Na vašo revijo smo naročeni že lep čas. Najraje preberem članke v rubriki Pisma. Dovolite mi, prosim, da vas o nečem vprašam. Oseba, ki je ne bom imenoval, mi je pred kratkim omenila, da je cerkveni vrh nekoč iz Svetega pisma izločil nekatere knjige (še v starem ali srednjem veku).
Ta oseba, ki mi pomaga pri različnih problemih v mojem življenju, je povedala, da sicer veruje v Boga, a ne želi slediti pogledom rimskokatoliške Cerkve. Omenila je tudi, da naj bi bili svoj ‘evangelij’ napisali tudi drugi Jezusovi učenci. Te teme pogovora sva se dotaknila, ko sem to osebo vprašal, ali veruje v Boga.
Kristjani poznamo štiri evangelije: Matejevega, Markovega, Lukovega in Janezovega. Rad bi vedel, ali me ta oseba zavaja, ali je morda napačno poučena (torej je nekdo drug zavedel njo) ali je res, da je nekdaj Sveto pismo vsebovalo več knjig, kot jih danes, ali jih je cerkveni vrh izločil? Če je to res, me zanima, zakaj so se odločili za to.
Zelo bom vesel, če mi boste odgovorili na zastavljena vprašanja. Najlepša vam hvala za čas, ki ste si ga vzeli, da ste si prebrali to pismo.
Želim vse dobro vsem, ki sodelujete pri reviji Ognjišče.

Peter

O pristnosti svetopisemskih knjig imamo kristjani celo znanost, ki so ji v slovenskem standardnem prevodu Svetega pisma Stare in Nove zaveze, študijska izdaja (Svetopisemska družba Slovenije, Ljubljana 2006), posvetili razmeroma veliko strani (str. 23-40). Tam si lahko tudi preberete poglobljeno razpravo o tematiki, ki vas zanima. Iz vašega vprašanja ni jasno, ali vaš sogovornik pripada kateri od krščanskih Cerkva ali cerkvenih skupnosti ali ne. Priznal je le, da ne želi “slediti pogledom rimskokatoliške Cerkve”. Seznamu navdihnjenih in resničnih knjig Svetega pisma Stare in Nove zaveze navadno rečemo svetopisemski kanon.

Beseda kanon je grška in izvirno pomeni odmerjeno, določeno stvar, pravilo, v našem primeru gre za seznam svetih navdihnjenih knjig. V prvih treh stoletjih krščanstva je beseda kanon pomenila vsebino vere, verske resnice. Apostol Pavel piše Galačanom: »Nad vsemi pa, ki bodo živeli po tem pravilu (kanonu), bodita mir in usmiljenje, kakor tudi nad Božjim Izraelom« (Gal 6,16).

 

Kanon katoliških svetopisemskih spisov je zbirka svetopisemskih knjig, ki jih je katoliška Cerkev sprejela in razglasila na cerkvenih zborih in jih priznava, da so od Boga navdihnjene. Sveti Avguštin je rekel: »Ne bi verjel evangeliju, če me ne bi silila avtoriteta Cerkve.« Prav tako imajo svoj seznam svetih knjig (svoj kanon) Judje, pravoslavni in protestantski kristjani. V tem smislu obstaja judovski, katoliški, pravoslavni in protestantski kanon svetopisemskih knjig.

Judovski kanon deli svete knjige stare zaveze na tri dele: Postava (Tora), Preroki (Nebi'im) in Spisi (Ketubim ali Hagiografi). Judovski kanon po njihovem šteje 24 knjig, po katoliškem štetju pa je isto besedilo razdeljeno na 39 knjig, gre samo za različno delitev starozaveznih spisov.

Katoliški kanon obsega ves judovski kanon, poleg tega pa še 7 knjig Stare zaveze (Judita, Tobit, Prva in Druga knjiga Makabejcev, Knjiga modrosti, Sirah in Baruh) in 27 knjig Nove zaveze. Katoličani delimo starozavezne knjige na zgodovinske, preroške in modrostne, novozavezne pa na Evangelije, Apostolska dela, Pisma in Razodetje. Katoliški svetopisemski kanon Stare (39 + 7 = 46) in Nove zaveze (27) šteje 73 knjig.

Protokanonične (protos – prvi) svetopisemske knjige so tiste, ki jih vse Cerkve (pravoslavne in protestantske) soglasno sprejemajo v svoj kanon, devterokanonične (devteros – drugi) pa tiste, ki jih katoliška Cerkev sprejema v svoj kanon, protestantske skupnosti in Judje pa jih ne priznavajo za navdihnjene in jih dosledno imajo za apokrifne (apokripto – skrivam) knjige. Pri pravoslavnih teologih pa še ni poenotenja glede devterokanoničnih (drugokanoničnih) in apokrifnih knjig.

V katoliškem izrazju pa so apokrifni spisi tisti, ki so nastali ob koncu Stare zaveze in v 1., 2. in 3. stoletju po Kristusu, in niso bili sprejeti niti v judovski niti v krščanski kanon, ter jih je Cerkev zaradi romansiranega sloga in številnih gnostičnih vplivov prepovedala, čeprav so ostali priljubljeno branje vernikov. Danes poznamo številne apokrife Stare in Nove zaveze. Starozavezne apokrife navadno delimo na tri skupine apokrifov: palestinsko, aleksandrijsko in kumransko; novozavezne apokrife pa na apokrifne evangelije, apokrifna apostolska dela, apokrifna pisma in apokrifna razodetja (apokalipse). Iz novozaveznih apokrifov pogosto jemljejo motive, ki jih v kanoničnih spisih ni: Jezusovo otroštvo, Marijina smrt in vnebovzetje, Življenje apostolov itd. Med najbolj znanimi apokrifi so Tomažev evangelij, Filipov evangelij, Evangelij po Mariji Magdaleni in nedavno odkriti Judov evangelij. Najbrž je vaš sogovornik mislil na katerega izmed teh apokrifnih evangelijev, ki pa ne spada v kanon krščanskih Cerkva in cerkvenih skupnosti, kar pomeni, da ga ne priznava ne katoliška ne pravoslavna in tudi ne protestantske Cerkve ali cerkvene skupnosti.

Zdi se mi, da ste iz tega kratkega odgovora za tako obširno problematiko lahko spoznali koliko znanstvenega dela, vere in molitve je bilo potrebno, da so Judje in pozneje kristjani lahko uvideli, kaj je navdihnjeno in resnično Sveto pismo in kaj so apokrifi, ki so sicer pogosto zelo zanimivi in so lahko sad judovskega ali zgodnjekrščanskega vernika, njegovega zasebnega razmišljanja, lahko pa tudi sad pripadnika judovske ali krščanske gnostične ločine, ali pa so zgolj plod njegove zanimive pisateljske vneme. Ne katoliška, ne pravoslavne in ne protestantske Cerkve ne spadajo med tiste Cerkve in cerkvene skupnosti, ki bi samovoljno in samovšečno izločevale posamezne knjige iz kanona svetopisemskih knjig. Zato tudi vse pogosteje izdajajo skupno Sveto pismo, ki ga uporabljajo navedene Cerkve in cerkvene skupnosti, saj je Sveto pismo knjiga, ki pomaga vernikom različnih Cerkva in cerkvenih skupnosti živeti v luči razodete Božje besede. Iz povedanega sledi, da je vaš sogovornik v popolni zmoti glede trditve, da je ‘cerkveni vrh’ nekatere knjige načrtno izločil iz Svetega pisma.

Želim vam, da bi Sveto pismo radi prebirali in v njem odkrivali ljubezenski odnos, ki ga ima Bog do posameznega človeka in do vsega človeštva. Sveto pismo je ljubezensko pismo, ki nam ga je Bog napisal po ljudeh, ki jih je navdihoval Sveti Duh.

Vinko Škafar

 

 

Po več kot 15 letih zakona se je mož odločil za mlajšo sodelavko in tako sem ostala sama s tremi najstniki. Po mesecih objokovanja in samoobtoževanja sem se kljub vsemu odločila, da se vsaj malo vrnem v družbo in se malce oddahnem od nenehne skrbi za otroke ter se vsaj malo sprostim.
Kar hitro pa sem spoznala, da moški v ločenkah vidijo le dobro priložnost za avanture, pa naj bodo samski, ločeni ali poročeni. Ko jim poveš, da ti ni za avanturo, in če boš še šla v zvezo, si za resen odnos, je v glavnem odgovor isti: “A ti res misliš, da se bo kateri moški odločil za resno zvezo z materjo treh otrok?”, “A si res tako staromodna, da se ne bi za občasna srečanja mogla kaj zmeniti?” Naj povem, da ko grem ven, ne iščem partnerja, čeprav priznam, da si ne predstavljam, da bom do konca življenja ostala sama, in včasih močno pogrešam ramo, na katero bi se naslonila, in nekoga, s katerim bi se iskreno nasmejala, a tega nočem za vsako ceno.
Vedno znova se sprašujem, ali je moškim res tako težko sprejeti, da niso na prvem mestu? Ali so jim ločenke z otroki res tako breme, da nismo za drugo kot bežno avanturo?
Hkrati pa se sprašujem, ali tudi pri nas ločenkah dobivajo občutek, da si želimo samo občasnih srečanj?
Pa še to. Tudi v Cerkvi smo ločeni zapostavljeni, saj smo ob morebitni novi zvezi ‘obsojeni’ na obrobno življenje v cerkvenem občestvu. In čeprav se zadnje čase veliko govori o nekih posebnih pogojih, ob katerih bi lahko prejemali obhajilo, pa se obenem tudi vedno znova ponavlja, da ločeni in ponovno civilno poročeni oz. v novi zvezi, živijo v smrtnem grehu. Pa ne govorimo samo o prejemanju obhajila, tu je tudi branje beril in vse sodelovanje, ki bi lahko bilo ljudem v pohujšanje. A res moram sedaj zato, ker se je moj mož odločil, da noče več nadaljevati zveze z mano, do smrti ostati sama, da bom v očeh Cerkve in občestva vredna in zgledna kristjanka, da lahko upam na večno življenje? Po drugi strani pa lahko nekateri možje in žene, za katere vsi vemo, da živijo dvojno življenje in imajo poleg zakonca še zvezo s sodelavko ali pa kakšno kolegico, mirno sodelujejo v življenju Cerkve in pristopajo k obhajilu.
A ni Bog usmiljen in bo razumel, da si človek, ki mu je življenje prineslo grenko izkušnjo razpada zveze, želi ob sebi imeti nekoga, na katerega se lahko zanese, da si kljub neuspehu prvega zakona želi, da je ljubljen? A smo potem, če se odločimo za ponovno zvezo, obsojeni na večno pogubljenje? Ali ni Kristus umrl tudi za tiste, ki bi si želeli sveti zakon, pa si ga žal zaradi napačne odločitve v mladosti ne morejo več želeti?.
Lenka

V svojem pismu omenjate veliko vprašanj. Zdi se, da ste kot ločenka z otroki imeli negativne izkušnje z moškimi na splošno in zato zaradi svoje slabe izkušnje o njih pišete tako negativno, čeprav sami veste, da so moški, podobno kot ženske, zelo različni. Očitno na temelju vaše izkušnje nekateri, menim, da maloštevilni, res mislijo, da so ločenke z otroki dobre le za bežne avanture. Kristus, ki pozna vašo stisko in ranjenost, misli drugače, in je do vas sočuten ter vas ljubeče spremlja in podpira na vaši življenjski poti. Prepričan sem, da poznate cerkveni nauk, ki nas uči, da smo vsi kristjani, tudi ločeni in razvezani, v moči krsta poklicani k svetosti. Preden bom naprej odgovarjal, naj zapišem, da danes marsikatera ločenka, seveda enako lahko ločenec, brez ponovne poroke dosega visoko človeško zrelost in tudi krščansko svetost. Celo si želim, da bi v skorajšnji prihodnosti Cerkev tudi uradno priznala, kateri od njih, podobno kot včasih vdovam, herojske kreposti in tudi uradno razglasila njihovo svetost, da bi bila ločenim vzornica. In zdaj bom poskusil odgovoriti na nekatera od vaših vprašanj.
Vsak človek nosi v sebi dednost svojih prednikov in tudi vzorce iz svoje družine, nekateri dialoške, kjer so bile vloge staršev primerno porazdeljene in je v družini tudi uspeval dialog med starši in otroki, in drugi, v katerih je imel oče ali mati prehudo premoč in se zato otrok v lastni družini ni naučil resnične komunikacije. Navadno ne gre tolikokrat zgolj za ‘moško’ ali ‘žensko’ sebičnost, marveč za dednost in vzorce, ki se jih je naučil v domači hiši, in za rane, ki jih je dobil v otroštvu ali v dobi odraščanja, in jih ni mogel pozdraviti. Nekateri so se naučili že kot otroci, predvsem kot odraščajoči, da so se doma lahko zaupali in pogovarjali, čutili so, da jih starši slišijo in imajo radi kot enkratne osebnosti, in drugi, ki jim to ni bilo omogočeno in bi si bili morali te ‘veščine’ pridobiti vsaj pred poroko, če bi želeli dober zakon. Brez dialoga, ki vključuje slišanje drugega in nenehno spreminjanje in spreobračanje, zakonci in družine ne morejo kvalitetno živeti in se zato zakonci ločujejo in družine razbijajo. Cerkev se sicer v zadnjih desetletjih zelo trudi, da bi mladim pomagala h kvalitetni pripravi na zakon, v čemer je včasih bolj drugič manj uspešna, saj so tudi mediji, predvsem rumeni tisk, glede tega pogosto zelo škodljivi.
Z druge strani pa ima Cerkev izdelan nauk o zakonu in družini, ki vključuje tudi predpise, nekateri so trajni in nespremenljivi, druge pa lahko ali celo mora spreminjati in prilagajati znamenjem časa. Pomislite, kako je bila glede prejemanja obhajila v zgodovini Cerkve različna praksa. V zgodnji Cerkvi so vsi ljudje, ki so imeli pravico do sodelovanja pri evharistiji, prejemali tudi obhajilo. Pozneje se je prejemanje obhajila zelo zmanjšalo in je moral 4. lateranski cerkveni zbor, leta 1215, celo zapovedati prejem obhajila vsaj enkrat na leto, kar so poznejši cerkveni zbori ponavljali, in tudi sedanji Katekizem katoliške Cerkve omenja to cerkveno zapoved (prim. KKC 1389). Zanimivo je, da je v 13. stoletju velika svetnica sv. Klara Asiška († 1253) priporočila svojim sestram klarisam prejem obhajila samo ‘sedemkrat na leto’ (na božič, na veliki četrtek, na veliko noč, na binkošti, na Marijino vnebovzetje, na praznik sv. Frančiška in na praznik vseh svetnikov). Naj še omenim, čeprav je to mnogim znano, da je po strogem janzenizmu šele papež sv. Pij X. v začetku dvajsetega stoletja, torej pred dobrimi sto leti, začel uradno pospeševati pogosto prejemanje sv. obhajila, in nihče ne more reči, da v tistem dokaj dolgem obdobju življenja Cerkve niso v njej živeli številni svetniki, četudi so redkeje, kot je to danes navada, prejemali sv. obhajilo. Naj poudarim, da je molitev, kaj šele maša tudi brez obhajila, nujno in odlično sredstvo za rast v svetosti.

Za vse razvezane zakonce, predvsem za tiste, ki imajo otroke, velja, da si morajo prizadevati za medsebojno odpuščanje in spravo, čeprav je to še tako boleče. To potrebujeta oba bivša zakonca, predvsem pa njuni otroci. Zato vas vabim, spoštovani ločeni in razvezani, da bi bili usmiljeni do svojega bivšega moža (žene), ki za svojo srečo potrebuje vaše odpuščanje in usmiljenje. To bo pa tudi vam pomagalo, da boste lažje živeli z ranami, ki ste jih dobili ob razvezi, predvsem pa vaše usmiljenje do očeta (matere) vaših otrok potrebujejo vaši otroci, ki ostajajo vajini, in zato potrebujejo tudi vajin dobrohoten starševski medsebojni odnos. Samo ob doživljanju vajinega korektnega odnosa se bodo lahko razvili v zdrave osebnosti in postali sposobni za graditev novih odnosov z drugimi ljudmi, in ko bodo odrasli in če se poročili, tudi s svojimi bodočimi partnerji in da vajinega ločitvenega vzorca ne bi ponavljali. Vem, da se zavedate, da so vaši najstniki sedaj vaša glavna skrb. Zato vam, spoštovana gospa Lenka, želim, da bi vajine otroke vzgojili za dobre kristjane, zrele za zakonski ali morda za duhovni poklic, saj je po svetu zmerom več duhovniških kandidatov otrok ločenih staršev. Zanimivo je, da je papež Frančišek želel, da je njegovo spodbudo o zakonu in družini Radost ljubezni predstavil javnosti dunajski nadškof in kardinal Christoph Schönborn, ki je tudi otrok ločenih staršev.
Ločeni in razvezani, tudi tisti drugič poročeni, so seveda tako kot drugi ljudje Božji ljubljenci in zato Bog in Cerkev upravičeno pričakujeta od krščanskih ločenk in ločencev, da so dejavni v župniji, kjer živijo. Prav je, da se, če še niso, vključijo v katero od župnijskih skupin (npr. skupino staršev veroučencev), lahko v katero od cerkvenih gibanj, morda v pevski zbor, Karitas ali na kateri drugi način služenja skupnosti.

Za sklep naj vas spomnim, da papež Frančišek v svetem letu usmiljenja tolikokrat poudarja spovednikom, da morajo biti “usmiljeni kakor Oče”, kar je tudi geslo izrednega jubilejnega leta usmiljenja. Prav zato je tudi izbral za zavetnika leta usmiljenja sv. Leopolda Mandića, ki je bil do grešnikov sočuten in usmiljen. Tistim, ki so mu očitali preveliko blagost v spovednici, je dejal, da se je usmiljenja do grešnikov učil pri Jezusu. »Vidite, on nam je dal zgled.« Pri tem je pokazal na Križanega. »Nismo umrli za duše mi, ampak on, ki je zanje prelil svojo kri. Kakor nas je učil s svojim zgledom, takšni moramo biti do duš.« Papež Frančišek si je prav to Leopoldovo trditev zapomnil še iz duhovniških let.
V Cerkvi na Slovenskem se s problematiko ločenih in razvezanih od leta 2003 organizirano ukvarja Skupnost razvezanih v Cerkvi – Srce (http://srce.rkc.si/), ki izdaja tudi glasilo Srce. Gre za samopomočno skupino ločenih in razvezanih, ki poskuša odgovarjati na stiske in potrebe v novem položaju.
Želim vam, da bi si našli dobrega, sočutnega in usmiljenega spovednika ali duhovnega spremljevalca ali spremljevalko, ki vam bo prav gotovo pomagal reševati probleme v luči razodetja in nauka Cerkve ter v luči Božjega sočutja in usmiljenja.
Pogum in vse dobro.
Vinko Škafar

Ognjišče (2016) 06, str. 46

Sem mama dveh najstnic in se včasih sprašujem, ali na pravilen način posredujem vero. Hodimo redno k maši, zato je moje mnenje, da zgled največ šteje. Tako sem vero dobila posredovano jaz od dedka in babice. Z leti sem vero okrepila, tako da si v današnjem času ne predstavljam življenja brez vere. Ugotavljam pa, da pa v nekaterih družinah vera vidno usiha. Ne hodijo več k maši in ne živijo z vero. V današnjem času je vse preveč na materialni ravni. Glavno je, da imajo to in ono, pomemben je denar, da si kupijo vse mogoče, takrat so zadovoljni. To opažam tudi pri starejših generacijah, kar me zelo žalosti. Kajti starejši bi morali biti zgled mladim, trdna opora takrat, ko mladi kolebajo med biti veren ali ne. V letošnjem letu bomo pri hiši imeli prvo birmanko. Zelo sem vesela, da se pri verouku pripravljajo na sveto birmo. Vendar pa me moti način, ko morajo znati preko 100 vprašanj. Čisti nesmisel, tudi jaz sem bila pri sveti birmi, pa se nismo tako učili na pamet. Takrat smo redno hodili k maši in vse to znanje pridobili mimogrede. Zato ponovno poudarjam, da bi morale biti starejše generacije zgled mladim. Ali tudi njim vera več nič ne pomeni? Zato ni čudno, da družina danes zgleda tako: oče in mati vsak po svoje stremita po karieri, pomemben je denar. Popoldne oziroma zvečer se vračata v svojo hišo, ker se nekje morajo najesti, umiti, naspati. Nekoč so temu rekli DOM, kjer je izžarevala medsebojna ljubezen, tega sedaj ni več moč čutiti. Otroci so dopoldan v šoli, popoldan pa prepuščeni sami sebi, varuška pa je računalnik. Tako jim ostane edini dan v tednu, to je nedelja, da so skupaj. Pa še takrat se ne znalo pogovarjati, se družiti. Gleda vsak svojo TV ali računalnik. Da bi skupaj odšli k maši, pa je zguba časa. Zato je pomembno, da starša gresta skupaj k maši, saj otroci to vidijo. Pridejo trenutki, ko najstniki ne bi šli k maši, takrat je potrebno otrokom znati razložiti pomen vere v življenju. Vera nam daje neskončno upanje na boljše življenje. Človek mora v življenju dorasti do te mere, da mu sveta maša v nedeljo postane potreba, oziroma hrana za dušo, da preživiš skozi teden. Pravi kristjan si takrat, kadar se hočeš znova in znova duhovno izpopolnjevati. Znati se moraš darovati za družino, ji privoščiti najboljše, pa ne v materialnem smislu. Moraš deliti srečo, ko vidiš, da je tvoja družina srečna, šele takrat je tvoja sreča prava. Naj omenim še to, da je moj zgled bil in je še moj dedek, čeprav je že kar nekaj let pokojni. Čutim, da živo deluje iz nebes po meni. Zato sem mu zelo hvaležna za takšno delovanje, saj tako čutim, da sem boljši človek, boljša mama, boljša žena. Iz srca se zahvaljujem Bogu, da lahko verujem in vero živim.
Olga
Hvala za vašo izpoved bolj kot za vprašanje. Pravzaprav je vaš zapis tudi že odgovor na naslovno vprašanje: kako danes živeti vero? Z vašo glavno ugotovitvijo se da strinjati, saj danes vsi pedagogi in psihologi drug čez drugega naglašajo, kako pomemben je zgled staršev in drugih, ki živimo ob otrocih in mlajših. Veliko slišimo o pomenu vzorcev življenja, ki jih otroci kar vpijajo ob starših ter starejših bratih in sestrah pa tudi iz drugega okolja in vedno bolj tudi iz različnih medijev. Vse te pomembne odnose je Bog zajel v četrto Božjo zapoved: spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji. V njej je že pred tisočletji zajeta ista modrost o pomenu odnosa med starši in otroki, ki dejansko vpliva na srečno življenje otrok. Seveda ta zapoved ni samo ‘enosmerna’, torej s strani otrok do staršev, ampak tudi nasprotno. Starši namreč s svojim načinom življenja, s svojimi vzorci obnašanja in ravnanja otrokom pomagajo spoštovati jih ali pa jim to otežujejo. V prvem primeru jim pomagajo graditi srečno prihodnost, v drugem pa jih pri tem ovirajo, ker jih otroci težje spoštujejo. Čeprav smo seveda dolžni spoštovati starše v vsakem primeru, tudi ko so slabotni in grešni.
Vaša ugotovitev, da versko življenje v družinah usiha, je žal v mnogih primerih resnična. Vendar pa je prav, da se tudi zavedamo in vidimo, da ni povsod tako. Četudi bi šlo samo za redke izjeme, je vendar pomembno, da so tudi družine, kot npr. vaša, kjer vero živijo poglobljeno in radostno in so takšne družine prav zato tudi privlačne in velik zgled za svojo okolico. Tudi če na zunaj kdaj doživijo nasprotno. Ali se ni krščanstvo prav tako pričelo širiti? Posamezne majhne skupnosti, a žive in z resnično živeto vero, so postale tako privlačne, da so drugi govorili: »Glejte, kako se ljubijo med seboj!«, kot lahko preberemo v Apostolskih delih. In prav takšno življenje je pričelo pritegovati druge. Ne prepričevanje ali morda siljenje, ampak preprosto vsakdanje in dosledno življenje iz osebne povezanosti s Kristusom. To so uresničevali tisti, ki so resnično doživeli osebno srečanje s Kristusom. Poznamo samo nekatere, kot so: Pavel, Avguštin, Anton, Frančišek, Ignacij Lojolski ... Anton Martin Slomšek, Alojzij Grozde, Mati Terezija, Chiara Luce Badano ... a še veliko več je neznanih. Naše slovensko iskanje oblike nove evangelizacije teži prav za tem: kako pomagati posameznikom, da bodo sredi živih občestev mogli poglobiti osebno vero, ki je osebno srečanje s Kristusom, in nato brate in sestre vabiti in spremljati na poti osebne vere, osebnega srečanja s Kristusom. Nekaj podobnega smo zapisali tudi v krovni dokument pastoralnega načrtovanja v Cerkvi na Slovenskem z naslovom “Pridite in poglejte” v 59 točki. Bog daj, da bi našli tudi poti do uresničevanja tega želenega cilja. Vsak izmed nas je pri tem pomemben in lahko doda svoj nenadomestljivi delež.
Zaustavili ste se tudi pri smiselnosti učenja več kot sto odgovorov na katekizemska vprašanja, ki jih je morala znati vaša birmanka. En vidik je gotovo tisti, ki ste ga poudarili sami. Če gre zgolj za učenje na pamet zaradi ‘opravljenega’ izpita za birmo, potem res ne bo veliko ostalo. Strinjam se, da je veliko bolj pomembna skupnost med mladimi, animatorji, veroučitelji, duhovnikom in še kom, ki je v času priprave na birmo v župniji nastala. Saj je Cerkev najprej v medsebojnih odnosih, kjer se naseli tudi Kristus – kjer sta dva ali trije v njegovem imenu, je on sredi med njimi. Takšne prijateljske vezi jih bodo zadržale v občestvu župnije. Ob tem pa ni nepomembno, da otroci kakšno stvar o svoji veri tudi vedo, preprosto znajo. Tudi to jim bo v življenje še kako prav prišlo. Verjetno bi se strinjali, da je koristno, da se otroci naučijo na pamet poštevanko. Čeprav je to kar težek dril, ko se jo učijo. A kar znajo na pamet, lahko vedno in povsod uporabijo. Seveda se pa strinjam, da je najboljša kombinacija obojega. Se mi pa zdi zelo zanimivo, da se je skupina mladih, ki je pomagala pripravljati Youcat, to je Katekizem Katoliške cerkve prirejen za mlade, odločila in ga sestavila v obliki vprašanj in odgovorov. Torej po zelo stari katekizemski metodi. Kot se v modi marsikdaj po nekaj letih kakšne oblike spet povrnejo, tako kaže, da je tudi na drugih področjih.
Verjamem, da bo vaš razmislek, spoštovana gospa Olga, mnoge obogatil in spodbudil k razmišljanju in morda tudi h kakšnemu novemu koraku v smeri poglobitve osebne vere. Kristus pa tako ali tako že komaj čaka, da se bo mogel s kom v živo srečati in ga osvojiti s svojo ljubeznijo.

M. Turnšek, Pisma. Ognjišče 6 (2013), 52.

Sem redna bralka vaše revije. Večkrat se mi zgodi, da sem v sebi zgubljena, berem pa revijo, ki ima naslov Rad se(te) imam. V njej je veliko poučnih tem in to mi pomaga. Sem zelo ponosna na svojo mamo, ki mi v stiski priskoči na pomoč ter mi pomaga z nasveti. Res sem ji hvaležna za vse. Zadnje čase se mi nekateri sošolci in sošolke za hrbtom posmehujejo. Ali ne razumejo moje bolezni, ali pa si mislijo, da se lahko delajo norca iz vseh? Kaj naj v tem primeru naredim? Ali jim je treba kaj reči nazaj, kaj odgovoriti, ali pa jim obrniti hrbet in iti svojo pot naprej in preslišati vse to? Priznati pa moram – vsak spozna prijatelja v težavah, ko mu je treba stati ob strani.
Obiskujem biblično skupino v našem kraju in to mi zelo pomaga pri branju Svetega pisma. Vsak vernik bi moral v roke vzeti Sveto pismo, a tega pri mladih primanjkuje, saj nekateri ne vzamejo v roke te svete knjige. Sicer sem verna in hodim k maši. Letos sem postala dobrodelna in sem se sama odločila, da bom pomagala otrokom iz socialno ogroženih družin. Marsikdo se sprašuje, kaj je dobrodelnost. Dobrodelnost je to, da pomagamo ljudem v stiski in tistim, ki potrebujejo našo pomoč. Imam pa nekaj vprašanj glede vere: Ali je res, da ko zvečer moliš, govori s teboj Bog? Sprašujem pa tudi, ali je res, da ga zaradi hrupa ljudje ne slišimo? Imam še vprašanja: kako in kaj lahko komu zaupaš stvari, ki te mučijo? Ali je najprej pomembno prijateljstvo in se iz prijateljstva razvije ljubezen?
Alenka
Tvoje pismo v marsičem že samo ponuja nekatere odgovore. Si mlada in spoznavaš, da marsičesa v življenju ne veš in tudi še ne veš, katero pot izbrati v življenju. Pri mladem človeku je to dokaj normalna stvar. Še v poznejših letih se človek mora odločati in je večkrat v stiski, saj ne ve, kako bi se odločil. Si pa sama nakazala, kako iskati rešitve, ko pišeš, da bereš revijo Rad te (se) imam, Ognjišče .... Pomembno je, da mlad človek (in manj mlad) bere dobre knjige, revije in časopise, ob katerih usmerja svoje življenje. Prepričan sem, da boš z branjem našla veliko odgovorov na svoja vprašanja. Ni pa vseeno, kaj beremo in poslušamo in katere internetne strani obiskujemo, saj so med njimi tudi take, ki nam ne bodo pomagale pri duhovni rasti, ampak nas bodo ovirale na poti bližanja k Bogu.
Druga rešitev je obiskovanje svetopisemske skupine v župniji. Kristjan ne išče sam odgovorov in se ne sam bliža Bogu sam, ampak v skupnosti Cerkve. Na žalost imaš prav: danes premalo ljudi bere Knjigo knjig, kakor imenujemo Sveto pismo, in zato ne more živeti po njej. Res je, da nekateri ne marajo odpreti Svetega pisma, ker marsičesa ne razumejo. Toda prav zato imamo biblične skupine, razne knjige o Svetem pismu in danes že Sveta pisma z obširnimi opombami in uvodi, ki nam pomagajo bolje razumeti svetopisemsko sporočilo. Tudi pri Ognjišču smo izdali več knjig o Svetem pismu. Za mlajše bralce je izšla knjiga Preprosto o Svetem pismu, ki res na preprost in svež način predstavlja Knjigo knjig.
Prav tako je dobro, da si se vključila v dobrodelno dejavnost, predvidevam da v Karitas. Včasih kdo reče, da ne more darovati za Karitas, ker pač ni bogat. Pri tem pa pozabljamo, da človeku ne darujemo samo denarja, hrane ali obleke, ampak da mu lahko darujemo tudi svoj čas, svojo prijaznost in naklonjenost. Nedavno sem se pogovarjal z gospo, ki zaradi drugih obveznosti formalno ni vključena v Karitas. V njeni okolici je hudo zbolela neka žena. Njeni najbližji so bili do poznega v službah. Ko je omenjena gospa pripravila kosilo družini in pospravila doma, je skoraj vsak dan šla obiskat bolnico. Bila je pri njej, ji kaj pomagala, če je potrebovala, sicer pa se z njo pogovarjala, skupaj sta kaj zmolili ... Lep primer iznajdljive ljubezni, ki bo vedno našla način, da pomaga drugemu.
Omenjaš posmehovanje sošolcev. To je toliko bolj nerazumljivo, ker govoriš o bolezni. Če se ti posmehujejo zaradi bolezni ali morda neke telesne hibe, je to res zelo nizkotno. Morda bi to poskušali rešiti kar v šoli. Pogovori se z razrednikom, ki naj razred nagovori tako, da bo povedal, da je zelo nizkotno, če se komu posmehujemo zaradi njegove prizadetosti. Gotovo imaš med sošolci tudi kaj prijateljev in te tudi ti nagovori in povej, da te boli, ker se norčujejo iz tvoje bolezni ter da je človeka nevredno, da to počnejo.  Prepričan sem, da je med sošolci precej takih, ki bodo to razumeli.
Glede molitve. Ena najlepših opredelitev molitve je, da je molitev pogovor z Bogom. Da, ko molimo, se pogovarjamo s samim Bogom. Bogu smo tako dragoceni, da nas posluša, da ‘ima čas’ za nas. Tega se pri svojih molitvah moramo zavedati! Ali ni čudovito, da imamo vedno nekoga, ki nas je pripravljen poslušati? Če telefoniramo navadnemu človeku, ga vprašamo, če ga motimo ali pa lahko govori z nami. Kaj šele, če bi se odpravili na obisk h kakšni pomembni osebnosti. Prej bi se morali najaviti, prej uskladiti ‘termin’, če bi nas bil sploh pripravljen sprejeti. Bog pa nam je vedno pripravljen prisluhniti!
Res je tudi, da ljudje zaradi ‘hrupa’ ne slišimo Boga. Kaj to pomeni? Pomeni, da posvečamo drugim stvarem in opravkom v življenju toliko pozornosti, da zanemarimo Boga in njegovo besedo in ga ne ‘slišimo’, ker nam je vse drugo v življenju važnejše in druge skrbi preglasijo Božji glas. Ne vzamemo si (dovolj) časa za molitev, za obisk maše in premišljevanje. Pri takem obnašanju Bog sčasoma pristane na zadnjem mesu, če je sploh še na našem seznamu.
Zaupnih stvari ne zaupamo vsakomur, ampak le dobrim prijateljem, oziroma razumevajočim, duhovno bogatim in treznim ljudem. Ni pametno, da bi vsakomur zaupali, kar nas teži, saj nas ne bi marsikdo razumel. Dobro je, da imamo spovednika ali stalnega duhovnega spremljevalca, s katerim se pogovorimo o svojem življenju, tudi o stiskah in težavah, ki jih nosimo globoko v sebi.
Božo Rustja, Pisma. Ognjišče (2017) 6, str. 46

Ker se srečujem se s pravoslavnimi verniki, me zanima, kakšna je razlika med našo katoliško in pravoslavno veroizpovedjo (vsebino vere). Ali drži, da je vsebina vere popolnoma enaka in da le za teologe obstajajo razlike? Ali je možno, da je spor teologov, ki bi radi razložili Sveto Trojico, katere pa tako in tako ne morejo razložiti, vzrok za razkol in to dvojnost (ali še kaj več) v Cerkvi?
Poleg tega imajo pravoslavni dvojno evharistijo, redno in potem po maši dobijo blagoslovljen kruh tisti, kateri ne smejo sprejeti evharistije. Ali ne bi bilo tudi v naši Cerkvi potrebno urediti kaj takega za tiste, ki zaradi različnih zadržkov ne smejo prejemati obhajila? Zakaj oseba pravoslavne vere ne sme k obhajilu pri maši v katoliški Cerkvi?
Jaro
Prav imate, da gre samo za problem razlage Svete Trojice. Vprašanje izhajanja Svetega Duha iz Očeta ‘in Sina’ (Filioque) je bilo eno izmed nenehnih kontroverz med Grki in Latinci, med vzhodno in zahodno Cerkvijo, dolga stoletja. Tako imenovana nicejsko-carigrajska veroizpoved, ki so jo prvič razglasili leta 381 na carigrajskem koncilu, je vsebovala besede “(verujem) v Svetega Duha, Gospoda, ki oživlja, ki izhaja iz Očeta”. V tej obliki so veroizpoved tako v Rimu kot Carigradu uporabljali več kot petsto let. Vendar so v Španiji vsaj od srede 6. stoletja zaradi krivoverskega arijanstva, ki je zanikalo enakost Očeta in Sina (prve in druge Božje osebe), dodajali ‘in Sina’. Ta izraz je z drugimi navadami prišel tudi v Galijo. Vendar je vzhodna Cerkev imela obrazec veroizpovedi iz leta 381 za nedotakljiv in jo je motilo spreminjanje ponekod na Zahodu, kar je sicer papež dovolil, čeprav v samem Rimu tega niso dodajali. Do večjega spora pa je prišlo, ker je Karel Velik (+ 814), ki se je prepiral z vzhodno cesarico Ireno, naročil svojim teologom, naj Grkom očitajo zmote, kjerkoli le morejo. Karel Veliki je prosil papeža Leona III. naj ukaže, da izraz ‘in Sina’ sprejmejo v ‘rimsko’ veroizpoved, kar je pa papež odklonil. V Rimu so izraz ‘in Sina’ prevzeli šele v 11. stoletju. Vzhodni kristjani pa tega dodatka nikoli niso sprejeli in so ga imeli za krivoverskega.

Seveda pa tega zapletenega in strokovno teološkega spora ni mogoče tukaj podrobno razlagati, saj gre za teološke razlike, ki vključujejo tudi določeno filozofijo.
V pismu sprašujete: »Zakaj oseba pravoslavne vere ne sme k obhajilu pri maši v katoliški Cerkvi?« Z veseljem vam lahko povem, da je katoliška Cerkev že na 2. vatikanskem cerkvenem zboru v Odloku o ekumenizmu poudarila, da imajo pravoslavne Cerkve resnične zakramente, in sicer zaradi apostolskega nasledstva zlasti duhovništvo in evharistijo, po katerih so najtesneje povezani z nami. »Zato je neka skupnost pri svetih obredih v primernih okoliščinah in z odobritvijo cerkvene oblasti ne le možna, ampak celo priporočljiva« (E 15). V luči koncilskega odloka o ekumenizmu je Papeški svet za pospeševanje edinosti kristjanov leta 1993 izdal Ekumenski pravilnik (EP), potrdil ga je takratni papež Janez Pavel II., ki konkretno osvetljuje in tudi odgovarja na vaše vprašanje za katoliške kristjane glede prejemanja obhajila v pravoslavni Cerkvi. »Kadar terja potreba ali svetuje resnična duhovna korist in če je odstranjena nevarnost zmote ali ravnodušnost, sme katoličan, ki mu je fizično ali moralno nemogoče priti do katoliškega nositelja cerkvene službe, prejeti zakramente sprave, evharistije in bolniškega maziljenja od nositelja cerkvene službe vzhodne Cerkve« (EP 123). Ekumenski pravilnik tudi dovoljuje, da sme katoličan “prositi za te zakramente samo nositelja cerkvene službe Cerkve, ki ima veljavne zakramente, ali pa nositelja cerkvene službe, ki se mu po katoliškem nauku o duhovniškem posvečenju priznava veljavno posvečenje” (EP 132).
Gornje sem navedel, da bo odgovor celovitejši, čeprav se vaše vprašanje nanaša na odnos katoliške Cerkve glede prejemanja obhajila pravoslavnega kristjana pri katoliškem evharističnem bogoslužju. Normalno je, da pristopajo k obhajilu pri katoliški maši katoliški kristjani in pri pravoslavni evharistiji pravoslavni kristjani, čeprav izjemoma in pod določenimi pogoji in v določenih okoliščinah more zastopnik katoliške Cerkve tudi “kristjanom drugih Cerkva in cerkvenih skupnosti dovoliti ali celo priporočiti pristop k tem zakramentom” (sprava, evharistija in bolniško maziljenje) (EP 129), kar velja posebno v smrtni nevarnosti. »Pogoji, pod katerimi more katoliški nositelj cerkvene službe podeliti zakramente evharistije, pokore in bolniškega maziljenja (nekatoliški) krščeni osebi … so naslednji: da ta oseba ne more priti do nositelja cerkvene službe Cerkve ali cerkvene skupnosti, ki bi ji podelil želeni zakrament: da za zakrament sama od sebe prosi, da glede tega zakramenta izpoveduje katoliško vero in je pravilno pripravljena« (EP 131).
Povedati moram, da imajo predvsem nekatere vzhodne (pravoslavne) Cerkve glede prejemanja obhajila v katoliški in drugih Cerkvah in cerkvenih skupnostih zaradi svojega lastnega pojmovanja Cerkve strožjo disciplino, kot katoliška Cerkev, kar moramo seveda katoličani upoštevati in spoštovati.
Blagoslovljeni kruh, o katerem govorite, lahko po pravoslavnem evharističnem bogoslužju prejmejo vsi navzoči kristjani; tudi sam sem bil pred leti navzoč, ko je patriarh srbske pravoslavne Cerkve na praznik sv. Sava blagoslovil ‘svetosavski kolač’, ki so ga ponudili vsem navzočim. Vaš predlog je zanimiv za razmislek.
Spoštovani Jaro, kakor vidite, smo si s pravoslavnimi kristjani zelo blizu in upamo, da bomo prej ali slej ne samo lahko drug pri drugem evharističnem bogoslužju prejemali obhajilo, ampak da bodo lahko tudi pravoslavni in katoliški duhovniki, vsaj izjemno, skupaj obhajali evharistijo. To si je zelo želel že pravoslavni carigrajski ekumenski patriarh Atenagora († 1972), ki se je prvič sestal s papežem Pavlom VI. († 1978) leta 1964 v Jeruzalemu in s katerim sta leto pozneje, leta 1965, preklicala medsebojno izobčenje obeh Cerkva iz leta 1054. V zadnjih petdesetih letih je bilo narejenih veliko ekumenskih korakov med katoliško in pravoslavnimi Cerkvami in tudi sedanji papež Frančišek in carigrajski patriarh Bartolomej pogumno nadaljujeta ekumensko hojo.
ŠKAFAR, Vinko. (Pisma), Ognjišče (2017) 1, str. 47

Ob blagoslovu župnijske kapele v enem od poletnih mesecev, so se me dotaknile besede, “razmišljajmo bolj po Božje in ne toliko po človeško”, katere nam je v srce položil jezuitski pater, ki velja za izredno globoko mislečega človeka.
Človeškega razmišljanja se poslužujemo prav vsi, tako tudi funkcioniramo v življenju, navsezadnje smo tako in tako samo ljudje. Če začnemo razmišljati po Božje, pa postane naše razmišljanje vse bolj obširno, kar je v popolnem nasprotju s človeškim razmišljanjem, ki je naravnano zelo na ozko. Pri človeškem razmišljanju razumem, da gre zgolj za uresničevanje lastnih želja, doseganje ciljev, skrb za rutinske in življenjske potrebe, predvsem na materialni ravni. Včasih me kar žalosti, da ljudje tako ozko razmišljajo ter svoje življenje vse bolj želijo osmisliti z bogatenjem materialne ravni. Življenjsko spoznanje, da smisel življenja ni le v materialnem smislu, temveč v predajanju Božji volji in v Božjem razmišljanju, ni dano doumeti vsakemu človeku. Božje razmišljanje nam daje neskončno širino. Daje nam moč.
Pa se res poslužujemo Božjega razmišljanja tudi takrat, ko nam je hudo, ko se v naša življenja prikradejo razne preizkušnje? Prav v težkih preizkušnjah, ki nam jih pošilja Bog, pogosto klonemo in ne razmišljamo po Božje. Takrat se pokaže naše ozko človeško razmišljanje, še huje, Boga krivimo za nastale težave. Veliko lažje nam je po Božje razmišljati, ko nam je lepo, ko smo veseli, ko nam vse teče gladko. Spoznanje, da ni vedno enostavno razmišljati po Božje, je pa pomembno, da si osebno prizadevamo v to smer razmišljanja. Pri tem si neizmerno veliko lahko pomagamo z osebno molitvijo, s skupno molitvijo z zakoncem, z branjem hvalnic/večernic, z rednim udeleževanjem pri svetih mašah, z izpraševanjem vesti ...
Vrhunec dosedanjega mojega razmišljanja po Božje, pa je spoznanje, da vse težave in probleme rešujmo z Božjo voljo. Čeprav nam je včasih tako zelo hudo, da smo popolnoma na tleh, je najbolje vse prepustiti delovanju Božje volje. Če to ni Božje razmišljanje?
Gabrijela

Ker v pismu ni direktnega vprašanja, ampak bolj razmišljanje na temo ‘Božjega’ in “človeškega” razmišljanja, še malo skupaj nadaljujmo to razmišljanje. Vedno je pomembno poznati celoten kontekst nekega pojma, ki ga kdo uporabi, saj so pojmi velikokrat dvoumni ali pa lahko imajo še več pomenov. Z omenjenima pojmoma je gotovo tako. ’Človeško’ razmišljanje lahko pomeni zgolj to, da razmišlja človek. In človek ne more razmišljati drugače kot človeško; torej človek ne more dobesedno razmišljati po ‘božje’, ker ni Bog. Ko poskušamo poglobiti dojemanje človekove sposobnosti razmišljanja, nam svetopisemsko razodetje in nato teološka razglabljanja razkrijejo, da je Bog človeka ustvaril kot umno, misleče bitje, ki je sposobno razmišljanja že po naravi; a takoj po stvarjenju je Bog človeka postavil v ‘rajsko stanje’ dodatne milosti, ki je vse njegove sposobnosti še oplemenitilo. Zato je bilo njegovo razmišljanje v raju še posebej prodorno in razsvetljeno. A to milostno sposobnost razsvetljenega razuma je z drugimi darovi z grehom izgubil, kar pomeni izgon iz raja. Še več, iz besedil lahko zaznamo, da ni samo izgubil ‘dodatnih’ rajskih darov, ampak da so se poslabšale tudi naravne sposobnosti, ki jih je prejel po stvarjenju. Tako govorimo od padca v greh naprej o zatemnjenem razumu in o oslabljeni volji, ki je nagnjena k slabemu. Tako smo spoznali že dve vrsti ‘človeškega’ razmišljanja: rajsko in po padcu v greh. In tega slednjega smo po deležnosti na izvirnem grehu in njegovih posledicah deležni vsi. A je Bog obljubil pomoč pri premagovanju teh posledic že na samem začetku (1 Mz 3,15), kar se je z učlovečenjem Božjega Sina in njegovim učenjem ter odrešenjskim delom na enkraten način uresničilo. Prav preko Jezusovega Duha, lahko človek ponovno svoje razmišljanje in spoznavanje usmeri v prvotno smer, seveda spet s pomočjo milostnega Božjega daru. In kadar nam uspe razmišljati v okviru evangeljskega oznanila in Jezusovega vzgleda življenja ter v skladu z naukom Cerkve, ki razkriva evangeljske vidike v novih situacijah, ki jih v Jezusovem času še ni bilo, lahko rečemo, da človek razmišlja ‘po božje’. Kar pomeni, da bi podobno razmišljal tudi Jezus, ki je v svoji človeški naravi razmišljal po človeško; ker pa se je učlovečila druga Božja oseba, je bilo to njegovo človeško mišljenje tudi ‘Božje na človeški način’. In verjetno je tudi to eden izmed razlogov Božjega učlovečenja, da je tako ‘Božje’ prišlo do človeka na človeški način in postalo tako človeku dosegljivo. Zato je mogel Pavel zapisati, da v Kristusu “telesno biva vsa polnost božanstva” (Kol 2,9). Ker pa so posledice greha še naprej dejavne, tak način razmišljanja ni enostaven in se je potrebno zanj nenehno očiščevati s pomočjo branja in premišljevanja Božje besede, z molitvijo, z obhajanjem zakramentov in prebiranjem verskih besedil, ki razlagajo izkušnjo in nauk Cerkve. Zlasti primeri svetniških življenj nam lahko pri tem veliko pomagajo. Sicer lahko ponovno drsimo v ‘posvetno’ razmišljanje, ki ga največkrat razumemo kot nasprotnega prej omenjenemu, in je egoistično usmerjeno. Zato Pavel spodbuja Rimljane in seveda nas: »Ker je torej Bog tako usmiljen, vas rotim, bratje: Darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje. In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte in prenavljajte duha, da boste razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno,« (12,1-2).
Glede težkih trenutkov v življenju pa poznamo različne reakcije. Nekateri v njih res še bolj zdrknejo v razmišljanje, ki se oddaljuje od evangeljskega ali Kristusovega, ki je prav zato vzel nase najhujše človeško trpljenje, da bi nam v njem dal zgled pravilnega mišljenja in ravnanja. Nekaterim pa prav situacije trpljenja odprejo um in srce za skrivnosti Božje bližine, ki se je oklenejo.
Glede ravnanja po ‘Božji volji’ pa bi opozoril samo na nevarnost, da si jo lahko tudi preveč po ‘človeško’ predstavljamo in v imenu ‘Božje volje’ uresničujemo svojo voljo ali voljo kakšne skupine. Ker se je v zgodovini že dogajalo, in se še, da je kdo v imenu ‘Božje volje’ celo ubijal ali teptal človekovo dostojanstvo drugim ali sebi, nam je razumljivo, da ni vedno vse, kar posamezniki imenujejo ‘Božja volja’, res nekaj, kar je v skladu s krščanskim razodetjem. Da bi to preprečili, je potrebno vedno razločevanje duhov, v katero je vključeno tudi občestvo Cerkve, ki zagotavlja skladnost odločitve s svetopisemskim razodetjem in celotno tradicijo Cerkve.

TURNŠEK, Marjan (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 6, str 39-40.

Danes je zelo moderno vse, kar prihaja z Vzhoda (verstva, verske prakse, reinkarnacija, joga, borilne veščine …). Veliko slišimo tudi o pozitivni energiji, mineralih, kristalih in zunajzemeljskih bitjih. Poleg tega so zelo moderni tudi astrologija, spiritizem, vegetarijanstvo, fanatična zagretost za ekologijo, razni kulti. Sprašujem se, ali ni to zelo nevarno za naše krščanstvo? Vem namreč, da ima vse našteto lahko tudi pozitiven vpliv na naše življenje, pomešan in pripravljen z verskimi recepti pa je verjetno ta zvarek škodljiv. Mislim, da nekaj podobnega trdi new age. Morda se motim, toda zdi se mi, da je največja nevarnost tega gibanja prav verski sinkretizem – mešanica ver, ki se zapakira v neko na zunaj prijetno podobo (ekološko, joga, vegetarijanstvo, zdravilstvo …) Toda poglejte: po tej logiki bi veljalo, da so vse vere enake. Če so vse vere enake, ali so res vse resnice enake? Torej lahko ni tudi nobene resnice?
Danes veliko govorijo o new ageu, vendar pa nikjer ne najdem dovolj tehtne zavrnitve tega pojava, glede katerega sem prepričan, da je največje zlo današnjega časa. Vem, da ste pri Ognjišču pred letom 2000 izdali tudi knjigo New age in krščanstvo, vendar pa se je ta pojav v zadnjem desetletju še zaostril in med nami je vedno več ‘volkov v ovčjih oblačilih’ (»Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi« – Mt 7,15). Polna usta imajo miru, medsebojnega sodelovanja, solidarnosti, pozitivne energije … in tako zavajajo predvsem mlade, ki niti ne slutijo, kdaj jim padejo v kremplje. Zdi se mi, da je prav new age, hrepenenje po modernosti za vsako ceno, glavni razlog za širjenje praznoverja in magije. Mladi se danes hitro navdušijo za razne predmete, ki jim prinašajo srečo, za kristale, ki imajo čudežno moč in morejo vplivati na njihovo življenje, to naj bi jim rešilo življenjske probleme, v resnici pa je to ezoterična past. Prav tako new age zelo poudarja pomoč angelov, posladkanih bitij, ki naj bi vplivala na človekovo življenje, zato so tudi angeli v zadnjem času zelo popularni … Mislim, da o angelih naša vera uči drugače – morda lahko o tem kaj napišete.
Kaj mislite o problemu new agea? Meni se zdi zelo pereč. Ali bi mi lahko kaj napisali in me vsaj nekoliko pomirili?
Albin
Človek je po naravi religiozno bitje, kar pomeni, da po svojem bistvu hrepeni po Bogu in se tako dolgo njegovo srce ne umiri, dokler ne počiva v Gospodu, tj. dokler se osebno ne sreča z Bogom, pravi veliki mislec sv. Avguštin. Pravoslavni teolog Aleksander Schmemann človeka definira najprej kot ‘homo adoransa’, kot bitje, ki je po svoji naravi častilec, molivec in duhovnik in ne samo ‘homo faber’, ‘homo economicus’, ‘homo turisticus’ itd (človek, ki dela, ki je gospodar, ki potuje …). Iz tega lahko sklepamo, da na svetu ni človeka, ki se ne bi nikoli vpraševal o bivanju Boga in ga, ali pa njegovo nadomestilo, na neki način častil. Človek se je zato od pradavnine zatekal k božanstvom, o čemer se lahko poučimo v različnih znanstvenih knjigah o verstvih.
Ob naravnih verstvih, ki so sad človekovega iskanja in odkrivanja smisla življenja in Boga, pa poznamo tudi razodeto verstvo, kjer ne gre toliko za človekov napor, temveč za božji ljubeči sestop k človeku, ki je ustvarjen po božji podobi in sličnosti. Bog se je pred nekaj manj kot štiri tisoč leti razodel Abrahamu, ki ga imamo za praočeta judov in kristjanov. Judovskemu ljudstvu, s katerim je Bog sklenil zavezo, je bil zaradi človeške grešnosti obljubljeni odrešenik. Pred dva tisoč leti se je Bog v najprimernejšem zgodovinskem trenutku človeške zgodovine učlovečil v Jezusu Kristusu, ki nam je razodel Boga kot ljubezen, odpuščanje, sočutje in dobroto. Od takrat lahko govorimo o dveh zgodovinah, o zgodovini, ki jo opisujejo zgodovinske knjige (vojne, ekonomija, znanost, politika itd.), in o zgodovini odrešenja, ki pomeni Božji milostni poseg v človeška srca, ki je po Kristusu namenjen vsem ljudem in vsemu človeštvu. Kristusa kot Božjega Sina danes sprejema skoraj dve milijardi kristjanov različnih krščanskih Cerkva in cerkvenih skupnosti.
Po mojem globokem prepričanju krščanstvo ne samo da najbolj celovito odgovarja na človekova temeljna vprašanja: od kod prihajam, čemu živim in kam sem namenjen, temveč mu po Kristusu pomaga, da lahko na vsa tri vprašanja v luči razodetja odgovarja tistim, ki ga sprašujejo o razlogih njegove vere. Zato odgovarjam, da niso vsa verstva enaka.
In kako je z new ageom? New age izraža razočaranje današnjega človeka nad včerajšnjim optimizmom zaradi precenjevanja znanstvenega napredka, potrošništva, itd., kar človeka ni osrečilo in pomeni vračanje k arhaičnosti, astrologiji, okultizmu, ezoteriki, ideološkemu vegetarijanstvu, parapsihologiji in nekaterim prvinam vzhodne duhovnosti. New age kljub temu, da v globini pomeni človekov krik po Bogu, človeka za dalj časa ne more osrečiti, ker si ustvarja božanstvo po svoji človeški podobi s pomočjo številnih astroloških, okultističnih, ezoteričnih, parapsiholoških in drugih prvin. Srečen je lahko samo tisti, ki se odloči za ljubezen z veliko in malo začetnico, za ljubezen do Boga in bližnjega. New age je namreč ves prežet z narcizmom: saj sem pogosto pomemben samo jaz: ‘jaz se iščem’, “jaz se ukvarjam z jogo”, “jaz se samouresničujem”, “jaz iščem srečo za sebe”, “jaz se z določenimi tehnikami samoodrešujem”, če ne uspem, pa se tolažim še z reinkarnacijo. Novodobsko (new age) strastno iskanje ‘instant’ sreče je dejansko prevara: saj čim bolj tečem, da bi srečo ujel, tem bolj mi se sreča izmika. Tistemu, ki drugega zastonjsko in brezpogojno ljubi, in tistemu, ki je pošten, pravičen, sočuten in solidaren, pa je sreča podarjena. New age sicer pomeni v jedru iskanje Boga, toda na nepravi in samoodrešenjski način, ki prej ali slej prinese razočaranje. To vedo povedati tisti, ki so se po negativni izkušnji v new ageu radostni vrnili v krščanstvo ali so se z njim prvič srečali.
Krščanstvo je optimistično verstvo, saj je božji Sin tako ljubil svet, da je za nas daroval svoje življenje na križu. Oče pa je bil tako vesel Sinove zastonjske in brezpogojne ljubezni do človeštva, da ga je na velikonočno jutro obudil od mrtvih, in s tem nakazal tudi našo prihodnost. Vstali Kristus pa, kot je rad poudarjal Roger Schutz, ustanovitelj taizéjske skupnosti, dobrohotno in ljubeče spremlja vsakega človeka, najsi se tega zaveda ali ne, na njegovi življenjski poti. Velikonočni optimizem, ki je sad Jezusove ljubeče kalvarijske daritve na križu, je odsoten tako v new ageu kot v drugih verstvih in prav v tem se krščanstvo razlikuje od drugih verstev in od new agea.

ŠKAFAR, Vinko. (pisma) Ognjišče (2013) 4, str. 54

Imam vprašanje v zvezi z avtoritativnim načinom vzgoje. Vzgojena sem namreč v krščanski družini s precej strogimi omejitvami. Vse svoje otroštvo sem mirno prenašala ta avtoritativni način vzgoje in starše ubogala brez pritoževanja in slabe volje. Na neki način sem jih tudi skušala razumeti, da oni že vejo, zakaj postavljajo take omejitve in da je verjetno že tako prav. Sedaj, ko pa sem polnoletna, se mi nikakor ne zdi prav, da me starši še vedno tako močno nadzorujejo in omejujejo, saj vsak potrebuje tudi nekaj svobode. Tako sem končno hotela izraziti nekoliko svoje lastne volje, vendar takoj končala s prepirom in ostro prekinitvijo, da je tako prav in konec, čeprav sem kar nekaj časa vztrajala z različnimi argumenti. Pri tem prepiru pa je šlo konkretno za to, da bi šla z mojo prijateljico, ki jo dobro poznata in jima je pri srcu, v soboto zvečer ven, vendar sta me zavrnila, da zvečer (od osmih naprej) nimam zunaj kaj početi in da imam za to cel dan časa, zvečer pa bom doma. Zanima me, kaj vi mislite, ali moji starši ravnajo prav? Se vam ne zdi, da so omejitve prestroge? Kdaj pa bom lahko odšla malo ven, če ne zdaj? Ne zdi se mi prav tudi to, da sta mojemu starejšemu bratu dovolila veliko več kot meni, da se je lahko normalno srečal s prijatelji tudi v poznih večernih urah. Zdi se mi, kakor da me hočeta dobro zavarovati pred vsem in obdržati doma, glede na to, da sem ostala doma še edina od odraslih otrok. Vnaprej se vam zahvaljujem za morebitni odgovor.
Elka

Povsem se strinjam z vami, da vsak potrebuje določeno mero svobode za radostno in vsestransko zadovoljno, odraščajoče življenje. Z določeno mero svobode starši otroku izražajo tudi to, da mu zaupajo (seveda glede na starost). Sam dojemam vzgojo kot pripravo otroka na življenje. Kar pomeni vzgojiti otroka za samostojnost in odgovornost. Pri tem igrata pomembno vlogo prav zaupanje in svoboda, ki ju starši dajejo otroku. Zaupanje in svoboda bi morala rasti v tesni zvezi s starostjo. Kot pravite sami, ste bili deležni precej stroge vzgoje, tj. avtoritativne – "ker sem jaz tako rekel/la". Pohvalno je, da ste tovrstno vzgojo prenašali in sprejemali brez slabe volje in pritoževanja. Gotovo so vam starši in vam še želijo vse najboljše. Verjetno pa ste tako hitro odrastli, da starši niso niti 'opazili', da niste več majhna punčka, ki jo je potrebno vsega in pred vsem obvarovati z omejitvami in brezkompromisno prepovedjo.

Težko bi odgovoril, če Vaši starši ravnajo prav ali narobe, ker ne vem, koliko ste dejansko stari in kakšne so okoliščine. Predvidevam, da imate osemnajst let, glede na to, da ste zapisali da ste sedaj polnoletni. Mislim pa, da to ni niti tako pomembno, ali imajo prav ali ne, ker z odgovorom na to vprašanje ne bi rešili prav nič. Kolikor razumem vaši starši nimajo nobenih trdnih argumentov, da vam ne bi zaupali. V primeru težav v šoli, vedenjskih težav..., je povsem razumljivo, če starši svojemu otroku ne zaupajo povsem in so v dvomih glede njegovega zavedanja osebne odgovornosti. Glede na vaše pismo sklepam, da ste bili neproblematičen in vzoren otrok, ki je spoštoval svoje starše in jih še vedno. In prav je tako. Vendar bi med starši in hčerko vaše starosti nujno moral potekati določen konstruktiven dialog in skupno iskanje rešitev. Brez pogovora in bližine starši zelo težko ohranjajo pristen notranji stik z otrokom, zato je ta dialog izredno pomemben. Otrok se seveda odgovornosti ne more naučiti, če mu je starši v primerni meri na dajo v njegove roke. Nevarnost avtoritativne ali permisivne vzgoje bi lahko ponazorili z mokrim milom v roki: če je dlan preveč razprta milo spolzi iz dlani, če pa ga poskušamo preveč stisniti, pa prav tako pade na tla.

 

Ključno vprašanje, ki se tukaj pojavlja, je: kaj lahko naredite, da se stvari spremenijo in da vam starši začnejo zaupati? Predlagam, da najdete neki primeren trenutek (ali med prazniki ali morda v nedeljo po kosilu ...), ko ocenite, da bodo vaši starši najbolj odprti za tovrsten osebni pogovor. Na kratko jima pojasnite, da si želite resnega pogovora z njima. Glede na zapisano predvidevam, da načeloma nista pretirano dialoško razpoložena. Pomeni, da morate biti še posebej pozorni na dve stvari: nikakor ju ne smete obsojati in drugič, govorite le o tem, kaj čutite in doživljajte ob tem, ko vam ne zaupata. Preprosto in sproščeno povejte, da imate občutek da vas želita preveč zavarovati in zaščititi, da bi si želeli več svobode in zaupanja... Da menite, da ste vredni zaupanja in čutite odgovornost, ki s tem prihaja. Povejte morda tudi to, da pogrešate odkrit in dialoški pogovor z njima. Mogoče ju lahko spomnite (ampak ne očitujoče) na svojo starost in da niste več majhna punčka, ki bi potrebovala 100 % nadzor. Če boste imeli občutek, da je pametno in primerno, ju lahko vprašate tudi, zakaj vam ne zaupata, kje je vzrok nezaupanja. Povejte jima tudi to, da čutite spoštovanje do njiju in da se zavedate vsega dobrega, kar sta storila za vas in kar še želita storiti. Na koncu se poskusite dogovoriti za neki kompromis, da npr. greste s prijateljico v soboto v kino in da boste do desete ali enajste ure že doma ... Podobno, kot je lisica malega princa učila udomačitve: »Zelo potrpežljiv je treba biti,« je odgovorila lisica. »Skraja boš sedel v travi bolj stran od mene – takole. Zdaj pa zdaj te bom od strani pogledala, ti pa se ne smeš oglasiti. Besede so izvir nesporazumov. Toda vsak dan boš lahko prisedel bliže ...«

Glede na vaše zrelo razmišljanje sem prepričan, da vam bo v starših uspelo vzbuditi zaupanje in zavedanje, da niste več majhna punčka ampak dekle, ki je že skorajda odraslo in se zaveda svoje odgovornosti.
Pogumno in veselo naprej!

doc. dr. Sebastjan Kristovič