Vojak Peter

Nekoč je živel človek, pogumen in krepak, z imenom Peter, ki si je izbral poklic vojaka. Znal se je bojevati z mečem in puško in se je odlično izkazal v najslavnejših bitkah.
Toda hoditi po svetu kot vojak in bojevati se pomeni izpostavljati se veliki nevarnosti. Tako je bil sredi divjega boja smrtno ranjen in še isti dan je prišel pred nebeška vrata. Močno je potrkal in sveti Peter je pohitel odpirat.
»Dobro, mladenič,« je rekel nebeški ključar in na hitro pogledal vojaško uniformo, »kaj bi rad?«
»Rad bi stopil v nebesa,« je odgovoril prišlek. »Jaz sem vojak Peter. Gotovo me poznate, saj nosim enako ime kot vi. Poglejte odlikovanja, ki sem si jih prislužil! V celem polku ni bilo tako hrabrega vojaka. Skromno naj povem – sem najboljši vojak. Veliko sem se bojeval. Celo umrl sem za domovino. Mislim, da sem si zaslužil nebesa!«
»Vidim, vidim,« je mrmral sveti Peter, »brez dvoma imaš najlepše ime, kar jih je. Ja, ja, dobro si se bojeval ... Samo vse to ni dovolj. Prej moram pogledati v svoje knjige.« Nebeški ključar je s police vzel ogromno knjigo in počasi začel brati stran za stranjo. Vse, kar je vojak naredil, je bilo napisano v knjigi. Nebeški ključar je bral, zmajeval z glavo in se čohal po dolgi beli bradi. »Hm, hm,« je brundal. Glede na to, kar je bilo napisano v knjigi, in po pravilih, ki so urejala vstop v raj, sveti Peter nikakor ni mogel spustiti vojaka v nebesa. Toda prvak apostolov ni mogel poslati v pekel nekoga, ki se je imenoval tako kot on.
Zato je sveti Peter poklical nadangela Mihaela, ki je nosil meč in oklep in bi imel razumevanje za vojaka. Dolgo sta razpravljala in nebeški ključar je iskal vse načine, da bi vojaka spustil v nebesa.
Toda nadangel Mihael je bil neizprosen: »Ne more v nebesa!«
A sveti Peter ni odnehal. Sklical je nekaj znanih svetnikov in jim govoril o vojaku. Toda vsi so zmajevali z glavo in se strinjali, da ne more v nebesa.
A kaj bi moglo ustaviti prvaka apostolov? Ni se pomišljal stopiti niti k Jezusu. Začel je pripovedovati o vojakovem junaštvu in kako je umrl za domovino.
Jezus je skrbno prisluhnil vsaki besedi. Toda prav tisti trenutek je nastal nepopisen hrup. Kakšnih dvanajst jeznih vražičkov je vzklikalo: »Stoj! Stoj! Ta vojak ne pripada nebesom. Z nami mora v pekel!«
Vojaku je res trda predla. Eden od vražičkov je vpil: »Glej ga! Ta je vedno govoril: “Pojdi k vragu!”«
Prav v tistem trenutku se je ob Jezusu pojavila prelepa gospa. Bila je Marija. V rokah je imela ogromno zlato knjigo. Izročila jo je Jezusu. Stotine strani je bilo popolnoma popisanih. Jezus je začel brati.
Bral je in bral. Na koncu se je obrnil k Mariji in se priklonil. To je bilo znamenje, da vojak Peter lahko vstopi v nebesa. Sama Marija ga je prijela za roko in vstopila z njim. Sveti Peter se je zadovoljno smehljal.
Niti malo pa niso bili zadovoljni vražički. »Marija je naša poguba! Vedno znova nam krade duše, ki pripadajo nam.«
Svetemu Petru pa ni dala miru še ena stvar: Kaj je pisalo v zlati knjigi, ki jo je Marija dala v branje Jezusu?
Približal se je knjigi in jo odprl, medtem ko so drugi praznovali vojakov prihod v nebesa. V knjigi so bile zapisane številne zdravamarije. Vsakokrat ko je vojak Peter zmolil zdravamarijo, jo je Božja Mati zapisala v zlato knjigo. Prav te zdravamarije so vojaku Petru odprle nebeška vrata.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2017), 32.
knjiga: Obrisal bo solze z njihovih oči, (Zgodbe za dušo. Nova serija 1), Ognjišče, Koper, 2022, 79.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.