Maj je čebelji mesec, zato bomo tokratno prilogo posvetili panjem, poslikanim panjskim končnicam in vsemu, kar se v čebeljih domovih dogaja. Maja bo namreč na knjižne police Ognjišča priletala slikovita knjiga, ki nosi pomenljiv naslov Biblia Carniolica.

Ko se je človek stalno naselil, ni več le ropal čebeljega medu, ampak je začel čebele načrtno gojiti. Čebelarjenje so poznali v vseh starih kulturah: predvsem v Egiptu, stari Grčiji in Rimu. Egipčani so bili spretni čebelarji, najstarejši ohranjeni zapisi o vzreji čebel v panjih v Egiptu so stari 4500 let. V antični Grčiji so za čebelje panje uporabljali glinene lonce in koše. Sveto pismo priča, da so čebele in njihove pridelke zelo cenili tudi Judje.
Naravna čebelja bivališča so bila votla drevesa in skalne razpoke. Človek je sprva posnemal njihovo naravno okolje, prvi panji so bila odrezana debla z duplom – klade, polklade, korita, podolgovate truge, iz šibja ali slame pleteni koši, sledili so različni leseni panji. Izpostavimo prepoznavnega kranjiča, od začetka 20. stoletja dalje pa Alberti-Žnideršičev panj.
V 17. stoletju se na Kranjskem pojavijo tipični čebelnjaki za shranjevanje panjev.
V panju je polno življenja. Matica nenehno izlega jajčeca, ki jih čebele delavke prenesejo v voščeno satje. Vsako jajčece položijo v svojo satno celico. Iz jajčec se po treh dneh izležejo ličinke, ki neprestano jedo, zato jih imenujemo tudi žerke. Čebele krmilke hranijo ličinke z matičnim mlečkom, kasneje pa z zmesjo cvetnega prahu in medu. Te se bodo razvile v čebele delavke. Če pa ličinko čebele krmilke ves čas hranijo zgolj z matičnim mlečkom, se iz nje razvije nova matica. Vse ličinke hitro rastejo in se medtem večkrat levijo. Nato se preobrazijo v bubo – to je stadij, v katerem se telo živali popolnoma spremeni. Čebela dobi sesalo, s katerim bo sesala medičino iz cvetov, razvijejo se ji členjene noge in krila. Iz bube se po približno 12 dneh izleže mlada čebela. Celoten cikel od ličinke do odrasle mlade čebele delavke traja 21 dni. Vse to se dogaja v vsaki čebelji hiški. Zato potrebujejo varen dom. Čebele se orientirajo tudi po barvah. So morda tudi zato ljudje poslikali njihove domove?

BARVE V SVETU ČEBEL
Čebele imajo drugačen vid kot ljudje in tudi precej drugačne oči. Na obeh straneh glave imajo sestavljeno oko, s katerim zaznavajo barve. Na temenu pa imajo še tri pikčaste oči, ki čebeli pomagajo zaznavati svetlobo in hitre spremembe v vidnem polju. Na tak način se lahko učinkovito izogne plenilcu. Če opazujemo travniško cvetje, lahko hitro ugotovimo, da prevladujejo cvetovi v rumeni, rumenkasto zeleni in modri barvi. Te barve čebele zelo dobro vidijo, ne zaznavajo pa rdeče barve. Zato ni čudno, da na travniku skoraj ni rastlin z rdečimi cvetovi. Ena izmed njih, poljski mak, pa ima drugačno prilagoditev: njegovi sicer rdeči cvetovi odbijajo UV-svetlobo, kar čebele zaznavajo kot posebno barvo.
Ko čebele najdejo pašo, s posebnim plesom v obliki osmice sporočijo še ostalim čebelam vrsto, smer in oddaljenost paše. Čebele lahko nabirajo medičino blizu panja ali tudi več kilometrov stran. A ker imajo izjemno dobro orientacijo, se ne izgubijo: z barvami in vonji ter s pomočjo lege sonca na nebu najdejo pot v domači panj. Čebelnjaki so zaradi svoje barvitosti lepa popestritev pokrajine, arhitekturna zanimivost, vsekakor pa barve, nanešene na panjske končnice, pripomorejo tudi k orientaciji čebel. A tega naši predniki verjetno še niso vedeli. Zakaj so torej slikali na panje?

POSLIKANI ČEBELNJAKI
Ljudsko slikarstvo je bilo v 18. in 19. stoletju priljubljeno po vsej Evropi. Ljudje so radi poslikali pohištvo, slikali na steklo, poslikana so bila hišna pročelja, vaške kapelice. Najstarejši motivi v ljudskem slikarstvu so bili verski. Morda so se tako poklonili priprošnjikom, morda je bila to oblika zahvale ali prošnje, gotovo pa so si želeli Boga blizu, doma. Tudi prvi motivi na panjskih končnicah so bili verski simboli. Navada se je razvila, in nastajati so začele celovitejše podobe sv. Ambroža, zaščitnika čebelarjev, pa sv. Florjana, zaščitnika pred požarom, in drugih svetnikov. Za najstarejšo poslikano panjsko končnico velja tista z motivom božjepotne Marije iz leta 1758. Ljudska umetnost na panjih se je razvila v upodobitve prizorov iz Svetega pisma, potem pa tudi v povsem ljudske motive. Poslikane panjske končnice so naša posebnost, nikjer drugje jih ne najdemo.
Znanih je več kot 30 slikarjev panjskih končnic. Večinoma so bili samouki, priučeni podeželski podobarji. Najlepše panjske končnice so nastale v delavnicah z baročno tradicijo Leopolda Layerja (Kranj) in Franca Wisiaka. Največ ohranjenih pa je nastalo na Pavličevi kmetiji v Selški dolini. Na Štajerskem pa je največ ohranjenih upodobitev nastalo v delavnici Franca Grila. Ti ljudski umetniki so pri svojem delu uporabljali oljne barve in smrekove deščice dimenzij 30 x 13 cm, nekatere panjske končnice so naslikane tudi na češnjev, lipov, orehov ali hruškov les.

DEŽELA, KJER TEČETA MLEKO IN MED
»Čebelji panj spada med najbolj urejena in prijazna domovališča in delovišča na svetu. Čebelnjak predstavlja dom, ki pomirja in varuje svoje prebivalce, in predstavlja delovno mesto, ki zagotavlja prehrano in razmnoževanje. Opravilne vloge so pregledne in jasne in delovne obveznosti so do potankosti določene. Brenčeča čebela je primer vesele prizadevnosti in predanosti, ki ju goji družina, čebelji panj pa predstavlja mirno sožitje in soglasje, ki vladata v skupnosti,« v spremni besedi k Biblii Carniolici zapiše škof Jurij Bizjak. Kot bi opisoval idealno družino, kajne? Nekaj, k čemur stremimo kristjani. Res, čebele smo si ljudje od nekdaj jemali za zgled zaradi njihove delavnosti in vztrajnosti.
V Sloveniji živi več kot 500 vrst čebel. Najbolj razširjena je medonosna čebela, predvsem podvrsta kranjska čebela ali sivka (Apis mellifera carnica), ki so jo prvič zabeležili prav na Kranjskem. Prepoznamo jo po temnih obročkih na zadku, ki imajo sivkaste dlačice. V Sloveniji je dovoljeno čebelariti le s kranjsko čebelo. Ta pridela veliko medu, ni napadalna in ima dober čut za orientacijo. Zaradi vseh teh lastnosti so jo od 19. stoletja prenašali tudi v druge države po Evropi in po svetu. Danes je ena izmed bolj razširjenih podvrst medonosnih čebel.
Zaradi vseh dobrih lastnosti čebel so jim že stara ljudstva pripisovala božanske lastnosti. Stari Egipčani so verjeli, da so se rodile iz zlatih solz, ki jih je pretakal bog sonca. Svoje mesto so ta droba čudodelna bitja našla tudi v Svetem pismu. »Roji čebel so dobra prispodoba za številčno vojsko. Mojzes piše: In Amorejci so vas podili, kakor delajo čebele (5 Mz 1,44). Modri Sirah pa hvali njen med: Majhna je čebela med krilatci, njen sad pa je prvi med slaščicami! (Sir 11,3). Veliko pogosteje kakor čebelo pa Sveto pismo omenja čebelji med (več kot petdesetkrat). Med je prispodoba za blaginjo, prispodoba za najbolj zaželeno telesno in duhovno hrano, prispodoba za največje slasti in radosti. Izvoljeno ljudstvo živi v deželi, kjer teče mleko in med (2 Mz 3,8),« navaja škof Jurij Bizjak.
Kaj pa Slovenija? Ali tudi pri nas teče med (ki za razliko od mleka ni in gotovo tudi ne bo izgubil svoje slave)? Po podatkih Čebelarske zveze Slovenije smo v lanskem letu v Sloveniji pridelali 2405 ton medu. S čebelarjenjem se pri nas ukvarja več kot 11.000 čebelarjev. Pa imamo medu dovolj za naše potrebe? Odvisno od letine. Naj nam sv. Ambrož letos izprosi dobro letino in zdrave roje. Pa naj medi!

ALI STE VEDELI, DA ČEBELE NE NABIRAJO MEDU?
Čebele nabirajo sladke sokove: medičino in mano. Medičina (nektar) je shranjena v cvetovih, s čimer privabljajo opraševalce, mana pa so izločki žuželk, ki sesajo rastlinske sokove. Čebele s sesalom medičino ali mano posesajo in shranijo v svojem medenem želodcu. Na poti nazaj se v njem že začnejo dogajati kemijske spremembe: sladkor se razgradi na enostavnejše dele. Čebela preda sladko tekočino v obliki kapljic čebelam v panju. Te kapljico obdelajo in posušijo, tako da iz nje nastane med. Čebele med shranijo v satje in ga pokrijejo z voščenimi pokrovčki, ki so vodoodporni.
Čebelar iz panja vzame sate z medom in z njih omete čebele. S posebnimi voščenimi vilicami nato odstrani voščene pokrovčke na satju in sate vstavi v točilo. To je posebna naprava, ki z vrtenjem poskrbi, da iz satov v posodo steče med. Sledi še precejanje medu in polnitev v kozarce. Ker je med hrana čebel, ga čebelarji nadomestijo s sladkorno raztopino.
V Sloveniji sta najpogostejša cvetlični in gozdni med. Cvetlični med čebele pridelajo iz medičine različnih travniških rastlin, grmov in dreves. Gozdni med pa nastane iz mane, ki jo nekatere žuželke izločajo na iglavcih in listavcih v gozdu.
Poznamo različne vrste medu: ajdov med, lipov med, kostanjev med, akacijev med, hrastov med, smrekov med, hojev med. In seveda mešan med. Za vse pa velja: najboljši je tisti, ki ga kupite pri lokalnem čebelarju.

MEDENE ŠTEVILKE
Pašne čebele opravijo med 10 in 15 poletov na dan, pri tem lahko obiščejo tudi 500 cvetov.
Na nekaterih krajih lahko čebele naberejo do 5 kg medičine na dan, kar je 200 kg na leto.
Ena kolonija čebel na leto proizvede med 20 in 50 kg medu.
V Sloveniji imamo 3 sheme kakovosti medu, ki so zaščitene z označbo porekla: slovenski med, kraški med in kočevski gozdni med.
V Sloveniji se s čebelarstvom ukvarja več kot 11.000 čebelarjev.

K. Šoln-M. Pezdir Kofol, Priloga, v: Ognjišče 5 (2023), 44-49.

"Povezanost mojega življenja z Marijo"

Na teh straneh nam bo o svoji pobožnosti do Marije, Odrešenikove Matere in Matere Cerkve, govoril v glavnem papež Janez Pavel II. sam: po pričevanju iz njegovih knjig, okrožnic in drugih dokumentov. V svoji knjigi Dar in skrivnost (1996), ki je izšla ob petdesetletnici njegovega duhovništva, pripoveduje: "Ko govorim o začetkih svojega duhovniškega poklica, seveda ne morem pozabiti na povezanost svojega življenja z Marijo. Češčenja Božje Matere v svoji tradicionalni obliki sem se naučil v družini in župniji v Wadowicah. Spominjam se, da so se v župnijski cerkvi v stranski kapeli, posvečeni Materi nenehne pomoči, zjutraj pred začetkom pouka zbirali gimnazijski dijaki. Tudi po pouku, v popoldanskih urah, so mnogi prihajali in molili k Mariji. Poleg tega je bil v Wadowicah na griču karmeličanski samostan. Prebivalci Wadowic so ga obiskovali v velikem številu in to se je odražalo v razširjeni škapulirski pobožnosti Karmelske Matere Božje. Tudi jaz sem prejel škapulir, mislim, da sem bil takrat star deset let, ki ga nosim še sedaj. H karmeličanom smo hodili tudi k spovedi. Tako se je zgodilo, da se je tako v župnijski cerkvi kot v cerkvi karmeličanov oblikovala moja marijanska pobožnost, in sicer od mojih otroških in mladostnih let do obdobja zrelosti. Ko sem bil v Krakovu v četrti Dębniki, sem vstopil v skupino "živi rožni venec" v salezijanski župniji. Tu so na poseben način častili Marijo Pomočnico. V Dębnikih je v obdobju, ko se je oblikoval moj duhovniški poklic, moj način razumevanja češčenja Matere Božje doživel neko spremembo. Bil sem že prepričan, da nas Marija vodi h Kristusu, toda v tem času sem začel dojemati, da nas tudi Kristus vodi k svoji Materi. Bil je trenutek, ko sem se zamislil nad svojim češčenjem Marije, misleč, da se je preveč razširilo in končno prizadelo prednost pobožnega češčenja, ki ga dolgujemo Kristusu. Tedaj mi je prišla na pomoč knjiga, ki jo je napisal sv. Ludvik Marija Grignion de Montfort in nosi naslov Razprava o pravi pobožnosti do Device Marije. V njej sem našel odgovore na svoje dvome. Da, Marija nas približa Kristusu, nas vodi k njemu, če živimo njeno skrivnost v Kristusu ... Njegova marijanska misel ima svoje korenine v skrivnosti Svete Trojice in v resnici o učlovečenju Božje Besede."

"Od kod geslo Totus Tuus"

V svojem pričevanju, kako je zorela njegova pobožnost do Marije, Janez Pavel II. pravi: "Tedaj sem dojel, zakaj Cerkev trikrat na dan moli angelovo češčenje. Dojel sem, kako izredno pomembne so besede te molitve. Zares odločilne besede! Izražajo jedro največjega dogodka, ki se je zgodil v zgodovini človeštva. Ob tem lahko razložim, od kod geslo Totus Tuus. Izraz sem prevzel od sv. Ludvika Marije Grigniona de Montforta. To je skrajšava bolj popolne izročitve Materi Božji, ki se glasi takole: Totus Tuus ego sum et omnia mea Tua sunt. Accipio Te in omnia mea. Praebe mihi cor Tuum, Maria (Ves sem Tvoj in vse moje je Tvoje. Sprejemam te v vse, kar je mojega. Marija, daj mi svoje srce)." V svoji knjigi Prestopiti prag upanja (1994) papež piše: "S pomočjo sv. Ludvika Marije Grigniona de Montfort sem doumel, da je ravno resnična predanost Materi Boga kristocentrična, še več, da je najgloblje ukoreninjena v skrivnosti Božje Trojice in skrivnosti učlovečenja in odrešenja ... Kar zadeva marijansko pobožnost," razlaga, "mora biti vsakomur med nami jasno, da ne gre samo za srčno potrebo, čustveno nagnjenje, marveč da to ustreza objektivni resnici o Božji Materi. Marija je nova Eva, ki jo Bog postavlja nasproti novega Adama Kristusa, od oznanjenja prek rojstva v Betlehemu, svatbe v Kani Galilejski, križa na Golgoti do binkoštne dvorane: Mati Kristusa Odrešenika je Mati Cerkve." Svojemu geslu Totus Tuus je ostal zvest do zadnjega diha. Po operaciji grla (zaradi težav z dihanjem) 24. februarja 2005 ni mogel več govoriti in z okoljem se je sporazumeval z listki. Enega je namenil Mariji, svoji Kraljici, in nanj je zapisal: "Še vedno sem ves Tvoj!"

"Cerkev na Poljskem, hvala ti!"

Občestvo, v katerem se je rodil njegov duhovniški poklic in je v njem zorela njegova vera, je bila Cerkev na Poljskem, v kateri ima posebno mesto narodno svetišče Jasna Gora-Čenstohova s svojo podobo črne Marije, Kraljice Poljske. "To je božja pot vsega naroda. Poljski narod je stoletja iskal in še išče pri svoji Gospe in Kraljici podporo in moč za duhovni preporod. Jasna Gora je kraj posebne evangelizacije. Veliki dogodki v življenju Poljske so vedno nekako povezani s tem krajem: tako stara kot sodobna zgodovina mojega naroda ima na jasnogorskem griču točko svoje najmočnejše zbranosti," je zapisal poljski papež v svoji knjigi Prestopiti prag upanja. Ob svojem prvem obisku v domovini junija 1979 se je seveda ustavil v Čenstohovi in med svojim nagovorom dejal: "Poljaki so se navadili prihajati na Jasno Goro, da bi o vsem govorili svoji Materi ... Kaj je torej čudnega, da tudi jaz prihajam semkaj? Saj se vendar vzel s seboj na Petrov sedež v Rimu "sveto navado" ki jo je izoblikovala vera celih rodov ... To, da je bil na Petrov sedež poklican sin poljskega naroda, ima očitno nekakšno zvezo s tem krajem." Tri dni zatem je obiskal Kalvarijo Zebžidovsko, svetišče Žalostne Matere Božje, kamor je pogosto romal v svoji mladosti. "Velikokrat sem obiskal ta kraj, začenši v deških in mladeniških letih. Obiskoval sem ga kot duhovnik. Posebno pogosto sem obiskoval kalvarijsko cerkev kot krakovski nadškof in kardinal. Velikokrat smo prihajali sem z duhovniki in somaševali pred Materjo Božjo. Prihajali smo semkaj na vsakoletno romanje avgusta in prav tako na stalno romanje spomladi in jeseni. A največkrat sem prišel semkaj sam, da bi po stezicah Gospoda Jezusa in njegove Matere premišljeval njune najsvetejše skrivnosti, a tudi da bi priporočal Kristusu po Mariji posebno težke in odgovorne zadeve v vsem svojem službovanju. Lahko rečem, da nobena od teh zadev ni dozorela drugače kot tukaj." Nagovor je končal s prošnjo: "Prosim, da tukaj molite zame, ko sem še živ, in po smrti."

"Nekdo je vodil tisti izstrelek ...

"Mati moja od vselej in posebej tistega 13. maja 1981, ko sem začutil ob sebi tvojo rešilno pomoč," je v svoji posvetitvi Fatimski Materi Božji molil papež Janez Pavel II. na zahvalnem romanju v Fatimo 13. maja 1982, na obletnico atentata med splošno avdienco na Trgu sv. Petra v Rimu. "Ko me je 13. maja 1981 na Trgu sv. Petra zadela atentatorjeva krogla, se sprva nisem zmenil za dejstvo, da se je to zgodilo na obletnico dneva, ko se je Marija prikazala trem otrokom v Fatimi na Portugalskem in jim namenila besede, ki se zdaj proti koncu stoletja, kot je videti, približujejo dopolnitvi," pričuje Janez Pavel II. v svoji knjigi Prestopiti prag upanja. Na vprašanje, kakšen pomen so imeli v njegovem življenju atentat in dogodki, povezani z njim, je Janez Pavel II. odgovoril: "Vse to je pričevanje Božje milosti. V tem vidim določeno podobnost s preizkušnjo, ki ji je bil izpostavljen kardinal Wyszynski, ko je bil zaprt. Izkušnja primasa Poljske je trajala tri leta, moja pa samo kratek čas, nekaj mesecev. Agça je vedel, kako streljati, in streljal je, da bi zadel. Bilo pa je, kakor da bi nekdo vodil in preusmeril tisto kroglo ..." (Spomin in istovetnost). Krogla je šla nekaj milimetrov od glavne srčne žile. Če bi jo zadela, bi to pomenilo takojšnjo smrt. Ni poškodovala ne hrbtenice ne kakega drugega življenjsko pomembnega organa. Zares, nekaj čudežnega, so zatrdili zdravniki s klinike Gemelli. "Nisem se bal smrti, ne iz junaštva, temveč zato, ker sem tisti hip, ko sem se na Trgu sv. Petra zgrudil, živo slutil, da bom preživel ... Ena roka je sprožila, druga pa vodila kroglo," je dejal Janez Pavel II. v pogovoru z Andrejem Frossardom (Ne bojte se). Trdno je bil prepričan, da je bila tista roka Marijina. "Brž ko sem po atentatu zbudil iz nezavesti, sem v mislih nemudoma pohitel k temu svetišču, da bi nebeški Materi položil v srce zahvalo, da me je rešila v nevarnosti," je dejal ob prihodu v Fatimo 12. maja 1982. V Marijino krono so 'vložili' eno od krogel, ki so jo odstranili iz njegovega telesa.

Okrožnica o Odrešenikovi Materi in Marijino leto

Ko je bil Karol Wojtyla izvoljen za papeža, mu je njegov učitelj in vzornik kardinal Wyszynski napovedal, da bo popeljal Kristusovo Cerkev v tretje tisočletje krščanske zgodovine. V pripravi na "veliki jubilej 2000" je Janez Pavel II. razglasil Marijino leto (od Binkošti 1987 do Vnebovzete 1988). To je storil z Okrožnico o Božji Materi s podnaslovom Blažena Devica Marija v življenju potujoče Cerkve (25. marca 1987). "Četudi ni mogoče natančno določiti datuma Marijinega rojstva, se vendarle Cerkev stalno zaveda, da je Marija na obzorju zgodovine odrešenja nastopila pred Kristusom ... Ta njen nastop pred Kristusovim prihodom dobiva vsako leto odsev v bogoslužju adventa. Če torej leta, v katerih se bližamo koncu drugega tisočletja po Kristusu, vzporedimo z onim starodavnim pričakovanjem Odrešenika, potem nam postane docela razumljivo, zakaj se v tem obdobju želimo obračati k njej, ki je v 'noči' adventa začela sijati kot prava "zvezda danica". Kakor namreč ta zvezda hkrati z 'zarjo' vzhaja pred soncem, tako je Marija od svojega brezmadežnega spočetja naprej nastopala pred Odrešenikovim prihodom, pred vzhodom 'sonca pravičnosti' v zgodovini človeškega rodu." Na koncu okrožnice, ki ima tri 'poglavja' (Marija v Kristusovi skrivnosti; Božja Mati v središču potujoče Cerkve; Materinsko sredništvo), papež razloži, da je smisel Marijinega leta "spodbuditi novo in poglobljeno branje tudi tega, kar je koncil povedal o blaženi Devici Mariji, Božji Materi, v skrivnosti Kristusa in Cerkve". Sklicuje se na tisto obliko marijanske pobožnosti, ki se je on sam naučil pri sv. Ludviku Grignionu de Montfortskem. "Ta je priporočal kristjanom posvetitev Kristusu po Marijinih rokah kot učinkovito sredstvo za zvesto življenje po krstnih obljubah."

Dostojanstvo žene in zahvalno pismo ženskam

"Dostojanstvo žene in njena poklicanost sta dobila v zadnjih letih poseben pomen." To so začetne besede apostolskega pisma O dostojanstvu žene Janeza Pavla II., njegovega najpomembnejšega dokumenta o ženi, ki je izšel ob koncu Marijinega leta, 15. avgusta 1988. Pismo je bilo napisano s sodelovanjem žena, katerih vlogo v Cerkvi je papež visoko cenil. Zgledoval se je po Kristusu. Med drugim piše: "Kristus govori z ženami o Bogu in one ga razumejo. Bile so z njim pod križem in prve so prišle h grobu, prve slišijo sporočilo: "Ni ga tukaj. Vstal je."" Na koncu piše: "V Marijinem letu se želi Cerkev zahvaliti troedinemu Bogu za skrivnost žene in za vsako ženo - za to, kar sestavlja večno merilo njenega ženskega dostojanstva, za "velika božja dela", ki so se v teku človeških rodov zgodila v njej in po njej. Ali se končno ni v njej in po njej uresničilo to, kar je največjega v človeški zgodovini na zemlji - učlovečenje samega Boga?"

Pred svetovno konferenco o ženskah v Pekingu v mednarodnem letu žensk (1995) je papež napisal Pismo ženskam, v katerem se jim iskreno zahvaljuje za njihovo neprecenljivo vlogo v človeški družini, za to, kar so, za "genij žene". "Cerkev zre v Mariji najvišji izraz "genija žene" in v njej črpa vir vedno novih pobud. Marija sebe imenuje "Gospodova dekla". V poslušnosti Božji besedi je Marija sprejela svojo prednostno, toda zahtevno poklicanost poročene žene in matere nazareške družine. Ko je sprejela službo Bogu, je hkrati stopila tudi v službo ljudi, to je v službo ljubezni ... Ne imenuje se brez razloga "Kraljica nebes in zemlje". Tako jo kliče vse krščansko ljudstvo, mnogi narodi in ljudstva pa jo imajo za svojo 'Kraljico'. Njeno 'kraljevanje' je služenje! Njeno služenje je 'kraljevanje'!"

V svoji apostolski spodbudi Cerkev v Evropi (2003) je zapisal: "Želimo podpirati polno sodelovanje ženske v življenju in poslanstvu Cerkve, da se bodo njeni darovi močneje uveljavili tudi s sprejemanjem cerkvenih služb, ki so po pravu pridržane laikom." Odločen pa je bil glede vprašanja duhovništva žensk in je to utemeljeval: "Dejstvo, da Marija, Božja Mati in Mati Cerkve, ni prejela poslanstva, kakršno je bilo dano apostolom, niti službenega duhovništva, jasno kaže, da to, da se ženskam ne podeljuje duhovniško posvečenje, ne more pomeniti njihove manjvrednosti niti njihove diskriminacije."

"Vrhunec mojih potovanj - obisk Marijinih svetišč"

Na svojem tretjem apostolskem potovanju po svetu (od 29. septembra do 8. oktobra 1979) se je papež Janez Pavel II. ustavil najprej na Irskem, od koder je poletel v Združene države Amerike. Na Irskem se je srečal z množico vernikov v Knocku, kjer je narodno marijansko svetišče, ki je tisto leto obhajalo svojo stoletnico. "Kakor hitro sem zvedel za to stoletnico," je dejal papež med mašo, "sem iz srca zaželel priti sem in tako poromati v še eno svetišče Kristusove Matere, Matere Cerkve in Kraljice miru. Tej moji želji se ne boste čudili. Od svoje prve mladosti sem imel doma navado romati v svetišča presvete Device ... Zelo dobro je, da ima vsako ljudstvo, vsaka dežela in tudi vsaka škofija svoje svete kraje, kjer bije srce vsega božjega ljudstva, posebno živo; če ima te kraje za posebno srečanje med Bogom in ljudmi, kraje, kjer Kristus nenavadno prebiva med nami. Če so ti kraji tako pogosto posvečeni njegovi Materi, to še popolneje razodeva naravo njegove Cerkve ... Vrhunec mojih zadnjih pastoralnih potovanj je bil vedno obisk Marijinih svetišč: Naše Gospe Guadalupske v Mehiki. Naše Črne Gospe na Jasni Gori v moji domovini in pred tremi tedni Naše Loretske Gospe v Italiji." Pridigo je končal z dolgo molitvijo k Mariji, Kraljici Irske.

Ko je maja 1996 prvič obiskal Slovenijo, se je - mimo "voznega reda" - z brniškega letališča odpeljal na Brezje v narodno svetišče Marije Pomagaj, Kraljice Slovencev. Pri vseh svojih srečanjih je imel v mislih Marijo. Duhovnikom in redovnikom, zbranim v ljubljanski stolnici, je naročil: "Gojite globoko predanost Mariji, Devici Materi in Kraljici Slovenije, na katero se obračate s tako lepim imenom 'Marija Pomagaj'." Mladim v Postojni je položil na srce: "Dragi mladi, ozrite se na Marijo! Ona je odličen zgled poguma in upanja, ki ga ima, kdor veruje v božjo besedo in jo sprejme v svoje življenje. Kakor Marija, tudi vi zaupajte v Gospoda! Če se boste naslonili nanj, ne boste razočarani."

"Rožni venec me spremlja vse življenje"

Papež Janez Pavel II. je 16. oktobra 2002, na 25. obletnico svojega nastopa papeške službe, podpisal apostolsko pismo Rožni venec Device Marije, v katerem pove, kakšno vlogo je ta molitev odigrala v njegovem življenju. "Že od mojih otroških in mladostnih let je ta molitev zavzemala posebno mesto v mojem duhovnem življenju. Rožni venec me je spremljal v trenutkih veselja in preizkušnje. Mnogotere skrbi sem položil v to molitev in v njej vedno prejel okrepčilo in tolažbo ... Pred štiri in dvajsetimi leti, 29. oktobra 1978, točno dva tedna po moji izvolitvi na Petrov sedež, sem tako rekoč odprl svoje srce in dejal: "Rožni venec je moja najljubša molitev. Je čudovita molitev, čudovita v svoji preprostosti in globini ... Zares, na ozadju besed Zdrava Marija se pred očmi duše vrstijo najpomembnejši dogodki življenja Jezusa Kristusa. Skupaj sestavljajo veseli, žalostni in častitljivi rožni venec, ki nas vodi – tako bi mogli reči – skozi srce njegove Matere k živi povezanosti z Jezusom. Hkrati more naše srce vključiti v zaporedje skrivnosti rožnega venca vse dogodke, ki sestavljajo življenje posameznika, družine, naroda, Cerkve in človeštva; osebne izkušnje in izkušnje bližnjega, posebej še tistih ljudi, ki so nam najbližji. Tako v preprosti molitvi rožnega venca utripa ritem človeškega življenja"." Po papeževih besedah je rožni venec "povzetek evangelija", zato je trem dosedanjim delom rožnega venca dodal četrtega, "ki vključuje skrivnosti Kristusovega javnega delovanja med krstom in trpljenjem ... V letih javnega življenja se Kristusova skrivnost na poseben način kaže kot skrivnost luči: "Dokler sem na svetu, sem luč sveta" (Jn 9,5)." Ta novi del rožnega venca, ki je po časovnem zaporedju dogodkov Jezusovega življenja na drugem mestu, se v slovenskem prevodu imenuje 'svetli del'.

V svoji izpovedi o neprecenljivi vlogi molitve rožnega venca v njegovem življenju papež pravi, da je že prvo leto svojega papeževanja postavil "v vsakdanji ritem rožnega venca. Danes, ob začetku petindvajsetega leta služenja kot Petrov naslednik, želim storiti enako. Koliko milosti sem prejel v teh letih od svete Device po molitvi rožnega venca: Magnificat anima mea Dominum! Svojo zahvalo Gospodu želim izraziti z besedami presvete Matere, v varstvo katere sem postavil svojo petrovsko službo: Totus Tuus!"

ČUK, Silvester. Blaženi Janez Pavel II. ves Marijijn. (Priloga). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 5, str 58-65.

Sodobni svet čuti potrebo po svetnikih

Evharistična daritev, med katero je zbor pel Slomškovo mašo skladatelja Jožeta Trošta, je bila mednarodno obarvana: prvo berilo so prebrali v slovenščini, drugo v madžarščini, v več jezikih so izrekli tudi prošnje. Papež Slovan je v zavidljivo gladki slovenščini bral mašno homilijo, v kateri je - z mislijo na Slomška - govoril o svetosti kot poklicu vsakega človeka, tembolj kristjana. Svetništvo pomeni uresničenje samega sebe po božjem načrtu. "Prav zato, ker ljudje danes tako iščejo svojo polno uresničitev, so svetniki še toliko bolj potrebni. Naš čas zahteva zrele osebnosti, sposobne, da potem, ko so doumele vrednoto svetosti, skušajo to uresničiti v vsakdanjem življenju... Svetniki s privlačno silo svojega zgleda znajo pokazati pot, po kateri je treba hoditi, da bi napredovali v pravi smeri." V tej zvezi je omenil tudi Slomška in napovedal njegovo skorajšnjo beatifikacijo, saj je že podpisal odlok o junaški stopnji njegovih kreposti. V drugem delu nagovora je vernike spodbujal, naj se z močjo, ki jo daje Bog, odločajo za "kulturo življenja". Ob koncu maše je izrekel Bogu zahvalo, da je bilo med njegovim obiskom v Sloveniji tako lepo vreme, nato je po krajšem nagovoru zmolil Raduj se, Kraljica nebeška - angelsko češčenje velikonočnega časa - ter podelil apostolski blagoslov.

Krščanske korenine slovenske kulture

Sredi popoldneva je imel Janez Pavel II. še zadnje srečanje tega blagoslovljenega potovanja. V mariborski stolnici ga je pričakovalo nad 500 predstavnikov slovenske kulture, znanosti in umetnosti. Na poti iz škofije v stolnico je na trgu pred cerkvijo, kjer se je zbralo lepo število ljudi, blagoslovil vodnjak miru arhitekta Borisa Podrecca v spomin na svoj obisk v prijaznem Mariboru (ob vhodu v mesto je bilo videti velikanske lepake z dobrodošlico svetemu očetu, kar smo v Ljubljani zaman iskali). Po prihodu v stolnico je papež, potem ko se je osebno pozdravil s številnimi navzočimi, šel molit na Slomškov grob v kapeli Sv. Križa. Nato je Komorni moški zbor iz Celja pod vodstvom Cirila Vrtačnika zapel latinsko skladbo Ambroža Čopija Totus Tuus. "Ko rečemo 'kultura', smo z eno besedo zajeli vse dimenzije človekove osebnosti. Ko rečemo 'znanost', pa smo zajeli človekovega ustvarjalnega duha, njegovo soustvarjanje in sodelovanje s Stvarnikom," je v pozdravu dejal škof Kramberger. Predsednik SAZU prof. dr. France Bernik je preletel zgodovinski razvoj slovenske kulture in znanosti na vseh področjih. "Vaša kultura ima svoj daljni izvor v misijonski dejavnosti, ki so jo sredi 8. stoletja vodili benediktinski menihi iz Ogleja in Salzburga," je poudaril sveti oče, ki se je zavzel za plodno sodelovanje "med krščanstvom in kulturo, med vero in razumom".

"Bodite vselej složno ljudstvo"

Iz stolnice se je papež odpeljal kar na letališče Maribor, kjer je bil za 18.45 predviden vzlet letala slovenske letalske družbe Adria Airways, ki naj visokega gosta odnese proti Rimu. Vsem, ki smo papeža med tem njegovim obiskom s spoštljivo ljubeznijo spremljali - in teh je bilo iz dneva v dan več - so prišle na misel besede Pesmi slovesa: "Prišel je čas ločitve, bratje, / podobno smrti je slovo..." Na letališču se je od papeža poslovil predsednik republike Milan Kučan, ki je v zahvalnem nagovoru izrazil upanje, da se je sveti oče po vsem tem, kar je doživel v Sloveniji, prepričal, da je ravnal prav, ko se je odločil, da pride med nas. Izrazil je željo, da bi njegov obisk ljudi na Slovenskem povezal. To misel je v svoji zahvali podčrtal tudi sveti oče, ko je dejal: "Bratje in sestre v Sloveniji, bodite enotno in složno ljudstvo, družina, sestavljena iz mnogih družin, med katerimi vladata ljubezen in medsebojna pomoč." Ob koncu je dejal, da Sloveniji in njenim državljanom zaupa svetilko vere in posebej slovenskim kristjanom naročil: "S to svetilko v rokah se zdaj pogumno napotite kot romarji upanja proti tretjemu krščanskemu tisočletju, da boste gradili med seboj spravljeno družbo, ki bo zagotavljala mir in varnost vašim otrokom. To je moje prisrčno voščilo." Ko njegovo letalo še ni pristalo v Rimu, so začele padati prve deževne kaplje.

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (1996) 6, str. 41.

"Slovenci, prestopite prag upanja!"

V soboto, 18. maja 1996 ob devetih dopoldne je bilo v Ljubljani evharistično slavje ob 1250-letnici krščanstva v našem narodu. Na hipodromu v Stožicah se je zbralo nad 100.000 ljudi. Najbolj vneti molivci so bili tam že ob treh zjutraj. Prihajajoče je v mašno slavje uvajalo petje in molitev. Bolj ko je bilo sonce visoko, višje je bilo število vernikov in slovesneje je bilo pričakovanje vseh. Srečati se s svetim očetom je milost, dana redkim rodovom. Ko je nad hipodromom zabrnel helikopter, ki je vozil prvega duhovnika Cerkve, je množica ploskajoč vzvalovila. Pred mašo je papež postal Ljubljančen - častni meščan našega glavnega mesta. Srečal se je z begunci in jim podaril 50.000 dolarjev. Po pristopu je Janez Pavel II. najprej pokleknil pred podobo brezjanske Matere božje, ki je kot izredna gostja priromala v Ljubljano. "Z veliko hvaležnostjo Bogu in božji Materi Mariji Vas, sveti oče, spoštljivo in prisrčno pozdravljam na Vaš današnji rojstni dan in Vam izrekam najboljše želje in čestitke," je v svojem uvodnem pozdravu dejal nadškof Alojzij [uštar. Izpovedal je, da se Cerkev na Slovenskem zaveda "svoje velike odgovornosti v pripravi na leto 2000, v novi evangelizaciji." Njena posebna naloga pa je "sprava, ki naj zaceli rane po drugi svetovni vojni."

"Svet brez Boga - svet proti človeku"

Med mašo na hipodromu v Stožicah je papež v skoraj tekoči slovenščini podal homilijo, v kateri se je ozrl na preteklost slovenske Cerkve in ji usmeril pogled v prihodnost. "Na binkoštni dan so ljudje iz raznih koncev sveta naenkrat v sebi začutili posledice izlitja Svetega Duha na apostole. Knjiga Apostolskih del našteva narode, ki so bili tistega dne prisotni v Jeruzalemu. Danes bi bil lahko seznam iz Apostolskih del precej daljši, vseboval bi tudi ljudstva slovanskih jezikov in med njimi posebej slovensko ljudstvo. V teku stoletij so namreč misijonarji evangelija prišli vse do vaše dežele, da bi vašemu ljudstvu v vašem jeziku oznanili blagost odrešenja... Vaše ljudstvo, hvaležno za dar vere, je tudi samo dalo Cerkvi številne misijonarje. Med njimi škofa Ireneja Friderika Baraga, misijonarja med ameriškimi Indijanci..."

"Gospod je obljubil, da bo svojo Cerkev zgradil na Petru, to je na 'skali', ki dobiva svojo trdnost od Jezusa Kristusa... On je vogelni kamen, ki so ga zidarji zavrgli. Naše stoletje je močno izkusilo, kaj pomeni graditi na pesku ideologij, ki prezirajo Boga. In mar se ni naše stoletje prav zaradi tega okopalo v krvi nedolžnih in mučencev? Tisti, ki gradijo svet brez Boga, ga lahko gradijo samo proti človeku, proti njegovemu pravemu uresničenju in sreči."

Slovenska darila gostu in slavljencu

Slovenci veljamo za gostoljuben narod, ki ima odprto srce in roke. Gostu postrežemo - če je tako izreden gost, kot je sveti oče, ga v spomin na obisk tudi obdarimo. Tistih, ki jih imamo radi, se spomnimo z darili ob osebnih praznikih. Slovenska darila, ki so bila izročena papežu Janezu Pavlu II. pri maši na njegov 76. rojstni dan, so bila polna simbolike. Prvi dar, ki mu ga je izročila šestčlanska družina Rožič iz župnije Črnomelj, je bila "snov" za evharistično daritev: velika hostija na pateni, male hostije v ciboriju ter vrčka z vinom in vodo. Marija Krt in Stanislav Balantič iz župnije Stranje sta prinesla svetemu očetu hleb doma pečenega kruha in mašna vina vinogradnikov iz vseh vinorodnih področij slovenske dežele.

Družina Avsenek iz Begunj na Gorenjskem je papežu izročila kovani svečnik, mojstrovino kiparskih kovačev, svečo, ki so jo izdelale karmeličanke iz Sore, ter srebrn križ, delo akad. kiparja Andreja Ajdiča. Stanka Mihelič iz Ribnice in Karol Košir iz Sodražice sta papeža jubilanta obdarila z "ribniškim" rožnim vencem in skrinjico za njegovo shranitev. Ta "suhorobarski molek" je "vseboval" tisoče in tisoče rožnih vencev, ki so jih verni ljudje po Sloveniji darovali za papeža v času duhovne priprave na njegov obisk. Akademski slikar Lojze Čemažar je za svetega očeta naslikal podobo Križanega. To je bilo darilo za papeževo zlato mašo, križ je namreč znamenje duhovniške službe.

Dan, ko so ure prehitro tekle

Sobota, 18. maja 1996, je bila vsa ožarjena s soncem. Z jasnega neba je toplo gledalo na ograjeno ravnino športnega letališča pri Postojni "ta pravo" sonce, brez katerega ni življenja; mlade in vse, ki so že v dopoldanskih urah začeli prihajati na prizorišče srečanja s svetim očetom, pa je odznotraj grelo sonce ljubezni, brez katerega življenje ni življenje. Vhodi na prizorišče, ki so ga zasnovali za manj kot 50.000 ljudi, so se odprli ob devetih; ob enajstih se je začel spored "ogrevanja" za papeža. Nastopili so mladi iz vseh treh slovenskih škofij, člani duhovnih gibanj in gostje iz sosednjih dežel. Vse je povezovala pesem. Ob pol treh, dve uri pred papeževim prihodom, je stekla neposredna priprava, ki jo je "zasekala" godba na pihala iz Kopra pod vodstvom Darija Pobega. Pričevanje mladih iz vseh treh slovenskih škofij, skavtov iz zamejstva in iz Slovenije, pa pričevanje mladih Slovencev iz Koroške in njihovih nemško govorečih vrstnikov, mladih iz Italije in iz Hrvaške je vsakič potrdila navdušena pesem. Generalni vikar koprske škofije Renato Podbersič je orisal pripravo Cerkve na Primorskem na obisk svetega očeta. Reka romarjev ves ta čas ni presahnila in tako je "morje" nenehno naraščalo - brez pretiravanja lahko rečemo, da se je do prihoda svetega očeta na letališče zbralo blizu 70.000 ljudi, ogromna večina mladih.

Mladi v sozvočju z mladostnim papežem

Naša dežela še ni doživela tako veselega viharja, kot je bil tisti, ki je nastal, ko je med množico prišel papež. [e tako zadrt čemernež se je ogrel in je mahal z zastavico, ploskal, vriskal in pel. Po vožnji s "papamobilom" je šel sveti oče na čudovito pripravljen oder in s koprskim škofom Metodom je najprej nekaj minut molče molil pred podobo Svetogorske Matere božje, ki je "priromala" v Postojno. "Sveti oče, obrazi mladih žarijo, ker morejo velikonočno veselje dopolniti z radostjo, da lahko s Petrom gredo naproti vstalemu Gospodu," je dejal škof Metod papežu v pozdrav. "Na vaš 76. rojstni dan, poln blagoslova iz nebes, smo zbrani tu v družinskem vzdušju iz ljubezni do Kristusa, do božje Matere Marije in do Vas, sveti oče, da Vas poslušamo in skupaj z Vami praznujemo. Tu so mladi v sozvočju s papežem, ki jih razume, ker ima sam mladostno srce." Te škofove besede so mladi "ozvočeno" potrdili. V njihovem imenu sta svetega očeta pozdravila študentka Andrejka Novosel (Amos) in absolvent Janez Zavašnik (ZK[). "Veseli smo, da ste prišli k nam. Sedaj, ko vidite, kje živimo, kakšna so naša mesta in vasi, kakšna je naša dežela in zgodovina, kakšni smo mi, nas boste še lažje razumeli in nam postali še bližji. Posebno pa smo veseli zato, ker bomo lahko z Vami obhajali Vaš življenjski jubilej."

"To je dan, ki ga je naredil Gospod"

Z besedami tega velikonočnega psalma je papež Janez Pavel II. začel svoj "pogovor" z mladimi v Postojni. Pred tem je bilo besedno bogoslužje. Sledila so tri vprašanja, ki so jih svetemu očetu zastavili zastopniki mladih na Slovenskem: radi bi vedno trdno upali, pa nas večkrat zajame strah; kako moremo graditi Cerkev; kaj naj storimo, da bo vera navdihovala naše življenje? Odgovore na ta vprašanja je sveti oče vključil v svoj nagovor, ki ga je začel s priznanjem, da je vesel, ker lahko z mladimi praznuje svoj 76. rojstni dan. "Rojstni dan in dan krsta nas spominjata na dar življenja in na mladost vere, ki jo Bog nenehno obnavlja. Zato se veselim, ker lahko danes z vami razmišljam o tem, kar je najbolj značilno za mladost, namreč o smislu življenja in o poklicanosti." V drugi polovici nagovora je odgovoril na zastavljena vprašanja. Zdravilo zoper strah in vir upanja je vstali Kristus, "ki nenehno vstopa v dvorano zadnje večerje". Cerkev moramo graditi tako, da postanemo "živi kamni" občestva, ki se s pomočjo bogoslužja, kateheze in bratskega življenja v skupnosti vedno tesneje povezuje s Kristusom. Na tretje vprašanje pa je odgovoril, da ne bo razkoraka med vero in življenjem, če "Jezus za vas postane oseba, za katero je vredno zastaviti vse življenje. Dovolite mu, naj vstopi v vaše načrte, v vsako vašo dejavnost."

Potrditev v veri in ljubezni

Nagovoru je sledila potrditev v veri, ki je del krstnega obreda. Pred tem dejanjem je sveti oče izročil skavtom baklo, prižgano ob velikonočni sveči, skavti pa so jo ponesli med mlade kot "štafetno palico" žive vere. Po mednarodnih prošnjah za vse potrebe in vesoljni molitvi očenaša, so mladi prinesli svetemu očetu darove primorske zemlje in njenih ljudi: sol, oljčno olje, pšenico v rasti, pršut, vino, sir, češnje, jabolka, prt iz idrijskih čipk, narejen po meri oltarja v papeževi zasebni kapeli. Postojnski župan Josip Bajc je v spomin na kraj, kjer je obhajal svoj "najlepši" rojstni dan, papežu podaril sliko z motivom iz Postojnske jame. Sveti oče se je raznežil, ko je k njemu prihitelo osem otrok iz župnije Matenja vas, na katerem ozemlju je postojnsko letališče, ki so nosili v rokah deset metrov dolgo kito cvetja in mu jo ovili okrog vratu. Morje src je znova vzvalovilo v kipečem navdušenju. oglasila se je voščilna pesem: "Happy birthday to you!" Papež je v šali dejal: "Nisem vedel, da ste Američani. Zmeraj sem mislil, da ste Slovenci!" Mladi so mu v odgovor zapeli voščilo še v slovenščini. Operni pevec Marko Kobal je svetemu očetu zapel staroslovansko voščilo "Mnogaja ljeta", vsi navzoči pa priljubljeno slovensko "Kol'kor kapljic, tol'ko let". "Hvala mladim! Hvala Sloveniji!" je ponavljal papež, ki se kar ni mogel posloviti.

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (1996) 6, str. 41.

(ob obletnici) Za uvod naj spregovori on sam: o svoji trojni ljubezni, o smrti, o večnosti. »V težkih urah se strne, zedini vse troje: spomin na mater, na domovino, na Boga. Zedini se v eni sami, brezmejni ljubezni. Človeku se zdi, da je šele spregledal; da je prej blodil po temi, ko je bila luč tako blizu; da je držal v rokah knjigo spoznanja, pa je ni odprl. Iz svojega obupa je klical mater, domovino, Boga. In ta klic sam je bil že tolažba, je bil spoznanje. Občutil je mahoma, sredi največjega ponižanja, da ima pravico na pomoč klicati večnost, iz katere se je porodil, v katero se povrne in ki je njegov pravi dom. Prej ni razumel silne besede, bila mu je mrtva na ustnih, da je življenje le ‘pot’, le trda preizkušnja, da je telo le začasna posoda neumrljivi duši. V trenotku šele, ko je trpljenje prekipelo, ko se je že drobila ta krhka posoda, je duša našla svoj dom, vesoljnost, ter se vzdignila zmagoslavno in smehljaje nad vse trpljenje pozemskega življenja, ki je le hip, le medla prispodoba resnice« (Milan in Milena, 1913).

ŽIVLJENJSKA POT
Glavne postaje življenjske poti Ivana Cankarja na kratko povzemam po izčrpnem zapisu literarnega zgodovinarja Joža Mahniča (Zgodovina slovenskega slovstva V, 61–69). Rodil se je 10. maja 1876 v leseni in s slamo kriti hišici na Klancu na Vrhniki kot osmi izmed dvanajstih otrok krojača Jožefa Cankarja in Neže rojene Pivk. Družina je zašla v hudo revščino, za nameček je požar leta 1879 upepelil njihov dom in poslej so se potikali kot gostači po slabih stanovanjih. Oče je leta 1890 odšel na jug za zaslužkom in vsa skrb za družino je padla na ramena matere, ki je otroke preživljala z dnino. Ivan je bil v četrtem razredu najboljši v šoli in vrhniška gospoda ga je jeseni 1889 poslala v Ljubljano, kmalu pa je pozabila na obljubo, da ga bo gmotno podpirala. Sprva je stanoval pri stricu Šimnu, od petega razreda dalje skupaj z mlajšim bratom Karlom pri nekem krojaču. Bolj kot šola ga je zanimala umetnost. Prepričan je bil, da se bo uveljavil v kraljestvu duha. Leta 1895 je pri maturi padel, leta 1896 pa jo je uspešno opravil ter odšel na Dunaj in se kot nadarjen risar vpisal na stavbni oddelek tehnike, že po nekaj predavanjih je študij opustil. Nameraval se je oprijeti študija romanistike in slavistike na univerzi, toda svoje namere ni uresničil. Za daljši čas se je vrnil v domovino. Septembra 1897 mu je umrla ljubljena mati in njen pogreb je plačal z vnaprej dobljenim honorarjem za pesniško zbirko Erotiko. Poletje 1898 je prebil pri sorodnikih v Pulju, v pozni jeseni pa se je vrnil na Dunaj, kjer se je preživljal s pisanjem s podlistkov za Slovenca in Slovenski narod. Predvsem pa ga je prevzela sla po umetniškem ustvarjanju. Bil je poln literarnih načrtov in od leta 1899 je vsako leto objavljal tudi po več svojih knjig. »Postal je naš prvi poklicni pisatelj, ki si je docela neodvisen z literarnim delom služil vsakdanji kruh.« Proti koncu leta 1899 se je za dobrih deset let naselil v dunajskem delavskem okraju Ottakring. Stanoval je pri Löfflerjevih, kjer je imel kabinet in redno oskrbo in s tem ugodnejše pogoje za ustvarjanje. Med domačo hčerko Štefko in Cankarjem se je spletlo ljubezensko razmerje, ki pa ni privedlo do poroke. V okolju delavskega Ottakringa se je do kraja zavedel svojega proletarskega izvora in postal socialist. Ob prvih avstrijskih državnozborskih volitvah s splošno in enako volilno pravico leta 1907 se je dejavno vključil v politično življenje. Kandidiral je na listi Jugoslovanske socialnodemokratske stranke v volilnem okraju Litija – Radeče, v zasavskem rudarskem bazenu. Izvoljen ni bil, dobil pa je med nastopajočimi socialisti največ glasov. V tem času je zasnoval tudi svojo znamenito povest Hlapec Jernej in njegova pravica. Jeseni 1909 je bil Ivan Cankar dva meseca v Sarajevu kot gost nadškofa Josipa Stadlerja in svojega brata Karla, ki je bil njegov tajnik. Tam je pisal dramo Hlapci in tudi veliko razmišljal o Bogu. Svojo vero je izpovedal s sonetom Luč je in Bog je. Iz Sarajeva se ni več vrnil na Dunaj, ampak je ostal v Ljubljani, najprej je stanoval v Švicariji v Tivoliju, spomladi 1910 se je naselil na Rožniku in ostal tam s presledki do poletja 1917. Tam je našel svoj tretji dom, kjer je lahko pisal. Njegova umetnost rožniške dobe je predvsem dušeslovna, obrnjena v pisateljev notranji svet. V času prve svetovne vojne, ko je Dom in svet urejal bratranec Izidor Cankar, je pisatelj precej sodeloval pri tej reviji. Bivanje na Rožniku je jeseni 1910 za pol leta pretrgal, ko je odšel k Sveti Trojici v Slovenskih goricah, kamor ga je povabil dr. Alojz Kraigher, prijatelj iz dunajskih let. Tam je snoval Lepo Vido. Vrnil se je na Rožnik, toda telesno je začel pešati zaradi neurejenega načina življenja. Jedel je silno malo, živel je največ ob črni kavi, čaju z rumom, vinu in cigaretah. Bil je gluh za nasvete prijateljev, ki so mu hoteli pomagati. Zaradi predavanja Slovenci in Jugoslovani v ljubljanskem Mestnem domu aprila 1913, v katerem se je zavzel za Jugoslavijo kot popolnoma neodvisno zvezno republiko enakopravnih narodov, si je ‘prislužil’ teden dni zapora. Leta 1915 je bil interniran na ljubljanskem gradu, proti koncu tega leta pa so ga kljub telesni šibkosti poklicali k vojakom. Po šestih tednih se je z zdravniškimi pregledi vojašnice v Judenburgu rešil. Na Rožniku mu niso bili več naklonjeni, pod svojo streho v Ljubljani ga je sprejel Jože Puntar. V tem času se je Cankar zelo približal krekovcem in krščanskemu socializmu. Eno njegovih zadnjih del je bilo predavanje Očiščenje in pomlajenje, ki ga je imel aprila 1918 v Trstu. Konec oktobra je v svojem zadnjem stanovanju padel po stopnicah, mesec dni zatem je pritisnila še pljučnica in slabotna lučka njegovega življenja je 11. decembra 1918 ugasnila. Dva dni zatem so ga položili k večnemu počitku pri Svetem Križu na ljubljanskih Žalah. Leta 1923 so tam po Plečnikovi zamisli uredili poseben grob moderne, kjer Ivan Cankar čaka vstajenja skupaj z Dragotinom Kettejem, Josipom Murnom in (od 1949) Otonom Župančičem.

DUHOVNA POT
»V bistvu je on najbolj krščanski od slovenskih pisateljev. Iz njega diha evangelij, ker krščanstvo se ne kaže predvsem s tem, da hodiš k maši, ampak s tem, kako živiš evangelij. Iz njegovih del diha evangelij, njegova preprostost, njegova iskrenost in njegova svetost. To je Cankar.« To je ob stoletnici smrti Ivana Cankarja zapisal pred nedavnim umrli pisatelj Alojz Rebula. O duhovni poti, ki jo je prehodil Ivan Cankar, je največ povedal Izidor Cankar, njegov bratranec, urednik njegovih Zbranih spisov, ki so izšli v 19 knjigah pri Novi založbi v Ljubljani od 1925 do 1936. On ga je najbolje poznal kot človeka in umetnika. Na podlagi njegovih spoznanj je Vladimir Truhlar, ‘oče’ duhovne teologije, dolgoletni profesor na papeški univerzi Gregoriana v Rimu, razglabljal o Cankarjevi svetovnonazorski poti in njegovi duhovnosti; študiji sta izšli v knjigi Doživljanje Absolutnega v slovenskem leposlovju (Župnija Dravlje, Ljubljana 1977). Literarni kritik, ki priznava in živi transcendenco, piše Truhlar, zadene pri določanju svetovnega nazora Ivana Cankarja instinktivno najprej na njegovo notranjo religijo-etiko. Izražajo jo taka in podobna mesta: »Pri nas doma ni bilo pobožnjaštva ... Toda bili smo globoko verni; ne samo v meni, v nas vseh je ostal ter ostane pač do konca skrit oltar, pred katerim darujejo čiste misli ob veselih in žalostnih urah. Še pozno, ko me je že vsega opredla tuja učenost, ko se mi je srce že vse razbolelo od soparnega spoznanja, se je mnogokdaj zganilo v srcu ... kakor tiha otroška molitev« (Moje življenje). Ivanova besedila o globoki veri v otroških letih Izidor jemlje resno, čeprav Boga te vere ne opredeljuje natančneje. Po svojem proletarskem izvoru in po svojem čutenju je bil Ivan Cankar socialist; v svojih polemičnih in političnih spisih je znal svoje pero prav ostro uperiti proti duhovščini in Cerkvi. Iz številnih njegovi spisov, posebno iz črtic, pa veje religioznost, pred katero se moraš spoštljivo prikloniti. Vendar ta Cankarjeva religioznost ni cerkvena niti dogmatična. To je neke vrste ‘filozofija hrepenenja’ – hrepenenja po neskončni Lepoti in Resnici. To potrjujeta dva kratka odstavka izpod njegovega peresa. »Zdi se mi, da moja duša ni od te zemlje. Rodila se je drugod in zdaj hrepeni po rodnem kraju« (Jesenske noči). »Kako je mogoče, da bi paradiža ne bilo, če duša koprni po njem? Kako je mogoče, da ne bi bilo Boga, če se človek od prve do poslednje misli vojskuje z njim? ... Resnično in glasno mora nekje živeti vse tisto, kar nerazumljivo šepeče na dnu srca, kar siloma orosi oči ob samotni uri, kar kliče dušo k vam, nebeške zvezde! Vse je; in vse se bo nekoč veličastno razodelo« (Milan in Milena).
Vladimir Truhlar je prepričan, da je bilo v Ivanu Cankarju na vseh stopnjah njegovega duhovnega razvoja ves čas vsaj tleče prisotno religiozno-etično jedro, ki je skrajno občutljivo za vse ne-sveto, za vse ne-etično, za vse ne-pošteno v dogajanju, na katero je zadeval. V pismu materi Neži za njen god 21 januarja 1893 je zapisal, da samo on in gotovo tudi Bog vesta, da ima ‘boljše srce’ in ‘boljšo pamet’ kakor drugi ljudje. Gabili sta se mu zlaganost in podlost. In prav reakcija na nepoštenje je tisto, kar je določalo postaje njegove svetovnonazorske poti. To tleče religiozno-etično jedro mu je v zadnjem življenjskem in umetnostnem obdobju vse bolj vzplamenevalo v določno krščansko doživljajsko religijo.
Leta 1909 se je Ivan Cankar na poseben način srečal s katoliško Cerkvijo. Sprejel je povabilo sarajevskega nadškofa Josipa Stadlerja in bil dva meseca njegov gost. O njegovem bivanju tam je Ivanov brat Karlo, ki je bil nadškofov tajnik, poročal Izidorju Cankarju, da je katehet Buljan Ivana zvabil na izlet na goro Trebevič nad Sarajevom in ob čudovitem pogledu na sarajevsko kotlino in okolico sta začela filozofirati o lepoti stvarstva. »Iskala sta začetnika vse te lepote in Ivan je sklenil pogovor: Res je, Bog je, Oče in Dobrotnik. Z menoj ni veliko govoril tiste dni; bil je molčeč, tih, tudi nič več vinjen. Nekega dne mi pokaže tri svoje sonete. Tretji se začenja: Luč je in Bog je, radost in življenje! ... Nekega večera me Ivan zaprosi, preden je šel počivat, naj bi mu dal kakšen slovenski molitvenik ... Drugi dan me vpraša, če bi se lahko razgovoril z jezuitom p. Matevžem Končarjem, profesorjem v sarajevskem bogoslovnem semenišču. On je bil seveda precej na uslugo. Ivan ga je obiskal in ni nič povedal, kaj je z njim imel. Drugo popoldne je bil zopet pri njem. Zvečer mi pride v sobo in mi brez uvoda pravi: “Ti, jaz pojdem jutri k obhajilu. Ti me boš obhajal.” Drugi dan sem maševal v cerkvi sv. Vinka pri usmiljenih sestrah in sem pri maši obhajal svojega brata.«
Po Izidorju Cankarju ne more biti nobenega dvoma, da je bilo vse to storjeno resno in mišljeno iskreno. A gotovo je, da tega dogodka ni jemati za kako ‘spreobrnjenje’, saj se Ivan po sarajevskem obisku cerkvenega življenja ni več udeleževal, vendar pa se je poslej imel za katoličana, kot je zatrjeval Izidorju in prijateljem. Tudi kot človek se je Ivan Cankar v teh letih spremenil. Ljudje, ki so mu bili blizu, so ugotavljali, kako se je v njegove bitju proti koncu življenja vse izravnalo. Na svoji življenjski in umetnostni poti Ivan Cankar vse več govori o “neumrljivem hrepenenju”, o “vstajenju”, o “poveličanju”, o “Bogu”. Zato bi bilo “nespametno misliti”, poudarja Izidor Cankar, “da se Ivan Cankar zgolj lahkomiselno igra z odgovorom na ta zadnja vprašanja človekovega bitja, da zgolj lepo besediči, ko se bavi z najtežjimi nalogami človekove misli; to so dejansko rezultati njegovega osebnega čustvovanja in umovanja ...” Njegova vera po letu 1910 ima dve trdni postavki: Božje bivanje in življenje po smrti. »Drugače ne more biti, ne sme biti: nekje je drugo življenje, kjerkoli; plemenitejše, večje, spoznanja polno življenje, nič podobno temu trudnemu, slepemu, zehajočemu umiranju, ki je zdaj naš delež! Jaz verujem v to drugo življenje – odkod drugače hrepenenje po njem, hrepenenje po smrti, po osvobojenju iz te žalostne ječe« (Lepa Vida).

VRHNIŠKE POTI
Stoletnico smrti Ivana Cankarja so na njegovi rojstni Vrhniki obeležili s številnimi pobudami. Eno od teh so poimenovali Po poti Cankarjeve mladosti, ki ima šestnajst postaj. Rodil se je v skromni leseni hiški s slamnato streho Na klancu 1. V njej so Cankarjevi živeli do 27. julija 1879, ko je pogorela. Potem so se pogosto selili po hišah na Vrhniki, na katerih so zdaj spominske plošče, ki označujejo od kdaj do kdaj je družina tam našla pribežališče. Na mestu rojstne hiše zdaj stoji nova hiša, preurejena v muzej. Ivan Cankar se je v svojih pripovedih rad vračal na Vrhniko. Opisoval je svoja vesela in žalostna doživetja, povezana s krajem svojega otroštva in mladosti.

CANKARJEV SPOMENIK – Pot začnemo v središču Vrhnike, pri spomeniku njenega velikega sina, ki je delo kiparja Iva Jurkoviča. Kip pisatelja v značilni drži misleca, je iz brona, podstavek pa je iz granita. Spomenik so odkrili 10. avgusta 1930. Slavnostni govornik je bil pisatelj F. S. Finžgar, dolgoletni Cankarjev prijatelj.

ENAJSTA ŠOLA POD MOSTOM – »Enajsta šola, Bog s teboj! Milo se mi stori, kadar se spomnim nate, zibel življenja in spoznanja. Ko človek shodi, se mu odpirajo korak za korakom prostrani svetovi, se mu razkrivajo, ga obsipljejo svetla bogastva« (Moje življenje).

LJUBLJANSKA CESTA 1 – Po požaru je bilo v hlevu Franca Kotnika tretje stanovanje Cankarjeve družine. Ivanu je bilo ob vselitvi pet let. Od tu je začel hoditi v šolo.

MANTOVSKI HLEVI – Stari opuščeni konjski hlevi pri gostilni Mantova so bili prvo zatočišče Cankarjevih. Tukaj je mati Neža rodila desetega otroka.

CANKARJEVA SPOMINSKA HIŠA – Na tem mestu je stala prava rojstna hiša Ivana Cankarja, od leta 1834 last njegovega deda Jakoba. V njej je pisatelj živel od rojstva do 27. julija 1879, ko je ob velikem požaru pogorela do tal. Na pogorišču je bila leta 1884 sezidana nova hiša v obliki, kakršno ima danes. Pot do nje nas pelje mimo cerkve sv. Lenarta.

SVETA TROJICA – Na vrhu kanca nad Cankarjevo spominsko hišo se v soncu blešči cerkev Svete Trojice. Pisatelj jo v svojih delih omenja kar osemindvajsetkrat.

STARA CESTA 11 – V pritličju na desni strani te hiše (‘Pri Tirolcu’) so Cankarjevi stanovali od leta 1886 do 1890. Na zunaj je stavba popolnoma predelana, notranjščina pa je stala skoraj nespremenjena. Od tod je mladi Cankar začel obiskovati ljubljansko realko, kamor je odšel jeseni 1888.

STARA CESTA 13 – Po odhodu Cankarjevega očeta krojača Jožefa za bratoma v Srem je vso družino sprejela pod svoj krov v tej hiši pisateljeva stara mati Marija Pivk. Pri njej so ostali v letih 1890–1894, še en leto po očetovi vrnitvi.

VAS 8 – PRI TIČKU – Pri Tičku, v tej stavbi, ki je bila po prvi svetovni vojni prezidana v skladišče, je bilo zadnje skupno stanovanje Cankarjevih od konca 1896 do 1898. Od tod je Ivan odšel študirat na Dunaj; tukaj sta v dveh zaporednih dnevih umrli njegova stara mati Marija Pivk (22. septembra 1897) in mati Neža (23. septembra 1897). Iz doživetij tukaj so se porodile njegove najlepše črtice.

SVETI PAVEL IN POKOPALIŠČE – Župnijska cerkev Spreobrnitve apostola Pavla je bila posvečena leta 1852. Pod cerkvijo je pokopališče. Cankarjeva mati je bila z možem Jožefom in hčerjo Francko prvotno pokopana približno v sredini leve strani pokopališča. Preprost križ na porasli gomili je bil edini spomin na umrle, kakor opisuje Cankar v črtici Njen grob. Na pobudo Izidorja Cankarja so kosti preminulih prenesli v nov grob ob južnem zidu pokopališča; nagrobni spomenik je izdelal ljubljanski kamnosek F. Kunovar.

MOČILNIK – Sprehod Po poti Cankarjeve mladosti se konča pri Močilniku, ki ga je kot otroka skrivnostno prevzel. »Izpod silnih sivih skal, temno molčečih, se je izvila temnozelena voda Močilnikova ter se ustavila ter razprostrla v kotanji ... Mirna gladina je podobna velikemu, na stežaj odprtemu očesu, ki še ne bedi, strmi iz večerne zarje komaj odbeglih sanj. Ko se do kraja odpočije in odsanja voda Močilnikova, stopi v ozko strugo ter se napoti polagoma proti ravnemu polju in svetlemu soncu« (Brlinčkov Miha).

KAPELICA SV. ANTONA – Ob Močilniku je kapelica sv. Antona. Ivan Cankar se je ob njej ustavljal in ob pogledu na kip svetega Puščavnika zapisal: »Kakor živ je sveti Anton, na skali sedi in bukve ima na kolenih; tudi skušnjavec je zraven« (Aleš iz Razora).

ČUK, Silvester. Ivan Cankar in njegove poti. (Priloga). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str 50-57.

Rojstvo evropske unije in njen razvoj

(pred dvaindvajsetimi leti) Evropska unija (EU) je družina demokratičnih evropskih držav, ki si skupaj prizadevajo za mir in blaginjo, je zapisano v uradni predstavitvi EU. To ni država, ki bi nadomestila obstoječe države, hkrati pa je več kot katera koli mednarodna organizacija. Njene članice so ustanovile skupne institucije, na katere so prenesle del svoje suverenosti, tako da na evropski ravni lahko demokratično sprejemajo odločitve o vprašanjih skupnega interesa. "Rojstni dan" EU je 9. maj 1950 in ta dan se vsako leto praznuje kot "dan Evrope" (datum je pomemben tudi zato, ker je 9. maja 1945 začela veljati listina o kapitulaciji nacistične Nemčije in se je tako na evropskih tleh končala druga svetovna vojna). 9. maja 1950 je tedanji francoski zunanji minister Robert Schuman podpisal znamenito "deklaracijo", v kateri je med drugim zapisal: "Za Francijo, ki je že več kot dvajset let zagovornica združene Evrope, je bil vedno glavni cilj služiti miru. Evropa se ni oblikovala, dobili smo vojno... Povezovanje evropskih narodov zahteva, da za vselej preneha stoletno nasprotje med Francijo in Nemčijo." Schuman je našel iskrenega sogovornika v nemškem kanclerju Konradu Adenauerju. Prvi korak je bila združitev francosko-nemške proizvodnje premoga in jekla, s čimer so bili položeni temelji za hitrejši gospodarski razvoj. Tema dvema "očetoma" združene Evrope se je pridružil tretji - italijanski zunanji minister in predsednik vlade Alcide de Gasperi. Vse tri je poleg želje po Evropi miru in sodelovanja povezovala tudi globoka vera in pri vseh njihovih prizadevanjih so jih vodila krščanska načela.

Združevanje se je pričelo uresničevati s Pariško pogodbo 18. aprila 1951, ki jo je podpisalo 6 držav: Belgija, Francija, ZR Nemčija, Italija, Luksemburg in Nizozemska. 10. septembra 1952 se je v Strassbourgu prvič sestala Evropska skupščina. 25. marca 1957 je bil podpisan Rimski sporazum o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti. Januarja 1973 so se v združevalni postopek vključile tri nove države: Danska, Irska in Združeno kraljestvo (Anglija). Od januarja 1986 je današnja Evropska unija štela 12 držav članic, kajti dotedanjim sta se za Grčijo (1981) pridružili še Španija in Portugalska. Februarja 1992 so voditelji 12 držav članic na srečanju v Maastrichtu podpisali ustanovno listino o Evropski uniji, ki je stopila v veljavo s 1. januarjem 1993. Na zasedanju Evropskega sveta v Luksemburgu je bilo decembra 1997 sklenjeno, da se pričnejo pridružitvena pogajanja s šestimi novimi državami, med katerimi je bila tudi Slovenija. Na zasedanju ES v Helsinkih decembra 1999 pa je bilo med kandidatke sprejetih še 6 držav (Bolgarija in Romunija sta potem izpadli). Na evropskem vrhu v Kopenhagenu je bilo 13. decembra 2002 sklenjeno, da se deset držav kandidatk priključi EU 1: maja 2004. Leta 2007 so se pridružile Bolgarija in Romunija, leta 2013 pa Hrvaška. Trenutno se pogajajo Ukrajina, Moldova .... Na evropskem vrhu v Nici decembra 2000 je bila sprejeta Listina o temeljnih pravicah EU. Osnovan je bil tudi odbor, ki naj pripravi osnutek Evropske ustave (vodi ga nekdanji francoski predsednik Valelery Giscard d'Estaing, ki zavrača sleherno omembo krščanskih korenin Evrope); ustava bi morala biti podpisana leta 2004 v Rimu veljati bi morala po ratifikaciji vseh držav članic. Zakaj ni stopila v veljavo? Leta 2005 so volivci v Franciji in Nizozemski na referendumih pogodbo zavrnili, zato projekt evropske ustave ni uspel. Velik del vsebine je bil kasneje prenesen v Lizbonsko pogodbo (2007), ki danes določa delovanje EU.

Evropski parlament

Evropska unija ima pet institucij, od katerih ima vsaka posebno vlogo: evropski parlament, svet EU, evropsko komisijo, sodišče evropskih skupnosti in računsko sodišče. Te institucije pa imajo ob sebi še pet pomembnih teles: evropski ekonomsko-socialni odbor; odbor regij, evropsko centralno banko, evropskega varuha človekovih pravic ter evropsko investicijsko banko. Ta sistem dopolnjujejo številne agencije in druga telesa.

Najpomembnejša institucija Evropske unije je Evropski parlament, katerega zametki segajo v čas ustanovne pogodbe (po letu 1950). Od leta 1979 poslance Evropskega parlamenta neposredno volijo državljani ki jih ti poslanci zastopajo. Parlamentarne volitve so vsakih pet in pravico voliti ima vsak državljan, ki spada med volivce. Tako parlament izraža demokratično voljo 450 milijonov prebivalcev oziroma državljanov držav članic EU in zastopa njihove interese. Poslanci Evropskega parlamenta ne sedijo po nacionalnih blokih, temveč po vseevropskih političnih skupinah. Po volitvah 2024 nobena politična skupina nima večine, zato je za skoraj vsako pomembnejšo odločitev potrebno sklepanje širokih koalicij. Parlament ima 720 poslancev, največja skupina pa ostaja desnosredinska EPP. Trenutna približna razdelitev sedežev: European People's Party (EPP) – okoli 188 sedežev; Progressive Alliance of Socialists and Democrats (S&D) – okoli 136; Patriots for Europe – okoli 86; European Conservatives and Reformists (ECR) – okoli 78; Renew Europe – okoli 77; Greens–European Free Alliance – okoli 53; The Left in the European Parliament – okoli 46; nepovezani in manjši bloki – ostalo.
Glavni trendi: desnica in konservativne skupine so po volitvah 2024 precej pridobile, liberalci iz Renew Europe izgubljajo vpliv, zeleni imajo manj moči kot v prejšnjem mandatu, EPP pogosto odloča, ali bo sodelovala bolj s sredino (S&D + Renew) ali z desnejšimi skupinami (ECR). Predsednica parlamenta ostaja Roberta Metsola iz EPP. Evropski parlament deluje v Franciji, Belgiji in Luksemburgu. Mesečne plenarne seje, ki se jih udeležujejo poslanci Evropskega parlamenta, so v Strasbourgu (Francija), kjer je prvotni sedež parlamenta. Sestanki parlamentarnih odborov in vse dodatne plenarne seje so v Bruslju (Belgija), v Luksemburgu pa je sedež upravnih pisarn (generalni sekretariat). Evropski parlament ima trojno vlogo: z Evropskim svetom si deli zakonodajno pristojnost, izvaja demokratični nadzor nad vse­mi institucijami EU, skupaj z Evropskim svetom je pristojen za proračun EU. Plenarne seje Evropskega parlamenta, ki se jih udeležujejo vsi poslanci, so navadno v Strasbourgu (en teden na mesec), včasih pa tudi v Bruslju (dva dni). Na teh sejah EP preuči predlagano zakonodajo in glasuje o spremembah.

Svet evropske unije

Ta pomembna institucija je glavni organ za sprejemanje odločitev v EU. Ustanovljena je bila z ustanovnimi pogodbami v petdesetih letih 20. stoletja. Zastopa države članice in njegovih sestankov se udeležuje po en minister iz vsake nacionalne vlade članic EU. Kateri minister bo to, je odvisno od teme, ki bo na dnevnem redu: če bo Svet razpravljal o vprašanjih okolja, se bo sestanka udeležil minister za okolje vsake države EU. Vsak minister v Svetu je pristojen, da zaveže svojo vlado: podpis ministra je podpis celotne vlade. Skupaj je devet različnih sestav Sveta, vendar pa Svet ostaja ena sama institucija. Svet EU ima šest ključnih odgovornosti: sprejemanje evropskih zakonov (skupaj z Evropskim parlamentom), usklajevanje širših ekonomskih politik držav članic, sklepanje mednarodnih sporazumov, potrjevanje proračuna EU (skupaj z Evropskim parlamentom), razvoj skupne zunanje in varnostne politike EU, usklajevanje sodelovanja med nacionalnimi policijami in sodišči v kazenskih zadevah. V Bruslju ima vsaka država članica EU stalno skupino {predstavništvo), ki jo zastopa in brani.njene interese, na ravni EU.

Predsedstvo Sveta se menja vsakih šest mesecev, tako da pride na vrsto vsaka država EU, ki v šestmesečnem obdobju predseduje vsem sestankom. Trenutno ima to vlogo Irska, v drugi polovici leta jo bo zamenjala Nizozemska, naslednji dve leti bo predsedstvo Sveta "v rokah" Luksemburga in Združenega kraljestva oziroma Avstrije in Finske. Predsedstvu pomaga Generalni sekretariat, ki pripravlja delo Sveta na vseh ravneh in zagotavlja njegov nemoten potek. Leta 1999 je bil za generalnega sekretarja Sveta imenovan Javier Solana. Odločitve v Svetu se sprejemajo z glasovanjem. Od 1. novembra 2004 bo število glasov, ki jih ima lahko posamična država (glede na število prebivalcev) zelo različno: od 29 (Nemčija, Franeija, Italija, Združeno kraljestvo) do 3 (Malta); Slovenija bo imela 4 glasove (kot Ciper, Estonija, Latvija in Luksemburg). Ponavadi obvelja glasovanje s "kvalificirano večino": za sprejem predloga je potrebna podpora določenega minimalnega števila glasov.

Evropska komisija

To je politično neodvisna institucija dvajseterice (doslej), ki jo imenujejo države članice in Evropski parlament, da vodijo to institucijo in sprejemajo njene odločitve. Evropska komisija je gonilna sila v institucionalnem sistemu EU: predlaga zakonodajo, politike in programe ukrepanja ter je odgovorna za uresničevanje odločitev Parlamenta in Sveta. Člani Komisije se neuradno imenujejo "komisarji". V državah, iz katerih prihajajo so vsi imeli politične funkcije in mnogi so bili ministri, kot "komisarji" pa morajo delovati v interesu EU kot celote in ne smejo sprejemati navodil od nacionalnih vlad. Nova Komisija se imenuje vsakih pet let, v šestih mesecih od volitev v Evropski parlament in sicer po posebnem postopku, pri katerem so soudeležene vlade držav članic, Evropski parlament in od njega imenovani predsednik Komisije. Sedanji mandat Komisije, katere predsednik je Italijan Romano Prodi, traja do 31. oktobra 2004.

Vsakodnevno delo Komisije opravljajo upravni uradniki, strokovnjaki, prevajalci, tolmači in pisarniško osebje. Teh evropskih javnih uslužbencev je okoli 24.000. Sedež Komisije je v Bruslju (Belgija), pisarne pa ima tudi v Luksemburgu, zastopništva v vseh državah EU in delegacije v mnogih glavnih mestih po vsem svetu. Štiri glavne naloge Komisije so: Predlaganje nove zakonodaje, Izvajanje politik in proračuna EU, uveljavljanje evropske zakonodaje, zastopanje EU na mednarodnem prizorišču. Skupina komisarjev (od 1. novembra 2004 jih bo 25) se sestaja enkrat tedensko. Osebje Komisije je razdeljeno v 36 oddelkov, imenovanih "generalni direktorati", od katerih je vsak odgovoren za določeno politično področje.

Sodišče evropskih skupnosti

Naloga te institucije, pogosto imenovane kar Sodišče, ki je nastala leta 1952 v sklopu Pariške pogodbe, je zagotoviti, da se zakonodaja EU razlaga in uporablja v vsaki državi enako. Sodišče sestavlja po en sodnik iz vsake države članice, tako da so zastopani vsi državni pravni sistemi EU. Na plenarnih sejah Sodišča so navzoči vsi sodniki, kadar Sodišče zaseda kot "veliki senat", pa ima le 11 sodnikov. Sodišču pomaga 8 generalnih pravobranilcev, katerih naloga je podati utemeljena mnenja o primerih, predloženih Sodišču. Sodniki in generalni pravobranilci so ali člani vrhovnih državnih sodišč ali ugledni odvetniki, na katere se je mogoče zanesti, da bodo nepristranski. Imenovani so na podlagi dogovora med vladami držav članic. Vsak je imenovan za dobo šest let; imenovanje pa se lahko podaljša za eno ali dve nadaljnji triletni obdobji. Štiri najbolj pogoste primere, o katerih odloča Sodišče, so: zahteve po predhodnem odločanju, postopki zaradi neizpolnitve obveznosti, postopki za razveljavitev, postopki zaradi opustitve ukrepanja. Sam postopek poteka v dveh stopnjah: najprej je pisna, potem pa ustna stopnja. Sodba, odločena na podlagi večinskega mnenja, se izreka na javnih zaslišanjih.

Evropsko računsko sodišče

Ob besedi "računsko" takoj pomislimo na denar. Z njim je povezano Evropsko računsko sodišče, ki preverja, ali so bili prejeti vsi prihodki EU in ali so vsi stroški nastali zakonito in pravilno, ter skrbi za dobro poslovodenje proračuna EU. Ustanovljeno je bilo leta 1977 in ima svoj sedež v Luksemburgu. Sodišče ima po enega člana iz vsake države EU, ki ga Svet imenuje za dobo šest let, ki pa jo je mogoče podaljšati. Vsi člani tega Sodišča so v svojih državah delali za revizijsko institucijo ali pa so posebej usposobljeni za to delo. Izbrani so zaradi svojih sposobnosti in svoje neodvisnosti in delajo za Sodišče s polnim delovnim časom. Člani izvolijo izmed sebe predsednika za obdobje treh let. Glavna naloga Evropskega računskega sodišča je preverjati, ali se proračun EU pravilno izvaja, kar pomeni, ali so prihodki in odhodki EU zakoniti in pošteni, ter zagotavljati dobro finančno poslovodenje. Ta institucija ima približno 550 usposobljenih oseb, od katerih je 250 revizorjev, ki obiskujejo druge institucije EU, države članice EU in države, ki prejemajo pomoč EU.

Pomožna telesa evropskih institucij

Že na začetku te predstavitve smo jih našteli, zdaj pa jih na kratko predstavimo. Prvi je Evropski ekonomsko-socialni odbor, ustanovljen leta 1957, ki je svetovalno telo in zastopa delodajalec, sindikate, kmete, potrošnike in druge interesne skupine, ki skupaj sestavljajo "organizirano civilno družbo". V političnih razpravah s Komisijo, Svetom in Evropskim parlamentom predstavlja njihove poglede in brani njihove interese. Drugo tako telo je Odbor regij, ustanovljen leta 1994; sestavljajo ga predstavniki evropskih regionalnih in lokalnih organov. S tem Odborom se je treba posvetovati o zadevah, ki se tičejo lokalne in regionalne uprave, kot so regionalna politika, okolje, izobraževanje in promet. Zelo pomembno telo je Evropska centralna banka s sedežem v Frankfurtu: ena od njenih glavnih nalog je ohranjanje stabilnosti cen na območju evra, s čimer se ohranja njegova kupna moč. Evro je enotna valuta, ki jo od 1. januarja 2026 kot uradno valuto uporablja 21 od 27 držav članic Evropske unije (Slovenija ga je dobila leta 2007). Organi odločanja pri poslovanju Evropske centralne banke so: izvršilni odbor, svet guvernerjev in razširjeni svet. Mesto Evropskega varuha človekovih pravic je nastalo s pogodbo o Evropski uniji (Maastricht 1992). Varuh človekovih pravic deluje kot posrednik med državljanom in organi EU: sprejema in preiskuje pritožbe državljanov EU, podjetij in institucij ter vsakogar, ki prebiva v eni od držav EU. Izvoli ga Evropski parlament za dobo pet let. Z Rimsko pogodbo (1958) je bila ustanovljena Evropska investicijska banka z namenom, da bi pomagala uresničevati cilje EU s financiranjem investicijskih projektov, ki pospešujejo evropsko povezovanje, uravnotežen razvoj ter inovativno gospodarstvo, temelječe na znanju. Evropska unija - poslej naša razširjena domovina je "stari" Evropi prinesla pol stoletja stabilnosti, miru in blaginje. Naj vse to prinese tudi nam!

S. Čuk, Naša domovina Evropa, Priloga, v: Ognjišče 5 (2004), 43-50.

(ob obletnici posvetitve) Cerkve na slovenskih tleh - zelo veliko jih je, ne samo sredi mest in vasi, ampak tudi na številnih gričkih zunaj naselij - so spomeniki vernosti našega naroda nekdaj in tudi sedaj, saj so povečini obnovljene in lepo vzdrževane. So pa tudi priče njegove kulture: veren človek je hotel zgraditi Bogu najlepšo stavbo, jo okrasiti z najlepšimi slikami in kipi. Med najpomembnejše in najlepše cerkve, kar jih premore naša domovina, je veličastna ljubljanska stolnica, biser baročne arhitekture. Zrasla je na temeljih stare cerkve in bila posvečena 8. maja 1707. Ob tristoletnici njenega "rojstva" za bogoslužna slavja je založba našega verskega tednika Družina oskrbela umetnostni vodnik Ljubljanska stolnica, ki ga je sestavila umetnostna zgodovinarka dr. Ana Lavrič, njeno besedilo je z odličnimi posnetki dopolnil mojster fotografije Marjan Smerke. Z njuno "pomočjo" je nastala ta priloga.

Ribiška cerkvica je postala stolnica

"Če bi tujec, ki mesta ne pozna, iskal v Ljubljani stolnico, bi jo težko našel, saj nima nobenega odličnega položaja," piše umetnostni zgodovinar dr. Marijan Zadnikar (Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti I., Mohorjeva družba, Celje 1973). "Prav gotovo ne bi iskal stolnice na ozkem prostoru med Ljubljanico in grajskim hribom, vso stisnjeno med gosto zazidavo starega mesta, brez kakšnega trga pred seboj in brez fasade, ki bi že od daleč napovedovala njeno imenitnost. Resnično skrita lega ljubljanske stolne cerkve je pač posledica tega, da je na istem prostoru nasledila srednjeveško prednico, ki ob svojem nastanku v romanski dobi ni bila niti farna cerkev, temveč le mestna podružnica prastare predmestne župnije sv. Petra. Ob ustanovitvi ljubljanske škofije leta 1461 jo je kot mestno cerkev pač po sili razmer doletela čast škofijske cerkve."

Prvo, skromno enoladijsko cerkev, piše umetnostna zgodovinarka dr. Ana Lavrič, so ljubljanski ribiči na bregu Ljubljanice postavili zelo zgodaj, zagotovo pa šele po letu 1087, ko so relikvije sv. Nikolaja iz maloazijske Mire prenesli v italijanski Bari, in se češčenje svetnika uveljavilo tudi na Zahodu. Cerkev se v pisnih virih prvič omenja leta 1262 in tedaj je gotovo že imela obliko romanske triladijske sklopne bazilike: sodila je torej v skupino najpreprostejših triladijskih cerkva, kakršne so bile tedaj značilne za srednjeevropski prostor. V drugi polovici 14. stoletja je dobila gotski prezbiterij, pred zahodno fasado pa so postavili visok zvonik. Ob ustanovitvi ljubljanske škofije leta 1461 (6. decembra, na god sv. Nikolaja) jo je kot mestno cerkev doletela čast škofijske cerkve-stolnice. Da bi ustrezala novi vlogi in potrebam, so jo povišali in ladjo prekrili z gotskim obokom ter enotno streho. Pozneje je niso več bistveno spreminjali, le kapele so ji dozidali ob vzdolžnih stenah. Za časa škofa Jožefa Rabatta so v letih 1674-1675 zgradili le nov prezbiterij, ker za posodobitev celotne stavbe ni bilo sredstev.

Potrebna je nova stolnica

Škofijska cerkev sv. Nikolaja je bila v drugi polovici 17. stoletja že tako razmajana, da je pretila nevarnost, da se podre, zato so mislili na njeno popolno prenovitev. Pobudnik in pogumni zagovornik tega velikega dela je bil tedanji stolni dekan in generalni vikar Janez Anton Dolničar. Škof Žiga Herberstein, vnet za napredek škofije, je njegovo zamisel podprl in marca leta 1700 naložil župnijskim uradom in podružničnim cerkvam poseben prispevek za zidavo, da bi priskočile na pomoč svoji "materi" (stolnici), ki je bila zaradi starosti v slabem stanju in jo je bilo treba na novo zgraditi.

Prej so morali podreti staro cerkev, kar so storili postopoma. Janez Gregor Dolničar, brat graditelja Janeza Antona, je kot kronist spremljal dogajanja ob podiranju stare in zidavi nove cerkve ter sestavil znamenito delo Zgodovina ljubljanske stolne cerkve. V njem poroča, da si je njegov brat zamislil mogočno svetišče po rimskem vzoru. Gradbeni odbor je iskal arhitekta, ki bi izdela ustrezen načrt za dvorano s kapelami in s kupolo na križišču glavne in prečne ladje. Oglasilo se je več načrtovalcev. Po izbiri novega ljubljanskega škofa Ferdinanda Kunburga (1701-1711) je dokončno obliko stavbe določil tedaj sloveči jezuitski arhitekt, slikar in teoretik Andrea Pozzo. Ta je svoj prvotni načrt predelal tako, da ga je bolj približal znameniti rimski cerkvi Al Gesu. Zato je stavbo zasnoval kot baziliko, uskladil sorazmerja in natančneje razčlenil notranjščino.

Novo raste na ruševinah starega

Staro stolnico so podrli v treh etapah: v aprilu in maju 1701 vzhodni del, spomladi 1703 zahodnega, leta 1704 pa še zvonik. Gradnjo so zastavili 6. junija 1701. Dela je vodil kranjski deželni stavbenik Francesco Ferrata, ki pa je že na začetku sporekel s polirjem Mihaelom Zamerlon. Namesto njega je Dolničar izbral Francesca Bombasija, v Ljubljano priseljenega Benečana. Z njim so sodelovali domači zidarski mojstri Mihael Zamerl, Pavel Jugovic in Gregor Maček. Bombasi je nekatere arhitektove zamisli po svoje oblikoval, kajti Pozzo ni nikoli prišel v Ljubljano.

Resen problem je predstavljala načrtovana kupola, kajti njena gradnja bi zahtevala izurjenega izvajalca in veliko sredstev. Dolničar je zato sklenil, da bodo njeno gradnjo odložili na poznejše čase in se zdaj zadovoljili z naslikano varianto. Pri vseh teh gmotnih stiskah pa je zbral pogum, da je dal leta 1704 ob zahodni fasadi nove stolnice postaviti dva mogočna zvonika, da je cerkev z njima vendarle dobila tudi ustrezen višinski poudarek - da se vsaj malo dviga iznad mestnih streh. Načrt zanju je napravil slikar Giulio Quaglio, ker ju arhitekt Andrea Pozzo ni predvidel.

Giulio Quaglio je s freskami "oblekel" stolnico

Oboke in stene baročne ljubljanske stolnice je z živahnimi freskami "oblekel" slikar Giulio Quaglio (1668-1751), ki je bil doma iz Laina pri Comu v severni Italiji. V Ljubljano so ga povabili leta 1703. Bil je velik mojster baročnega iluzionizma: njegove slikarije so razgibane, žive, bogate in zdi se nam, da s z njimi resnična, zidana arhitektura nadaljuje v še višjo, le naslikano, onkraj te pa da nam se odpira pogled v nebo z nebeško glorijo. S freskiranjem je začel v vzhodnem delu cerkve, medtem ko so zidavo zahodnega dela šele zastavili. Na oboku prezbiterija je upodobil zgodbo ustanovitve ljubljanske škofije, do konca septembra je končal iluzionistično kupolo, ki so jo hodili vsi občudovat. Na zunanjščini (na južni steni) je napravil fresko Oznanjenja, spomladi 1704 je nadaljeval freskiranje na zunanjščini (Jezusov krst, Zaharija v templju). Strop cerkvene ladje, ki kaže poveličanje sv. Nikolaja in pripoveduje o preganjanju kristjanov pod cesarjema Neronom in Dioklecijanom, je Quaglio s svojim umetniškim čopičem oživil kasneje. Ko so 19. julija 1706 podrli slikarski oder, je pred očmi obiskovalcev zažarel v vsej svoji lepoti in mojster je požel veliko hvalo in občudovanje sodobnikov. Quaglio je s sodelavci poslikal tudi stranske kapele in glavno zakristijo; njegova je tudi velika oltarna slika sv. Dizme.

Veliko delo v kratkem dokončano

Hkrati s slikarjem Quagliem so v stolnici začeli z delom tudi štukaterji, ki so krasili obok prezbiterija, oblikovali kapitele in friz pod venčnim zidcem. Po petih gradbenih sezonah je bila nova stolnica dograjena in že toliko olepšana, da so lahko sredi leta 1706 v njej že uvedli bogoslužje. Začasno so se morali zadovoljiti z oltarno opremo iz stare cerkve. Sveto Rešnje telo so iz oratorija, kjer je bilo hranjeno med gradnjo, slovesno prenesli v stolnico 22. avgusta 1706. Ko so bila opravljena še nekatera nujna dela (tlak), je škof Ferdinand Kuenburg novo stolnico slovesno posvetil ob navzočnosti številnih cerkvenih in svetnih dostojanstvenikov 8. maja 1707.

V naslednjih letih je stopnica dobila marsikaj novega: prižnico, balkona in orgelski omari na stranskih korih (1711), kipe emonskih škofov pod kupolo (1713), spomenik graditelju Janezu Antonu Dolničarju (1721), marmorno menzo oltarja sv. Rešnjega telesa z angeloma adorantoma, ki sodita med vrhunske dosežke kiparja Francesca Robbe (ok. 1750). Pod škofom Janezom Herbersteinom (1772-1787) so postavili marmornat veliki oltar, v prezbiterij pa nove kanoniške sedeže.

Nova stolnica dobi krono - kupolo

Jezuitski arhitekt Angelo Pozzo je ljubljansko stolnico zasnoval kot baziliko. Njegov načrt je na križišču glavne in stranske ladje predvideval kupolo. Zaradi pomanjkanja sredstev je bila kupola zgrajena šele pod škofom Antonom Alojzijem Wolfom (1824-1859). Leta 1836 je predstojništvo ljubljanske stolne cerkve povabilo dobrotnike k nabirki za zidavo kupole. Po dolgih pogajanjih z državnimi oblastmi se je cerkveno predstojništvo odločilo za načrt zidarskega mojstra Mateja Medveda iz Cerkelj na Gorenjskem, ki se je že bil izkazal z raznimi deli. Po odobritvi končnega načrta je Medved s svojimi zidarji delo zastavil aprila 1841, junija pa so na vrh kupole že pritrdili križ. Graditelju Medvedu je kupola prinesla veliko slavo. Kot sijajen spomenik umetnosti so jo občudovali sodobniki, hvalili so jo tudi naslednji rodovi in tudi umetnostno zgodovinska stroka ji je dala priznanje za drzno izpeljavo. S kupolo je bila stavba končno uresničena po prvotni baročni zasnovi; na zunaj je dobila pomemben arhitektonski poudarek, navznoter pa nov vir dnevne luči. Kupolo je po Quaglijevem vzoru v letih 1843-1844 poslikal Matevž Langus. Leta 1845 je naredil tudi novo sliko sv. Nikolaja/Miklavža za glavni oltar. - Po velikonočnem potresu leta 1895 je stolnico obnovil Franc Faleschini.

Mojster Plečnik in drugi umetniki za "mater" ljubljanskih cerkva

Na pragu dvajsetega stoletja so s prenovitvenimi deli počastili 200-obletnico posvetitve stolne cerkve. Začeli so spomladi 1905 in končali jeseni 1906. Quaglieve freske je restavriral Anton Jebačin, obnovljeni so bili korni sedeži, cerkev je dobila nova okna. Po praznovanju obletnice se je predstojništvo posvetilo predvsem opremi cerkve (vrata, klopi, spovednice). Leta 1911 je stolnica dobila nove orgle in tedaj so obnovili tudi okras baročnih omar. Med umetniki, ki so delali za stolnico pred drugo svetovno vojno in med njo, je treba omeniti Ivana in Heleno Vurnik, Rika Debenjaka, Ivana Pengova. Po vojni pa je vidno sled v cerkvi zapustil tudi mojster Jože Plečnik. Leta 1952 ji je podaril škofovski prestol, štiri leta zatem, tik pred smrtjo, pa je napravil načrt za predelavo kapele sv. Križa (gotski križ je iz stare stolnice) in vanjo postavil tudi izvirno oblikovan krstni kamen. Sledil mu je slikar Stane Kregar, ki je vhod v kapelo okrasil s podobo sv. Antona Padovanskega, za okno nad velikim oltarjem pa je leta 1961, ko so za proslavo 500-letnice ustanovitve škofije st avbo obnavljali, prispeval nov vitraj (barvno okno). V letih 1969-1971 so po smernicah pokoncilskega bogoslužja preuredili prezbiterij po načrtih arhitekta Antona Bitenca. S svojimi upodobitvami križevega pota je ljubljansko stolnico leta 1973 obogatil kipar France Gorše. V spomin na obisk papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji je ljubljanska stolnica dobila dva monumentalna spomenika: dvoje bronastih vrat: "slovenska vrata" na glavnem pročelju, delo kiparja Antona Demšarja, ki predstavljajo zgodovino krščanstva med Slovenci, in "ljubljanska vrata", delo Mirsada Begića, na katerih so upodobljeni ljubljanski škofi dvajsetega stoletja.

(priloga 05_2007)

(ob obletnici) Na kratko predstavljamo tri različne vsebine, ki pa so med seboj vzročno povezane. V vseh treh, najmanj v tretji, na tak ali drugačen način nastopa francoski vojskovodja Napoleon, ki je s svojimi armadami hotel zavladati vsej Evropi. Avstriji je odvzel del ozemlja in ustanovil Ilirske province, v katere so bile vključene skoraj vse slovenske pokrajine. Obstajale so manj kot štiri leta (1809–1813). Poraženega osvajalca Napoleona so spravili na varno, na samoten otok, kjer je pred dvesto leti osamljen umrl. Zmagovalci so združili svoje moči, da Evropo vrnejo na stare tirnice. To so urejali najprej na Dunajskem kongresu (1814–1815), nadaljevali pa na kongresu Svete alianse, ki je bil pred dvesto leti v Ljubljani. (zaključna slavnostna seja 12. maja 1821)

NAPOLEON BONAPARTE – “VELIKI MALI MOŽ”
(ob obletnici) Konec osemnajstega in začetek devetnajstega stoletja je v Evropi zaznamoval francoski vojskovodja Napoleon Bonaparte, ki se ga zaradi njegove majhne postave in bliskovitih vojaških in državniških uspehov drži vzdevek “veliki mali mož”. Nemški pisatelj Emil Ludwig v svojem romanu Napoleon (1925) polaga v njegova usta besede: »Še nikoli nisem videl vzvišenega sedeža, ne da bi me prijela volja, da bi sedel nanj.« Na vsak način je hotel priti na vrh, priti v zgodovino. Njegove sanje so bile združena Evropa. Ne združena Evropa svobodnih držav, ampak francoska Evropa.
Napoleon Bonaparte je bil sin uradnika plemiškega rodu v Ajacciu, glavnem mestu Korzike, kjer se je rodil 15. avgusta 1769. Že od rane mladosti se je šolal na kadetski šoli v Briennu, zatem pa na Francoski vojaški akademiji. Nemirni čas francoske revolucije (1789) je dočakal v Parizu kot topniški stotnik. Zaradi svojega odločnosti in naglega ukrepanja se je dosegal presenetljive vojaške uspehe in je bliskovito napredoval. Ko je zavzel pristanišče Toulon, je že s 24 leti postal armadni general. Leta 1797 je porazil avstrijsko cesarsko armado, na pohodu proti Dunaju so Napoleonovi vojaki zasedli Ljubljano. Avstrijski cesar je bil prisiljen podpisati mirovno pogodbo v Campo Formiu. Tega leta je Napoleon zasedel papeško državo, zatem pa so papeža Pija VI. kot ujetnika odvedli v Francijo. Leta 1798 je izvedel državni udar in vzpostavil konzulat s tremi konzuli – glavni konzul je Napoleon, naslednje leto je postal prvi konzul Francije, leta 1804 se je razglasil za cesarja Francozov; s cesarskim nazivom je skušal pokazati, da bo nadaljeval tradicijo Karla Velikega in rimskih cesarjev. Vse pravne odnose v državi je urejal Napoleonov civilni zakonik (Code Napoleon); vseboval je 2251 členov, ki so določali enakopravnost, svobodo, versko strpnost, nedotakljivost osebne lastnine in predstavljajo temelje meščanskega prava. Že pred letom 1800 je Napoleon s svojimi četami začel osvajalni pohod po Evropi. Po avstrijskem porazu pri Wagramu in schönnbrunskem miru je Avstrijo oslabil z ustanovitvijo Ilirskih provinc. Po angleški zmagi v pomorski bitki pri Trafalgarju (1805) je Napoleon skušal Anglijo gospodarsko uničiti s celinsko zaporo, prepovedjo trgovanja evropskih držav s to najmočnejšo nasprotnico. Da bi se ta zapora spoštovala, je nadzoroval vse obale. Rusija jo je vse pogosteje kršila, zato je sklenil rusko ozemlje priključiti svoji Evropi in Rusijo kaznovati, ker mu je uničila načrte. Z armado 600.000 mož je šel leta 1812 na pohod proti Rusiji. To je bila velika napaka. Pri Borodinu blizu Moskve je sicer zmagal, toda zasedel je prazno Moskvo, v kateri je tedaj izbruhnil požar, bližala se je ruska zima. Napoleon je poražen zapustil Moskvo 19. oktobra 1812. Poraz v Rusiji je spodbudil druge evropske narode k uporu in 16. oktobra 1813 je pri Leipzigu prišlo do “bitke narodov”, v kateri je francoska vojska doživela poraz. Napoleona so izgnali na sredozemski otok Elbo. V Franciji se je začela restavracija, na oblast so se vrnili Burboni. Napoleon je z Elbe pobegnil in 30. marca 1815 prišel v Pariz. Pri kraju Waterloo v današnji Belgiji mu je zavezniška vojska junija 1815 zadala dokončni poraz. Po tem porazu so ga izgnali daleč proč od Evrope, na oddaljeni otok Svete Helene, kamor je prispel 17. oktobra 1815. Tam je živel zastražen nekaj manj kot šest let do svoje smrti 5. maja 1821. Ko se je oziral nazaj, je prišel do spoznanja: »Nihče razen mene ni kriv mojega padca. Bil sem svoj najhujši sovražnik in povzročitelj svoje usode.« Njegove posmrtne ostanke so leta 1840 pripeljali v Pariz in jih z veličastnim pogrebom položili v vojaško grobnico Les Invalides.

ILIRSKE PROVINCE 1809–1813
Ilirske province (Provinces illyriennes) je Napoleon ustanovil 14. oktobra 1809, ko je bila Avstrija po porazu v bitki pri Wagramu z mirom v Schönbrunnu prisiljena prepustiti Franciji zahodni del Koroške, Kranjsko, Hrvaško in Vojno krajino, Goriško, Trst in Istro. Že od leta 1805 pa je imela v lasti beneško Istro in Dalmacijo z Boko Kotorsko ter ozemlje nekdanje Dubrovniške republike, leta 1810 jim je bila priključena vzhodna Tirolska. Province so obsegale ozemlje okoli 55.000 km2 z 1,5 milijona narodnostno različnega prebivalstva, ki so bili ilirski državljani. Napoleon je Province ustanovil iz strateških in gospodarskih razlogov. Avstrijo so odrezale od morja in Francija je gospodarsko nadzirala obe obali Jadranskega morja, delovale pa so tudi kot obramba Italije, ki je imela za Napoleona velik strateški pomen. Province formalno niso bile del Francoskega cesarstva, bile pa so mu povsem podrejene. Glavno mesto je bila Ljubljana, na čelu Provinc je bil generalni guverner, pod katerim so bili vojska, uprava in pravosodje. Prvi je bil na mesto generalnega guvernerja 8. oktobra 1809 imenovan maršal Marmont, eden najuglednejših vojskovodij francoskega cesarstva, ki jih je vodil do januarja 1811; 9. aprila istega leta ga je nasledil general Bertrand, ki je funkcijo opravljal do februarja 1812, ko je bil za konzula imenovan general Junot. Zadnji guverner je bil Joseph Fouche, imenovan julija 1813, ki je bil na tem mestu le en mesec. Sprva je Province sestavljalo deset intendanc, od reforme leta 1811 pa sedem provinc, podobnih francoskim departmajem: Koroška (s sedežem v Lienzu), Istra (Trst), Kranjska, civilna Hrvaška (Karlovec), vojna Hrvaška (Senj), Dalmacija (Zadar)in dubrovniško-kotorska provinca (Dubrovnik). Vsako provinco je vodil intendant, nižja enota je bil distrikt, najnižja pa občina z županom (maire), izbranim iz vrst najbolj uglednih prebivalcev občine. Od 1. januarja 1812 je moral župan voditi tudi matične knjige (rojstne, poročne in mrliške). V skladu z novimi političnimi mejami je bila preurejena tudi cerkvena teritorialna razdelitev. Ustanovljeni sta bili nadškofiji v Ljubljani in Zadru, škofije pa v Gorici, Kopru, Šibeniku, Splitu in Dubrovniku. Ljudi so zelo razburjale francoske verske reforme: uvedli so civilno poroko, francoski revolucionarni koledar, odpravili so nekatere praznike, dovolili so le štiri (vnebohod, veliki šmaren, vse svete in božič).
Francozi so v Ilirskih provincah preuredili šolstvo. Prva uredba francoskih oblasti, odlok maršala Marmonta z dne 4. julija 1810, je radikalno prekinila s starim avstrijskim šolskim sistemom. Odlok je namesto prejšnjih trojnih oblik osnovne šole (trivialke, glavne šole in normalke) uvajal enotne štirirazredne osnovne šole (ecoles primaires), iz katerih so lahko učenci direktno prestopali v poklicne šole ali pa v gimnazije. Na višji stopnji je odlok uvajal liceje. Ta ureditev šolstva je veljala le v šolskem letu 1810/11. 12. decembra 1811 je generalni guverner Bertrand podpisal odlok, po katerem naj bi se ilirsko šolstvo približalo francoskemu. Nekatere gimnazije so nadomestili s kolegiji, druge pa so degradirali v običajne primarne šole. Še pomembnejša novost pa je bila preobrazba ljubljanskih centralnih šol v akademijo, ki je vključevala pet fakultet (filozofsko, medicinsko, pravno, tehniško in teološko). Z njo smo na Slovenskem prvič dobili zametke pravega univerzitetnega študija. Slovenščina kot učni jezik se je uveljavljala le počasi. Kljub naporom Valentina Vodnika, ki je v letih francoske oblasti napisal vrsto slovenskih učbenikov, je na slovenskem ozemlju Ilirskih provinc delovalo le malo slovenskih osnovnih šol. Leta 1810 so začeli izdajati Le Telegraphe officiel, uradni list Ilirskih provinc, v katerem so razglase objavljali v francoščini, nemščini in italijanščini, načrtovane izdaje v slovenščini niso uresničili. Med letoma 1811–1813 je kot urednik deloval francoski književnik Charles Nodier.
Zaradi izrecnega Napoleonovega ukaza so se Province morale vzdrževati same, zato so bila davčna bremena zelo težka. Zaradi teh težkih davčnih bremen in uvedbe splošne vojaške obveznosti Francoska vladavina ni bila priljubljena. Trajala je samo štiri leta, zato je tudi koristne reforme izvajala nedosledno in nepopolno. Še pred znamenito “bitko narodov” pri Leipzigu oktobra 1813 so morali Francozi izprazniti ozemlje Ilirskih provinc, ki je bilo vrnjeno Avstriji. S koncem Ilirskih provinc so bili znova vsi Slovenci pod enim vladarjem. Na območju nekdanjih Ilirskih provinc so Avstrijci hitro odpravili vse tiste francoske ukrepe, ki bi lahko omajali ali ogrozili ustavni red. Na šolskem in cerkvenem področju so se vrnili v stare tirnice. Akademije v Ljubljani ni bilo več. »Na nekdanje Ilirske province je spominjalo le še Ilirsko kraljestvo, ki je bilo sestavljeno iz Kranjske, Goriške, Trsta, Istre, sprva Beljaško, po letu 1825 pa cela Koroška, Čedad z okolico in zahodni predeli Hrvaške. Kraljestvo je obstajalo bolj na papirju in ne v cesarskem grbu. Bolj realen je bil naslov goriškega nadškofa kot metropolita Ilirije« (Stane Granda).

LJUBLJANSKI KONGRES SVETE ALIANSE
Ljubljana, današnje slovensko glavno mesto, je bilo po svetu vse do slovenske osamosvojitve najbolj znano po znamenitem kongresu Svete alianse. Za nekaj tednov (od 26. januarja do 12. maja 1821) je bila mala Ljubljana ‘središče’ Evrope. Gostila je avstrijskega cesarja, ruskega carja ter številne kneze in diplomate, ki so krojili ponapoleonsko Evropo. Ljubljanski kongres je bil nekakšno nadaljevanje kongresa na Dunaju med novembrom 1814 in junijem 1815, kjer so se zbrale vse evropske kronane glave in diplomati z namenom, da po dveh desetletjih vojn v Evropi zagotovijo trden mir, utrdijo moč monarhij in preprečijo širjenje idej francoske revolucije po stari celini. Domačin kongresa je bil avstrijski cesar Franc I., glavni osebnosti pa sta bila avstrijski kancler Metternich in ruski car Aleksander I. Po dolgih pogajanjih so zmagovalci vojn nad Napoleonom junija 1815 podpisali dokončen sporazum. Francija je izgubila dele ozemelj, zmagovalni imperiji (Avstrija, Prusija, Rusija) pa so povečali svoja ozemlja. Monarhi so se zavezali, da si bodo pomagali v boju proti revolucionarnim dejavnostim in zunanjim sovražnikom in v ta namen septembra 1815 ustanovili Sveto alianso. Sestavljali so jo trije imperiji: katoliška Avstrija, protestantska Prusija in pravoslavna Rusija. Vladarji so bili prepričani, da bodo lahko dolgo mirno vladali, narodi pa so zaželeli svobode in nastanka svojih držav.
Povod za Ljubljanski kongres Svete alianse, ki se je začel 26. januarja 1821, je bila ustavna revolucija v Neapeljskem kraljestvu junija 1820. Zaradi te krize so se predstavniki evropskih velesil srečali že oktobra 1820 v Opavi na Češkem, kjer pa niso uspeli najti skupnega jezika za rešitev krize. V Ljubljani so se voditelji Rusije, Avstrije in Prusije odločili ponuditi pomoč neapeljskemu kralju in avstrijska vojska je že 20. naredila red. Na kongresu so obravnavali še revolucijo v Piemontu ter upor proti turški vladavini v Moldaviji in Vlaški. Cilj Ljubljanskega kongresa Svete alianse in absolutistična oblast vladarjev je ohranjena. Na slavnostni seji 12. maja 1821 so Avstrija, Rusija in Prusija sprejele dokončno deklaracijo. Francija in Anglija pri sestavi in podpisu te deklaracije nista sodelovali, kar kaže na nesoglasja znotraj Svete alianse. Ideje in ukrepi alianse so bili dolgoročno gledano zgrešeni. Niso upoštevali realne podobe takratne Evrope – prebujanja narodov, ki so se uprli v “pomladi narodov” leta 1848.
Ljubljana, ki je takrat imela dobrih 12.000 prebivalcev, je sprejela nad 500 visokih gostov. Med najpomembnejšimi so bili avstrijski cesar Franc I., ruski cesar Aleksander I., neapeljski kralj Ferdinand I: in avstrijski kancler Metternich, ki je bil idejni vodja in povezovalec kongresa. Ljubljana je v dneh kongresa in že pred njim živela le za njega. Mesto je dobilo blišč evropskih dvorov. ‘Obleklo’ se je v praznična oblačila, vse ulice so bile čiste in pometene. Poskrbeli so za mestno razsvetljavo in obnovili gledališče. Mesto je gostilo tudi številne prireditve. Niso manjkale niti cerkvene slovesnosti. Med najbolj slovesnimi je bila gotovo proslava rojstnega dneva cesarja Franca I. 12. februarja. Dopoldne je sprejemal čestitke najvišje družbe, nato je šel k maši v uršulinsko cerkev. V Filharmoniji so bili koncerti, za katere niso prodajali vstopnic, ampak pobirali le prostovoljne prispevke. Ruski car je kot prostovoljni prispevek položil kup zlatnikov. V mestu so organizirali številne plese, maškarade, vojaške parade, plovbe po Ljubljanici. Za prihod visokih gostov so tlakovali številne ulice in trge, med njimi tudi Kapucinski (sedanji Kongresni) trg. Javnost je bila o kongresnem dogajanju obveščena z rednimi objavami v časniku Laibacher Zeitung. Danes nas na dogodke iz leta 1821 poleg Kongresnega trga spominjata še Cesta dveh cesarjev na Viču in gostilna Pri ruskem carju na Ježici. Svoje vtise o Ljubljanskem kongresu je Henrik Costa navdušeno izpovedal: »Prav gotovo pozna zgodovina Kranjske več bleščečih trenutkov, vendar pa tako sijajnih, kot jih je preživela v prvih petih mesecih leta 1821, še ni doživela.«

ČUK, Silvester. 200 let od zatona Napoleona in kongresa Svete alianse v Ljubljani. (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str. 42-47.