* 20. februar 1858, Trst, † 25. december 1924, Maribor

Njegovo življenje - eno samo romanje

Viktor Parma se je rodil 20. februarja 1858 v Trstu. Oče Ivan, policijski uradnik, čigar predniki so bili iz Slavonije, se je v Trstu oženil z Matildo de Matei, hčerko nekdanjega Napoleonovega častnika, ki je bil z njim v Rusiji, pozneje pa je postal major avstrijske vojske. Doma so najbrž govorili italijansko in Viktor se je šele dokaj pozneje naučil slovenščine in je kot dijak tretjega gimnazijskega razreda v Novem mestu celo padel iz tega predmeta. Tekoče pa je govoril italijansko, nemško in nekoliko hrvaško (po očetovih prednikih). Njegovo življenje je bilo eno samo romanje: najprej so se selili iz kraja v kraj, kamor je bil premeščen oče Ivan, kasneje pa je enaka usoda čakala Viktorja, ki je pristal v istem poklicu. Družina se je selila iz Trsta v Zadar, od tam v Novo mesto, v Metliko, pa spet v Zadar, od tam pa v italijanski Trento, kjer je Viktor leta 1876 maturiral in odšel na Dunaj študirat pravo. Na počitnice je odhajal v Celovec, kamor je bil medtem premeščen oče. Ko je leta 1881 končal študij prava, je postal praktikant pri policijskem ravnateljstvu v Trstu. Kmalu pa so se začela romanja po raznih slovenskih krajih: od Ljubljane, Kočevja, Kranja, Krškega, Litije, Postojne, Logatca, Litije, Kamnika, Črnomlja in še tretjič Litije. Vlada pač ni rada gledala uradnika, ki je delal na narodnem, kulturnem in umetniškem področju. Njegovim prošnjam, da bi ga po sedemindvajsetih letih službovanja po podeželskih krajih prestavili v Ljubljano, niso ugodili. Po kazenski upokojitvi leta 1915 se je preselil na Dunaj, leta 1920 je prišel k sinu na Pragersko, kjer je dobil vabilo, da pride kot častni kapelnik v opero v Maribor.

Glasba ga je spremljala od mladih nog

Tako oče kot mati sta bila glasbeno nadarjena in odlična pianista, zato ni čudno, da je to podedoval tudi njun sin Viktor. Kot dijak je v Zadru sodeloval pri orkestralnih koncertih in tri leta pri opernih predstavah igral violino in čelo. Kot gimnazijec je v Novem mestu nastopal kot violinist. Ustanovil in vodil je dijaški orkester in zanj komponiral plesno glasbo. Na Dunaju se je preživljal z učenjem klavirja in violine. Tam je pri Brucknerju študiral kompozicijo, v knjižnici pa je študiral operne partiture. Kot študent je med počitnicami v Celovcu napisal koračnico Duh slovenski. Čeprav se je po njegovih žilah pretakala (tudi) italijanska kri, je bil odločen Slovenec in prav zaradi njegovega narodnostnega delovanja so ga tolikokrat službeno premeščali, ga celo suspendirali in predčasno upokojili. Viktor Parma je bil po značaju tak, kot njegova glasba: veder, živahen, blag in ljubezniv.

Kot operni skladatelj romantične smeri je veliko pozornost posvečal melodiji po vzoru italijanskih skladateljev. V njegovih delih je težišče na spevnih melodijah in bleščečih pevskih linijah ter spretni instrumentaciji. To jim je zagotavljalo uspeh pri poslušalcih ne samo na Slovenskem, ampak tudi po drugih slovanskih deželah takratne monarhije. Med prvo svetovno vojno je živel na Dunaju, po vojni je dobil službo kapelnika Narodnega gledališča v Mariboru, kjer je dirigiral mnoge svoje opere in operete. Tam je tudi ustanovil in urejal zbornik Struna, ki je objavljal priredbe domačih skladb za salonski orkester. V mestu ob Dravi se je njegovo življenje izteklo na božični praznik, 25. decembra 1924.

Oče slovenske opere

Viktor Parma velja za očeta slovenske opere. Njegova opera Urh, grof celjski (1895) na libreto pesnika Antona Funtka je namreč prva v celoti komponirana slovenska zgodovinska romantična opera. Njegova enodejanka Ksenija (1896) je bila poleg Försterjevega Gorenjskega slavčka največkrat izvajana slovenska opera (libreto sta napisala F. Goestl in A. Funtek). Na prošnjo gledališča deželnemu predsedniku, če bi lahko skladatelj dirigiral eno od predstav, je dobil dovoljenje samo pod pogojem, da plakati ne navajajo njegovega uradnega položaja (okrajni komisar) in da se po predstavi ne pojavi na odru. Ob koncu je občinstvo priredilo tako viharne ovacije, da je bil Parma prisiljen priti na oder in se zahvaliti. Naštejmo vsa Parmova dela na področju scenske glasbe: poleg dveh že omenjenih oper je napisal še operi Stara pesem (1897) in Zlatorog (1919), nedokončana je ostala opera Pavliha; bil je tudi mojster operete, napisal je štiri: Caričine Amazonke (1902), Nečak (1906). Venerin hram (1908) in Zaročenec v škripcih (1917). Napisal je tudi markantno scensko glasbo za Rokovnjače (1897), Legionarje (1903) in Mogočni prstan (1923). Po sodbi glasbenih poznavalcev je Parmovo najboljše in najbolj zrelo operno delo Zlatorog, za katero mu je besedilo napisal avstrijski pisatelj Richard Brauer. Med vsemi odrskimi deli Viktorja Parme so daleč največji uspeh doživele Caričine Amazonke. Krstna izvedba je bila 24. marca 1903 v Deželnem gledališču v Ljubljani, potem pa so osvajale poslušalce v Pragi, Zagrebu, Plznu. Besedilo sta posodobila in "očistila" Kozma Ahačič in Igor Grdina in v tej verziji je opereta doživela krstno koncertno izvedbo 8. februarja

obletnica meseca 02_2008

* 17. februar 1911, Češnjica pri Kropi, † 17. februar 1957, Zgornje Jezersko, pokopan na Ovsišah pri Podnartu

Trdno drevo žitarjevega rodu

Zibel je Jožu Vovku tekla v kmečki hiši na Češnjici, župnija Ovsiše pri Podnartu, po domače pri Žitarju. Zakoncema Janezu in Luciji Vovk se je rodil 17. februarja 1911 kot drugi otrok in prvi sin (prvorojenka Marija je umrla za davico, ko ji je bilo dve leti in pol). V naslednjih desetih letih so od Žitarjeve hiše nesli h krstu skoro vsako leto. Za Jožem je prišel na svet Janez (1912), zdaj znan jasličar na Polici pri Naklem, sledila sta France (1914) pa Aleš (1915); štirim "Bučkom" sta prišli delat družbo Anica (1916) in Albina (1917), po krajšem "premoru" pa sta družino obogatila še Ciril (1920) in Metod (1921), najmlajši, ki je za očetom prevzel gospodarstvo na domu. Oče Janez je umrl pri 76. letih leta 1955, mama Lucija pa leta 1968 in je učakala častitljivo starost 92 let. Od odraslih otrok so poleg Joža, ki je omahnil v polni moški moči, lani pokopali še Anico, kmečko gospodinjo na Češnjici. Sedmeri Vovkovi, ki še živijo, so si ustvarili domove v bližnji okolici (od Ovsiš do Lesc). Joža je mislil na svojega leto mlajšega brata Janeza, ko je leta 1937 v črtici Jaslice zapisal: "Imel je dar, ki ni dan vsakomur. Znal je iz lesa izrezovati najrazličnejše stvari..."

Buček gre v šolo in postane duhovnik

Buček-Erženov Lojzek ima veliko potez pisatelja Joža Vovka. Bil je živ in nagajiv otrok, pa mehkega in poštenega srca. "Nekega dne so Bučka poslali v šolo in s tem se je začel zanj nov kos življenja. V šoli se bo marsičesa naučil, so rekli, a to zanj ni bilo tako važno. Mnogo večjega pomena je bilo zanj, da se je njegovo obzorje nenadoma razširilo kar čez tri, štiri vasi." Po končani ljudski šoli na Ovsišah je bil Joža osem let v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano, kjer je končal klasično gimnazijo. Po maturi se je vpisal na teološko fakulteto ljubljanske univerze in 5. julija 1936 ga je tedanji ljubljanski škof Gregorij Rožman posvetil v duhovnika. Po novi maši na Ovsišah je deloval kot kaplan najprej na Dobrovi pri Ljubljani, nato pa v Kranju, odkoder ga je nemški okupator skozi ječe in trpljenje pregnal v Srbijo. Med vojno je bil dušni pastir slovenskih izgnancev v Srbiji. Njihovo gorje je izpovedal v svoji pesniški zbirki Izgnanci (Beograd 1945), kjer med drugim beremo: "Tavamo po mestih in vaseh / kot strganih beračev karavana. / Je mar na čelih nam zapisan greh, / da meče se kot psom nam hrana?" Po vojni se je vrnil v Kranj, v župnijo Primskovo. Leta 1951 pa je postal župnik na Jezerskem ter upravljal še župnijo Kokro. Tam je deloval šest let. Bolezen je vidno izpodjedala njegovo mogočno postavo in 17. februarja 1957 mu je odpovedalo srce. Pogreb na Ovsišah je pokazal, kako priljubljen je bil med duhovniki in med ljudmi.

Pel in pripovedoval je iz sebe

Joža Vovk je začel s slovstvenim delom že v dijaških letih. Odlična škofijska gimnazija v Šentvidu je k temu spodbujala vse nadarjene dijake. Joža se je kmalu začel oglašati po tedanjih vodilnih književnih listih, kot sta bila Mladika ter Dom in svet, objavljal je tudi v Mohorjevem koledarju. Razen pesmi je pisal tudi črtice in ocene knjig. Prevedel je več del za gledališče. Njegov prozni prvenec Zaplankarji (1941), namenjen otrokom, ni tako znan kot njegova ljubka mladinska pripoved Naš Buček (1943), ki je po vojni doživela še dve izdaji (1972, 1979). V njej je opisal življenje vaških dečkov in podal marsikatero črto iz svoje mladosti; z njo je postavil tudi lep spomenik svojim staršem, zlasti svoji materi. Ko je bil nekoč le preveč poreden, ga je oče trdo kaznoval tako, da ga je zaprl v temno klet, kjer je prestal zelo hude ure. Ko ga je prišla mati iskat, je videl, da so njene oči mokre. "Mati je jokala, jokala nad njegovim divjaštvom. Buček jo je razumel. Prav gotovo bi bil rajši celo popoldne zaprt v kleti, kakor pa da ga je mati izpustila s solzami v očeh." Kaj je čutila mati ob začetku vojne, ko so ji odtrgali vseh šest sinov, je izpovedal v Materini pesmi: "Šest sinov je v svet odšlo, / šest sinov, / šest rok je seglo po slovo, / šest brazd mi čelo razoralo, / šest trnov se zabodlo je v srce, / šest težkih muk čez dušo palo."

(obletnica 02_1997)

* 17. februar 1902, Gorica, † 16. februar 1937, Gorica

Note je bral tako zgodaj kot črke

Ta junak zvestobe narodu in veri se je rodil 17. februarja 1902 v Gorici v delavski družini. Njegov šest let sta­rejši brat Jožko je študiral bogoslovje, a se zaradi prevelike tenkovestnosti ni dal posvetiti v duhovnika. Izkazal se je kot odličen vzgojitelj kot vodja slovenskega dijaškega zavoda Alojzi­jevišče v Gorici. Lojze je obiskoval osnovno šolo in pripravnico za srednjo šolo v rodnem mestu, ob začetku vojne z Italijo (1915) je moral šolanje prekiniti. Že mlad je pokazal silno nagnjenje do glasbe: pri desetih letih je pridobil osnovno znanje o harmoniji in orglanju, trinajstleten je sedel za orglami. Med vojno so dru­žino odvedli v begunstvo v notranjost Italije. Po vojni je Lojze obiskoval dveletni učiteljski tečaj, potem pa služboval kot učitelj v raznih krajih (Šmartno v Brdih, Solkan, Batuje). Leta 1929 je sprejel povabilo nadškofa Sedeja za profesorja glasbe v škofij­ski gimnaziji. Konec tega leta je dobil policijski opomin in bil zaprt, zato je moral semenišče zapustiti. Leta 1930 ga je nadškof Sedej imenoval za nadzornika cerkvenih pevskih zborov na Goriškem in kot tak je uradno obiskoval cerkvene pevske zbore na podeželju, jih učil in orglal pri slovesnostih. Povsod, kjer je služboval kot učitelj, je nastopal tudi kot organist, pevovodja in kulturni delavec. Zaradi tega je bil pri fašistih 'zaznamovan'. Uveljavil se je tudi kot skladatelj (na skladbe se je podpisoval Sočenko). Z več pesmimi je sodeloval pri lepih pesmaricah Goriške Mohorjeve družbe (Božji spevi, Gospodov dan, Zdrava Marija).

Srečali sta se dve sorodni duši

Za precej njegovih tam objavljenih skladb je napisala besedilo mlada tolminska pesnica Ljubka Šorli, ki je pomagala materi v trgovini ter nekaj časa nadomeščala organista in vodila dekliški zbor. "Srečali sta se dve sorodni duši, " je zapisal Kazimir Humar, "ona občutljiva pesnica, on nadarjen glasbenik in skla­datelj." Leta 1933 sta se poročila in rodila sta se jima dva ot­roka: hči Lojzka (19. junija 1934) in sin Andrej (27. novembra 1936), ki sta oba dosegla akademski naslov, čeprav sta že v než­ni dobi ostala brez očeta. Na videz krhka mati Ljubka je bila močna žena, kakršno opeva Sveto pismo. Njen mož Lojze, ki se je z vso predanostjo posvečal glasbeni in kulturni dejavnosti, je bil srečen v svojem toplem družinskem gnezdu. Nanj pa so budno prežali fašistični sokoli. Nekaj časa je bil dirigent italijan­skega pevskega zbora v goriški stolnici. Redno je hodil v Podgo­ro, kjer je bil organist in pevovodja. Tam je njegov zbor v ne­deljo, 27. decembra 1936 (sin Andrej je imel prav ta dan en me­sec) pozdravil novorojeno božje Dete z milo slovensko božično pesmijo. Po maši so ga fašisti prisilili, da je pil strojno olje, pomešano z bencinom. Za posledicami tega nasilja je v hudem trp­ljenju poldrugi mesec kasneje, 16. februarja 1937, en dan pred svojim 35. rojstnim dnevom, umrl. Postal je živa priča in tudi simbol enega najhujših narodnih zatiranj sredi Evrope tridese­tih let.

"Venec spominčic možu na grob"

Mlada vdova z dvema nebogljenima otrokoma se je najprej zatekla k materi in sestri v Tolmin, a že jeseni so se vrnili domov v Gorico. Ljubka je v vojnem času na lastni koži izkusila grozo­vitost policijskih zaslišanj. Razpad fašistične Italije je doča­kala v taborišču v Zdravščini, kjer je zdaj vzidana spominska plošča z besedami, ki jih je napisala ona: "Skoz trpljenje nas žlahtni usoda. / Ena vera je, en klic: svoboda!" Pohitela je v Gorico in z otrokoma odšla v Tolmin, kjer je po vojni postala učiteljica. Leta 1946 se je vrnila v Gorico in vse do upokojitve (1975) je poučevala v mnogih vaseh goriške okolice. Bila je ne le učiteljica, ampak tudi zgledna vzgojiteljica; ki živi iz korenin svoje globoke vere. Ta izžareva iz njenega sonetnega venca z nas­lovom Venec spominčic možu na grob, ki je izšel v knjižni (biblio­filski) izdaji v Gorici leta 1957. Iz tega venca diha krščansko odpuščanje do krivcev smrti ljubljenega moža. Anton Kacin je v spremni besedi zapisal: "Venec spominčic ni in noče biti obtožba oseb, naroda ali države, pač pa obtožuje zlo, ki nujno izvira iz vsakega totalitarizma."

Ta venec je v zbirko Izbrane pesmi (Gori­ca 1973) prišel pod naslovom Ti in jaz in tri leta življenja. ­- Že nekaj mesecev po mučeniški smrti Lojzeta Bratuža so v misijon­ski tiskarni v Grobljah pri Domžalah natisnili knjižico z naslo­vom Čisti žrtvi svetal spomin avtorja, ki je ostal nepodpisan (iz varnostnih razlogov, ker je bil italijanski državljan). Danes vemo, da je bil to Bratužev dolgoletni prijatelj Rado Bednarik. Naslov te knjižice so izbrali za napis na Bratuževo spominsko ploščo v Podgori.

(obletnica 02_2002)

* 10. februar 1861, Drstelja, † 11. februar 1952, Praga, Češkoslovaška

"Vse življenje sem do neke mere ostal podeželan"

Zibelka mu je tekla v vasi Drstelja pri Ptuju, ki spada pod župnijo Sv. Urbana (Destrnik), kjer se je rodil 10. februarja 1861, na pustno nedeljo. "In tako sem za vse življenje prinesel s seboj na svet nekaj veselosti in optimizma." Oče Martin, ki se je k hiši priženil, je bil sedem let mlajši od matere Lize Kramberger. Njihov dom je bil lesen, pobeljen z apnom in s slamnato streho. Dan po rojstvu je bil krščen na ime apostola Matija. Oče je bil dolga leta župan in je umrl že pri 59 letih, mati pa je učakala 83 let. V družini se je rodilo devet otrok, trije pa so umrli kot dojenčki. "Prvih deset let sem preživel bogato in pestro življenje podeželskega fantiča, ki je moral pasti živino in pomagati pri vseh poljskih in drugih delih." Prve korake v svet učenosti je napravil v šoli, ki je bila za vso župnijo pri cerkvi sv. Urbana. Kot šolar je bil tudi ministrant v cerkvi in na pogrebih, saj je bila družina - kot vse družine tedaj - verna. "Molili smo pred jedjo in po jedi in zvečer, zlasti pozimi, je oče molil naprej in z nami času ustrezajoči del rožnega venca. V cerkev smo hodili redno sleherno nedeljo in praznik." Na dom je ohranil prijetne spomine. Ko je kot desetleten fantič odšel od doma v šole, se je o počitnicah in za praznike rad vračal domov. "Tako sem ostal do neke mere vse življenje podeželan; ohranil sem spoštovanje do težkega kmečkega dela." Jeseni 1871 je odšel na Ptuj, kjer je končal štiri razrede nižje gimnazije. Večinoma se je preživljal sam z majhno štipendijo in številnimi inštrukcijami. Zaradi svoje pridnosti je zvabil za sabo v študij tudi oba mlajša brata. Višje razrede gimnazije je obiskoval v Mariboru in tudi tam se je vzdrževal sam z inštrukcijami.

"Na Dunaj sem šel, da bi poslušal Miklošiča"

Do svojega dvanajstega leta je Matija Murko v svojem srcu pestoval misel, da postane duhovnik, kajti duhovniki so bili tedaj najbolj ugledne osebnosti na podeželju. V srednji šoli ga je najprej zamikalo naravoslovje, nazadnje pa se je ogrel za študij slavistike in germanistike. "Za vseučiliški študij si nisem izbral najbližjega mesta Gradca, marveč Dunaj, deloma zato, da bi poslušal Miklošiča, deloma pa kot glavno mesto države ... Najbolj me je zanimal Franc Miklošič ... Miklošič je postal ustanovitelj slovanskega primerjalnega jezikoslovja enako kot Jakob Grimm za germansko." S tem velikim učiteljem sta kot rojaka Prleka hitro našla skupen jezik.

"Obilo so mi koristili osebni stiki z Miklošičem, ki me je zaposloval s prepisovanjem raznega gradiva za svoja dela zlasti za besednjake." Miklošič je deloval na dunajskem vseučilišču 35 let in bil deležen največjega spoštovanja profesorskega zbora, v Akademiji znanosti in v vsem svetu. Murko je leta 1886 doktoriral kot študent germanistike z delom Nemški vplivi na začetke slovanske romantike. Češka romantika in sicer s posebnim priznanjem: s čestitkami cesarja. Le redkokdaj je bil slovenski študent na Dunaju deležen te časti. S štipendijo dunajske univerze je še istega leta odpotoval v Rusijo, kjer je ostal osemnajst mesecev, se temeljito seznanil s starejšo rusko literaturo ter navezal stike z odličnimi ruskimi učenjaki. Leta 1897 je postal docent za slovansko jezikoslovje na dunajski univerzi, leta 1902 pa je bil imenovan za rednega profesorja slovanskega jezikoslovja na univerzi v Gradcu, kjer je ostal petnajst let. Leta 1903 je ustanovil družino: poročil se je z Gabrijelo (Jelo), hčerko znanega celjskega odvetnika Janka Serneca. Sad njune zakonske ljubezni so bili trije sinovi in hčerka.

"Zbirajmo in ohranjajmo svoje starine"

Proti koncu prve svetovne vojne je bil nekaj časa redni profesor za slovansko jezikoslovje na univerzi v Leipzigu, od 22. julija 1920 pa do upokojitve (15. februarja 1931) pa je bil redni profesor za jugoslovanske jezike in slovstva na filozofski fakulteti Karlove univerze v Pragi. Leta 1932 je bil izvoljen za predsednika Slovanskega inštituta v Pragi. Kot uglednega znanstvenika so ga svojega člana imenovale številne akademije in znanstvene ustanova. Profesor Murko je veliko pisal (v Spominih je na koncu bibliografija njegove slovstvene dejavnosti, ki obsega 32 strani).

Matija Murko je bil najprej slovstveni zgodovinar. Drugo pomembno področje njegovega znanstvenega prizadevanja je bila etnografija, narodopisje, s katerim se je začel ukvarjati že zelo zgodaj. Na Dunaju je poslušal Miklošičeva predavanja o slovanskih starožitnostih in ljudski poeziji. Navdušila ga je narodopisna razstava v Pragi leta 1895, o kateri je poročal v Ljubljanskem zvonu. Ob koncu svojega poročila je zapisal:

"Zbirajmo in hranimo svoje starine, ker človeka, ki ni barbar, bo vedno zanimalo, kako so živeli njegovi predniki." Veliko delo je opravil kot raziskovalec jugoslovanske narodne pesmi. Od leta 1912 do leta 1932 je opravil sedem daljših potovanj po hrvaškem in srbskem jezikovnem področju ter z zapisovanjem, fonografom in fotografijo neposredno na terenu ugotavljal stanje in značilnosti južnoslovanske ljudske epike. Med drugo svetovno vojno je v češčini napisal knjigo, ki pa je zaradi povojnih razmer na Češkem izšla leta 1951 v Zagrebu z naslovom Tragom srpsko-hrvatske narodne epike. Njegovo dolgo in bogato življenje se je izteklo 11. februarja 1952 v "zlati" Pragi.

(obletnica meseca 02_2011)

* 19. oktober 1876, Ledinek, † 3. februar 1951, Gornja Radgona

Knjižničar že v dijaškem semenišču v Mariboru

Življenje in delo Janka Šlebingerja je lepo predstavil Bruno Hartman, ugleden bibliotekar, ob odkritju spominske plošče na kulturnem domu pri Sv. Ani leta 2001. Po njem povzemam glavne podatke. Rodil se je 19. oktobra 1876 na Ledineku pri Sv. Ani v Slovenskih goricah kot deveti otrok malega kmeta. Po osnovni šoli v Zgornji Ščavnici je šel v Maribor na klasično gimnazijo. "Ta gimnazija je bila prava kovačnica mladih slovenskih izobražencev s takratnega Štajerskega. Duhovščina po deželi je odbirala in podpirala nadarjene kmečke fante, da so jih starši dali študirat. V Mariboru je škofija vzdrževala dijaški dom - malo semenišče. Gojenec Janko Šlebinger je delal kot knjižničar v zavodovi knjižnici. V njej se je zapisal knjižničarstvu, ki je bilo potlej njegovo življenjsko poslanstvo." Po maturi je bil eno leto vpisan v bogoslovje, leta 1899 pa je odšel na Dunaj študirat slavistiko in germanistiko, kjer je imel sijajne profesorje, med njimi štajerskega rojaka Matija Murka. Študij je končal leta 1903 z doktoratom o Adamu Bohoriču, prvem slovenskem slovničarju. Na Dunaju se je Šlebinger seznanil dr. Francem Simoničem iz Ivanjkovec pri Ljutomeru, ki je bil eden vodilnih knjižničarjev dunajske univerzitetne knjižnice. Šlebingerja je vleklo srce, da bi zaposlil v tej ugledni ustanovi, pa mu je Simonič, ki postal njegov tast - Janko se je namreč poročil z njegovo hčerko Olgo - to odsvetoval. Šlebinger se je odpravil v Ljubljano, kjer je postal profesor na gimnaziji, zatem v Novem mestu, kjer je poučeval slovenščino in nemščino; od leta 1909 do 1925 pa na ljubljanski realki. V tem času se je posvetil dvojemu - bibliografiji in literarni zgodovini.

Bibliografija terja pridnost čebele

Janka Šlebingerja je kot dunajskega visokošolca usmeril v bibliografijo univerzitetni knjižničar Franc Simonič, njegov bodoči tast. "Bibliografija je veda, ki se ukvarja s popisovanjem knjig, časnikov, časopisov in drugih tiskanih dokumentov. Omogoča nam pregled nad tiskanim (danes tudi fotografskim in elektronskim) gradivom glede na njegove pisce, področje človeškega delovanja, jezik, kraj in čas njegovega nastanka" (Bruno Hartman). Kako naporno je to delo, ve samo tisti, ki je kdaj imel z njim opravka. Zahteva bogato splošno znanje in seveda zbirateljsko pridnost. Šlebinger se je z bibliografskim delom ukvarjal že v študentskih letih. Po letu 1903 pa se je lotil sistematičnega popisovanja vsega slovenskega tiska po posameznih letih in ga objavljal v Zbornikih Slovenske matice pa tudi v samostojnih knjigah. Nemogoče je našteti vsa njegova dela na bibliografskem področju. Omenimo samo nekatera glavna. Pregledal in dopolnil je obsežno delo dr. Simoniča Slovenska bibliografija 1550-1900, v kateri je avtor poskusil zajeti vso slovensko tiskano gradivo od Trubarjevega Katekizma do vseh, kar tiskov, ki so izšli v naslednjih tri in pol stoletjih. Ob razstavi slovenskega novinarstva v Ljubljani leta 1937 mu je uspelo v knjižni obliki objaviti kronološki pregled slovenskih časnikov in časopisov od 1797 do 1936, predragocen pripomoček o dosežkih Slovencev na tem področju. Sestavil je izčrpne bibliografije o nekaterih slovenskih pisateljih in pesnikih in še marsikaj drugega.

Ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice

Ko je bil Janko Šlebinger že priznan slovenski bibliograf in se je bližal petdesetemu letu, se mu je izpolnila davna želja, da bi postal bibliotekar - knjižničar. Leta 1925 so ga državne oblasti s šole poklicale v Državno biblioteko, današnjo Narodno in univerzitetno knjižnico (NUK). "Menile so da je spričo svojega vsestranskega znanja, še zlasti na področju knjižničarstva, nadvse primeren, da prevzame vodstvo te častitljive in za slovenski narod nadvse pomembne ustanove." Šlebinger jo je kot ravnatelj vodil od leta 1925 do 1946, ko je bil upokojen. Njegova Narodna biblioteka je rasla in se množila, toda stiskala se je v neprimernih prostorih. Nujno je bilo poskrbeti za novo stavbo. V letih 1936-1941 so po načrtih mojstra Jožeta Plečnika pozidali njegovo umetnino, na katero smo še danes ponosni.

Isto leto, ko je Šlebinger postal ravnatelj Državne biblioteke, je začel izhajati znameniti Slovenski biografski leksikon, ki je izhajal do leta 1991 in obsega štiri knjige s 4.768 stranmi, samo osebno kazalo jih šteje 245. Ker je imel tako dober pregled nad celostnim slovenskim ustvarjalnim potencialom, je skoraj sam izdelal obsežen spisek osebnosti, ki naj bi prišle v SBL. Bil je v uredniškem odboru prvih treh zvezkov, za SBL je napisal več kot 220 temeljitih življenjepisov in k njim pripadajočih bibliografij. Pomembno je bilo tudi njegovo uredniško delo pri raznih revijah in založbah. Deloval je tudi literarno. Zaradi svojih zaslug za slovensko knjižničarstvo je bil izvoljen za dopisnega člana SAZU. Močno bolan se je leta 1948 preselil na svoje posestvo v Gornji Radgoni, kjer je preživel še štiri leta. Umrl je 3. februarja 1951 in je tam tudi pokopan.

(obletnica meseca 10_2006)

* 21. februar 1909, Ptuj, † 26. januar 1976, Celovec

Mož, ki je prehiteval koncil

Po zaslugi Metoda Turnška so slovenski kristjani že dvajset let pred drugim vatikanskim koncilom dobili v roke celoten Rimski misal - mašno knjigo Cerkve - v domačem jeziku. Prvo izdajo je s sodelavci pripravil leta 1944, druga je izšla 1961 v Celovcu, tretja pa 1965 v Ljubljani. Ta daljnovidni mož se je rodil 21. februarja 1909 v Budini pri Ptuju kot četrti otrok delavske družine in pri krstu so mu dali ime Konrad. Oče je moral leta 1915 na fronto v Galicijo in je kot vojni ujetnik umrl v Rusiji. Konrad je po osnovni šoli na Ptuju leta 1922 odšel k cistercijanom v Stično, kjer je obiskoval samostansko gimnazijo. Maturo je opravil z odliko na klasični gimnaziji v Ljubljani. Po petih letih študija na teološki fakulteti ljubljanske univerze je leta 1934 prejel mašniško posvečenje. Pater Metod, vzgojitelj cistercijanskih novincev v Slomškovem zavodu v Ljubljani, je po novi maši študije nadaljeval in jih zaključil z doktoratom (doktorsko razpravo Razvoj krstnega obreda v prvi Cerkvi je kasneje objavil v knjigi z naslovom S krstom v Kristusovo Cerkev). Že med študijem je sprejel urejanje glasila Apostolstva sv. Cirila in Metoda Kraljestvo božje. Skupaj s p. Tomažem Kurentom je začel izdajati liturgični list Božji vrelci, sam je ustanovil liturgično knjižnico Živimo s Cerkvijo. Za 800-letnico stiškega samostana je leta 1936 napisal igro Potujoči križ, isto leto je mesečniku Bogoljub izhajal njegov namišljeni potopis Stoji, stoji tam sivi samostan. Pri vsem tem delu se je lotil prevajanja zajetnega Rimskega misala. Ob prevajanju se mu je porodila misel za knjigo Leto božjih skrivnosti, oris cerkvenega leta po misalu (1938). Za Mohorjevo je sestavil Družinski molitvenik, leta 1943 so mohorjani dobili prvi zvezek njegovega dela Pod vernim krovom, s katerim bralca vodi "ob ljudskih običajih skoz cerkveno leto". Vnema za nabiranje narodopisnega blaga ga je po vojni zanesla v Trst, kjer je bil profesor slovenščine, zgodovine in zemljepisa na raznih slovenskih šolah, hkrati pa je veliko pisal. Leta 1956 ni bil več nastavljen kot profesor, ker ni imel italijanskega državljanstva. Umaknil se je na Koroško. Sprejel je župnijo Rebrca nad Železno Kaplo, kjer je vpeljal slovensko bogoslužje, zgradil je župnijsko dvorano, da se je v njej zbirala mladina ter se utrjevala v veri in narodni zavesti. Nekaj let je poučeval na kmetijski šoli v Tinjah. Ves čas je pisal in veliko sodeloval na celovškem radiu. Zaradi sladkorne bolezni je leta 1972 stopil pokoj, peresa pa ni odložil. Iztrgala mu ga je šele božja dekla smrt, ki ga je obiskala 26. januarja 1976. Po slovesu v Celovcu in na Rebrci so ga pokopali doma - v Stični.

Buditelj narodne zavesti in ponosa

Na leposlovnem področju se je Turnšek najprej uveljavil kot dramatik z že omenjeno tridejanko Potujoči križ (1936). V tržaškem obdobju je napisal dramo Država med gorami (1948), ki obravnava izgubo svobode v Karantaniji v 8. stoletju. Na Koroškem pa je napisal dramo Kralj Samo in naš prvi vek (1959), v kateri sega v prve začetke slovenske zgodovine. Obe igri sta izrazito domoljubni, pisani v verzih. Prav tako je v verzih napisan dramski scenarij o sv. Cirilu in Metodu z naslovom Zvezdi našega neba (1966, leta 1974 je izšel nemški prevod). V karantansko zgodovino se je vrnil s svojo igro Krst karantanskih knezov (1968), ki ji je dodano zgodovinsko ozadje o pokristjanjenju Slovencev.

Izredno plodovit je bil Turnšek kot pripovednik. Profesor Martin Jevnikar pravi, da je bil "preprost in topel, sočen ljudski pripovednik" in njegovo delo označi takole: "Kakor v igrah, se je tudi v prozi najraje zatekal v zgodovino, ki jo je prepletal z narodopisjem in s širokim krajevnim zamahom, po katerem se gibljejo njegovi dobri ljudje z nekako lahkoto in brez večjih duševnih pretresov." Njegova prva pripovedna knjiga Z rodne grude (1951) prinaša tri idilične zgodbe; roman In hrumela je Drava (1955) prikazuje nemško zasedbo Štajerske in trpljenje slovenskih ljudi; Božja planina, "zgodovinska višarska povest", je izšla kot prva knjiga Slomškove založbe, ki jo je bil Turnšek ustanovil v Celovcu leta 1964. Dogajanje povesti Na Višarjah zvoni (1969) je postavljeno v leto 1941. Povesti Stoji na Rebri grad (1965) in Črni Hanej (1972) segata v srednjeveško Koroško. Najdaljši in najboljši Turnškov roman je Med koroškimi brati (1973), ki se dogaja med drugo svetovno vojno. V knjigi novel Naš rod v krčih (1975) nas vodi po slovenskem zamejstvu: od Tržaške in Goriške prek Benečije na Koroško. Veliko je pisal za razne koroške liste: v člankih je obravnaval religiozna, literarna, zgodovinska, ekumenska in etnografska vprašanja, povezana s slovenstvom. "Ozkosrčni niste bili nikoli. Koristoljubni tudi ne," mu je ob zadnjem slovesu v imenu Korošcev dejal pisatelj Janko Mesner. "Bili ste narodno kulturno prizadeti, zaskrbljeni in zmeraj delavni."

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1996) 1, str. 28.

* 26. januar 1910, Ljubljana, † 25. december 1995, Ljubljana

Svetlo otroštvo in mladost v temni kuhinji

Marijan Lipovšek se je rodil 26. januarja 1910 v Ljubljani v družini železničarja. Do njegovega osemnajstega leta so stanovali v eni od tako imenovanih "korarskih" hiš nasproti ljubljanske stolnice, ki so prislonjene na strme grajske rebri. V uvodu svoje zgoraj omenjene knjige Lipovšek veliko pove o svojem otroštvu in svoji mladosti. Hiša, v kateri so stanovali, je bila brez sonca. "Skoraj vsak dan je gorela v kuhinji petrolejka in z rumeno svetlobo osvetljevala borni prostor. In vendar imam ravno iz te kuhinje svoje najlepše zgodnje spomine. Tam sem kot čisto majhen otrok poslušal povesti, ki mi jih je pripovedovala mamica. Kakor njo pa sem poslušal tudi očeta, ki mi je s svojim vedrim humorjem pripovedoval nekatere posebne povesti. Poslušal pa sem tudi svoje starejše sestre, s katerimi smo se imeli tako radi. Kot prvi fant v družini sem užival vsesplošno zaščito in ljubezen."

Že pri sedmih letih je šel v glasbeno šolo, da se nauči igranja na klavir, pa je prehiteval svoje učitelje. Po končani srednji šoli je šel študirat glasbo: leta 1932 je na ljubljanskem konservatoriju diplomiral iz kompozicije, končal študij klavirja pri Janku Ravniku, potem pa se je izpopolnjeval še v Pragi, Salzburgu in Rimu. Tako se je usposobil za odgovorne službe na področju glasbenega življenja doma. Polnih triinštirideset let je bil profesor na oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Bil je direktor Slovenske filharmonije (1956-1964), ki je v tem obdobju doživela svoj najvišji razcvet. Kot odličen pianist je bil dolga leta glasbeni spremljevalec svoje hčerke Marijane, svetovno uveljavljene mezzosopranistke, operne in koncertne pevke.

"Pesem in življenje v gorah sta mi bila povezana"

Lipovšek opisuje stopnje svojega duhovnega razvoja. Kot majhen otrok je užival ob pripovedovanju mame, očeta in stare matere. "Nato se mi je odprl svet knjige. Koliko ur sem presedel pri knjigah in bral s predanostjo, kakor jo zmore le prva mladost! V knjigah pa so stopile predme tudi gore." Vendar so morale še nekaj časa počakati, kajti pri trinajstih letih je doživel "nedopovedljivo močan pretres prvega doživetja velike glasbe. Ves sem se utapljal v glasbi, srce se je ni moglo nasititi." Komaj petnajstleten je komponiral Župančičevo pesem Vsa tenka, vsa mirna je zarja večerna. "Vračal sem se od dela v Preporodu, naprednem dijaškem društvu, kjer sem vodil orkester. Mila, prelepa rdeča zarja je bila na zahodnem nebu in svetla večernica je sijala ob njej." Za gore ga je navdušil Janko Ravnik, njegov drugi profesor klavirja. "Gore so mi bile zatočišče pred spoznanji, kako težko je življenje. Tam je bil svet, kjer ni bilo ne krivic ne tlačenih revnih. Bilo je čistejše, svetlejše življenje." Potem se s spomini vrača v otroštvo: "Ko sem od sedmega leta igral klavir, sem se utapljal v narodne pesmi kot v najresnejšo glasbo. Saj to tudi so. Spoznamo jih šele, ko se jim približamo ... Pozneje sem doživljal najlepše ure v gorah, ko smo s tovariši ležali kje visoko v gorah v bornih kočah in potihoma prepevali te naše pesmi."

Njegov glasbeni opus, v katerem povezuje staro in novo, nacionalno in svetovljansko, je zelo obsežen. Pavle Merkù je zapisal: "Lipovšek je predvsem lirik, pesnik malih oblik, mojster samospeva in krajših komornih skladb." Po njegovi sodbi je Lipovškova najlepša skladba Zimska pesem na besedilo Josipa Murna, kjer je "razpoloženje v besedilu našlo odmev v skladateljevem razpoloženju".

"Trdno sem ohranil svoj življenjski nazor"

Po smrti Marijana Lipovška na Božič, 25. decembra 1995, je pesnik in pisatelj Vinko Beličič v tržaški reviji Mladika objavil pripoved o stikih s skladateljem po pismih. Začelo se je tako: Lipovšek je uglasbil petero Beličičevih pesmi, ki so ga nagovorile (Češminov grm, Jutro v gorah, Povožena ptica Dogorevanje in Nevesta), s skupnim naslovom Pet pesmi o naši deželi. Hotel je dobiti pesnikov pristanek, zato mu je pisal na njegov tržaški naslov, katerega mu je posredoval Pavle Merkù. Leta 1970 je te svoje skladbe poslal radijskemu zboru, pa so bili na RTV "alergični" na pesnika, ki se je, povsem nedolžen, po vojni umaknil v Trst, kjer je kot profesor in soustvarjalec slovenske kulture deloval vse do svoje smrti (1999). Lipovšek je hotel te svoje skladbe tiskati; nekateri so mu svetovali, naj bi šel "po dovoljenje" k Francetu Šetincu. "Vendar bi kaj takega za svoje skladbe nikoli ne storil, dasi mislim, da bi bil uspešen.

Toda raje naj gre vse skupaj v pozabo (mislim, začasno), kakor da bi se ponižal in kaj takega izmoledoval." Čeprav je čutil, da ga "gledajo postrani", je februarja 1988 v pismu Beličiču pravično zapisal: "Našim 'oblastnikom' zase ne morem očitati, da bi mi potem, ko sta minili prvi dve leti po koncu vojne, prizadeli kaj hudega. Imel sem odprto delovanje v RTV, osem let sem bil na čelu Slovenske filharmonije, nemoteno sem predaval na univerzi, nikoli pa se nisem vmešaval v politične zadeve, saj jih sploh nisem razumel, toda trdno sem ohranil svoj življenjski nazor, za katerega so sicer vedeli, da nikakor ni materialističen, kaj šele marksističen... Za svoje koncertno delo sem prejel (veliko) Prešernovo nagrado - in vse to, ne da bi se količkaj političnemu oportunizmu." V zahvali Beličiču za podarjeno knjigo Pesem je spomin (1988) je Lipovšek zapisal: "Naj bi Vam bili življenje - ali usoda ali naš ljubi Bog Oče do konca naklonjeni.

obletnica meseca 01_2010

* 14. december 1914, Ljubljana, † 27. februar 1988, Ljubljana

"Greš stavit, da se bova midva poročila?"

Frane Milčinski je bil tretji 'ptiček iz gnezda', ki sta ga spletla oče Fran, mladinski sodnik in pisatelj, ter mama Marija, ki je skrbela za družino. Rodil se je 14. decembra 1914 v Ljubljani. Od njega sta bila starejša sestra Breda (1911–2001), ki je študirala slavistiko in se je poročila z literarnim zgodovinarjem Antonom Slodnjakom, in brat Janez (1912–1992), ki je postal ugleden strokovnjak na področju sodne medicine, mlajši pa je bil brat Lev (1916–2001), poznejši psihiater. »Frane jih je imel rad, vendar se ni prav pogosto družil z njimi,« se spominja žena Maja. »Ko pa so prišli skupaj, jih je bilo užitek poslušati, ko so brez konca in kraja obujali spomine na otroške dni.« Oče, čeprav zelo znan humorist, je bil zelo resen človek, ki se je redko smejal, mama pa se je prav rada smejala. Po maturi je Franeta pregovorila, da je šel študirat pravo. Res se je vpisal in hodil na predavanja, ki so ga zanimala, izpita ni napravil nobenega.

Vpisan je bil tudi na slavistiki, vendar je študije opustil. Leta 1936 sta s prijateljem Jožetom Pengovom začela nastopati kot klovna na radiu, znana sta bila kot Ježek in Jožek. Kmalu po začetku vojne so Italijani aretirali in poslali v taborišče Belluno, kjer si je poškodoval hrbtenico, kar ga je mučilo vse življenje. Zanimiva je zgodba o njegovi ženitvi. Ko se je s prijateljico Majo Podkrajšek nekoč vračal z Rožnika, je na Čevljarskem mostu stopil pred in rekel: »Greš stavit, da se bova midva poročila?« Res jo je uradno prosil za roko. Obe materi sta bili brez besed. Ko sta se avgusta 1944 poročila, sta šla na poročno potovanje na Rožnik, kjer sta imela za kosilo sir in fižolovo solato, nazdravila pa sta si s kozarcem malinovca. V zakonu sta se jima rodila sinova Matija in Matevž.

Ježek – prva radijska zvezda

Po vojni se je zaposlil na radiu in brž je postal prva radijska zvezda Po vsej Sloveniji je nastopal na literarno glasbenih večerih. Sam si je nadel naziv klovn "ali dvorni norec njegovega veličanstva – Človeka". S svojim značilnim glasom in poudarkom je prepeval ali recitiral svoje pesmi, ki so prav zvenele samo iz njegovih ust. Vedno je pazil, da s svojimi šalami ne bi koga prizadel. Jeseni 1958, ob 25-letnici humorističnega dela, so mu podelili naslov doctor humoris causa. V časopisnem poročilu o tem dogodku je bilo zapisano: »Biti humorist je težko; biti dober humorist je dvakrat težko; biti umetnik v humorju, je svetla izjema. In ta izjema je Frane Milčinski – Ježek.« Povabili so ga tudi na porajajočo se slovensko televizijo. Sodeloval je že pri poskusnih oddajah na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani.

Pisal je tudi besedila za festivale slovenske popevke, ki so se imenitno ujemala z glasbo Mojmira Sepeta. Prvič je si je nagrado za najboljše besedilo prislužila popevka Zakaj, ki jo je zapel Lado Leskovar. Naslednje leto pa je Majda Sepe s svojim petjem očarala poslušalce, da so popevki Uspavanka za mrtve vagabunde – besedilu in glasbi – prisodili prvo nagrado.

Po srcu je bil kot otrok: veroval je v dobro in pošteno, ker je bil sam pošten idealist. Veliko svojega ustvarjanja je posvetil otrokom. Nekje je zapisal: »Po očetu sem podedoval staro uro in ljubezen do otrok. Uro sem prodal, ljubezen do otrok pa je ostala. Tudi do tistih, ki so poredni. In morda imam tiste še najrajši. Saj nikoli ne vem, sli so poredni zato, ker jih imamo premalo radi, ali jih imamo premalo radi zato, ker so poredni ...«

Zvezdica zaspanka in dobri Kosobrin

Med Ježkovimi deli za otroke je najbolj znana radijska igra Zvezdica Zaspanka, ki je prevedena v več jezikov. Leta 1959 je doživela tudi knjižno izdajo in zanjo je Frane dobil Levstikovo nagrado z naslednjo obrazložitvijo: "Zvezdica Zaspanka je napisana živo, hkrati pa razodeva važne etične in humane poudarke." Frane je svoji dragi ženi Maji (vedno ji je pravil mami) podaril en izvod s posvetilom: »Ta knjiga je bila napisana za mojo mami. Zato je njena last! To je važno! Saj mimo teh listov je komaj še kaj dobrega dobila od mene. Frane.«

Nekega dne je prišel k njemu igralec in režiser Jože Gale in mu predlagal, da po Vandotovi zgodbi Kekec napisala scenarij za film. Takoj sta se vrgla na delo. Gale je prepričal Ježka, da je sprejel vlogo dobrodušnega Kosobrina. Ko je film, ki je še danes 'živ', prišel v kinodvorane, so ga otroci pa tudi njihovi starši z navdušenjem sprejeli. Na filmskem festivalu v Benetkah je bil nagrajen z zlatim levom kot najboljši mladinski film. Nastopal je še v nekaterih drugih filmih; svojo radijsko igro Dobri stari pianino je spremenil v scenarij za film, v katerem je odigral glavno vlogo. Leta 1975 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo na področju RTV, filma in literature.

Vse življenje je bil bolj bolehen, zadnja leta pa je vedno huje trpel. Ko je obležal v bolnišnici, je bila žena Maja veliko ob njem. »Le pridite in bodite z njim, čim več morete,« so ji svetovale sestre. »Tudi če spi in se vam zdi, da vas ne sliši, se pogovarjajte z njim. Zagotovo vas sliši in čuti in to je dobro zanj.« Njegovo srce se je ustavilo 27. decembra 1988. »Nikakor ne bi maral, da bi bila moja smrt v žalost živim ljudem,« je bilo njegovo zadnje naročilo.

(obletnica meseca 12_2014)