Revija - Revija Ognjišče

Preljubi moj slovenski kristjan! (9)

Napisal marko na 1. septembra 2026. Objavljeno v Za začetek, Novice.

(…) Kakšne vzgoje so, doma in v šoli, deležni naši otroci? Kakšnih vzgledov? Pogledov? Nazorov? Nasvetov? Doma in v šoli!?
Doma, kot so ga poznali naši starši, nad katerim sta lebdeli in bedeli očetova palica in materina ljubeča roka, prva je delila pravico in čuvala dom, druga pa je delila hrano in čuvala ognjišče, že zdavnaj ni več. Ne bom sodil, kaj je prav in kaj narobe. Nekdo, ki je bil večkrat tepen kot sit, ima popolnoma upravičeno drugačne poglede na vzgojo in življenje kot tisti, ki mu ni ničesar manjkalo, tudi ljubezni ne. A dejstvo je, da so naši očetje odvrgli palice, domove in stanovanja pa smo začeli zaklepati, naše matere pa so odkrile zamrznjeno hrano, ognjišče pa je zamenjal plinski štedilnik. In zdaj, ko smo že sami starši, nas prepričujejo da sta dom in družina »preživeta forma, ki v sodobnem svetu ne more več adekvatno opravljati svoje primarne funkcije« in nam zato kot prednostno izbiro ponujajo »partnerstvo«, kjer se bosta dva očeta ali dve materi bojda uspešneje spopadla s sodobnim starševstvom.

Tudi šole, kot smo jo poznali svoj čas, ni več. Pa temu niso krivi samo šolniki naše polpretekle zgodovine. Če prisluhnemo blaženemu Antonu Martinu Slomšku, katerega god obhajamo konec septembra, vidimo da korenine ljuljke, ki je zrasla s pšenico, segajo precej dlje v zgodovino:

»Učitelj ne sme misliti, da je svojo dolžnost dovršil, če je svoje učence gladko brati in čedno pisati naučil. Kaj pomaga, če je glava prebrisana, srce pa hudobno in robato. Branje in pisanje je le lupina, jedro pa krščanska omika in žlahtno srce … Novim šolskim prerokom je znanje glavna stvar, verske vaje pa le pritiklina. Toda ne pomislijo, da je znanstvena omika brez pobožnosti za vsako ljudstvo samo olišpan grob njegovega blagostanja … Grešijo vsi tisti šolski postavodajalci, starši in vzgojitelji, ki hočejo šole le posvetne imeti, šolsko mladino predvsem za minljivi svet izšolati, ne pa tudi za večnost.« Pa še nekaj za starše: »Otroška vzgoja je najimenitnejše delo, ki ga malokdo prav zna, čeravno le dvojno opravilo ima: otroke skrbno varovati, jih pridno učiti in vsega dobrega vaditi … Kako slabo ravnajo starši, ki svoje otroke pomehkužijo, jim vse po volji pustijo, glavo s prevzetnimi mislimi napolnijo, čez svoje otroke nikoli kaj hudega slišati ne marajo, od otrok pa radi sprejemajo tožbe čez druge in se za otroke, krive ali nedolžne, potegujejo.«

Kot bi bilo zapisano včeraj, kaj! A naj te ne zavede! Nikakor nisem eden tistih zavrtežev, ki prisegajo le na staro, preizkušeno in bežijo pred novim in nepoznanim. A modrim besedam bom prisluhnil vedno in vsepovsod. Moliva, draga sestra, dragi brat v Kristusu, kot so včasih naši predniki: Za zdravo pamet! Za našo mladino! Za oblastnike! Za starše! Za duhovnike! Za mir! Moliva, da bova ob jeseni življenja mirne vesti potegnila črto, preštela pridelek in pridelano, pobrano, potrgano in požeto pospravila v kašče večnosti.

Tega ti v letošnji jeseni v polnosti želim!

G. Čušin, Na začetku, Ognjišče 9 (2010) 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Gore … hribi in doline …

Napisal marko na 1. septembra 2026. Objavljeno v Novice, Za začetek.

V trenutku slabosti …
načet od poletnega, počitniškega brezdelja …
skoraj dolgčasa …
sem pogledal proti vrhu gore in vrgel kost ničhudegasluteči možinji, ki je mirna in zamišljena sedela poleg mene, rekoč: »Bi šla? Morda?«
Možinja se na videz ni zmenila za kost, čez čas pa je brez besed vstala, šla in mi – ničhudegaslutečemu – pripravila sendviče, v nahrbtnik vrgla še prvo pomoč ter pulover in mi zjutraj … še v trdi temi … na vprašanje: »A ti to čisto resno?!« mirno in zamišljeno odgovorila: »Zvečer mi boš hvaležen.«
In sva šla. Čisto resno.
Vzpon kot vzpon. Naredila sva tako rekoč vse napake, ki jih mora narediti nekdo, ki se vsake toliko zbudi iz turističnega dremeža in se gre igrat planinca: Od tega, da sva malo zgrešila pot in sva se vrnila na izhodiščno točko, do tega, da sva se v prvo strmino zagnala kot da gre za svetovno prvenstvo in je bilo posledično pri vdihu vedno premalo sape, pri izdihu pa vedno preveč. Ko bi bilo potrebno zaužiti malo vode, se nisva ustavila, ker sem bil “ravno v naletu”, ko pa sva se končno ustavila, sem se nažlampal, da se mi je potem med hojo polivalo čez rob. In je bila majica mokra kot da sem se polil in ne pil!
Skratka …
Ugotovil sem, da imam želje sedemnajstletnika, voljo štiriindvajsetletnika in kondicijo šestdesetletnega kadilca. Z astmo. In umetnim kolkom.
A kot že tolikokrat prej, se je znova izkazalo, da če je duh voljan … meso – pa naj je še tako slabo, slabotno, ali v mojem primeru: polmrtvo – nima izbire. In mora iti, kamor ga peljeta glava in srce. Malo trme pri vsem tem početju nikakor ni odveč, čeprav bi bila boljša – kondicija!
Prišla sva na vrh. Pôt je bil obrisan. Razgled je bil lep. Čaj sladkan.
Na vrsti je bil povratek v dolino, »da bo še kaj od dneva«, kot se reče … In sledil je tisti čudni življenjski paradoks – ki je znan vsakemu turistu, ki se kdaj pa kdaj igra planinca, le naivnež, kot jaz, ga vedno znova pozabi in boleče izkusi v praksi – da je spust težji in nevarnejši od vzpona. A duh je, čeprav nekoliko skrhan, moje klinično mrtvo telo vseeno privlekel do doma.
Zvečer, ko so se mi povrnili občutki v spodnjih okončinah, o kaki hvaležnosti ni bilo ne duha in sluha. Niti slutnje.
A po nekaj dnevih, ko sem lahko spet brez bolečine zravnal hrbet … ko sem lahko vstal iz fotelja brez pomoči rok … sem pogledal proti vrhu gore in rekel: »Osvojil sem te. Spet. Morda ne zadnjič!«
In sem bil hvaležen.

In razmišljam: Naše življenje so hribi in doline … Vzponi in spusti …
Gore. Same gore:
Gora Horeb, gora božjih zapovedi …
Gora Tabor, gora spremenjenja …
Gora Blagrov, gora življenjske modrosti in vere …
Oljska gora, gora premišljevanja in sprejetja, pa tudi gora vnebohoda …
Gora Kalvarija, gora trpljenja, ki je – a ni hecno? – bolj hrib kot gora …
In gora Gospod poskrbi, v deželi Morija, gora popolnega darovanja …morda najtežja od vseh, a je spust sladak …
In so ljudje, ki se vzpenjajo kar naprej … vsak dan druga gora … celo več gora v enem dnevu …
In so ljudje, ki se vse življenje vzpenjajo le na eno od gora …
So ljudje s kondicijo …
In so ljudje, ki se vsake toliko zbudijo iz turističnega dremeža in se grejo igrat … človeka …

In je hvaležnost. Ob večernem mraku. Ko gledaš goro in ji šepetaš:
»Osvojil sem te. Spet. Morda ne zadnjič!

ČUŠIN, Gregor, (kolumna) Ognjišče (2016) 9, str. 3

Rešilna vrvica rožnega venca

Napisal marko na 1. septembra 2026. Objavljeno v Novice, zgodbe.

Zaposlena sem bila v majhnem kolektivu, kjer smo se lepo razumeli – bili smo kot malo večja družina. Nekega leta smo za kolektivni izlet izbrali Barcelono, drugo največje mesto v Španiji.
»To bo pa nekaj lepega! Pa še z letalom potujemo!« nisem mogla skriti navdušenja pred sodelavkami, ki so name gledale s pravim materinskim pogledom in se nasmihale mojemu mladostnemu navdušenju. Bila sem iste starosti kot otroci večine od njih in ob njihovem razvajanju pa tudi vzgajanju sem se prav dobro počutila. Ljubkovalno so mi pravile naš benjamin.
Srečno smo pristali. Uživala sem v ogledu lepega mesta: Ramblas – pisana tržnica, Kolumbova ladja v pristanišču Sredozemskega morja, nedokončana Gaudijeva Sagrada Familia in še in še. Z ozkotirno železnico smo se odpeljali tudi ven iz mesta, po Kataloniji. Tudi ta vožnja je bila posebno doživetje. Podali smo se tudi na njihovo slavno božjo pot k črni Materi Božji na Montserrat. Spotoma smo se na kratko poučili o njeni zgodovini.
Ko o Španijo zasedli muslimanski Arabci in so uničevali krščanska znamenja, so Španci Marijin kip prenesli na to nazobčano-spiljeno goro (kar pomen montserrat) in ga tam skrili v votlino. Ko so Arabci odšli in je napočil čas, da bi kip lahko prinesli iz skrivališča, ga niso mogli spraviti iz votline. Marija je hotela ostati tam. Najprej so postavili majhno cerkev in votlina s kipom je oltarni prostor. Napisali so: »Tukaj se ni dala premakniti sveta podoba.« Pozneje pa so zaradi naraščajočega števila romarjev zgradili veliko cerkev z dvanajstimi stranskimi oltarji in ob njej samostan.
Kar strah me je bilo, ko nas je vzpenjača vlekla skoraj navpično navzgor na vrh. “Le kako jim je uspelo tam gori postaviti cerkev, saj mora biti kot orlovsko gnezdo?” sem se spraševala pri vzpenjanju.
Na vrhu je bila pred nami velika cerkev in nad vrati nas je pozdravil napis: “Tvoji sinovi bodo od daleč prišli.” Med temi sinovi nebeške Matere smo bili tudi mi, ki smo jo od daleč prišli obiskat na to goro Katalonije, ki si jo je sama izbrala.
Na moje veliko začudenje je bilo tam precej avtomobilov in avtobusov. »Na goro se pride tudi po zložnejši poti, z druge strani,« sem ugotovila. Cerkev je bila polna vernikov, da smo se komaj prerinili v njeno notranjost. Do solz me je ganilo petje množice, ki je ubrano pela pesem o Montserratu – od vsega besedila sem razumela samo to besedo. “Kako pobožni ljudje so tukaj!” sem se čudila. “Kot pri nas pri Mariji Pomagaj na Brezjah vneto častijo isto nebeško Mater Marijo. Semkaj prihajajo iz nebes neštete milosti in uslišanja, to je svet kraj.”
“Z romanja je treba prinesti domov odpustke,” so me vedno učili, Kupila sem nekaj malenkosti, ki so mi padle v oči, za moje prijatelje. Potem pa sem zagledala velike lesene rožne vence. Bili so tako lepi v svoji preprostosti, narejeni iz lesenih jagod, nanizanih na vrvici, in velikega lesenega križa. Prav zagledala sem se vanje. Najraje bi kar vse pobrala in nesla domov, a to bi bil zame prevelik zalogaj. Izbrala sem dva: “Enega bom dala svojemu fantu (zdaj je že dolgo moj mož), drugega pa bom obdržala zase za spomin na to čudovito romarsko pot,” sem se odločila.
Doma sem ponosno pripovedovala, kaj vse smo videli in doživeli v teh nekaj dneh, ki smo jih preživeli v Španiji. Razdelila sem tiste ‘male odpustke’, ki sem jih namenila svojim domačim. Ko sem pokazala rožni venec, pa je moja svakinja od navdušenja kar zaploskala: »Kako lep rožni venec! Daj ga nam, da bo krasil našo novo hišo!« me je prosila. Hiša je bila res nova in komaj nekaj mesecev prej se je bratova družina veselo vselila v novi dom.
Bila sem malo v zadregi: “Če ga dam, sama ne bom imela ničesar za spomin. Pa vendar ji ga moram dati, saj bo to edini sveti predmet v tej lepi hiši – če ga bodo sploh kam obesili.”
Pogledala sem mamo in videla njene vprašujoče oči, polne pričakovanja.
“Da, seveda ga moram dati. Že zaradi mame, ki jo tako boli, ker bratova družina ne hodi več v cerkev.”
Čez nekaj tednov sem se oglasila pri njih in glej: na steni v kuhinji je vise tisti lepi, preprosti rožni venec. Srce mi je zaigralo od zadovoljstva nad samo seboj, da sem vendar storila nekaj lepega.
Kmalu sem se poročila in tako prišla do onega drugega rožnega venca, ki zdaj krasi moj dom in me spominja na to romanje v moji mladosti, na moje čudovite soromarje, s katerimi sem preživela toliko lepih, duhovno bogatih ur. Večina od njih je že odšla po večno plačilo k Bogu.
Toliko vsega je bilo: gradili smo hišo, prihajali so otroci, dogajale so se nam nesreče, prišla je bolezen in imeli smo nepokretnega bolnika. Na koncu je bila bolezen močnejša, prišla je tudi smrt. Stiki z brati in sestrami so bili zelo redki, kar ni bilo pravega časa, telefon je nadomeščal osebne obiske.
Pred kratkim pa je moj brat hudo zbolel. Staršev nimamo več, odšli so že v večnost, zato smo se po njihovi smrti bolj navezali drug na drugega. Takoj, ko mi je bilo mogoče, sem šla brata obiskat. Prvo, kar mi je padlo v oči in jih od prekipevajočih čustev in spominov orosilo, je bil tisti leseni rožni venec. Vsa ta dolga desetletja visi na najbolj vidnem mestu v hiši. Utrnila se mi je misel: “Saj ne more biti pri nebeški Materi pozabljen nekdo, ki ima spoštljivo na očeh najmočnejše orožje njenih otrok – rožni venec.”
Heli, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 09, str. 44

Nikoli ne nehaj upati

Napisal marko na 1. septembra 2026. Objavljeno v Povejmo z zgodbo, Novice.

Adam Clarke (1762 – 1832) je bil velik teolog, toda v šoli mu je šlo zelo trdo. Nekega dne je obiskal šolo imeniten gost in učitelj je pokazal na Adama Clarka: »To je najbolj zabit učenec na šoli.«

Preden se je visoki gost poslovil, je stopil do Adama in mu prijazno dejal: »Bodi brez skrbi, fant. Morda boš nekoč še velik učenjak. Le pogumno naprej, trudi se in vztrajaj.« Za učitelja je bil deček brezupen primer, za imenitnega obiskovalca pa otrok, ki veliko obeta.

In kdo ve, če niso prav obiskovalčeve besede spodbudile dečka, da je v življenju tako veliko dosegel

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2019), 43.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 80.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Znanje – ga imaš ali nimaš?

Napisal Ben-a na 28. avgusta 2026. Objavljeno v MP Tema meseca.

Začetek novega šolskega leta. Spet vso leporečenje o tem, kako je šola pomembna, kako je treba opravljati šolske dolžnosti, kako si je treba prizadevati za znanje. Gotovo si lahko vsi priznamo na glas – ko ti kot šolar, srednješolec, študent slišiš besedo znanje, ti verjetno v glavi ne zaigra fanfara in se ti na obrazu ne prikaže radostni nasmeh, temveč se ti pred očmi prikaže kontrolna naloga, ki bo v petek zjutraj ali glas profesorja, ki pravi: »Boste že videli, kako boste vse to potrebovali na maturi in kasneje v življenju.« Ti pa s pogledom preideš na telefon in se sprašuješ, čemu ti le to govorijo in zakaj ti »prodajajo meglo«, ko pa imaš dostop do vseh podatkov sveta v treh sekundah na mobilcu, ki ga imaš vedno s sabo.

Do določene mere je ta pomislek lahko celo na mestu. Ampak samo do določene mere, kar se bo videlo tudi skozi vrstice tega članka, kjer želimo tokrat osvetliti pojem in pomen znanja predvsem v luči današnjega s podatki in informacijami prenasičenega časa. Kako torej razumeti znanje ali kako vedeti, kdaj imamo znanje in kaj znanje v današnjem času sploh pomeni? Po svoje težko vprašanje, sploh zaradi bližnjic in pomagal umetne inteligence, ki ti v sekundi ali dveh odgovori na vsakršno vprašanje, v nekaj več sekundah pa ti lahko taka umetna inteligenca opravi še veliko več nalog.

Kaj je kaj

V današnjem času je še največja težava v tem, da smo pomešali pojme in ne razlikujemo več, kaj je kaj. Če sem zelo konkreten: dostop do podatkov in informacij z nekaj kliki po telefonu in znanje nista ista stvar. Nikoli nista bila. In danes lahko vidimo razliko na teh dveh področjih bolj kot kdajkoli prej. Ti lahko imaš vse informacije o obsegu snovi, ki jo moraš znati za kontrolko, pa to še ne pomeni, da to snov že obvladaš. Zakaj? Ker imeti dostop do podatka in imeti znanje nista isto. Če povem zelo konkretno – če imaš doma kitaro in priročnik z vajami, kako igrati kitaro, še ne pomeni, da imaš tudi znanje igranja kitare. Vse se spremeni, če se lotiš učenja – vzameš priročnik, vzameš kitaro in greš struno po struno, akord za akordom, ritem za ritmom. In po nekaj tednih ali mesecih boš lahko dejal, da imaš pa sedaj že nekaj znanja igranja kitare.

Celoten članek si lahko preberete v tiskani izdaji revije.

Še niste naročnik revije Ognjišče?

Postanite naročnik

To ni meduza,to je rebrača

Napisal Ben-a na 28. avgusta 2026. Objavljeno v MP Znanstvene skrivnosti.

Ali ste v morju že opazili prosojno bitje ovalne oblike, ki je veliko kot človeška dlan? Robovi njenega telesca se lesketajo v morski vodi. Na prvi pogled spominja na mini meduzo, a če jo boste prijeli v roke, vas ne bo opekla. Kaj je ta nenavadna morska žival?

Imenuje se rebrača. Ko so na morje hodili vaši starši, rebrač zagotovo niso videli. Rebrače so se namreč v našem morju začele množično pojavljati šele v zadnjem desetletju … Zdaj jih lahko vidite v morju vsako leto, od poznega poletja do pozne jeseni.

Voda in voda in še več vode

Telo rebrače je sestavljeno večinoma iz vode. Kaj bi se torej zgodilo, če bi rebračo vzeli iz morja? Njeno telesce se bo v trenutku sesedlo, vi pa boste imeli občutek, kot da v rokah držite kepo želatine. Rebrači obliko telesa zagotavlja želatinasta snov, podobno kot kosti nam. A v primerjavi z našimi kostmi želatinasta snov ni dovolj čvrsta, da bi se oblika rebrače ohranila tudi na suhem. Zdaj pa rebračo položite nazaj v morje in opazujte, kaj se zgodi …

Rebrače v Sloveniji

V našem morju lahko najpogosteje opazimo rebračo, ki se imenuje morski oreh. To ni domača prebivalka našega morja, ampak so njena domovina obale Atlantskega oceana ob Severni in Južni Ameriki. V Evropi se je ta rebrača pojavila sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja. V Črno morje so jo ljudje nevede zanesli z izpuščanjem balastnih vod iz ladij. Zaradi prehranjevanja z ribjimi jajčeci je v Črnem morju povzročila velik upad lokalnih vrst rib. Rebrača morski oreh se je sposobna prilagoditi različnim temperaturam morja in različni slanosti, kar ji je omogočilo, da se je ena, dve, tri razširila po Sredozemskem morju. V slovenskem morju so morski oreh prvič opazili leta 2005. Od leta 2016 pa se ta vrsta rebrače stalno pojavlja pri nas, najbolj množično od avgusta do novembra.

Celoten članek si lahko preberete v tiskani izdaji revije.

Še niste naročnik revije Ognjišče?

Postanite naročnik

Peter Pučnik, vzgojitelj in duhovni voditelj

Napisal Ben-a na 28. avgusta 2026. Objavljeno v Gost meseca.

“Če mi vse vzameš, mi pusti, da bi zmogel imeti ljudi rad”

Salezijanski duhovnik Peter Pučnik je bil dolga leta vzgojitelj. Zaradi zdravstvenih težav, ki so posledica preteklih bolezni, je danes duhovni asistent v Želimljem. Pa saj tudi duhovni asistent vzgaja! Z njim smo se pogovarjali o vzgoji mladih, njihovi odprtosti za vero, odnosu staršev do otrok, pametnih telefonih in umetni inteligenci, pa tudi o njegovih hudih bolezenskih preizkušnjah, ki so močno zaznamovale njegovo osebnost.

Septembra začenjamo novo šolsko leto. Šola je tesno povezana z vzgojo. Danes pa slišimo učitelje in vzgojitelje govoriti, da postaja delo z mladimi vse zahtevnejše. Nekateri se celo bojijo stopiti v razred. Ti pa praviš, da si bil rad vzgojitelj. Zakaj?

Vzgoja mi je bila vsa ta leta blizu zato, ker sem odkrival, da je v vsakem mladem nekaj dobrega in lepega. To je zame življenjski izziv – v vsakem človeku poiskati iskrico dobrega in mu pomagati, da jo odkrije tudi sam.

Ljudje smo pogosto nagnjeni k temu, da preveč kritiziramo in zelo hitro opazimo napake. To se posebej pokaže, ko starejše generacije gledamo mlade. Sam sem star 55 let in zavedam se, da mladi živijo v drugačnem svetu. Ne morem pričakovati, da bodo oni vstopili v moj svet. Umetnost vzgoje je ravno nasprotna: jaz skušam stopiti v njihov svet ter v njem poiskati dobro, ki je v njih.

Da je to mogoče, vidim tudi po sadovih. Po petih, desetih ali petnajstih letih pride kdo do mene in reče: »Peter, ali bi me poročil?« Ali pa mi pove: »Toliko si mi dal v času mojega najstništva.« Devet let sem vodil tudi duhovne vaje za otroke in mladino. Danes mi nekateri pripovedujejo, da jim je prav tista izkušnja začrtala smer osebne vere. Iz družine in župnije so prinesli tradicionalno vero, toda v najstništvu mora vera postati osebna. Nekdo, ki je danes v Sloveniji precej prepoznaven, mi je pred kratkim povedal, zakaj pripravlja duhovne in izobraževalne vikende za mlade animatorje: »Ker sem na duhovnih vajah spoznal, da je vera lahko tudi lepa.«

Ali je kaj lepšega od tega? Če lahko mladim – ne samo pri veri, ampak pri vzgoji nasploh – pomagamo odpreti oči, da bodo življenje videli kot nekaj lepega, bodo začeli po tej lepoti tudi hrepeneti. To je bistvo vzgoje: v mladih prebujati odkrivanje lepote življenja in vrednot.

Celoten članek si lahko preberete v tiskani izdaji revije.

Še niste naročnik revije Ognjišče?

Postanite naročnik

Možgani in njihove funkcije

Napisal marko na 28. avgusta 2026. Objavljeno v Novice, Narava in zdravje.

Možgani so najkompleksnejši in najbolj dovršen organ v našem telesu, sestavljeni iz več kot 100 milijard živčnih celic, ki iz okolja (zunanjega in notranjega) sprejemajo informacije in se nanje odzivajo. Slednje omogočajo povezave ali stiki živčnih celic, ki med seboj komunicirajo v obliki električne in kemične komunikacije. Možgani s tem nadzorujejo celotno telo; omogočajo gibanje, čutenje (bolečino, voh, okus, sluh, vid, izločanje hormonov, delovanje organov, na katere mi nimamo vpliva npr. krčenje želodca, peristaltiko, delovanje srčne mišice, dihanje …).

Možganska aktivnost tvori um, zavest in misel. Z njimi organiziramo vsakdanje življenje, se odločamo in načrtujemo. Veselje, radost, smeh in razvedrilo, trpljenje, žalost, potrtost in žalovanje prehajajo iz naših možganov. Možgani so aktivni v fazi budnosti in tudi med spanjem. Do leta 1950 so mislili, da možgani med spanjem mirujejo. Sedaj vemo, da je to daleč od resnice.

ožganska aktivnost se nadaljuje tudi v spanju, vendar se vzorci zelo razlikujejo. Aktivnost se poveča v fazi spanja, ki ji pravimo REM (Rapid eye movement), spanje s hitrim premikanjem očesnih zrkel ter zmanjša ali umiri v fazi globokega spanja NREM (Non-rapid eye movement).

UPORABA MOŽGANOV

Vsi uporabljamo možgane, razlika je v namenu uporabe in kako ter koliko jih izkoriščamo. Bolj ko jih uporabljamo, bolj so sposobni. Možgani namreč neprestano kopičijo znanje in veščine. Več pridobljenega znanja in spretnosti pomeni več miselnih orodij za uspešno reševanje problemov in soočanje z vsakodnevnimi izzivi, ne glede na starost.

Velikokrat se je pisalo, da v našem vsakdanu uporabljamo zgolj 10 % naših možganov. Izvor te trditve ni znan. Morda izvira iz prejšnjih stoletij, ko so znanstveniki razpravljali in preučevali možgane ter trdili, da so nekatere umske dejavnosti omejene na določene dele možganov. In ideja o 10% uporabe je postala zelo priljubljena in se hitro širila. Pomislimo, kaj bi se zgodilo, če bi izgubili 90% naših možganov in ostali z 10%? Že pri bolnikih lahko opazimo, da manjše poškodbe možganov vodijo v uničujoče posledice. Glede na današnje znanje je malo verjetno, da bi se kje v možganih skrivale posebne, neuporabljene sposobnosti. Uporabljamo jih kar v celoti.

SPOMIN

Pri tvorbi spomina sodeluje več možganskih področij. Karkoli vidimo, slišimo, vonjamo, občutimo, se naučimo, se shrani v naših možganih kot spomin. Možgani omenjene podatke shranijo v točno določenih predelih in jih zaporedno in postopno obdelujejo, lahko bi rekli, da možgani posamezne dele spomina na isto stvar shranijo v različnih delih. Ko spomin prikličemo, električni dražljaji iz posameznih delov možganov povežejo shranjene delčke spomina in jih združijo v smiselno celoto. Če pomislite na en dogodek v vašem življenju (diploma, poroka), boste spomin na barvo oblačila priklicali iz enega dela možganov, razpoloženje iz drugega, itd.

POZABLJANJE

Kadar smo bolni in utrujeni, se to pozna tudi pri našem spominu. S pešanjem telesne kondicije peša tudi spomin, zato je pomnjenje s starostjo običajno slabše. Zdrav človek večjih težav s spominom nima. Vsi vemo, kako pripraviti zmes za palačinke, skuhati kavo ali se pripeljati domov. Nekateri bolniki, predvsem z Alzheimerjevo boleznijo, pa te sreče nimajo, saj bolezen uničuje sposobnost spomina in mišljenja.

Obstaja pa dober ojačevalec spomina, predvsem za zdrave in mlade posameznike – učenje in študij!

ŠKODLJIVI STRES

Vsi vemo, da ima stres slabe vplive na naše telo, da slabi odpornost in zato hitreje zbolimo. Znano je, da stres vpliva na možgane in jih lahko tudi spremeni. Dolgotrajni stres spreminja strukturo možganov in uničuje sposobnost možganov za učenje in spomin. Pojavijo se lahko težave s koncentracijo in spopadanje z lastnimi čustvi. Kronični stres lahko vodi do duševnih bolezni, kot so depresija in anksioznost, poveča pa tudi nagnjenost k zasvojenosti.

KAJ MOŽGANI POTREBUJEJO?

Možgani, kot vsak drug organ v našem telesu, potrebujejo za dobro delovanje dovolj kisika, pravo hrano ter dovolj gibanja.

PREHRANO

Možgani predstavljajo le 2 odstotka telesne mase, porabijo pa 20 odstotkov goriva, ki ga dobimo s hrano in pijačo. Različne snovi, ki jih vnesemo v telo, prav tako vplivajo na delovanje možganov: na spomin, učenje, koncentracijo, budnost, odločanje in drugo pomembno mentalno sposobnost. Pravilna prehrana je pomembna za možgane odraslih oseb, otrok in zarodkov.

Za možgane je zelo pomembna zadostna koncentracija krvnega sladkorja (glukoze), premalo ali preveč glukoze pa oslabi mentalne sposobnosti. Prav tako je pomembna zadostna količina železa, ki možganom dovaja kisik. Delovanje možganov oslabi tudi pomanjkanje določenih mineralov, vitaminov in tekočine. Pomembne so tudi beljakovine in nasičene maščobne kisline.

Na dobro delovanje umskih funkcij vpliva hrana kot so: ribe, temna zelenjava, rdeča čebula, jagodičevje, ananas, korenje, kumina in v zmernih količinah kava. Posebno dobro vplivajo na izboljšanje spomina listi drevesa Ginkgo biloba. To je starodavna vrsta drevesa s številnimi zdravilnimi učinki. Izvleček iz njegovih listov je znan po vsem svetu zaradi funkcije spodbujanja možganov in boljšega spomina.

TELESNO AKTIVNOST

Telesna aktivnost varovalno vpliva na zdravje možganov. Raziskovalci ugotavljajo, da imajo telesno aktivne osebe boljše umske sposobnosti. Vadba spodbuja povezave med živčnimi celicami ter preprečuje njihov propad, posledično dobro vpliva na spomin in počutje.

Preko drugih rastnih dejavnikov pa vadba vpliva tudi na nastajanje novih žil in s tem na večjo prekrvavljenost možganov.
Učinki telesne aktivnosti na možgane so lahko tudi posredni, saj zmanjšuje tveganje za debelost, visok krvni pritisk in sladkorno bolezen, ki predstavljajo dejavnike tveganja za demenco in upad umskih sposobnosti. Z zmanjševanjem tveganja za srčno-žilne bolezni, zmanjšujemo tudi tveganje za nastanek demence. Priporočljiva je zmerna telesna aktivnost, pri kateri se utrip srca rahlo poveča in se rahlo zadihamo (hitra hoja, plavanje) ….

POČITEK

Možgani so med spanjem dokaj aktivni in izločajo pomembne hormone, ki nas ščitijo pred boleznimi. Iz tega sledi, da je kakovostno spanje ključni del našega življenjskega sloga, naše možgane pa v spanju odklopimo od čutnih zaznav. Pomanjkanje spanja in počitka vpliva na pozornost, koncentracijo in spomin. Med spanjem možgani izločajo škodljivo beljakovino amiloid-beta, ki je povezana z alzheimerjevo boleznijo in ki se tvori v možganih med budnostjo.

V času dopusta pa si privoščite nekoliko sprostitve in odmik od običajnih stvari ali okolja (telefoni, računalniki …) ali na kratko “možgane na pašo”.

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2018) 08, str. 94.

Strah ubija

Napisal marko na 27. avgusta 2026. Objavljeno v Povejmo z zgodbo, Novice.

Nekega jutra je smrt šla proti mestu. Človek, ki jo je srečal, jo je vprašal: »Kaj pa ti tukaj? Kaj hočeš?« – »Prišla sem po sto ljudi,« je odgovorila smrt. »Grozno!« se je zdrznil človek. »To je moje delo,« je odvrnila smrt.

Mož je pohitel, da bi posvaril ljudi, kaj namerava smrt. Zvečer je mož zopet srečal smrt in ji očital: »Rekla si mi, da si prišla po sto ljudi, zakaj si jih potem vzela tisoč?« Smrt je odgovorila: »Jaz sem držala besedo in sem vzela samo sto ljudi, drugi so umrli zaradi strahu.«

Strah je in vedno bo usodna bolezen srca. Jezus zato opogumlja svoje učence: »Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v peklenski dolini! Ali ne prodajajo dveh vrabcev za en novčič? In vendar nobeden od njiju ne pade na zemljo brez volje vašega Očeta. Vam pa so celo vsi lasje na glavi prešteti. Ne bojte se torej! Vi ste vredni več kakor veliko vrabcev.« (Mt 10,28-31).

Ne skrbite in ne vznemirjajte se, da bo danes konec sveta, v Avstraliji je naš danes že jutri.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2019), 61.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 68.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Zasledovanje

Napisal marko na 26. avgusta 2026. Objavljeno v Povejmo z zgodbo, Novice.

Zaskrbljena voznica je ustavila na robu ceste, ker je videla, da ji neki avto že precej časa sledi. Avto, ki ji je sledil, se je ustavil tik za njo. Stopila je iz vozila, da bi videla, zakaj jo nadleguje.

Na svoje veliko začudenje je ugotovila, da je na parkirišču ‘zapela’ z odbijačem svojega avtomobila drugo vozilo in ga vlekla za seboj.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2019), 86.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Kaj je kaj

Voda in voda in še več vode

Rebrače v Sloveniji

“Če mi vse vzameš, mi pusti, da bi zmogel imeti ljudi rad”

UPORABA MOŽGANOV

SPOMIN

POZABLJANJE

ŠKODLJIVI STRES

KAJ MOŽGANI POTREBUJEJO?

PREHRANO

TELESNO AKTIVNOST

POČITEK

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing