Revija - Revija Ognjišče

Tomaž Simčič

Napisal Marko na 11. maja 2024. Objavljeno v Gost meseca.

“Zgodovina je dala prav krščanskosocialni usmeritvi, ne pa marksistični”

Papež Frančišek bo 7. julija letos obiskal Trst. Ob sklepu 50. jubilejnih socialnih tednov italijanskih katoličanov bo maševal na Velikem trgu. Kaj so to socialni tedni in kakšen pomen ima družbeni nauk Cerkve ter papežev obisk za tržaške Slovence in Slovence v domovini, smo se pogovarjali s prof. Tomažem Simčičem. Spregovoril je tudi o tem, da smo Slovenci že imeli podobne prireditve, kot so socialni tedni.

– Papež prihaja v Trst ob sklepu 50. socialnega tedna. Kaj so to sploh socialni tedni?
Socialni tedni so nastali v okviru širokega ljudskega gibanja, ki ga je med katoličani sprožila objava znamenite socialne enciklike papeža Leona XIII. Rerum novarum leta 1891. Prizorišče prvega socialnega tedna italijanskih katoličanov je bila leta 1907 Pistoia, mesto v Toskani. Na njem je bil v ospredju seveda zlasti položaj delavstva, beseda pa je tekla tudi o šoli, družini in – zanimivo – družbenem statusu žensk. Pobudnik tedna je bil ekonomist in sociolog Giuseppe Toniolo (1845–1918), začetnik italijanskega krščanskosocialnega gibanja, za Italijane nekako to, kar je bil za nas Slovence Janez Evangelist Krek.

– Kakšen je pomen teh tednov in kakšna je njihova zgodovina?
Letošnji socialni teden je petdeseti po vrsti. To pomeni, da se je pobuda z večjimi ali manjšimi presledki nadaljevala od leta 1907 do danes. Prekinitvi so na primer v desetletju 1935–1945 botrovali fašistični pritiski in vojna, med leti 1970 in 1991 pa kriza pokoncilskega samorazumevanja italijanske Cerkve v odnosu do družbenopolitičnega dogajanja.

– Socialni dnevi so potekali v Italiji, vendar še prej v Avstro-Ogrski, kamor je spadal tudi slovenski prostor. Slovenci in socialni dnevi?
Dnevi, podobni italijanskim socialnim tednom, so pod raznimi nazivi potekali marsikje, zlasti pa v nemškem in avstrijskem prostoru. In to še veliko pred okrožnico Rerum novarum. Na Slovenskem so to bili »katoliški shodi«, pa čeprav so zlasti na začetku imeli bolj značaj verske kot družbene ali politične manifestacije. Prvi katoliški shod je bil v Ljubljani leta 1892, se pravi že eno leto po Leonovi okrožnici. Udeležile so se ga delegacije iz vseh slovenskih pokrajin, tudi tistih, ki so danes zunaj meja Republike Slovenije. Do prve svetovne vojne so sledili še trije shodi, zadnji pa je bil leta 1923. Pomembni so bili zlasti prvi, saj se je na njih oblikoval »katoliški« kulturni, socialni, ekonomski in politični program, ki je pomembno vplival na slovensko družbo, ki je v zadnjih desetletjih pred prvo svetovno vojno na gospodarskem in kulturnem področju doživela velik razvoj. Po drugi vojni so se katoliški shodi v omejenem obsegu nadaljevali med Slovenci v Argentini. »Socialni dan« pa smo marca 1992 v valu navdušenja organizirali tudi Slovenci v Trstu. Žal pobude kasneje nismo več ponovili.

– Zakaj je Avstro-Ogrska prehitela Italijo? Je temu botrovala proticerkvena politika, ki je prevladovala v Italiji od njene združitve? So še kakšni drugi vzroki?
Škof Wilhelm Freiherr von Ketteler. – Blaženi Adolph Kolping. – Karl Freiherr von Vogelsang. – Andrej Gosar.
Domovina krščanskosocialnega gibanja je bila Nemčija s škofom Kettelerjem (1811–1877) in duhovnikom ter socialnim delavcem Kolpingom (1813–1865), za njo pa seveda Avstrija z Vogelsangom (1818–1890) in njegovimi socialnimi reformami. Nemški primat na tem področju je morda povezan tudi s trdoživostjo nemškega spomina na srednjeveško stanovsko družbo, kar je prišlo do izraza že pri nemških romantičnih pesnikih in mislecih. Italijanskemu poznemu odzivu je deloma res botrovala ostra italijanska proticerkvena politika, ki pa je po drugi strani izzvala ravno tako oster odgovor Cerkve. Spomnimo se na znameniti papežev non expedit (ni dovoljeno), ki je vse do leta 1919 italijanskim katoličanom celo prepovedoval sodelovanje v državnem političnem življenju. Ampak še pomembnejša je bila kulturna zaostalost, kateri je botroval zlasti slabo razvit šolski sistem. Zgovoren je podatek, da je leta 1900, ko je bila v Avstriji (in na Slovenskem) nepismenost v bistvu že premagana, v Italiji stopnja nepismenosti še vedno presegala 50 %. Brez široke kulturne ozaveščenosti pa seveda ni ljudskega gibanja. Krščanskosocialnemu gibanju je namreč v času, ko se je družba demokratizirala in je na politično prizorišče vstopalo ljudstvo, uspelo to, kar liberalcem ni, namreč da je zajelo široke ljudske mase, zlasti kmete, ki so tvorile jedro krščansko usmerjenih strank. Ni bilo naključje, da so se le-te skoraj povsod po Evropi imenovale »ljudske stranke«.

– Geslo letošnjega tedna je V srcu demokracije, sodelovanje med zgodovino in prihodnostjo. Kakšna je aktualnost tega gesla? Morda bolj kakor si mislimo?
Tema letošnjega tedna je demokracija. Ta je nadvse aktualna, ker vse kaže, da je demokracija, ta po znameniti Churchillovi definiciji »najslabši od vseh možnih sistemov z izjemo vseh ostalih«, po vsem svetu, vključno s t. i. razvitim svetom, v večji ali manjši krizi. Sporočilo, ki ga dajemo državljani z volilno neudeležbo, pa tudi s tem, da izkazujemo zaupanje različnim vrstam populizma, demagogije in neodgovornosti, je: »nas ne briga, naveličani smo, pustite nas pri miru, panem et circenses (kruha in iger) …« Gre za proces, ki vodi v krhanje skupnosti, v skrajni individualizem in ga ni lahko preusmeriti. Zato ni naključje, da bo glavni poudarek socialnega tedna na aktivni in osebni soudeleženosti pri procesih odločanja, na participaciji, ki se seveda začne že v družini, potem v hišnem svetu, v šolskem svetu in tako naprej vse do krajevnih uprav in parlamentov.

– Zdi se mi, da v Sloveniji krščanska socialna misel in družbeni nauk Cerkve ni tako poznan. Tudi zato, ker se desetletja o njem ni govorilo? To drži?
V Sloveniji se morda beseda »socialen« včasih še vedno po krivem povezuje z nekdanjo »socialistično« družbeno ureditvijo. Spominjam se na spletni odziv nekega neimenovanega bralca na neki članek o delu Andreja Gosarja, slovenskega predvojnega krščanskosocialnega teoretika, češ da se z Gosarjem nima smisla ukvarjati, saj »smo po vojni imeli že dovolj socializma«. Zmeda nemara izhaja iz tega, da se je slovensko krščanskosocialno gibanje že pod Avstrijo in potem v stari Jugoslaviji dolga leta opredeljevalo za »krščansko socialistično«. Toda pozabili smo, da je kljub nekaterim na videz podobnim ciljem tisti prvi »krščanski socializem« izhajal iz izhodišč, ki so bila marksističnemu socializmu oz. komunizmu diametralno nasprotna. Da bi se izognila nesporazumom, je glavnina krščanskosocialnih mislecev z Gosarjem vred (ne pa Kocbek) to opredelitev v tridesetih letih opustila. Pozabili pa smo tudi, da se je v Evropi v teku 20. stoletja ob marksistično-leninističnem razvil tudi demokratični socializem, iz katerega so kasneje nastale t. i. socialnodemokratske stranke, ki so bile ob ljudski stranki eden od stebrov povojnega demokratičnega preroda Zahodne Evrope.

– Kako pa sprejema ta nauk Zahod?
Tudi na t. i. Zahodu pozabljamo, da sta ravno na osnovi sodelovanja med krščanskosocialno in socialnodemokratsko kulturo po drugi svetovni vojni v demokratični Evropi vzniknila ideja združene Evrope in koncept tržno-socialnega modela države. Poznavanje družbenega nauka Cerkve je torej tudi v t. i. zahodnem svetu danes šibko. Je pa to do neke mere tudi razumljivo. Socialnim problemom, pred katerimi se je znašel človek konec 19. stoletja, je bilo mogoče iskati rešitve v zemljepisno in kulturno ožjem in dokaj homogenem svetu, ki ga nekoliko poenostavljeno smemo definirati kot »krščanskega«. Argumenti, s katerimi sta revnejše sloje prebivalcev nagovarjala po eni strani marksizem in po drugi krščanski socializem, so bili ali so se vsaj zdeli oprijemljivi, stvarni in perspektivni. Zgodovina je krščanskosocialni platformi (ne pa marksistični) dala prav: Adenauerjeva, Schumannova in De Gasperijeva moderna socialna država je v marsičem taka, kakršno so si v 19. stoletju predstavljali razni Kettelerji, Vogelsangi, Kreki, Gosarji.

– Kaj pa danes?
V svetu, ki je postal ena sama velika vas, so problemi veliko bolj kompleksni, iskanje rešitev nanje neprimerno težje. Ne posamezne države ne posamezne celine, denimo Evropa, današnjih problemov same ne morejo rešiti. Podnebna kriza, masovne migracije, po eni strani prenaseljenost in po drugi demografska kriza … opraviti imamo s planetarnimi vprašanji, ki terjajo sodelovanje vsega sveta. Zato se spreminja tudi družbeni nauk Cerkve. Okrožnici Laudato sì in Fratelli tutti – Vsi smo bratje papeža Frančiška tako obravnavata celo vrsto vprašanj, ki se za časa Leona XIII. sploh niso postavljala. In prav zato, ker je usoda posameznih narodov in celin danes tako medsebojno prepletena, papež Frančišek vztrajno poudarja, da brez medverskega sodelovanja rešitev ne bomo našli. Zato so kljub kritikam, ki so si jih zadnji papeži s tem nakopali, tako pomembne pobude, ki vodijo v smer dialoga med svetovnimi verstvi (skupna molitev v Assisiju, deklaracija iz Abu Dhabija itd.).

– Če gledamo slovensko zgodovino, potem opazimo, da je bilo precej mislecev, ki so govorili o socialnem nauku Cerkve.
Prvi in najpomembnejši je bil brez dvoma Janez Evangelist Krek, ki je pustil neizbrisno sled ne le v družbenem in političnem življenju slovenskega naroda, ampak tudi v njegovem srcu. Pri tem je treba še posebej omeniti pomen njegovega dela na zadružniškem področju, ki je odločilno pripomoglo k zaustavitvi izseljevanja kmečkega prebivalstva. Žal je njegovo delo prekinila prva svetovna vojna, ki je bila v vseh ozirih za slovenski narod pogubna. Po njej smo se namesto v Srednji Evropi znašli na Balkanu, pa še brez ene tretjine našega etničnega ozemlja.

– Ukvarjali ste se z dvema mislecema: z Božjim služabnikom Jakobom Ukmarjem in Andrejem Gosarjem. O obeh ste napisali knjigo. Oba sta tudi pisala o socialnih temah. Drugi izrazito. Kaj je od tega še danes uporabno ali je njuno misel povozil čas? Samo še ena misel. Ko sem bral določene spise Jakoba Ukmarja o politiki in strankah ter odnosu Cerkve do njih, so se mi zdeli zelo aktualni.
Jakob Ukmar je bil predvsem duhovnik, na Tržaškem je bil politično in socialno aktiven le v svoji mladosti, v času stare Avstrije. Ni bil politik. Ker ni bil operativec, je politična in socialna vprašanja presojal v luči evangelija in cerkvenega nauka. Morda je prav to razlog, da zvenijo danes nekatere njegove ugotovitve zelo aktualno. To kaže morda tudi na to, da se sicer razmere spreminjajo, temeljne dileme pa ostajajo iste ali podobne. Gosar pa ni bil le pomemben družbeni mislec, ampak tudi aktiven politik, celo minister. Pa vendar me od vsega njegovega obširnega znanstvenega opusa najbolj nagovarjajo ravno spisi, v katerih družbena vprašanja povezuje z globoko vero in tenkočutnim sklicevanjem na moralne ter evangeljske vrednote. V tem pogledu se mi zdi njegovo najboljše in najbolj aktualno delo Eden je Gospod (Lj. 1943), ki je izšlo v težkih medvojnih časih.

– Vrniva se k socialnemu tednu v Trstu. Kako bo potekal?
Socialni teden bo v Trstu potekal od 3. julija zvečer do 7. julija opoldne. Odvijal se bo na raznih prizoriščih, in sicer v jutranjih in prvih popoldanskih urah za delegate (okoli 1200 iz vse Italije), popoldne in zvečer pa bo odprt za javnost. Popoldne bodo na vrsti razne okrogle mize, t. i. trgi demokracije, na katerih bo tekla razprava o pomembnih vprašanjih sedanjega časa (vzgoja in izobraževanje, spoštovanje zakonitosti, migracije, digitalna demokracija itd.), zvečer so predvideni koncerti in druge prireditve.

– Kakšna bo slovenska navzočnost glede na to, da na ozemlju te škofije živi tudi slovenska narodna skupnost?
Tržaško škofijo bo zastopalo 20 delegatov, med katerimi bova dva Slovenca, poleg mene še Neža Kravos kot zastopnica mlajše generacije.

– Ob socialnih dnevih boste tržaški Slovenci navzoči tudi na stojnicah. Kaj boste predstavili?
Slovenci bomo navzoči še z dvema stojnicama v mestu. Za eno bo poskrbel Svet slovenskih organizacij, za drugo Slovenska prosveta. Organizatorji stojnic naj bi na njih prikazali t. i. dobre prakse, povezane s temo socialnega tedna. Naš namen pa je tudi ta, da z njimi opozorimo na slovensko navzočnost v Trstu. Na stojnici Slovenske prosvete bomo delili informacije o naši organizaciji, kot dobro prakso pa bomo predstavili vsakoletne študijske dneve Draga, pri čemer bomo poudarili zlasti njihov doprinos k rojevanju slovenske demokracije v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Zdi se nam namreč, da je to naš najizvirnejši prispevek, ki ga lahko posredujemo v zvezi z osrednjo temo letošnjega socialnega tedna, demokracijo. Za njen doprinos k slovenski demokraciji se je Dragi že leta 1991 javno zahvalil prvi demokratično izvoljeni predsednik slovenske vlade Lojze Peterle, leta 2022 pa je to potrdil predsednik Republike Slovenije Borut Pahor.

– Kako se bo papež vključil v socialni teden? Bo imel samo mašo ob koncu na Velikem trgu? Bodo k njej povabljeni tudi drugi verniki, ne samo udeleženci socialnih dnevov? Tudi sosednjih škofij?
Papež se bo vključil v dogajanje samo v sklepnem delu socialnega tedna. Pozdravil bo delegate, daroval mašo na Velikem trgu in se takoj po maši vrnil v Rim. Sveta maša bo sicer javna, vendar bo dostop na trg omejen na 10.000 vernikov. Treba si bo torej priskrbeti ustrezno vstopnico. Kolikor mi je znano, bo razen delegatom določeno število mest namenjeno tudi vernikom iz sosednjih škofij.

– Ne moremo mimo vašega osebnega angažmaja na tem srečanju. Vi boste namreč eden od dveh slovenskih delegatov. Najbrž ste tam zato, ker ste predsednik Slovenske prosvete. Lahko našim bralcem poveste, za kakšno organizacijo gre?
Ne, moje imenovanje za delegata na socialnem tednu ni povezano s predsedovanjem Slovenski prosveti. Kljub temu z veseljem povem kaj o njej. Gre namreč za organizacijo, ki je nastala leta 1948 z namenom, da bi povezovala predvsem slovenska katoliška kulturna društva na Tržaškem. Kasneje se je njeno delovanje v duhu izboljšanih odnosov v slovenski manjšini razširilo tudi na nekatera laična društva, zlasti v manjših krajih, kjer vsi Slovenci ne glede na svetovni nazor delujemo skupaj v enem samem kulturnem društvu. Sedež Slovenske prosvete je v mestnem središču v ul. Donizetti 3, imamo pa 28 včlanjenih društev, nekaterih bolj, nekaterih manj dejavnih, ki delujejo v drugih mestnih četrtih ter v tržaški okolici. Društva gojijo gledališko, glasbeno (zlasti zborovsko), rekreativno dejavnost, prirejajo srečanja, predavanja, vodijo krožke, izobraževanja, animirajo otroke in mlade, povezujejo mlade itd. Pri izpeljavi naših programov nam v gmotnemu oziru pomagata tako Republika Italija kot Republika Slovenija.

– Omenila sva že dve vaši knjigi. Uredili in za tisk ste pripravili knjigo očetovih spominov z naslovom Bili so žalostni časi, a mi smo bili polni upanja (GMD 2022). Zakaj je pomembna za slovensko zgodovino? Na videz ne gre za vrhunskega politika, a vendar za politika, ki je v času fašizma odigral svojo vlogo in v času po vojni, ko se je vzpostavljalo samostojno slovensko politično zastopstvo v Italiji.
Res smemo reči, da je moj oče Teofil Simčič kot politik deloval bolj iz druge kot iz prve vrste. O predvojnem delovanju krščanskosocialne skupine, v kateri se je prepoznaval, je bolj malo napisanega. Razen knjige očetovih spominov bi tu omenil zlasti monografijo Lučke Kralj Jerman o njenem očetu Janku Kralju, ki je bil nesporni voditelj omenjene skupine. Skupina je delovala konspirativno, v ilegali, njeni arhivi so žal večinoma izgubljeni, zato so podobni spominski zapisi nadvse dragoceni, saj je na Goriškem ta organizacija imela za sabo duhovščino in katoliško organiziranost, ki je bila vse do fašističnega zatrtja svobodnega združevanja izredno močna in razvejana. Iz očetovih zapisov je dobro razvidno, kako so tedanji voditelji tudi v skrajno nenaklonjenih okoliščinah znali združevati ljudi, jim vlivati upanje, ohranjati živo narodno zavest. Ker je govor o socialnem tednu, naj mimogrede povem, da so bili tudi v socialnem pogledu globoko ozaveščeni. V zborniku očetovih spisov je objavljen tudi govor, ki ga je imel na praznik dela 1. maja 1970.

– Omenili ste Janka Kralja. Slovenski javnosti je poznan skoraj samo po knjigi njegove hčerke Lučke Kralj.
Janko Kralj je bil svak mojega očeta, ki je bil na začetku dvajsetih let eden najplodnejših in najglobljih sodelavcev revije Socialna misel. Poleg tega je Kralj leta 1926 pri Goriški Mohorjevi družbi izdal Socialno čitanko s prispevki tedaj najvidnejših slovenskih sociologov, med drugimi tudi Gosarjevega. Kot zanimivost naj pri tem dodam, da ko je bil leta 1928 in 1929 Kralj kot antifašist konfiniran na otoku Lipari, se je tam znašel v zanimivi družbi, v kateri so bili poleg prijatelja Dorčeta Sardoča med drugimi tudi kasnejši predsednik italijanske vlade Ferruccio Parri ter prvak demokratičnih socialistov Carlo Rosselli, ki so ga kasneje skupaj z bratom Nellom fašisti ubili v atentatu v Parizu. Zanimivo je, da je Rosselli med tistimi, s katerimi je v konfinaciji vneto debatiral o socialnih in političnih vprašanjih, v enem od svojih objavljenih spisov izrecno imenoval tudi Kralja, Kraljeva žena, moja teta Anica pa je na Liparih z Rosselijem celo igrala klavir štiriročno …

– Poleg tega, da ste diplomirali na tržaški univerzi iz slovenščine in zgodovine, ste diplomirali tudi na tržaškem konservatoriju. V času študija ste na glasbenem področju dosegli več nagrad. Pripravili ste nekaj oddaj o glasbi na slovenskem tržaškem radiu … Zdi se, da danes svoj glasbeni talent uporabljate večinoma v službi slovenske cerkvene skupnosti …
Res že dolga leta (niti ne vem točno od kdaj) orglam pri slovenski nedeljski in praznični maši v cerkvi Novega svetega Antona v Trstu. Nisem pa opustil svojega prvotnega glasbila, klavirja. Skušam se držati »v formi« z vsakdanjo vadbo, tu pa tam tudi kaj nastopam, večinoma v vlogi korepetitorja … To mi je v veliko zadoščenje.

OSEBNA IZKAZNICA
Tomaž Simčič (1958)
je Tržačan. V mestu ob zalivu je maturiral na slovenski klasični gimnaziji (1977), diplomiral iz klavirja na tamkajšnjem glasbenem konservatoriju Giuseppe Tartini (1978) ter iz literarnih ved na tržaški leposlovni fakulteti (1982). Leta 1984 je postal redni profesor slovenščine, latinščine in zgodovine na slovenskih srednjih šolah na Tržaškem. Od leta 1994 do leta 2001 je bil ravnatelj Znanstvenega liceja »France Prešeren« v Trstu. Od leta 2001 do upokojitve 2020 je bil zaposlen na Deželnem šolskem ravnateljstvu. Aktiven je v kulturnem in verskem življenju slovenske manjšine v Italiji, kot organist spremlja slovensko cerkveno petje pri Novem sv. Antonu v Trstu, sodeluje pri slovenskem periodičnem tisku.

B. Rustja, Gost meseca, v: Ognjišče 5, 2024, str. 6-11.

Žarko Petan (1929–2014)

Napisal Marko na 30. aprila 2024. Objavljeno v Obletnica meseca.

»Aforizmi so moj glavni odgovor na to, da strašno trpim, ker resnice ni. Vse življenje govorim tisto, kar mislim, da je prav, in že to je narobe. Še vedno! Pri nas je to še vedno prepovedano. Na Slovenskem je tisti, ki govori resnico, sovražni propagandist. Družba se ne spremeni v enem dnevu ali po enih volitvah, ampak se mora spremeniti vse tisto, kar je v ljudeh, v njihovih glavah. Metode partije so pri nas postale mentaliteta. Ljudje bodo morali pogruntati, da so v življenju druge reči pomembne. Pa tudi, da je pomembno, da človek ohrani čist obraz. Obraz, ki ni lažniv. Partija je ustvarila lažnivo družbo … Morala je kompletno na psu, etika pa ne zaživi s spremembo režima, ampak nastane z vzgojo in samovzgojo … Sem strog do Cerkve, ampak vem, da je krščanstvo ljudi učilo, kaj ni prav.« Tako je v pogovoru za revijo Sodobnost leta 2005 iskreno izpovedal aforist Žarko Petan; po njegovi smrti, 12. maja 2014, so pogovor ponatisnili.
Žarko Petan je odraščal v razburkanih časih; na sliki s svojo primarno družino. – Oče je bil podjeten mož, ki je kupil znano mariborsko kavarno Astroia, od tod tudi navdih za scenarij za film Kavarna Astoria. – V kavarni na Dunaju.

ŠOLANJE V CERKVENIH ZAVODIH NA HRVAŠKEM
Žarko Petan se je rodil v Ljubljani 27. marca 1929, v letu velike svetovne krize. Mati, Slavka Mermolja, je bila iz Sela na Vipavskem, oče Josip pa Štajerec, uspešen poslovnež. Ko je imel tri leta, se je družina preselila v Zagreb, kjer je oče vodil Veliko kavarno na Jelačićevem trgu. V glavnem mestu Hrvaške je končal osnovno šolo, potem ga je oče skupaj s šest let starejšim bratom Bogušem poslal v Senj. Stanovala sta v strogem privatnem zavodu. Pred vojno je oče kupil kavarno in hišo v Mariboru. Družina se je preselila tja, Žarko pa je ostal v Senju. Ko so 1941 prišli Nemci, so očetu kavarno vzeli. Oče je zbežal v Ljubljano, mati, ki je imela italijansko državljanstvo, pa je s sinovoma odšla v Zagreb. Po propadu Italije leta 1943 je z Bogušem odšla v Trst, Žarka pa so dali v internat šolskih bratov. Pokrovitelj tega cerkvenega zavoda je bil nadškof bl. Alojzij Stepinac. »Enkrat na teden smo hodili k maši v njegovo kapelo. Kot človek je bil odprt. V središču mesta je bil urad za Jude, kjer so kupovali zvezde, ki so jih morali nositi našite na obleki, in so bile drage. Nekoč sem videl tam nadškofa Stepinca, kako plačuje Judom te zvezde.« Po vojni so se vrnili v Maribor, tam je oče dobil nazaj kavarno, a kmalu so jo nacionalizirali komunistični oblastniki, kar ga je zelo potrlo. Žarko je v Mariboru končal srednjo šolo, nato pa je študiral ekonomijo na željo očeta, ki je upal, da mu bodo kavarno vrnili. Na Ekonomski fakulteti v Ljubljani je diplomiral leta 1957, potem pa je šel na igralsko akademijo (AGRFT), kamor ga je vleklo srce. Leta 1977 je tam diplomiral iz gledališko-radijske režije. Leta 1959 ga je vojaško sodišče v Beogradu »zaradi klevetanja države in vohunstva« obsodilo na sedem let zapora, a so ga leta 1961 zaradi pomanjkanja dokazov oprostili. »V beograjskem zaporu sem želel pisati, a nisem imel papirja. Tako sem začel v možgane zapisovati aforizme, ki so kratki in sem jih zapomnil.«
Bil je predan teatru, režiral je 114 gledaliških predstav. – Z ženo Vero.

»PO POKLICU SEM GLEDALIŠKI REŽISER«
»Če me vprašajo, kaj sem po poklicu, odgovorim: gledališki režiser. V svojem življenju sem počel marsikaj, ampak največ sem delal v teatru.« Gledališču se je zapisal z vsem srcem. Kot gledališki režiser je z majhnimi presledki delal od leta 1955 do leta 1994; enaindvajset let je bil redno nastavljen v Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL). Bil je eden od ustanoviteljev gledališke skupine Oder 57. Režiral je v skoraj vseh slovenskih gledališčih, številnih jugoslovanskih ter v nekaterih tujih. V štiridesetih letih je režiral 114 predstav. Svojo poklicno pot režiserja je začel kot asistent Bojana Stupice pri njegovih predstavah v ljubljanski Drami. Svoj poklic je povzel v aforizem: Režiser je v gledališču bog, ampak igralci so na žalost ateisti.
Pred tem se je preživljal z novinarstvom; »preskok iz novinarstva v literaturo« je bil zanj nekaj samoumevnega. »Rekel bi, da se sploh nisem zavedal, da sem zajadral v literaturo. Satire sem pisal, kot bi pisal reportaže ali intervjuje.« Njegove humoreske in zlasti satire, ki jim je bil zvest do konca, so bile vedno vezane na aktualno problematiko. Posvečal se je tudi pisanju za otroke: prva knjiga je imela naslov Pravljice za Jasmin in jo je posvetil hčerki Jasmini, »pobudnika« za tri nove otroške knjige sta bila Jasminina dvojčka Jaka in Grega. Za otroke je napisal številne radijske igre. Seznam njegovih knjig je zelo dolg. Aforizem: Eni so izdali vero v Domovino in si polnili žepe, jaz sem izdajal knjige in polnil knjižne police.
Kmalu po osamosvojitvi je bil dve leti in pol generalni direktor RTV. »Te nelahke naloge sem se lotil resno, z ambicijo, da bi kaj spremenil. Žal mi razmere niso bile naklonjene. Najprej so me že po šestih mesecih odstavili, ustavno in vrhovno sodišče sta me vrnila na položaj generalnega direktorja, potem se mi je stolček ves čas majal, dokler me poldrugo leto pred iztekom niso nasilno upokojili … Ostaja grenak občutek, da naši ljudje niso še zreli za demokracijo.«
Grob na ljubljanskih Žalah – Tri izmed številnih knjig aforizmov v nemškem in slovenskem jeziku. – Knjiga Poznal sem jih – izbor vsega najboljšega, kar se mu je v življenju dogodilo: srečanja z izjemnimi posamezniki, pričevanja o dogodkih in prevratih, tako intimnih kot družbenih. – Karikatura B. Pečarja.

AFORIZEM JE DUHOVITA RESNICA
Žarko Petan je doma in v tujini najbolj prepoznaven po svojih aforizmih. Do leta 2003 je izšlo 14 samostojnih knjig aforizmov v nemščini, v slovenščini pa 16. Prvo knjigo v nemščini je leta 1979 izdala založba Styria iz Gradca. Naslov: S prazno glavo se laže kima. »Vsi aforizmi, ki jih napišem, so resnični, kajti vedno pišem o stvareh, ki jih poznam.« V slogu aforista pravi, da imamo »srečno« državo: »Ker je komplicirana, obstaja veliko problemov in posledično tem za aforizme.« Kaj ga pri pisanju vodi, je povedal z aforizmom: Resnici sem pogledal v oči in videl, da mi je pomežiknila.
Aforizem je zelo stara književna zvrst; poznali so jo že v antiki, pozneje pa so jo oživili in ji dali filozofsko vsebino francoski moralisti. V aforizmih, ki so bujno cveteli v socializmu, sta se modrost in filozofija umaknili kritični udarnosti. Odmevne satirične in sarkastične aforizme so pod komunizmom pisali Čehi, Poljaki, Rusi/Sovjeti. Najbolj znan je poljski satirik Stanisław Jerzy Lec (1909–1966) s svojimi »eksplozivnimi« aforizmi v knjigi Nepočesane misli (1957). Žarko Petan je kot aforist svetovno znan. V nemški enciklopediji Brockhaus so pod geslom aforizem navedeni številni tuji in nemški avtorji aforizmov, kot edini v nekdanji Jugoslaviji je med njimi prav on. Povodov za pisanje aforizmov je imel vedno dovolj. Njegovo popotovanje in iskanje resnice se je končalo 2. maja 2014. »Tudi na pogrebu na ljubljanskih Žalah,« je zapisal p. Edvard Kovač, »smo poslušali njegove aforizme in pred nami je zasijal njegov smejoči in muzasti obraz.«

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2024), 42-43.

Urednikova beležnica maj 2024

Napisal Marko na 29. aprila 2024. Objavljeno v Beležnica.

Maja je veliko prvih obhajil pa tudi birm, krstov in porok. Za čas zakramentov imamo pri Ognjišču letos bogato izbiro daril z vsebino. Prelistajte priložen katalog in izberite ter naročite. Mnogi nabavljate darila ob prejemu zakramentov pri nas. Hvaležni smo vam za vašo zvestobo.

Ker pa je čas birm in obhajil tudi čas razmisleka o obleki, v temi meseca pišemo o teologiji stila oblačenja. Kako je lahko stil oblačenja nekaj teološkega? Na videz dve povsem ločeni zadevi Agata Hren poveže in gradi sporočilo: ne gre za modo, gre za poudarjanje edinstvenosti vsakega človeka z izbiro oblačil.

Za gosta meseca smo povabili prof. Tomaža Simčiča. Osvetlil nam bo ozadje papeževega obiska v bližnjem Trstu ter spregovoril o zgodovini in pomenu krščanskega družbenega nauka.

Narodna in univerzitetna knjižnica nosi svoje ime od leta 1945, njeni začetki pa segajo vse v leto 1774, tako da letos obhajamo 250-letnico te nenadomestljive knjižne zakladnice našega naroda. Ob tej priložnosti smo pripravili izčrpen zapis, da lahko dodobra spoznamo to ustanovo in njeno poslanstvo skozi čas.

V Marijinem mesecu maju se še bolj zatekamo k Božji materi Mariji. Podoba Marije z Jezusom v naročju je podoba sočutnega objema, nekaj, po čemer vsi hrepenimo. Zato v tokratni številki dajemo tudi nekaj več poudarka temu, kako se lahko v različnih trenutkih v molitvi obračamo na nebeško mater Marijo, ki je vir in izvir sočutja. Po Marijinih stopinjah romamo v Jeruzalem, k žalostni Materi Božji.

Kot že rečeno, je maj tudi mesec porok: svoj pogled na poročno fotografijo, izbiro poročnega fotografa in svojo še kratko, a izjemno uspešno poslovno pot z nami deli Neža Cerkovnik, mlada poročna fotografinja. Preberite in prispevek ponudite v branje tudi svojim mladim.

Sodobni, precej vase zagledani človek se hitro ujezi. Hitro pridejo situacije, pri katerih se tak posameznik čuti ogrožen, oviran, prizadet … In sledi izbruh jeze. Na žalost je tega v današnjem času veliko. Zato je zelo dobrodošlo, da poleg vse energije, ki jo sodobni človek vlaga v svojo podobo, posveti nekaj razmisleka tudi svoji jezi – nenazadnje je obvladovanje jeze pomembna krepost, ki koristi posameznikovemu telesnemu zdravju, duševnemu blagostanju in njegovim odnosom z drugimi ljudmi. O tem več v članku o psihologovih spodbudah na temo obvladovanja jeze.

Ne glede na to, da smo v pomladnih mesecih, ko smo zaradi prebujanja narave tudi sami polni življenja, nadaljujemo pogovor o samomorih. Ta je zapleten in v mnogočem neraziskan fenomen, ki nam vedno znova sproža vprašanja, kako prepoznavati znake samomorilnosti, kako ukrepati, kako ravnati. Hkrati gre za fenomen, ki pušča globoko zarezo v skupnosti, v kateri se zgodi. V drugem delu pogovora o samomorih tokrat več o razlogih za vznik samomorilnih misli in kakšen je moralni ter cerkveni pogled na samomor.

B. Rustja, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče 5 (2024), 4.

Miran Rudan

Napisal Marko na 29. aprila 2024. Objavljeno v MP Glasba.

»Glasba je moj način življenja«

Miran Rudan letos praznuje okroglih štirideset let glasbenega delovanja. V svoji karieri je nanizal številne uspešnice, ki jih poznajo tako starejši kot mlajši. Talentiran glasbenik pravi, da ustvarja glasbo za vse ljudi in da si je za njeno ustvarjanje potrebno vzeti čas.

– Na glasbeni sceni ste že od najstniških let, ravno letos slavite štiridesetletnico glasbenega delovanja. Katero glasbeno obdobje je bilo za vas najbolj rodovitno?
Zdi se mi, da je zdajšnje obdobje najbolj rodovitno.

– Vsaka kariera ima vzpone in padce. Tudi vi ste se pred leti za nekaj časa umaknili. Je bila vrnitev nazaj na sceno težka?
Da. Če bi vedel, da bo tako težko ponovno priti nazaj, se takrat ne bi umaknil z glasbene scene. Je pa res, da šele takrat, ko prideš do dna, se lahko od tam odrineš in povzpneš navzgor. Težko je ponovno prepričati ljudi, vendar prepoznajo, kadar nekaj delaš s srcem.

– Ko ste se leta 2007 vrnili na glasbeno sceno, so vas vprašali, če mislite, da boste lahko kdaj presegli skladbo Laure ni več. Bi danes lahko rekli, da ste jo?
Pesmi je težko primerjati med sabo. Takšne pesmi, kot je Laure ni več, je težko preseči, prav tako pa je veliko odvisno tudi od obdobja, v katerem je pesem nastala. Za tisti čas, ko še ni bilo socialnih omrežij, prek katerih se lahko pesmi širijo kot požar, je bilo takrat težko, da je prišla pesem do vseh. Ampak Lauri je uspelo. Se mi pa zdi, da je bila Laura premagana. Od leta 2008 ne mine noben moj nastop brez pesmi Na nebo, tako da mislim, da je v tem kontekstu bila Laura premagana.

– Ustvarjanje glasbe se je v zadnjih desetletjih močno spremenilo. Ali sledite trendom, tehnologiji? Vam ta predstavlja izzive, veselje ali vam dela preglavice?
Res je. Sam imam rad spremembe, kljub temu pa rad ohranjam neko rdečo nit. Pri samem nastanku pesmi nam je lahko tehnologija v veliko pomoč, ampak bistveno je potem, kako je pesem slišati v živo na odru. In oder nikoli ne laže.

– Od kod pa črpate ideje za besedila in kako slednja nastajajo?
Ideje črpam iz vsakdanjega življenja. Opazujem in poslušam ljudi okoli sebe, ko grem v trgovino, ko sedim v kakšni kavarni … in tako dobim idejo, o čem lahko teče besedilo …

»Biti iskren in pošten ter poskušati vse stvari delati najboljše, da nam potem ne bi bilo žal.«

Vzamem si veliko časa za samo pisanje besedila, nisem eden tistih, ki ga lahko zloži v parih minutah. Raje počasi in rad napišem besedilo tako, da se vsak, ki ga sliši, najde v zgodbi.

– Kot pevec ste imeli priložnost nastopiti tudi ne Evroviziji. Kako danes gledate na omenjeni festival?
Po pravici povedano, mi omenjeni festival ni več tako pri srcu, kot mi je bil takrat. Včasih so se zmagovalne pesmi vrtele vsepovsod in še danes te pesmi poznamo. Medtem ko za novejše pesmi, ki so zmagale na Evroviziji, tega ne bi mogel reči. Sam festival je izgubil bistvo. Glasba bi morala biti v ospredju, ne pa šov in cirkus. Sam sem pod italijansko zastavo zmagal s pesmijo Insieme kot spremljevalni vokal Tota Cutugna in ta zmaga mi res veliko pomeni.

– Pa bi se prijavili nanj kot solist?
Nikoli ne reci nikoli.

– S čim se še ukvarjate poleg glasbe?
Glasba mi je vse – to je moj način življenja. Glasba je v vsaki celici mene, in to že od majhnega. Poleg tega rad kuham, se sprehajam, uživam na morju in se ukvarjam s športom.

– Ste tudi partner, oče. Vam je uspelo ljubezen do glasbe prenesti na otroke?
Pri nas je glasba venomer prisotna.

»Če bi vedel, da bo tako težko ponovno priti nazaj, se takrat ne bi umaknil z glasbene scene.«

Otrok nikoli nisem forsiral glede glasbe. Naj se sami odločijo. Nino in Niko sta nekaj časa obiskovala glasbeno šolo in se učila klavir, Niko kasneje še bobne, ampak zaenkrat sta opustila to misel. Če pa jima bo kdaj do tega, da bi rada uspela v glasbi, jima bom z veseljem pomagal po najboljših močeh.

– Pred nami so velikonočni prazniki. Kako jih praznujete v vaši družini?
Se mi zdi, da bolj klasično. Skuhamo jajčka in šunko, spečemo domači kruh, ponavadi babica naredi potico … in v družinskem krogu pojemo.

– Kaj pa vam v življenju pomeni vera?
Ko sem bil še manjši, se spomnim, da je bila cela naša družina verna. Živeli so zraven cerkve, stari oče je bil dober prijatelj z župnikom, prav tako je igral orgle in pel v cerkvi. Tudi sam sem nekaj časa bil ministrant. Odkar pa sem imel nesrečo in si hudo poškodoval glavo, sem pa resnično prepričan, da je nekdo nad nami in da je mene takrat pazil. Takrat sem dobil še eno priložnost za življenje in v nasprotju z zdravniškimi prognozami vse presenetil.

U. Jeglič, Mladinska priloga; Glasba, Ognjišče, 4 (2024), 64-65.

Preveč zaskrbljeni?

Napisal Marko na 28. aprila 2024. Objavljeno v Psihologove spodbude.

Čas, v katerem živimo, ponuja mnogo razlogov za skrbi in sodoben človek je nekako navajen živeti z njimi. Včasih pa je skrbi preveč. Zaskrbljenost, ujetost v skrbi in stalno premišljevanje o nevarnostih lahko za posameznika predstavlja resno težavo.

ŽIVETI S SKRBMI, RAVNATI SKRBNO
Najbrž ni nikogar med nami, ki ne bi kdaj sanjaril o brezskrbnem življenju, o življenju, v katerem bi bili razbremenjeni vseh skrbi. Toda, kakšno bi bilo to življenje? Morda naj bi bilo podobno tistemu, kar kdaj pa kdaj doživljamo med dopustom na lepem kraju, kjer se predajamo ugodju in pozabljamo na vsakdanje probleme in skrbi. Ali pa si predstavljamo življenje, v katerem smo čudežno razbremenjeni vseh finančnih skrbi, slehernih dvomov, nesoglasij in ranjenosti v medosebnih odnosih, ter kakršnihkoli zdravstvenih tegob. Morda v svoje fantazije vključimo še svet brez zla in trpljenja, brez vojn, naravnih katastrof, lakote …
Realnost slehernega človeka na zemlji pa je drugačna. Ljudje se domala venomer soočamo z mnogimi preizkušnjami, nevarnostmi, tveganji in negotovo prihodnostjo. In v našo duševnost so vgrajene skrbi kot nekakšna notranja opozorilna znamenja, kot spoznanja in spodbude, da moramo poskrbeti zase in za svoje bližnje.
Skrbi, ki nas usmerjajo k reševanju problemov in odgovornemu ravnanju, so za nas koristne.

Če Nike ne bi skrbelo, da bo zamudila v šolo, bi se zjutraj prepočasi spravljala od doma in ne bi ujela avtobusa.
Če kmeta ne bi skrbelo, da bi njegov pridelek utegnila ogroziti suša, ne bi poskrbel za namakanje svojih polj.
Če mlade mame ne bi skrbelo za zdrav razvoj njenega otroka, ne bi dovolj pozornosti namenjala spremembam v njegovem odzivanju.
Če Toneta ne bi skrbelo, kako bo s skromno plačo preživel družino, ne bi tako skrbno ravnal s prisluženim denarjem.
Če Marija ne bi imela skrbi za svoje zdravje, ne bi hodila na potrebne medicinske preiskave in ne bi preprečila napredovanja bolezni.
Če odgovornih v občini ne bi skrbelo, da bi lahko poplave ogrozile prebivalce ob reki, ne bi poskrbeli za protipoplavno zaščito.

KO SMO UJETNIKI PRETIRANIH SKRBI
Mnoge skrbi nas spodbujajo k potrebnim odločitvam in razumnim dejanjem. Ko uspešno rešujemo probleme, se osvobodimo tudi z njimi povezanih skrbi. Nekaterih problemov žal ne moremo ustrezno in pravočasno rešiti ali pa jih odrivamo, zanikamo. Z nakopičenimi problemi se kopičijo tudi skrbi. Pogosto slišimo, ko kdo pravi, da ima polno glavo skrbi, spet drugi pove, da zaradi skrbi ne more spati. Kronične skrbi nas mučijo, izčrpavajo, rahljajo naše telesno in duševno zdravje.
Med nami pa je kar veliko takšnih oseb, ki so obremenjene z neobičajno, prekomerno in nerazumno zaskrbljenostjo. Večino časa so prežete z razmišljanjem, kaj vse hudega jih ogroža oziroma kaj vse jih lahko prizadene v prihodnosti.
Štiridesetletni moški je po rahli slabosti ob telesnem naporu postal zelo zaskrbljen za svoje zdravje. Prepričan je bil, da je nekaj narobe z njegovim srcem. V zadnjih letih je kar nekaj mlajših moških, ki jih je poznal, nenadoma umrlo zaradi srčnega infarkta. Kar naprej premišljuje o tem, kako bi bilo z njegovo ženo in otroki, če bi jih moral tako mlad zapustiti. Opravil je že veliko medicinskih preiskav, ki so pokazale, da je njegovo srce zdravo, a to ga ni pomirilo. Po večkrat na dan si meri krvni tlak. Izogiba se vsem naporom. Veliko brska po spletu ter prebira informacije o tveganjih in znakih za obolenje srca. Po vsaki spremembi svojega počutja obišče družinsko zdravnico. Kliničnemu psihologu, h kateremu ga je napotila, je zaupal, da je od nekdaj takšen, da ga vse skrbi, in da veliko premišljuje o »črnih scenarijih«.
Mlajša upokojenka je polna skrbi za prihodnost. Skrbi jo, kako bosta z možem na starost finančno preživela. Zaskrbljena je zaradi njunega zdravja in medsebojnega razumevanja. V vsem vidi nevarnosti zanju. Kako bo, ko bo kdo od njiju ostal sam? Kar naprej premišljuje tudi o družinah svojih odraslih otrok in o vnukih. Nenehno jo skrbi, da se ne bi komu kaj hudega zgodilo, in premišljuje o tem, kaj vse jih lahko doleti. Pogosto premišljuje o nesrečah, naravnih katastrofah, vojni; vse te nevarnosti ima stalno pred očmi. Nikdar se ne more prav sprostiti, vsa je v krču, v telesu čuti razne bolečine, zelo slabo spi.
Dvajsetletna študentka se dva tedna pred izpitom ne more otresti svojih skrbi. Premišljuje o tem, da se ne bo uspela dovolj pripraviti za izpit, da bo izpit prezahteven, da ni dovolj sposobna, da si ni izbrala pravega študija, da nikdar ne bo dosegla cilja. Razglablja o vseh možnih negativnih razpletih svoje prihodnosti. Je polna dvomov in skrbi o tem, ali bo kdaj spoznala fanta, ki bi jo imel rad. Ni zadovoljna s svojim izgledom, s svojo postavo in s tem, kako se znajde v družbi. Premleva o svojih slabih izkušnjah med vrstniki in si v domišljiji slika svoje bodoče neuspehe v stikih s fanti. Ne more se otresti svoje zaskrbljenosti in to jo dodatno skrbi.

ZAKAJ SE PREDAJAMO SKRBEM, ZASKRBLJENOSTI?
Če smo nagnjeni k prekomerni zaskrbljenosti, v vsem vidimo nevarnost, kar naprej pričakujemo nekaj hudega, za mnoge stvari verjamemo, da se ne bodo dobro končale. Čeprav nas naše izkušnje učijo, da se zelo velika večina naših skrbi in negativnih pričakovanj ne uresniči, se vedno znova zatekamo v premlevanje in pričakovanje slabega. Zaskrbljen človek je zmotno prepričan, da skrbi delujejo, da ga varujejo, in se jim tako še naprej predaja. Če se mu v resnici zgodi kaj hudega, pa misli, da ga mora zato za naprej skrbeti še bolj.
Zaskrbljenost je posledica tega, da ne moremo prenašati negotovosti, da iščemo stoodstotne in takojšnje odgovore. Kar naprej se sprašujemo: »Kaj pa, če …?« Kaj pa, če imam raka? Kaj pa, če ne bom mogel izplačati kredita? Kaj pa, če izgubim službo? Kaj pa, če bo vojna? Kot da bi nas nekaj v naši notranjosti sililo, da se v mislih nenehno »pripravljamo« na najslabše. Kakor da bi se s premlevanjem lahko izognili možni katastrofi.
Pretirano zaskrbljena oseba doživlja veliko odgovornost za dogodke in poskuša imeti vse pod nadzorom, zato je zelo pozorna na vse, kar bi jo lahko ogrožalo, in o vsem tem veliko premišljuje. Prepričana je, da s skrbmi rešuje probleme.
Zaskrbljenost je dogajanje v naši glavi, v našem mišljenju. Ko premlevamo negativne misli, se s tem izognemo čustvenemu doživljanju, doživljanju strahu in tesnobnosti, ki sta povezana z našimi skrbmi. Ko smo zapredeni v skrbi, nas je začasno manj strah, smo manj tesnobni.
Kadar smo prežeti z zaskrbljenostjo, delujemo v mislih ter bivamo v prihodnosti, kakršno si predstavljamo in se je bojimo, pa se zelo verjetno sploh ne bo zgodila. V sedanjosti pa medtem življenje odteka mimo …

SPOPRIJEMANJE S SKRBMI IN ZASKRBLJENOSTJO

Ker zaskrbljeni ljudje intimno doživljajo, kot da imajo od premlevanja skrbi koristi, se težko spopadajo z njimi, čeprav so zelo neprijetne, jih mučijo, težijo in ovirajo v vsakdanjem delovanju.
A skrbi tudi ne moremo kar tako pregnati ali preprosto ustaviti toka negativnih misli. Svojci zaskrbljenih oseb prizadetim radi svetujejo, naj nikar toliko ne tuhtajo, naj odmislijo skrbi, naj se nikar preveč ne obremenjujejo z njimi. Takšni sicer dobronamerni nasveti pa žal ne pomagajo.
Za vsakogar, ki ga mučijo skrbi, je koristno, da te spremeni v dejanja. Le dejanja vodijo do rešitve problema, če je ta vzrok za zaskrbljenost. Študentka, ki se prepušča razglabljanju o možnem neuspehu, si lahko pomaga tako, da pozornost usmeri na izpitno gradivo in se kar najbolj posveti učenju. Kdor ima velike skrbi glede vračanja kredita, naj bi bolj varčno ravnal z denarjem, se posvetil iskanju možnosti za dodaten zaslužek itd. Tudi če ne moremo pregnati skrbi, lahko delujemo, skrbi pa sprejemamo in jim dovolimo, da prihajajo in odhajajo kakor oblaki na nebu.
Če skrbi že ne moremo ustaviti ali pregnati, pa se je pokazalo uporabno načrtno odlaganje skrbi na čas dneva, ki ga rezerviramo za to. Vzemimo, da vsak večer, a ne pred spanjem, pol ure namenimo premišljevanju o svojih skrbeh. Lahko si jih tudi zapisujemo.
Skrbi lahko zmanjšamo, če več pozornosti posvetimo prepoznavanju in zavedanju čustev, ki jih spremljajo. Odpremo se za doživljanje žalosti, jeze, tesnobe, brezupa itd. S skrbmi bežimo pred svojimi čustvi, kot da lahko nas ali druge ranijo, a čustva dajejo polnost in barvo našemu življenju.
Zaskrbljenost oplaja iluzija, da lahko imamo popoln nadzor nad svojim življenjem in da smo odgovorni za vse, kar se dogaja. Poskušajmo se znebiti te utvare in sprejmimo realnost, kakršna je.
Večina med nami se zaveda, da je življenje negotovo in nepredvidljivo. Toda mnogi, nagnjeni k prekomerni zaskrbljenosti, zelo težko sprejemajo negotovost. Kar naprej iščejo potrditve, zagotovila, zanesljive odgovore, dokaze. A negotovost ni negativna, ni nevarna, je nevtralna, pomeni le nekaj, česar ne moremo vedeti. In s tem moramo živeti.
Lažje nam je, če zaupamo v naročilo: Vso svojo skrb preložite nanj, saj on skrbi za vas (1 Pt 5,7).

D. Tacol, Psihologove spodbude, Ognjišče 4 (2024), 31-33.

Preprečevanje in zgodnje odkrivanje raka debelega črevesja in danke

Napisal Marko na 27. aprila 2024. Objavljeno v Narava in zdravje.

Rak debelega črevesa in danke je tako pri nas kot v svetu eden najpogostejših rakov z visoko obolevnostjo in umrljivostjo. Znanstveniki ocenjujejo, da so za nastanek tega raka v velikem deležu odgovorni dejavniki življenjskega sloga: prehrana, telesna neaktivnost, debelost, alkohol, kajenje.
Z zdravimi življenjskimi navadami lahko okrepimo svoje zdravje in zmanjšamo tveganje za številne druge bolezni, ne le za raka debelega črevesa in danke. O simptomih in znakih raka črevesa in danke smo pisali že v letu 2023.
Ljudje, ki niso izpostavljeni znanim dejavnikom tveganja ali so jim izpostavljeni zelo malo, prav tako lahko zbolijo za tem rakom, zato bi se morali vsi, ki prejmejo vabila na presejalni pregled za odkrivanje raka debelega črevesa in danke, odzvati. Cilj presejalnih programov je zmanjšati tveganje smrti z zgodnjim odkrivanjem raka ali njegovih predstopenj.

KAJ JE ZNANSTVENO DOKAZANO?
Med prepričljive dejavnike, ki povečujejo tveganje za nastanek raka debelega črevesa in danke, sodijo: prekomerno uživanje rdečega, prekajenega, soljenega ali s kemičnimi konzervansi obdelanega mesa, alkoholne pijače, debelost, zlasti trebušna.
Med prepričljive dejavnike, ki zmanjšujejo tveganje za nastanek omenjenega raka, pa uvrščamo zmerno do visokointenzivno vadbo.

ZAŠČITNI UČINEK TELESNE AKTIVNOSTI
O vplivu telesne aktivnosti/vadbe na nastanek raka debelega črevesa in danke je bilo objavljenih veliko študij iz različnih dežel sveta. Iz znanstvenih člankov izhaja, da je tveganje za nastanek raka debelega črevesa pri telesno najbolj aktivnih osebah v primerjavi z neaktivnimi v povprečju manjše za 30–50 %.
Danes je znanstveno potrjeno, da visokointenzivna vadba preprečuje razvoj raka debelega črevesa in danke, kar je potrdila tudi Mednarodna agencija za raziskave rake (IARC).
Največji preventivni učinek vadbe je bil dokazan pri ljudeh, ki so telesno najaktivnejši, manjši učinek pripisujejo osebam s srednjo in nizko telesno aktivnostjo. Preventivne učinke ima predvsem dalj časa trajajoča redna telesna aktivnost. Prav tako so ugotovili, da telesna aktivnost zmanjša tveganje za pojav raka pri prekomerno težkih telesno aktivnih posameznikih, čeprav je zaščitni učinek manjši v primerjavi z osebami z normalno telesno maso. Sedeči način življenja pa je povezan s povečanim tveganjem za razvoj raka debelega črevesa in danke, neodvisno od časa telesne neaktivnosti in telesne mase.

MEHANIZMI, S KATERIMI TELESNA AKTIVNOST VPLIVA NA RAZVOJ RAKA DEBELEGA ČREVESA IN DANKE
Redna vadba zmanjšuje potovalni čas blata v črevesu, kar zmanjša stik nevarnih snovi s črevesno sluznico in možnost poškodbe sluznice.
Ugotovili so, da se med vadbo v črevesju tvori več kratkoverižnih maščobnih kislin (SCFA), predvsem butirata, in protiteles. Povečanje fekalnega butirata ima protirakave in protivnetne lastnosti.
Poleg tega lahko vadba skupaj z zdravo prehrano preprečuje debelost, tako da spremeni sestavo in raznolikost črevesne mikrobiote (bakterije), ki je pomemben predstavnik imunskega sistema v črevesu.
Vadba dokazano deluje protivnetno. Med vadbo se iz mišic izločajo hormonom podobne snovi, ki jim pravimo miokini. Med zelo znane miokine spada protivnetni interlevkin 6 (IL-6), ki v krvi eksponentno narašča po vadbi ter ima v telesu izrazito protivnetno vlogo in krepi imunski sistem. Prav tako pomemben je miokin IL-15, ki vpliva na zmanjšanje trebušne debelosti in s tem na nižje vrednosti kroničnega vnetja nizke stopnje, ki je prisotno pri debelosti.
Redna telesna aktivnost poveča tudi antioksidanti obrambni sistem organizma, kar privede do tega, da je organizem odpornejši na oksidativni stres.

Svit ima 15. rojstni dan

NE ZAVRZITE VABILA NA TESTIRANJE
15. obletnica programa Svit
V Sloveniji že od leta 2009 teče organizirani Državni program presejanja in zgodnjega odkrivanja predrakavih in rakavih sprememb na debelem črevesu in danki Svit. Namenjen je vsem državljanom s stalnim prebivališčem v Sloveniji v starosti od 50 do 74 let. V program so vabljeni vsaki dve leti. Ko vabljene osebe dobijo na dom vabilo, s podpisom potrdijo svoje sodelovanje v programu. Nato prejmejo na dom testni komplet za odvzem dveh vzorcev blata in ju v priloženi ovojnici pošljejo v Centralno enoto za presejanje.

Zakaj Svit?
Preberite poročila Centra za zgodnje odkrivanje raka (CZOR), NIJZ:
Od začetka delovanja programa Svit v letu 2009 do konca leta 2023 je bilo v laboratoriju programa analiziranih več kot 2.306.000 kompletov vzorcev blata, v pooblaščenih kolonoskopskih centrih je bilo pri udeležencih s pozitivnim presejalnim testom izvedenih več kot 136.280 kolonoskopij.
Pozitivni rezultati, dobra prepoznavnost programa Svit in zavedanje, da smo za svoje zdravje najprej odgovorni posamezniki sami, postavljajo višje cilje: doseči želijo 70% odzivnost in zmanjšati razkorak med boljšim odzivom žensk in 11 % slabšim odzivom moških.
– V programu Svit več kot 70 % primerov te bolezni odkrijejo tako zgodaj, da onkološko zdravljenje sploh ni potrebno.
– Več kot 4.100 odkritih rakov debelega črevesa in danke v 15 letih delovanja ter pri več kot 31.700 osebah odstranjene predrakave spremembe – to so ključni poudarki presejalnega programa Svit, ki je v tem obdobju marsikateremu udeležencu rešil življenje.
– Po podatkih Registra raka je sodelovanje v programu Svit zmanjšalo število novih rakov debelega črevesa in danke, ki je trenutno peti najpogosteje odkriti rak v Sloveniji, in ne več drugi, kot pred uvedbo programa Svit.

Odzivnost na program Svit
V program Svit je bilo v 2023 povabljenih dobrih 318.000 oseb, odzivnost na vabila je bila 65 %. Odzivnost je najvišja v kranjski zdravstveni regiji – 68,8 %, najnižji odstotek beležijo v koprski regiji, 61,9 %. Odzivnost v program Svit po letih, zaznamovanih s pandemijo covida-19, zopet raste, a je odzivnost moških nižja od odzivnosti žensk.
Med osebami s pregledanimi vzorci blata je imelo 94,6 % oseb negativen, 5,4 % oseb pa pozitiven izvid presejalnega testa. V okviru programa je bilo opravljenih 9.941 kolonoskopij v 23 pooblaščenih kolonoskopskih centrih po Sloveniji. Presejane je bilo 60,81 % povabljene populacije.

Sodelujte v programu Svit
Cilj programa Svit je med navidezno zdravimi osebami odkriti tiste, pri katerih je velika verjetnost, da bi se iz sprememb na steni debelega črevesa in danke razvil rak, ali ki že imajo začetno obliko raka. Zgodaj odkrito bolezen lahko uspešno zdravimo, z odkritjem predrakavih sprememb pa lahko bolezen celo preprečimo.
Odzovite se povabilu! Moški in ženske v starosti od 50 do 74 let ste v program vabljeni po vnaprej določenem načrtu v obdobju dveh let.

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 4 (2022), 72-73.

Kupil sem te, da te osvobodim

Napisal Marko na 27. aprila 2024. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Neki Anglež je obogatel, ko je kopal zlato v Kaliforniji. Denar je poslal domov v Anglijo, potem pa se je odpravil počasi na pot. V New Orleansu se je nameraval vkrcati na ladjo za Anglijo. Obiskal je tržnico s sužnji, v prvi polovici 19. stoletja so namreč še prodajali sužnje. Zagledal je skupino moških, zbranih okrog lepe mlade črnke, ki so jo ponujali na dražbi. Slišal je pripombe moških. Videl je dva zlikovca, ki sta licitirala za dekle, in slišal, kaj nameravata narediti z njo.
V sebi je začutil odpor do vse te pokvarjenosti. Ko se je cena dvignila zelo visoko, ni več strpel. Pomahal je dražiteljem in povedal dvakrat višjo.
Vodja dražbe ga je vprašal: »Imate denar?« – »Da, imam,« je odgovoril. Izdali so mu potrdilo in odpravil se je, da z odra vzame mladenko, ki jo je kupil. Ko je stopila z odra, mu je pljunila v obraz in skozi zobe zasikala: »Sovražim te!«. Molče si je obrisal obraz.
Prijel jo je za roko in se z njo odpravil po blatni ulici do manjše poslovne zgradbe. Dekle ni znala brati in ni vedela, kje sta. Njen kupec je šel do mize in začel nekaj govoriti. Razumela je, da je dejal: »Vztrajam, ker je tak zakon. Vztrajam!« Končno je nekaj plačal in dobil neki papir. Vrnil se je k mladenki, ki je bila pripravljena skočiti vanj kakor ranjena zver.
Ponudil ji je tisti papir: »To je potrdilo tvoje osvoboditve. Svobodna si!« Ona pa je še naprej govorila: »Sovražim te!« Dejal ji je: »Kaj ne razumeš? To je potrdilo tvoje osvoboditve. Svobodna si!« Odgovorila je: »Plačal si dvakrat več, kot je bilo kdajkoli plačano na tej tržnici, da mi daješ svobodo? Ne verjamem.« Ponovil je: »Da, to je potrdilo tvoje osvoboditve,« in ji ga potisnil v roko. »Hočeš reči, da si me kupil, da bi me osvobodil?« je vprašala. »Da, kupil sem te, da te osvobodim,« je potrdil.
Solze so ji spolzele po licih. Že zelo dolgo ni jokala. Ko so ji tekle solze, se ji je na ustih zarisal nasmeh. Padla je na kolena in z rokami objela njegove čevlje in skozi solze zajecljala: »O, kupil si me, da me osvobodiš! O, kupil si me, da me osvobodiš! Plačal si več kot kdorkoli, samo da me osvobodiš.«

Gospod Jezus Kristus nas je ‘kupil’, da nas osvobodi. Ko bomo to razumeli, bo naše največje veselje služiti njemu, ki nas je s svojo smrtjo in vstajenjem odkupil in osvobodil.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2024), 69.

naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Smo oskrbniki in ne lastniki svojega življenja

Napisal Marko na 26. aprila 2024. Objavljeno v Dileme bioetike.

V dosedanjih pogovorih z dr. Gabrielom Kavčičem smo se dotaknili že različnih področij bioetike, ki zelo konkretno določajo in sooblikujejo naš čas. Gre za tematike vse od spočetja, uravnavanja rojstev, do celotne palete dogajanj v času življenja ter vprašanj v povezavi s smrtjo in umiranjem. Skozi pogovore ugotavljava, kako zaradi hitrega razvoja tehnologij, znanosti in tudi manipulacij z naravo in družbo prihaja do grobih posegov v vrednoto življenja v številnih oblikah in situacijah, vse pod razlago posameznikove absolutne svobode.
Današnja tema pogovora je v paleti bioetičnih vprašanj spet ena bolj delikatnih. Bolečih. Nerazumljivih. Pogovor se je tokrat ustavil ob vprašanju samomorilnosti.

– Kdaj in od kod se je pojavil pojem svetosti življenja kot nečesa, nad čimer sicer nimamo absolutne avtonomije, in je tako obveljalo načelo, da si življenja ne smemo vzeti sami? Greva po razlago precej v Staro zavezo, do Mojzesa in govora na gori? Do Jezusove zapovedi ljubezni do Boga, sebe in bližnjega?
Da človek ne sme posegati po svojem življenju, je bilo zmeraj splošno sprejeto dejstvo. Nekaj logičnega in jasnega. O tem se ni bistveno razpravljalo. Več težav v povezavi s poseganjem v človeško življenje je bilo skozi zgodovino na ravni vprašanja, kdaj smemo poseči po življenju drugega. Popolno prepoved smrtne kazni imamo recimo v Katekizmu katoliške Cerkve šele zadnji dve leti. To jasno kaže, da se je vprašanje jemanja človekovega življenja skozi zgodovino in tudi skozi današnji moderni čas spreminjalo. Za končanje lastnega življenja pa so bile ločnice vedno jasne oziroma bolje rečeno tako jasne, da se o tej temi niti ni toliko razpravljalo. Enostavno se je samomorilno dejanje obsojalo.
Zgodovinski pogled nas mora z religioznega vidika gotovo najprej peljati k Mojzesu. Biblično razumevanje odnosa do lastnega življenja je jasno in izhaja predvsem iz Mojzesove postave ter široko razumljene zapovedi ne ubijaj. Ob tem samo kratek dodatek: ta zapoved je odpirala tudi vprašanje, če koga drugega pa lahko ubijem … Vemo, kako je Stara zaveza predvidevala varovanje življenja v lastnem narodu, in kot je tudi zapisano pri Mojzesu: »Nedolžnega in pravičnega ne ubijaj« (2 Mz 23,7). Na ostala življenja izven lastnega naroda se je gledalo drugače.
O samomorih zasledimo določene razlage pri cerkvenih očetih, recimo pri Tomažu Akvinskem. Glavna prelomnica v razumevanju in posledično obravnavanju samomorilnosti se zgodi pri Freudu in njegovi psihoanalizi. Z njegovimi spoznanji smo začeli razumeti, da so v človeku zelo različne silnice in da se posameznik lahko znajde v različnih bolezenskih stanjih ter psihičnih motnjah. To spoznanje je spremenilo pogled na samomor.
Na splošno lahko rečeva, da je bilo v zgodovini to področje do določene mere bolj v ozadju, saj se je smatralo, da so stvari jasne, in se je vedelo, da streči po lastnem življenju ne predstavlja nič pozitivnega ali dobrega. Sprememba se zgodi v modernem času, ko se je zaradi razvoja in določenega stila življenja samomorilnost zelo močno pojavila v zahodnih in razvitih državah.

– Gledano biblično je velikokrat zaslediti trditev, da je Bog gospodar našega življenja. Kako razumeti to trditev in kakšno razsežnost prinaša v razumevanje našega odnosa do življenja?
Bistveno je razumeti, da je po naši teologiji življenje vedno dar od Boga. Se pa hkrati zavedam problema današnjega časa, ko je zelo težko za razlago teh pojmov uporabljati teološke argumente izven teologije. Različnim ljudem so blizu različni načini razmišljanja, in če nekomu pojem Boga kot darovalca življenja ni blizu, če nekdo ni veren, potem tega ne razume ali na takšno trditev ne pristaja. To je gotovo komunikacijska težava današnjega časa.
Teološki argument pa zaradi tega ni nič manj jasen. V Katekizmu katoliške Cerkve piše: »Vsakdo je odgovoren za svoje življenje pred Bogom, ki mu ga je dal. On ostaja njegov najvišji Gospodar. Sprejemati smo ga dolžni s hvaležnostjo ter ga ohranjati njemu v čast in za zveličanje naših duš. Smo oskrbniki in ne lastniki življenja, ki nam ga je Bog zaupal. Ne razpolagamo z njim.«

– Današnjemu človeku lahko tak zapis deluje precej gospodovalen. Vendar je treba biti pozoren na izhodišče, ki pravi, da je življenje vedno dar.
Sodobnemu človeku je morda težko sprejeti, da je pravzaprav poklican v življenje kot dar, kjer bi bil podložen Bogu … To je nekako v nasprotju z njegovim dojemanjem svobode.
Vprašanje prepoznavanja Boga kot gospodarja našega življenja je podvrženo vprašanju, komu smo podvrženi mi – ali priznavamo avtonomijo Boga in smo mu podvrženi ali priznavamo samo lastno avtonomijo in smo mi merilo vsega? Če nekdo izhaja izključno iz avtonomije človeka, potem je možno karkoli.
Ta karkoli se izraža v vseh možnih ekstremih današnjega človeka, kajti ko se odrečemo gospodujoči vlogi Boga nad našim življenjem v smislu prvotne logike, da smo in da je vsakemu od nas to življenje podarjeno, potem imamo težave. To je problem zahodne družbe, v kateri so tudi ti osnovni postulati razvrednoteni. Rezultat takega ravnanja in razlage človeka pripelje do eksperimentiranja z lastnimi geni, spolom, biologijo – začenja spreminjati samega sebe. Naslednji korak, da želi samega sebe pod določenimi pogoji, ki jih postavi sam, tudi ukiniti.
Kar je krščanstvo videlo in vidi kot največji dar, to nekateri vidijo kot še en element samoodločanja in avtonomije. Ko začnemo na celotno življenje gledati s te plati, pa že trčimo ob aktualno razpravo samomora s pomočjo. Mi vedno izhajamo iz dejstva, da je življenje dar, ne glede na to, za kakšno življenje – zelo nevarno je govoriti o kvaliteti življenja – gre, nekdo drug pa izhaja iz lastne avtonomije.
In avtonomijo smo pripeljali čez vse meje in tako daleč, da nekateri sami sebe razumejo kot nekoga, ki ni želel biti rojen in poklican v življenje. Pritožujejo se, zakaj so sploh bili rojeni in zakaj so na svetu, ker tega ne želijo in ker si razlagajo, da je njihova pravica ne biti rojen in poklican v življenje. In da nočejo biti del človeštva. To je pač popoln nesmisel.

– Eno so verski argumenti in razlogi, zakaj si ne streči po življenju. Kateri pa so splošni, občečloveški argumenti, da je pojem samomora sprejet kot negativno dejanje?
Naštel bi vsaj tri argumente, s katerimi lahko samomorilnost razlagamo kot negativno in nezaželeno dejanje.
Prvo je tipično krščansko izhodišče, ki sva ga ravno opisala in razložila vlogo Boga kot gospodarja nad našim življenjem.
Druga argumenta sta obča, torej splošna in sprejemljiva tudi za ateiste. Najprej argument, da je samomor v svojem bistvu skrajno neracionalno dejanje. Nasprotuje splošnemu človeškemu nagonu po samoohranitvi. Človek, ki zavestno izbere smrt, izbere nekaj, kar ne ponuja ničesar, kar bi človeka izgrajevalo. V ozadju vsakega dejanja, ki ga človek stori, je želja, da bi rad dosegel nekaj dobrega. Še tisti, ki nekaj ukrade, ukrade zato, ker misli, da bo od tega nekaj imel. Se pravi, da se še greh stori zato, ker bi človek rad imel nekaj od tega. Kaj šele, če delamo nekaj dobrega, kar nas osebnostno izgrajuje. Pri samomoru tega ni. Pri samomoru ni ničesar nagrajujočega. Je dejanje, s katerim človek prekine vsako možnost, da bi na tem svetu še doživel kaj lepega. In tudi zato smo na tem svetu, tega se še ateisti zavedajo. Hudo pesimističen pogled na življenje je, da smo tukaj zato, da trpimo. Tega si seveda nihče ne želi.
Tretji argument, ki se ga vsi zelo dobro zavedamo, je, da je samomor dejanje, ki ne sodi v naše družbeno življenje, saj prinaša zelo težke posledice za družino, za družbeno življenje, prijatelje. Človek je vedno včlenjen v določene skupnosti – družina, sorodstvo, prijateljski krog, sošolci, sodelavci … Ob dejanju samomora vse te skupnosti začutijo njegovo umanjkanje, izginotje, kar ima zelo močan vpliv na to skupnost. Takšno dejanje dobesedno razruši vezi, povezave, ki jih je nemogoče zapolniti, sploh pa ne na hitro. Lahko pa do samomorilnosti pride ravno zaradi pomanjkanja vključenosti, povezanosti. Človek se lahko čuti tako oddaljenega, osamljenega, izgubljenega, izključenega, da je ravno to razlog za samomorilsko dejanje.
Še dodaten vidik razumevanja povezanosti med samomorom in vezmi je, da samomor v določenem delu statistike ponuja zanimiv uvid, saj lahko opazimo, da se skozi daljše časovno obdobje generacij lahko ponavlja v isti družini. To sproža tudi vprašanja, če ne gre pri tem tudi za dedne povezave. Verjetno ne, lahko pa razumemo, kako takšno dejanje razruši vezi in kako globoko lahko zaznamuje celo nadaljnje generacije.

– K različnim oblikam samomora bova še prišla, za zdaj samo vprašanje o samomorilnem dejanju, ki ga pa posameznik lahko vidi kot lastno žrtev za druge; samomorilec se prepriča, da bi s svojim samomorilnim dejanjem druge dejansko odrešil, in se za to dejanje odloči po lastnem mnenju zaradi nekih višjih ciljev. Kako to razložiti?
Splošno pravilo v etiki pravi, da je treba razlikovati med dejanji, ki zasledujejo smrt zaradi smrti same, in zasledovanje smrti zaradi višjih ciljev, vendar je to seveda nevarna izjava. Izključno lastno smrt lahko predvidimo kot darovanje za višji cilj, nikoli pa smrti drugega. Zato je to treba preučevati od primera do primera – in da, možno je tudi v pozitivni luči govoriti o takšnih primerih. V splošnem bi moralo veljati, da sploh ne gre za zasledovanje smrti.
Naj navedem dva primera.
Drinske mučenke so izjemno zanimiv primer, saj so se pognale iz nadstropja v smrt, zato da bi ohranile svojo čistost. Vedele so, da so jih srbski vojaki hoteli posiliti. Te gospe si svoje smrti gotovo niso želele, vendar so jo raje izbrale, kot da bi prekršile svojo zaobljubo. Drugi tak primer je Maksimilijan Kolbe. On daruje svoje življenje za življenje nekoga drugega. Maksimilijan si ni želel smrti, vendar je bil v primernem trenutku pripravljen darovati življenje za življenje drugega, in to v vednosti, da bo v dar prejel večno življenje. Enak primer imamo tudi pri drinskih mučenkah, zato pri takšnih primerih ne govorimo o klasičnem samomoru, čeprav so se tako blažene redovnice kot sveti Maksimilijan na nek način pognali v smrt. Na prvi pogled je lahko videti kot samomor, vendar ne gre za to. Nekdo je izbral smrt, vendar smrt ni bila njegov cilj, ampak samo sredstvo za dosego cilja, ki pa ni bila smrt, temveč pridobitev večnega življenja skozi darovanje za drugega.
Naše človeško življenje ni zadnji cilj. Življenje je lahko tudi sredstvo in je lahko pod določenimi pogoji ne samomor, ampak herojstvo. To pa poznamo skozi celotno zgodovino.
Zato ne moremo v isto kategorijo dajati samomorilcev, ki so v imenu religije opremljeni z bombami, in jih obravnavati kot heroje, kajti njihov namen ni večno življenje nekoga drugega, ampak je njihov namen prizadejati čim več škode in smrti. S tem takšna dejanja padejo na lestvici etičnih dejanj na najnižjo točko, kamor spadajo najostudnejša dejanja.

– Pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni. Ravno dobri nameni lahko nekoga vodijo k samomoru, in sicer po miselnem toku, kako bi nekdo rad drugemu prihranil bolečino, razočaranje … Se lahko v odločitvi za samomor človek dejansko prepriča, da bo s tem storil dobro delo?
Primeri, ki jih opisujete, bi še najbolj spadali med psihoze. Če bi tak človek prej vprašal za mnenje druge, bi po vsej verjetnosti zagnali vse alarme in se posvetili reševanju situacije in posameznika. Gre seveda za določene fiksacije, ki pa lahko človeka pripeljejo do samomora.
Fenomen samomorilnosti je resnično zelo zapleten in iz očitnih razlogov v mnogočem neraziskan. Vemo pa, da vsak samomor predstavlja svojevrstno atomsko bombo za skupnost. Vzemimo za primer samomor na kakšni šoli – celotna šolska skupnost si lahko nekaj let ne opomore od takšnega dejanja, zamenjati se morajo celotne generacije, da to izzveni.

pogovarjal se je: M. Erjavec, Dileme bioetike, v: Ognjišče 4 (2024), 29-31.

Mati Kristusova

Napisal Marko na 26. aprila 2024. Objavljeno v Marijina imena.

Morda spadate med resne molivce in ste litanije ne le stokrat in stokrat premolili, ampak jih tudi vsaj stokrat resno premislili. Lahko pa spadate v isto kategorijo kot jaz, ki se šele zdaj – prisiljen v pisanje – resneje ubadam s tem, kar sem v življenju do sedaj stokrat in stokrat odžebral in bom – če Bog da – to vsaj še nekaj stokrat storil. Vendar bolj premišljeno kot do sedaj.
Res je: litanije so – kot pravzaprav tudi rožni venec – namenjene »žebranju«.
In res je tudi, da za »litanije« razglasimo marsikatero »žebranje«, ki smo ga v vsakdanjem življenju deležni s strani različnih predavateljev, pesnikov, politikov, pridigarjev, piarovcev in kar je še takih poklicev, ki se začnejo s črko P in nas praviloma dolgočasijo. Ali spravljajo ob živce.
Tudi moj zapis seveda lahko pade v rubriko »žebranja«, kajti tudi pisec, pisatelj in pisun imajo P v začetku.
V začetku pa je bila tudi Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog (glej Jn 1,1). In ta Beseda se je učlovečila. Umêsila. Rodila. Iz Marije Device … o čemer sem pisal prejšnjič.
In naj vas zdaj opozorim, da v litanijah, ki Marijo kar trinajstkrat naslovijo z »Mati«, ne stoji zapisano: »Mati Jezusova!« Ker – če sem malo predrzen – le zakaj!? Prav tako bi lahko potem pisalo tudi: »Mati moja!« Kar Marija nesporno je, a ne v fizičnem in biološkem smislu. Kot je nesporno tudi, da je Marija Jezusova mati, pa ne fizika ne biologija pri tem nimata kaj dosti opraviti. Fizis, da – telo. In pa seveda Sveti Duh.
A Jezus vendarle ni Kristus. Hočem reči: seveda je, ampak ni se pisal »Kristus«. Priimkov tedanji svet, kolikor mi je znano, še ni poznal. Jezus je torej bil »Jezus, sin Marije«, ali pa še bolj verjetno »Jezus, Jožefov sin«, kot tudi stoji zapisano v evangelijih na treh mestih (glej Lk 3,23; Lk 4,22 in Jn 6,42).
Zakaj si je Vsemogočni izbral rojstvo za svojo zemeljsko pojavitev, ostaja do dneva današnjega predmet diskusij, debat, razprav, doktorskih disertacij, predavanj in predvsem – vere. Sam v te razprave ne bom posegal, še manj jih mislim tolmačiti in razlagati, ker si nikakor ne želim, da me teologi pribijejo na križ. In to iz povsem drugačnih razlogov kot Kristusa (ki ga seveda niso križali teologi, da ne bo kdo stavčne strukture pomotoma in zlonamerno obrnil v to smer), predvsem pa s popolnoma drugačnim učinkom.
Jezus je Kristus – Maziljenec, Mesija. Odrešenik. In Marija – Mati Kristusova.
MATI CERKVE
Pa smo spet pri fiziki. In biologiji. In Svetem Duhu.
Božje verno ljudstvo, združeno v občestvu ljubezni, smo eno samo telo – Cerkev. In to telo pripada Kristusu. Marija – Mati Kristusova – torej ni – in oprostite, ker sem nagnjen k norčavosti in me zdaj vleče v prvošolarske razlage – mati nekakšni stavbi, pa čeprav znamo mi, ki »smo Cerkev«, dostikrat biti zelo leseni ali pa trdi kot kamen. Nič seveda ni narobe, da smo »gradbeni material«. Navsezadnje nam apostol Peter naroča, naj bomo »živi kamni« in naj se pustimo vgraditi v »duhovno stavbo« (glej 1 Pt 2,5). Vendar nam ta neoprijemljivi Duh uhaja, različne »strukture« pa nam kar same od sebe rastejo in se razrastejo do te mere, da se človek kar ne istoveti več s Cerkvijo, pa čeprav si (upravičeno) domišlja, da je del Kristusovega telesa.
MATI MILOSTI BOŽJE
Tako Kristus kot Cerkev sta »milost Božja« in se zato sprašujem, čemu tolikšna pleonazmičnost! Zakaj ponavljam tako rekoč identičen vzklik trikrat zapored? Samo v mlinu se trikrat pove!
Ali pa je to še eno tiho sporočilo litanij, namreč: da je tale naša ljuba Zemlja le mlin, kjer se – zrna – meljemo za nebeško moko. In si srčno želim in prizadevam, da bi se po milosti Božji – in samo po milosti Božji je to sploh mogoče – zgodilo, in bom enkrat v tem Kruhu!

G. Čušin, Marijina imena, v: Ognjišče 3 (2024), 84.

Manj tvegane uporabe drog ni!

Napisal Marko na 26. aprila 2024. Objavljeno v MP Kaj pa vi pravite ... z Robertom.

Živjo! Tole temo ste morda že obravnavali, ampak vam vseeno pošljem mojo dilemo. Ni toliko vprašanje o drogah kot o splošni klimi v družbi. Sam hodim na gimnazijo in kot že na vseh srednjih šolah je tudi pri nas zelo razširjeno kajenje marihuane. To me sicer ni nikoli vleklo, videl sem, kako vpliva na ljudi, in sem si že zdavnaj rekel, da tega ne potrebujem. Sem tudi športnik in to ne gre skupaj z mojim življenjskim stilom. Zadnjič smo imeli uro z razrednikom, ki je tudi profesor sociologije, kjer smo kot po navadi debatirali o raznih aktualnih temah, tokrat o konoplji. Presenetilo me je, da bi jo velika večina mojih sošolcev legalizirala, večina jih je govorila o pozitivnem vplivu konoplje na zdravje, pa o medicinski konoplji … Celo trše droge bi legalizirali, da tako mafija ne bi imela več vpliva, da bi jo lahko celo predpisovali zdravniki … Mene zanima, kaj si mislite – Robert in mladi – o takšnih stališčih v družbi. Vse dobro vsem!
Maks, 17 let

Pozdravljen, Maks,
tudi jaz mislim, da so na splošno v družbi droge vedno bolj sprejete. To je verjetno posledica več faktorjev, eden izmed njih je gotovo dostopnost do drog, saj so prisotne vsepovsod. Drugi: to je neka alternativa alkoholu z namenom bežanja od vsakodnevnih skrbi in težav. Mladi se pogosto pri drogah osredotočijo le na njihove koristne oziroma ugodne učinke, nočejo pa iskati obširnih slabosti, ki jih povzročajo. Od zasvojenosti in duševnih bolezni pa vse do predoziranja in tudi smrti. Sam bi te in vse ostale mlade spodbudil, da v dobi, kjer z lahkoto dostopamo do ogromne količine informacij, poskusite poiskati vse plati uporabe drog, se čim več izobražujete in sprejemate informirane odločitve. Zavedam se, da je včasih ljudem veliko enostavneje izbrati nevednost in iti s tokom. Pa je to res okej? Po mojem mnenju ne, saj moramo vendarle stremeti k temu, da postanemo odgovorni posamezniki.
Luka, župnija Velesovo

Psihoaktivne substance so med mladimi vse bolj razširjene,
glavni problem pa so njihovi stranski učinki, o katerih se uporabniki pogosto ne pozanimajo. Uporaba tovrstnih substanc je v mnogih družbah še vedno tabu tema, kar pa mislim, da mladim v obdobju iskanja identitete prej škoduje kot koristi. Vsekakor nisem zagovornica uporabe drog, saj ta prevečkrat privede do njihove zlorabe. Droge na daljši rok škodijo zdravju, kar je dokazano v mnogih raziskavah.
Pred kratkim sem raziskovala to področje med umetniki. Kot vemo, je uporaba psihoaktivnih substanc še bolj prisotna v umetniških poklicih. Nekatere psihoaktivne substance, tudi marihuana, v majhnih odmerkih spodbujajo ustvarjalnost in divergentno razmišljanje. Uporabnikom omogočajo, da se lažje prepustijo umetniškemu procesu in doživijo flow (popolna zatopljenost, izguba občutka za prostor in čas). To je seveda mogoče samo v primerih uporabe majhnih odmerkov.
Problem tako marihuane kot tudi trdih drog je, da uporabniki razvijejo toleranco in ne občutijo več dobrih učinkov ob majhnih količinah. Zato tudi pride do zlorab, odvisnosti ali celo predoziranja. Veliko mladih poskusi kakšno psihoaktivno substanco iz radovednosti, na uporabo pa ima velik vpliv tudi okolje. Podobno je z alkoholom, ki se nam velikokrat zdi neškodljiv predvsem zaradi dostopnosti in razširjenosti, obenem pa vsi vemo, da prav tako kot ostale psihoaktivne substance škoduje zdravju.
Težko se opredelim glede legalizacije. Menim, da ne bi bilo velike razlike glede dostopnosti, bi pa ta omogočila vsaj delni nadzor čistosti surovin. To je tudi problem črnega trga. Glede na to, da legalizacija prinaša tudi davek, imam občutek, da bi se redni uporabniki še naprej posluževali prodaje in nakupa mimo zakona. Sicer pa, če se sprehajate po Ljubljani, morda niti nimate občutka, da marihuana ni legalna?
V Sloveniji obstaja organizacija DrogArt, ki želi mlade osveščati o manj tvegani uporabi alkohola in drugih drog. Nanje se lahko med drugim obrnejo tisti, ki se zaradi substanc znajdejo v stiski. Imajo tudi spletno stran, kjer je moč najti veliko informacij o tej temi.
Sara, župnija Velesovo

V zadnjih mesecih se ponovno pojavlja kampanja za legalizacijo konoplje (in razpis referenduma … op. admin), zato se mi je zdelo pismo Maksa priložnost, da ga pošljem drugim mladim, da nanj odgovorijo s svojim mnenjem. Konoplja je najbolj razširjena prepovedana droga v Sloveniji. Nekateri posamezniki in struje se zavzemajo za legalizacijo konoplje, ki bi po njihovem mnenju prinesla določene nadaljnje rešitve in omogočila predvsem uporabo konoplje v medicinske namene. Nekateri pa se zavzemajo tudi za širšo dostopnost in uporabo konoplje v rekreativne namene.
Dejstvo je, da je kajenje marihuane med mladimi kar pogost pojav, in tu ne gre za nadomestek alkohola, ampak gresta velikokrat z roko v roki. Zanimivo je dejstvo iz raziskave, izvedene v Sloveniji, ki pravi, da je konoplja pri nas precej dostopna, saj je polovica 15-letnikov in skoraj dve tretjini 17-letnikov menilo, da bi v naslednjih 24 urah do konoplje dostopali lahko ali zelo lahko. Poleg tega se med slovenskimi mladostniki opaža prisotnost nizko zaznanih tveganj v povezavi z uporabo konoplje. Le-ta lahko med drugimi vpliva na razvoj možganov, na slabše šolske in študijske uspehe, pa tudi na pojav različnih težav v duševnem zdravju (tesnobnost, depresija, samomorilne misli in psihoza). Vpliva lahko tudi na prometne nesreče zaradi vožnje pod vplivom konoplje (okrni kognitivne sposobnosti, ki so potrebne za varno vožnjo, vključno z reakcijskim časom, sposobnostjo sledenja liniji ceste in vzdrževanjem pozornosti) in predvsem na razvoj zasvojenosti. Uporaba konoplje vpliva tudi na ključne kognitivne funkcije; ta vpliv je lahko trenuten ali dolgotrajen. Tudi konoplja pa nenazadnje sodi v širši krog prepovedanih drog, s katerimi se ukvarjajo kriminalne organizacije, ki širijo nasilje. Izvršna direktorica Europola je pred kratkim opozorila, da se raven nasilja, značilnega za Srednjo Ameriko, širi tudi v Evropo, kjer odkrivajo sobe za mučenje. Tudi to je črni trg.
Strinjam se, tako kot je v svojem odzivu zapisal eden izmed mladih, da gre pri kajenju marihuane za beg. Velikokrat je ta beg pospremljen z najrazličnejšimi izgovori, da kajenje človeka sprosti, zbere njegove misli in podobno. V prvi vrsti pa te popelje v svet, ki ni svet realnosti, v kateri si. Menim, da legalizacija konoplje ne bi zmanjšala uporabe konoplje med mladimi. Opozoriti je treba tudi na povezane dogodke, ki smo jim priče, saj se dogaja, da pri obdelavi gojenja marihuane uporabljajo različne kemične spojine, ki kasneje na posameznikih povzročajo različne učinke, kot so razna paranoidna doživljanja, halucinacije …
Zdi se mi, da je današnja klima v naši družbi takšna, da spodbuja vsesplošno toleranco, tudi na področju drog. Vendar sodi uporaba marihuane med mladimi še posebej med tista področja, ki so zelo tvegana. Zlasti zato, ker ne vemo, kakšne – tudi dolgotrajne – posledice lahko ima uporaba (tudi grama marihuane) na človekovo življenje. Zato je zelo težko govoriti o manj tvegani uporabi drog. Najmanj tvegan odnos je abstinenca.
Iz Maksovega pisma bi rad podčrtal še nekaj, kar lahko ostane spregledano: njegovo prizadevanje za zdrav življenjski slog in šport. Njegovo početje bi lahko uvrstili med neke vrste preventivo, ki je ob pojavu in prizadevanjih, ki se pojavljajo v družbi, še kako pomembna. Preventivne dejavnosti in poznavanje posledic uporabe so ključnega pomena pri omejevanju škodljivih vplivov prepovedanih (in tudi neprepovedanih) drog..

R. Friškovec, Kaj pa vi pravite … z Robertom, v: Ognjišče 4 (2024), 58-59.

Svit ima 15. rojstni dan

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing