* 7. maj 1893, Bled 21. december 1972, Slovenj Gradec

Gorenjec, ki nikoli ni deloval na Gorenjskem

Jakob Soklič je bil Gorenjec, ki je deloval na Primorskem in Štajerskem, na Gorenjskem pa ne. Rodil se je 7. maja 1893 na Bledu. Po osnovni šoli v domačem kraju si je od leta 1905 do 1914 nabiral znanje na gimnaziji v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano. Po maturi se je odločil za študij bogoslovja, da postane duhovnik tržaško-koprske škofije, ki jo je tedaj vodil škof Andrej Karlin. Ob obisku v Šentvidu je dijakom, pripravnikom za duhovniški poklic, dejal, da njegova škofija potrebuje slovenske duhovnike. Jakob Soklič se je njegovemu povabilu odzval. Po študiju bogoslovja v Gorici in Ljubljani ga je škof Karlin 10. junija 1917 v ljubljanski stolnici posvetil v duhovnika. Po novi maši na Bledu je končal bogoslovne študije v Stični, kjer se je zbralo begunsko goriško semenišče pod vodstvom nadškofa Sedeja. Prvih enajst let svojega srečnega duhovništva je preživel na Primorskem: skoraj štiri leta je bil kaplan v Hrušici v Brkinih, zatem dve leti in pol kaplan in katehet v Škednju pri Trstu (“pri verouku sem imel 900 otrok”), nazadnje je bil tri leta in pol župnijski upravitelj v Klancu pri Kozini, od koder so ga fašisti zaradi njegovega delovanja za ohranitev narodne zavesti izgnali. 20. marca 1928 je zgodaj zjutraj zadnjikrat maševal pri zaprtih vratih, “a ljudstvo je vdrlo v cerkev in bilo pri moji zadnji maši v Klancu. Po maši sem obhajal več kot sto vernikov in se poslovil od njih,” je zapisal v knjižici “Istra kliče, ki je izšla v letu njegovega izgona. Enajst let v Slovenski Istri in v Trstu je bil čas Sokličeve mladostne ljubezni. Teh krajev in ljudi se je vedno z veliko ljubeznijo spominjal.

Sposoben dušni pastir in odličen katehet

Izgnanec Soklič se je zatekel k “svojemu” škofu Andreju Karlinu, ki je od leta 1923 vodil mariborsko (tedaj še lavantinsko) škofijo. Ta ga je imenoval za župnijskega upravitelja v Sv. Vidu pri Ptuju in ga sprejel med duhovnike svoje škofije. Tam je deloval pet let in ob duhovniškem delu veliko pomagal preprostemu ljudstvu, ki so ga gospodarsko izkoriščali in narodnostno ogrožali nemški meščani s Ptuja. Leta 1933 je postal mestni župnik v Slovenj Gradcu, kjer je – razen štirih let izgnanstva med drugo svetovno vojno – ostal vse do svoje smrti 21. decembra 1972. V nagovoru pri pogrebni maši je škof Držečnik o njem dejal: “Bil je sposoben dušni pastir, odličen katehet, velik prijatelj mladine, ljubitelj umetnosti.” Kot dušni pastir je iskal novih poti. Med drugim je vpeljal enourno nočno češčenje sv. Rešnjega telesa ob četrtkih pred prvim petkom; zahvalno nedeljo so obhajali tako, da so otroci prinašali k oltarju poljske pridelke; med božičnico na sveti večer so otroci prinesli v jaslice božje Dete… Verniki so pozorno prisluhnili njegovim pridigam, ki jih je poleg tehtne vsebine odlikoval izbrušen jezik. Njegova velika ljubezen so bili otroci, ki so se radi zgrinjali okrog njega. “Kadar sem ga videl med otroki,” pričuje prof. Albin Žižek, “sem imel občutek, da vidim don Bosca… Imel sem vtis, da vidim dedka med vnuki, ko jim pripoveduje najlepše pravljice. Da je ta način poučevanja verouka bil zelo uspešen, priča, da so šolarji radi hodili v Cerkev.” Njegova učenka Marija Kamenik se spominja: “Svetopisemske zgodbe so zaživele pred nami, to ni bila razlaga, to je bilo umetniško doživetje, tako smo srkali vase vse lepo, o čemer nas uči vera.”

Sokličev muzej – del njegove duhovnosti

Jakob Soklič je bil velik ljubitelj umetnosti in že kot župnik v Sv. Vidu pri Ptuju je začel zbirati umetnine. To je še bolj zavzeto nadaljeval kot mestni župnik v Slovenj Gradcu. Najprej je odkril umetnostni biser – špitalsko cerkev Sv. Duha, ki je bila občinska ropotarnica. Obnavljali so župnijsko cerkev sv. Elizabete. Ob vseh teh delih je svoje domovanje-župnišče preurejal v “shrambo” starin in umetnin. Leta 1937 je zbirko odprl za javnost. Kot ustanovitelj ji je dal ime Sokličev muzej. Slovenjgraško župnišče je po Sokličevi zaslugi postalo nekakšno kulturno središče mesta. K njemu so prihajali številni umetniki in kulturniki, v župnišču-muzeju so prirejali kulturne večere, razna zborovanja in proslave. Redni gost v hiši je bil pisatelj Ksaver Meško, od leta 1921 do 1964 župnik na bližnjih Selah. Kljub starostni razliki 19 let ju je vezalo zaupno prijateljstvo. Poldrugo leto po Meškovi smrti je Soklič v svojem muzeju odprl njegovo spominsko sobo. Ob svojem zbirateljstvu se je Soklič poglabljal v umetnostno zgodovino z osebnim študijem in z dopisovanjem z umetnostnimi zgodovinarji. Zbirko Sokličevega muzeja sestavljajo pretežno umetnostno zgodovinski in umetno obrtni predmeti, manj je zgodovinskih, arheoloških in etnoloških predmetov, vendar pa ta zbirka predstavlja pomemben vir za preučevanje krajevne zgodovine. Sprva si je svojo zbirko zamišljal kot osnovo za splošni mestni muzej, kar se pa ni uresničilo. Ob praznovanju 700-letnice župnijske cerkve (30. aprila 1951) je Soklič podpisal Darilno listino, s katero je vso zbirko podaril v trajno last župnijski cerkvi. Sokličev spomin bolj kot v njegovem muzeju živi v srcih ljudi.

(obletnica meseca 05_2003)

* 5. marca 1903 v Podutiku pri Ljubljani, † 14. avgusta 1986 v Ljubljani

“Ko osvajamo fizično vesolje, pozabljamo, da obstaja še drugo, nevidno, duhovno vesolje. Da, to je svet duše, njenega hrepenenja in upanja, njenega spoznavanja in videnja skrivnosti, njenega nemira in blaženosti, njenega klicanja, iskanja in pričakovanja Boga ter njenega srečevanja z njim. To je svet vere in milosti, to je življenje po veri in iz milosti, to je tisto, čemur evangelij pravi tako preprosto – božje kraljestvo” (France Vodnik).

Zgoraj navedene misli so “izpoved vere”, ki jo je slovenski pesnik, publicist in prevajalec France Vodnik zapisal na koncu svoje knjige Od obzorja do obzorja. Izšla je v redni knjižni zbirki celjske Mohorjeve družbe za leto 1972. Ta knjiga je prva v zbirki Mladinska knjižnica, katere urednik je bil njen pisec. Ta izredno razgledani mož, ki so ga zaradi njegove duhovne širine vsi spoštovali, je to, kar je zapisal mladim, sam živel. Vsak dan ga je pot vodila v cerkev, kjer je pred Najsvetejšim krepil in vedril svoje “duhovno vesolje”.

Brat pesnika Antona in bratranec slikarja Kregarja

Podutik pri Ljubljani, kjer se je France Vodnik 5. marca 1903 rodil v družini kajžarja, kamnoseka in pozneje gostilničarja, je bil tedaj kmečka vasica (saj je bila še Ljubljana, kot poje pesem, “dolga vas”) pod Rožnikom. V tem naravnem okolju, kjer človek, ki ima “oči, da vidijo, in ušesa, da slišijo”, otipljivo čuti delovanje Stvarnika, se je v njegovo srce vtisnil pečat božjega. Brat Anton, vodilni pesnik slovenskega religioznega ekspresionizma, je bil od njega dve leti starejši, bratranec (po materini strani) Stane Kregar, duhovnik-slikar, ki je veliko ustvarjal za cerkve, pa dve leti mlajši. Po končanih šestih razredih osnovne šole v Šentvidu nad Ljubljano šolanja ni nadaljeval v šentviških Škofovih zavodih, prvi slovenski gimnaziji, temveč na klasični gimnaziji na Poljanah v Ljubljani, kjer je leta 1923 maturiral. Potem je eno leto študiral pravo, nato pa presedlal na filozofsko fakulteto, kjer je leta 1928 diplomiral iz slavistike. Po diplomi je kot štipendist krakovske univerze eno leto preživel na Poljskem. Tam se je naučil poljskega jezika in se navdušil za bogato poljsko književnost. Kasneje je v svojih izbrušenih prevodih številnih zaklade poljske književnosti predstavil slovenskim bralcem. Med njimi je nekaj mladinskih, od katerih je najbolj znana povest V puščavi in goščavi Henryka Sienkiewicza. Skoraj trideset let je sestavljal obsežen Poljsko-slovenski slovar (izšel je leta 1977). Kot “slovenski ambasador poljske literature” je dobil dve pomembni priznanji: nagrado poljskega Penkluba in red zaslug za poljsko kulturo.

Učitelj, ki je vzgajal najprej s tem, kar je bil

Ko se je France Vodnik leta 1929 iz Krakova vrnil v Ljubljano, se je začela njegova učiteljska in vzgojna služba, ki jo je opravljal na raznih gimnazijah, nekaj časa tudi na ljubljanskem učiteljišču, nazadnje pa na visoki šoli pri Akademiji za glasbo. Za časa Živkovičeve diktature je bil štiri leta (1932-1936) zaradi svoje poštenosti in pokončnosti, ki ni prenesla strahovanja, brez službe. Njegovo učiteljsko poslanstvo je zelo lepo prikazal Jože Dolenc v svojem spominskem zapisu po njegovi smrti (Koledar celjske Mohorjeve družbe 1987), kjer beremo: “France Vodnik se je živo zavedal, kaj pomeni biti pedagog za katedrom, še posebej učitelj slovenskega jezika in književnosti: narod, ki nima razgledanih, značajno trdnih, v ljudstvu in njegovem najboljšem izročilu zasidranih učiteljev in vzgojiteljev, nima pred seboj krepkega duhovnega in materialnega razvoja. Prežet s pedagoškim erosom, hkrati pa strokovno poglobljen, kulturno širok in razgledan, osebno značajen, odkrit in pošten, duhovno nepretrgoma delaven in hkrati kritičen ter narodno zaveden, je s svojo človeško in delovno etiko vplival na generacije svojih učencev in jim tako z živo in prepričljivo besedo in osebnim zgledom pomagal k takemu razvoju, da bi bil vsakdo s svojo osebnostjo kar najbolj zrel za plemenito službo narodu in človeštvu.” Tisto, kar mu je bilo najbolj pri srcu, je slovenski mladini povedal v svoji knjigi Od obzorja do obzorja. V njej budi zanimanje za duhovne vrednote, kot so materin jezik, lepa knjiga, spoznavanje slovenske zemlje in naših pomembnih kulturnih ustanov, obiskovanje gledališča, spoštovanje velikih mož.

Borivec z Bogom in zgled življenjskega krščanstva

Franceta Vodnika poznamo predvsem kot pesnika in esejista, gledališkega in literarnega kritika ter prevajalca. Pesniti je začel že v gimnaziji kot član literarne družine, kateri je pripadal tudi Srečko Kosovel, njegov iskren prijatelj. Svoje izvirne pesmi je France Vodnik izdal leta 1932 v zbirki s pomenljivim naslovom Borivec z Bogom. O pesmih v tej zbirki sam pravi: “Skoraj vsaka moja pesem je izpoved človeka, ki stalno niha nad breznom skrajnosti vere in nevere, posvetnosti in religioznosti, narave in milosti.” Duhovno ga je oblikovalo mladinsko ali križarsko gibanje, ki je izdajalo revijo Križ na gori, pozneje Križ. To gibanje je poudarjalo, da naj bi bilo naše krščanstvo tesno povezano z evangelijem. “Katoliški izobraženec mora izoblikovati in bogatiti lastno osebnost, da prek nje pomaga h kulturni rasti svojega naroda,” je po sodbi Joža Mahniča učil Vodnik. “Zavračal je trditev Josipa Vidmarja, da more pravo umetnino ustvariti samo svobodomiselni pisatelj, in je dejal, da more biti to dano tudi nadarjenemu vernemu avtorju.” Prvo Vodnikovo knjižno delo je bila antologija Slovenska religiozna lirika, ki je izšla leta 1928, v dopolnjeni in razširjeni izdaji (spet pod njegovim uredništvom) pa leta 1980 pri Mohorjevi družbi v Celju. Izšlo je tudi več knjig njegovih esejev in ocen. Knjiga njegovega življenja se je nepričakovano zaprla 14. avgusta 1986, na predvečer praznika Marijinega vnebovzetja. Prizor tega svojega zadnjega zemeljskega dejanja je opisal v Pesmi o smrti in pogrebu, objavljeni leta 1938 v Kocbekovi reviji Dejanje. “Med svečami in rožami ležim, / v sklenjenih rokah križ držim. / Miren sem, brez bojev, brez strasti, / med menoj in Bogom luč gori.”

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2003) 3, str. 42.

* 24. december 1853, Selca, † 14. marec 1924, Ljubljana

Zaradi sumljivega “narečja” prestavljen

Po rodu je bil “trd” Gorenjec, največ let pa je preživel v “sončni” Goriški. Rodil se je 24. decembra 1853, na sveti večer, v kmečki hiši v Selcih nad Škofjo Loko. V domačem kraju je obiskoval osnovno šolo, “glavno šolo” v Škofji Loki, gimnazijo prva štiri leta v Kranju, zadnja štiri leta pa v Ljubljani, kjer je leta 1874 maturiral. Vpisal se je na univerzo na Dunaju: študiral je zgodovino in zemljepis ter slavistiko. “Od Slovencev so mu bili na Dunaju po stroki tovariši Apih, Orožen, Vrhovec in Vrhovnik, ki spadajo z Rutarjem in Kaspretom v prvo generacijo slovenskih zgodovinarjev, pripravljenih za svojo stroko na visokih šolah” (Milko Kos). Z najvišjo močno oceno je opravil profesorske izpite iz zgodovine in zemljepisa kot glavnih predmetov s slovenskim in nemški učnim jezikom. Leta 1881 je dosegel doktorat filozofske fakultete na Dunaju z disertacijo iz antične zgodovine Makedonije. Po končanih študijih je eno leto poučeval kot poizkusni kandidat na gimnaziji v Ljubljani, od oktobra 1881 do konca leta 1883 je bil suplent na gimnaziji v Gorici, nato pa do decembra 1887 stalni profesor na goriškem ženskem učiteljišču. Iz političnih razlogov – iz Kopra so premestili v Gorico istrskega narodnega buditelja Vjekoslava Spinčiča, v Istro pa so odstranili iz Gorice Franca Kosa, ker se je po mnenju vlade “preveč pečal z nekim narečjem”, t.j. slovenščino. Bil je imenovan za profesorja na učiteljišču v Kopru, kjer je ostal skoraj tri leta, več kot eno Ieto pa je bil nadzornik za slovenske in hrvaške šole koprskega okraja. Te službe je bil na lastno prošnjo razrešen. Zaradi rahlega zdravja je zaprosil tudi za premestitev iz Kopra nazaj v Gorico. Od oktobra 1890 pa vse do upokojitve v novembru 1911 je bil stalno profesor na ženskem učiteljišču v Gorici.

Polagal je temelje slovenskemu zgodovinopisju

“Franc Kos je bil največji in najbolj sistematičen znanstveni delavec v prvi generaciji slovenskih kritičnih in na univerzi strokovno izšolanih zgodovinarjev,” je zapisal o njem priznani zgodovinar Bogo Grafenauer. Kosovo delo na področju zgodovinske vede je potekalo v glavnem v dveh smereh: zbiranje, kritična obdelava in objava pisnih virov in na podlagi le-teh napisane razprave in študije. Raziskoval je predvsem srednjeveško zgodovino Slovencev. Po naročilu Slovenske matice je z drugimi zgodovinarji tri leta (1896-1899) pripravljal obsežno Zgodovino Slovencev. Kos je obdelal dobo od leta 500 do 1269, toda odbor Slovenske matice je delo odklonil, ker se mu je spis zdel “preobširen in prestrokovnjaški”. Po zaslugi Janeza Evangelista Kreka, ki je z zanimanjem spremljal Kosovo znanstveno delo, je Leonova družba v Ljubljani sprejela izdajo življenjskega dela tega zavzetega raziskovalca naše preteklosti – Gradiva za zgodovino Slovencev. Imel ga je nabranega za kakih 10 zvezkov po 600-700 strani. Prva knjiga, ki obsega dobo od leta 501 do 800, je izšla jeseni 1903, druga (801-1000) leta 1906, tretja (1001-1100) leta 1911, četrta (1101-1200) leta 1920 (vmes je bila prva svetovna vojna), peta (1201-1246), ki jo je po očetovi smrti uredil sin Milko, tudi odličen zgodovinar, pa je zagledala luč sveta leta 1928. “Po vsebini so vse knjige urejene enako: uvod podaja v lahko razumljivi pripovedujoči obliki politično, cerkveno in kulturno zgodovino obdobja, obravnavanega v posamezni knjigi Gradiva; kritičen pregled pripovedujočih virov; gradivo v obliki obširnih regest v slovenskem jeziku s pritegnitvijo originalnega besedila in navedbo literature ter kritičnim aparatom; končno osebni, krajevni in stvarni registri” (Milko Kos).

Zgodovinar Goriške, svoje druge zgodovine

Zgodovinar Franc Kos se je leta 1890 ustalil v Gorici, si ustvaril dom in se dejavno udeleževal slovenskega javnega življenja. V Gorici je ostal tudi po upokojitvi (1911) vse do izbruha vojne med Italijo in Avstrijo (1915). Okoli leta 1900 se je začel natančneje zanimati za zgodovino Gorice in Goriške, ki je postala njegova druga domovina. Dokumentarna je prva Kosova objava Iz arhiva grofa Attemsa v Podgorti (1902). Gradivo za zgodovino Gorice in Goriške je Kos zbiral zlasti med svojim neprostovoljnim bivanjem na Dunaju med prvo svetovno vojno (1915-1918). Ta čas pregnanstva je porabil za obiskovanje tamkajšnji bogatih arhivov. Sadovi dunajskih arhivskih študij so naslednji njegovi prispevki za zgodovino Goriške: Najstarejši statut mesta Gorice (1916), K zgodovini Gorice v srednjem (1920), Zgodovinske drobtine iz Gorice (1920), Iz zgodovine devinskih gospodov (1923), Goriška Brda v srednjem veku (1924), Solkan v srednjem veku (1924.), Prebivalstvo Gorice v kasnem srednjem veku (1925). V dunajski dobi je Kos zbiral in objavljal gradivo tudi za druge slovenske kraje: Maribor, Celje, Vuzenico, Slovenj Gradec, Ptuj, Rogatec, Konjice. Njegovo življenjsko delo Gradivo za zgodovino Slovencev se uradno konča z letom 1246, toda zbral je velik del virov tudi za naslednja stoletja, predvsem v Dunajskem državnem arhivu (okoli 5000 neobjavljenih listin od 13. do 15. stoletja). Po triletnem “izgnanstvu” se za nekaj časa naselil v svojem rojstnem kraju, novembra 1919 pa se je preselil v Ljubljano, kjer je ostal do smrti, 14. marca 1924. Za zgodovinarja je “vzgojil” svojega sina Milka (1892-1972), njegov sin Gojmir Anton (1896-1970) pa je bil eden najpomembnejših slovenskih slikarjev 20. stoletja.

Silvester Čuk

* 6. marec 1836, Podsmreka pri Velikih Laščah, † 25. november 1923, Rogaška Slatina

Od kod žalostno stanje našega pesništva, če ne ravno od tod, da pri nas v pesniških rečeh ni nikakršne sodbe! Kdor zna pri nas le pisati, to je črke delati, je slovenski pisatelj; kdor je zverižil toliko in toliko verzov, ta je slovenski pesnik, “nadepolni”, če je mlad, “slavni”, če je malo starejši. Kolikor morem, pridno prebiram slovenske časnike, vendar ne vem se spomniti, da bi se bilo kdaj v njih kaj grajalo ali le ostreje sodilo. Potemtakem so Slovenci srečnejši mimo vsakega drugega izobraženega naroda; oni nimajo niti enega slabega pisatelja; le to se še vpraša, kateri je prvi, kakor na ribniškem ženitovanju. (Josip Stritar, Misli o pesništvu)

Josip Stritar je bil v drugi polovici 19. stoletja osrednja postava slovenske literature. Tri leta pred njegovo smrtjo je literarni zgodovinar dr. Ivan Grafenauer zapisal: “Stritarjev nastop je bil za razvoj našega slovstva epohalnega pomena. Svoboda kritike, ki nam jo je priboril, je ustvarila temelje za zdrav razvoj: prvi je gojil v našem slovstvu leposlovno kritiko… S svojimi povestmi in pesmimi je visoko povzdignil formalno dovršenost naše književnosti… Hkrati je bil Stritar vzgojitelj pisateljske in izobražene mladine” (Kratka zgodovina slovenskega slovstva).

Od svojih študijskih let samo štirikrat doma

“Mladenič, ki bivaš v tujem mestu, daleč od doma, daleč od svojih. Kolikokrat se ti je tožilo po domu, vendar sprijaznil si se z življenjem, vdal si se. A ko se bliža božični praznik, se ti zbudi v srcu nemir, zbudi hrepenenje po domu,” je zapisal Josip Stritar v svoji povesti Gospod Mirodolski leta 1876. Tedaj je bil že nad dvajset let na Dunaju in v tem času je obiskal domovino samo trikrat, zatem pa še enkrat, dokler ni v začetku leta 1923 prišel živet v Rogaško Slatino, kjer je 25. novembra istega leta umrl. Izšel je iz trdnega in podjetnega kmečkega rodu. Zibelka mu je tekla v Podsmreki pri Velikih Laščah, kjer se je rodil 6. marca 1836. Jožek, kot so ga domači klicali, je v svojih mladih letih doživel dve novi maši: leta 1844 jo je pel stric Janez, leta 1848 pa brat Andrej: oba sta bila v njegovih dijaških in študentskih letih njegova velikodušna podpornika. Doživetja v otroških letih je popisal v svojem romanu Zorin (1870). Prvo šolsko modrost je začel nabirati v Laščah, leta 1846 pa je prišel v Ljubljano, kjer je končal normalko in vstopil v “latinske šole”. Pridno se je učil in bil vseskozi odličnjak. Imel je izreden dar za jezike: temeljito se je izobrazil v klasičnih jezikih, učil pa se je tudi angleščine, francoščine in italijanščine. Kot drugošolec je bil sprejet v Alojzijevišče, kjer je bil tista leta tudi pet let starejši rojak Fran Levstik, s katerim sta drugovala zlasti med počitnicami. V osmi šoli je iz tega zavoda izstopil. Po maturi leta 1855 je šel na Dunaj študirat klasično jezikoslovje. Dalj časa je odlagal izpite in bil domači učitelj v raznih bogatih dunajskih družinah.

Slovstvo najmočnejša opora za ohranitev jezika

Leta 1873 se je oženil s Terezijo Hochreiter iz kmečke družine iz Aspanga pri Dunaju. V zakonu sta se jima rodila dva otroka: hči Kamila, ki je po nekaj mesecih umrla, in sin Milan Jožef, kasnejši profesor kemije na Dunaju (njegova sinova nista več vedela za dedove slovenske korenine). V letu poroke se je ponovno vpisal na univerzo, naslednje leto je uspešno opravil potrebne izpite in nastopil profesorsko službo, ki jo je opravljal vse do upokojitve leta 1901. Kot profesor je bil strog, natančen in tenkočuten vzgojitelj.

V svojih profesorskih letih je bil Stritar tudi najboljši učitelj slovenskih pesnikov in pisateljev. Njegova “učilnica” je bil Zvon, prvi strogo literarni list v našem slovstvu, ki ga je ustanovil leta 1870 in šest let kasneje obnovil. V njem je objavljal izbrano leposlovje, ki ga je pisal večinoma sam, v Literarnih pogovorih pa je odprl estetsko učilnico. Glavna opora pri urejevanju Zvona je bil Levstik, nekoliko je sodeloval tudi Jurčič. Temeljito izobraženi Stritar je stopil v javnost leta 1866 s svojo razpravo o Prešernu v Levstikovi izdaji njegovih Poezij. Prešerna je dvignil na tisto zavest, ki nas obvladuje še danes, ko gledamo svojega največjega pesnika. V njej je označil glavne ideje Prešernovih Poezij, hkrati pa prvič razvil svojo teorijo o svetobolju, posneto po nemškem filozofu Schoppenhauerju. Zatrjuje, da “poet trpi, da bi se mi veselili”. Slovstvo mu je bilo najtrdnejša opora za ohranitev materinega jezika, omika pa pot do narodne svobode.

Ostareli pesnik piše samo še za mladino

Leta 1876 je Stritar obnovil svojo revijo Zvon, ki pa ni bila več tako bojevita, kot prva iz leta 1870, temveč se je v njej urednik močno približal pouku in vzgoji. Leta 1880 je Zvon utihnil, ker se je naslednje leto oglasil Ljubljanski zvon. V začetku Stritarja sploh niso povabili k sodelovanju, sicer pa je bil že preko svojega viška. Ukvarjal se je (tudi že prej) s prevajanjem svojih lastnih in tujih del. Sodeloval je tudi pri prevajanju Svetega pisma: jezikovno je popravil Novo zavezo (1877), kasneje je prevedel Psalme, Pisma apostolov, Apokalipso, Salomonove pregovore in Preroka Izaija. “Ko si je nova (realistična) struja pridobila vstop in odločilni vpliv v Ljubljanskem zvonu (1885), je Stritar začutil, da je njegov čas minil in je posvetil svoje moči mladinskemu slovstvu” (I. Grafenauer). Rad se je odzval povabilu Mohorjeve družbe, naj napiše zanjo nekaj mladinskih spisov. Pri tej nastarejši slovenski knjižni založbi, ki jo je Stritar zelo cenil, so kot redne letne izdaje izšle štiri Stritarjeve mladinske knjige. Leta 1895 je kot prva izšla Pod lipo, ki “poleg tridesetih pesmi, ki spremljajo kmečko delo v raznih letnih časih, prinaša prikupno vzgojno povest Griški gospod” (J. Dolenc). Čez štiri leta je izšla knjiga Jagode, namenjena “odrasli mladini”, ki vsebuje pesmi, nekaj kratkih odrskih prizorov ter povest Janko Bože. Leta 1902 je izšla tretja z naslovom Zimski večeri, v kateri je odrasli mladini ponudil “okusne drobnice”. V četrti z naslovom Lešniki se sedemdesetletni Stritar vrača v svojo mladost. S to knjigo se je poslovil tudi od mladinskega slovstva: “Preden se mu začne roka tresti od starosti in slabosti, odloži pero pameten pisatelj. Tako tudi jaz!”

(obletnica meseca 11_2003)