Kot mnogo drugih ljudi v sodobnem svetu imam težave z depresijo in socialno fobijo. Med celo paleto vrst pomoči pa pogrešam eno. Imamo morda kakšnega priprošnjika, svetnika ali blaženega, ki bi bil zavetnik depresivnih? Obstaja morda človek, ki mu je uspelo v ljubezni z Bogom premagati depresijo in postati svetnik? Občutek imam namreč,da se to bolezen kaj hitro lahko enači z grehom malodušja, obupovanja, utapljanja v žalosti. Zdi se, da se svetost in depresija izključujeta, saj gre vendar za veselo novico vstajenja. Slišala sem že tudi duhovnika govoriti, da kdor je v sebi žalosten, še ni srečal Boga. Res je, da mi ravno spoved in maziljenje najbolj pomagata v tem boju, ampak pogosto čutim, da je depresija nekaj, česar se ne da premagati z odločitvijo, voljo, ampak je nekaj, kar človeka popolnoma ohromi. Zase lahko rečem, da sem že kar nekajkrat izkusila, kako zelo je Bog navzoč tudi v depresivnem srcu, a eden od simptomov je tudi nezmožnost veselja. Najbolj boli ravno to, da veš, kaj vse Bog dela zate, kako te ima rad, pa se tega ne zmoreš razveseliti. Spomnim se, kako hudo je bilo, ko se nisem več mogla najti v občudovanju Boga v naravi, ki me je vedno dvigovalo. Med kristjani nekako velja, da kdor je srečal živega Boga, ne more več ostati žalosten. Depra pa je mnogo hujša. Poznam mnogo zelo vernih ljudi, tudi posvečenih, ki trpijo za depresijo. O tem pa se še vedno ne govori. "Bom molil zate," žal ni dovolj. Koliko stisk odmeva v tišini samostanskih hodnikov! Prav nihče ni imun pred tem rakom sodobne družbe in morda je čas, da se nehamo sprenevedati, da je to šibkost. Zelo zgovoren je odgovor psihiatra, ki sem mu rekla,da sem verna in mi to ne pomaga: »Ah, niste edini. Pri meni je pol ljubljanske nadškofije.« Vem, da je Bog zmožen v sekundi ozdraviti vsakršno psihično težavo, a včasih nam daje daljšo pot, ker želi doseči še kaj drugega. Kdo je torej lahko moj sveti sopotnik, ki me bo držal pod roko, kadar se opotekam po tej trnjevi poti?

Božena

 Na praznik vseh svetnikov, 1. novembra, se Cerkev v mašnem hvalospevu Bogu zahvaljuje: »Danes v duhu gledamo tvoje sveto mesto, nebeški Jeruzalem, ki je naša domovina. Tam te obdajajo množice naših bratov in sester, ki te na vse veke skupno slavijo.« Njim naj bi se ob koncu zemeljskega potovanja pridružili tudi mi. Papež sv. Janez Pavel II. je ob razglasitvi škofa Antona Martina Slomška za blaženega v Mariboru, 19. septembra 1999 dejal: »Na drugem vatikanskem koncilu je Cerkev jasno povedala, da so vsi kristjani, naj bodo katerega koli stanu ali položaja, poklicani k polnosti krščanskega življenja in popolni ljubezni. Kristjani so poklicani, da z lastnim življenjem postanejo luč za druge na poteh sveta.« Danes je v vsakdanji govorici vsebina pojma 'svetnik' omejen zgolj na tiste, ki jih v Cerkvi javno častimo. Toda svetniki so med nami tudi danes, so naši sodobniki. »Kakor v preteklosti, tako se mora tudi danes svetost živo in radostno uresničevati v življenju,« je dejal papež v Mariboru. »Mnoge slovenske matere in mnogi slovenski očetje so si zaslužili, da so posebej omenjeni v narodni zgodovini, saj so dali pomemben zgled krščanske doslednosti. Svetost je tista prava sila, ki je sposobna spremeniti svet.«

Naj že na začetku povem, da imate za svojo bolezen priprošnjika v nebesih. Celo več jih je. Velikokrat se omenja sv. Dimpna (goduje 30. maja). Pri nas je povsem neznana svetnica, a na spletu boste našli tudi nekaj molitev k njej. Molitve so v angleščini. Drugi zavetniki so še: Benedikt Labre, 16. aprila; Marjeta Kortonska, 22. februarja; Amator (škof v Auxerru), 1. maj. Prav tako je zavetnik nadangel Rafael, 29. septembra, saj v litanijah svetih angelov molimo k sv. Rafaelu: Pomočnik v velikih stiskah, Angel bolečine in ozdravljenja, Zaščitnik zdravnikov in potujočih ... Sami se boste odločili, kateremu svetniku se boste priporočali.

Prizadene vas, ko nekateri duševno bolezen ali depresijo enačijo z grehom malodušja. Res je, ni prav, če to enačimo. Eno je greh, za katerega se sami odločimo, drugo je bolezen, ki si je ne želimo. In tudi duševne bolezni so bolezni, ne pa greh. Prebral sem, da je med duševnimi boleznimi najpogostejša depresija, torej se z njo sooča veliko ljudi. To tudi vi v pismu potrjujete.

Duševno bolezen lahko primerjamo telesni bolezni. Vsak bolnik si želi ozdraviti. V ta namen tudi moli, a niso vsi uslišani, kakor bi želeli. Nekaterim se zdravje povrne, drugim pa ne. Podobno je tudi z duševno boleznijo. Bolnik lahko moli k Bogu in je uslišan, lahko pa ni. Težava je v tem, da so pri depresiji znaki bolezni enaki malodušju. A pri bolniku je vzrok za malodušje bolezen, ki pa ni greh. Zaradi enakih znakov nikakor ne gre enačiti duševne bolezni, konkretno depresije, z grehom. V greh ljudje privolimo, bolezen pa nas doleti. Vsak občutek krivde, ki bi ga imeli zaradi malodušja, porojenega iz depresije, je zato odveč.

Kakor je res, da vsi bolniki, ki molijo, niso uslišani, kakor bi sami hoteli, ostaja pa tudi dejstvo, da vsem bolnikom stoji ob strani Bog, ki jim pomaga nositi križ bolezni, ki gotovo ni lahek. Najbrž poznamo zgodbo bolnika, ki je poromal v Lurd s prošnjo, da bi ozdravel. Žal se je vrnil domov bolan kakor prej in ljudje so menili, da je pač poromal zastonj, ker ni bil uslišan. On pa jim je zagotavljal, da res ni ozdravel, je pa v Lurdu dobil moč, da zmore prenašati bolezen. Naj bo to tudi za vas spodbuda, da vam Kristus, ki je sam trpel, stoji ob strani v vašem trpljenju. Priporočajte se mu in "vso svojo skrb preložite nanj" (1 Pt 5,7), ki je dober in usmiljen. Zaupajte v njegovo pomoč pri prenašanju križa. Sami to tudi priznavate, saj pravite, da vam zelo pomagata bolniško maziljenje in spoved.

Prav v času, ko sem pisal odgovor na vaše pismo, sem na enem od katoliških spletnih portalov našel nekaj misli depresivne bolnice. Med drugim je napisala, da je trditev, da pravi verniki ne trpijo za to boleznijo, navadna laž. Pravi, da nam Kristus ni obljubil življenja brez bolečin, bolezni in težav, toda obljubil nam je Tolažnika. Nato nadaljuje: »Ko se spomnim svojih najtežjih trenutkov, ko sem se bojevala z depresijo, sem zagledala ob sebi Jezusa. Spomnim se, kako sem neke noči jokala. Tisti občutek, kakor da si povsem sam. V tistem trenutku pa me je preplavila božja navzočnost – takrat ko sem jo najbolj potrebovala. Depresija nima nobene zveze s pomanjkanjem vere. Zame je bila katalizator za še globljo vero. Kati bili so dnevi, tisti najtežji trenutki, ko je bila vera edino, kar sem imela.«

Na začetku sem že omenil, kdo so lahko vaši 'sopotniki na trnjevi poti'. Bi pa tu dodal še eno svetnico – blaženo Mater Terezijo iz Kalkute. Ta velika dobrotnica človeštva je namreč dolga leta preživela v 'notranji temi'. Iz njenih pisem vidimo, kako je bila preizkušana, ko jo je navdajal občutek, da je Bog daleč od nje. Šla je skozi 'temno noč' božje odsotnosti. Res je, da ni šlo za duševno bolezen, ampak pojav, ki je pri svetnikih dokaj znan, da morajo skozi temno noč odsotnosti Boga. A je vztrajala! Podobno so doživljali tudi nekateri drugi svetniki. In sedaj se lahko vprašamo, če je ona v življenju tako vztrajala na poti za Bogom in celo druge vodila k njemu, kako ne bi stala ob strani tudi vam, če se ji boste priporočali? Še več. V času svojega zemeljskega življenja je imela svoje srce vedno odprto za kakršnokoli stisko ljudi. Zakaj bi sedaj, ko je pri Bogu, bila gluha za vašo stisko in stiske drugih ljudi. Torej se lahko tudi njej priporočate, da vam pomaga nositi križ vaše bolezni. Ko sem že napisal te vrstice, sem srečal dve misijonarki ljubezni, sestri iz reda, ki ga je ustanovila Mati Terezija. Povedali sta mi, da imajo pričevanje neke gospe, ki se je v depresiji v molitvi zatekla k blaženi Tereziji iz Kalkute in stanje se ji je precej izboljšalo!

Božo Rustja

Zelo rad prebiram Ognjišče. Prav od začetka, že od prve številke. Takrat je bila sestra na praksi v Postojni in je tako za veliko noč prinesla na ciklostil razmnoženo revijo Farno Ognjišče. Hvala vam zanjo.
Pišem pa, ker bi rad opisal resnično zgodbo, ki se je začela pred štiridesetimi leti. Začela se je oktobra 1983. Nedelja. Bil je zelo lep jesenski dan. Končali smo kosilo, bili smo trije. Oče, mati in jaz, ki sem že prekoračil trideset let in naj bi prevzel manjšo kmetijo.
Ostarela mati je po kosilu zavzdihnila. Čakalo jo je pomivanje, oče pa je zagodrnjal. Brez besed sem razumel, da je to letelo name, saj bi si po njuni zamisli že moral izbirati nevesto. A namig sem hitro pozabil, odšel sem malo okrog. Živina je zadovoljno poležavala na jesenskem soncu, z gore pa je sneg že najavljal osvajalski pohod v dolino. Odločil sem se, da odidem na goro z razgledom do morja in Triglava. Dan je bil za to nadvse primeren. Z mopedom se je ta želja hitro uresničila in že sem užival v enkratnem razgledu. Vpisal sem se v planinsko knjigo. Pred mojim vpisom je bil vpis. Priimek in ime, smer prihoda sta bila napisana. Za smer odhoda pa je bil napisan velik vprašaj. Tako mi je bil všeč ta vprašaj, da sem ga pod rubriko smer odhoda narisal tudi jaz. Vrnil sem se v dolino ter se pri sosedu zaklepetal.
Takrat je prek polja prišla ta »oseba z vprašajem«. Bilo je dekle, nižje postave, z visokimi, takrat modernimi črnimi škornji, širokim nabranim krilom čez kolena ter dolgimi močnimi in gostimi lasmi. Prijazen nasmeh, ki ga nam je naklonila, me je popolnoma prevzel. Še danes je ta podoba shranjena v moji glavi. Takrat sem se zaljubil do ušes, mislim, da se je tudi njej zgodilo enako.
Nato sva se začela spoznavati. Jaz precej čez trideset, ona malo pod trideset, z lepo in odgovorno službo, jaz delavec, a naju to ni motilo. Prek dneva sva imela oba mnogo dela, noči pa so bile najine. Neskončno dolgi sprehodi, ko sva se držala za roke in je to zadostovalo za neko popolno izpolnjenost. Pri pogovorih sva se lepo ujemala. Za poroko sva se že dogovorila, le datum še ni bil določen. Oba sva si želela, da se poročiva samo s pričama, brez vsake slovesnosti. Že lepo število let nisem bil pri zakramentu sprave. Pogovarjala sva se in nič ni bila proti, da s spolnostjo počakava do poroke.
Poleti je njena poročena sestra z možem in otrokom odšla za teden dni na morje in povabila še naju. Menil sem, da bova takrat prvič imela telesni odnos. Prvi dan popoldne sva se sprehajala in neka skupina je igrala golf. Steza je bila prav blizu in pritegnila me je igra. Ena od luknjic je bila od nas oddaljena le kakih deset metrov. Po enem strelu se je žogica ustavila le kakih deset centimetrov pred luknjico. Hčerka sestre mojega dekleta, stara malo čez dve leti, je v svoji igrivosti stekla k tej žogici, jo prijela, dvignila ter pogledala proti nam. Oče je deklici rekel, naj postavi žogico nazaj. Punčki to še na misel ni prišlo in oče je že malo preveč dvignil glas. Tedaj je nastopila mama. Stekla je k punčki, jo dvignila, stisnila k sebi, žogico vrnila igralcem ter s čisto preveč dvignjenim glasom okregala očeta.
Po tistem prizoru mi je bilo jasno. Če bom imel to noč odnos s svojo bodočo ženo, se mi bo zgodilo enako. Ko sva odšla spat, sem dejal, da se želim poročiti takoj, ko pripraviva ustrezne dokumente. Lahko že naslednji teden, s spolnostjo pa bova do takrat počakala. Drugi dan pri slovesu, ko sva se vračala vsak na svoj dom, sem zaznal neki doslej še nikoli zaznan občutek, nekaj med strahom in temo. V treh tednih sva se razšla. Kaj sem takrat doživljal, ne bom opisoval. Skoraj leto sem potreboval, da me je dobri Bog postavil nazaj na noge. Sam se najbrž ne bi nikoli. Takrat sem razumel svetopisemski izrek, da vrlo ženo dobi tisti, ki se boji Boga. Razumel pa sem tudi, kaj pomeni kršiti Božje zapovedi.
Dobri Bog mi je takoj nato privedel čudovito ženo. Z njo imava odrasle otroke in lepo število vnukov. Vem, da se moram Bogu zahvaliti za vse, kar mi je dal, vsem pa bi svetoval: ljubite Boga, ljubite bližnje, skušajte se čimbolj držati Božjih zapovedi in zaupajte Bogu.
Metod

Z objavo tega pisma sem počakal do posebne priložnosti – do vstopa v 60. leto izhajanja Ognjišča. Aprila 1965 je namreč za veliko noč začelo izhajati Farno Ognjišče. Vi in vaša družina ste ga že brali kakor tudi mnogi drugi ljudje. Ob vstopu v 60. leto izhajanja objavljam vaše pismo, ki kaže, kako vam je Ognjišče pomagalo pri rasti v veri in pri iskanju odgovorov na življenjska vprašanja. Zato ste po desetletjih zaupali prav tej reviji svojo življenjsko izkušnjo. Mnogo takih izkušenj so bralci zaupali reviji Ognjišče. Včasih so bili ljudje bolj »pismeni« oziroma drugače pismeni in so pisali dolga, zanimiva pisma ter življenjske izkušnje. Danes večina ljudi napiše samo kratko vprašanje v slogu sporočil, ki jih pišejo na mobilnike. Prav tako je danes več priložnosti, kamor lahko zaupajo svoje težave in naslavljajo svoja vprašanja. Verskih vsebin je tudi na raznih spletnih portalih precej. Prepričan pa sem, da ostaja Ognjišče revija, kjer dobivajo ljudje odgovore, se ob njej duhovno poglabljajo in rastejo v veri. Veseli me, da ste tudi vi med njimi. Vstop v šesto desetletje izhajanja nas navdaja s hvaležnostjo za pot, ki so jo začeli ustanovitelji Ognjišča in jo skupaj s sodelavci nadaljevali. Skupaj z vami lahko tudi ponovimo: Bogu se moramo zahvaliti za vse, kar nam je dal.
Vse bralce naše revije prosim, naj ji ostanejo zvesti še naprej in naj jo priporočijo tudi drugim. Naročijo naj jo mlajši družini, vnukom, otrokom, prijateljem … Pred kratkim sem bil na romanju in k meni je pristopila gospa v zrelih letih ter povedala, da ji je mama že kot najstnici naročila Ognjišče in to še danes prihaja v njihov dom. Upam, da ga bodo brali tudi njeni otroci in vnuki. In takih družin naj bo čim več.

B. Rustja, Pisma, v: Ognjišče 4 (2024), 78-79.

V Evropo prihaja vedno več beguncev, ki so večinoma muslimani. Nekje sem prebral, da tudi muslimani častijo Marijo. Ali jo častijo kot Jezusovo mater, ali so ji dali kakšno drugo vlogo? Jezus (Isa) je, kolikor vem, pri muslimanih čisto navaden prerok in ne Božji sin. Ali se Marija omenja tudi v Koranu? Dober poznavalec Korana mi je rekel, da poznajo tudi angela Gabrijela, ki je prav tako oznanil Jezusovo rojstvo. Morda moje vprašanje zanima še koga, zlasti sedaj, ko se soočamo s pripadniki te vere. Hvala za odgovor.
Boško

Hvala za vprašanje, ki se najbrž v tem času, ko prihaja vse več beguncev islamske vere v Evropo, postavlja še komu.
Najprej naj omenim, da niso znani samo številni starodavni svetopisemski apokrifi, ampak tudi nekatere novodobske (new age) skupnosti in tudi ločine, ki zajemajo iz Svetega pisma toliko, kolikor se jim zdi primerno ali potrebno za njihovo skupnost oziroma ločino. Znan je naš rojak Jakob Lorber (+ 1864), ki je napisal svoje ‘razodetje’, Rudolf Steiner (+ 1925), ustanovitelj antropozofije, svoj peti evangelij, Joseph Smith (+ 1844), ustanovitelj mormonov, Mormonovo knjigo itd. Islam seveda ni novodobska skupnost in ne ločina, saj je zelo številno ‘verstvo knjige’, ki obstaja že od leta 622, ko je Mohamed (+ 632) odšel iz Meke v Medino. Kljub temu bi rad omenil, da se je Mohamed srečeval z judi in kristjani nestorijanci ter se tako srečal vsaj z nekaterimi svetopisemskimi knjigami Stare in Nove zaveze, kar se pozna v Koranu. Povem naj tudi, da so nestorijanci, ki jih je Mohamed poznal, po svojem ustanovitelju Nestoriju (+ 451) učili, da sta v Kristusu dve osebi, Božja in človeška, in da je Marija sicer Kristusova mati, ne pa tudi Božja mati. Vsi muslimani cenijo Marijo, nekatere muslimanske ločine (npr. nekateri šiiti imamiti) pa se ji tudi priporočajo. Nekoč mi je ob Marijini katoliški kapelici v Mariboru dejala mlada Romkinja, muslimanka: »Vi katoličani imate pač Jezusa, mi pa imamo Marijo!« Znano je, da na Kosovu v katoliško Marijino svetišče Letnica prihajajo 15. avgusta, na praznik Marijinega vnebovzetja, kosovski muslimani. Romi, ki Mariji zelo zaupajo, ji prižigajo številne sveče in se ji priporočajo. To tradicijo kosovski muslimanski Romi ponekod nadaljujejo tudi v Sloveniji, kamor so se preselili nekateri že v bivši skupni državi ali pa pozneje.
Vem, da se vaše vprašanje ne nanaša na gornje Marijino priporočanje in češčenje, saj je znano, da muslimani, tako šiiti kot suniti, častijo samo enega Boga in jih v krščanstvu zelo moti krščanski nauk o troedinem Bogu in Sveti Trojici. Kljub temu ima Marija v Koranu zelo častno mesto, predvsem poročilo o angelovem oznanjenju Mariji, ki ga najdemo na dveh mestih, v tretji in devetnajsti suri (poglavju), o Marijinem devištvu pa še v enaindvajseti (K 21,91 = Koran, 21 sura /poglavje/, 91 ajet /vrstica, verz/) in šestinšestdeseti suri (K 66,12). Medtem ko tretja sura v verzih od 42 do 46 omenja več angelov in napoved čudežnega Jezusovega govorjenja že iz zibke, nas poročilo v devetnajsti suri zelo spominja na vrstice v evangeliju, ki poročajo o tem dogodku, razen o Jezusovem govorjenju v zibelki, ki ga Sveto pismo nikjer ne omenja. Morda bo najbolje, če navedemo iz Korana, iz devetnajste sure, nekaj navedkov o vseh treh dogodkih: angelovem oznanjenju Mariji, Marijinem spočetju Jezusa in Jezusovem rojstvu, da boste lažje razumeli Marijin položaj v Koranu.
Devetnajsta sura, ki ima naslov Marija (Merjem/a/), najprej spregovori o Zahariju in Janezu (Krstniku) in nato o oznanjenju angela Gabriela Mariji, o Marijinem spočetju Jezusa in o Jezusovem rojstvu. Ko se je (Marija) umaknila pred domačimi na vzhodno stran (v tempelj) in je tam stopila za zastor, smo k njej poslali angela Gabriela, pokazal se ji je v podobi čudovitega moškega. »Pred teboj se zatekam k Usmiljenemu, če se ga bojiš!« je vzkliknila. »Prav jaz sem poslanec tvojega Gospoda,« je dejal angel, »z vestjo, da boš rodila krepostnega sina.« »Kako bom rodila sina,« je odvrnila ona, »ko pa se me noben moški ni dotaknil in nikoli nisem nečistovala.« Angel pa je odgovoril: »Tako bo! Tvoj Gospodar je dejal: “To zlahka storim!” On bo znamenje za ljudi in znak naše milosti. Tako je vnaprej določeno!« Zanosila je in se umaknila na oddaljen kraj. Ob porodnih bolečinah je legla pod neko palmo ... Z otrokom v naročju je prišla k svoji družini. »O, Marija,« so rekli sorodniki, »Storila si nekaj nezaslišanega – ti, sestra Aronova! Tvoj oče ni slab človek in tudi tvoja mati ni bila blodnica!« Marija pa je pokazala na otroka. »Kako naj govorimo z otrokom v zibki,« so vprašali. Otrok pa je spregovoril: »Gospodov služabnik sem, dal mi je to Knjigo in me postavil za glasnika vere. Kjerkoli bom, me bo blagoslavljal. Ukazal mi bo, naj molim in delim miloščino, dokler bom živel, in naj bom dober z materjo. Ne bo me naredil nepravičnega in neposlušnega. Mir z menoj – na dan mojega rojstva, na dan smrti in na dan, ko bom vstal od mrtvih!« Glejte, to je Jezus, Marijin sin! To je prava resnica o njem, o kateri dvomijo. Nepredstavljivo je, da bi imel Bog otroka! Slava mu! Ko se odloči nekaj storiti, samo reče: »Bodi!« in zgodi se. Edini Bog je resnično moj in vaš Gospodar, zato se klanjajte samo njemu! To je prava pot. ... In angeli so rekli: »O Marija, Gospod te je izbral in te ustvaril čisto, nad vse žene sveta te je povzdignil (K 19,16-34; K 3,42). (Prevod: Prim. Erik Majaron, prev., Koran, Učila International, Tržič 2004, 228-229; 45.)
Iz gornjega sledi, da je bil koranski Jezus (Isa) iz Korana spočet deviško, z neposrednim Božjim posegom, po nadnaravni poti. Svojo posebnost Jezus pokaže takoj po rojstvu, ko spregovori v zibelki in razloži, da njegova mati ni storila nič ‘nezaslišanega’ (K 19,27), temveč je le izpolnila Božjo voljo.

Koran ima Jezusa za preroka, negira pa njegovo božanskost in zavrača Sveto Trojico in njegovo smrt na križu. Islamski nauk o Jezusu (islamska kristologija) govori o Jezusu zgolj kot o človeku, enem od petindvajsetih prerokov islama, ki je bil tako blizu Bogu (Alahu), da ga je brez telesne smrti vzel v nebesa. Jezusu, ki je v islamu predvsem napovedovalec zadnjega preroka Mohameda, je v Koranu posvečenih skoraj sto verzov, ki jih najdemo v petnajstih različnih surah, kjer Jezusa imenujejo Jezus (Isa), Mesija (Masih) ali Marijin sin, kar nas tukaj še posebej zanima, sicer pa je prav kot Marijin sin največkrat omenjen; in sicer triindvajsetkrat.
Marija, ki nastopa kot edina ženska v Koranu, je tudi pogosta tema islamskih mistikov, ki v njej vidijo simbol človeške duše, ki je po Božji milosti rodila največjo modrost Jezusa, in nekateri islamski mistiki ji dajejo prednost pred vsemi ljudmi, tudi pred vsemi moškimi. Ne samo v mistiki, marveč tudi v izročilu in ljudski pobožnosti obstaja do Marije poseben odnos, saj je znano, da še danes, ne samo kosovski romski muslimani, ampak tudi pobožni Turki obiskujejo tim. Marijin grob v bližini Efeza.
Muslimani, nekateri kosovski romski muslimani, nekateri Turki in morda še kdo so izjema, ne častijo ne Marije in ne njenega sina Jezusa, ker zanikajo Jezusovo božanskost in Marijino Božje materinstvo, kljub temu pa ima Marija pomemben položaj v Koranu in tudi Jezus, ki je napovedoval zadnjega preroka Mohameda, je zelo spoštovan prerok.
Seveda pa bomo katoliški kristjani na Slovenskem Marijo kot Božjo Mater tudi letos v mesecu maju – v luči svetopisemskega razodetja in nauka Cerkve – častili in se ji priporočali, da bi nam izprosila milost, da bi ostali zvesti njenemu sinu Jezusu Kristusu, ki ni samo Marijin, ampak tudi Božji Sin ter pot, resnica in življenje.
ŠKAFAR, Vinko. (Pisma) Ognjišče (2016) 05, str. 46

Imam nekaj vprašanj v zvezi z Marijo. Zanima me, če ima češčenje, ki ga izkazujemo Mariji, kaj zveze z raznimi kulti boginji materi, ki je značilno za sredozemske kulture in je bilo razširjeno v prvih treh stoletjih. Antropologi namreč trdijo prav to, da naj bi se češčenje Marije razvilo iz poganskih kultov boginji materi.

Zakaj kljub ekumenskemu dialogu, še naprej dajemo Mariji najvišji naslov Presveta. Ali ne pripada ta absolutni superlativ samo Bogu. Na kaj mislimo, ko pravimo, da je Marija nevesta Svetega Duha? Ali je to pojem, ki zadeva njeno češčenje in je zato poimenovanje poetično ali je to teološki pojem? Ali je res, da Jezus ni bil Marijin edini sin, ampak je imel še brate in sestre, kar je zapisano tudi v evangeliju (Mr 6,2–3)?

Albert

Mesec maj je kot Marijin mesec, primeren, da poglobimo svoj pogled na Marijo. Zato mi je všeč zanimanje g. Alberta, ki postavlja kar nekaj, lahko bi rekli, kar 'zimzelenih' vprašanj. V zgodovini so si pogosto postavljali vprašanje, ali je Marija, to preprosto judovsko dekle izpred nekaj manj kot dva tisoč let, le neke vrste katoliška 'boginja'. Če primerjamo katoliško pojmovanje 'nebeščanov' z drugimi velikimi verstvi, kot sta hinduizem, budizem, pa tudi s poganskimi pojmovanji, morda lahko najdemo celo res kakšno podobnost tudi z grškim Olimpom bogov in rimskim panteonom, a različnost katoliškega razumevanja je neprimerno večja. Ko v krščanstvu govorimo o Bogu in svetnikih, govorimo o dveh popolnoma različnih kategorijah. Zato govorimo o posebnosti krščanstva v odnosu do vseh drugih verstev. V krščanstvu vse stavimo na osebnega Boga. Na duhovno osebno bitje, ki se osebno srečuje z vsakim človekom. Bog v krščanstvu ni neko vsesplošno, vseobsegajoče božanstvo. V raznih drugih verstvih se hitro zabriše meja med bogom in drugimi bitji. V krščanstvu je razlika zelo jasna. Zato Marija ni nikakršna boginja v grškem ali rimskem smislu, ampak je navaden, ustvarjen človek. Je Božja stvaritev, kakor smo vsi drugi ljudje. Enako tudi svetniki. V krščanstvu ne častimo Marije in svetnikov kakor bogove, ampak kot ljudi, ki so se izkazali v svojem življenju, s svetim življenjem, se na tak način približali kot prijatelji Bogu in so mu tudi po smrti, po našem prepričanju, blizu. Zato se k njim zatekamo s priprošnjo, ne pričakujemo pa, da bi Marija ali svetniki izpolnili naše prošnje. Tudi častimo jih ne v istem smislu kot Boga. Izraz 'Presveta' se za Marijo v katoliški tradiciji ne uporablja tako pogosto kot v pravoslavni. Vendar ga v nobenem pomenu spet ne moremo razumeti v smislu enačenja z Bogom. Najlažje si ga razložimo, če ga razumemo kot nadaljevanje judovskega poimenovanja v templju, kjer so poznali dvorišče, kot prostor za ljudstvo, sveto, kot prostor za opravilo duhovniških opravil, in presveto, kot prostor, kjer so imeli shranjeno skrinjo zaveze in je pomenil najsvetejši del templja zaradi posebnega prebivanja Jahveja na tem prostoru. V tej perspektivi v novi zavezi tudi Marijo kdaj imenujemo 'Presveta' sredi Cerkve, ki je 'tempelj', ker je kot novozavezna 'Skrinja zaveze' nosila v sebi Najsvetejše – presveto Rešnje Telo Gospoda Jezusa Kristusa.

V vprašanje je zajeta takoimenovana mitična interpretacija Marije kot Božje Matere. V vrstah antropologov so nekateri, ki vidijo v marijanskem pojavu nadaljevanje poganskega mita o 'Veliki Materi'. Pridružujejo se jim tudi nekateri protestantski avtorji, a vedno manj. Sklicujejo se na to, da Marija privzema naslove (kraljica, devica, božja mati – Izida, Minerva, Demetra), podobe (doječa mati, črna žena) in kulte (molitev k Izidi) antičnih mediteranskih boginj. Tako ti 'strokovnjaki' odkrivajo neko nadaljevanje med poganskim kultom raznim boginjam in marijanskim kultom. To privede nekatere, tudi teologe, do sklepa, da je marijanski kult primer sinkretizma med krščanstvom in antičnimi religijami in ne evangeljsko dejstvo (primer te smeri sta lahko A. Harnack, J. Moltmann).

A v takšnih trditvah je znanstvenost večkrat samo navidezna. Iz podobnosti še ni mogoče sklepati naravnost na posnemanje ali kontinuiteto. Z zgodovinskega vidika ni mogoče zagovarjati kontinuitete teh poganskih pojmovanj, ker se je krščanstvo vedno jasno distanciralo od poganskih kultov. Naslovi za Marijo, četudi večkrat podobni tistim za boginje, imajo vendar v krščanstvu povsem drugačno vsebino. O tem jasno pričajo že cerkveni očetje: Klemen Aleksandrijski, Origen, Izidor iz Peluzije, Atanazij. Končno je bistvena razlika v tem, da Marija ni nikakršna boginja, ampak ustvarjeno bitje. Znana in zelo zgovorna je takojšnja reakcija Epifana na poizkus marcionistov (4. stol.), da bi iz Marije naredili boginjo. Seveda bi lahko našteli še veliko drugih primerov.

Po drugi strani pa ta podobnost lahko govori tudi v smer potrditve svetopisemskega in krščanskega razodetja o Mariji in njeni vlogi. Saj tozadevna mitologija kaže na to, da je človek od vsega začetka nosil v sebi to, kar je zapisano v prvi napovedi odrešenja v tretjem poglavju Prve Mojzesove knjige, da bo Odrešenik prišel po Ženi. Seveda pred uresničenjem tega po Mariji in Kristusu, nihče ni mogel v polnosti razumeti te praktično prve prerokbe. To 'kolektivno podzavestno sporočilo' v padlem človeštvu razumemo kot predhodne stopnje razodetja o odrešenju v Jezusu Kristusu, ki se je učlovečil po Mariji.

Poimenovanje "nevesta Svetega Duha" ni svetopisemsko, ampak je nastalo kasneje v tradiciji krščanstva. Ima pa razlog obstajanja v verovanju, da je Marija spočela po posebnem posredovanju Boga. Po obsenčenju Svetega Duha, kakor pravi Sveto pismo. Torej brez sodelovanja človeškega očeta. Čeprav je Jožef bil njegov krušni oče. Jezus je torej potreboval celotno družino za svojo rast in vzgojo. Pri Mariji gre torej za neko nerazložljivo dogajanje, ki ga sprejemamo v veri. Mi verujemo, da se je tako zgodilo. Ne vemo, kako se je to zgodilo, na kakšen način. Vendar dopuščamo, da ima Bog, ki je človeka ustvaril, tudi možnost posegati na tak način v človekovo življenje in da to ni nič proti dostojanstvu človeka. Lahko bi rekli, da gre za čudež. Za enkratni čudežni dogodek, ki se ne bo nikoli več ponovil. Odrešenje se je zgodilo in ni več za pričakovati podobnega Božjega posega. Da se je vse to zgodilo, je morala imeti Marija, ki je bila za to dogajanje izbrana, prav poseben odnos do Boga, ki pa je po analogiji (torej ne dobesedno, ampak v prenesenem pomenu) močno podoben 'zaročniškemu odnosu' med fantom in dekletom ali 'ženitnemu odnosu' med ženinim in nevesto; čeprav se hkrati še v večji meri razlikuje od njega. Vsekakor pa ta 'posebni odnos' vključuje nepreklicno in popolno pripadnost Marije Bogu, v katerem je pripravljena izpolniti prav vsako željo Svetega Duha, tudi ko je ne razume in ne ve, kako se bo končala. Tako je 'nevesta Svetega Duha' bolj pojem v okviru krščanske duhovnosti kot teologije in je močno ukoreninjen v tradiciji krščanske duhovnosti.

Vprašanje, ali je Marija imela še druge otroke, se ob površinskem branju evangeljskih besedil res lahko postavi. Vendar po drugi strani nimamo nobenega 'praznega obdobja' v tradiciji, kjer ne bi bilo izpričano zgodovinsko dejstvo, da je Marija živela deviško življenje ves čas svojega bivanja na zemlji. Originalni odlomki, ki omenjajo, da so Jezusa obiskali njegova mati in bratje, pa kažejo na takratno in še tudi današnje razumevanje v sredinah klanskega načina družbenega življenja. V Marijinem času in med Judi pa je bilo takšno pojmovanje povsem normalno, saj je za družino veljala, po naše, zelo 'razširjena družina': torej vse bližnje in včasih tudi daljne sorodstvo, ki je najpogosteje živelo praktično skupaj. Zato so v takšnih sredinah vse otroke vsi imenovali kar 'naši otroci' in zato so bili bratje in sestre med seboj. Danes bi bolje razumeli, če bi rekli, da so z Marijo prišli k Jezusu tudi njegovi bratranci, sestriči in drugi sorodniki.

TURNŠEK, Marjan  (Pisma) Ognjišče. 2015, št. 5.

Sem mati treh še majhnih otrok. Sem cerkveno poročena in z možem otroke vzgajava v veri. Obračam se na vas za nasvet, ker bi rada uredila svojo vsakdanjo molitev. V meni pa že nekaj let trepeta ‘nemirni duh’. Iskala sem razne molitve, da sem se povezala z Bogom. Na koncu sem našla brevir. Ne boste verjeli, da se je moj duh umiril. Nekaj časa sem lahko premišljevala božjo besedo. Časa mi je zmanjkovalo. Na koncu sem pa samo še hitela z branjem. To ni bilo nič. Nisem bila zbrana – samo da sem zmolila, in to je bilo vse. S tem sem prenehala. Sedaj pa molim vsak dan hvalnice in večernice. To mi je lažje. Ali samo zjutraj ali samo zvečer. Ko utegnem, vzamem knjigo in molim. Takrat se spet moj duh umiri.
Iz srca hvala za vaš odgovor
Julija
Čestitam, da tako zavzeto iščete Božjo voljo glede svojega molitvenega življenja. Kljub različnemu ‘valovanju’ glede molitve imate čudovite izkušnje celo glede molitvenega bogoslužja, predvsem bogoslužnih večernic in hvalnic, o katerih koncilska konstitucija o bogoslužju (B) 2. vatikanskega cerkvenega zbora pravi: »Hvalnice kot jutranja molitev in večernice kot večerna molitev, ki sta po častivrednem izročilu celotne Cerkve dva tečaja dnevnih molitev, naj veljata za glavni uri in naj se v tem duhu tudi molita« (B 89 a). Z bogoslužnimi hvalnicami in večernicami se povezujemo v isti molitvi z vso Cerkvijo, ki je po svoji definiciji molivka in častilka. Tako se zemeljska Cerkev povezuje z nebeško, ki slavi Očeta v Svetem Duhu po Jezusu Kristusu, našem edinem velikem duhovniku, ki pridružuje svoji prosilni, zadostilni, zahvalni in slavilni tudi našo molitev. Sadov te ‘vesoljne’ molitve kristjanov je deležna vsa Cerkev in vse človeštvo in k njej smo tudi vsi povabljeni. Človek je bil zato ustvarjen, da bi bil predvsem častilec in molivec (homo adorans), kot je rad poudarjal A. Schmemann, in dodajal, da se človek ne more popolnoma uresničiti, če ostane samo delavec in preoblikovalec snovnega sveta (homo faber), ali samo ekonomist (homo economicus), politik (homo politicus), turist (homo turisticus) itd., ampak se v polnosti lahko uresniči edino kot duhovnik (sacerdos) in ko kot duhovnik stvarstva vabi stvari, da bi z njim slavile Stvarnika, k čemur nas prav psalmi tako pogosto spodbujajo.

Ko so pred leti mladinsko veroučno skupino, ki sem jo spremljal, obiskali mladi kopti, nekatoliški kristjani iz Egipta, ki so obiskali tudi Taizé, so kar spontano pokazali manjši bogoslužni molitvenik, ki ga vsak dan uporabljajo. To pomeni, da imajo koptski kristjani utečeno navado, da vsak dan molijo molitveno bogoslužje, ki vključujejo tudi molitev psalmov. Katoličani smo, najbrž zaradi nerazumljivega latinskega jezika, postopno prepustili molitveno bogoslužje duhovnikom, redovnikom in redovnicam in se odločili za druge, manj svetopisemske molitve v svojih ‘ljudskih’ pobožnostih. Zdi se, da je kristjanom koptom uspelo tako z mašo kot z molitvenim bogoslužjem ohranjati živo vero skozi stoletja v večinsko muslimanskem okolju. Po koncilu smo tudi mi dobili vsa zakramentalna bogoslužja in tudi molitveno bogoslužje v domačem, slovenskem jeziku, kar je izziv, da se po vzoru judov, koptov in še koga bolj udomačimo z molitvenim bogoslužjem psalmov, drugimi svetopisemskimi in besedili, ki bi naj – tudi po vaši izkušnji – postale naše dnevne molitve. K temu lahko tistim, ki nimajo celotnega bogoslužnega molitvenika (brevirja), pomagajo različne izdaje bogoslužnih hvalnic in večernic. Naj omenim bogoslužni mesečnik Magnificat (Moja duša poveličuje), čeprav prinaša samo en psalm pri hvalnicah in večernicah, nam lahko pomaga, da smo molitveno uglašeni s cerkvenim letom in z vesoljno Cerkvijo.
S tem pa ne odsvetujem molitev iz bogate zakladnice ljudskih pobožnosti (mnogim zelo priljubljen rožni venec, različne litanije, križev pot itd.), molitev različnih privatnih razodetij (npr. češčenje Jezusovega in Marijinega srca, rožni venec Božjega usmiljenja itd.) in tudi ne molitvenega bogastva različnih cerkvenih gibanj ali današnjih zelo številnih karizmatičnih molitvenih pisnih ponudb ali tudi svoje osebne ustvarjalnosti. Zaradi množičnosti ponudb, smo tudi tukaj prisiljeni izbirati. Sicer pa ljudje imamo različne okuse, potrebe in karizme in zato svetujem predvsem molitveno stalnico (hvalnice in večernice), ki pomeni povezovalno in že skoraj dva tisoč let uporabljano molitveno bogastvo vesoljne Cerkve.
Na koncu bi še rad omenil, kako je Emilijan Cevc, akademik in umetnostni zgodovinar, pisatelj Preprostih stvari (Ognjišče 1999), pred leti predlagal za današnje krščanske hiše in stanovanja družinski verski kotiček ‘domače Cerkve’, v katerem bi imel častno mesto križ in morda tudi podobe ali ikone svetnikov, ki so zavetniki družinskih članov. V kotičku bi bila tudi primerno oblikovana ‘omara’, v kateri bi imelo osrednje mesto Sveto pismo, v njej pa bi bili tudi shranjeni molitveniki, družinski rožni venec, krstne in druge spominske sveče družinskih članov ter cerkveni dokumenti družinskih članov (Družinska knjižica, krstni listi, poročni dokumenti, različne plakete in drugi cerkveni spomini: prvoobhajilni, birmanski itd.). Ta kotiček bi naj tudi postal prostor za družinsko molitev, za molitev ‘Cerkve v malem’.
Seveda si bo posameznik, zakonski par in vsaka družina sama izbrala najprimernejši prostor za domačo molitev in prav tako ob bogoslužni molitvi hvalnic in večernic, ali brez njih, z ljudskimi pobožnostmi ali drugimi molitvami slavila, hvalila in prosila Boga in po molitvi oblikovala svoje življenje po Božji volji.

ŠKAFAR, Vinko (Pisma) Ognjišče (2016) 04, str. 48

Napisala sem vam svoje mnenje o duhovniških poklicih, ki je plod večkratnih razmišljanj.
Božja pota niso naša pota. Tako se marsikdaj sliši in tako tudi je. Marsikaj se uresniči, če ljudje z zaupanjem molijo, da bi spoznali božjo voljo in jo v vsakdanjem življenju izpolnjevali.
Veliko se moli za duhovne poklice, ki jih vedno bolj primanjkuje. Če bo šlo tako naprej, bo prav žalostno. Mislim, da ni dovolj za duhovniške poklice samo moliti, treba je tudi kaj narediti zanje. Namesto, da bi fante, ki se odločijo za duhovniški poklic,  spodbujali, jim začnejo braniti. Najprej prijatelji in znanci, nato pa še starši in domači. Pomanjkanje duhovnikov je vsesplošen pojav. Po mojem mnenju je najbolj prizadeta koprska škofija.
Kolikor mi je znano, je bilo prav v koprski škofiji nekaj primerov, ko se je fant odločil za duhovni poklic, pa so ga ljudje pregovorili, da je opustil misel na duhovništvo. Najbolj odločni in vztrajni so taki fantje, ki so že nekaj let delali v kakšnem podjetju ali poklicu. Poznam primer, ko je fant že šestnajst let hodil v službo, ko je jasneje začutil božji klic, je službo pustil, najprej končal srednjo šolo, nato pa odšel v semenišče.
Verniki zahtevajo od škofa, da jim dá duhovnika za njihovo faro. Od kod pa naj ga vzame, če ni duhovnih poklicev? Marsikje bodo morali farani malo bolj pomisliti o tej stvari in iz svojih vrst izmoliti fanta za duhovnika. (...)

(...) Kaj je vzrok pomanjkanja duhovnih poklicev (duhovnikov, redovnikov in redovnic)? Razlogov je gotovo več. Bog vedno kliče dovolj fantov in deklet v svojo službo. Veliko jih božji klic presliši. Zakaj? Mislim, da moramo na prvo mesto postaviti upadanje vernosti. Skoraj petdeset let pod komunizmom je bil ta poklic oviran, uradno poniževan, prikazan kot nekoristen. Tistim, ki so se odločili za semenišče, so ponujali štipendije, razgovor pri svetovalcu in podobno, da bi jih od njihovega sklepa odvrnili. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil pravi »bum« poklicev, da jih v bogoslovju v Ljubljani niso imeli kam dati in so preuredili podstrešje stolniškega župnišča za stanovanja bogoslovcev. Vernih družin, ki bi si želele duhovnika, redovnico iz svoje srede, je vedno manj, kot sama ugotavljaš, tudi med takimi, ki se imajo za verne.
Drugi vzrok je ta, da je v družinah vse manj otrok. Otroci so na splošno bolj razvajeni, ker so pač bolj »dragoceni«. Od razvajenih otrok pa ne moremo pričakovati odločitve za poklic, ki naj bi bil eno samo razdajanje.
Duhovniški poklic v očeh mladih in družbe nima več prave cene, moralne veljave. Po raziskavah je duhovniški poklic na dnu lestvice, še nižje kot sodniški. To je tudi posledica novinarske gonje proti Cerkvi, ki je še hujša kot pod komunizmom. Duhovniki so sami pedofili, čeprav je šlo le za posamezne primere. Cerkev je grabežljiva, ker hoče nazaj imetje, ki ji je bilo odvzeto, se trobi kar naprej, zamolči pa se, koliko Cerkev pri nas vlaga v obnovo sakralnih objektov, v šolska poslopja, domove - župnijske in za ostarele in bi lahko še več, če bi imela sredstva in bi ne bila odvisna samo od miloščine vernikov. Če ravna s svojim premoženjem kot dober gospodar, je za naše medije to narobe.
Potrošniška miselnost, ki vlada v družinah, mlade usmerja v to, da je treba čimveč imeti in uživati. V duhovniškem poklicu pa velja načelo: razdajati se za druge. To prinese veliko duhovnega veselja in zadovoljstva, da narediš nekaj dobrega za druge, kar pa danes ni cenjeno.
Franc Bole, Pisma. Ognjišče (2008) 6, str. 75 (odlomek)

Ko nam umre kdo od najbližjih, se tudi sami zamislimo in zavemo, da je življenje hitro minljivo. Verjetno se pri večini ljudi nekje v podzavesti pojavi ugotovitev: tako bo minilo tudi moje življenje! Seveda se tudi vprašamo: kakšen je cilj ali smisel življenja?
Svojega zemeljskega konca se ob takih razmišljanjih zavemo, kako bomo ta konec življenja doživljali, ne vemo, nič ne vemo tudi o svojem začetku življenja. Vem, da se marsikomu zdi tako razmišljanje nekoliko neobičajno, a mene zanima, kdaj pride duša v novo človeško bitje. To sprašujem, ker vse teorije o nastanku novega človeka govorijo le o združitvi moške in ženske spolne celice in tako se začne razvoj novega človeka. Verjetno boste rekli, da Bog ob spočetju vdihne tudi dušo. Morda je za koga to nepomembno vprašanje, kdaj naj bi duša prišla v človeški zarodek, saj vendar tega noben človek ne ve. Poslušal sem biologe, tudi take, ki so krščansko usmerjeni, ki so opisovali pojav nastajanja človeka, vendar so vsi razmišljali le o združitvi spolnih celic, o nadaljnji delitvi teh celic in rasti novega bitja, ki naj bi se razvijalo po točno določenem programu. Duše nihče nikoli ne omenja. Ali morda z drugimi lastnostmi, ki jih dobimo od očeta in od matere, dobimo tudi od vsakega delček duše? Pravijo, da je duša nedeljiva. Torej je to nesmiselno sklepanje. Kako bi človek izgledal brez duše? Ali bi imel človeško telo in živalske nagone (kot na primer opice)? Torej mora Bog položiti dušo v novonastajajoče človeško bitje. Po tej logiki Bog sproti ustvarja nove duše in morda ga ljudje v to silimo, če namreč svobodno ustvarjamo telesa novih ljudi. Ali duša, ki je neločljivo spojena z živim telesom človeka, daje človeku tudi življenje ali neko drugo razsežnost? Svoj značaj vsaj deloma podedujemo po starših. Ali se tudi duša s telesom razvija, raste in propade? Ko telo neha živeti biološko, duša živi dalje, saj je neumrljiva. Verjetno je prav duša bistvo človeka, njegov jaz, telo gotovo ni, saj je zgrajeno podobno kot živalski organizem.
Dušan

Vaše vprašanje o človeški duši je večplastno in tudi zahtevno. Duša je namreč izraz, ki ima zaradi svoje vsestranske uporabe veliko različnih pomenov, ki mu nova doba (new age) z ezoteriko dodaja še svoje različne razlage, kar lahko najdete na spletu in v številnih ezoteričnih in novodobskih revijah in celo v rumenem tisku. Predvsem pa filozofski, teološki in drugi leksikoni imajo raznovrstne razlage o duši, kar pomeni, da je pojem duše predvsem izziv za filozofe in teologe in, kot dobro omenjate, manj za biologe. Sicer se biologi po svoji stroki tudi ne ukvarjajo ne s smislom življenja in ne z dušo, marveč z biološko znanostjo. Poznamo pa med vrhunskimi biologi podobno kot med drugimi znanstveniki agnostike ter ateiste in predvsem veliko število globoko vernih kristjanov in pripadnikov drugih verstev.
In kako je z dušo? Zanimivo, da je razlikovanje duše in telesa navzoče v vseh kulturah in religijah, razlike pa nastajajo pri razlagah odnosa med njima, njunega izvora in narave, smrtnosti in nesmrtnosti, duhovnosti ali materialnosti. V zgodovini sta prevladovali dve temeljni stališči o duši, panteistično in monoteistično. V panteističnih religijah in naukih je duša božanskega izvora, enake narave kakor božansko prapočelo. Zato je večna, obstaja pred utelešenjem (praeksistenca duše) in je nesmrtna. Te panteistične religije so iz etičnih razlogov razvile tudi nauk o selitvi duš in reinkarnaciji. V monoteističnih religijah pa Bog ustvari dušo vsakega posameznega človeka, duša je duhovna, globoko povezana s telesom, ne umre z njim, a se z njim spet združi po vstajenju v večnosti. Na osnovi teh dveh stališč so se razvili številni filozofski in teološki nauki o človeški duši. V novoveški filozofiji in personalistični luči osebe, ki je enota telesa in duha, prihaja tudi do novih filozofskih in teoloških iskanj in razlag človekove bogopodobnosti v trinitarični luči in trinitaričnem občestvu, kjer je predvsem poudarek na odnosu oseba (človek) Bog. Avguštin Lah je napisal teološki priročnik V znamenju osebe, kot poskus trinitarične antropologije (Ljubljana 2008), ki je primerna za zahtevnejšega bralca, saj ste to tudi vi, kar sklepam iz vašega vprašanja. Izraz oseba je v običajni govorici zelo blizu, če ne celo večkrat identičen z dušo, ki v tem primeru pomeni človeka. Poznamo celo rek, ki na neki način to izraža: Ti nisi človek, ti si brez duše. Ali: Ti si človek, ti si duša.
Pri odgovoru na vaše zahtevno vprašanje si bom omagal z daljšim besedilom upokojenega papeža Benedikta XVI., ki ga mnogi imajo za tako pomembno teološko avtoriteto, da ga primerjajo z avtoriteto cerkvenih učiteljev. Mlad teolog Joseph Ratzinger, poznejši papež Benedikt XVI., je v svojem Uvodu v krščanstvo (Celje 1975), zapisal: »Kaj pravzaprav napravlja človeka za človeka? Kaj je tisto, po čemer se navsezadnje človek razlikuje od vsega drugega? Na to moramo odgovoriti: gledano od zgoraj je človekova specifičnost v tem, da je nagovorjen od Boga, torej to, da je partner v dialogu z Bogom, bitje, ki ga Bog kliče. Gledano od spodaj, pa ta specifičnost pomeni, da je človek tisto bitje, ki se more s svojim mišljenjem dvigniti k Bogu, bitje, ki je odprto za presežno (transcendenco).« Nato se Ratzinger sprašuje: »Ali ni mnogo preprostejše videti človekovo specifičnost v tem, da ima duhovno, neumrljivo dušo?« In si sam odgovarja: »Ta odgovor je pravilen, a mi se trudimo – nadaljuje – ravno za to, da bi osvetlili konkretni smisel tega odgovora. To dvoje sploh ni v protislovju med seboj, temveč pove isto, le da v različnih miselnih oblikah. “Imeti duhovno dušo” namreč ravno pomeni, da je človek na poseben način hotèn, na poseben način poznan in ljubljen od Boga; imeti duhovno dušo pomeni: biti takšno bitje, ki ga je Bog poklical k večnemu dialogu in ki je zaradi tega s svoje strani sposoben spoznavati Boga in mu odgovarjati. To, kar v bolj substancialistični govorici imenujemo “imeti dušo”, to bomo v bolj zgodovinski, aktualni govorici označili z “biti dialoški partner Boga” (biti sogovornik Boga). S tem ni rečeno, da je način govorjenja o duši nepravilen (kakor to danes kdaj pa kdaj trdi enostranski in nekritični biblicizem); v nekem pogleduje je ta način govorjenja celo nujen, če naj izrazimo celoto tistega, za kar tu gre. Toda z druge strani je ta način potreben dopolnila, če nočemo pasti nazaj v dualistično pojmovanje, ki pa ne more biti v skladu z dialoškim in personalističnim gledanjem Svetega pisma. Če torej pravimo, da človekova neumrljivost temelji v njegovi dialoški usmerjenosti k Bogu, čigar ljubezen edina daje večnost, ne mislimo s tem na posebno usodo pobožnih, temveč na bistveno neumrljivost človeka kot človeka. V skladu z našimi zadnjimi razmišljanji nam gotovo ne bo težko razviti misel tudi na temelju sheme telo-duša. Pomen te sheme, morda celo njena neizogibna nujnost obstoji v tem, da postavlja v ospredje ta bistveni značaj človeške neumrljivosti. Moramo pa jo vedno znova postaviti v biblično perspektivo in jo iz te perspektive tudi korigirati, da bi tako mogla služiti tistemu vidiku človekove prihodnosti, ki ga je odprla vera« (Joseph Ratzinger, Uvod, 266–267).
Iz tega sledi, da oseba ni sestavina naravnega, dednega procesa. Oseba ni narava, kot Bog ni narava. Osebe, ki vključuje dušo, ne rodijo starši, oseba se ne rodi. Oseba se zgodi, je ustvarjena. Osebe se ne razmnožujejo, kot se razmnožujejo bitja živalskih in rastlinskih vrst, temveč so svobodne, se samoodločajo in imajo možnost in danost osebnega razvoja v moči svobode. Druga živa bitja so po naravi vnaprej določena (determinirana) ter delijo usodo svoje vrste, se ne spreminjajo in so minljiva. Oseba (duša) ni deležna te usode in je neminljiva. Zato je vsak človek enkratno in neponovljivo bitje in ima svoje dostojanstvo od spočetja do naravne smrti.
Mlad teolog Joseph Ratzinger, ki smo ga zgoraj navajali, je razmišljal o človeku kot dialoškem partnerju Boga s človekom in človeka z Bogom, je pozneje kot papež Benedikt XVI. napisal Predgovor v Youcat (Katekizem katoliške Cerkve za mlade), v katerem so zanimiva besedila o duši.
Youcat na vprašanje »Kaj je duša?« odgovarja: »Duša je to, kar vsakega posameznega človeka naredi za človeka: njegovo življenjsko počelo, njegova intima. Duša povzroči, da materialno telo postane živo, človeško telo. Zaradi duše je človek bitje, ki lahko reče 'jaz' in stoji pred Bogom kot nezamenljiv osebek. Ljudje smo telesna in duhovna bitja. Človekov duh je več kot telesna funkcija in ga ne moremo razložiti iz človekove materialne sestave. Razum nam pravi: obstajati mora duhovno počelo, ki je vezano na telo, vendar ni identično z njim. Imenujemo ga 'duša'. Čeprav duše naravoslovno ne moremo 'dokazati', brez sprejetja tega duhovnega počela, ki presega materijo, ne moremo razumeti človeka kot duhovnega bitja« (Youcat 62).
Christoph Schönborn, dunajski kardinal, soustvarjalec Katekizma katoliške Cerkve, piše: »Človek je po svojem zemeljskem izvoru povezan z vsemi živimi bitji, toda šele po svoji od Boga 'vdihnjeni' duši je človek. To mu daje njegovo nezamenljivo dostojanstvo, pa tudi njegovo enkratno odgovornost«.
Morda lahko pomaga k osvetlitvi vašega vprašanja tudi pesnik Tone Kuntner:
Cel svet je Zemlja in Nebo, cel človek duša in telo.
Ne vidiš vsega, če ne vidiš tudi, kar vidijo slepi.
Ne slišiš vsega, če ne slišiš tudi, kar slišijo gluhi.
Ne poveš vsega, če ne poveš tudi, kar nemi povedo.
H Kuntnerjevim verzom še dodajmo svojo misel o védenju pokojnih:
Ne veš vsega, če ne veš tudi, kar pokojni vedo.
Upam, da boste v navedenih besedilih papeža Benedikta XVI. in ‘njegovega’ Katekizma katoliške Cerkve za mlade lažje našli primeren in zadovoljiv krščanski odgovor na vaše zahtevno antropološko vprašanje.

ŠKAFAR, Vinko. (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 4, str 70-72.

Zanima me, zakaj so določene zgodbe v evangelijih preproste (npr. prilike) in jih zlahka razumemo, določeni odlomki pa so tako težki in skrivajo v sebi prenesen pomen. Poglejmo si blagre, še za razlagalce Svetega pisma so težko razložljivi. Kako naj pravilno razumemo evangeljski jezik? Vem, da je to zelo obsežno vprašanje, pa vsaj na kratko, prosim.
Ludvik
Jezusove prilike omenjate kot lahko razumljive, blagre pa kot težke. Res nekatere prilike Jezus sam razloži tedanjim svojim učencem in nam. Dejansko imajo prilike namen povedati težke stvari tako, da bi mogel razumeti tudi neuk človek. A ob nekaterih se nam vseeno pojavljajo vprašanja. Tak primer je prilika o krivičnem oskrbniku (Lk 16,1–8) ali tista o enotnem plačilu za vse dninarje, tiste, ki so delali ves dan, kakor za tiste, ki so delali le nekaj ur ali celo samo eno uro (Mt 20,1–16). Celo prilika o izgubljenem sinu je lahko prav pohujšljiva. Saj v njej oče nagradi malopridnega sina, ki je prej zapustil dom z lepo vsoto denarja, zdaj pa se je vrnil strgan in lačen, namesto da bi ga kaznoval vsem za zgled. Ostajajo torej možnosti za nesporazume in vprašanja tudi pri prilikah in pripovedih, ki jih štejete med ‘preproste’.
Je pa zelo dragoceno, da morete reči o določenih odlomkih evangelijev, da jih lahko razumete in veste, kako jih je treba upoštevati v osebnem življenju. Saj poznate tisti izrek pisatelja Marka Twaina, da ga ne skrbijo tisti deli Svetega pisma, ki jih ne razume, ampak tisti, ki jih razume. Se pravi, da imamo dovolj besedil, ki nas nagovarjajo in tudi kličejo k spremembi mišljenja in življenja. Bogu hvala! Morda se premalo zavedamo tega, kakšno prednost imamo mi, ki hodimo v cerkev od otroških nog. Mimogrede pri maši in pri verouku slišimo razlage za stvari, ki bi nam sicer ostale tuje. Jasne so nam besede, ob katerih naš vrstnik, ki ni hodil v cerkev in ni imel verouka, ostaja brez ključa za razumevanje. Sam še tako odličen slovenski prevod iz izvirne grščine ni dovolj.
Ravno ob prilikah dobimo nekajkrat namig, da so to neke vrste uganke. Jezus ob njih omenja starozavezno preroško besedo o tistih, ki sicer poslušajo, a so zakrknjeni v srcih in zato ne morejo razumeti (glej Mt 13,14–15). Lep primer so Jezusove napovedi, da bo izdan v trpljenje in smrt, a da bo tretji dan po smrti vstal. Če učenci sploh kaj dojamejo, je to napoved trpljenja, tisto o vstajenju jim do prikazovanj na veliko noč in v naslednjih tednih ostaja zakodirano sporočilo. Jezus je velikokrat žalosten, ker ga niti najbližji krog učencev ni razumel. Lahko ga občudujemo, kako potrpežljivo odgovarja Jakobu in Janezu oz. njuni materi, ki ga prosijo za visoka položaja v prihodnjem kraljestvu, potem ko je ravno izrekel napoved o bližini svojega trpljenja, smrti in vstajenja (Mt 20,17–28). Res, poslušali so, a niso razumeli. Ta apostolska trdoglavost nam je lahko v tolažbo, saj imamo ob njej vtis, da smo vendarle bolj odprte glave kot oni.
Še dve stvari bi rad omenil v tem odgovoru. Prva je ta, da živimo v drugem kraju in drugem času. Sicer so bili ljudje takrat prav tako ljudje, kot smo danes. Zaradi tega lahko marsikaj razumemo. Vendar je bila to drugačna kultura, drug način življenja. Razen tega je preprosto treba kaj vedeti o zgodovinskem in političnem dogajanju na Bližnjem vzhodu v prvem stoletju našega štetja. Pa o zemljepisu Palestine, o tedanjih verskih gibanjih in strankah med Judi in še o marsičem, kar nam olajša razumevanje evangelijev. Ne smemo pa pozabiti, da so štirje evangeliji bili napisani, ko se je že razvijala cerkvena organizacija in bogoslužje. Razumljivo je, da v njih odseva dogajanje tistega časa: prva preganjanja, odnos do rimske oblasti, reševanje novih moralnih težav znotraj skupnosti, odnosi med kristjani in Judi itd. Druga pomembna stvar, ko gre za razumevanje evangelijev, pa je Stara zaveza. Evangelisti navajajo iz prerokov, Jezus se sklicuje na Mojzesa in preroke, načini izražanja so pogosto popolnoma starozavezni, preneseni iz hebrejščine v grščino in potem seveda v slovenščino. Brez vsaj osnovnega poznavanja starozaveznih spisov ni mogoče s pridom brati evangelijev.
Ker omenjate težave razlagalcev Svetega pisma, sklepam, da preberete tudi kako razlago. To vam in drugim bralcem in bralkam tudi priporočam. Spoštovanje in veselje do Jezusovega veselega oznanila nas mora priganjati, da se malo potrudimo in ne obupamo ob prvi zapreki. To prizadevanje bo obrodilo sadove in še drugim bomo lahko pomagali.
Marijan Peklaj

Ognjišče (2013) 09, str. 52