Vodnjak želja
Ko sem prečkala mestni trg, je brilo. Mrzel veter je nanašal suh sneg na kraj pločnika in s streh se je kadilo. Dan je bil siv, zunaj je bilo le malo ljudi. Bilo je po praznikih.
Bleščava okraskov je izginila s streh in smrek okoli trga. Hrup praznika, ki nam je bil včasih lep, skrivnostno miren in bolj domač, se je umiril. Bil je spet čisto navaden dan, ljudje so hodili po opravkih, nakupovalna mrzlica se je že kdaj polegla.
Sredi trga sem se ustavila in pogledala okrog. Na sredi zaledenelega tlaka je stal vodnjak, neke vrste fontana. Poleti se je nad njo dvigoval tanek curek vode, ki se je navadno razpršil v tisoče drobnih kapljic, ki so padale na vse strani velikega marmornatega keliha. Okoli tistega keliha so bili nabrani bolj ali manj posrečeni kipci. Bleščali so se v soncu, a se je le redko kdo ozrl tja. Tudi mene nikoli ni toliko pritegnilo, da bi si ga ogledala od blizu.
»Fontana sredi trga? Vodnjak želja sredi običajnega podeželskega kraja? Čemu le?« sem premišljevala. Verjetno se domislil take atrakcije kdo od občinskih in jo namenil redkim turistom, ki so se tam ustavili in vrgli v vodo kovanec. Kovanec z lepo mislijo za srečo.
Ko sem stopila zraven, je bila voda tam zmrznjena. Kovanci so bili vkovani v ledeno ploskev, motno so se lesketali pod njo in labodi in ptice iz gline ali iz plastike, nabrane nad tistim, so se mi zdeli še bolj neresnični in smešni.
»Ali boste tudi vi kaj vrgli noter za srečo?« sem zaslišala zraven sebe droben glas: Ozrla sem se. Deček, ki je tisto rekel, je moral imeti kakih sedem, osem let. Bil je majhen, slabo oblečen, kapo je imel poveznjeno globoko na oči, eno roko je tiščal v žepu, v drugi je držal svetel kovanec za deset tolarjev.
»Za srečo? Misliš?« sem rekla začudeno in začela iskati po žepih. »Saj je vse zmrznjeno. Kako bo pa to delovalo?«
Deček se je nasmehnil in stopil bliže. »Jaz pa verjamem, da bo! Led se bo stalil in v vodi se bo sreča obrnila!«
»Ja?«
»Kaj pa si boste zaželeli?« je rekel, ko je videl, da brskam po žepu za drobižem.
»Kaj vem…«
»Naj vam povem, kaj si jaz želim?«
»Zakaj pa ne?« sem rekla.
Fantič je bil prijazen, bil je rdeč v obraz od mraza, imel je žive, resne oči in gledale so naravnost vame.
»Jaz imam tri želje,« je rekel, ne da bi trenil z očmi, »in vsaj ena od teh se mi bo uresničila!«
»Res? Tri?«
»Ali naj vam zaupam vse tri?«
»Pa daj!« sem rekla. Vse skupaj me je začelo zanimati.
»No, moje tri želje so…« Začel je tako resno, da sem mu prisluhnila. »Prva moja želja je, da bi enkrat videl pravega dinozavra. Enkrat bi rad videl, če res živi., in kakšen v resnici je!«
»Dinozaver? Dinozavra bi rad videl!?« sem zategnila začudeno. »Ja! Všeč so mi, ker so tako veliki. Taki, da se jih vsak boji..« »Nekoč boš tudi ti velik in…«
Deček je na tisto samo zamahnil z roko in nadaljeval: »Drugo, kar si želim, pa je, da bi zjutraj lažje vstajal. Tako težko se spravim iz postelje! Zelo zgodaj moram vstati, daleč imam do šole. Če bi lažje vstal, bi se hitreje oblekel in…«
»To pa ni slaba želja!« sem mu prikimala.
»Tretja želja pa je… Enkrat bi rad videl svojo mamo. Samo toliko, da bi vedel, ali me ima rada. Nič več… Samo da bi me prišla pogledat. Mislite, da bo? Da se mi bo vsaj ta želja uresničila?«
Stisnila sem svoj drobiž v pest in se zagledala dečku v obraz.
»Mamo bi rad videl?« sem zajecljala. V očeh me je čudno zaščemelo. »Kaj… Ali… Seveda te bo prišla pogledat. Ko bi vedela, kako velikega in čednega fanta ima, bi že kdaj prišla!«
»Mislite? Zakaj je pa potem ni?«
»Včasih smo… Včasih so mame preveč zaposlene. Ne morejo kar tako na pot. Ali pa…«
»Moja mama nima dela. Moja mama ni nikjer v službi! Povedali so mi! Pa je ravno tako ni. Z babico sva že dolgo sama.«
»Enkrat bo kar prišla, boš videl!«
»Vsak teden pridem sem, pa ni nič… Tudi molim za to…«
»Včasih se želje ne uresničijo tako hitro. Treba je malo potrpeti…« Zmanjkalo mi je besed. Zagledala sva se drug v drugega, pa spet v ledeno ploskev keliha in na kovance tam.
»Vem, da enkrat bo! Vse bo še v redu! Boš videl…« sem zamrmrala.
Fantič se je zresnil in mi pokimal, da mi verjame. Vrgel je kovanec za deset tolarjev na ledeno ploskev, kovanec se je nekajkrat zavrtel in se nazadnje ustavil ob robu keliha.
»Tudi jaz si želim, da bi te mama prišla obiskat,« sem rekla. In vrgla še svoj kovanec tja. Ko sem se obrnila, dečka ni bilo več zraven. Je že stekel čez trg. Spotoma si ji vlekel kapo na ušesa in nato hitro zavil za vogal kmetijske trgovine.
Še dolgo sem stala ob fontani. Gledala sem v led in v kovance tam in si mislila, da bi se dečkova želja po neki božji volji vendarle uresničila.
»Dober dan!« me je nekdo prijazno pozdravil.
Zdrznila sem se, se obrnila in odzdravila.
»Sreča je! V ljudeh je! Dokler bo en sam prijazen človek na svetu, bo ta trajala,« sem si rekla in odšla do parkirnega prostora. Tam sem sedla v avto, potisnila brado v ovratnik bunde in si z rokavom obrisala solze.
Ali sem si želela tudi kaj zase, ko sem vrgla kovanec, sem medtem pozabila .
ŠKRINJAR, Polona. (zgodbe). Ognjišče, 2004, leto 40, št. 3, str. 56-57.
V Rižarni v Trstu, kjer so bili od jeseni 1943 do konca vojne nacistični zapori in kjer je bilo v krematoriju sežganih več tisoč žrtev, tudi mnogo Slovencev, je bil 15. novembra 2003 sklepni obred škofijskega dela postopka za razglasitev za blaženega p. Placida Corteseja. Ta mladi minoritski redovnik, doma z otoka Cres, je v letih 1942 -1944 z nadčloveškim pogumom reševal življenje mnogim slovenskim in hrvaškim jetnikom v koncentracijskem taborišču Chiesanuova pri Padovi. 8. oktobra 1944 sta ga ugrabila dva esesovska agenta. Odpeljali so ga v Trst, kjer ga je gestapo v bunkerju na Oberdankovem trgu strahovito mučil. Po mučeniški smrti 15. novembra 1944 so njegovo telo sežgali v krematoriju Rižarne.
Rodil se je 7. marca 1907 v mestu Cres na otoku z enakim imenom. Oče Matteo Cortese je bil Italijan, mati Antonija Bataja pa je bila po rodu Hrvatica. Prvorojencu so pri krstu dali ime Nicolo. Za njim sta prišla na svet še brata Matteo/Mate in Antonio/Tone, nazadnje pa še sestra Antonia/Nina, s katero je bil Nicolo/Miko vse življenje tesno povezan. Nekaj let – do italijanske zasedbe otoka leta 1918 je hodil v hrvaško šolo in znanje hrvaškega jezika mu je prišlo zelo prav, ko je med vojno reševal hrvaške in slovenske trpine. Konec oktobra 1920 je trinajstletni Miko odšel v minoritsko semenišče v Camposampieru pri Padovi, kjer je z redovniško obleko dobil tudi redovno ime Placido (“miren, blag, veder”). Nadarjenega fanta so predstojniki poslali na teološke študije v Rim, kjer je leta 1930 prejel mašniško posvečenje. Po končanem študiju je leta 1931 začel pastoralno delovati najprej pri znameniti baziliki sv. Antona v Padovi, kjer je bil moder in priljubljen spovednik. Zatem bil tri leta na minoritski župniji v Milanu. Januarja 1937 pa so ga poklicali nazaj v Padovo in mu zaupali zelo zahtevno službo urednika mesečnika Il Messaggero di S. Antonio (Glasnik sv. Antona) in ravnatelja vseh izdajateljskih dejavnosti, povezanih s tem listom. Posodobil je tiskarno, naklado Messaggera pa je dvignil najprej na 300.000 in nazadnje na več kot 800.000 izvodov!
Ko je Italija leta 1941 zasedla del Slovenije, so fašistične oblasti v padovanskem predmestju Chisanuova junija 1942 postavile eno svojih koncentracijskih taborišč, v katerem se je do kapitulacije Italije (8. septembra 1943) zvrstilo okoli 10.000 internirancev, povečini iz tako imenovane Ljubljanske pokrajine, pa tudi iz Istre in od drugod. Skupina študentk iz Slovenije, ki so na padovanski univerzi študirale medicino, je pridobila p. Corteseja, da je začel v taborišču obiskovati njihove svojce in znance. “Sprva je bil nezaupljiv, potem pa je razumel, kaj se dogaja v Sloveniji, koliko je trpljenja, nasilja in medsebojnih trenj. Skrivaj je v taborišče nosil pošto in denar, organiziral je dobavo hrane, obleke, knjig in seveda nudil duhovno tolažbo” (Ivo Jevnikar). Sodeloval je s slovenskim frančiškanskim patrom Atanazijem Kocjančičem, ki je bil vojaški kurat v taborišču.
“Moja pot pričenja se in jenja – v Tebi, Kristus”
“Meni je pesem odprla pot k Bogu, odkrila mi je lepoto presvete evharistije in mi dala priliko za blagoslovljen evharistični in marijanski apostolat med dušami,” je zapisala m. Elizabeta v svoji Duhovni oporoki. Pesniški talent je sprejemala kot božji dar, zato je z njim hotela peti hvalo Njemu, ki ji ga je naklonil. Njena učenka m. Simona Fras, ki je ob dvajsetletnici njene smrti pripravila izbor pesmi matere Elizabete, je v Orisu njenega življenja zapisala: “Pesem ji je dostikrat pomenila molitev, otroški razgovor z Bogom, meditacijo v pravem pomenu besede, izliv ljubezni, izraz najgloblje predanosti slabotne stvari svojemu Stvarniku.” Kot pesnica je bila samorastnica in ob prebiranju njenih pesmi začutimo, da ji je manjkal svetovalec-strokovnjak. Verni slovenski duši pa se je m. Elizabeta zelo približala. Verzi so ji tekli gladko, njena lirika je primerna za petje. Precej njenih pesmi je uglasbenih in danes odmevajo z naših korov njene evharistične in marijanske pesmi (Prvi, ki natrosi v jutro, Pozdravljena, Mati dobrega sveta, Stotisoč pozdravov jaz hranim za te). Melodije so jim dali priznani glasbeniki, med njimi p. Hugolin Sattner, ki je bil njen spovednik-duhovni voditelj v mladih letih. Njene pesmi so izšle v štirih knjigah: Iz moje celice I. in II., Slava sveti hostiji in Cvetje na poti življenja, kjer so zbrane njene prigodnice za razne praznike in jubileje.
Pisatelj Ivan Tavčar je umirajoč želel slišati njene pesmi. Brala mu jih je žena Franja in Tavčar je dejal: “Velika žena je in srečna, ker smotrno stopa k svojemu cilju.” Na tej poti je njene korake usmerjala molitev. Nihče ni toliko preklečal pred tabernakljem kot ona in najbrž tudi nobena od njenih sosester ni zmolila toliko rožnih vencev kot ona. Vsak dan je pri maši molila: “Moj Jezus, naj naučim vse ljudi, da te bodo razveseljevali, namesto da bi te z grehom žalili.” Zvečer, po opravljenih dolžnostih, je mati Elizabeta šla “na oddih” pred tabernakelj. “Tisti prelepi večerni trenutki pred tabernakljem čudovito lepo svetijo v dušo, tisti hipi predejo blaženo nit med božjim Srcem in mojim revnim in me vedno bolj priklepajo nanj.” Kot provincialna predstojnica si je prizadevala, da bi redovnice dobile tabernakelj in z njim Najsvetejše v svojih kapelah, kjer se zbirajo k molitvi. Ob desetletnici postavitve tabernaklja v ljubljanski samostanski kapeli je iz njenega srca privrela zahvala:”O Jezus, kaj si bil ti meni v tej zlati hišici! Koliko tvojih svetih pogledov je šlo od tod za menoj, koliko blaženih navdihovanj je priplavalo k meni iz tega blagoslovljenega šotora, koliko nebeške ljubezni se je prelilo iz tvojega božjega Srca v mojo dušo!” Želela je, da bi umrla v ljubljanskem samostanu v bližini evharističnega Jezusa. Ta želja se ji je izpolnila le deloma: umrla je v bližini tabernaklja, vendar v škofjeloškem samostanu.
Rodil se je 9. januarja 1904 v mestecu Pozzalo na jugovzhodni obali Sicilije. Najprej je končal trgovsko šolo in nekaj časa je delal kot knjigovodja. Toda račune je sovražil, zato je ob delu končal klasično gimnazijo, potem pa odšel v Firence študirat pravo. Ko mu je bilo devetindvajset let, je postal docent rimskega prava na firenški univerzi, leto zatem pa redni profesor. Med študenti se je dobro počutil in oni so ga sprejemali kot svojega prijatelja. Mladi profesor je bil “mestni menih”: stanoval je namreč v dominikanskem samostanu sv. Marka. Vsako jutro je vstajal z redovniki ob 5.40, z njimi je molil v koru ter bil pri zgodnji jutranji maši, nato pa šel na univerzo predavat. Na sebi je imel ponošeno obleko, obut pa je bil v sandale in bele nogavice, kakršne so nosili dominikanci.
Nabit z “energijo božje milosti”, je na poti vse prijazno ogovarjal. “Sem prodajalec upanja,” je govoril in to tudi z dejanji potrjeval. Kmalu zatem, ko je postal profesor, je namreč ustanovil “republiko sv. Prokula”, občestvo firenških revežev, ki so se ob nedeljah zbirali v cerkvi sv. Prokula.La Pira jim je po maši razlagal evangelij, kakor ga je sam razumel in živel, govoril jim je o moči molitve, potem pa jim je delil kruh in druge potrebščine. “Naša republika nima predsednika,” je dejal. “Ničesar ne zapisujemo, kdor sodeluje, sodeluje, blagajničarka pa je Mati božja.” Ta “republika” obstaja še zdaj in vodi jo poseben sklad, ki nosi ime po La Piri. V tem času je izdajal revijo Principi (Načela), v kateri je jasno in odločno razglašal evangeljska načela o enakosti vseh ljudi ter zavračal rasizem in vsako obliko nasilja, ki ga je izvajal fašizem.
Režimu je bil trn v peti in stregli so mu po življenju. Leta 1943 ga je Giovanni Battista Montini, poznejši papež Pavel VI., povabil v Vatikan, kjer je bil sodelavec dnevnika L’Osservatore Romano. Kasneje je steklo živahno dopisovanje med tem papežem in La Piro: ohranjenih je 1.348 njegovih pisem Pavlu VI. (zadnje z dne 20. avgusta 1977), ki so nekakšen “dnevnik političnega in duhovnega življenja” Giorgia La Pira. Leta 1946 je bil izvoljen v italijansko ustavodajno skupščino, kjer je skupaj s prijatelji (zlasti z Dossettijem, Fanfanijem in Lazzatijem) postavljal temelje ustave italijanske republike, sloneče na državljanski in verski svobodi, pravici do dela, dostojanstvu človeške osebe.Giorgio La Pira je zaslovel zlasti kot župan mesta Firence. Prvič je bil izvoljen leta 1951. V svojem nastopnem govoru je povedal, kaj ima za svoje glavne naloge: “V duhu bratske pravičnosti, ki jo oznanja evangelij, hočem dati: 1. delo brezposelnim, 2. streho tistim, ki je nimajo, 3. pomoč tistim, ki jo potrebujejo, 4. duhovno in politično svobodo vsem, 5. Firencam umetnostni in duhovni poklic v splošnem okviru krščanske in človeške civilizacije.” Njegovi nasprotniki so ga imenovali “beli marksist” ali “rdeča riba.v posodi z blagoslovljeno vodo”.
Župansko službo je vršil do leta 1957, ko je moral zaradi strankarskih razprtij odstopiti. Ponovno je bil izvoljen za župana leta 1960 in prvi meščan Firenc je ostal do leta 1965. Bil je tudi velik graditelj miru in mednarodnega sodelovanja. Kot glasnik teh idealov je veliko potoval po svetu. Avgusta 1959 je na povabilo tedanjega sovjetskega voditelja Hruščova obiskal Moskvo, kjer je voditeljem “rdečega carstva” med drugim dejal: “Kot ste iz mavzoleja v Kremlju odstranili Stalinovo truplo, tako se morate rešiti tudi trupla ateizma. To je ideologija, ki pripada preteklosti in je zdaj dokončno preživela.” Zadnja leta, ko ga je použivala bolezen; se je umaknil iz vseh javnih služb in je živel v svoji skromni samostanski celici. Smrti se ni bal. “Kristus je vstal, torej česa bi se bali?” Umrl je 5. novembra 1977. Bila je sobota, dan Matere božje, katero je zelo častil. Njegov pogreb je bil zmagoslavje vere.
Včasih nam bo koristilo, če bomo vzeli v roke kakšno otroško knjigo, marsikaj se bomo lahko naučili iz nje. Morda tudi kaj takega, kar nam bo pomagalo spremeniti naše življenje. Za vzorec samo ena od takih zgodb.
Po izročilu je apostol Janez kot škof v Efezu gojil golobe. Nekoč se je eden od kraljevih uradnikov oglasil pri njem, ko se je vračal z lova. Ko je videl postaranega škofa, kako se ukvarja z golobom, ga je obzirno posvaril, da zapravlja čas s tako malo vrednimi stvarmi. Apostol je pogledal lok, ki ga je njegov grajalec nosil, in dejal, da mu je popustila vrv.
Prijatelj Josip Abram je v nekem pogovoru dejal Kugyju: “Slovenec ste, gospod doktor, drugače ne bi zmogli pisati in govoriti tako iz duše o naših gorah!” Kugy je odvrnil:”Po kulturi sem Nemec, le po rodu sem Slovenec.” Njegov oče Pavel se je rodil v koroški vasi Podlipa pri Podkloštru (priimek se je sprva glasil Kugaj, pozneje Kugi in nazadnje Kugy). Preselil se je v Trst, kjer je odprl trgovino s kolonialnim blagom. Tam se je tudi poročil z Julijo, najstarejšo hčerko pesnika Jovana Vesela-Koseskega, čigar žena je bila Italijanka. Julius je bil rojen 19. julija 1858 v Gorici, vendar je družina ves čas živela v Trstu. Iz svojih otroških let se (v knjigi Delo, glasba, gore) spominja: “Vzgojeni smo bili v domoljubnem smislu kot dobri Staroavstrijci… Zgodaj smo se naučili spoštovati prepričanje vsakogar, čeprav je bilo našemu nasprotno.
Zato so nas radi sprejemali tako v italijanskih in slovenskih krogih Trsta kot v nemških. Naše in moje osnovno pravilo je bilo, da ima vsak narod polno pravico in tudi dolžnost, da se razvija.” Šel je skozi nemške šole, vendar je tudi slovenščino toliko obvladal, da jo je lahko gladko bral. Po osnovni šoli in gimnaziji v Trstu je šel na Dunaj, kjer je z doktoratom končal študij prava. Nekaj časa je bil praktikant na sodišču, po zgodnji očetovi smrti leta 1883 pa je z bratom Pavlom prevzel domače podjetje in se posvetil veletrgovini.
Že izza mladih let je bila Kugyju idealna visokogorska dolina Trenta, ki jo imenuje “hiša mehkih src”. Vabi nas, naj z njim vstopimo v skromno trentarsko cerkev Lavretanske Matere božje. “Tukaj so molili Trentarji, ki so me spremljali na mojih poteh: oče Anton Tožbar, neprekosljivi Andrej Komac. Tukaj so bili vsi krščeni, tu so jih poročili, tu so bili blagoslovljeni za zadnji pokoj.” Kugy je bil dovolj premožen, da si je lahko privoščil gorništvo z najboljšimi vodniki ne samo v Julijcih, temveč tudi v drugih Alpah. V Julijcih so bili njegovi vodniki predvsem Trentarji: Anton Tožbar oče in sin, Jože Komac, Ivan Berginc, Andrej Komac, pogosto tudi Anton Ojcinger iz Ovčje vasi, na čigar domu je Kugy prebil marsikatero poletje. O svojih vodnikih je zapisal kratko in lepo oceno: “Vsi so bili prvovrstni ljudje.” Ojcingerju je posvetil eno svojih knjig: Anton Ojcinger – življenje gorskega vodnika (1935). Leta 1901 je v Trenti spoznal tamkajšnjega vikarja Josipa Abrama in moža sta brž postala iskrena prijatelja. Ob Abramovi smrti leta 1938 je Kugy zapisal: “Bil je eden najplemenitejših ljudi, kar sem jih poznal, in eden mojih najboljših prijateljev… Predvsem in nadvsem je bil resnično izbran služabnik božji, res globoko veren, ljubezen in mir razsipajoč duhovnik.” Julius’Kugy se je svojemu prijatelju pridružil v večnosti 5. februarja 1944.
O sebi je zelo nerad govoril in kar težko ga je bilo prepričati, da smo ga 
Pri izbiri novomašnega gesla “Povsod Boga” ga je vodila misel: “Če bo povsod zmagoval Bog s svojo dobroto in milostjo, bomo zares svobodni in srečni.” Po novi maši so predstojniki želeli, da nadaljuje študij za doktorat. Odločil se je za dogmatično teologijo in za doktorsko disertacijo si je izbral temo “Naravno hrepenenje po nadnaravnem smotru po nauku sv. Tomaža Akvinskega”. Leta 1944 je postal doktor teologije. Istega leta je napisal življenjepis mučenca Lojzeta Grozdeta (Mladec Kristusa Kralja), ki so ga umorili partizani v začetku leta 1943.
“Vse sem opisal zelo umirjeno,” je povedal dr. Anton Strle, vendar pa je bila ta knjižica povod za njegovo zaporno kazen, na katero je bil obsojen kot katehet v Novem mestu, trajala pa je pet let. V zaporu je staknil jetiko. Ko je bil leta 1952 izpuščen iz zapora, je postal župnik v Planini pri Rakeku, kjer je ostal do leta 1957. Že leto poprej je začel predavati dogmatiko na teološki fakulteti v Ljubljani. Naslednje leto se je preselil v Ljubljano, v sobico nekdanjega Alojzijevišča, ki je bila njegovo bivališče vse do odhoda v večni dom. “Že drugo leto po prihodu na fakulteto sem moral spet v zapor.
Nasledil ga je kardinal Joseph Ratzinger, ki je v spremni besedi k tretji knjigi Strletovih Izbranih spisov (Božja slava živi človek, Družina, Ljubljana 1992) zapisal, kaj je začutil, ko se je leta 1974 prvič srečal s Strletom: “Iz njegove ponižne in dobrotljive osebnosti je izhajala velika notranja svetloba; čutili smo, da je tega človeka stik z Bogom povsem prežel.” Profesor Strle je ogromno pisal. Seznam njegovih del je izredno obsežen: 45 knjig in skript, 75 razprav, 65 raziskav, 110 člankov in 36 prevodov.
“Moram biti svež, da bom lahko spovedoval.” Ta asketski mož je bil toplo človeški: našel je pravo besedo in dejanje dobrote za vse, s katerimi se je srečeval.
Zdravnik in zdravstveni prosvetitelj
Kot umetnik in človek je Bogomir Magajna globoko doživljal osebne življenjske stiske in jih soočal z narodovo voljo do življenja v času. ko je njegova rodna Primorska trpela pod fašizmom. O tem priča dolga vrsta njegovih primorskih novel in zgodb iz življenja “zaznamovanih”. Spomin na rodno grudo se mu veže s spoznanjem: “Ni več pesmi tam, kjer je bila nekoč. Komur so bili ugrabili svobodno besedo, ne more peti veselo. Ukradli so nam besedo in smeh. Človeka hočejo spremeniti v žival in mu vladati potem po svoji volji.” Kot pisatelj se je Bogomir Magajna oglasil na začetku tridesetih let prejšnjega stoletja. Svojih prvih pet knjig je napisal za Mohorjevo družbo v letih 1930-1937, ko je bil med najvidnejšimi mladimi pripovedniki. Najprej so izšle njegove Primorske novele (1930), zatem povest Gornje mesto, ki je izhajala najprej kot uvodna povest v družinski reviji Mladika (1931), leta 1932 pa je izšla v knjigi. Istega leta je izšla zbirka njegovih novel in črtic Bratje in sestre, leta 1934 povest Graničarji in leta 1937 knjiga za mladino Čudovita pravljica o Vidu in labodu Belem ptiču. Pisanju se je Magajna posvečal že v dijaških letih: sodeloval je v domačem listu Plamen v Marijanišču, v Križu na gori, v goriških listih Naš čolnič in Družina. Iz prvih let po vojni izvirajo njegove številne zgodbe iz partizanskega življenja, ki jih je pisatelj zbral v knjigi Odmev korakov (1953). Na njegovo pisateljsko ustvarjanje je močno vplivalo tudi njegovo poklicno delo. “Vse bolj so ga privlačevali izjemni psihični procesi… V tovrstnih delih se pogosto oddaljuje od realističnega psihologiziranja in se poslužuje sodobnejših izraznih oblik. Najboljše novele te vrste so vključene v zbirko Zaznamovani (1940), ki gotovo spada v vrh Magajnovega opusa” (Zoltan Jan).
Uveljavil se je tudi kot mladinski pisatelj. Med najbolj znana dela s tega področja spada njegova “umetna pravljica” Brkonja Čeljustnik (1933), ki je doživela več izdaj. Magajna za mladino ni le pisal, ampak je “kot stric Jaka v Racku in Liji sam zelo rad pripovedoval mladini pravljice, legende, zgodbe ali kaj podobnega in bo kot dobrodušni striček Baj-Baj še dolgo živel v spominu naših otrok,” je zapisal France Vodnik v spremni besedi h knjigi Življenje in sanje, v katero je uvrstil zgodbe o Racku in Liji, saj je Magajna v njih “neprisiljeno, z velikim poznavanjem otroškega sveta in razumevanja otroške duše v sicer samostojnih, a okvirno povezanih pravljicah in zgodbah znal združiti sanje in resničnost, vse to pa povezati z neprisiljenim življenjskim naukom.” Po drugi svetovni vojni je izdal zbirko pravljic z naslovom V deželi pravljic in sanj (1952) in mladinski knjigi O zlatem klasu in zlatem biseru (1955) ter Povestica o deklici Maji (1957).
Pri založbi Kras je leta 1943 izdal knjigo Oživeli obrazi, ki v prvem delu prinaša njegove legende o Mariji: Legenda o vremski Mariji (o božjepotni cerkvi in v njegovi rojstni in krstni župniji), Legenda o Marti, kapitanu in barbanski Mariji, Legenda o Mariji in mlinarju (po narodni pesmi iz Ziljske doline), Legenda o Jeleni in o Jezusu (po belokranjski narodni pesmi), Legenda o Mariji dojilji (belokranjski motiv), Legenda o petrovški Mariji, Legenda o ljubenski Mariji. Za njegovo šestdesetletnico je celjska Mohorjeva družba načrtovala izdajo katere od njegovih knjig. Sam je izrazil željo, da bi najraje videl Oživele obraze ali pa Legende. Šestdesetega rojstnega dneva ni učakal in tudi načrtovana knjiga ni zagledala belega dne.
