»V Taizé se napotimo, kot se napotimo k izviru. Popotnik se tu ustavi, se odžeja in se odpravi naprej. Vi veste, da vas bratje te skupnosti ne žele zadržati. Hočejo vam le omogočiti, da bi v molitvi in tišini pili živo vodo, ki jo je obljubil Kristus, da bi spoznali veselje, da bi razbrali njegovo navzočnost, da bi odgovorili na njegov klic, in potem odšli pričevat o njegovi ljubezni in služit bratom v svojih župnijah, šolah, univerzah, na vseh svojih delovnih mestih.« Tako je v svojem nagovoru mladim papež sv. Janez Pavel II. označil pomen tega kraja ob svojem obisku 5. oktobra 1986. V letu 2015 praznuje Taizé več obletnic: maja stoletnico rojstva brata Rogerja, ustanovitelja tamkajšnje meniške skupnosti, avgusta pa petinsedemdesetletnice njene ustanovitve pa tudi desetletnice nasilne smrti brata Rogerja. Njegovo življenje je neločljivo povezano z rojstvom in rastjo Taizéja – ekumenske meniške skupnosti in kraja duhovnosti, ki privablja mlade z vsega sveta. Tema jubilejnega leta je Na poti k novi solidarnosti.

“OSTANITE TUKAJ, TAKO SMO OSAMLJENI”
Zgodovina Taizéja ima prav zanimiv začetek. Petindvajsetletni Roger Schutz, študent teologije iz Švice, je sredi leta 1940, ko je v Evropi že divjala druga svetovna vojna, v tistem delu Francije, domovine svoje matere, ki ni bil pod nemško zasedbo, iskal miren kraj, kjer bi mogel v molitvi vzpostaviti živ odnos z Bogom in ustanoviti meniško občestvo. V tem iskanju je prišel do revne vasice Taizé, nedaleč od Clunyja, žarišča verske prenove v desetem stoletju. Sprejela ga je starejša žena. Ko ji je povedal o svojem načrtu, mu je dejala: »Ostanite tukaj, tako smo osamljeni.« Zanj je bilo to kakor glas Boga, ki mu govori po ustih preproste žene. Na svoji poti v Francijo je Roger srečeval begunce. »Ti ubogi ljudje so se mi zasmilili. Hotel sem jim nuditi pomoč.« Kupil je revno hišo na robu vasi z nekaj zemlje, ki je spadala k njej. Hišo je za silo uredil in vanjo je sprejemal tiste, ki so jih preganjali nacisti. Po vojni je tam zaživela ekumenska meniška skupnost.
Njen ustanovitelj Roger Schutz se je rodil 12. maja 1915 v švicarski vasi Provence kot deveti otrok protestantskega pastorja Charlesa Schutza in Amelie Marsauche. Na njegove življenjske odločitve je močno vplival zgled njegove babice, ki je med prvo svetovno vojno kot vdova živela na severu Francije. Ves čas vojne je skrbela za begunce, ki so morali oditi s svojih domov. Zelo jo je bolelo, da so se med sabo pobijali kristjani, ki bi morali biti najbolj poklicani k spravi. V letih 1936 – 1939 je na očetovo željo študiral teologijo v Lausanni in Strasbourgu. Leta 1940 ga najdemo v Franciji, v Taizéju. V hiši, kjer je nudil zavetje političnim beguncem, zlasti Judom, je bil tudi majhen oratorij, kjer je Roger sam trikrat na dan molil, tako kot pozneje skupnost, o kateri je od vsega začetka sanjal. Tam je ostal do leta 1942, ko je celotno Francijo okupirala nemška vojska. Prisiljen je bil ostati v Švici do konca leta 1944. Ob povratku v Taizé so ga spremljali prvi bratje in leta 1949 jih je sedmero napravilo življenjske meniške zaobljube, da bodo živeli v neporočenosti (celibatu), skupnosti dobrin in v pokorščini predstojniku (priorju). Brat Roger, prior skupnosti, je leta 1952 sestavil kratka Pravila Taizéja, ki so pozneje dobila ime Izviri Taizéja. Dokončna oblika je v knjigi Ljubezen vseh ljubezni: izviri Taizéja (1990). Število bratov je iz leta v leto naraščalo. Prvi bratje so bili protestanti, sčasoma so se jim pridružili tudi katoliški bratje. Danes je v skupnosit okoli 100 bratov iz 25 držav. Brat Roger je nekatere pošiljal za nekaj časa živet med uboge, nazadnje pa je tudi sam vsako leto za nekaj tednov odhajal v kraje, kjer ljudje trpijo (Kalkuta, Čile, Južna Afrika). Skupnost je znamenje edinosti in sprave med razdeljenimi kristjani in ločenimi narodi.

TAIZÉ IN PAPEŽI
Preobrat v zgodovini Taizéja je pomenilo prvo srečanje brata Rogerja s papežem Janezom XXIII. (Že kot apostolski nuncij v Franciji je bratom dovolil, da skupnost opravlja svoje molitve v vaški cerkvici, ki so jo okoli leta 1100 postavili menihi iz Clunyja.) Tri dni po nastopu papeške službe je v zasebni avdienci sprejel brata Rogerja in brata Maxa Thuriana, teologa skupnosti (kasneje je postal član katoliške Cerkve). »Ta avdienca pri Janezu XXIII. je bila kar malo presenetljiva: bil je povsem drugačen od podobe papeža, ki smo si jo zamišljali,« je povedal brat Roger. »Tako zavzeto naju je poslušal, da je, ko sva govorila o spravi, zaploskal in vzkliknil bravo. Bil je preprost človek, zelo odprt, poln veselja in sproščenosti.« Od tedaj sta se papež Janez XXIII. in brat Roger srečevala vsako leto. Papež je Taizé označil »mala pomlad Cerkve« Brat Roger in brat Max sta se kot gosta Tajništva za edinost kristjanov udeležila drugega vatikanskega koncila. »Mislim, da sem zamudil samo dve dopoldanski seji,« je povedal brat Roger.
Prijateljski stiki so se nadaljevali tudi pod papežem Pavlom VI. »Zelo rad sem imel Pavla VI. Bil je zelo čuteč za vprašanje edinosti in sprave … Bil je velik papež. Hotel je vse žrtvovati za evangelij, toda ni mogel več kot trpeti, ker so mu vse preprečili. Zadnji pogovor, ki sva ga imela, je bil o mladih, vedno je govoril o mladih. V Taizéju smo začeli takrat s koncilom mladih. Rekel mi je: “Kaj lahko naredim, kako naj vam pomagam?” Bil sem tako nesrečen, ko sem videl Pavla VI. tako potrtega, da sem mu rekel, česar mu sprva nisem mislil povedati: “Sveti oče, v vas vidim odsev Kristusove svetosti. Vi ne morete narediti drugega, kot da ste to, kar ste.”« Krakovski nadškof Karol Wojtyla, poznejši papež Janez Pavel II., je bil dvakrat v Taizéju. Brat Roger pa je bil dva dni njegov gost v Krakovu, ko se je udeležil srečanja poljske mladine. Bil je navzoč ob nastopu papeške službe Janeza Pavla II. in ta ga je kot ‘starega znanca’ posebej prisrčno pozdravil. Kot papež se je 5. oktobra 1986 ustavil v Taizéju, kjer ga je v moderni cerkvi sprave pričakalo okoli 7.000 mladih. Brat Roger je papežu predstavil Taizé kot kraj, ki mladim odkriva ‘občestvenega Kristusa’ kot zdravilo za osamljenost, eno največjih bolezni našega časa. Zadnjič je brat Roger romal v Rim 8. aprila 2005, ko se je, devetdesetletni starček na invalidskem vozičku, udeležil pogreba papeža Janeza Pavla II. in je med mašo iz rok kardinala Ratzingerja, kasnejšega papeža Benedikta XVI. prejel sveto obhajilo. Vedno je izpovedoval vero v Kristusovo resničnost navzočnost v sveti hostiji. Dobre štiri mesece kasneje, 16. avgusta 2005, je bil ubit med večerno molitvijo v cerkvi sprave. Papež Benedikt XVI. je njegovemu nasledniku bratu Aloisu pisal: »Čeprav je vstopil v večno življenje, nam dragi brat Roger še vedno govori. Naj nas njegovo pričevanje za ekumenizem svetosti navdihuje na našem pohodu proti edinosti. Naj vaša skupnost še naprej živi in izžareva svojo karizmo, posebej za mlade rodove.«

MLADI PRIHAJAJO V TAIZÉ
Kmalu po nastanku skupnosti so v Taizé začeli prihajati mnogi ljudje, ki sta jih privlačila molitev in občestveno življenje. Sredi petdesetih let so v vedno večjem številu prihajali mladi z vseh koncev sveta. Zanimanje mladih je bilo za Taizéjske brate pomenljivo znamenje, saj sprva niso nameravali prirejati množičnih srečanj za mlade. Odgovorili so na ta božji klic in z veseljem odprli vrata vsakomur, ki se je želel za nekaj časa vključiti v življenje skupnosti ter razmišljati o duhovnem življenju in človeški solidarnosti. Romanja mladih so prerasla v tedenska medcelinska srečanja, na katerih se poleti vsak teden zbere od 3.000 do 6.000 mladih ljudi, v drugih obdobjih leta je udeležencev med 500 in 1.000. Poleti prihajajo predvsem dijaki in študenti, ki imajo razmeroma dolge počitnice, delavcev je bolj malo. Večina prihaja z resnimi nameni, da se duhovno poglobijo in doživijo občestveno vero.
Na vprašanje, kako Taizéjski bratje mladim kažejo Boga, je prior brat Alois odgovoril: »Tako da jih poslušamo. Vsakič po večerni molitvi ostanemo v cerkvi, da se osebno pogovorimo z mladimi. Skupaj molimo, po molitvi pa vedo, da lahko pridejo do bratov in se z njimi pogovarjajo. Vedno je na voljo nekdo, ki jih posluša. Zelo pomembno je tudi, da mladi pri molitvi lahko sodelujejo s petjem, poslušanjem Božje besede, s tišino. To so osnovni elementi molitve.« Pri molitvi pojejo znamenite Taizéjske speve, ki jih poznajo mladi vsega sveta (Laudate omnes gentes, Ubi caritas et amor, Kyrie, Alleluia). To so molitveni napevi z malo besedila, ki se lahko neštetokrat ponovi. Ti spevi so nastali okoli leta 1975. Iz Taizéja so se preselili tudi k nam in bogatijo zlasti mladinska srečanja.
Od leta 1962 potekajo molitvena srečanja v novi, moderni cerkvi sprave, zgrajeni po načrtih enega od bratov. Ob vhodu je v petih jezikih napis: »Vi, ki vstopate, spravite se med seboj: oče s svojim sinom, mož s svojo ženo, verni s tistim, ki ne more verovati, kristjan s svojim ločenim bratom.« V poletnih mesecih je cerkev sprave postala premajhna za naraščajočo množico mladih, zato so jo povečali s šotorom.

KONCIL MLADIH IN ROMANJA ZAUPANJA NA ZEMLJI
Za veliko noč leta 1970 je brat Roger med molitvenim srečanjem naznanil: »Da bi sami živeli in da bi svetu pomagali živeti veselo novico, da je Kristus vstal, bomo pripravili koncil mladih.« Pobuda zanj je prišla iz vrst mladih. Priprave so trajale dobra štiri leta; mladi so želeli, da koncil postane najprej notranje doživetje in šele potem zunanji dogodek. Vsako leto za veliko noč so bila mednarodna srečanja, na katerih so obravnavali določeno temo. Teme so bile nakazane v napovedi koncila: »Vstali Kristus prihaja prižigat praznično luč v globinah človeškega srca. Pripravlja nam pomlad Cerkve … Kristus nam bo dal dovolj iznajdljivosti in poguma, da bomo našli pot do sprave.«
Ob slovesnem začetku koncila mladih od 30. avgusta do 1. septembra 1974 se je na Taizéjskem griču zbralo 40.000 mladih iz 100 držav. Udeležili so se ga zastopniki vseh krščanskih Cerkva. »Prišel je dan odprtja koncila mladih, dan, ko bi vsi radi rekli: odpri samega sebe, da boš mogel razumeti človeka: človeka, ki je iz iste snovi kot ti, človeka, ki kakor ti išče, se bori, ustvarja, moli,« je zapisal brat Roger v svoj dnevnik. »Ko sem 20. avgusta 1940 prihajal v to človeško puščavo, si niti v sanjah nisem mogel predstavljati dni, kakor so tile, ko je v Taizéju toliko mladih.« Ob sklepu je mladim izročil svoje prvo Pismo božjemu ljudstvu, v katerem polaga mladim v usta vprašanje Cerkvi: »Cerkev, kaj praviš o svoji prihodnosti? Boš postala vesoljno občestvo, ki deli z vsemi brez razlike? Boš postala ljudstvo blagrov, ki se zanaša le na Kristusa?« Koncil mladih se nadaljuje. Decembra 1976 je brat Roger poslal svoje drugo Pismo božjemu ljudstvu, sestavljeno v Kalkuti, kamor se je šel poklonit materi Tereziji. Sledila so vsako leto nova pisma iz raznih koncev sveta.
Taizéjska skupnost nikoli ni imela namena ustanoviti lastnega mladinskega gibanja, temveč je spodbujala mlade, naj prevzemajo odgovornosti v domačih župnijah, v mestih in okoljih, kjer živijo. Bratje so jih hoteli pri tem podpirati, zato so začeli pripravljati tako imenovano romanje zaupanja na zemlji. V času novoletnih praznikov (od 28. decembra do 1. januarja) v enem izmed večjih evropskih mest poteka množično srečanje, na katerem se zberejo mladi z vseh koncev Evrope. »Romanje zaupanja na zemlji želi biti predvsem občestvena molitev mladih za mir na svetu, za mir v dušah, v srcih in med narodi,« je dejal brat Roger. »Za nas je pomembno le to, da se odpremo vsakemu človeku, ki je v kakršni koli stiski. Potrudimo se, da živimo z njim ter najdemo prostor v njegovem srcu in ga spodbujamo k dobroti, plemenitosti, iskrenosti in ljubezni.« Srčika teh romanj je trikratna dneva molitev: zjutraj v eni od župnij, ki se vključijo v ta srečanja, opoldanska po večjih cerkvah v središču mesta in večerna skupna molitev v dovolj velikem prostoru, med katero mlade nagovori brat prior. Prvo romanje zaupanja na zemlji je bilo leta 1978 v Parizu, ki je sprejel mlade še štirikrat (1983, 1988, 1994, 2002). Štirikrat je bilo to romanje v Rimu, trikrat v Barceloni, doslej v dvajsetih evropskih mestih. Najbližje je bilo v Zagrebu leta 2006. Teh romanj se vsako leto udeležijo tudi mladi iz Slovenije.

TAIZÉ IN SLOVENCI
Slovenska mladina je v stikih s Taizéjem že od leta 1970, ko so tja poromali nekateri posamezniki. Leta 1971 pa je šlo v Taizé 12 študentov iz Občestva 2000. Povedel jih je Lojze Peterle, prvi predsednik vlade samostojne države Slovenije, sedanji evropski poslanec. Poznejše skupine so romale tja pod vodstvom nekdanjih študentskih duhovnikov Rudija Koncilije, Janeza Grila, Milana Knepa. Veliko jih je v Taizé in na novoletna romanja zaupanja odšlo pod vodstvom prezgodaj umrlega Mateja Zevnika, mengeškega župnika, ki ga je z bratom Rogerjem vezalo iskreno prijateljstvo. »Pogovor sva navadno začela s spomini na Taizéjsko srečanje v Ljubljani leta 1987.«
Nekajkrat pa se je Taizé ‘preselil’ k nam. Brat Roger je bil na povabilo nadškofa Alojzija Šuštarja gost srečanja verne slovenske mladine v Stični 19. septembra 1981. Prišel je v spremstvu dveh bratov, “da nam prinese nekoliko tistega ognja, ki ga brat Roger in njegova družina raznaša po vsem svetu”. Na nadškofov pozdrav je brat Roger odgovoril: »Vstali Kristus, ki je izšel iz groba, je živ in je med nami. On hoče, da bi bili živi, močno živi … Vi ste priče živega Kristusa, če ste zvesti njegovi besedi.« V popoldanskem nagovoru je dejal: »V kratkem času sem bival v osmih deželah za srečanja, kot je tole, in imel sem občutek, da so v Evropi obsežne duhovne puščave. Toda v teh puščavah se nenadoma prikažejo izviri žive vode, izviri upanja. To so ljudje, mladi in starejši, ki iščejo Boga.« Posebno toplo je govoril o Mariji. Mlade je povabil, naj radi molijo rožni venec in premišljujejo skrivnosti našega odrešenja, ki morajo postati resničnost našega življenja.
Drugič je brat Roger prišel k nam, ko je bila Ljubljana od 1. do 3. maja 1987 cilj Romanja zaupanja na zemlji. Več kot 5.000 mladih romarjev se je zbralo na molitvenem srečanju, ki ga je skupaj z brati iz Taizéja pripravila slovenska mladina. Mladi so prišli iz raznih koncev Evrope, z Vzhoda in Zahoda, da bi skupaj molili za mir, ljubezen, za razumevanje med ljudmi in narodi. Srečanja po župnijah so mlade povezovale, molitve v draveljski in šišenski cerkvi pa so pomenile višek dneva. Mladi so željno vpijali besede brata Rogerja. »Smisel mojega življenja je brati v srcih ljudi, kaj jih muči in kaj jih radosti, da z njimi delim njihovo trpljenje in veselje.« Ob slovesu je dejal: »Srečen sem s svojimi brati, ker ste nas tako prisrčno sprejeli. Bog vas je obdaril z gostoljubnostjo, dal vam je srce, odprto za bližnjega.« Na tem srečanju je brata Rogerja spremljal brat Alois, njegov naslednik. Na mednarodnem srečanju mladih od 28. aprila do 1. maja 2012, ko je slovenska prestolnica gostila mlade iz 26 držav, je dejal, da jih je srečanje v Ljubljani leta 1987 spodbudilo, da so nadaljevali romanja zaupanja v Srednji Evropi. Večerna molitvena srečanja so bila v cerkvi sv. Jožefa na Poljanah. Med njimi je mlade nagovoril brat Alois. Čudovita je njegova misel o Mariji. »Devica Marija je podoba tihega, a željnega čakanja Boga. Bog jo je ljubil od vsega začetka in jo pripravljal na to, kar jo bo prosil. Toda nihče od sosedov, ki so jo vsak dan srečevali, ne bi mogel uganiti skrivnosti, ki jo je Marija iz Nazareta nosila v sebi. Ali ni tako, da se največje skrivnosti zgodijo v tišini?«

TAIZÉ SE PRIPRAVLJA NA PRAZNOVANJE
Za Taizé poteka leto 2015 v znamenju praznovanja obletnic: 12. maja je stoletnica rojstva brata Rogerja, 16. avgusta se bodo spominjali desete obletnice nasilne smrti tega moža blagosti in miru, nekaj dni zatem pa 75-letnice ‘ustanovitve’ Taizéja. Tamkajšnja skupnost bratov vabi na praznovanje stoletnice rojstva svojega ustanovitelja brata Rogerja Schutza. V nedeljo, 10. maja, so predvsem prebivalci pokrajine Burgundije, kjer je ta neznatna, a po vsem svetu znana vas, vabljeni na razna tematska srečanja, na katerih bodo predstavljali življenjsko pot brata Rogerja. Mladi bodo prebivalce spodbujali, da pripravijo molitvena srečanja in solidarnostne akcije po zamisli brata Rogerja, ki bodo izraz dosledne hoje za Kristusom, ki nas vabi, da ga prepoznamo in mu izkazujemo dejavno ljubezen v najbolj potrebnih.
Vrhunec praznovanja bo v tednu od 9. do 16 avgusta 2015, ko se bodo na mednarodnem srečanju - Zborom za novo solidarnost - zbrali mladi do 35. leta ter z njimi posamezniki, ki so dejavni v civilni družbi in predstavniki različnih Cerkva. Papež Frančišek je 17. marca 2015 v avdienci sprejel brata Aloisa, priorja ekumenske skupnosti v Taizéju, in mu zagotovil, da bo 16. avgusta v duhu povezan s taizéjsko skupnostjo, ko se bodo tam spominjali 10. obletnice smrti brata Rogerja. Taizé se bo vključil tudi v dogajanje leta posvečenega življenja, ki ga je razglasil papež Frančišek (od 30. novembra 2014 do 22. novembra 2015). Julija letos bo v Taizéju potekalo srečanje za mlade, ki živijo redovniško življenje. Na njem bodo sodelovali tudi predstojniki raznih redovniških skupnosti. V začetku septembra pa bo potekal simpozij o prispevku brata Rogerja k teološki misli, kjer se bodo zbrali mladi teologi skupaj s strokovnjaki iz različnih krščanskih Cerkva. Ekumenska skupnost iz Taizéja je v jubilejnem in spominskem letu izdala zgoščenko z naslovom Taizé — pesmi miru in edinosti. Na njej so zbrani posnetki mladinskega zbora, instrumentalne skladbe, molitve in psalmi, ki jih pojejo taizéjski bratje.

ČUK, Silvester. Brat Roger in Taize. (Priloga). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 5, str 58-65.

»Ob jubileju rojstva svetega Dominika za nebeško kraljestvo bi rad na poseben način izrazil hvaležnost bratom pridigarjem za njihov izreden prispevek k oznanjevanju evangelija s teološkim raziskovanjem skrivnosti vere. Ko je Dominik poslal svoje prve brate na nastajajoče univerze v Evropi, je s tem pokazal, da je življenjskega pomena bodočim pridigarjem dati zdravo in trdno teološko izobrazbo, ki temelji na Svetem pismu in obravnava vprašanja, ki jih postavlja razum ter je pripravljena na urejen in spoštljiv dialog v službi Božjega razodetja v Kristusu,« pravi papež Frančišek v svojem pismu dominikanski družini za 800-letnico smrti sv. Dominika, njenega ustanovitelja. Jasno je videl nalogo “reda pridigarjev”, kakor se uradno imenujejo dominikanci: dobro podkovani v krščanskem nauku oznanjevati čisti evangelij, ki ga morajo tudi živeti. Tako se družita učenost in preprostost.

EVANGELJSKI ČLOVEK
Eden od spisov zgodovine dominikanskega reda predstavi njegovega ustanovitelja sv. Dominika: »Povsod je z besedo in dejanjem nastopal kot evangeljski človek.« Rodil se je okoli leta 1170 v kraju Caleruega v španski pokrajini Kastiliji. Prve korake v svet učenosti je napravil ob stricu duhovniku. Ko se je odločil za duhovniški poklic, se je nanj temeljito pripravljal. Oskrbel si je potrebne knjige. Prav takrat pa je Kastilijo zadela huda lakota. Po učenosti hrepeneči Dominik je dragocene knjige prodal, da je z izkupičkom podpiral stradajoče. Kot duhovnik se je vključil v skupnost, ki je živela po pravilih sv. Avguština, učeni Dominik je posebno rad pridigal. Ko je s svojim škofom potoval v Rim, kjer je želel dobiti od papeža dovoljenje, da bi odšel v misijone, sta se na željo papeža ustavila v južni Franciji, kjer so tedaj z vso silo nastopali oznanjevalci krive vere, ki so tajili temeljne krščanske resnice. Kriva vera se je hitro širila, njeni pripadniki so sami sebe ponosno nazivali čisti (katari). Papež Inocenc lll. je v tiste kraje poslal svoje odposlance z naročilom, naj pridigajo in oznanjajo resnico. Njihovo poslanstvo je bilo neuspešno, ker so nastopali oblastno in ošabno. Dominik se je z njimi srečal junija 1206 in jim predložil svoj načrt za spreobračanje krivovercev: pridiganje evangelija z besedo, pa tudi in predvsem z zgledom apostolskega življenja. Kakor Jezusovi učenci naj bi v majhnih skupinah, brez sredstev in peš, hodili po mestih in vaseh. Dominik sam je tako delal in tako živel. Papež je odobril način misijonskega delovanja, kakor si ga je zamislil Dominik. Kmalu je ostal sam in je vse svoje moči posvetil misijonskemu delu. V mestu Prouille je leta 1206 uredil pridigarski dom in dom za vzgojo žena, ki so ga po nekaj letih preuredili v ženski samostan dominikank. Dominik je zelo cenil molitev redovnic za uspešno misijonsko delo. Iz tega mesta je hodil v druge kraje, pridigal, učil, razpravljal, prepričeval in bil ob vsakem času vsem na voljo. Da bi si izprosil blagoslova, je veliko molil, tudi del noči. Ostro se je postil, v molitvi in pokori se je pripravljal na vsakdanje delo. čeprav je bila žetev njegovih prizadevanj pičla, ni odnehal, v trdi šoli misijonskega dela se je naučil ceniti vrednost duš in milost Božjo, ki edina daje pridigarjevi besedi prepričevalno moč.  Sčasoma se je Dominiku pridružila skupina tovarišev, ki jih je Dominik imenoval “bratje pridigarji”. S svojim zgledom jih je učil, da je pričevanje z življenjem najbolj prepričljivo oznanjevanje.

ROJSTVO DOMINIKANSKEGA REDA
Toulouški škof Fulco je 25. marca 1215 nastavil Dominika in njegove tovariše za škofijske pridigarje: zavračali naj bi krive nauke, poučevali ljudi in vodili vernike. Podaril jim je kapelo sv. Romana, kasneje so ob njej zgradili samostan.  Dominik je hotel, da bi njegovi bratje pridigarji postali pravi redovniki z redovnimi pravili, zato je jeseni 1215 spremljal toulouškega škofa v Rim na četrti lateranski koncil, na katerem so se zbrani škofje zavzemali za boljšo izobrazbo duhovnikov in temeljitejšo pridigarsko dejavnost, v Rimu se je prav tedaj mudil sv. Frančišek Asiški, ki je prišel po potrdilo svojega beraškega reda manjših bratov. Dominik se je srečal s papežem Inocencem lll. in mu predstavil svojo zamisel reda pridigarjev. Papež mu je svetoval, naj sprejme pravila kakega že potrjenega reda. Ko se je vrnil v Toulouse, je bratom poročal o pogovorih s papežem, izbrali so pravila sv. Avguština, dopolnjene s pravili za premonstratence. Na začetku leta 1216 je papež Honorij III. v posebnem pismu cerkvenim predstojnikom v Evropi priporočal “red bratov pridigarjev”. Dominikanski red je potrdil 22. decembra 1216.  Leta 1217 je Dominik poslal svoje brate v Španijo in Francijo, sam pa se je odpravil v Italijo in ustanavljal nove postojanke. Dominik je svojim bratom namenil delovanje v dušnem pastirstvu, poleg tega pa so se posvečali intenzivnemu študiju, ne le teologije, ampak tudi drugih ved.  Delovali so kot odlični profesorji po evropskih univerzah in tudi sami ustanavljali študijske zavode. Med najbolj znamenitimi dominikanci sta bila bogoslovna učenjaka sv. Albert Veliki  in sv. Tomaž Akvinski,  utemeljitelj sholastične filozofije. Član Dominikove družine je bil tudi svetniški slikar Fra Angelico,  ki je naslikal več prizorov iz življenja ustanovitelja, po Dominikovi zamisli naj bi bil njegov red brez vsake posesti, omejen na samostan in vrt, na delovanje v svojih cerkvah in v pomoč pri dušnem pastirstvu. Pravico do posesti je dal redu papež Martin V. (1417–1431), zato so se mnoge postojanke tega reda oddaljile od prvotne zahteve po uboštvu. Red se je naglo širil. Na čelu vsake redovne postojanke je prior, na čelu reda general, najvišjo avtoriteto pa predstavlja generalni kapitelj – zbor vseh priorjev. Prvi je bil leta 1220, ko je bil Dominik še živ. V njegovem času je imel red osem provinc, v času reformacije so bile zaprte številne postojanke v Nemčiji in na evropskem severu; hud udarec je red doživel za časa cesarja Jožefa II. v Avstriji in med revolucijo v Franciji, zaradi sekularizacije je bilo v 19. stoletju ukinjenih veliko postojank v deželah zahodne Evrope.
Sredi leta 1221 je Dominik, že zelo bolan, prišel v Bologno. Čutil je, da se mu bliža zadnja ura. Svojim redovnim bratom je obljubil, da jim bo po smrti v večjo korist kakor je bil v življenju. Prejel je zakramente za umirajoče in svojo apostolsko dušo izročil Bogu 6. avgusta 1221. Pogreb je vodil kardinal Hugolin, ki je bil takrat v Bologni, kot papež Gregor IX. pa je Dominika razglasil za svetnika trinajst let po njegovi smrti (1234). O njem je dejal: »Poznal sem moža, ki je popolnoma živel po zgledu apostolov, zato je gotovo tudi v nebesih deležen njihove slave.«  Njegov god je 8. avgusta.
Vodilo dominikanskega reda je: laudare, benedicere, praedicare (slaviti, blagoslavljati, pridigati).  Geslo jubileja je PRI MIZI S SVETIM DOMINIKOM. Nanaša se na tabelno podobo sv. Dominika  kmalu po njegovi razglasitvi za svetnika (1234). – Dominikanski red je dal Cerkvi štiri papeže, nad 80 kardinalov ter okrog 250 svetnikov in blaženih. Med najvidnejšimi so poleg ustanovitelja sv. Dominika že omenjena sv. Albert Veliki in sv. Tomaž Akvinski ter prvi Dominikov naslednik sv. Jordan Saški.  Danes šteje dominikanski red okoli 5.500 članov v 82 državah, od tega skoraj polovico v Evropi. Več kot 2.500 redovnic dominikank v klavzuri (“drugi red”), okrog 24.000 pa je članic “tretjega reda”, dejavnih v dobrodelnosti, v vzgoji in izobraževanju, oskrbi starejših in v misijonih; okoli 120.000 moških in žensk deluje v dominikanskih laiških skupnostih.

DOMINIKANSKI SAMOSTANI NA SLOVENSKEM
V slovesno praznovanje 800-letnice smrti sv. Dominika se vključuje tudi Cerkev na Slovenskem, še posebej celjska škofija, ker na njenem ozemlju delujejo dominikanci v župnijah Petrovče  in Žalec.  Od leta 2017 je v Petrovčah, kjer je Škofijsko romarsko Marijino svetišče, tudi samostan dominikank sv. Katarine Sienske. Slovenski dominikanci cerkveno pravno spadajo pod hrvaško dominikansko provinco, v Sloveniji imajo dominikanski vikariat.  
Na slovenska tla so prišli sinovi sv. Dominika leta 1220, že pred njegovo smrtjo, in sicer v Breže (Friesach) na Koroškem,  na Ptuju pa so se naselili leta 1230.  S pomočjo Matilde Ptujske in salzburškega nadškofa Eberharda so zgradili samostan in cerkev Marijinega vnebovzetja. Posvečali so se pridiganju v svoji cerkvi ter pomagali po okoliških župnijah, ukvarjali so se tudi s prepisovanjem starih rokopisov. Samostan se je z donacijami plemičev in bogatih meščanov razvil v umetnostno dragocen kompleks. Pod cesarjem Jožefom II. je bil leta 1785 razpuščen. Leto zatem so ga namenili za vojaško bolnišnico, leta 1928 ga je odkupila mestna občina. Do leta 2012 sta v njem delovala Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož z arheološkim oddelkom in zgodovinski arhiv Ptuj. Leta 1453 je Friderik ll. Celjski, dobrotnik naših redovnih ustanov, ustanovil dominikanski samostan v Novem Kloštru pri Polzeli.  Tamkajšnji redovniki so se poleg dušnopastirskega dela ukvarjali s prepisovanjem besedil in zbiranjem knjig. Tudi temu samostanu, ki je preživljal težke čase za časa turških napadov in kmečkih uporov, je zadal smrtni udarec cesar Jožef ll., kulturno blago pa se je razgubilo.
Dominik je ustanovil red tudi za ženske (“drugi red”), ki je kmalu dosegel tako priljubljenost kakor moška veja tega reda.  Ženski samostani so bili žarišča molitve in poglobljene duhovnosti. Iz vrst dominikank je izšlo nekaj najodličnejših mistikinj, med katerimi je najbolj znana sv. Katarina Sienska (1347–1380).  Dominik je ženske samostane podredil vodstvu moških postojank. Po dominikanskih samostanih so nune gojile glasbo in druge lepe umetnosti, prepisovale in krasile besedila, vezle liturgična oblačila. Posvečale so se tudi vzgoji in izobraževanju (plemiških) deklet. Ženski samostani so bili skoraj edini kraji, kjer je ženska mladina mogla doseči izobrazbo.
V začetnem obdobju dominikanskega reda je na slovenskih tleh zraslo več samostanov dominikank; v Studenicah pri Poljčanah (1237),  v Velesovem (1238),  Marenbergu (Radlje ob Dravi, 1251),  okoli leta 1260 pa še v Kopru. Samostan v Studenicah je bil ustanova Zofije Rogaške, v duhovnem pomenu podrejen ptujskim dominikancem. Tudi studeniške dominikanke so se ukvarjale z vsemi tistimi dejavnostmi, ki so bile značilne za njihove samostane: gojile so glasbo, prepisovale rokopise, vezle in poučevale žensko mladino. Samostan je ukinil Jožef II. leta 1782. Samostan v Velesovem je bil prva ženska redovna ustanova na Kranjskem. Ustanovna listina je bila podpisana leta 1238, z njo je ustanova prejela okoli sto kmetij na Gorenjskem. Tudi v Velesovem so, kot v drugih dominikanskih samostanih prevladovale plemkinje, ki so hiši prinesle materialne dobrine. Ob ukinitvi leta 1782 naj bi samostan imel eno najlepših knjižnic v deželi. Samostan dominikank v Marenbergu sta ustanovila leta 1251 Siegfried Mahrenberški in njegova mati Gizela. Razcvet je doživel med 13. in 15. stoletjem. Zaradi slabega gradbenega stanja so v letih 1649–1666 postavili tako rekoč nov samostan. Samostan je imel pomembno vlogo za nekdanji Mahrenberg in okolico: v njem je bila prva lekarna v Evropi, nune so se posvečale glasbeni, dobrodelni, zdravstveni, izobraževalni in dušnopastirski dejavnosti. Leta 1782 je bil samostan razpuščen, konec 18. stoletja so ga začeli podirati.

POPEVKA O SV. DOMINIKU
Leta 1963 je bila na lestvicah najbolj priljubljenih popevk v mnogih evropskih deželah, v ZDA in Kanadi ter celo v Avstraliji visoko uvrščena pesem DOMINIQUE. Ob spremljavi na kitaro jo je pela mlada belgijska dominikanka Jeannine Deckers, znana kot “pojoča nuna” ali “Sestra Smehljaj” (Soeur Sourire). Slovensko besedilo A. Hribarja ni prevod francoskega izvirnika, ima šest kitic, ki na prisrčen način opeva poslanstvo sv. Dominika, in odpev, ki se glasi: Dominique – nique šel je peš po svetu tem, / ubog in brez vsega, / in prepeval je povsod, / kar učil nas je Gospod, / vedno hvalil je Boga.
Pesem so radi in navdušeno peli tudi naši mladi na svojih srečanjih.

ČUK, Silvester. sv. Dominik živi že 800 let.. (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 8, str. 42-47.

(ob obletnici) »Kar se tiče odločitve za življenje, sta se v meni bojevali dve poti, pot slikarja ali pot duhovnika. Odločil sem se za duhovniško pot. Toda očitno Bog Stvarnik ni hotel, da bi bil dar ustvarjanja, ki mi ga je dal, zavržen. Poiskal je pot, po kateri mi je bilo dano oboje,« je leta 1971 v pogovoru z dr. Francem Rodetom, takratnim urednikom revije Znamenje, dejal akademski slikar Stane Kregar. Na Rodetovo vprašanje, kako je usklajeval poklic duhovnika in poklic slikarja, je Kregar odgovoril: »Ta spoj duhovnika in slikarja je motil in še vedno moti mnoge. Meni pa se je zdelo povsem razumljivo, posebno če sem se spomnil srednjeveških menihov, ki so vse življenje posvetili čudovitim inicialkam v psalterijih. Zame je to drug način oznanjevanja božje slave in evangelija.« Kot slikar je na poseben način oznanjal božjo slavo s svojo cerkveno ali sakralno umetnostjo. Njegova dela – slike, freske, barvna okna, mozaiki, sgrafitti – so posejana po slovenskih cerkvah od Prekmurja do morja. Po monografiji Stane Kregar, ki je izšla pri založbi Družina leta 2005 ob stoletnici umetnikovega rojstva in je pri njej sodelovalo več strokovnjakov, na kratko predstavljamo to ‘zapostavljeno’ področje njegovega ustvarjanja.

“ŽELJA PO BARVAH JE TIČALA V MENI OD OTROŠTVA”
Lepoto sveta je zagledal 10. novembra 1905 v Žapužah pri Dravljah. Oče je bil mizar in je znal lepo risati, mati pa je bila bolj literarno nadarjena. V družini je bilo sedem otrok. »Kljub revščini je v njej vladalo prisrčno vzdušje. Vsi smo se radi imeli, bili smo zelo navezani drug na drugega. Vrednost številnih družin je tudi v tem, da je v njih več povezanosti, več ljubezni med brati in sestrami.« Okrog njegove rojstne hiše je bilo takrat še kmečko okolje, ki ga je raziskoval. »Želja po barvah je tičala v meni ... Mnogokrat sem leže na domačem vrtu v travi gledal oblake, ki sem v njih videl zdaj to, zdaj ono, opazoval sem, kako se spreminjajo. Zdi se mi, da je bil to temelj moji poznejši težnji po spreminjanju enega predmeta v drugega.« Ob zgledu staršev je začutil, da je treba delati. »Dolžnosti sem se zavedal, ko sem videl očeta, kako mora delati v delavnici od jutra do večera, in mater, ki je ravno tako morala garati, skrbeti za sedem otrok. Vse to te kliče, da tudi ti narediš svoje.« Po štirih razredih ljudske šole je šel na škofijsko klasično gimnazijo v bližnjem Šentvidu, kjer se je začel ukvarjati z risanjem, od pete (današnje prve) gimnazije je bil ilustrator rokopisnega dijaškega glasila Domače vaje. Po maturi je vstopil v ljubljansko bogoslovje in bil po štiriletnem študiju teologije leta 1929 posvečen v duhovnika. Ko je leta 1930 umrl slikar duhovnik Gašper Porenta, profesor risanja na škofijski gimnaziji, so ga določili za njegovega naslednika. Odločil se je za študij slikarstva na Akademiji v Pragi in po petih letih nastopil službo profesorja risanja v Šentvidu, kjer je ostal do leta 1945, ko je bila škofijska gimnazija ukinjena. Profesor Stane Kregar je postal svoboden umetnik. Njegov umetniški razvoj obsega več stopenj: od začetne praške variante kubizma, prek surrealizma (pozna trideseta leta), poetičnega realizma (čas med vojno in po njej), lirske abstrakcije (1957–1962) vse do figuralike v zadnjem obdobju življenja. »Razne dobe v mojem slikarskem življenju izhajajo iz notranje potrebe. Spreminjal sem se, ker sem neprenehoma iskal pristnost, ker sem hotel ostati zvest svoji notranji resnici.«
Proti koncu petdesetih let je začel ustvarjati za cerkve v različnih tehnikah: od slik in fresk, sgrafitov in mozaikov do barvnih oken (vitrajev). »Pomen Kregarjeve sakralne umetnosti je v velikem številu izvedenih del v cerkvah na celotnem slovenskem ozemlju, predvsem pa v tem, da je slovenski cerkveno slikarstvo dvignil na kvalitetno raven« (Andrej Doblehar). Leta 1971 je za svoje življenjsko delo prejel Prešernovo nagrado. Pri delu je vztrajal, dokler so mu dopuščale moči, ki so mu pojemale zaradi hude bolezni. V svet večne Lepote je odšel 1. avgusta 1973. Pri pogrebni maši v župnijski cerkvi v Šentvidu se mu je nadškof Jožef Pogačnik zahvalil: »Za vse tvoje prizadevno delo za lepoto naših cerkva se ti, dragi Stane, na tem kraju, ki se mu tudi pozna tvoja umetniška roka, zahvalim. Zvest duhovnik si bil in neizmerno radodaren. Tvoje zasluge za naše cerkve bo znala oceniti šele kasnejša zgodovina.« Vstajenja čaka v družinskem grobu, katerega nagrobnik-znamenje krasi njegov mozaik Trnova krona v spomin na dva brata, ki sta bila umorjena leta 1945 v Kočevskem rogu.

____________

“V SVOJIH DELIH NE BOŠ UMRL” (nadškof J. Pogačnik)
Umetnostni zgodovinar Milček Komelj je v svoji študiji (Kregarjevo strmenje k nevidnim obalam) zapisal, da je bil Stane Kregar “slikar, ki ni bil povsem od tega sveta”. Ker je gledal na življenje v luči nadzemeljske perspektive, so ga zavračali kot neživljenjskega. Njegova cerkvena umetnost je ostajala v ozadju in v senci nezanimanja, “najbrž tudi zaradi nenaklonjenosti do vsega cerkvenega v časih komunistične oblasti”. Slikar Marijan Tršar (Kregarjev doprinos slovenskemu sakralnemu slikarstvu) piše, da je bilo v časih, ko je bila večina ljudi nepismenih, slikarstvo “najbolj uspešno nadomestilo za pisano besedo in umetnost podob je bila vedno zaželena in iskreno podpirana ... Cerkve niso bile le hiše molitve, temveč tudi hrami umetnosti. Ljudem, ki so bili vajeni ‘brati’ slike, je bilo všeč tisto, kar je bilo “na prvi pogled razumljivo”. Takšno gledanje “večine likovno nevzgojenih vernikov je primoralo cerkveno vodstvo, da je za bogoslužne namene povečini sprejemalo le likovna dela 'ljudskega okusa'.” Kregar je bil za mnoge ‘premoderen’ in moral se je vsaj malo prilagoditi ‘ljudskemu okusu’. »Morda mi bo kdo očital, da v sakralnih delih nisem bil vselej tako revolucionaren kot v drugih. Pred očmi moramo imeti dvoje: prvič, slovenska sakralna umetnost je bila zelo zanemarjena; drugič, ker gre za kultne (obredne) podobe, je nemogoče, da ne bi bile v službi liturgije. Liturgija pa zahteva svoje.« Vsekakor drži, kar je zapisal Marijan Tršar: »Stane Kregar je v stenskem slikarstvu, kamor štejemo tehnike freske, mozaika, sgrafitta in vitraja, ustvaril umetnine, ki bodo ostale kot vrhunska dela trajno zapisane v zgodovini cerkvenega slikarstva. Še posebno ga je, zaljubljenega v barve, pritegoval vitraj.« Po letu 1960 je največ naročil dobil iz cerkvenih krogov, tako za posamezne naslikane (oltarne) podobe Kristusa, Marije in svetnikov kot predvsem za freske na svež omet, mozaike, vitraje in sgrafitte. Umetnostni zgodovinar Pavel Toplak v Kregarjevi monografiji predstavlja njegove cerkvene slike in freske (Cerkveno slikarstvo Staneta Kregarja).

SLIKE
Oltarna slika Matere Božje z Jezusom iz Sodražice (1950) je ena prvih čudovitih Kregarjevih slik, ki pa se slogovno ni veliko odmaknila od Marije z Detetom iz Dravelj (1938). Podobnost med slikama je opazna po načinu upodabljanja Marije z Jezusom in podajanja prostora. Nad Marijo je Sveti Duh v podobi goloba, ob njej pa angeli, ki jo slavijo (s cvetjem) in ji strežejo. Leta 1957 je Kregar ustvaril svojevrstno oltarno sliko za župnijsko cerkev sv. Janeza Krstnika v Preski pri Medvodah, na kateri se prepletajo zgodbe iz Svetega pisma stare in nove zaveze. Začenjajo se s stvarjenjem, prvim grehom in izgonom Adama in Eve iz raja. Sredi podobe je Janez Krstnik: z dvignjenim kazalcem desnice je zadnji starozavezni prerok, v levici pa kot glasnik nove zaveze drži križ in trak z napisom Ecce Agnus Dei (Glejte Jagnje Božje). Na levi strani spodaj je Oznanjenje, zgodba se zaključi s prizorom križanja. Posebnost slike je nenavaden okvir, mizarski izdelek (spomin na očeta), ki daje sliki poseben značaj. Zaradi načina podajanja vsebine se je slika (sprva) zdela premoderna. Sam je povedal, da je neki učitelj dejal župniku: »Gospod župnik, kje ste vendar staknili tega kubističnega slikarja?« Zelo mu je bila pri srcu velika oltarna slika v kapeli bogoslovnega semenišča v Ljubljani, triptih: Stvarjenje, Odrešenje, Poveličanje (1965); istega leta je ta sveti prostor dobil tudi Kregarjev križev pot (olje na lesu). Tudi oltarni nastavek za novo župnijsko cerkev v Poljanah nad Škofjo Loko (1969) je triptih: v sredini je lik Križanega, na levem in desnem krilu so simboli evharistije in Kristusovega trpljenja.

FRESKE
Prvo večje freskantsko delo Staneta Kregarja je poslikava prezbiterija župnijske cerkve sv. Petra v Pivki leta 1957. Na slavoloku pred prezbiterijem je upodobil Marijino oznanjenje. Na svodu prezbiterija je v velikem kvadratnem polju križ s simboli štirih evangelistov; svod na vsaki strani stražijo po trije kerubi. Na desni strani spodaj je Zadnja večerja, vsi drugi deli prostora so poslikani s prizori iz življenja apostola Petra. – Leta 1964 je Kregar s freskami poslikal krstilnico župnijske cerkve na Viču v Ljubljani z naslednjimi motivi: Mojzes prikliče vodo iz skale in Krst v Jordanu, Izgon Adama in Eve iz raja, Kristus Odrešenik, Angel varuh s krstno svečo, Angel varuh ob otroku pri molitvi. Simbol črnega sonca, ki ga vidimo ob prizoru izgona iz raja, se pri Kregarju pojavlja nad vsakim dramatičnim prizorom. – Apsido frančiškanske bazilike Matere Usmiljenja v Mariboru je v letih 1964–1965 obogatil s slikami štirih evangelistov, oznanjenja, zadnje večerje, križanja in večerje v Emavsu. – Osrednji prizor na poslikavi apside župnijske cerkve sv. Lovrenca v Brežicah (1966) v mandorli nad oltarjem upodobitev Kristusa Vladarja, ki sprejema mučenca diakona sv. Lovrenca. Okoli nje so prizori iz stare in nove zaveze ter razni starokrščanski simboli. – Stane Kregar je slikovno opremil novo cerkev v Dražgošah, zgrajeno po načrtih arhitekta Toneta Bitenca (1968), kot tudi njegove cerkve v Idriji (1969), Poljanah (1970) in v ljubljanskih Kosezah (1974). V središču oltarne slike v cerkvi sv. Lucije v Dražgošah je v mandorli vstali Kristus Vladar, levo nad njim je Jagnjeta, ki stoji na knjigi s sedmimi pečati. V spodnjem delu, desno od tabernaklja, je prizor mučeništva gorečih vaščanov, ki so bili med vojno izdani sovražniku v roke. Kasneje je Kregar k oltarni freski dodal še križev pot. – V freski nad vhodom v novo župnijsko cerkev sv. Jožefa Delavca v Idriji (1970) je Kregar v osrednjem delu prikazal ‘delovni dan’ svete Družine, na levi strani pa je rudar, ki koplje v jami, kmet, ki z mehanizacijo obdeluje polje ter žena s snopom, na desni je žena čipkarica in mož, ki napravlja drva. – Delavcem se je poklonil tudi z oltarno fresko v župnijski cerkvi na Cankovi (1970): nad sveto Družino lebdita dva angela, ki držita trak z napisom: Varuh Sina Božjega – vzor delavcev. – Odranci, nova župnijska cerkev Svete Trojice (arh. Janez Valentinčič), 200 kvadratnih metrov fresk na obodu cerkve je nastajalo več kot dve leti (1970-1972). Zgodba se začne z rajem in izvirnim grehom, oznanjenje, rojstvo, sledijo Jezusove pridige, prilike in čudeži, križanje, vstajenje. Kip Matere Božje, delo kiparja Franceta Kralja, je Kregar ‘vključil’ v freske tako, da je nad kipom narisal goloba, simbol miru, od katerega pada žarek nad kip, proti kateremu prihajajo z leve strani verni romarji, z desne pa svetniki. – Vse svoje freske je Stane Kregar naslikal sam, pri mozaikih in vitrajih pa so z njim sodelovale tuje delavnice. Vedno je delal zelo hitro ter tudi velike stenske ploskve končal v enem dnevu. Pri freskah so mu bili v veliko pomoč zidarji, ki so mu pripravili oder in svež omet na steni, na katero je potem prenesel motiv iz predlog, ki jih je pripravil vnaprej. Z vsemi sodelavci je znal ustvariti prisrčen stik. Njegove besede in dejanja so izžarevale veličino človeške blagohotnosti.

SGRAFITTO
To je slikarska tehnika, pri kateri nastane podoba z izpraskanjem ene ali več plasti raznobarvnih ometov. Stane Kregar se je to tehniko spoprijel leta 1967, ko je okrasil dve steni pod zvonikom cerkve sv. Cirila in Metoda za Bežigradom. Na levi strani stene v pritličju sta upodobljena zavetnika cerkve sv. Ciril in Metod, slovanska apostola, ki sta mu bila zelo pri srcu, na desni pa je sv. Frančišek Asiški, obdan od najrazličnejših ‘sester’ živali. V višjem nadstropju je na desni strani sv. Klara, na levi pa sv. Krištof, patron stare bežigrajske cerkve. – Na pročelju župnišča v Idriji (v njem se zbirajo otroci k verouku) je upodobil Kristusa z otrokoma. – V krstilnici župnijske cerkve v Kranju je v tehniki sgrafitta upodobljen prizor Jezusovega krsta v Jordanu.

VITRAJI (BARVNA OKNA)
Vitraj je podoba, sestavljena iz koščkov barvnega stekla, ki so med seboj povezani s svinčenimi šivi. Stane Kregar je v zadnjih dveh desetletjih življenja zasnoval več kot 280 barvnih oken, vendar so umetnostni zgodovinarji ta bogati del njegovega opusa do sedaj obravnavali le mimogrede. V omenjeni monografiji to področje Kregarjevega ustvarjanja predstavi slikarka Veselka Šorli Puc. ki se tudi sama posveča vitraju. Kregarja, zaljubljenega v žive barve, ki naj bi govorile same po sebi, ne oziraje se na predmet, je vitraj zelo pritegnil. »To delo me veseli. Barvna okna so zelo lepa stvar, ker dajejo barvi neko gibanje. Skoznje prodira v prostor sončna svetloba in barva se spreminja vsako uro. Ljudje imajo barvna okna radi, ker naredijo prostor barvit in ga dvignejo s tega sveta.« Prva barvna okna je Kregar zasnoval leta 1958 za cerkev sv. Martina v Šmartnem v Tuhinjski dolini. V tistem času je vitraj v svetu doživljal pravo renesanso, kajti med vojno je bilo po Evropi veliko starih barvnih oken uničenih. Med vsemi mojstri vitraja je na Kregarja napravil največji vtis francoski slikar Alfred Manessier (1911–1993). V Kregarjevem opusu barvnih oken ni izrazitih slogovnih stopenj, prej bi lahko govorili o vitraju, ki je namenjen starim cerkvam, in vitraju, ki je nastajal z novimi cerkvami, kjer je bil vitraj načrtovan skupaj s prostorom in je prišlo do tesnega sodelovanja med arhitektom, slikarjem in naročnikom. V svojih oknih Kregar upodablja svetnike, angele, Marijo, v veliki meri pa so njegovi vitraji kristocentrični, zlasti je zanj značilna ikonografska rešitev, ki združuje Križanega in vstalega. Bolj kot v podobah se razživi v govorici simbolov. Za barvna okna je navadno izdelal najprej več manjših osnutkov, izvajalcu pa je izročil karton v naravni velikosti. Vsi Kregarjevi vitraji so bili izdelani v delavnici Staklo v Zagrebu. ‘Zlata doba’ nastajanja njegovih vitrajev je bila, ko je celostno opremljal nove cerkve arh. Toneta Bitenca (Dražgoše 1968, Idrija 1969, Poljane 1970, Koseze 1974). Višek Kregarjevih stvaritev v tehniki vitraja predstavlja njegovo poslednje delo – celotna oltarna stena nove cerkve v Kosezah. »Prav oltarna stena v Kosezah je dokaz, da je naš umetnik v svojem nenehnem potovanju med tradicijo in moderno doumel bistvo vitraja. Luč, ki prežarja njegova okna, govori skozi Kristusove rane in Njegovo slavo ter nas po Njem vodi k Luči, ki je Dobrota, Resnica in Lepota sama« (Veselka Šorli Puc).

MOZAIKI
»V primerjavi s Kregarjevim bogatim opusom je število njegovih mozaikov razmeroma majhno,« piše v naši monografiji umetnostni zgodovinar Andrej Doblehar. Mozaik velja za eno najtrpežnejših slikarskih tehnik in tudi eno najdražjih, zato se je v zgodovini umetnosti pojavljal v omejenem obsegu in v okviru najbolj cvetočih civilizacij. Z mozaiki so sprva krasili tla, nato pa tudi stene, oboke in stebre. Bistvena je dvojna narava mozaika: mozaik kot slika in mozaik kot dekorativna tehnika. Kregar je z mozaiki okrasil stranico na znamenju z družinskega nagrobnika v Šentvidu (1948), župnijsko cerkev na Ježici (1963-1975), krstilnico v cerkvi sv. Roka v Dravljah (1965), nagrobno kapelo družine Selan na Žalah (1971), avlo novega dela teološke fakultete v Ljubljani (1973); po njegovi smrti pa so izvedli še mozaika na dvorišču bazilike Marijinega oznanjenja v Nazaretu (1974) in v osrednji Slovenski hiši v Buenos Airesu (1974). Po osnutkih Staneta Kregarja je mozaike med leti 1948-1975 izdelal mozaicist Alfio Tambosso, doma iz Spilimberga v Italiji, kjer se je izšolal v šoli za mozaiciste in je po drugi svetovni vojni dalj časa živel in ustvarjal v Ljubljani. Mozaiki, ki so nastali za župnijsko cerkev na Ježici v Ljubljani, so Kregarjevo največje tovrstno delo in tudi eno njegovih najobsežnejših del nasploh. Kregar je naredil osnutke za mozaike na tabernaklju (1963), za sprednji in desni ali severni in vzhodni pas zgornjega dela sten v novem delu cerkve ter polkrožno apsido, naredil je osnutek za mozaični križev pot kot podobe nepravilnih oblik (1963). Mozaik v apsidi (1965) na sredini prikazuje Marijo kraljico sveta, ob njej so zavetniki cerkve, angel varuh s tremi otroki ter razni simboli, ki kažejo njegovo bogato poznavanje ikonografskih vprašanj. Z uporabo zlate in modrozelene barve v apsidi cerkve na Ježici se je Kregar naslonil na srednjeveške zglede, kjer ti barvi nastopata kot podoba nebeškega. – Kot zadnje delo prenove so avlo prizidka Teološke fakultete okrasili z mozaikom sv. Cirila in Metoda, imenovanim ‘Rast Cerkve’.

VEZENINE IN KNJIŽNA OPREMA
»Kregarjevi načrti za liturgična oblačila ali paramente nedvomno sodijo k manj znanemu delu njegovega opusa,« ugotavlja Veselka Šorli Puc. Prvi naj bi umetnika k ustvarjanju na tem področju spodbudil p. dr. Roman Tominec, dolgoletni predavatelj cerkvene umetnosti na teološki fakulteti v Ljubljani. Pri njem je naročil prve mašne plašče. K temu so ga nagovarjali tudi drugi, ki so se trudili za lepoto bogoslužja, prenovljenega na koncilu. Kregar je tudi pri oblikovanju oblačil znal srečno povezovati tradicijo z modernim tako v liturgičnem kot oblikovnem smislu. Poznal je prizadevanja arhitekta Ivana Vurnika in njegove soproge Helene, ki sta zasnovala nekaj prelepih liturgičnih vezenin. V prvem obdobju je tudi sam, tako kot onadva, ostal pri kombinaciji precej realistično upodobljenih svetnikov in ornamentike. V pokoncilskem obdobju pa se je najpogosteje prepuščal govorici simbolov. Na Kregarjevih mašnih plaščih prevladujejo evharistični in kristološki simboli: riba, pet hlebov, pa tudi drugi simboli: golob kot simbol Svetega Duha. Zelo rad se je posluževal tudi simbolne govorice rastlin (vinska trta, žito, oljka, palmove veje), ki imajo vse biblični pomen. Njegove zamisli so uresničevale šolske sestre v svojih vezilnicah v Mariboru in Radovljici.
Prvi sad drugega vatikanskega koncila je bila Konstitucija o svetem bogoslužju (1963), ki je uvajala bogoslužje v domačem jeziku, zato je bilo treba vse bogoslužne knjige prevesti. Koncilska navodila so zahtevala, da morajo biti prevodi tudi glede opreme in tiska simboli božje lepote. Za to, da so bili slovenski lekcionarji (knjige beril in evangelijev) lepi po svoji zunanjosti, tisku in opremi, je veliko pripomogel umetnik Stane Kregar, ki mu je bilo kot duhovniku to področje domače. Najprej so prišle na vrsto knjige nedeljskih beril in evangelijev, tri knjige za delavniške maše ter ena za godove in praznike svetnikov in še za različne priložnosti. Platnice so bile v različnih barvah. Kregar je z veliko ljubeznijo poskrbel tudi za lepo podobo obrednikov za posamezne zakramente.

____________

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2015) 11, str. 56.

(ob 5. svetovnem dnevu starih staršev) »Sveti Duh tudi danes v starih vzbuja misli in besede modrosti. Njihov glas je dragocen, ker poje slavo Bogu in varuje korenine ljudstev. Stari nas spominjajo, da je starost dar in da so stari povezovalni člen med raznimi rodovi, da mladim posredujejo izkustva življenja in vere. Stari starši so tolikokrat pozabljeni … Ne pozabimo tega bogastva, da ohranimo korenine in posredujemo življenje naprej. Zato sem sklenil ustanoviti dan starih staršev in ostarelih, ki ga bomo obhajali v vsej Cerkvi vsako leto četrto nedeljo v juliju (letos 23. julija), v bližini godu svetih Joahima in Ane, Jezusovih starih staršev.« (papež Frančišek po molitvi angelovega češčenja v nedeljo, 31. januarja 2021.)

“STARČEK JE NOSIL OTROKA”
Papež Frančišek je povedal, da je zamisel o dnevu starih staršev in ostarelih v njem dozorela ob premišljevanju evangeljske pripovedi o Jezusovem darovanju v templju, ki se v izročilu krščanskega Vzhoda imenuje Praznik srečanja. Ob tej priložnosti namreč Simeon in Ana, dve priletni osebi, srečata otroka Jezusa. Krhka starostnika ga razglašata svetu kot luč v razsvetljenje narodov in o njem govorita vsem, ki pričakujejo izpolnitev Božjih obljub. Simeon vzame Otroka v naročje: Otrok in starček, kot simbola začetka in konca zemeljskega življenja, se vzajemno podpirata. Vzhodna bogoslužna himna ta prizor povzame: “Starček je nosil Otroka, Otrok pa je podpiral starčka”. Upanje izvira iz srečanja dveh krhkih oseb, Otroka in starčka, da temu našemu svetu, ki poveličuje uspešnost in moč, dopove, da Gospod razodeva veličino v majhnosti in moč v nežnosti.
Nedelja starih staršev in ostarelih se pridružuje dvema drugima, ki ju je ustanovil papež Frančišek: nedelji Božje besede (četrta januarja) in svetovnemu dnevu ubogih (druga nedelja novembra). Ubogi, Sveto pismo in ostareli so prednostne vsebine njegove papeške službe, ki nakazujejo tudi prihodnost Cerkve. Prvo nedeljo starih staršev in ostarelih, katerega geslo je: »Jaz sem s teboj vse dni«, bomo obhajali 25. julija 2021. Papež Frančišek bo daroval 24. julija večerno mašo za ostarele. Naroča in želi, da bi to slavje, ki je vključeno v leto družine, pripravili v vseh škofijah in vseh župnijah. Geslo tega dneva je potrdilo bližine, ki jo mladi in ostareli lahko podarjajo drug drugemu. Papeževa velika želja je, da bi okrepili dialog med generacijami. »Narod, ki ne skrbi za stare starše in z njimi ne ravna lepo, je narod, ki nima prihodnosti. Zakaj nima prihodnosti? Zato, ker izgublja spomin in si tako ruje lastne korenine. Vi ste odgovorni, da v sebi ohranjate te korenine žive z molitvijo, branjem evangelija in z deli usmiljenja. Tako bomo ostali živa drevesa, ki tudi v starosti prinašajo sad. Najlepše v življenju družine je ljubkovati otroka, zlasti če ga ljubkujeta dedek in babica.«

“STAROST: NAŠA PRIHODNOST”
Papeška akademija za življenje je 9. februarja 2021, deset dni po papeževi napovedi ustanovitve svetovnega dneva starih staršev in ostarelih, objavila dokument “Starost: naša prihodnost. Položaj ostarelih po pandemiji”, ki povzema papeževe misli o tej šibki in pogosto pozabljeni skupini človeške družine. Ostareli so bili od pandemije najbolj prizadeti. Med prvim valom je bilo največ umrlih v domovih za ostarele. V mnogih deželah je napredek medicine in urejena zdravstvena oskrba ob drugih dejavnikih pripomogla k sobivanju kar štirih rodov. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije bo leta 2050 nad dve milijardi ljudi, starih nad 60 let. Treba je omogočiti, da bi stari ljudje to posebno obdobje življenja preživljali v okolju, ki jim je domače, z navajenimi prijateljstvi. Družina, dom, domače okolje predstavljajo za vsakogar najbolj naravno izbiro. Nesporno je, da so nekoč številčno močne družine uspele poskrbeti za oskrbo starejših družinskih članov v okviru lastnega doma. Danes, ko so družinske skupnosti ‘ožje’ zaradi zmanjšanega števila članov in zaradi zaposlenosti aktivnih članov izven doma, je to praktično nemogoče. Potrebne so ustanove za ostarele, prilagojene njihovim potrebam. V naši družbi pogosto prevladuje misel o starosti kot ‘nesrečnem’ obdobju življenja, v Svetem pismu pa starost pomeni blagoslov. »Starost ni bolezen,« pravi papež Frančišek, »ampak je privilegij. Osamljenost zna biti bolezen, toda z dejavno ljubeznijo, z bližino in duhovno tolažbo jo lahko ozdravimo.« Med desetimi Božjimi zapovedmi ima posebno težo četrta: “Spoštuj očeta in mater”. Spoštovati v hebrejščini pomeni priznavati vrednost neke prisotnosti: tistih, ki so nas rodili za življenje in nam posredovali zaklad vere. Dokument navaja tudi misel 94-letnega zaslužnega papeža Benedikta XVI., izrečeno mladim leta 2012: »Ni mogoča prava človeška rast in vzgoja brez rodovitnega stika s starimi, kajti že sama njihova navzočnost je kot odprta knjiga, v kateri lahko mladi rodovi najdejo dragocene smernice za svojo življenjsko pot.« Skrb za ostarele narekujeta iskrena ljubezen in dobrota ter spoštovanje njihovega človeškega dostojanstva. »Star človek ni tujec,« pravi papež Frančišek, »star človek smo mi: prej ali slej, vsekakor neizogibno, četudi si ne mislimo. In če se ne naučimo ravnati dobro z ostarelimi, bodo tako ravnali tudi z nami.«

POVABILO MLADIM
Papež Frančišek je 26. julija 2020, sredi pandemije, nagovoril mlade: »Mlade bi rad povabil, da odprejo svoja srca starim, zlasti najbolj osamljenim, v domovih in ustanovah za ostarele, tistim, ki že mesece in mesece niso videli svojih najdražjih. Dragi mladi, vsak od teh starih je vaš nono! Ne pustite jih samih! Uporabite domišljijo ljubezni! Pokličite jih po telefonu, pošljite jim sporočila, pošljite jim objem!« Papež, ki tudi sam spada v tretje življenjsko obdobje, se ostarelih pogosto spominja in poudarja njihovo nenadomestljivo vlogo v družini in družbi. So zakladnica modrosti in spomin, ki zagotavlja prihodnost. Korenine te njegove ljubezni segajo v njegova otroška in mlada leta v domači družini, katere »dobri duh« je bila nona Rosa, stara mati po očetovi strani. »Prvo krščansko oznanilo sem prejel prav od te žene, moje none! To je čudovito! Prvo oznanilo doma, v družini. Ob tem pomislim na ljubezen tolikih mater in starih mater pri posredovanju vere otrokom in vnukom.« Pomanjkanje zgodovinskega spomina je po papeževih besedah velika napaka naše družbe. »Ne more se vzgajati brez spomina. Pripovedi ostarelih so zelo dobre za otroke in mlade, saj jih povežejo z zgodovino, ki jo je živela tako družina kot skupnost kot država … Njihove besede, njihove nežnosti ali samo njihova navzočnost otrokom pomagajo spoznati, da se zgodovina ne začenja z njimi, ampak so dediči dolge poti.« Ena od lepih lastnosti ostarelih je večja odprtost za Boga. Družba bo napredovala, če bo znala spoštovati znanje, modrost ostarelih. »Mi predvsem potrebujemo ostarele, ki molijo, kajti starost nam je dana prav za to … Velikokrat so ravno dedki in babice tisti, ki zagotavljajo posebnih vrednot na svoje vnuke. Mnogi lahko pritrdijo, da ravno starim staršem dolgujejo začetke svojega krščanskega življenja.« Važno je, da se stari starši srečujejo z vnuki in da se vnuki srečujejo s starimi starši.

KAJ JE STAROST?
Papež sv. Janez Pavel II. je leta 1999, na pragu svojih osemdesetih let, na vrstnike “vseh jezikov in kultur” naslovil prisrčno PISMO STAREJŠIM. Iz njega objavljamo nekaj izbranih misli. »Kaj je starost? Včasih jo imamo za jesen življenja. Obstaja velika povezanost med človekovim življenjskim ritmom in ciklusi v naravi. Vsako obdobje ima svojo lepoto in svoje naloge. Višja starost je v Božji besedi močno cenjena, tako da je dolgo življenje znamenje Božje naklonjenosti … V preteklosti so starejše zelo spoštovali, danes je pri nekaterih narodih starost spoštovana in pravilno cenjena, pri drugih pa veliko manj, zaradi miselnosti, ki postavlja na prvo mesto neposredno korist in človekovo storilnost. Zaradi takega odnosa je tretje in četrto obdobje pogosto podrejeno in se še sami starostniki sprašujejo, ali je njihovo življenje koristno. Prišlo je celo tako daleč, da z vedno večjo vztrajnostjo predlagajo evtanazijo kot rešitev v težkih primerih … Za narode, ki jih je dosegel svetopisemski vpliv, je bila stoletja Božja zapoved Spoštuj očeta in mater dolžnost, ki jo sicer vsi priznavajo. Iz polnega in doslednega izpolnjevanja te zapovedi je izšla ljubezen otrok do staršev, hkrati pa je bila poudarjena močna vez, ki obstaja med rodovi. Kjer to zapoved ohranjajo in zvesto izpolnjujejo, tam ostareli vedo: ni nevarnosti, da bi jih imeli za nekoristno in odvečno breme. Spoštovati starejše pomeni trajno dolžnost do njih: sprejemanje, pomoč, upoštevanje njihovih dobrih lastnosti. Koliko ljudi najde razumevanje in tolažbo starejših, pa naj bodo zdravi ali bolni, vendar morejo še vedno vliti pogum z ljubeznivim nasmehom, tiho molitvijo in s pričevanjem trpljenja, ki ga prenašajo s potrpežljivo vdanostjo.« To je s svojim zgledom potrdil on sam, ki je od bolezni in starosti ves nebogljen, ponavljal: »Dokler in kakor Bog hoče!«

Velik vpliv starih staršev na vnuke in druge
Stari starši – in sploh stari ljudje – imajo veliko večji vpliv na življenje mlajših rodov, kakor mislimo. Piše in govori se o odločilnem vplivu javnih občil na ljudi; ti verjetno res precej vplivajo na to, kaj kupujemo, kaj med seboj klepetajo ali koga volimo. Ko pa je treba izbrati nekoga, ki mi ostaja trdno v spominu kot človek, ki je imel name blagodejni vpliv in mu je uspelo usmerjati svoje življenje tako, da mi je vzor, so na prvem mestu stari starši. Stotine študentov mi je napisalo spis o tem; in stotine ljudi v srednjih letih ter upokojencev, ki so se usposabljali za prostovoljce.
Ti opisi starih staršev in drugih starejših ljudi odkrivajo njihovo pristno ljubezen do vnukov in drugih otrok, njihovo sproščeno milino, umirjenost, notranjo duhovna trdnost v osnovnih človeških vrednotah, vživljanje v drugega in sodoživljanje z njim, nežno pozornost za njegove potrebe … Mladi in odrasli so ob tem odločno zapisali, da je to tudi njihov življenjski ideal.
Vlogo starih staršev v sožitju današnje družine in družbe zelo malo raziskujejo. Med redkimi knjigami o tem sta Stari starši in njihovo vzgojno poslanstvo (Bogdan Žorž, 2006) in prevod knjige avstrijske strokovnjakinje Helge Gürtler Otroci imajo radi stare starše – priročnik za življenje z vnuki (2013); oba avtorja sta bila v času pisanja teh knjig tudi sama stara starša. V poglavju Otroci imajo dve stari mami in dva stara očeta sem v knjigi Sožitje v družini (2017) obširno povzel tudi njuna spoznanja.
Podoba starih staršev in starih ljudi, ki so mlajšim vzor za njihovo življenje, je sončna stran človekovega zorenja v starosti. V oči pa enako bije tudi senčna. Študentom psihoterapije in drugih poklicev, ki se šolajo za delo z ljudmi in za ljudi, dajem leto za letom tudi nalogo, da temeljito opišejo starega človeka, ki se slabo stara, ki je težaven sam sebi in drugim, ki bi potreboval temeljito pomoč, da bi se preusmeril in kakovostno zorel v zadnji tretjini svoje življenjske poti.
Tudi med temi spisi prevladujejo stari starši. Študentje jih opisujejo spoštljivo, s sočutnim občutkom, z ljubeznijo in bolečino, pa najsi še živijo ali opisujejo pokojne stare starše. Ne pišejo, da bi ti starajoči se ljudje imeli slab odnos do njih. Govorijo o tem, kako so zagrenjeni in črnogledi v samem sebi, kako jamrajo in kritizirajo, kako obujajo stare zamere in tragiko v svojem življenju, zlasti pa o tem, kako hočejo vse narediti sami in si ne pustijo pomagati, kako hočejo vse vedeti in ne dajo nikomur nič prav.
O življenjski poti v senčno starost starih staršev govorita tudi Žorž in Gürtlerjeva v zgoraj omenjenih knjigah. Pri enem in drugem je glavno poglavje o dobrih starih starših, eden in drugi pa imata tudi obsežno poglavje o različnih vrstah starih staršev, ki ne zorijo, ampak v svojo škodo in škodo bližnjim gnijejo – če uporabimo to sadjarsko prispodobo, ki je bila ljuba tudi pesniku Gradniku, da je zapel: »Ko odpadem, naj odpadem zrel!«
Vzgojno poslanstvo staršev je, da prenesejo na svoje otroke temeljne socialne vrednote in dobre navade, zlasti delavnost, poštenost, zmožnost za sočutje z drugimi, oliko in podobne. Stari starši in sploh stari ljudje, ki igrajo zadnjo tretjino svoje življenjske tekme, pa s tem, kar so in kakor živijo, utrjujejo v odrasli in v mladi generaciji bivanjsko trdnost: življenje je smiselno, vredno si je prizadevati za dobro in lepo, kljub vsemu pešanju moči verujem in zaupam v resnico in življenje. Dokaz, da o prenosu vrednot iz roda v rod odločajo stari ljudje, so ruske babuške. Skozi tri generacije so bile vzgajane v ateizmu, na starost pa so vnukom prenesle pravoslavje, ki so ga v svojem otroštvu doživljale pri svojih babuškah.
Danes nas mrzlična dirka, da bi stari ljudje v aktivnosti konkurirali mlajšim, rine v tem hujšo praznoto, čim bolj pešamo. Ob materialni varnosti, znanju in dolgem življenju, ki jih uživamo, kakor še noben rod starih ljudi pred nami, pa imamo tudi možnosti za sproščeno, vedro in poglobljeno starost, ki je ni imel še noben rod pred nami. To dediščino lahko zapustimo odraslim otrokom in vnukom – grela jih bo še v njihovi starosti.
prof. dr. Jože Ramovš

ČUK, Silvester. Dragocena starost. (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 7, str. 42-47.

Guba tu, guba tam, trebuh, porisan s strijami, siv las ali dva. Po štiridesetem se telo intenzivno spreminja. Družba nam vsiljuje popolnost, a Bog nas je ustvaril unikatne po svoji najunikatnejši podobi. Odriniti na globoko danes pomeni sprejeti svoje telo – da bomo sproščeni na zasluženem dopustu. Predvsem pa zaradi vzgoje: bodimo srečni v svojih telesih, pa bodo tudi naši otroci imeli dober temelj za svojo samopodobo.

Hodimo po muzejih in občudujemo dela velikih mojstrov. Med njimi so kipi – sama lepa telesa. In slike, na katerih so upodobljene podobe gospode v različnih zgodovinskih obdobjih. Ko sem bila študentka, sem se s prijateljem zgodovinarjem sprehajala med slikami, na katerih so bile upodobljene gospe z baročnimi oblinami in mi je rekel: »Vidiš, od nekdaj so bila lepa vsa ženska telesa. Ve se pa sedaj tako zelo obremenjujete za vsak gram, za katerega mislite, da ga imate preveč. Pa saj ženska, ki želi biti mama, ne more imeti nikoli nobenega kilograma preveč.« Vse življenje sem mu hvaležna za te besede, čeprav na nas gleda že iz nebes in gotovo tam še bolj jasno vidi, kako nesmiselna je današnja propaganda popolnih in suhljatih teles. Tako ženskih kot moških. 
Po zadnjih raziskavah narašča odstotek trpečih zaradi motenj hranjenja pri obeh spolih. Zakaj? Raziskovalci pravijo, da zato, ker smo podvrženi hudim medijskim pritiskom, ki izrisujejo podobe popolnih suhljatih ali pa mišičastih teles.
Pisali smo že o varni navezanosti, zaradi katere se v odnosih čutimo brezpogojno ljubljeni, objeti, sprejeti. Če otrok (in najstnik) te brezpogojne ljubljenosti in sprejetosti s strani mame in očeta ne doživlja, tudi ne ponotranji notranjega občutka ljubljenosti in sprejetosti, ampak je hitro lahko nagnjen k presojanju sebe, svojega videza in telesa s strani drugih. Pritiski virtualnega sveta na mlade so danes izjemni. Vsi smo bili zgroženi ob kroženju posnetkov medvrstniškega nasilja v Celju. Vendar pa starši pogosto spregledamo, koliko neprimernih opazk dobijo mladi fantje in dekleta v zvezi s svojim videzom in telesom v medsebojnih odnosih v živo ali po medmrežju.

BESEDE IMAJO MOČ
»A ti imaš pa samo te tri majice, ki jih nosiš?« je lahko povsem nedolžno vprašanje sošolke. »Uau, kolk imaš ti špeha na trebuhu,« komentar druge sošolke. In najhujši: »Kolk si pa ti debela, glej, da boš shujšala, če hočeš fanta dobit,« komentar dobronamernega očeta odraščajoči hčerki. Vse tri izjave zarežejo v dušo mladih deklet in res se moramo pred vsako izjavo vprašati, ali je spoštljiva ali ne. Spoštovanje do telesa drugih ne pomeni samo, da se delov telesa drugih ne dotikamo: ne trepljamo mladih odraščajočih po zadnji plati, jim ne stiskamo ličk in podobno. Spoštovanje telesa odraščajočih mladih pomeni tudi, da o njihovih telesih vedno govorimo lepo in spoštljivo. Ne uporabljamo besed: debel/a, zamaščen/a, okrogel/okrogla, zalit/a, špehnat/a ... To mladega odraslega žali, ponižuje, razvrednoti. In ko enkrat v sebi nosi ta sram, se ga težko otrese tudi v zrelejših letih.
»Kam greste pa vi letos na dopust?« – »V gore.« – »O, lepo. Letos pa nič na morje?« – »Ne, poglej, kako zelo sem se zredila. Zamaščena sem kot šunka.«
Pogovor je resnična zgodba mame treh otrok, ki ji je njena mama kar naravnost povedala, da tako debela pa letos res ne sme v kopalke, saj bo naredila sramoto sebi pa tudi za moža ne bo več lepa …
Drage bralke in bralci – ne dovolimo si tega! Telo te mame, sveto in od Boga dano telo, je nosilo, donosilo in rodilo tri čudovite otroke. To edino sveto, od Boga dano telo je v vseh nosečnostih doživljalo hormonski tornado. To edino sveto in od Boga dano telo je dojilo te otroke. Telo ženske iz telesa najstnice preoblikovalo v telo mame. Bogu hvala za ta dar in čudež! Hvala vsaki mami, ki je pripravljena sprejeti vse te telesne spremembe, zato da se lahko rodi otrok. Ni lahko. Ni preprosto. In ni samo po sebi umevno. Ženska se odloči, da bo izpolnila svoje materinsko poslanstvo s svojim telesom. Spoštujmo to! Zato je prav vsako žensko telo še posebej sveto in blagoslovljeno. In vsaka mama lahko s ponosom obleče kopalke in skoči po nekaj sprostitve v morje, jezero, reko, bazen ... Ni prostora za sram. Zamenja naj ga zavest o pogumni zavestni odločitvi za dar materinstva. Zakaj? Ker si mame zaslužimo dopust in ker smo s tem tudi zgled spoštovanja in ljubezni do svojega telesa svojim otrokom. Igrajmo se z njimi, uživajmo ob malčkih in divjajmo z najstniki – v kopalkah! V svojem čudovitem materinskem telesu.

RAZUMETI DEKLETA IN FANTE
Žensko telo se začne pripravljati na dar rojstva otrok že zelo zgodaj v najstniških letih, ko hormonske spremembe vplivajo na rast prsi, oblikovanje menstrualnega cikla, širjenje bokov. To je čas velikih telesnih in čustvenih sprememb, ko mora vsa družina, ne samo mama, ampak tudi oče in bratje, z velikim spoštovanjem sprejemati spremembe v telesu dekleta. Spoštovanje, ki ga bo dala družina odraščajoči deklici, se bo globoko usidralo vanjo in bo varen pristan v nevihtah in neurjih komentarjev nespoštljivih vrstnikov, primerjanja, pritiskov medmrežja in medijev. Enako velja za odnos do odraščanja fantov. Tudi nanje preži nevarnost pritiska suhljate ali mišičaste lepote, ki prihaja od zunaj. Spoštljiv odnos družine, očeta, mame, sester bo fantom dal samozavesti in poguma za soočanje z izzivi okolice. Ob spoštovanju družine bodo tudi fantje vedeli, da so lepi, sprejeti in ljubljeni v svojih telesih. S tem spoštovanjem do svojega telesa bodo vstopali v odnos z dekleti in bodo znali biti spoštljivi tudi do njih. 
»Ne grem v kopalke.« – »Ne razumem, zakaj ne?« – »Nimam mišic, vse punce se mi bojo smejale, ker sem taka slamica.« – »Vsi sošolci imajo radiatorčke, samo jaz ne.« Kako dragocena je očetova podpora, ko fant ubesedi svojo stisko. Kako močne so očetove besede: »Dobro izgledaš, ne primerjaj se z drugimi …« In mame: »Zame si lep, najlepši!«
Pozorni moramo biti tudi na dinamiko in komunikacijo med sorojenci. Da se sestre ne norčujejo zaradi puhka na bradi ali mozoljev po čelu. Vsaka beseda lahko zareže kot puščica v dušo in ranjeni odraščajoči fant bi kot odrasel moški branil svojo ranjeno samopodobo tako, da bo zabrusil ženi: »Zavaljena si kot ...« Ne bo ji rekel, naj ne gre v kopalke. Ne, to naredi osramočena žena; osramočen moški se bo norčeval iz ženinega telesa. Tistega telesa, ki je donosilo in rodilo skupne otroke. 

TUDI OČETOVO TELO NOSI TEŽO SEDANJEGA ČASA
Tudi očetje so lahko v času odraščanja otrok pridobili nekaj kilogramov. Pa ne zato, ker so leni in ne telovadijo dovolj. Ampak ker je življenje za marsikaterega očeta postalo boj: boj za preživetje družine. Iskanje in ohranjanje zaposlitve, službene obveznosti, položnice, zagotavljati družini vse, kar potrebuje, zidanje hiše … Vse to prispeva k stresu, zaradi katerega se razvijajo maščobna tkiva. Ni lahko.
Pogumna sta, da sta se odločila biti oče in mama. Zato letos: pogumno v kopalke in na dopust. Naj ljudje govorijo, kar hočejo. Zaslužimo si ga. 
Naj bo letošnje poletje čas za odločitev, da bomo pobožali svoja ranjena telesa, ki morda ne ustrezajo družbenim normam. Telesa, ki so jim naši bližnji v preteklosti izrekali neprimerne opazke. Naj bo poletje čas zahvale za dar očetovstva in materinstva, ki sta preoblikovali naša telesa.

C. Breznikar Ruparčič, Priloga, v: Ognjišče 7 (2023), 42-48.

OBJEMI SE!
Naše telo potrebuje nežen, sočuten in sprejemajoč objem. Ni nikogar, ki bi nam ga poklonil? Lahko ga poklonimo sami sebi. Precej čudno se tole bere, kajne? Da bi objemali sami sebe … Ampak telo se odzove z boljšim hormonskim in čustvenim počutjem, če tudi mi sami sebe nežno pobožamo po obrazu, položimo svoj obraz v svoje roke; kot takrat, ko jokamo in sami sebi rečemo: dovolj je bilo kritiziranja same/ga sebe. Utrujen/a sem od celega leta naporov. Res sem dal/a vse od sebe. Nimam niti atoma energije več. In moje telo je v tem letu garalo in če sem pridelal/a kakšen kilogram več, kako gubico na obrazu več, siv las, nič hudega. Lahko se samo pobožamo po rokah, kot ko nas zebe. Lahko res tudi sami sebe objamemo na način, da nam je prijetno. Lahko si naredimo kopel z dišečimi mili, lahko se po kopanju nežno in ljubeče obrišemo s posebej mehko brisačo, kot so nas včasih po kopanju brisale naše mame … V mehkobi te brisače damo tudi svojemu telesu nežnost. Zavedajmo se, da so to naše roke, noge, glava, trup. Bog nas je ustvaril v to telo. To telo je že marsikaj doživelo. Če je bilo kaj hudega in težkega, jokajmo. Dovolimo si jokati in dovolimo telesu, da ječi pod težo bolečine. Po tem pa ga nežno namažimo s prijetno kremo in se zavedajmo, da je to naše telo sveto. Da je morda že rodilo otroke in dojilo. Bogu hvala za to. Da ste očetje ure in ure nosili svoje otroke. Bogu hvala za to. Zdaj pa ste utrujeni. Telo je utrujeno. Marsikaj to telo že boli. Nežno pobožajmo točke bolečine in recimo sebi, kot bi rekli svoji hčerki ali sinu ali najboljši prijateljici: vse je ok. Samo boli te. Ampak vse je ok. Če boste jokali, jokajte. In naj te solze odplaknejo vso kritiko vašega telesa. Vaše telo je lepo. Čudovito. Božansko. Sveto. Samo utrujeno. Razboleno. Nekaj let starejše. Nežno si namažite roke, noge, stopala, trebuh, obraz in si oddahnite. Bodite nežni do sebe, kot ste bili do svojih majhnih otrok, ko so bili dojenčki. Če imate ob sebi koga, ki mu/ji lahko rečete, naj vas objame, ga lahko prosite za objem … Lahko je čas samo vaš. Kristin Neff, ki raziskuje sočutje do samega sebe, povzema raziskave, ki so ugotovile, da tako sočuten odnos do svojega telesa poveča oksitocin v telesu, zmanjša krvni pritisk in ima številne druge blagodejne učinke na telo. Po njenem mnenju bi vsi morali redno izvajati tudi vaje čuječnosti, v katerih z ljubečim in neobsojajočim opazovanjem spremljamo dogajanje v naših telesih. Z rednimi vajami ljudje povsem odpravijo samokritičen in obsojajoč odnos do samih sebe in svojih teles.
Za začetek pa naj pomaga vprašanje: Ali bi to, kar izrekamo kot kritiko sebi in svojemu telesu, izrekli tudi svoji najboljši prijateljici? Ne bi? Kaj pa bi ji rekli?
No, sedaj to povejmo tudi sami sebi. V podporo samim sebi pa to poletje lahko preberemo še knjigo Brene Brown: Darovi nepopolnosti.

BAJ, BAJ, SUPERJAZ
O popolnih poletnih fotkah
Ne, ne morem. Poskusila sem, pa ne gre. Ne morem in nočem se pogrezniti v svet nenehnega fotografiranja sebe, svoje družine, psov, hiše, vrta, dela, dopusta ... vsega svojega dosega. Ne lažem si, da je to fotkanje za spomin. Tako je bilo včasih, ko smo fotke razvili. To zdaj je nekaj drugega. Vseprisotnost pametnih mobilnih igračk s to foto-obsesijo razgalja človekov strah: strah pred nevrednostjo sebe, če nimaš za vsak trenutek česa otipljivega pokazati.
Ali imam z objavljanjem »popolnih« fotk na spletu problem? Ja, imam ga. Veliko slik je lepih in pričujejo o lepoti (družin, parov, posameznikov, dojenčkov in še vsega mogočega), toda pravijo mi tudi: »Kakšna je tvoja popolna različica? Ali je nimaš? Naredi jo, da dosežeš zapovedane norme.«
Slikajte se spet zase!

NAJSTNICA ZA VEDNO?
Povejte mi: Zakaj bi si v Kristusovih letih in kasneje želela najstniški videz? Na spletu se počutim, kot da sem spet v srednji šoli. V številkah se merijo všečki. Komentarji so najstniški (Omg, kok si hud(a)!) ali pa se komentatorji prepirajo kot otroci. Spoštljivo nestrinjanje ni zaželeno. Na ta nivo se nočem spustiti. Ustvarjanje osebnostnih kultov na spletu se mi ne zdi preveč kul. Vem, da je vse samo igra, ki pa se nadaljuje v našo resničnost. Nočem biti kul(t). To ne pelje v globino, v tisto zdravo, žareče prajedro ranljive človeške snovi. Dobro premišljen narcisoizem ne hrani duha. Vsaj ne na dolgi rok. Namesto samoreklame si želim samoresnice. O sebi, nas samih, o družbi in njenih problemih.

ZACELJENA
Na glas sem zavriskala, ko sem zagledala starejše, že zelo zgubane manekenke v Liscinih reklamah za kopalke. Pa osivelo skodrano Andie MacDowell na hollywoodski rdeči preprogi. Dragi moški, kaj je narobe s sivo žensko v zrelih letih? Zakaj si tudi vi ne utapljate las v kemiji? Generacija mojih tet preprosto noče osiveti.
Kaj pa pomaga moškemu srednjih let, da pride bolj samozavesten na plažo? Visoko cenovna sončna očala, fensi športna ura, havajska srajca, ogromen tatu na mišicah ali rebrasta spodnja majica? Ženski pomaga obleka, ki ravno prav poudari in zakrije postavo. Pa vsaj malo porjavela koža in postava v obliki peščene ure (tako se menda reče obliki postave Kim Kardashian). Če pripleše mimo kakšna huda zarjavela bejba v beli pleteni oblekici, si še vedno kdaj potegnem kiklo čez poporodne krčne žile in bela stegna. Potem pa preverim, kam gleda moj mož. Zdaj sva že toliko stara, da se ob tem na glas zasmejeva in pomisliva na Adijevo zimzeleno.
Videz je naš izraz. Vsako telo je umetnost samo po sebi. V mrzličnem sledenju mainstream-popolnosti se izčrpa – nima nič več zares svojega. Bom kmalu edina na plaži brez tatuja in s samo dvema uhanoma? Sem zato neizrazita? Bi mi piercing, zabrita glava in tatu dali občutek divjosti in svobode? Le zakaj? Divji si, ko postaneš cel. Iz svoje ranjenosti se cel-imo vsi. »Telo Kristusovo, zveličaj me,« molimo po prejemu njegovega telesa. Obljuba našega poveličanja me noro vznemirja. Kako bo izgledalo »vstajenje mesa«, ki ga izgovarjamo v apostolski veri? Do takrat skušam (vz)ljubiti in (o)hraniti to zemljo, ki je moje telo: pokrajina, ki se spreminja iz leta v leto – jaz pa v njej živim razburljivo potovanje skozi svoje letne čase.
Marta Novak

Med svetniki, ki jih imamo na koledarju v mesecu juliju, je po vsej Evropi in tudi pri nas najbolj češčen apostol Jakob Starejši, čigar praznik obhajamo 25. julija. Zaslovel je zaradi svojega groba v Galiciji, pokrajini na severozahodu Španije, v kraju, ki se po njem imenuje Santiago de Compostela in je bil v srednjem veku (10. – 15. stol.) tretja božja pot krščanskega sveta – za Sveto deželo in Rimom. Jakob Starejši (Jezus ga je poklical pred drugim apostolom enakega imena) je bil prvi mučenec med apostoli: ob veliki noči leta 44 ga je dal usmrtiti Herod. Ko so Palestino zasedli muslimanski Arabci (7. stol.), so njegove kosti prenesli v Galicijo. Prva cerkev nad njegovim grobom je bila posvečena 25. julija 816. Kmalu so se v Kompostelo začeli zgrinjati romarji iz vseh delov stare celine po ustaljenih poteh (‘camino’). Ena od teh je bila tudi ‘hrvaška pot’, ki je vodila od Zagreba po slovenskem ozemlju do Parme v Italiji. Opisana je v Mednarodnem vodniku evropskih poti, ki je izšel leta 2002 v Parizu. To je spodbudilo slovensko Društvo prijateljev poti sv. Jakoba, da so poiskali in označili Jakobovo pot v Sloveniji. Zakonca Marjeta in Metodij Rigler, kompostelska romarja in ‘srce’ Društva, sta jo predstavila v zanesljivem vodniku Kje so tiste stezice, ki so včasih bile? (samozaložba, Ljubljana 2010).

DRUŠTVO PRIJATELJEV POTI SVETEGA JAKOBA

Zakonca Marjeta in Metodij Rigler iz Ljubljane, pravnica in diplomirani ekonomist, sta prva Slovenca, ki sta v novejšem času peš prehodila dobrih 800 kilometrov dolgo pot do Kompostele. To doživetje ju je globoko zaznamovalo in želela sta ga deliti z drugimi. »Po zgledu drugih narodov in držav v Evropi sva s prijatelji ustanovila Društvo prijateljev poti svetega Jakoba z namenom oživljanja tradicije slovenskih srednjeveških romanj in potovanj po poteh, ki vodijo v Kompostelo, in nekdanjih božjepotnih poti, spodbujanje romanj k cerkvam svetega Jakoba v Sloveniji in na tujem, ohranjevanje in utrjevanje vezi s Slovenci v zamejstvu ter ureditev poti svetega Jakoba v Sloveniji,« beremo v uvodu Vodnika, ki je glavni vir te priloge; ta želi biti povabilo, da bi se s to knjigo v roki pridružili romarjem na Slovenski Jakobovi poti. Društvo je bilo ustanovljeno leta 2000 in sicer z namenom, da po zgledu drugih narodov in držav v Evropi v naši domovini oživlja tradicijo srednjeveških romanj in potovanj po poteh naših prednikov v Kompostelo. V srednjem veku je bil Camino steber povezovanja in združevanja evropskih ljudstev in držav. Največ slovenskih romarjev je v daljno Kompostelo potovalo med 10. in 15. stoletjem, o čemer pričajo pisni viri pa tudi odmev v ljudski pesmi. Svet Evrope je leta 1985 proglasil to edinstveno pot po severni Španiji za prvo kulturno pot Združene Evrope in tudi finančno podpira obnovo poti in prenočišč za romarje ob njej.

Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije je leta 2007 Društvu prijateljev poti svetega Jakoba v Sloveniji podelilo status društva, ker edino goji tradicijo romarstva in hkrati spoznavanja in popularizacije kulturnih spomenikov in naravne dediščine v Sloveniji. Jakobove poti povezujejo Slovence doma in izven naših meja. Društvo želi s slovensko Jakobovo potjo dodati kamenček v mozaik naše prisotnosti v Evropi, zato sodeluje z evropskimi Jakobovimi društvi, ki vsako leto v drugi državi organizirajo svetovne kongrese.

____________

SLOVENSKA JAKOBOVA POT – SLOVENSKI KAMINO
Svetemu Jakobu Starejšemu je na Slovenskem posvečenih 67 cerkva, od tega 22 župnijskih. Ustanovitelji Društva prijateljev poti svetega Jakoba so na zemljevidu Slovenije označili kraje s cerkvami zavetnika romarjev in tako so se izrisale posamezne smeri, ki bi lahko nakazale razvejanost Jakobove poti po Sloveniji. Osrednja pot, ki so jo poimenovali tudi deblo Jakobove poti, poteka od hrvaške meje pri mejnem prehodu Obrežje preko Ljubljane proti Trstu. Po njej romamo z zanesljivim Vodnikom zakoncev Rigler v roki. Gorenjska veja Jakobove poti gre iz Ljubljane in pelje preko Korenskega sedla v Avstrijo ali preko Svetih Višarij v Kanalsko dolino v Italiji in naprej proti Komposteli. Od madžarske meje proti osrednji Sloveniji tretjo smer – ogrsko vejo, nakazujejo med drugim tudi imeni nekdanjih romarskih prenočišč Špitalič pri Žički kartuziji, Špitalič v Tuhinjski dolini. Na osrednji poti srečamo 17 cerkva svetega Jakoba. Mnoge od njih so nekoč, ko so ljudje hodili peš, povezovale poljske poti in steze, zdaj pa so mnoge zarasle in ‘jakobčki’, člani Društva prijateljev poti svetega Jakoba, so jih po skrbnem iskanju očistili (to iskanje je zakoncema Rigler navdihnilo naslov Vodnika Kje so tiste stezice ...)
Prvi blagoslov na začetku poti v cerkvi sv. Jakoba na Ponikvah, župnija Velika Dolina so ‘jakobčki’ prejeli 25. junija 2004, na dan državnosti, prvo društveno etapno romanje pa so zaključili 23. julija 2005 z romarsko mašo v cerkvi sv. Jakoba v Trstu. Po večletnem delu je Društvo leta 2009 trasiralo in označilo celotno slovensko Jakobovo pot od hrvaške meje do Trsta. Pot je dolga 300 kilometrov, za dobro pripravljenega romarja je predvidenih devet dni hoje.
Zakonca Štefanič iz Kočevja sta bila leta 2004 na Caminu s kolesom (860 km) in porodila se je zamisel, da ob slovenski Jakobovi pešpoti trasirata še slovenski kolesarski Camino. Kolesarska pot je dolga okoli 340 km, predvidenih je pet etap, ob poti je 12 cerkva, posvečenih sv. Jakobu. Blagoslovitev in otvoritev je bila v Jakobovem svetem letu 2010, 25. julija, v cerkvi sv. Jakoba na Ponikvah pri Veliki Dolini.

____________
SLOVENSKA JAKOBOVA POT JE OZNAČENA
Srednjeveški kompostelski romarji so navadno iz Santiaga nadaljevali pot do rta Finisterre (Konec sveta) ob atlantski obali in tam nabrali školjke, ki so si jih pritrdili na romarski plašč ali klobuk kot potrdilo, da so dosegli cilj svojega romanja. Ta školjka iz družine pokrovač je postala razpoznavni znak kompostelskega romarja in sv. Jakoba. Tudi Jakobovo pot povsod označuje rumena školjka ter rumena (smerna) puščica. Kolesarska pot ima v školjki še kolo. Oznake so nameščene navadno na drevesih, hišah, kozolcih, drogovih, tam, kjer so lastniki gozdov, hiš, gospodarskih poslopjih dali soglasje za namestitev. Društvo je vseh dvajset občin, preko katerih je speljana Jakobova pot, zaprosilo za dovoljenje označitve poti na javnem dobru in je z vztrajnostjo pridobilo soglasje vseh. Na javnih kovinskih in lesenih drogovih so lepo vidne nalepke v rumeni barvi z vrisano rjavo školjko, ki kažejo smer hoje. Na križiščih popotniku pomagajo izbrati pravo pot smerne table v dveh velikosti z napisom Jakobova pot in s stilno rumeno školjko na modri podlagi in z znakom slovenskega društva prijateljev poti sv. Jakoba in silhueto romarja s popotno palico. Romarska zavetišča, ki nudijo romarjem prenočišče, pa imajo pritrjeno večjo ročno izdelano školjko v rumeni barvi. Da bi bili Jakobovi romarji na poti čimbolj prepoznavni, imajo pešci in kolesarji Jakobove majice, kolesarji pa še dodatne znake, po katerih so razpoznavni tudi na tujem.

____________
Pisca Vodnika iz lastne dolgoletne izkušnje romarjem svetujeta, kako naj se pripravijo na pot: kakšna oblačila so potrebna, obutev naj bo uhojena, saj noge najbolj trpijo, kako je treba skrbeti za osebno higieno in seveda za zdravje. Poleg osebnih dokumentov (osebne in zdravstvene izkaznice) imajo popotniki po slovenski Jakobovi poti od leta 2010 slovenski romarski list in romarsko potrdilo, ki se dobi ali naroči na sedežu Društva prijateljev poti sv. Jakoba v Ljubljani.

____________

I. SLOVENSKA VAS – KOSTANJEVICA (28,5 km)
Slovenska Jakobova pot je dolga 300 km in je razdeljena na 9 ‘etap’ različne dolžine; nekatere pa imajo več ‘odsekov’. Koliko časa rabimo za določen del poti, ni odvisno le od dolžine, ampak tudi od terena (ravnina, vzpon, spust), od vremena in telesne vzdržljivosti. Dnevna pot se zaključi v prenočišču/počivališču.
Slovenski del poti sv. Jakoba (Šentjakobska pot, Jakobova pot) se začne pri znamenju s Križanim, v Slovenski vasi, ob meji s Hrvaško, blizu mednarodnega prehoda Obrežje. Pot se nadaljuje proti vasi Ponikve do podružnične cerkve sv. Jakoba (župnija Velika Dolina). Cerkev je bila nekoč romarska, ki je privabljala predvsem romarje iz Hrvaške, ki so tukaj prespali in temu je bil namenjen prizidek – arkadno preddverje. Pod tablo, ki opozarja na bližino državne meje, je nalepka s školjko. Prvi večji kraj na poti je Podbočje, nekdaj Sveti Križ, po župnijski cerkvi sv. Križa, zgrajeni leta 1907. Ob njej je dom, ki nudi zavetje romarju. Po dobri uri hoje pridemo do Kostanjevice.

____________
II. KOSTANJEVICA – HRUŠICA (27,6 km)
Kostanjevica je eno najstarejših slovenskih mest in stoji na otoku, ki ga obliva Krka. Župnijska cerkev sv. Jakoba je iz 13. stoletja in je najstarejša ohranjena stavba v mestu. Po mostu čez Krko pridemo do nekdanjega cistercijanskega samostana Kostanjevica. Na vhodni stopnici cerkvice Marije Tolažnice v Malih Vodenicah je v kamen vdolbena Jakobova školjka. Iz Javorovice, najvišje vasi na Gorjancih, pridemo v območje kartuzije Pleterje, kar pove tabla z napisom ‘Območje tišine’. Sredi vinogradov vidimo znameniti samostan. Gotska cerkev Svete Trojice (1420) je najbolje ohranjena kartuzijanska cerkev v Evropi. Zadnja postaja tega dne je Hrušica s cerkvijo sv. Jakoba.

____________
III. HRUŠICA – NOVO MESTO – VAVTA VAS – VRHTREBNJE (37,8 km)

Po dveh urah hoje pridemo v Novo mesto, metropolo Dolenjske, ki jo obkroža zelena Krka. Ustanovljeno je bilo 7. aprila 1365, od 7. aprila 2006 pa je sedež novoustanovljene škofije. Jakobova pot nas vodi proti Vavti vasi z župnijsko cerkvijo sv. Jakoba. Po nekaj urah hoje nas steza pripelje do vasi Dolenji, Srednji in Gorenji Globodol. Nadaljujemo vzpon in pridemo do vasi Vrhtrebnje. Skozi vas teče 15. poldnevnik in temu je posvečeno obeležje nedaleč od cerkve sv. Jakoba. Zanjo skrbita prijazna ‘jakobčka’ Tatjana in Janez Smolič. Zgrajena je bila leta 1525, pri gradnji so sodelovali vaščani Vrhtrebnjega, Repč in Grmade. V svetem Jakobovem letu 1999 na Jakobovo nedeljo je njihov rojak nadškof Alojzij Šuštar blagoslovil obnovitvena dela in nova barvna okna, na katerih je slikar Marko Jerman upodobil slovenske svetniške kandidate Janeza Gnidovca, Antona Vovka, Friderika Baraga in bl. Antona Martina Slomška. Na Jakobovo nedeljo 2004 pa je blagoslovljen prenovljeni oltar sv. Jakoba. Pred cerkvijo je doprsni kip nadškofa Šuštarja. Skozi vas peljeta slovenska Jakobova pot in Baragova pot.

____________
IV. VRHTREBNJE – STIČNA (23,7 km)
Z Vrhtrebnja pridemo po asfaltni cesti v vas Grmada, kjer stoji rojstna hiša ljubljanskega nadškofa metropolita Alojzija Šuštarja (1920–2007). Naslednja znamenitost ob poti je gradič Mala vas, kjer se je rodil naš svetniški kandidat Friderik Baraga, misijonski škof med ameriškimi Indijanci. Blizu vasi Sela pri Šumberku, ki se ponaša s cerkvijo sv. Janeza Krstnika (1526), je grad Šumberk s cerkvico sv. Katarine. Prvi gospodarji so bili iz rodovine sv. Eme Krške. Od Sel pri Šumberku nas še lep kos poti skozi prijazne vasi pelje do Stične. V Ivančni Gorici pozdravimo sv. Jožefa, varuha nazareške družine, v novi cerkvi, zgrajeni leta 1992. Na desno se odpira pogled proti starodavnemu stiškemu samostanu.

____________
V. STIČNA – VELIKA DOBRAVA – POLICA – LJUBLJANA (36,1 km)
V Stični se je začelo redno samostansko življenje leta 1135; tri leta pred tem so v to dolino cistercijanski menihi iz Francije, proti koncu leta 1136 je oglejski patriarh Peregrin izdal ustanovno listino. Samostan, ki je bil dolga stoletja žarišče kulture in omike, je danes pomembno duhovno središče Cerkve na Slovenskem. Iz Stične se je leta 1602 odpravil na romanje v Kompostelo Primož Kore s priporočilnim pismom škofa Tomaža Hrena. Pot nas pelje naprej. Naslednja postaja je Velika Dobrava s cerkvijo sv. Jakoba. Ko gremo naprej, vidimo na levi Višnjo Goro, slikovito staro mestece, na katero so bili Višnjani zelo ponosni. Tukaj je bil dolga leta župnik Janez Cigler, avtor prve slovenske povesti Sreča v nesreči (1836). Skozi Dedni Dol s cerkvijo Žalostne Matere Božje se dvigamo do vasi Polica, sredi katere kraljuje župnijska cerkev sv. Jakoba. Malo naprej od Hrastja pri Grosupljem je arheološko zanimiva Magdalenska Gora s cerkvijo sv. Marije Magdalene. Po skoraj šestih urah hoje pridemo do Ljubljane. V kornih klopeh ljubljanske stolnice je relief, ki prikazuje usmrtitev apostola Jakoba Starejšega. Jakobovi romarji usmerijo svoje korake proti župnijski cerkvi sv. Jakoba na Levstikovem trgu pod Gradom. Cerkev so v letih 1613–1615 na prostoru predhodnice, poznogotske cerkve, zgradili jezuiti, ki so prišli v Ljubljano leta 1597 in so bili začetniki visokošolskega študija pri nas. Po nekaterih virih naj bi bil sv. Jakob nekaj časa celo zavetnik Ljubljane, zdaj je sv. Jurij, kateremu je posvečena kapela na Ljubljanskem gradu.

____________
VI. LJUBLJANA – BLATNA BREZOVICA – VRHNIKA – LOGATEC (40,4 km)
Iz Ljubljane teče Jakobova pot po Barju. Po skoraj štirih urah hoje pridemo skozi Vnanje, Notranje Gorice in Bevke do Blatne Brezovice s cerkvijo sv. Jakoba. Ob njej so nekdaj pokopavali menihe iz nekdanjega cistercijanskega samostana Bistra, v katerem je zdaj Tehniški muzej Slovenije. Po poldrugi uri hoje ob Ljubljanici pridemo do Cankarjeve Vrhnike. Romarska pot se vije po Klancu do cerkve Svete Trojice, ki je bila zgrajena okrog leta 1630. Z Vrhnike gremo naprej po poljski poti, ki nas popelje proti Logatcu. Z utrujenimi koraki stopamo po cesti ob Napoleonovem drevoredu. V prvem križišču zavijemo levo do cerkve sv. Nikolaja in romarskega zavetišča ob njej.

____________
VII. LOGATEC – PLANINA – STUDENO (21,4 km)
Ko se odpravimo iz Logatca naprej, korakamo skoraj štiri ure, da čez Planinsko polje pridemo do Planine pri Rakeku. Lahko pa nam jo ‘zagode’ reka Unica: če je visoka in je cesta, ki pelje v Laze, poplavljena, je treba narediti ovinek, ki pot podaljša za poldrugo uro. Ob večjem deževju se Planinsko polje spremeni v Planinsko jezero, ki je globoko pet metrov. Župnijska cerkev v Planini je posvečena sv. Marjeti. Jakobova pot nas usmeri k božjepotni cerkvi Marije, Pribežališče grešnikov na Planinski Gori nad vasjo, potem preko Strmce v Studeno. Vas s cerkvijo sv. Jakoba se omenja leta 1162, ko sta jo istrska mejna grofa Švancenburška podarila stiškemu samostanu. Leta 1703 je bila ustanovljena kuratna kaplanija v Studenem za vasi Studeno, Strmca, Belsko, Bukovje, Gorenje in Zagon.

____________
VIII STUDENO – PODRAGA (31,3 km)
Iz Studenega se Jakobova pot vije skozi vasi Belsko in Bukovje do Predjame. Obiščemo znameniti Predjamski grad; zaslovel je zaradi zgodbe viteza Erazma Predjamskega, ki je živel v času turških vpadov. V Predjami je cerkev Žalostne Matere Božje, ki jo je leta 1462 posvetil tržaški škof Piccolomini, poznejši papež Pij II. Iz Predjame pridemo v Šmihel pod Nanosom, zatem v Strane v podnožju Nanosa. Vaška cerkev sv. Križa naj bi bila ena najstarejših na Postojnskem. Pred cerkvijo stoji ena najdebelejših tis v Sloveniji. Po ljudskem izročilu naj bi bila zasajena že leta 350! Tu naj bi se zaustavila sv. Ciril in Metod, ko sta leta 867 potovala v Rim. Malo naprej Jakobova pot ‘ponuja’ dve smeri: desno po pobočju Nanosa k cerkvi sv. Brikcija in do vrha Nanosa, od tam se spusti do cerkve sv. Hieronima in še nižje do cerkve sv. Nikolaja nad Podnanosom; druga smer pa poteka skozi Veliko Ubeljsko po Rebrnicah v Vipavsko dolino, do Podrage. Del podraškega župnišča je preurejen v prenočišče za Jakobove romarje in je označen z veliko rumeno Jakobovo školjko nad vrati. V župnijski zid je bila leta 1842 vgrajena kapelica. Vaščani so se odločili, da jo prenovijo in jo posvetijo sv. Jakobu, zavetniku romarjev in popotnikov. Člani Društva prijateljev poti sv. Jakob so iz hvaležnosti za vse srečne romarske korake prispevali za mozaično podobo svetnika. Mozaik sta izdelali sestri redovnici Pavla in Darinka Bajc. Obnovljena kapelica je bila blagoslovljena 26. aprila 2008.

____________
IX. PODRAGA – ŠTJAK – REPENTABOR – TRST (42,7 km)
Slovenska Jakobova pot se iz Podrage dviga do Štjaka, ki je dobil ime po župnijski cerkvi sv. Jakoba. Ta del poti je bil prvi označen in blagoslov je bil 25. julija 2008 pri kapeli sv. Jakoba v Podragi. Pokriva se z delom Otmarjeve poti, poti, ki nosi ime po Otmarju Črnilogarju (1931–1999), dolgoletnem župniku v Podragi, profesorju klasičnih jezikov, prevajalcu Svetega pisma in planincu. Pot združuje deset cerkva treh župnij (Podraga, Štjak, Vrabče). Romarji se iz Podrage vzpenjajo na Vrhe, kjer po slemenu poteka meja med Vipavsko dolino in Krasom. Že od daleč se vidi župnijska cerkev sv. Jakoba. Na pročelju, ki verjetno izvira iz gotske predhodnice sedanje cerkve, je relief s podobo sv. Jakoba. Na glavnem oltarju je slika Poklona sv. Jakoba Materi Božji, angeli nosijo svetnikove simbole. Spustimo se v dolino Raše in od tam čez kraški svet do Avberja z župnijsko cerkvijo sv. Nikolaja, ki jo je poslikal Tone Kralj. Jakobova pot čez kraško gmajno vodi do Tomaja, rojstnega kraja pesnika Srečka Kosovela (1904–1926). V Krepljah je cerkev sv. Notburge, zavetnice kmečkih dekel. Iz Dola pri Vogljah se dvignemo proti Repentabru mimo nekdanjega mejnega prehoda v Italijo. Na skalnem Repentabru že od leta 1316 stoji svetišče Matere Božje. Sedanja cerkev je bila zidana leta 1750. Z Repentabra se že vidijo Opčine, kamor iz Trsta vozi znameniti openski tramvaj. Župnija Opčine, ki jo vodijo slovenski salezijanci, ima dvojezično bogoslužje v župnijski cerkvi sv. Jerneja. Zadnja postaja slovenske Jakobove poti je župnijska cerkev sv. Jakoba v Trstu. Župnija je bila ustanovljena 25. julija 1855, natanko eno leto po posvetitvi cerkve. Slovenski romarji, prijatelji poti sv. Jakoba, so v tej cerkvi prvič zaključili romanje 23. julija 2005.

____________

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2016) 7, str. 58.

ob obletnici požiga Narodnega doma v Trstu

Leta 2020 smo obhajali stoletnico dveh dogodkov, ki sta bistveno vplivala na življenje Slovencev na naši zahodni narodnostni meji. Gre za požig (13. julija 1920) Narodnega doma, mogočne palače, osrednjega sedeža slovenskih ustanov in organizacij v Trstu in za sklenitev Rapalske pogodbe med Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev ter Kraljevino Italijo 12. novembra 1920. Spomniti bi se morali sicer tudi stoletnice koroškega plebiscita 10. oktobra 1920 na severni meji.
Tako Rapalska pogodba kot koroški plebiscit sta odločala o državni pripadnosti ozemelj, ki so bila od davnine poseljena s Slovenci in na katerih so se razvila kulturna, družbena, gospodarska, politična središča, ki so bila zelo pomembna za slovenski narod. Ker jih je takrat od glavnine odtrgala nova državna meja, poleg tega pa so se znašla v zelo nenaklonjenem okolju, je to negativno vplivalo na ves razvoj našega naroda.
Je pa pri tem pomembna razlika: s koroškim plebiscitom se je končalo negotovo obdobje vojaških bojev za severno mejo in različnih začasnih uprav, Rapalska pogodba pa je le potrdila stanje, ki je nastopilo s koncem prve svetovne vojne na našem koncu, 3. novembra 1918, in z italijansko zasedbo Primorske ter delov Notranjske in Gorenjske.
Požig Narodnega doma je le najvidnejši izraz tega, kar so Primorci skupaj z istrskimi Hrvati doživljali že pred uradno priključitvijo Italiji, in napoved trpljenja pod fašizmom.

ENO JE NAROD, DRUGO DRŽAVA
Ko danes razmišljamo o teh obletnicah in o položaju Slovencev v sosednjih državah, moramo vedno imeti pred očmi dejstvo, da smo vsi deli istega naroda in da je bil naš razvoj skupen do leta 1918. Izjemi sta bili dve. Beneška Slovenija je bila od leta 1420 pod Beneško republiko, po polstoletnem avstrijskem premoru pa je že od leta 1866 znotraj meja italijanske države. Slovenci v Prekmurju in Porabju pa so bili v madžarskem delu dvojne monarhije. Drugače pa smo od oblikovanja modernih narodov prek protestantske reforme, kmečkih puntov, razsvetljenstva in pomladi narodov do konca prve svetovne vojne kljub razlikam med posameznimi pokrajinami skupno rasli z istim knjižnim jezikom, z obče spoštovanimi pesniki in pisatelji, s sorodnimi verskimi, kulturnimi, socialnimi in političnimi gibanji.
Slovenci, ki živijo v državah z drugačno narodnostno večino, znajo razlikovati med narodnostjo in državljanstvom, a tudi Slovenci v nekdanji Jugoslaviji so to znali. Danes pa se pri mnogih v Republiki Sloveniji ta občutek izgublja, kot da so pravi Slovenci le njeni državljani. S tem pa le obubožamo svojo narodno skupnost, ki sega preko državnih meja (kot tudi v izseljenstvo) in se seveda tam prepleta zdaj s tem zdaj z onim sosednjim narodom, kar pa lahko bogati skupno narodovo zakladnico.
Ko prihajamo med Slovence za mejo, torej ne gremo na tuje. Z združevanjem Evrope bi moralo biti to še bolj samoumevno, saj smo prvič v skupni meddržavni zvezi. Upati je le, da bodo kmalu pozabljene zapore na meji, nezaupanje in druge ovire, ki jih je prinesla pandemija.
Državne tvorbe se spreminjajo, narodi ostajajo. Pomislimo samo na to, kolikokrat je v zadnjem stoletju spremenil ‘gospodarja’ Trst: Avstro-Ogrska, potem Italija, med vojno nemška okupacija, nato 42 dni jugoslovanske uprave, nato do leta 1954 anglo-ameriška vojaška uprava, naposled spet Italija. Če bi morala narodnost sovpadati z državo, bi jo morali v Trstu kar šestkrat spremeniti!

ZATIRANJE RAZLIČNOSTI
Da večinoma ne razlikujeta med pripadnostjo narodu ali državi, pa je eden izmed izvirnih grehov italijanske družbe in politike. Ko se je sredi 19. stoletja rojevala Kraljevina Italija z združevanjem izredno različnih ozemelj od Sicilije in Sardinije preko Apeninskega polotoka do Alp, je pisatelj in politik Massimo d‘Azeglio (1798–1866) izjavil: “Ustvarili smo Italijo, zdaj moramo ustvariti še Italijane.” To, da so namesto enakopravnosti in pluralizma dolgo prevladovali centralizem, alergičnost na različnosti, na drugačne izkušnje in jezikovne posebnosti, odklanjanje deželne in krajevne avtonomije, še danes zelo tepe Italijo.
Boleče pa je prizadelo Slovence v Benečiji in Reziji takoj od leta 1866 dalje in pa Slovence v Kanalski dolini, na Goriškem, Tržaškem in v Istri od konca prve svetovne vojne dalje. Takoj je prišla na dan težnja po asimilaciji, po brisanju prisotnosti Slovencev in Hrvatov.
Že v zadnjih desetletjih Avstro-Ogrske je narodnostna napetost, zlasti v Trstu in Istri, naraščala zaradi različnih političnih interesov Italijanov in Slovencev. Vodilni sloji prvih so si želeli priključitve k Italiji, medtem ko so bili Slovenci zvesti avstrijskemu cesarju; ko je čas dozorel, pa so si želeli skupnega življenja z vsemi Slovenci v zvezi južnoslovanskih narodov. Slovenska skupnost v Trstu in Gorici se je nezadržno krepila, kljub temu, da je bila diskriminirana. Zlasti šole v mestih si je morala graditi in financirati sama. Gospodarsko je rasla, kar je vzbujalo ne le tekmovalnost, temveč odkrito sovražnost, ki se je izražala v nacionalizmu in šovinizmu. Leta 1910, ko je Ljubljana štela slabih 42.000 prebivalcev, je avstrijski popis prebivalstva pokazal, da živi v tržaški občini 56.916, v mejah današnje občine Gorica pa 8.454 Slovencev.
Prva svetovna vojna in priključitev k Italiji sta povzročila usodno zarezo. V mejah Italije se je znašlo okoli 300.000 Slovencev, torej četrtina slovenskega naroda, in Italiji je bila priključena tretjina slovenskega etničnega ozemlja.
Nasilno poitalijančevanje se je pod fašizmom stopnjevalo: od spreminjanja imen, priimkov in krajevnih imen prek ukinitve vseh slovenskih šol, društev in bank do prepovedi slovenščine v javnosti, selitve javnih uslužbencev v notranjost Italije in kazenskih ukrepov proti vsem, ki so se upirali: internacija, zapor, smrtne kazni … Celo trije škofje so morali zapustiti svojo službo, ker so branili svoje vernike slovenske in hrvaške narodnosti: Andrej Karlin in Alojzij Fogar v Trstu ter Frančišek Borgia Sedej v Gorici. Skladatelja in cerkvenega zborovodja Lojzeta Bratuža iz Gorice so prisili izpiti mešanico strojnega olja z železnimi opilki in je sredi muk umrl 16. februarja 1937, uporni narodnjaki so svoje akcije plačevali z življenjem (ustrelitev štirih bazoviških junakov pred 90 leti – 6. septembra 1930, petih obsojencev na II. tržaškem procesu 15. decembra 1941 in še drugih). Iz slovenskih in hrvaških krajev pod Italijo se je med obema vojnama izselilo 100.000 ljudi, od tega 70.000 v Jugoslavijo in 22.000 v Argentino.

NARODNI DOM
Izgradnja Narodnega doma v letih 1902–1904 po načrtih arh. Maksa Fabianija je predstavljala višek narodnega vzpona tržaških Slovencev. To je bila moderna večnamenska zgradba zraven današnjega Trga Oberdan sredi mesta. V njej so domovali Tržaška hranilnica in posojilnica, gledališka dvorana, telovadnica, čitalnica, dve restavraciji, kavarna, 16 stanovanj, hotel Balkan z 62 sobami, prostori več kot dvajset društev, prva leta tudi tiskarna in uredništvo dnevnika Edinost.
Osrednji slovenski dom v Trstu je predstavljal trn v peti za nasilne nacionaliste. Med zborovanjem na Velikem trgu na nabrežju je vodja tržaških fašistov Francesco Giunta 13. julija 1920 naščuval množico z lažnimi vestmi, tako da je napadla ne samo Narodni dom, temveč tudi jugoslovansko delegacijo, tiskarno Edinosti, slovenske odvetniške pisarne, banke, trgovine in kavarne.
Oblasti napada niso preprečile in napadalci gasilcem niso pustili gasiti, tako da je od mogočne stavbe ostalo le zunanje zidovje.
Ruševine so morali Slovenci prodati, novi lastniki so jih obnovili kot hotel, kasneje pa je stavbo dobila tržaška univerza in v njej od leta 1997 predavajo sodobne jezike za tolmače in prevajalce.
Zahteve Slovencev po vrnitvi Narodnega doma so bile dolga desetletja neuspešne. Italijanski zakon o pravicah slovenske manjšine iz leta 2001 pa je nakazal možnost delnega vračanja slovenskih kulturnih in znanstvenih ustanov v stavbo. Univerza je kmalu dala simbolično na razpolago nekaj pritličnih prostorov in zagotovila, da se rada povsem umakne, če ji kdo priskrbi enakovredne prostore.
Odnosi med Slovenci in Italijani so se zadnja leta izboljšali, zavest o nujni popravi krivice je dozorela in novembra 2017 sta zunanja ministra Italije in Slovenije Alfano ter Erjavec podpisala sporazum, da bo Italija ob stoletnici požiga obnovljeni Narodni dom vrnila Slovencem. Za letošnji 13. julij torej vlada veliko pričakovanje v upanju, da se bo obljuba uresničila. Takrat bi se morala srečati v Trstu predsednika obeh držav, Borut Pahor in Sergio Mattarella. Načrtovane spominske slovesnosti pa so morali zaradi pandemije prenesti na kasnejši čas.

SPREMEMBE PO VOJNI
Vrnimo se k času fašističnega zatiranja primorskih Slovencev. Nemogoče je na kratko opisati odpor Slovencev in Hrvatov. Primorski duhovniki so legalno in ilegalno, vendar ne nasilno, opravljali izjemno versko, vzgojno, narodno in kulturno poslanstvo. Zelo zaslužno je bilo delo politikov večinske narodnoliberalne in krščanskosocialne usmeritve, kot tudi socialdemokratske in komunistične smeri ter seveda kulturnih delavcev. Radikalna mladina je z oboroženo podtalno organizacijo TIGR uvedla prvi antifašizem v Evropi. Glavnina Primorcev se je kljub komunistični zlorabi med vojno udeležila splošne vstaje na partizanski strani, zlasti v Gorici pa ni bilo zanemarljivo obujanje slovenstva v javnosti na protikomunistični strani.
Vse struje so bile za spremembo meje in združitev Primorske z Jugoslavijo. Sad etničnih, ideoloških, političnih in diplomatskih bojev okoli Trsta in jugoslovansko-italijanske meje je bila Pariška mirovna pogodba, ki so jo podpisali 10. februarja 1947, v veljavo pa je stopila 15. septembra istega leta. Meja se je spremenila v korist Slovenije oz. Jugoslavije, a osrednja središča, na katera so gravitirali Slovenci, in njih okolice so ostali onkraj meje.
Na manjšinskem ozemlju, ki je danes v mejah italijanske države, se je po vojni zelo spremenila sestava prebivalstva in podoba teritorija. Po drugi svetovni vojni so na Tržaškem naselili okoli 50.000 v veliki večini italijanskih beguncev iz Istre, na Goriškem preko 8.000. Po povratku Italije v Trst pa se je vsaj 2.500 pretežno mladih Slovencev izselilo v Avstralijo.
Benečija je spet poglavje zase. Najbolj “mračna leta Benečije” so nastopila po drugi svetovni vojni. Splošna zapostavljenost goratih območij, brezposelnost in narodnostni pritiski so privedli do takega izseljevanja, da je število prebivalcev Nadiških in Terskih dolin ter Rezije od 24.180 (leta 1951) padlo na 7.482 v letu 2018.
Do odobritve že omenjenega zakona o pravicah slovenske manjšine iz leta 2001 se je zvrstilo več obdobij boja za narodnostne pravice. Na Tržaškem so si po mirovni pogodbi prizadevali za uresničenje Svobodnega tržaškega ozemlja, ki ga je predvidevala kot samostojno državico, a je živelo pod vojaškima upravama Anglo-Američanov in Jugoslovanov. Na Goriškem in Videmskem, torej spet v Italiji po krajši zavezniški upravi, pa je šlo za odpravo protislovenskih ukrepov fašističnega režima in stvarno izpeljavo skromnih načelnih določil o manjšinah iz Mirovne pogodbe ter italijanske ustave, ki je stopila v veljavo 1. januarja 1948.
Leta 1954 so Svobodno tržaško ozemlje razdelili na podlagi Londonskega memoranduma, ki je zagotavljal ugodne manjšinske pravice. Na Tržaško se je vrnila Italija, a teh določil ni izvedla. Naslednja stopnja je bilo prizadevanje za ustanovitev avtonomne dežele Furlanije – Julijske krajine, ki jo je predvidevala ustava. Če sta posebna statuta Doline Aoste in Tridentinske – Južne Tirolske temelja manjšinskih pravic za francosko, nemško in ladinsko govoreče skupnosti, statut Furlanije – Julijske krajine iz leta 1963 Slovencev sploh ne omenja …
Zato so se v začetku 70. let prejšnjega stoletja politični predstavniki različnih usmeritev odločili za zahtevo po “globalnem zaščitnem zakonu”, ki naj bi odpravil stare krivice in opredelil klasične pravice ter nove potrebe manjšinske skupnosti na vseh področjih v duhu dejanske enakopravnosti. Ta zahtevna prizadevanja so torej trajala več kot 30 let. Vmes je prišlo leta 1975 do podpisa italijansko-jugoslovanskih Osimskih sporazumov, ki pa glede manjšinske zaščite niso prinesli pozitivnih novosti. Šele demokratizacija Slovenije, njena samostojnost, vstop v Evropsko zvezo, odprava mejnega nadzora, uvedba evra in pa politični potresi v Italiji po padcu Berlinskega zidu so namreč ustvarili pogoje za sprejetje zaščitnega zakona leta 2001.

SLOVENSKA NARODNA SKUPNOST DANES
Ta zakon se zdaj počasi uresničuje, prinesel pa je nedvomno nekaj korakov naprej pri zagotavljanju pravic Slovencev v Italiji, saj je priznal Slovence v videmski pokrajini, uredil javno finansiranje društev in ustanov, izboljšal “vidno dvojezičnost” in drugo.
Zakon namenja posebno pozornost šolstvu, ki ostaja hrbtenica narodne skupnosti. Šolski ustroj v Italiji zagotavlja Slovencem državne šole s popolnoma slovenskim učnim jezikom, izjema je Benečija z dvojezičnim poukom, a le v Špetru, kjer se je slovensko šolstvo na zasebno pobudo rodilo šele leta 1984. V Kanalski dolini pa se išče rešitev v trojezičnem pouku. Število vpisanih v slovenske šole na Tržaškem in Goriškem ter v dvojezične šole v Špetru na vseh stopnjah od otroških vrtcev do mature v tem šolskem letu znaša 4.403 mlade. Lepo število maturantov nadaljuje študij na univerzah v Sloveniji.
Ob šoli pa slovenska narodna skupnost v Italiji sloni še na drugih opornikih. Med njimi je gotovo Cerkev, čeprav je “nedeljnikov”, a tudi slovenskih dušnih pastirjev vse manj. Vsekakor s tako mrežo postojank, kot so cerkve z rednim bogoslužjem v slovenščini, ne razpolaga nobena ustanova. Bistveni so mediji v slovenskem jeziku: javna radio in televizija v Trstu, Primorski dnevnik, tednika Novi glas in Novi Matajur, štirinajstdnevnik Dom, mesečna revija Mladika, otroška mesečnika Pastirček in Galeb, založbe Goriška Mohorjeva družba, Mladika, Založništvo tržaškega tiska, beneška zadruga Most idr. Potem so tu društva in ustanove, ki gredo od krajevnih športnih in prosvetnih društev prek strokovnih združenj do osrednjih kulturnih hramov in poklicnih ustanov (Slovensko stalno gledališče, Glasbena matica, Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel, Narodna in študijska knjižnica, Slovenski raziskovalni inštitut, Inštitut za slovensko kulturo). Povezujeta jih dve “krovni organizaciji”: Svet slovenskih organizacij in Slovenska kulturno gospodarska zveza.
Izredno pomembno je delo slovenskih izvoljenih predstavnikov v občinskih svetih, v deželnem svetu, v rimskem parlamentu. Tudi na tem področju pa sta med Slovenci prisotni dve duši: če se v društvenem življenju ena sklicuje na krščanski etos, druga pa laične vrednote, je del Slovencev v politiki za samostojno nastopanje v narodni zbirni stranki (Slovenska skupnost), del pa za vključevanje v vsedržavne levičarske stranke.
Bela krizantema v zamejski gumbnici pa so tisti vrhunski književni ustvarjalci s pokojnim Alojzom Rebulo in skoraj 107-letnim Borisom Pahorjem na čelu, slikarji, glasbeniki in igralci ter znanstveniki, ki doma in v svetu delajo čast slovenskemu imenu.
Realistično pa je ob vsem tem treba povedati, da so Slovenci v Italiji zaradi dolgih bojev utrujena in zelo zdesetkana skupnost. Novi časi z globalizacijo, večinsko mešanimi zakoni, spreminjanjem narodne zavesti, občutno selitvijo mladih zaradi študija in dela ji postavljajo še dodatna težka vprašanja.
Vrnitev Narodnega doma v Trstu bi morala biti simbolni dokaz, da smo sto let po tragičnih dogodkih res obrnili stran v knjigi naše zgodovine in gremo pogumno naprej.k

JEVNIKAR, Ivo. Slovenci v Italiji - ob stoletnici požiga Narodnega doma v Trstu. (Priloga). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 7, str 50-57.

* 10. julij 1856, Smiljan pri Gospiću, Lika, Avstrijsko cesarstvo (današnja Hrvaška), † 7. januar 1943, New York, New York, ZDA.

SRBSKEGA RODU, "PO NAKLJUČJU" ROJEN NA HRVAŠKEM

Ko se ob obletnici njegovega rojstva oživlja spomin na tega genialnega moža, si ga lastijo Hrvati in Srbi. Prvi se sklicujejo na njegov rojstni kraj, drugi pa trdijo, da je bil Nikola Tesla "po naključju" rojen na Hrvaškem, po narodnosti pa je Srb - in ti imajo prav, kajti Nikola Tesla se je vedno imel za člana srbskega naroda. Rodil se je 10. julija 1856 v Smiljanu pri Gospiću. Oče Milutin je bil pravoslavni duhovnik (pop), mati Djuka Mandić pa je bila hči pravoslavnega duhovnika. Nikola je bil eden od njunih petih otrok (izredno nadarjeni brat je umrl mlad, ostale so mu tri sestre). Nikola je bil rojen sredi viharne noči in babica, ki je materi Djuki pomagala pri porodu, je ob blisku in gromu dejala:"To bo otrok neurja." Mati pa je odgovorila: "Ne, to bo otrok svetlobe." Krstni boter novorojenca je bil Jovan Drenovac, častnik Vojne Krajine. Družina se je 1862 preselila v Gospić, kjer je Nikola hodil v osnovno šolo.

Šolanje je nadaljeval v Karlovcu, potem pa je odšel na tehnično šolo v Gradec. Leta 1879 je moral prekiniti študij, ker je Matica srbska iz Novega Sad zavrnila njegovo prošnjo za dodelitev štipendije. Zaposlitev je našel v Mariboru: delal je pri nekem inženirju, a je kmalu odpotoval v Prago, kjer je dokončal študij. Zatem je bil nekaj zaposlen v Budimpešti, a se je znova vrnil v Maribor. Nekateri njegovi življenjepisci trdijo, da se je tam strastno predal igram na srečo. Zaradi smrti očeta in matere je doživel živčni zlom. Umirajoča mati ga je z zadnjimi močmi pozdravila: "Prišel si, Nidžo, moj ponos." Dobro ga je poznala in vedela je, kakšne izredne darove je Bog položil vanj.

PREKO PARIZA V AMERIKO - NOVO DOMOVINO

 Mladi inženir tehnike in elektrike je leta 1882 odšel v Pariz, kjer je postal uslužbenec družbe za električno industrijo, katere ustanovitelj je bil ameriški izumitelj Thomas Alva Edison. Tesla se je v Parizu proslavil z izumom motorja na izmenični tok in to mu je leta 1884 omogočilo preselitev v Ameriko, "deželo neomejenih možnosti". Čez veliko lužo je odpotoval z nekaj drobiža v denarnici in s priporočilnim pismom svojega podpornika Charlesa Bachelorja, v katerem je bilo zapisano: "Poznam dva velika moža in vi ste eden od njiju, drugi pa je ta mladi mož." Edison ga je nemudoma sprejel v svojo družbo, najprej kot navadnega inženirja, ko pa se je izkazal s svojimi genialnimi zamislimi, mu je Edison predlagal, naj izpopolni delovanje družbe ter mu obljubil 50.000 dolarjev nagrade, če to uresniči. Tesla se je naloge resno lotil in jo tudi uspešno končal, toda Edison mu obljubljene nagrade ni izplačal, temveč mu je dejal: "Dragi Tesla, vi ne razumete ameriškega humorja!" Namesto nagrade mu je obljubil skromno plačo: 10 dolarjev na teden. Genialna izumitelja sta se kmalu razšla, pa ne toliko zaradi finančnih nesoglasij, saj Tesla nikoli ni bil "udarjen" na denar, ampak zaradi različnih pogledov na strokovno delo. Edison je vse gradil na enosmernem toku, pri katerem gredo elektroni po vodu samo v eno smer, od generatorja do porabnika in nazaj. Velika pomanjkljivost enosmernega toka je, da se mora proizvajati z napetostjo, s kakršno se uporablja. Moč, ki jo lahko pošiljaš po žici ali kablu, je odvisna od dveh stvari: od jakosti toka, ki jo merimo v amperih, in od napetosti, ki jo merimo v voltih.

Zmnožek jakosti in napetosti nam da moč toka v vatih. Za prenos elektrike na velike razdalje je koristno, da ima čim večjo napetost, zato je gospodarno čim bolj zvišati napetost toka in zmanjšati njegovo jakost. To omogoča izmenični tok, na katerem je gradil Tesla; ta tok, ki ga proizvajajo sedanje elektrarne, menja v vodih smer velikokrat na sekundo. Potrebne spremembe pri napetosti v vodu iz enega kraja omrežja do drugega opravimo s transformatorjem. V elektrarni generator proizvaja izmenični tok z napetostjo, recimo, 11.000 voltov, visokonapetostni transformator zviša njegovo napetost na 220.000 voltov. Nadzemni vod, ki visi na jeklenih ali keramičnih izolatorjih in se razpenja od enega nosilnega stebra do drugega (daljnovod), prenaša visokonapetostni tok do nizkonapetostnega transformatorja za varno "razdelitev" električne energije med porabnike. Napetost se zniža na 250 do 110 voltov.

Končno prinaša par tankih žic veliko množino elektrike nizke napetosti v stanovanja. Največ zaslug za vse to ima Nikola Tesla, ki se je ločil od Edisona in je ustanovil lastno podjetje Tesla Electric Company. Osnovna sredstva zanj je pridobil s fizičnim delom. Znanstveni javnosti se je predstavil 16. maja 1888, ko je imel v New Yorku predavanje "Novi sistem motorjev in transformatorjev izmeničnega toka". Vzbudil je pozornost izumitelja in denarnika Georgea Westinghousa, ki je odkupil 40 Teslinih patentov. Velike vsote denarja, ki jih je s svojimi izumi (Tesla je rajši govoril o odkritjih, ker je trdil, da so vse zakonitosti "skrite" v svetu okoli nas, samo "odkriti" jih je treba), je Tesla vlagal v orjaške poskusne naprave v Coloradu Springsu in na Long Islandu pri New Yorku. "Posvetil se je predvsem študiju visokofrekvenčnih tokov z napetostjo več milijonov voltov, delal je poskuse z umetnimi strelami in s svetili brez žarilne nitke ter z brezžičnim prenosom signalov in energije na daljavo" (Sandi Sitar). On Niagarskih slapovih je Tesla dal zgraditi veliko elektrarno za proizvodnjo izmeničnega toka, ki je bila eno največjih tehničnih čudes tistega časa. Ob hidrocentrali zdaj stoji Teslov spomenik, ki je ponoči osvetljen, da bi poudarili njegovo delo, brez katerega bi nas obdajala tema.

"OKRADENI" OČE RADIOTEHNIKE

 Leta 1891 je 35-letni Nikola Tesla pridobil ameriško državljanstvo in nastanil se je v središču New Yorka, kjer je imel svoj laboratorij. Devetdeseta leta so bila obdobje njegove največje ustvarjalnosti na raznih področjih znanosti in tehnike. Čeprav je bil po značaju bolj vase zaprt in kar malo čudaški, se je v tem času kar pogosto pojavljal v javnosti, kjer je srečeval mnoge znane osebnosti. Sprejemi, ki jih je prirejal, so se ponavadi končali s predstavo v laboratoriju. Njegov redni gost je bil znani ameriški pisatelj Mark Twain (1835-1910). Na strokovnem področju je stike z mnogimi slavnimi znanstveniki, med katerimi so bili Thomas Alva Edison, George Westinghouse, William Kelvin, Albert Einstein in mnogi drugi. Med njimi je imel kar veliko občudovalcev. Mnogi od njih so pošteno priznali, da so svoje uspehe dosegli ob proučevanju dela Nikola Tesle. Nekateri drugi pa so Teslova odkritja pripisovali sebi in dosegli nezaslužena priznanja in nagrade.

 Med temi je tudi italijanski elektroinženir Guglielmo Marconi (1874-1937), ki uradno velja za očeta brezžičnega prenosa vesti z elektromagnetnimi valovi in je za svoje delo leta 1909 prejel Nobelovo nagrado za fiziko (skupaj z nemškim fizikom Ferdinandom Braunom). Sam Tesla je v zvezi s tem dejal: "Marconi me je okradel, ker vsi vedo, da sem nekaj let pred njim izvedel poskuse radijske povezave in demonstriral daljinsko vodenje ladij in podmornic v Madison Square Gardenu v New Yorku. To imam za svoje največje odkritje." Tesla je svoje prvenstvo na tem področju dosegel po sodni poti, vendar je bilo razglašeno šele nekaj mesecev po njegovi smrti, vseeno pa kot začetnika tovrstnih komunikacij navajajo Marconija.

GENIALNI ZNANSTVENIK BREZ NOBELOVE NAGRADE

Na vprašanje, če je jezen na Marconija, je Tesla odgovoril, da bi raje videl svoje ime na svojih patentih, kot da bi dobil sto Nobelovih nagrad. Večkrat se je govorilo o tem, da bi temu nadvse zaslužnemu iznajditelju vendarle podelili Nobelovo nagrado, vendar je ostalo le pri govoricah in ugibanjih.

Menda je bil za to najvišje priznanje uradno nominiran leta 1937, nekateri pišejo, da je bil kandidat za Nobela že leta 1912, vendar naj bi se nagradi odpovedal zato, ker mu je niso prisodili leta 1909 namesto Marconiju, kar pa je malo verjetno, saj Tesla po značaju in svojem gledanju na znanost ni bil častihlepen. Leta 1915 so nekateri ameriški časniki objavili vest, da si bosta Nobelovo nagrado za fiziko tega leta delila Nikola Tesla in Thomas A. Edison, dejansko pa sta jo prejela angleška fizika Henry in William Bragg (oče in sin). Kako je prišlo do tega? Nekateri viri trdijo, da je Tesla nagrado odklonil, ker se mu je zdelo žaljivo, da jo mora deliti prav z Edisonom, s katerim sta bila že skoraj od vsega začetka huda nasprotnika. Druga, bolj verjetna razlaga pa je, da so bile časopisne novice napačne, kar se je v preteklosti večkrat dogajalo. Že pred temi zapleti glede Nobelove nagrade je Tesla zapisal: "Bodočnost naj sodi in pokaže resnico o mojem delu in mojih dosežkih." Leta 1917 je Tesla za svoje delo prejel Edisonovo medaljo, najvišje odlikovanje ameriškega instituta elektroinženirjev. Številne univerze v ZDA in Evropi so mu podelile častni doktorat (vseh je prejel petnajst), nekateri življenjepisci so ga razglasili za "svetnika znanosti" in ga postavili ob bok Leonardu da Vinciju.

PO MATERI JE PODEDOVAL IZREDEN SPOMIN

 Nikola Tesla je leta 1919 napisal avtobiografijo z naslovom Moje iznajdbe (My Inventions), v kateri razgrinja spomine iz svojega otroštva, iz let šolanja, znanstvenega dela in podrobno opisuje večji del svojih odkritij. Tam pripoveduje tudi o svoji materi Djuki, ki je bila nepismena (ni hodila v šolo, ker je zaradi težke materine bolezni morala skrbeti za svoje brate in sestre), imela pa je izreden spomin. Na pamet je znala dolge odlomke Svetega pisma in številne pesmi. Tesla je večkrat dejal, da je prav po mami podedoval odličen spomin in tudi iznajdljivost. Bil je obdarjen s tako imenovanim "fotografskim" ali "slikovnim" spominom. Sandi Sitar v svojem zapisu o Tesli poroča, da je kot šolar reševal matematične naloge, še preden jih je učitelj do konca napisal na tablo. V optični spomin si je vtisnil celotne logaritemske tablice. V živih slikah si je predstavljal še tako abstraktne zamisli. Večino svojih načrtov in eksperimentov je naredil kar v glavi, brez papirja in tehničnih naprav. Na pamet je znal cele knjige, med njimi tudi Goethejevega Fausta. Ko je nekoč prijatelju deklamiral verze iz Fausta, ga je nenadoma zadela ideja kot strela z jasnega, takoj nato pa je s palico zarisal v pesek tehnično rešitev za motor večfazni vrtilni izmenični tok! Na podoben način je oblikoval še druge pomembne zamisli, tudi takšne, ki jih tehnično še ni bilo mogoče uresničiti ali pa to ni mogoče niti na sedanji stopnji znanstvenega razvoja. Bil je tako genialen, da so ga mnogi imeli za norega. "Ko sem leta 1896 naznanil, da sem odkril kozmične žarke, so govorili, da sem nor. Znova in znova so se norčevali iz mene, čez nekaj let pa so videli, da sem imel prav."

KIPAR IVAN MEŠTROVIĆ O NIKOLU TESLI

 Slavni hrvaški kipar Ivan Meštrović (1883-1962) v svojih Spominih (prvič so izšli v tujini leta 1962, slovenski prevod smo dobili leta 1971) na treh straneh pripoveduje o svojem srečanju z Nikolom Teslo ob svojem bivanju v New Yorku leta 1924. - S Teslo sem se seznanil že v prvem mesecu svojega bivanja v New Yorku. Nekajkrat sva se srečala in zdelo se mi je, da sva se tudi vzljubila. Bil je nenavadno simpatičen človek, skromnega vedenja, z nekakšnim zadržanim ponosom in malce tragičnim izrazom obraza kot kak razočaran vitez. Ni bil kaj preveč zgovoren, toda kadar je začel kak predmet pogovora, ga je gnal do konca in ni preskakoval z enega predmeta na drugega. Pri prvem srečanju mi je pripovedoval spomine na svoja prejšnja leta, o svojem študiju v Avstriji, o odhodu in bivanju v Parizu ter o prihodu v Ameriko, brez namena in želje, da bi tam ostal. Iz Pariza je odšel po pretepu s Francozom, ki ga je v besedni igri imenoval "autre chien" (Autrichien - Avstrijec, autre chien - drugi pes, prvi je Nemec). Potem je popisoval, kako se je težko znašel v Ameriki, in o svojih prvih sporih na izumiteljskem področju. Drugič je govoril o književnosti - nemški, francoski in angleški. Na pamet je znal veliko Goethejevih in Heinejevih pesmi kakor tudi pesmi Victorja Hugoja in Shakespeara. Iz naše književnosti je znal na pamet skoraj vsega Gundulića. S priznanjem je govoril o Mažuraniću in Njegošu... Nekoč mi je po večerji dolgo pripovedoval o svojih izumih kakor tudi o tem, kako sta ga okradla Edison in Marconi, končno pa še Pupin. Tukaj je bil videti kot kak junak iz grških dram. Večkrat je poudaril, da ni nikoli delal za denar, do katerega da mu ni, kako je revež in da tudi želi umreti kot revež. Njegov ideal in vsi njegovi napori so veljali temu, da bi koristil napredku človeštva. Potem je krenil v mistiko in mi pravil, kako je že od mladosti molil pred spanjem kleče na kolenih. Ko sem ga vprašal, kakšne molitve moli, mi je odgovoril: "Tiste, ki sem jih molil v otroških letih. Vendar sem tako molil tja do svojih petdesetih let. Od takrat molim drugače, vendar je to vseeno, bistvo je isto, in molim vsak dan." Potem je začel pogovor, v katerem je dokazoval, da so umetnost, pesništvo, glasba in izumi eno in isto. Njegovim primerjavam in dokazom, da je umetnost isto kot izum na področju fizike, nisem mogel slediti, in sem mu to tudi povedal. "Kako da ne razumete? Ideja je prva; tisto, čemur pravimo odkritje ali praktična uporaba ideje, pa je samo posledica ali naključje, tako kot pri glasbeniku, ko svojo glasbo izrazi z notami, ali če vi izklešete iz kamna" (Ivan Meštrović, Spomini, 233-235).

UMRL JE OSAMLJEN IN REVEN

 Življenjska pot Nikole Tesle je zgodba o hitrem uspehu v državi, ki mu je nudila možnosti za to, o štiridesetletnem vztrajanju na vrhuncu znanstvene in tehnične ustvarjalnosti ter dvajsetletnem pogrezanju v izčrpanost, hkrati z vse mračnejšim vpraševanjem lastnem početju in še bolj o tem, kam vodita človeštvo vedno bolj nenadzorovani razvoj znanosti in njene tehnične uporabe (S. Sitar). Po velikih dosežkih v elektrotehniki se je Tesla ob koncu prvega desetletja 20. stoletja usmeril v strojništvo (izumljal je vodne, parne in plinske turbine) ter v kemijo (pridobivanje ozona). Praviloma je vse delal sam, kakor da bi drugi dušili njegove ustvarjalne misli. Njegove nenavadne lastnosti so z leti postajale skoraj patološke. Ni ustanovil lastne družine niti ni imel prijateljev, s katerimi bi se lahko družil. Bal se je telesnih dotikov z ljudmi, posebej še z ženskami, ljubil pa je živali, predvsem golobe. Zaradi revščine je bival v najcenejših hotelih; z njim je bila v stanovanju bela golobica, za katero je skrbel kot za svojega otroka. Revščina ga je trla zato, ker je denar daroval v dobre namene.

Doživel je dve svetovni vojni, ki sta v njem vzbudili razmišljanje o človeški razdiralnosti, nevredni kulturne ravni v 20. stoletju. Sanjal je o tem, da bi opustili delitve po narodih in bi vsi ljudje postali državljani sveta. Leta 1931, ob 75-letnici njegovega rojstva, je znana revija Time izšla z njegovo sliko na naslovnici, kar je pomenilo veliko priznanje zanj in za njegovo življenjsko delo. Zadnja leta se je vedno manj pojavljal med ljudmi, ki so pozabljali nanj. 7. januarja 1943 so ga našli mrtvega v njegovi hotelski sobi. Pri pogrebni svečanosti v cerkvi sv. Janeza Krstnika se je zbralo nad 2.000 ljudi, ki so molili ali vsaj hvaležno mislili nanj.

VSAK ELEKTRIČNI DROG JE NJEGOV SPOMENIK

 Nikola Tesla nima veliko klasičnih spomenikov, ki bi si jih s svojimi deli zaslužil. Če pomislimo, kaj bi bil naš svet brez elektrike, brez radia, brez televizije, brez interneta, brez radarjev, brez rentgenskih aparatov v medicini, ki jih napaja izmenični električni tok, potem lahko rečemo, da je vsak električni drog spomenik Nikole Tesla. Po njegovi smrti so pregledali trideset velikih paketov njegove zapuščine. Najprej so to storile ameriške tajne službe, ki so domnevale v njej načrte za "smrtne žarke", uničujoče orožje, ki naj bi s svojo strahovito močjo naredilo konec vojnam na našem planetu. Potem so zapuščino prepustili Teslovemu nečaku Savi Kosanoviću, ki jo je leta 1952 izročil tedaj ustanovljenemu Muzeju Nikole Tesle v Beogradu, ki hrani v svoji zbirki 150.000 sistematično urejenih listin in drugo gradivo s pričevanji o velikem znanstveniku. Ta dokumentacija je deloma že doživela študije in objave, potekajo pa še nove raziskave. Ob stoletnici njegovega rojstva (1956) so se znanstveniki in tehniki zbrali na Tesli posvečenem kongresu. Tedaj so na predlog slovenskih udeležencev sprejeli poimenovanje "tesla" za eno izmed elektrotehničnih enot.

Ob 150-letnici njegovega rojstva ga hočejo počastiti tako Hrvati, na katerih ozemlju se je rodil, kot tudi Srbi, ki ga po pravici imajo za sina svojega naroda. Hrvaška na državne stroške obnavlja njegovo rojstno hišo in postavitev spomenika, ki sta bila poškodovana v vojni leta 1993. Pripravljajo pa tudi številne kulturne prireditve, s katerimi bodo zaznamovali jubilej tega velikega genija. V Beogradu, kjer so leta 1957 pokopali žaro z njegovim pepelom, so ustanovili poseben odbor na državni ravni. Napovedali so, da se bo beograjsko letališče v prihodnje imenovalo Letališče Nikole Tesle. Tega velikega znanstvenika imajo za svojega sina, saj je sam vedno dokazoval svojo zvestobo "srbski grudi"; toda ni bil nacionalist in je blaginji človeštva videl uresničeno v nekakšni svetovni državi. Njegov lik in njegovo delo sta navdihovala številne umetnike: pisatelje, slikarje, filmarje. Hrvaški režiser Krsto Papić je posnel igrani film Skrivnost Nikola Tesle, v katerem nastopa znani igralec Orson Welles. Nikola Tesla je sam postavil merilo za presojo njegovega življenja: "Pustimo, da prihodnost pove resnico in vsakogar presojajmo po njegovih delih in namenih."

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2006) 7, str. 43.