Napeti lok
Po izročilu je apostol Janez kot škof v Efezu gojil golobe. Nekoč se je eden od kraljevih uradnikov oglasil pri njem, ko se je vračal z lova. Ko je videl postaranega škofa, kako se ukvarja z golobom, ga je obzirno posvaril, da zapravlja čas s tako malo vrednimi stvarmi. Apostol je pogledal lok, ki ga je njegov grajalec nosil, in dejal, da mu je popustila vrv.
“Seveda”, je odvrnil lovec, “popustil sem tetivo loka, ker ga sedaj ne rabim več. Ko nisem na lovu, to vedno naredim, sicer bi lok izgubil pravo prožnost in bi z njim nič ne zadel na lovu.”
“Vidite, tako sedaj jaz popuščam lok moje misli, da bi bolje zadeval Božje resnice,” je odvrnil sv. Janez.
***
Pripovedujejo tudi, kako je neki lovec videl svetega puščavnika opata Antona, kako se je preprosto pogovarjal s svojimi učenci. Pohujševal se je, kajti menil je, da je meniško življenje napor, ne pa prijeten klepet. Opat Anton, ki je kot sveti mož bral lovčeve misli, je moža poklical k sebi in mu dejal, naj napne lok. Lovec ga je ubogal. Opat ga je prosil, naj lok še bolj napne. Mož ga je še enkrat brez besed ubogal. Ko pa mu je svetnik še tretjič ponovil, kaj naj stori, se je lovec uprl: “Če lok preveč napenjaš, se zlomi”.
Najbrž ni bilo potrebno lovcu razlagati, kaj mu je hotel svetnik povedati. Menim, da se je lovec takoj, ko je izrekel zadnji stavek, ugriznil v jezik, saj je spoznal, kako nespametno je sodil puščavnika. Če preveč naprezamo lok našega življenja, če preveč delamo, se izpostavljamo nevarnosti, da se ta lahko zlomi.
Psihiatri in psihologi bi znali veliko povedati, kako današnji človek preveč napenja svoj lok in zato se marsikatero življenje zlomi. Koliko živčnih bolezni, koliko nevroz in depresij izvira iz tega napenjanja loka, v katerega nas sili ritem današnjega življenja. Ne znamo se ustaviti, ne znamo prekiniti dela, ne znamo praznovati.
zgodba je objavljena tudi v knjigi Zgodbe s srcem (zbral Božo Rustja). Ognjišče. Koper. 2005 (ponatis 2009), str. 92.
MORAMO POPUSTITI LOK
Včasih vprašam ljudi, zakaj ne gredo ob nedeljah k maši. “Saj ne, da ne bi hoteli, a moram pospraviti stanovanje, oprati perilo, ki se je nabralo v celem tednu, pa še okrog hiše je treba postoriti toliko stvari!” Kakšno napenjanje loka! Nevarno, da bo počil! Ljudje, prenehajte, ustavite se, vsaj enkrat na teden spremenite način življenja! Niste samo telo, ampak ste telo in duh. Odpočijte svoje telo in nahranite tudi svojega duha, da ne bo počil lok vašega življenja! Perilo bo počakalo, prah lahko pobrišete v soboto, okolico hiše pa lahko spočiti uredite v svetlobi ponedeljkovega jutra. Nedeljski počitek mora človek načrtovati. Kakor lovec, moramo vedeti, kdaj je potrebno lok popustiti. Samo spočit človek lahko dela, lahko dobro, uspešno in navdušeno dela.
A KAKO POPUSTITI LOK
Drugi ljudje mi zatrjuejo, da ne pretiravajo, da si vzamejo prosti čas. Mladi pravijo, da se znajo “odkačiti”, da gredo na žur in pridejo po prekrokani noči zjutraj domov. Starejši pa pripovedujejo, da so si vzeli tri tedne počitnic. Kje vse, da so bili in kaj vse, da so videli. Morje, stare spomenike, zanimive pokrajine. Preizkusili so nove jedi in okušali eksotične pijače. Tudi dober nakup so opravili.
“Pa ste sedaj bolj sproščeni? Boste šli bolj navdušeni na delo?,” sem radoveden naprej. Mladi izstrelijo kot iz topa: “Kje pa! Ni ga, ki bi šel v ponedeljek navdušen v šolo!” Starejši pa bolj v zadregi priznajo, da je bilo lepo, a da se je žene med dopustom že tako naveličal, da je joj. “Veste, srečali smo ljudi, ki imajo manj kot mi, pa se znajo smejati in ne hitijo! Ne razumem, kako to zmorejo! Pa utrujeni smo se vrnili! In potem, groza, pojdi tak v službo!” Nekateri še dodajo: “Ne vem, kaj smo narobe naredili, da se nam je to zgodilo!”
ŽLjudje so hoteli odpočiti telo. Lepo in prav. V tem času pa za svojega duha niso poskrbeli. Trpel je odnos: “Z možem sva se skregala že prvi dan!” Njihovo srce se ni odpočilo, njihov duh se ni napojil. Takih ljudi ne vprašajte, če so med dopustom kdaj molili ali če so kdaj meditirali. Menijo, da je dopust čas, ko s počitkom okrepiš telo. Duh se bo pa kar sam dvignil.
NAHRANITI DUHA ZA KREPKO TELO
“Če je telo slabotno, se lahko nasloni na duha, Toda če je duh slab, na kaj se bo naslonil?” pravi judovska modrost. Če ne bomo hranili duha, kam se bo naslonilo naše telo, ko bo onemoglo. Prosti čas je tudi priložnost, ko poskrbimo za duha, saj bomo tako koristili tudi svojemu telesu. Praznični ali počitniški čas, ko nimamo običajnih obveznosti, je idealen, da poskrbimo za duha: osebna in skupna molitev, duhovne vaje, duhovno branje, meditacija…
V vseh družbah je bil prosti čas oziroma praznovanje obdobje, ki je dajalo smisel življenju. Morda trpi naša družba za nesmislom bivanja prav zato, ker ne zna več praznovati in počivati. Ker ne zna več popustiti loka. Pravzaprav, ker ne zna več pravilno popustiti loka.
RUSTJA, Božo. (Zgodba s srcem). Ognjišče, 2004, leto 40, št. 3, str. 30-31.
Včasih nam bo koristilo, če bomo vzeli v roke kakšno otroško knjigo, marsikaj se bomo lahko naučili iz nje. Morda tudi kaj takega, kar nam bo pomagalo spremeniti naše življenje. Za vzorec samo ena od takih zgodb.
Prijatelj Josip Abram je v nekem pogovoru dejal Kugyju: “Slovenec ste, gospod doktor, drugače ne bi zmogli pisati in govoriti tako iz duše o naših gorah!” Kugy je odvrnil:”Po kulturi sem Nemec, le po rodu sem Slovenec.” Njegov oče Pavel se je rodil v koroški vasi Podlipa pri Podkloštru (priimek se je sprva glasil Kugaj, pozneje Kugi in nazadnje Kugy). Preselil se je v Trst, kjer je odprl trgovino s kolonialnim blagom. Tam se je tudi poročil z Julijo, najstarejšo hčerko pesnika Jovana Vesela-Koseskega, čigar žena je bila Italijanka. Julius je bil rojen 19. julija 1858 v Gorici, vendar je družina ves čas živela v Trstu. Iz svojih otroških let se (v knjigi Delo, glasba, gore) spominja: “Vzgojeni smo bili v domoljubnem smislu kot dobri Staroavstrijci… Zgodaj smo se naučili spoštovati prepričanje vsakogar, čeprav je bilo našemu nasprotno.
Zato so nas radi sprejemali tako v italijanskih in slovenskih krogih Trsta kot v nemških. Naše in moje osnovno pravilo je bilo, da ima vsak narod polno pravico in tudi dolžnost, da se razvija.” Šel je skozi nemške šole, vendar je tudi slovenščino toliko obvladal, da jo je lahko gladko bral. Po osnovni šoli in gimnaziji v Trstu je šel na Dunaj, kjer je z doktoratom končal študij prava. Nekaj časa je bil praktikant na sodišču, po zgodnji očetovi smrti leta 1883 pa je z bratom Pavlom prevzel domače podjetje in se posvetil veletrgovini.
Že izza mladih let je bila Kugyju idealna visokogorska dolina Trenta, ki jo imenuje “hiša mehkih src”. Vabi nas, naj z njim vstopimo v skromno trentarsko cerkev Lavretanske Matere božje. “Tukaj so molili Trentarji, ki so me spremljali na mojih poteh: oče Anton Tožbar, neprekosljivi Andrej Komac. Tukaj so bili vsi krščeni, tu so jih poročili, tu so bili blagoslovljeni za zadnji pokoj.” Kugy je bil dovolj premožen, da si je lahko privoščil gorništvo z najboljšimi vodniki ne samo v Julijcih, temveč tudi v drugih Alpah. V Julijcih so bili njegovi vodniki predvsem Trentarji: Anton Tožbar oče in sin, Jože Komac, Ivan Berginc, Andrej Komac, pogosto tudi Anton Ojcinger iz Ovčje vasi, na čigar domu je Kugy prebil marsikatero poletje. O svojih vodnikih je zapisal kratko in lepo oceno: “Vsi so bili prvovrstni ljudje.” Ojcingerju je posvetil eno svojih knjig: Anton Ojcinger – življenje gorskega vodnika (1935). Leta 1901 je v Trenti spoznal tamkajšnjega vikarja Josipa Abrama in moža sta brž postala iskrena prijatelja. Ob Abramovi smrti leta 1938 je Kugy zapisal: “Bil je eden najplemenitejših ljudi, kar sem jih poznal, in eden mojih najboljših prijateljev… Predvsem in nadvsem je bil resnično izbran služabnik božji, res globoko veren, ljubezen in mir razsipajoč duhovnik.” Julius’Kugy se je svojemu prijatelju pridružil v večnosti 5. februarja 1944.
O sebi je zelo nerad govoril in kar težko ga je bilo prepričati, da smo ga 
Pri izbiri novomašnega gesla “Povsod Boga” ga je vodila misel: “Če bo povsod zmagoval Bog s svojo dobroto in milostjo, bomo zares svobodni in srečni.” Po novi maši so predstojniki želeli, da nadaljuje študij za doktorat. Odločil se je za dogmatično teologijo in za doktorsko disertacijo si je izbral temo “Naravno hrepenenje po nadnaravnem smotru po nauku sv. Tomaža Akvinskega”. Leta 1944 je postal doktor teologije. Istega leta je napisal življenjepis mučenca Lojzeta Grozdeta (Mladec Kristusa Kralja), ki so ga umorili partizani v začetku leta 1943.
“Vse sem opisal zelo umirjeno,” je povedal dr. Anton Strle, vendar pa je bila ta knjižica povod za njegovo zaporno kazen, na katero je bil obsojen kot katehet v Novem mestu, trajala pa je pet let. V zaporu je staknil jetiko. Ko je bil leta 1952 izpuščen iz zapora, je postal župnik v Planini pri Rakeku, kjer je ostal do leta 1957. Že leto poprej je začel predavati dogmatiko na teološki fakulteti v Ljubljani. Naslednje leto se je preselil v Ljubljano, v sobico nekdanjega Alojzijevišča, ki je bila njegovo bivališče vse do odhoda v večni dom. “Že drugo leto po prihodu na fakulteto sem moral spet v zapor.
Nasledil ga je kardinal Joseph Ratzinger, ki je v spremni besedi k tretji knjigi Strletovih Izbranih spisov (Božja slava živi človek, Družina, Ljubljana 1992) zapisal, kaj je začutil, ko se je leta 1974 prvič srečal s Strletom: “Iz njegove ponižne in dobrotljive osebnosti je izhajala velika notranja svetloba; čutili smo, da je tega človeka stik z Bogom povsem prežel.” Profesor Strle je ogromno pisal. Seznam njegovih del je izredno obsežen: 45 knjig in skript, 75 razprav, 65 raziskav, 110 člankov in 36 prevodov.
“Moram biti svež, da bom lahko spovedoval.” Ta asketski mož je bil toplo človeški: našel je pravo besedo in dejanje dobrote za vse, s katerimi se je srečeval.
Zdravnik in zdravstveni prosvetitelj
Kot umetnik in človek je Bogomir Magajna globoko doživljal osebne življenjske stiske in jih soočal z narodovo voljo do življenja v času. ko je njegova rodna Primorska trpela pod fašizmom. O tem priča dolga vrsta njegovih primorskih novel in zgodb iz življenja “zaznamovanih”. Spomin na rodno grudo se mu veže s spoznanjem: “Ni več pesmi tam, kjer je bila nekoč. Komur so bili ugrabili svobodno besedo, ne more peti veselo. Ukradli so nam besedo in smeh. Človeka hočejo spremeniti v žival in mu vladati potem po svoji volji.” Kot pisatelj se je Bogomir Magajna oglasil na začetku tridesetih let prejšnjega stoletja. Svojih prvih pet knjig je napisal za Mohorjevo družbo v letih 1930-1937, ko je bil med najvidnejšimi mladimi pripovedniki. Najprej so izšle njegove Primorske novele (1930), zatem povest Gornje mesto, ki je izhajala najprej kot uvodna povest v družinski reviji Mladika (1931), leta 1932 pa je izšla v knjigi. Istega leta je izšla zbirka njegovih novel in črtic Bratje in sestre, leta 1934 povest Graničarji in leta 1937 knjiga za mladino Čudovita pravljica o Vidu in labodu Belem ptiču. Pisanju se je Magajna posvečal že v dijaških letih: sodeloval je v domačem listu Plamen v Marijanišču, v Križu na gori, v goriških listih Naš čolnič in Družina. Iz prvih let po vojni izvirajo njegove številne zgodbe iz partizanskega življenja, ki jih je pisatelj zbral v knjigi Odmev korakov (1953). Na njegovo pisateljsko ustvarjanje je močno vplivalo tudi njegovo poklicno delo. “Vse bolj so ga privlačevali izjemni psihični procesi… V tovrstnih delih se pogosto oddaljuje od realističnega psihologiziranja in se poslužuje sodobnejših izraznih oblik. Najboljše novele te vrste so vključene v zbirko Zaznamovani (1940), ki gotovo spada v vrh Magajnovega opusa” (Zoltan Jan).
Uveljavil se je tudi kot mladinski pisatelj. Med najbolj znana dela s tega področja spada njegova “umetna pravljica” Brkonja Čeljustnik (1933), ki je doživela več izdaj. Magajna za mladino ni le pisal, ampak je “kot stric Jaka v Racku in Liji sam zelo rad pripovedoval mladini pravljice, legende, zgodbe ali kaj podobnega in bo kot dobrodušni striček Baj-Baj še dolgo živel v spominu naših otrok,” je zapisal France Vodnik v spremni besedi h knjigi Življenje in sanje, v katero je uvrstil zgodbe o Racku in Liji, saj je Magajna v njih “neprisiljeno, z velikim poznavanjem otroškega sveta in razumevanja otroške duše v sicer samostojnih, a okvirno povezanih pravljicah in zgodbah znal združiti sanje in resničnost, vse to pa povezati z neprisiljenim življenjskim naukom.” Po drugi svetovni vojni je izdal zbirko pravljic z naslovom V deželi pravljic in sanj (1952) in mladinski knjigi O zlatem klasu in zlatem biseru (1955) ter Povestica o deklici Maji (1957).
Pri založbi Kras je leta 1943 izdal knjigo Oživeli obrazi, ki v prvem delu prinaša njegove legende o Mariji: Legenda o vremski Mariji (o božjepotni cerkvi in v njegovi rojstni in krstni župniji), Legenda o Marti, kapitanu in barbanski Mariji, Legenda o Mariji in mlinarju (po narodni pesmi iz Ziljske doline), Legenda o Jeleni in o Jezusu (po belokranjski narodni pesmi), Legenda o Mariji dojilji (belokranjski motiv), Legenda o petrovški Mariji, Legenda o ljubenski Mariji. Za njegovo šestdesetletnico je celjska Mohorjeva družba načrtovala izdajo katere od njegovih knjig. Sam je izrazil željo, da bi najraje videl Oživele obraze ali pa Legende. Šestdesetega rojstnega dneva ni učakal in tudi načrtovana knjiga ni zagledala belega dne.
Želel je poleteti, a se ni mogel dvigniti s tal. Hitro je stekel po tleh in si pri tem pomagal s krilom, ki je bilo nepoškodovano, in upal, da bo ušel tako daleč, da ga kamni otrok ne bodo mogli več doseči. Toda kamni so bili hitrejši od njega. Nekaj kamnov ga je zadelo. Divje vpitje njegovih preganjalcev, ki so videli njegovo nemoč, mu je vzelo še zadnje upanje.
“Dokler hoče Kristus!”
3. POTOVANJA PO SVETU – Janez Pavel II. je – kot njegov vzornik apostol Pavel – “popotnik v službi evangelija”. Opravil je 102 apostolski potovanji izven Italije in 143 po Italiji. Od 192 držav, kolikor jih je na svetu, je obiskal 129. Skupaj je prepotoval 2,500. 000 kilometrov. Od “doma” je bil zaradi potovanj odsoten 2 leti in 7 mesecev. Namen njegovih potovanj je ljudi “potrjevati v veri”, kot je bilo geslo njegovega prvega obiska pri nas leta 1996.
8. SOCIALNA PRAVIČNOST – V govorih na svojih potovanjih, v svojih okrožnicah razlaga socialni nauk Cerkve, ki si prizadeva, da bi bilo na svetu manj revščine, da bi bile dobrine zemlje bolj pravično razdeljene.
Na pogrebu mu je govoril v slovo prijatelj pisatelj Finžgar, ki je med drugim povedal, kaj je o dobrodušnem Hribarju dejal njegov prijatelj Jože Benkovič: “da mu Bog ni ustvaril žolča in mu je rajši raširil srce za ljubezen do vseh ljudi” Rodil se je 12. januarja 1864 na Malem Korinju nad Krko. Po končani ljudski šoli sta mu nadaljnje šolanje omogočila domači župnik in pa stric Martin Molek, tedaj župnik v Savi pri Litiji. Nekaj časa je obiskoval gimnazijo v Novem mestu, kjer je ostal do konca drugega razreda, preostale razrede pa je naredil v Ljubljani. Bil je gojenec Alojzijevišča in je pridno sodeloval pri zavodskem glasilu Domače vaje kot pesnik in risar. Po maturi je vstopil v bogoslovje in bil leta 1891 posvečen v duhovnika. Kot kaplan je služboval po raznih krajih ljubljanske škofije, pod katero so tedaj spadale tudi dekanije Idrija, Postojna in Vipava. Njegove postaje so bile: Vinica, Košana, Dobrova, Polhov Gradec, Smlednik. Potem je postal župnijski upravitelj in župnik na Gorah nad Idrijo, nato v Šentgotardu in nazadnje v Zalem Logu v Selški dolini.
Leta 1941 so ga Nemci izgnali na Hrvaško, konec vojne je reven med revnimi sorodniki dočakal v rojstni vasi, potem pa se je vrnil v svoj mirni kotiček v Zalem Logu, ki se mu je tako priljubil, da je prav tam po štiridesetletnem delavniku dočakal božjo deklo smrt. Še v grobu je za vedno ostal med ljubim ljudstvom, ki ga je z veliko ganjenostjo pospremilo k zadnjemu počitku 2. oktobra 1953. Ob dušnopastirskem delu si je krajšal čas z rezljanjem kmečkih grčavk (palic za opiranje pri hoji) in čeder. Svojim župljanom je tudi na stara leta rad zakrožil kako popevčico, ki so v mladih letih iz njega kar žuborele.
Anton Hribar je začel pesnikovati že v gimnazijskih letih, ko se je družil z mlajšima prijateljema Jožefom Benkovičem (1869-1901), pesnikom in zgodovinarjem, ter pesnikom in dramatikom Antonom Medvedom (1869-1910). Med mladostnimi deli naj omenimo prvo samostojno knjižico nabožnih verzov Posvečevanje dneva s svetimi mislimi (1890). Ko je leta 1888 začel izhajati Dom in svet, je Hribar celo desetletje ostal njegov vodilni pesnik. Njegov vzornik pri pisanju epskih pesmi je bil Anton Aškerc. Rad je opisoval znane kraje iz svoje domače okolice (zato se je podpisoval Korinjski), zgodovinske dogodke in ljudske motive, ki si jih je tudi sam izmišljeval. V letih 1898 in 1899 je svoje pesmi izdal v dveh knjigah z enakim naslovom Popevčice milemu narodu. “S takim naslovom je povedal vse: niso to slovite in imenitne pesmi, le popevčice so, iz ljudstva zajete, domače, ne za učene glave, le za preprosti, mili mu narod,” je dejal pisatelj Finžgar.
“Kljub temu ga mladi pesniški naraščaj ni hotel in ni mogel razumeti. Ko je zbirka Popevčic izšla, ko so jo preprosti ljudje in tudi drugi z velikim veseljem prebirali, so se oglasili mladi (najglasnejši je bil Ivan Cankar) in z visokega trona zagrmeli nanj. Ni bil pravi način, ni bila pravična taka trda beseda in obsodba. Hribar ni bil ne jezen ne žalosten. Utihnil je.” Prijatelj Anton Medved ga je nekoč vprašal: “Ljubi Tone, zakaj nič več ne poješ?” Hribar se mu je ljubo nasmejal in dejal: “Po novem ne znam, po starem pa me ne poslušajo.”
Jaz sem imel šolo za popoldanske otroke. Hribar me naprosi, naj dovolim, da otrokom nekaj zanimivega pokaže. Postavil je gramofon z velikansko trombo na kateder in ga navil. Imel je ploščo, na kateri je bil ujet smeh po notah. Otroci so plašno gledali in vstajali, da bi v trobenti zagledali smejočega se moža. Hribar pa je navijal in navijal ter se sam kleščil, dokler ni vsa šola bušila v tek smeh, da so se otroci kar v krčih zvijali od smeha. Za navrh jim je tromba zapela še pesmico in tako smo slovesno pred časom pouk končali. Otroci so drli v smehu domov in pripovedovali o čudnem možaku, skritem v trobenti” (Leta mojega popotovanja, 166).