Cena za nasmeh
“Mama, zakaj si tako nasmejana na televiziji, doma pa tako čemerna?” je vprašal deček svojo mamo, napovedovalko in voditeljico priljubljene televizijske oddaje. “Zato, ker me na televiziji plačajo, da sem nasmejana,” mu je iskreno in brez olepševanja odgovorila mama, televizijska zvezda. “In koliko bi ti morali plačati, da bi se smejala doma?” jo je nedolžno vprašal otrok. In mamine oči so se orosile, ko je objela svojega otroka.
Televizijska voditeljica je v nekem intervjuju, ko je morala na vprašanja odgovarjati, ne pa jih postavljati, povedala, da je bila zanjo najtežja stvar prepad med njeno lastno podobo, ki jo mora imeti pred kamero, in pravim značajem, ki ga ima sredi vsakdanjega življenja. “Ljudje poznajo moj obraz samo z ekrana, ko je nasmejan in privlačen, poznajo moje zabavne nastope, ki se jim smejejo. Zato mislijo, da sem vedno taka. Pa ni tako. Nasprotno, v zasebnem življenju se moram razvedriti in razbremeniti zaradi pritiskov in napetosti, ki jih povzročijo smehljajoči nastopi v dveurnem programu. Ljudje okrog mene me nočejo sprejeti take, kakršna v resnici sem, kajti želijo, da bi bila taka, kakršna se pojavljam na ekranu.”
Vsi mi, pa naj delamo na televiziji ali ne, imamo neko podobo, ki so si jo ljudje ustvarili v pogovorih z nami in ko so nas opazovali. Naši prijatelji poznajo to podobo, jo ohranjajo in pričakujejo, da se bomo obnašali v skladu z njo, kajti to edino poznajo in zahtevajo, da jo ohranjamo tudi mi in se po njej ravnamo. To je suženjstvo. Silijo nas, da bi se vedno smejali, kakor se smejemo na ekranu, da bomo povedali tisto, kar ljudje od nas pričakujejo in da se bomo obnašali, kot smo se vedno obnašali. To zavira spremembe, sproščenost in pristnost.
- Družba nas »zamrzne«, ko zahteva, da ponavljamo vzorce vedenja in ohranjamo stare navade. Običajno se nam zaradi lenobe, sramu in neodločnosti zdi težko spremeniti svojo podobo in izberemo lažjo pot ustaljenih navad. Sami postanemo sužnji svoje podobe in celo naše življenje je vklenjeno. Če želimo rasti, moramo pretrgati te verige.
Če pa imajo naši prijatelji slabo podobo o nas, bodo tako podobo ohranili ne glede na to, koliko se bomo trudili, da bi jo izboljšali. Pred njimi bomo vedno taki, kot smo bili, ohranili bomo take navade, kot smo jo imeli.
“Bad boy”(slab fant) nikoli ni vreden zaupanja. “Good boy” (dober fant) pa nikoli ne pogreši. Oboje je klišejsko in napačno ravnanje. Tako vsiljevanje zaduši vsak poskus, da bi iskali nov način obnašanja, ki bi spremenil in obogatil naše življenje. Družba nas “zamrzne”, ko zahteva, da ponavljamo vzorce vedenja in ohranjamo stare navade. Običajno se nam zaradi lenobe, sramu in neodločnosti zdi težko spremeniti svojo podobo in izberemo lažjo pot ustaljenih navad. Sami postanemo sužnji svoje podobe in celo naše življenje je vklenjeno. Če želimo rasti, moramo pretrgati te verige.
Za človeka pomeni veliko odrešitev, da se osvobodi navad, razbije kalupe, stopi iz okvirja. Zapusti ekran. Naučiti se moramo “smejati doma”. Brez mask, brez ličil in olepševanj. In brez plačila. To je najdragocenejši smehljaj v našem življenju.
Vsi mi, pa naj delamo na televiziji ali ne, imamo neko podobo, ki so si jo ljudje ustvarili v pogovorih z nami in ko so nas opazovali. Naši prijatelji poznajo to podobo, jo ohranjajo in pričakujejo, da se bomo obnašali v skladu z njo, kajti to edino poznajo in zahtevajo, da jo ohranjamo tudi mi in se po njej ravnamo. To je suženjstvo. Silijo nas, da bi se vedno smejali, kakor se smejemo na ekranu, da bomo povedali tisto, kar ljudje od nas pričakujejo in da se bomo obnašali, kot smo se vedno obnašali. To zavira spremembe, sproščenost in pristnost.
B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 8 (2004), 30-31.
knjiga: Zgodbe s srcem. Zgodbe za dušo 7, Ognjišče, Koper, 2003, 75 (Cena za nasmeh).
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.
Deček je tiho odšel v sobo in zaprl vrata za seboj. Oče se je usedel na kavč in postajal še bolj jezen, ko je razmišljal o sinovem poizvedovanju. Le kako si drzne kaj takega spraševati le zato, da bi dobil nekaj denarja! Po eni uri pa se je umiril in začel razmišljati, če ni bil morda nekoliko pretrd do svojega sina. “Mogoče pa je res potreboval tistih pet evrov. Konec koncev me zelo redko vpraša za kaj takega,” je razmišljal.
Cerkev obhaja praznike zemeljskega rojstva samo pri treh osebah: pri Jezusu, našem Odrešeniku, pri njegovi deviški Materi in pri njegovem predhodniku Janezu Krstniku. Praznik Marijinega rojstva so na današnji dan začeli obhajati v Jeruzalemu že v prvih krščanskih časih. Ta datum je sprejela tudi zahodna Cerkev. Pri nas se je praznovanje uveljavilo že takoj po sprejemu krščanstva hkrati s slavjem Marijinega vnebovzetja. Že iz tistih časov sta slovenski imeni “veliki” in “mali” šmaren za praznika Marijinega vnebovzetja in Marijinega rojstva. Drugo ime za ta dva praznika je “velika” in “mala maša”, zato tednom med njima pravimo “medmašni čas”. To je čas romanj v razna Marijina svetišča, ki so na gosto posejana po naši deželi. Cerkva, posvečenih Marijinemu rojstvu, je na slovenskih tleh več kot dvajset. Deset od teh je župnijskih. V ljubljanski nadškofiji so v Cerknici, na Homcu pri Kamniku, v Polhovem Gradcu, na Primskovem na Dolenjskem, v Robu, Velikih Laščah, na Sveti Gori in v Šmarju-Sap, v mariborski škofiji so Marijinemu rojstvu posvečene župnijske cerkve pri Negovi, v Slivnici pri Mariboru in na Tišini v Prekmurju. V koprski škofiji so štiri podružne cerkve Marijinega rojstva, od katerih sta bolj znani v Policah na Šentviški planoti in v Kačičah pri Rodiku na Krasu.
Njegova življenjska pot se je začela 7. januarja 1894 v kraju Zdunska Wola pri Lodzu, središču poljske tekstilne industrije. Starša – oče Julij in mati Marija Dobrowska – sta bila preprosta tkalca. V zakonu se jima je rodilo pet sinov, dva sta umrla že v nežni mladosti, preostali trije pa so kasneje postali redovniki minoriti. Kasnejši pater Maksimilijan je bil predzadnji in pri krstu je dobil ime Rajmund, a so mu vsi pravili kar Rajko. Mama je rekla o njem, da je bil kot otrok zelo živ, vendar pa “najbolj ubogljiv in ponižen”. Nekoč ga je pokarala: “Nesrečni otrok, kaj bo iz tebe!” To ga je zelo prizadelo. Šel je za omaro, kjer je bil oltarček Matere božje čenstohovske, da bi vprašal Marijo, kaj bo iz njega. Takrat se mu je prikazala Marija in v rokah je držala dva venca: belega in rdečega. Povedala mu je, da beli pomeni, da bo vedno čistega srca, rdeči pa, da bo umrl mučeniške smrti. On je odgovoril: “Oba hočem!” Starša sta bila frančiškanska tretjerednika, zato je razumljivo, da se je trinajstletni Rajko odločil za redovniški poklic. Odšel je k minoritom v Lvov, kjer je obiskoval srednjo šolo. Leta 1911 je napravil začasne obljube ter dobil redovno ime Maksimilijan.
Naslednje leto ga že najdemo v Rimu, kjer je študiral filozofijo (na Gregoriani) in teologijo (na fakulteti zavoda sv. Bonaventura). Iz obeh strok je dosegel doktorat. Ko so rimski prostozidarji pripravili demonstracije zoper Cerkev, je mladi redovnik ustanovil “vojsko Brezmadežne”, katere člani naj bi bili dejavni in misijonarski kristjani. Imenovali so se “vitezi Brez madežne” in pred začetkom druge svetovne vojne jih je bilo na Poljskem in drugod po svetu že več kot milijon. 28. aprila 1918 je bil posvečen v duhovnika, julija 1919 pa se je vrnil v domovino. Leta 1922 je začel izdajati listič Vitez Brezmadežne, ki je kmalu dosegel naklado 750.000 izvodov, ob posebnih prilikah pa čez milijon.
Leta 1930 Kolbe “skočil” na Japonsko, kjer je na griču nedaleč od mesta Nagasaki zgradil japonski “Niepokalanow” in tam so tiskali Viteza Brezmadežne v japonščini. Ko so Nemci v začetku septembra 1939 napadli Poljsko, so morali patri in bratje že čez nekaj tednov izprazniti Niepokalanow, da so okupatorji v njem nastanili svoje ranjence. Na praznik Brezmadežne, 8. decembra 1939 so se smeli vrniti, vendar ne za dolgo. 17. februarja 1941 se je pred vrati Niepokalanowa ustavil črn avtomobil gestapa. Aretirali so p. Maksimilijana in štiri druge patre. Najprej so jih odpeljali v varšavski zapor Paviak, sredi’ maja pa v taborišče smrti Oswiencim (Auschwitz). Tudi v tem peklu, ki si ga je izmislila satanska zloba človeka, je bil pater Maksimilijan pričevalec Boga in njegove odrešujoče milosti. Konec julija je pobegnil neki taboriščnik, za kazen je moralo deset naključno izbranih jetnikov v “bunker lakote”. Namesto družinskega očeta Franciszeka Gajowniczeka se je ponudil pater Maksimilijan. Žrtev je bila sprejeta.Po strašnih mukah usihanja od lakote je umrl kot zadnji: 14. avgusta 1941. Od svoje “Mamice”, kakor je imenoval Marijo, je prejel oba venca, belega in rdečega.
Med blažene ga je prištel papež Pavel VI. leta 1971, za svetnika pa ga je razglasil Janez Pavel II., papež Poljak, ki je svojega rojaka imenoval “zavetnik našega težkega stoletja”.
Akademika in pisatelja Alojza Rebulo poznajo tisti ljudje, ki le bežno spremljajo tiskano besedo v Sloveniji. Poleg vrste obsežnih in dobrih romanov, novel, dnevnikov pa tudi esejev ga poznamo po njegovih nastopih v javnosti, kjer s svoje široke kulturne razgledanosti kaže na bogastvo krščanske misli. Ob njegovem visokem življenjskem jubileju smo ga povprašali za mnenje o nekaterih perečih problemih v Sloveniji pa tudi o manj znanih plateh njegovega življenja.
– Kaj vas je pritegnilo na krščanstvu in kaj oviralo pri zavestni odločitvi zanj?
– Kaj vam v kriznih trenutkih pomeni molitev?
– Večkrat se v svojih posegih odzivate na pisanje in nastope kakšnih kulturnikov ali politikov, sploh javnih delavcev, zlasti glede krščanstva. Večkrat morate polemizirati. Ali se vam ne zdi, da so nekatera stališča do katoliške Cerkve nevzdržna, kažejo nizko stopnjo kulture pa tudi izredno slabo poznavanje krščanstva in humanistične kulture nasploh?
– Pa tudi glede obrambe Cerkve. Ali nimajo Italijani nekaj odličnih javnih oseb, ne duhovnikov, ki izredno argumentirajo krščanska stališča? Se vam ne zdi, da se v Sloveniji številni laiki bojijo nastopati? So premalo samozavestni? Jih imamo premalo?
– Praznujete osemdeset let. Kako intelektualec doživlja starost? Ga to navdaja z žalostjo, tesnobo ali pa z zavestjo, da je veliko naredil za človeštvo in za slovensko kulturo?
Zibelka mu je tekla v čudovitem gorskem svetu, sredi katerega stoji njegov rojstni kraj Kranjska Gora, ki se je takrat imenoval Borovška vas. Tam je zagledal luč sveta 15. januarja 1884. Njegov oče je bil načelnik železniške postaje, mama Roža pa je negovala svojih dvanajst cvetov – otrok: šest deklic in šest dečkov. Josip, za domače Joža, je bil ne le zvest poslušalec materinih zgodb, ampak tudi ljubitelj svoje “rajsko lepe” domače pokrajine. “Ker je imel v složnem družinskem življenju najboljši zgled, se je v njem razvil smisel za pravično, pošteno in dobro že v rani mladosti, kar je dalo pečat njegovemu življenju in izoblikovalo njegove pretežno mlade junake,” je lepo zaznala pisateljica Nada Gaborovič. V otroških letih je bil pastirček in v spominih je zapisal:”To so bili moji najlepši časi, ko sem živel kot pastir na planinskem pašniku, strmel v gore in poslušal doma zgodbe o pogumnem Kekcu, hudobnem Bedancu in druge storije.” Ko mu je bilo dvanajst let, je odšel na gimnazijo v Novo mesto (1896), kjer je bil vseskozi odličnjak, od pete šole tudi pesnik (svoje pesmi je objavljal v otroškem listu 
Vrtec pa tudi v Domu in svetu). Po maturi je želel oditi na Dunaj študirat medicino, toda starši mu zaradi pomanjkanja denarja tega dolgega in dragega študija niso mogli podpreti. Čeprav nerad, je.postal železniški uslužbenec, vendar se nikoli ni mogel privaditi neusmiljenemu železničarskemu redu, še posebno, ker mu ni puščal dovolj časa za ustvarjalno delo. Po številnih službenih postajah (Št. Vid ob Glini, Litija, Postojna, Trst, Gradec, Sisak, Slatina-Radenci, Pragersko) je leta 1922 zaprosil za predčasno upokojitev, da bi se lahko posvetil pisanju.
Mladi upokojenec (bilo mu je šele osemintrideset let) je upal, da bo s skromno pokojnino, ki jo bodo dopolnjevali pisateljski honorarji, preživljal svojo družino, ki jo je bil zasnoval v Trstu. “S pisanjem planinskih pripovedk, kakor jih je sam imenoval, se je obenem skozi domišljijo zatekal v svoj gorski svet, podoživljal otroštvo in bogastvo materinih pripovedi” (Miha Mohor). Sodeloval je pri otroških in mladinskih listih, revijah in časopisih, pridobil si je ugled pripovedovalca svojevrstnih mladinskih povesti; katerih glavni junak je bil hrabri Kekec, ki v teh zgodbah “odrašča” od osmega do desetega leta. Kekčeve zgodbe je Vandot objavljal v otroškem listu Zvonček in njegovi mladi bralci so med letoma 1918 in 1924 nestrpno pričakovali nadaljevanja treh povesti: Kekec na hudi poti, Kekec na volčji sledi in Kekec nad samotnim breznom. V prvi zgodbi je imel njihov junak osem let; v drugi devet, v tretji pa deset. Napisal je še dve planinski zgodbi brez Kekca (Popotovanje naše Jelice, Kocljevo maščevanje). Za časa svojega življenja je Vandot uspel izdati (v samozaložbi) le eno knjigo: Kekec z naših gora (1936). Drugo svetovno vojno je Josip Vandot pričakal v Mariboru. Nemški okupatorji so mu zažgali lepo knjižnico (okrog 3.000 knjig) in med rokopisi tudi njegovo četrto povest o Kekčevih dogodivščinah: Skupaj z družino so ga izselili na Hrvaško, v okolico Slavonskega Broda. 
Tam ga je v vasici Trnjavska Kuta 11. julija 1944 ubila bomba zavezniškega letala.
Tem ljudem je bil svet in življenje v njem ena sama uganka, velika pravljica, narava pa polna bajnih bitij, poleg dobrih bogov in zlih besov. Ti vsi žive svoje posebno življenje in snujejo iz večnosti v večnost.” Na njegovem rojstnem domu je spominska plošča z napisom: “Tukaj se je rodil’Josip Vandot. / Pisal je knjige za mladi rod./ Živ ohranili mu bodo spomin / kekec in Mojca in Kosobrin.”
Ustanova Opus Dei, ki jo je papež Janez Pavel II. leta 1982 povzdignil v osebno prelaturo, je sredi leta 2003 začela svoje stalno apostolsko delovanje tudi v Sloveniji: odprla je svoje prvo središče v Ljubljani. Nekakšno “redovno pravilo” gibanja/ustanove Opus Dei je knjižica 
Najprej je študiral pravo na univerzi v Zaragozi in dosegel doktorat. Mladi doktor prava je začutil, da ga Bog kliče drugam in vpisal se je na teološko fakulteto v Madridu in jo kmalu dokončal, ker so upoštevali nekatere predmete njegovega prvega študija. Komaj triindvajset let mu je bilo, ko je postal duhovnik. Prva duhovniška služba ga je privedla v revna predmestja španske prestolnice. Skušal je narediti čim več, da bi se Bogu zahvalil za darove, ki so mu bili dani. Okoli sebe je začel zbirati ljudi najrazličnejših poklicev in stopenj izobrazbe: od preprostih ročnih delavcev do univerzitetnih profesorjev. Pogovarjal se je z njimi o Bogu, o duhovnem življenju, o našem krščanskem poklicu. “Bilo mi je šestindvajset let in z božjo pomočjo ter dobro voljo sem ustanovil družbo, ki je dobila ime Opus Dei.” Namen te družbe je bil pomagati ljudem različnih socialnih slojev, da bi v sebi izoblikovali čim popolnejšo krščansko podobo – svetost – v izvrševanju svojega poklicnega dela.
V začetku so se ob njem zbirale le majhne skupine, ki jim je mladi duhovnik razlagal: “Če hočete služiti Bogu, ni treba, da bi delali ne vem kakšne reči. Kristus od vseh ljudi brez izjeme zahteva, da bi bili popolni kakor je popoln njegov Oče. Za veliko večino ljudi pomeni biti svet to: posvečevati svoje vsakdanje delo in z delom posvečevati še druge.”
Družba Opus Dei je med obema vojnama poganjala globoke korenine med španskimi katoličani. Leta 1950 je Sveti sedež Opus Dei dokončno potrdil. Sedež ima v Rimu, kjer biva njegov voditelj prelat, razširjen je po vsem svetu, najbolj v špansko govorečih deželah. Duhovnost te družbe je strogo laična: od vseh članov duhovniki zavzemajo le dva odstotka. Najvodilnejši v njej so redni člani; ki živijo skupno in so neporočeni. Neporočeni so tudi pridruženi člani, ki pa živijo v lastnih družinah. Izredni člani družbe živijo svoje krščanstvo v zakonskem poklicu. Družbi Opus Dei pogosto podtikajo politične namene. Njen ustanovitelj je to odločni zavrnil: “Opus Dei se za nobeno ceno noče vtikati v politiko. Njeni nameni so izključno duhovni in apostolski. Od svojih članov zahteva edino to, da se trudijo svoje življenje oblikovati po idealih evangelija.” Življenje ustanovitelja je nepričakovano ugasnilo 26. junija 1975 v Rimu. Kmalu je stekel proces za njegovo beatifikacijo in kanonizacijo: za blaženega je bil razglašen leta 1992, med svetnike pa je bil prištet 6. oktobra 2002.
Otrok slikarske družine
Poleg fresk je naslikal tudi mnogo oltarnih oljnatih slik. Mlajši sin Maks (30. marca 1883- 1. avgusta 1956) se je po končani šoli za umetno obrt v Ljubljani vpisal na dunajsko umetnostno akademijo, toda po petih semestrih je moral zaradi bolezni in pomanjkanja šolo zapustiti. Vrnil se je domov in je pomagal očetu pri izvrševanju številnih cerkvenih naročil. Pri njem se je naučil slikanja na svež apnen omet. Pozneje pa se je posvetil izključno slikanju krajin. Leta 1906 je obiskal Prago, zatem je eno leto kopiral po Munchenskih galerijah. Njegove krajine v olju, temperi in akvarelu, predvsem panorame Kamniško-Savinjskih Alp, so slikane realistično in v umirjenih barvah.
Ko je odslužil vojaški rok, se je leta 1900 naselil v Domžalah in tam je za bližnji grad Krumperk obnovil okoli petdeset starih slik. Leta 1903 je kot pripravnik začel poučevati risanje na ljubljanski realki, po uspešno opravljenem strokovnem izpitu leta 1905 na Dunaju je postal redni profesor risanja na tej šoli. Svoj poklic je z veliko vnemo pa tudi s primerno strogostjo opravljal vse do upokojitve leta 1938 in še po upokojitvi je do leta 1948 honorarno poučeval na šesti gimnaziji v Ljubljani. Pred vojno je bil nekaj let tudi nadzornik za risanje na srednjih in meščanskih šolah.
Akademski slikar Anton Koželj je najbolj znan kot knjižni ilustrator. Največ je ustvarjal za Družbo sv. Mohorja, ko je imela svoj sedež še v “rojstnem” Celovcu (do leta 1919, ko se je preselila na Prevalje, leta 1927 pa od tam v Celje). Zelo dolgo je risal “obraz” (naslovno stran) koledarjev in opremljal zaglavja mesecev s prikupnimi risbami, ki ponazarjajo glavna opravila posameznih mesecev. Z njegovo roko so ilustrirani Mohorjevi koledarji od leta 1904 pa do 1911 ter spet od 1912 do 1919. Leta 1908 je z risbami okrasil izdajo Gregorčičevih Poezij, ki jih je izbral pesnik Anton Medved (ponatis iz leta 1980 je obogaten s Koželjevimi ilustracijami in vinjetami iz Medvedove izdaje). Leta 1910 je opremil in ilustriral zbirko Slovenske legende, dve leti kasneje pa Balade in romance. Omenjene tri knjige so se ljudem v nemajhni meri priljubile prav zaradi Koželjevih risb in le-te so budile domišljijo tudi otrokom, ki še niso znali brati. Ne smemo pozabiti Koželjevih ilustracij v knjigi Podobe iz narave profesorja Franca Pengova.
Neki zelo grd človek se je že skoraj sprijaznil s svojo podobo. Tedaj je slišal, da je plastična kirurgija tako napredovala, da bi bilo mogoče spremeniti tudi videz njegovega obraza. Zbral je potrebno vsoto denarja in si zagotovil daljšo odsotnost iz službe. Ko je opravil vse formalnosti, je odpotoval v Ameriko, kjer so ga odlični strokovnjaki na priznani in cenjeni kliniki operirali.
Kitajec Nam Sing je bil izobražen človek, ki je živel v času zatona dinastije Ming. Neprijazno je bil odpuščen in odstranjen skupaj z drugimi dvorjani. Tolažbo je našel v pisanju, v katerem je prikazal zlorabo oblasti. Ena od njegovih zgodb: