23. januar

LETA 1783 ROJEN MARIE-HENRI BEYLE STENDHAL

23 01 1783 Henri Beyle StendhalFRANCOSKI PISATELJ IN DIPLOMAT († 1842)

Eden največjih francoskih književnikov in prvi veliki predstavnik kritičnega in psihološkega realizma. Sprva je delal kot uradnik, pozneje je postal diplomat (nekaj časa konzul v Trstu). Bil je ljubitelj umetnosti in bivanje v Italiji ga je navduševalo, tako je začel pisati eseje (Racine in Shakespeare ...). Ko pa se je kasneje lotil romanov, je s svojimi deli postal eden največjih predstavnikov francoskega romana 19. stol. (skupaj z Balzacom, Flaubertom in Zolajem ...)  V svojih delih je zelo dobro analiziral predvsem značaje. Njegovi najbolj znani deli sta Rdeče in črno in Parmska kartuzija ... Pisal je pod psevdonimom Stendhal.

nekaj njegovih misli:

  • Ljubezen je bila zame vedno največja zadeva, ali bolje edina.
  • Beseda je bila dana človeku, da skrije svoje misli.
  • Starost ni drugega kot izguba norosti, odsotnost iluzije in strasti.
  • Značaj človeka imenujemo ... skupnost njegovih moralnih običajev.

 

LETA 1832 ROJEN EDOUARD MANET

30 04 1883 Edouard ManetFRANCOSKI IMPRESIONISTIČNI SLIKAR († 1883)

Eden najpomembnejših slikarjev druge polovice 19. stoletja je slikal predvsem portrete in krajine. Njegova impresionistična dela so polna navdiha, slikal je resničen svet – heroizem modernega življenja – in se ni predajal domišljiji. Slikal je v tehniki olje na platno, barvo je nanašal v debelih slojih, poteze lahko vidimo, uporabljal pa je veliko barv, da je dosegel želene odtenke. Nekaj njegovih najbolj znanih del: V vrtni restavraciji, Zajtrk v travi ... Zelo je vplival na moderno slikarstvo.

 

LETA 1872 ROJEN JOŽE PLEČNIK

23 01 1872 Joze PlecnikARHITEKT, APOSTOL RESNICE IN LEPOTE († 1957)

»Veste, z nami je tako: pisatelje berejo, ko še žive, po smrti pa sunejo njihove stvari v pozabljenje. Arhitekta pa vse življenje brcajo, po smrti pa občudujejo njegovo delo. Seveda, če je kaj dobrega naredil.« Tako je za Koledar Mohorjeva družbe ob njeni stoletnici (1957) zapisal arhitekt Jože Plečnik. Ko je leta 1920 prišel v Ljubljano za profesorja arhitekture na tehniški fakulteti mlade slovenske univerze (ust. 1919), je bilo naše glavno mesto še 'Ljubljan'ca dolga vas'. Kmalu je po njegovih načrtih začela nastajati premišljeno oblikovana narodna prestolnica. Njegove zamisli so mnogi kritizirali, po nekaj letih pa so morali priznati, da je mojster imel prav. Plečnika sicer niso 'vse življenje brcali', pa tudi sprejeli ga niso, kot bi ta veliki mož zaslužil. Njegovo vrednost je svetu in nam 'odkrila' mogočna razstava njegove umetnosti leta 1986, ki je bila najprej v Parizu, od tam je romala v Barcelono, London, Zürich, München, na Dunaj, v Milan in Beograd ter se ustavila v Ljubljani. »Velikemu oblikovalcu kamna, lesa in kovine pojejo in bodo peli nesmrtno hvalo in zahvalo pomniki in spomeniki nekdanjega cesarskega Dunaja, zlate Prage, našega Beograda, sosednjega Zagreba, posebej pa naše drage Slovenije od hribovitih Ponikev na Tolminskem, kjer po njegovih načrtih na razvalinah novo cerkev dovršujejo, mimo Maribora, kateremu je želel z izvirnimi potezami znamenito Slomškovo stolnico polepšati, pa do Bogojine v Prekmurju, kjer novo cerkev po njegovih načrtih v potankostih že trideset let urejajo« S temi besedami, izrečenimi ob odprtem grobu 10. januarja 1957 na ljubljanskih Žalah, ki jih je mojster Plečnik zasnoval kot 'vrt slovesa z rajnimi', je tedanji ljubljanski škof Anton Vovk orisal značilne poteze in glavne postaje umetniške poti velikega pokojnika, ki je bil ne le 'navdihnjen' arhitekt, ampak tudi izreden človek in evangeljski kristjan. Sledovi njegovega duha so najbolj vidni v Ljubljani, mestu, kjer se je tudi rodil.

več:
S. Čuk, Kamen govori o Bogu: Ti, ki iščeš ... ti, ki dvomiš, v: Ognjišče 4 (1965), 23.

S. Čuk, Jože Plečnik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (1992), 28-29.
S. Čuk, Plečnikova hiša: Domače ognjišče, v: Ognjišče 1 (2017),  52-53.
S. Čuk, Jože Plečnik, naš Frančlišek Asiški: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2022), 76-77.
M. Pezdir Kofol, Plečnikove poti k Bogu in ljudem: Priloga, v: Ognjišče 7 (2022), 40-49.
M. Pezdir Kofol, Zgodbe Plečnikovih ljubljanskih cerkva: Priloga, v: Ognjišče 8 (2022), 40-49.

knjiga D. Prelovšek, Plečnikova sakralna umetnost, Ognjišče, Koper 1999, (RAZPRODANO))

nekaj Plečnikovih misli:

  • Živeti moramo posvečeno življenje. Samo fasada ne zadošča.
  • Luč je življenje, up, molitev, ki naj blaži grenkobe, vzdiga misli, tudi v krogu prijateljev te jasni.
  • Res molimo eden za drugega, četudi malo, vendar premišljeno, za zdravo pamet in pa za "ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega".
  • Če ne bi delal, ne bi rastel. Rastel pa sem, to vem. Vedite pa, da boste napravili le takrat nekaj, kadar boste delali kot otroci. Dobrega delavca častim vsaj toliko kot velikega gospoda. Pot je dolga! Delajte veliko!
  • Nikdo ne ve, odkod prihaja, kam gre, en sam velik čudež je življenje.
  • Ne iščite sreče zunaj. Srečen si le, če se poglobiš vase. Čimbolj živite zase, tem bolj živite za druge.
  • Imate veliko narodno nalogo: delati zase in za prihodnje rodove. Bodite dobri apostoli resnice in lepote.
  • Ni važno, kakšen naslov imate: ali ste doktor ali inženir. To je postransko. Važno je, da postanete človek.
  • Najlepše je, ako človek lahko reče: jaz sem naredil, kar sem mogel in kar sem znal. Imam čisto vest in vse drugo mi nič mar. Poštenost je tudi to, da imate za svoj poklic zadosti znanja in srčne kulture, da ga morete opravljati v korist človeštvu.
  • Živeti v veri, živeti v globinah nje muzike, ni vsakomur dano. Samo najvišjim, najizbranejšim in nam malim, najmanjšim.
  • Človek je ničevost, ampak človek je obenem tudi veličastvo. Soroden Bogu, ki je pravi dobesedni Oče. Kristus, njegov Sin, je resnični srednik. Evharistija je prelivanje človeka v Boga, Boga v človeka.
  • Čudno! Ko se začne človek razbirati in ogledovati, spozna, kako malo zna. Ali ni torej greh ovirati bližnjega, da se po svoji faconi (načinu) izživlja? Počemu množiti bolečine v teh razrvanih časih...
  • Eno vem: kakor bo Bog dopustil, tako se bo zgodilo. On bo dopustil prav.
  • Človek doma Boga pozablja – v tujini Boga išče.

 

LETA 1878 ROJEN OTON ŽUPANČIČ

23 01 1878 Oton ZupancicPESNIK, DRAMATIK, PREVAJALEC IN UREDNIK REVIJE LJUBLJANSKI ZVON († 1949)

Oton Župančič, pesnik slovenske moderne, ki ga po izrazni moči njegove poezije upravičeno postavljamo ob bok Francetu Prešernu, "kralju" slovenskih pesnikov. "Prešeren stoji na zemlji, Župančič plava nad njo," je zapisal Josip Vidmar. Od »pevcev iste pomladi", je Oton Župančič res "poletel" najviše. Bil pa je edini med njimi, ki jo dočakal "normalno" število let - enainsedemdeset. Ivan Cankar (1876-1918) je umrl v 43. letu življenja, Dragotin Kette (1876-1899) je legel v grob pri 23. letih, Josip Murn Aleksandrov (1879-1901) pa je ugasnil v svoji triindvajseti pomladi. "Meni je poezija izliv neke napetosti v človeku. Ta izliv je tem bolj krepak, tem bolj v zvezi z življenjem, tem več globin in širin obseva, s čim večjo intenzivnostjo je poet gledal svet in čim intenzivneje je živel z umom, voljo in strastmi. Poezija je neka pot do samega sebe in do človeka, neko živo gibanje proti stvarem in središču vsega, približevanje centru. V stvarjenju se človek bliža Bogu... Svet je takrat kot velikanska klaviatura... Čim večji je umetnik, tem obsežnejša je klaviatura, in če bi bil popoln, bi mu pel ves svet." Tako je v pogovoru z Izidorjem Cankarjem (Obiski, 1911) svoj pogled na pesniško ustvarjanje izpovedal.

več:
S. Čuk, Oton Župančič: Obletnica, v: Ognjišče 1 (2008), 30-31.
A. Napotnik, "Ciciban, dober dan!": Mojstri besede, v: Ognjišče 11 (2009), 78-79.

nekaj njegovih verzov

  • Če sonca ni, od kod to hrepenenje, / ki v srcih burno nam kipi in vre? / Od kod v očeh mladini to žarenje, / ki sivi dvom pred njim se v nič razspe? / O, sonce je! Je, ker ga slutimo, / ker ga v globini duše čutimo.
  • Je: kdor je šel do konca s smerjo, / kdor smeri ostal je do kraja zvest / in ves se pognal je v samo rast: / tak, kadar nazadnje razpne roke / kot mož, ki se pretegne v dan, / mereč tkanino večnih sanj, / pokaže nam svojo podobo: križ.
  • Sonce je zašlo za goro, / mesec je odšel za soncem, / ogenj v hiši je ugasnil, / sam ostal si brez besede; / odgovori, Ciciban: / kaj je naša zadnja luč? / Naša zadnja luč je duh: / vse je mračno, duh nam seva, / k Bogu pota razodeva.
  • Usode nisi sam gospod: / pospravi vse, / pripravi se, / ne veš, kdaj treba bo na pot.
  • Najskrivnostnejša med vsemi / je ljubezen; in resnica / je med vsemi najsvetlejša, / a povsod na dnu – grenčica.
  • Ne, tam ni vsega konec, / na dnu gomile: /  tak poln pričakovanja / je sen mrličev. // Blesteča večnost / posipala je z žarki / globine temne.
  • Kuj me, življenje, kuj! / Če sem kremen, se zaiskrim, / če jeklo, bom pel, / če steklo - naj se zdrobim.
  • In pred vsakim obrazom stoji / kruto zrcalo: / nič ti ne bo pomagalo, / daj račun za svoje dni!
  • Poezija je neka pot do samega sebe in do človeka, neko živo gibanje proti stvarem in središču vsega... V ustvarjanju se človek bliža Bogu.
  • Otresite zaduhlih se sanj! / Po bliskovo gre vseh živih dan, / kdor ga je zamudil - ves klic zaman - / doživi ga le, kdor je pripravljen nanj!
  • Meni je pesem izliv vse notranjosti, zdravja in moči, tako da mora sama zapeti; sicer je lažniva in zato slaba.
  • Odpuščam vam, ki mi prelili kri ste! / Kdo je tebe v težki uri tešil? / "Hvalimo te, častimo te, o Kriste, / ki si z ljubeznijo ves svet odrešil."
  • Glej, in ceste se križajo / vsepovsod, vsepovsod - / voli - svobodna je pot - / zvezde nebeške se bližajo, / čuvajo potnika zmot...
    več:

 

LETA 1883 UMRL PAUL GUSTAVE DORE

23 01 1883 Gustave DoreFRANCOSKI ILUSTRATOR (* 1832)

S svojo nadarjenostjo, domišljijo, z novimi tehnikami in svojimi številnimi ilustracijami (več kot 10.000 jih je narisal) velja za največjega ilustratorja vseh časov. Že kot otrok je veliko risal in kmalu tudi pošiljal ilustracije v krajevni humoristični list, s petnajstimi leti pa je bila objavljana njegova prva litografija. Odtlej začno njegove ilustracije izhajati tudi v pomembnejših časopisih, od leta 1852 je ilustriral klasike svetovne književnosti (več kot 120 knjig). Delal je tako, da je najprej vrezal sliko v les, pozneje je razvil svoj način graviranja (akvatinta), naslednja stopnja so bili bakrorezi. Doré je ilustriral dela Rabelaisa, Balzaca, Miltona i Danteja, francosko izdajo Cervantesovega Don Kihota ... leta 1963 je bil povabljen v Anglijo, da ilustrira angleško Sveto pismo in po teh ilustracijah je pri nas tudi najbolj znan.

 

LETA 1898 ROJEN SERGEJ M. EJZENŠTEIN

23 01 1898 Sergej EjzensteinRUSKI FILMSKI REŽISER JUDOVSKO-NEMŠKEGA RODU, OČE RUSKEGA FILMA († 1948)

Med najpomembnejša dela v zgodovini filmske umetnosti spada film Oklepnica Potjomkin (1925) ruskega režiserja Sergeja Mihajloviča Ejzenštejna, ki je bil po poklicu arhitekt. Pri filmu je začel delati kot montažer, kmalu pa je postal režiser in s svojimi številnimi odličnimi filmi postavil temelje filmski umetnosti v tedanji Sovjetski zvezi.

 

LETA 1907 ROJENA s. ANTONIJA FABJAN

23 01 1907 bl Antonija Fabjanredovnica, mučenka in blažena († 1941)

Med petimi drinskimi mučenkami, članicami reda Hčera božje ljubezni, ki so 15. decembra 1941 v Goraždu dale življenje za Kristusa kot žrtve četniškega nasilja in so bile 24. septembra 2011 v Sarajevu slovesno razglašene za blažene, sta tudi dve Slovenki: s. Krizina Bojanc (* 1885) iz župnije Šmarjeta pri Novem mestu in s. Antonija Fabjan (* 1907) iz župnije Žužemberk. Skupaj s s. Julo Ivanišević, Hrvatico in predstojnico samostana, s. Bernadeto Banja, Madžarko hrvaškega rodu, in s. Berhmano Leidenix, Avstrijko, sta delovali v manjšem samostanu na Palah pri Sarajevu. Po spopadih s hrvaškimi vojaki so četniki 11. decembra 1941 vdrli v samostan ter v zimo in mraz odgnali sestre brez tople obleke in obutve, skupaj s pisateljem Ksaverjem Meškom, ki je bil kot izgnanec njihov hišni duhovnik. Samostan so izropali, nato pa zažgali. Sestre so pet dni in pet noči vlačili s seboj do Goražda, kjer jih je čakala mučeniška smrt. Njihova trupla so četniki vrgli v deroče valove reke Drine, ki je postala njihov grob, zato jim pravimo "drinske mučenke". Škofijski postopek za njihovo razglasitev za blažene se je pričel leta 1999 in končal leta 2002.

več:
S. Čuk, s. Krizina Bojanc in s. Antonija Fabjan: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2011), 20-21.

 

LETA 1908 UMRL FRANC LEDER – LESIČJAK

03 12 1833 Franc Leder LesicjakLJUDSKI PESNIK IN PEVEC (* 1833)

Koroški ljudski pesnik in pevec Franc Leder – Lesičjak se je rodil v Globasnici. V šolo ni hodil, brati in pisati se je naučil pri vojakih, kjer je bil dvanajst let. Po vrnitvi domov je delal v premogovniku, se poročil in si zgradil hiško. Štirideset let je ob nedeljah in praznikih hodil po sosednjih vaseh in ob spremljavi citer prepeval pesmi, ki jih je največ sam zložil. Snov je jemal iz kmečkega življenja in običajev. Najbolj znana je njegova šaljiva Pesem od rojstva, ki v enajstih kiticah opisuje usodo novorojenčka.

 

LETA 1920 ROJEN IVAN RIBIČ

23 01 1920 Ivan RibicPISATELJ, SCENARIST MLADINSKIH FILMOV († 1982)

Rodil se je Ljubljani, kjer sta bila starša operna pevca. Po maturi se je vpisal na filozofsko fakulteto, a je zaradi italijanske okupacije študij prekinil. Med vojno je bil interniran v Gonarsu, od 1943 v partizanih. Po vojni je bil nekaj časa operni režiser v Mariboru, predavatelj na Jesenicah, od leta 1952 pa mu je bilo pisateljevanje edini poklic. Bolj kot po svojih knjigah s partizansko tematiko je zaslovel kot pisec televizijskih in filmskih scenarijev (Dolina miru; Ne joči, Peter; Srečno, Kekec).

 

LETA 1928 ROJEN VLADIMIR RIBARIČ

20 01 2002 Vladimir RibaricGEOFIZIK in SEIZMOLOG († 2002)

Iz rojstne Velike Nedelje ga je študijska pot vodila v Zagreb, kjer je diplomiral in doktoriral na Prirodoslovno-matematični fakulteti. Od leta 1964 je delal na Astronomsko-geofizikalnem observatoriju na Golovcu, ki ga je tudi vodil. V letih 1978–1994 je bil direktor Seizmološkega zavoda Republike Slovenije. Napisal je 10 knjig, med njimi več poljudnih o astronavtiki in seizmologiji. 20. julija 1969 je z Borisom Bergantom komentiral neposredni televizijski prenos pristanka človeka na Luni.

 

LETA 1964 UMRL FRAN PODREKAR

23 01 1964 Fran PodrekarILUSTRATOR IN KARIKATURIST (* 1887)

V Ljubljani, svojem rojstnem mestu, je obiskoval osnovno in obrtno šolo, nato pa je študiral slikarstvo v Gradcu, v Münchnu in na Dunaju. Od leta 1919 je bil profesor risanja na dekliškem liceju v Ljubljani, po ukinitvi zavoda je ostal v službi občine kot restavrator in kustos umetnin. Kot slikar je bil predvsem ilustrator in karikaturist, malo je njegovih slik v olju. Uspele so mu mnoge karikature znanih slovenskih osebnosti in političnih dogodkov. Ilustriral je mladinsko knjigo Volk spokornik Ksaverja Meška.

 

LETA 1979 UMRL JOŽKO TISCHLER

23 01 1979 Jozko TischlerŠOLNIK IN POLITIK, OČE KOROŠKIH SLOVENCEV (* 1902)

Priznanje za požrtvovalno delo med našimi rojaki na avstrijskem Koroškem je Tischlerjeva nagrada. Ime nosi po dr. Jožku Tischlerju, ki je bil po drugi svetovni vojni "oče" koroških Slovencev. Leta 1949 je ustanovil Narodni svet koroških Slovencev in bil njegov dolgoletni predsednik. Bil je tudi prvi ravnatelj Zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu, ki je bila na njegovo pobudo ustanovljena leta 1957.

 

LETA 1987 UMRL PESNIK GREGOR STRNIŠA

23 01 1987 Gregor StrnisaPESNIK IN DRAMATIK (* 1930)

Rojen leta 1930 v Ljubljani, kjer je končal klasično gimnazijo in kasneje germanistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Prve pesmi je objavil že kot dijak prvega letnika klasične gimnazije. Že takrat je veljal za samotarja in posebneža, zanimale so ga duhovne vede, astronomija, astrofizika in matematika. Za njegovo pesništvo je značilno prepletanje razumskosti in bogate fantazije, nagnjen je k metafiziki oziroma transcendenci. Nanj je vplival tudi nemški filozof Immanuel Kant ... Veliko se je ukvarjal z obliko in ustvaril novo formo slovenske poezije, verz je prenovil in ga približal slogu ljudske pesmi... Leto pred smrtjo je za življenjsko delo prejel Prešernovo nagrado. Njegove najpomembnejše pesniške zbirke so: Mozaiki (1959), Odisej (1963), Zvezde (1965), Želod (1974), Oko (1974), Škarje (1975) in Jajce (1975), poetična dramska besedila pa Samorog (1967), Žabe (1969) in Ljudožerci (1972). Pisal je tudi besedila za zabavno glasbo (Zemlja pleše ...)

nekaj njegovih verzov:

  • Čisto take, kot je, večnost, / je ne bo, in ni bila. / Samo Zemljo, samo zvezdo / vlada in ugaša čas. // Tu stoji zelena gora, / stoji, kot spomin sveta. / Kaj je večnost: sanjska mora / ali samo lepa laž? // Niti mora niti sanje, / niti gora niti laž, / ne svet: pade kot sneg nekdanje / zime poletnega dne v dlan.
  • Niso večna ta nebesa, / ta ozvezdja, ki jih ni, / in ta sama sinja zvezda - / samo mi smo žalostni. // Žalostni smo, kot žaluje / v gori kdaj majhna žival, / nam pa je morda le huje: / ali bo spomin ostal? // Bosta še kdaj, v spominu, tukaj, / kot sta, živela — bo minil? / Bosta vsaj, brez spomina, skupaj? / Bo vedela, boš vedel ti?

 

LETA 1989 UMRL SALVADOR DALÍ

23 01 1989 Salvador DaliŠPANSKI (KATALONSKI) SLIKAR (* 1904)

Študiral je v Madridu, leta 1927 odšel v Pariz in se tam seznanil s Picassom in nadrealističnim gibanjem. Ob začetku druge svetovne vojne je emigriral v ZDA in se po vojni vrnil v Francijo. Bil je izurjen risar, umetnik in eden najpomembnejših slikarjev 20. stoletja. Študiral je psihoanalizo in razvil kritično metodo slikanja, naturalistične slikovne detajle je združeval v nemogoče kombinacije, ki jih je sam imenoval »ročno naslikane fotografije sanj«. Svoje delo je znal tržiti, sodeloval je tudi na snemanjih filmov, bil je znan kot zelo domiseln, in imel je sposobnost delati nenavadne stvari, da je z njimi pritegnil pozornost nase. Njegove ekscentrične navade so včasih pritegnile več pozornosti javnosti kot njegovo umetniško delo. Najbolj znana dela: Stopljeni čas, Goreča žirafa ... ciklus ilustracij iz Dantejeve Božanske komedije ...

 

LETA 2002 UMRL KRISTO SRIENC

23 01 2002 Kristo SriencDUHOVNIK, VARUH IN GLASNIK SLOVENSTVA NA KOROŠKEM, PRIPOVEDNIK (* 1910)

Kristo Srienc, doma iz Podloga pri Libeličah na avstrijskem Koroškem, je kot dijak v Celovcu deloval v gibanju za ohranitev slovenstva. Zbiral je narodopisno blago in takrat so nastali tudi njegovi prvi literarni poskusi. Pomembni sta njegovi povesti Pastir Ciril (1956) in Sprta brata (1994). Med drugo svetovno vojno so ga Nemci izgnali, po vojni pa je deloval kot župnik in dekan v Šmihelu nad Pliberkom.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Zapoved, glejte, ta je moja, / da ljubite se med seboj. / Iz tega bodo vsi spoznali, / da ste hodili za menoj.

(Andrej Praprotnik)
Četrtek, 28. Marec 2024
Na vrh