj je.«
Spet se je oče sklonil k hčerki, sprejel skrinjico in se zahvalil.
Tretja hčerka je stekla v shrambo, pobrala prvo pšenično zrno, ki ji je prišlo pod roke stekla k očetu ter dejala: »Oče, tu je tvoje darilo.«
Kralj je z nasmehom sprejel zrno in se zahvalil.
Končno je pred očeta stopila najmlajša hčerka ter dejala: »Nimam več zrna, ki si mi ga dal ob odhodu.«
»Kaj pa si naredila z njim,« je zanimalo kralja.
»Oče, skoraj eno leto sem razmišljala, kaj naj naredim z njim, dokler se mi ni posvetilo. Odkrila sem, da je zrno seme. Zraslo je in rodilo cel klas drugih zrn. Potem sem vse posadila in sledila je žetev. Vsako leto znova sem to storila. Sedaj pridi, da boš videl sadove.«
Kralj je stopil za hčerko, ki mu je pokazala ogromno polje, posejano z žitom. Bilo je tako veliko, da ga nisi mogel zaobseči s pogledom in bilo bi ga dovolj, da bi z njim nasitil prebivalce kraljestva.
Kralj je stopil pred hčerko, snel zlato krono in ji jo položil na glavo. »Naučila si se, kako je treba vladati,« ji je nežno dejal.
zgodba je objavljena tudi v knjigi Zgodbe s srcem (zbral Božo Rustja). Ognjišče. Koper. 2005 (ponatis 2009), str. 20-22.
Kralj je nagradil najmlajšo hčerko, ker je najboljše izkoristila dar, ki ji ga je dal. Vse hčerke so sicer cenile očetov dar in ga hranile, a najmlajša je iz daru naredila največ: iz očetovega daru je naredila dar za druge.
Podobno Jezus v evangeljski priliki o talentih govori o gospodarju, ki je dal služabnikom denar. Dal jim je različno število talentov, a ob vrnitvi ni gledal, koliko je kdo prinesel, ampak kako je to, kar mu je dal, izkoristil.
Vsak človek ima sposobnosti. Vsakdo od nas zna nekaj narediti bolje kot drugi. Kaj bi bilo, če bi danes prišel Bog ki nam je te darove dal, in bi nas vprašal, naj povemo, kako smo jih izkoristili?
Gotovo bi znali povedati, da smo izkoristili ta talent, tako, da smo se šolali, ali da smo dosegli določen naslov, da smo si pridobili neko premoženje, celo bogastvo ali da smo si z njim pridobili slavo in naredili kariero. »Veliko, veliko smo naredili s talenti, ki jih imamo. Vsi nas poznajo po našem velikem daru!« bi se morda pohvalili pred Bogom.
Žitno zrno smo porabili zase. Morda smo ga celo položili v kristalno skrinjico, da so ga lahko drugi občudovali: »Poglejte moj dar! Občudujte moj talent!« A od zrna v zlati škatlici ni bil nihče bolj sit in nihče bolj zadovoljen. Nihče ni v tej naši potezi začutil ljubezni do njega.
Dar, ki smo ga prejeli, je dar za druge, ne zato, da ga vržemo skozi okno, niti ne zato, da ga bahavo položimo v zlato skrinjico in postavimo v občudovanje ljudem. Današnjemu človeku najbrž ne bi zlahka očitali, da darov, kijih ima, ne uporablja. Saj jih, a za svojo kariero, za svojo slavo, za svoje bogastvo. Da si pridobijo naslov, da dosežejo visoka mesta v družbi ali si pridobijo veliko bogastvo, znajo pohoditi ljudi ob sebi, zanemariti družino, izdati prijateljstva in zapreti srce za potrebe sočloveka. Pot za uresničenje daru vodi prek trupel drugih. Taki komolčarji postanejo groza za ljudi okrog sebe. Dar, ki so ga prejeli, je za druge nesreča, zanje pa le ambicija, ki nazadnje ne osreči niti njih samih. Vsaj v globini ne.
Podobno žalostno in naravnost tragično je, če v življenju ne vemo, kaj bi z darom. To je storila hčerka, kije zrno zavila v zlat trak. V svoji neodločnosti ni z njim naredila nič koristnega. Verodostojna podoba številnih naših sodobnikov, ki ne vedo, kaj bi počeli s svojim življenjem in z darovi, ki jih imajo. Svoje bivanje čutijo kot nekoristno in zato nesmiselno. Morda jim tudi tisti, ki podarjene talente sebično izkoriščajo, otežujejo pravilno razumevanje pomena darov.
Najlepši je dar, ki ga znamo darovati drugim. Ne gre samo za neko neprijetno askezo in za golo odrekanje. Ne, gre tudi za to, da v tistem trenutku, ko talent, ki smo ga prejeli, postavimo v službo bližnjega, skupnosti ali Cerkve, opazimo, da smo uresničili svoje talente in osmislili svoje življenje. Naše življenje bo zorelo v smisel, saj vemo, da naš talent osrečuje druge. Z našimi zrni žita se bodo mnogi nasitili. Modro lahko vlada samo tisti, ki podarjenega žita ne grmadi samo zase, ampak preudari, da z njim lahko oskrbuje druge.
Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte (Mt 10,8)
Vsak človek ima sposobnosti. Vsakdo od nas zna nekaj narediti bolje kot drugi.
Najlepši je dar, ki ga znamo podariti drugim. Ne gre samo za neko neprijetno askezo in za golo odrekanje. Ne, gre tudi za to, da v tistem trenutku, ko talent, ki smo ga prejeli, postavvimo v službo bližnjega, skupnosti ali Cerkve, opazimo, da smo uresničili svoje talente in osmislili svoje življenje. Naše življenje bo zorelo v smisel, saj vemo, da naš talent osrečuje druge. Z našimi zrni žita se bodo mnogi nasitili. Modro lahko vlada samo tisti, ki podarjenega žita ne kopiči samo zase, ampak preudari, da z njim lahko oskrbuje druge.
B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 9 (2003), 38-39. knjiga: Zgodbe s srcem. Zgodbe za dušo 7, Ognjišče, Koper, 2003, 116-117. naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.
Na naši spletni strani uporabljamo piškotke in podobne tehnologije, da izboljšamo vašo uporabniško izkušnjo.
Ded je znal pripovedovati tako zanimivo, da bi ga poslušala noč in dan. Spominjam se, da sem bila večkrat kregana, ker sem pozabila narediti, kar sta mi naročila mama in tata, ker sem ga tako zamaknjeno poslušala. Včasih jih je slišal tudi ded! Pa si tega ni gnal k srcu. Nasmehnil se mi je in me vzel v varstvo kot koklja piščeta. Vedno je bil moj ščit, jaz pa sem bila leta in leta njegova senca.
Pred čebelnjakom na vrtu je naredil lesno klopco. Na njej sva z dedom presedela veliko ur. Ob takih prilikah je včasih pokadil pipo tobaka. Počasi je vzel iz žepa pipo, iz drugega zavitek tobaka in počasi, počasi, s posebnim užitkom pipo natlačil, jo prižgal in molče vlekel. Kadil je samo na tisti klopci pred čebelnjakom, v moji družbi in v družbi svojih čebel. Bila sem srečna, saj sem čutila, da so ti lepi trenutki posvečeni tistim, ki jih ima najraje. Tudi ded je bil srečen. Zgodilo se je, da smo morali čebelnjak preseliti na bolj oddaljeno njivo in sicer zato, ker je bil sosedov fantiček alergičen na čebelji pik. Nekega dne ga je pri igri z drugimi otroki pičila čebela, ga je tako prizadelo, da so morali takoj poiskati zdravniško pomoč. Ded je fantiča še tisto popoldne obiskal, ga potolažil in se mu opravičeval. Malo za šalo, malo zares je zatrjeval, da tista čebela, ki ga je pičila, gotovo ni bila njegova, kajti njegove so lepo vzgojene. Ko so čebele zvečer zaspale, mu je sin pomagal seliti čebelnjak malo proč od hiš.
