“Takrat prišel bo oteti me iz trpljenja beli Krist”

»Oče nam je dejal: Ponoči bo prišla štorklja in bo potrkala na okno in nam prinesla še enega majhnega črvička. Bili smo vsi srečni in prav živo se spominjam, kako sva šli z mlajšo sestro Karmelo v cerkev, ko smo ga nesli h krstu.« Tako je o rojstvu Srečka Kosovela v marčevski številki Ognjišča pred petdesetimi leti (1974) povedala njegova sestra Tončka Kosovel Ravbar. Ob 120-letnici rojstva posvečamo prilogo temu izjemnemu pesniku, ki je umrl star komaj 22 let ter za seboj pustil izjemno pesniško zapuščino.

Pesnikova sestra Tončka Kosovel Ravbar ima nekaj povezav tudi z revijo Ognjišče. Poročena je bila z Bojanom Ravbarjem, stricem istoimenskega duhovnika dr. Bojana Ravbarja, danes župnika v Strunjanu, ki je bil eden od ustanoviteljev revije Ognjišče. Sestra Tončka je v nadaljevanju pogovora opisala dogodke ob pesnikovem rojstvu: »Botra je bila iz Trsta, boter pa je bil očetov kolega, učitelj iz Štorij.« Ta je novorojencu tudi dal ime: »Oče mu je mislil dati ime Kvintiljan, ker je bil peti otrok (latinsko pomeni peti quintus), pa je rekel boter: Dajmo mu slovensko ime Srečko! Naj bo Srečko, da bo srečen! Ko je bil Srečko majhen, sva ga z nekaj let mlajšo sestro radi pestovali, najmlajša pa je bila še premajhna, da bi ga smela vzeti v naročje, samo pozibala ga je lahko in mu zapela kakšno pesem.« Takole so se zvrstili Kosovelovi otroci: »Najstarejši od vseh otrok je brat Stano, ki živi v Ljubljani, jaz sem najstarejša od deklet. V družini nas je bilo pet in imeli smo se zelo radi med sabo. Vsi smo bili rojeni v Sežani, kajti tam je bil oče v službi kot šolski voditelj in nadučitelj.«

KOSOVELOV ROD
»Pesnik Krasa« ni bil sin Kraševcev. Kosovelov oče Anton Kosovel (1860–1933) je bil doma iz Črnič na Vipavskem. Na učiteljišču v Kopru je maturiral leta 1881. Opravil je tudi poseben izpit iz nemškega jezika in kmetijstva. Pozneje je sina Srečka in nekatere dečke poučeval nemščino, učence v šoli pa umnega kmetijstva. Ukvarjal se je tudi z glasbo. Študiral je petje, klavir, pevovodstvo in kompozicijo. Kot učitelj je pozneje vodil zbore in otroško petje. Uglasbil je tudi mašo, da so jo peli otroci, ter več drugih skladb, ki pa so večinoma neznane.
Mama Katarina, roj. Stres (1862–1938), je bila rojena v Sužidu pri Kobaridu. V času njenega otroštva je v Kobaridu deloval pesnik in duhovnik Simon Gregorčič. Najbrž je s svojim duhovniškim in domoljubnim delom vplival na mlado Katarino.
Kosovelova hiša v Tomaju. - Strarši Srečka Kosovela (oče Anton, mati Katarina, roj. Stres). - Sestra Tončka z možem Bojanom Ravbarjem. - Srečko Kosovel s sestro Anico.

Iz Sežane se je družina kmalu preselila v Tomaj. »Ko je bil Srečko star približno poldrugo leto, je bil oče premeščen v Pliskovico, in sicer nekako kazensko. Oblasti namreč ni bilo po volji, da je oče v Sežani držal z delavci: bil je po prepričanju, ne po stranki, socialist. V Pliskovici smo ostali tri leta, potem pa smo prišli v Tomaj, kjer je oče ostal do konca in kjer je zgradil to domačijo. Srečko je bil takrat star že dobra štiri leta. Že prej se je kot majhen zagledal v kakšno lepo reč. V Tomaju smo stanovali v šoli in tam smo imeli v kuhinji lepo okno. Srečko je silno rad posedal na njem in gledal dol na gmajno. Bil je zelo ljubek otrok, prijazen, z vsakim je rad govoril. Vsi smo ga imeli radi, saj je vedno znal kaj veselega povedati. Nekateri pišejo o njem, da je bil ne vem kakšno eterično bitje. Kaj še! Čisto navaden človek je bil, kakršni smo vsi drugi. Ko je odrastel, je postal pesnik. Že kot otrok pa je imel čisto svoj, nekam bolj globok in osebni odnos do vsega. Še če je vzel v naročje muco, je to naredil drugače kot navadno napravijo otroci,« je opisala mladega Srečka sestra Tončka.

Srečko Kosovel – slovenski Tagore
»Kosovel mi je zelo blizu. In mi je vedno bil. Nekoliko pač zato, ker sem po materi tudi sam Kraševec, a še bolj – bi rekel – zaradi nečesa globljega.« Tako je leta 1976 v pogovoru za Ognjišče dejal Vladimir Truhlar, eden v svetu najbolj poznanih slovenskih teologov. Bil je redni profesor duhovne teologije (1956–1975) na papeški gregorijanski univerzi v Rimu. Bil je tudi sam pesnik in izdal več pesniških zbirk ter več teoloških knjig. Obenem je med slovenskimi teologi največ pisal o duhovnih silnicah v delih slovenskih pesnikov in pisateljev. Po smrti so te njegove spise zbrali v knjigo Doživljanje absolutnega v slovenskem leposlovju. Nad njenim izidom je bila zelo nejevoljna takratna oblast.
Truhlar je v že omenjenem pogovoru dejal, da ga pri Kosovelu zanima predvsem to, o čemer »v našem kulturnem svetu nihče ne spregovori: namreč da je bil Kosovel tagorejevec, nekak učenec Rabindranatha Tagoreja – učenec, ki hoče svojemu mojstru slediti – a učenec je že zadosti zrel, da se zaveda: mojster je Indijec, jaz sem Slovenec; zato moram to, kar pri njem iščem in od njega prejemam, nekako posloveniti.«
Truhlar meni, da to, kar je Kosovela pri Tagoreju posebno zanimalo, niso bili spevi Darovanjke, za katere je prejel Nobelovo nagrado leta 1913, »marveč njegova miselna knjiga Sadhana. Pot k pravemu življenju«. To potem na kratko razloži takole: »Tagorejevo oznanilo v njej je to: človek mora živeti doživljajsko, izkustveno z absolutnim in iz tega zedinjenja graditi, ozdravljati, kar je v kulturi in življenju nasploh bolnega.«

OČETOVO VSESTRANSKO DELO V TOMAJU
V Tomaju so Kosovelovi najprej stanovali v šoli. Družina se je hitro vživela v nov kraj. »Oče Anton je svoje sposobnosti udejanjal na šolskem, kulturnem in gospodarskem življenju kraja. Domačini so mu hvaležno vračali z izrazi spoštovanja in … tudi z darovi, izbranimi kmetijskimi pridelki,« opisuje Kosovelovega očeta zgodovinarka Mira Cencič, rojena v Tomaju, v knjigi Kosovelovi v Tomaju, kjer je zbrala veliko gradiva o družini Kosovel.
Nadučitelj Kosovel je bil v prosvetnem društvu dejaven zlasti na glasbenem področju. Kot pevovodja je bil zelo uspešen in cenjen. Kosovelov oče je bil dober, a zelo strog učitelj. Tudi svojemu sinu Srečku ni prizanašal s strogostjo. »Bil je dosleden in pravičen vzgojitelj, toda zelo strog. Mladino je vsestransko vzgajal. … Tomajskim fantom je ostalo v spominu poslovilno naročilo nadučitelja Kosovela: Fantje, bodite možje in nikomur hlapci,« piše Mira Cencič.

ZVONIM PA NAJBOLJŠE
Kako so se Kosovelovi udomačili v Tomaju, kaže zanimiva prigoda mladega Srečka. Bistri in umirjeni fantje so postali ministranti ali mašni strežniki. »Spomine, s kakšnim veseljem je Srečko opravljal to nalogo, je opisala nekdanja soseda Angela Žiberna. Ko ga je vprašala, kaj je novega, ji je z navdušenjem povedal: Sem prav vesel. Strežem pri maši, nisem še prvi, a prihodnje leto, upam, da bom. Ampak zvonim pa najlepše. Ko prideš drugo leto, me ne boš več poznala, ker bom imel tudi obleko od strežnika.«

PREGANJANJE KOSOVELOVIH
V skoraj idilično vaško življenje je zarezala najprej bližina soške fronte, nato pa italijanska okupacija po prvi svetovni vojni. Seveda je nadučitelj Kosovel kot zaveden Slovenec in kulturni delavec kmalu postal žrtev italijanskih okupacijskih oblasti. Leta 1924 je moral prepustiti vodstvo šole novemu šolskemu upravitelju in se umakniti iz šolskega stanovanja. Najprej je nadučiteljeva družina stanovala privatno, v letih 1924/25 pa so Kosovelovi gradili na koncu vasi na Fabjanovem zemljišču svojo hišo, ki je postala simbol Kosovelove družine. V lastno hišo so se preselili oktobra 1925, a tu je imel Srečko, takrat študent v Ljubljani, dom le za zadnje mesece življenja. Tudi drugi Kosovelovi otroci so študirali, in to vsi v takratni Jugoslaviji. To je družino še bolj zaznamovalo.

VSI SMO ŠTUDIRALI
Takole se spominja Tončka: »Vseh pet nas je študiralo. Oče je skrbel, da smo že v mladosti vsi vzljubili branje. Kot pedagog je tudi vedel, kakšno čtivo naj nam da. Ko smo prebrali, je hotel vedeti, kaj smo od tega pridobili. Lahko rečem, da smo imeli v domači hiši lepo kulturno vzgojo, imeli smo za tiste čase izredno lepo knjižnico, vsa zbrana dela slovenskih pisateljev. Oče je vedno govoril, da ne sme noben postati učitelj, pa se je zgodilo vse narobe. Brat Stano, najstarejši, je končal učiteljišče, a se je potem posvetil časnikarstvu. Napisal je prav lepe stvari in jih objavljal v raznih revijah. Sestra Karmela, pianistka, je tudi nekaj let poučevala na ljubljanskem konservatoriju, sestra Anica pa je bila dolga leta profesorica slovenščine po raznih krajih, nazadnje v Ljubljani.«
»Srečka je imel oče posebno rad, ker je najbolj odgovarjal njegovemu značaju. Poslal ga je na realko z namenom, da bi si izbral kakšen praktičen poklic. Pa ni nič pomagalo – ko je končal realko, je šel na univerzo študirat slavistiko in bi postal profesor, ko ne bi umrl. Vedno ko je prihajal Srečko domov, ga je bil oče zelo vesel in vsi smo se radi z njim pogovarjali, ker je bil zelo duhovit in dovtipen.«

ZAČETEK PESNIKOVANJA
Na vprašanje, kdaj je Srečko začel pesnikovati, je sestra Tončka odgovorila: »Že v zgodnji dobi. Objavljal je v raznih revijah, najprej rokopisnih dijaških listih. Nam svojih pesmi ni pokazal. Tudi brat Stano je pesnikoval, a bil je strašansko strog kritik. Prepričana sem, da mu Srečko prav zaradi tega svojih pesmi ni pokazal.«
Taka zasebnost je bila mogoča pri Kosovelovih: »Veste, mi nismo vsi čepeli v kuhinji, kot je bilo to po kmečkih hišah na Krasu, kajti mi smo imeli še kar lepo stanovanje v šoli. Tako smo lahko pisali v sobi, ne sicer vsak v svoji, vendar v sobi. In tako je Srečko lahko pisal, ko ga nismo videli. Jaz sem nekoliko starejša in sem šla od doma prej v šole, zato nisem bila prav veliko z njim. Ko sem doštudirala, pa sem šla v službo, da sem očetu pomagala študirati mlajša dva, sestro in Srečka.«

PESNIKOVA USODNA BOLEZEN
Tončka se takole spominja Srečkove bolezni: »Februarja leta 1926 je skupaj z drugimi prijatelji šel na literarni večer v Zagorje ob Savi. Ko so se zvečer vračali nazaj v Ljubljano, se je na železniški postaji vnela tako živahna debata, da je vlak odpeljal brez njih. Ker ni imel nobenega znanca, denarja pa tudi ne, da bi šel prenočit v kako gostilno, je ostal čez noč kar na postaji, bil je lahno oblečen in tako se je prehladil. S tisto vročino je potem še nekaj časa hodil okoli, da je njegovo stanje postajalo vedno slabše. Dobil je vnetje sinusov, potem se mu je zdravje nekoliko izboljšalo in je prišel domov na velikonočne počitnice. Doma je potem dva meseca bolehal. Nazadnje je dobil vnetje možganske mrene. Za to bolezen takrat niso imeli učinkovitega zdravila. Oče mu je priskrbel najboljše zdravnike iz Trsta, a mu niso mogli pomagati. Točno dva meseca je bil doma in potem je umrl.«

VELIČASTEN POGREB IN STRAH PRED NEREDI
Italijanske okupatorske oblasti so se bale neredov ob pogrebu. Tončka pravi: »Prišli so visokošolci iz Ljubljane in prinesli slovensko trobojnico, ki so jo po pogrebu vrgli na krsto. Italijani so bili zaradi tega strašno jezni, da so hoteli naslednji dan grob odkopati, da bi vzeli slovensko zastavo ven. Pa sem rekla tistim, ki so mi to povedali: Recite tistim, ki imajo te misli, da nimajo nobene pravice, kajti Srečko je bil jugoslovanski državljan!«
»Prav malo prej je zaprosil za jugoslovansko državljanstvo, da se je lahko potegoval za štipendijo. Ne vem, ali je tisto štipendijo dobil, gotovo pa je, da je dobil jugoslovansko državljanstvo. Našega očeta so preganjali, ker se ni hotel vpisati v fašistično stranko. Pri oblasteh so ga tako očrnili fašistični vaški veljaki, da potem, ko je bil upokojen, celi dve leti ni dobil pokojnine.«
Srečkov pogreb je dokaj natančno opisala tudi Mira Cencič. Opis kaže, kako je ta dogodek zaznamoval Kosovelovo družino, Tomaj in okolico vse do kulturne prestolnice Ljubljana. Kosovelovo družino je »zadelo nekaj strašnega. Dobrega pol leta po vselitvi v lastni dom, ki so jim ga pomagali graditi tudi Tomajci, je dne 27. maja zaradi vnetja možganske mrene umrl najmlajši sin Srečko, ki je bil takrat študent v Ljubljani. To je Kosovelovo družino neizmerno potrlo.«
Tončka Kosovel, ko je leta 1974 spregovorila za Ognjišče. - Veliko gradiva je o Kosovelovi družini zbrala Mira Cencič v knjigi Kosovelovi v Tomaju. - Tomajski župnik Albin Kjuder. - Srečko Kosovel na mrtvaškem odru.
»Vest o smrti se je raznesla kot blisk in še tisti večer so pritekla domača kmečka dekleta in mu napravila mrtvaški oder. Spretno so mu spletla sedem velikih svežih vencev in nanesla belega cvetja za njegovo zadnjo pot. Vsa pot od doma do pokopališča je bila posuta s cvetjem in grob je bil ves ovit z belim papirjem ter je imel na dnu samo belo cvetje. Belo oblečena dekleta in dekletca so mu nosile šopke in vence. Štirje sošolci, kmečki fantje, so Srečku izkopali grob, ga odnesli iz domače hiše in ga položili k večnemu počitku, to so bili njegovi sošolci in prijatelji.«
Poljubil je zemljo, preden jo je vrgel v grob
Na pogreb so prihiteli ljudje z vsega Krasa in širše okolice, pa tudi študentje iz Ljubljane, prijatelji in najožji sodelavci. Od njega se je poslovilo več govornikov. Ko so ti »končali, so mu ljudje nametali cvetja skoraj do roba groba. Nato je prišla na vrsto zemljica, ki jo je Srečko tako ljubil, da jo je njegov prijatelj poljubil, preden jo je vrgel v grob.«
»Župnik Albin Kjuder je vodil petje na domu, v cerkvi in na pokopališču. Pokopal ga je domačin, duhovnik Henrik Šonc. Somaševal pa je tudi tomajski kaplan Alojz Žagar. Tako so njegove ostanke blagoslovili trije duhovniki, ki so Srečka imeli radi.«

POSLEDNJE OBHAJILO
Toda ne samo pogreb, tudi Srečkovo umiranje je bilo nekaj posebnega. Najprej je to bilo umiranje komaj dvaindvajsetletnega fanta, mladega pesniškega genija, sina ugledne družine. Kot mlad študent se je Srečko razgledoval po raznih miselnih tokovih in umetnostnih smereh. Tudi novih. Bil je odprt. Bil je, podobno kot oče, socialno čuteč. Bolele so ga krivice, ki so jih trpeli delavci in kmetje. Bolelo ga je zatiranje Slovencev pod Italijo. Še napol otrok je spoznal grozote vojne. Vse to je nosil v sebi, a v sebi je nosil tudi vero v Boga, ki se je na najplemenitejši način pokazala v umiranju mladega pesniškega genija.
Sestra Tončka je na vprašanje, ali je bil Srečko veren, odgovorila: »Seveda, pri nas smo bili vsi versko vzgojeni. S tedanjim tomajskim župnikom Kjudrom je Srečko veliko debatiral tudi o verskih vprašanjih, tudi iz njegovih pesmi se vidi, da je imel verski čut, nekaj njegove lirike je prav religiozne.«

 

Poslednje moje obhajilo
»Ena najpomembnejših, temeljnih Kosovelovih pesmi ima naslov Poslednje obhajilo,« pravi Taras Kermauner. Piše, da je »Srečko Kosovel eden največjih slovenskih pesnikov«. V knjigi Poezija slovenskega zahoda namenja Kosovelovi poeziji, posebej religiozni, skoraj tretjino knjige. Žal pesmi Poslednje obhajilo ne najdemo skoraj v nobenih izbranih pesnikovih poezijah, ampak samo v njegovih Zbranih delih. Uredniki očitno niso premogli toliko poguma in poštenosti, da bi jo uvrstili v svoje izbore.
»Poslednje obhajilo je pesnikov testament, ne vem, ali je bilo napisano tik pred smrtjo, ni važno. Pesnik je doživljal svojo smrt, pričakoval jo je, z njo se je notranje ukvarjal, a videl v nji poveličanje.« Kermauner pravi, da je v istem času razmišljal o smrti pesnik Alojz Gradnik in da je obema rešilna pot Kristus. »A Gradnik je temačnejši; poudarek je na trpljenju, medtem ko je poudarek Poslednjega obhajila na svetlobi: na razsvetljenju teme, temnega obraza, na angelovem sijaju, na svetlem dihu stremljenj, na čistosti, na nedolžnosti diha: na belem Kristu.«
»Kosovelova religiozna pesem je odgovor na nihilizem in obup; pesnik je doživljal ne le veliki razpon med obema skrajnostma, ampak boj med njima; do konca se je v njegovih prsih obračunavalo med absolutno vero in spoznanjem nemoči, nezmožnosti, nihilizma. … Prav ta boj … daje pesnikovemu – človekovemu – prizadevanju še poseben pomen in težo.«

BELI KRIST
Ko bo razbit že moj obraz
in moja roka brez moči
in moje srce brez krvi –
in nad menoj triumf pravice
bo razprostrl krvavi ščit,
ko bom že skoro ubit

in ležal bom pred vami sam,
obkrožil usta bo smehljaj,
ko da bi angelov sijaj
razsvetlil moj teman obraz,
in srce moje trudno, ubito
umrlo rado bi, da se spočije,
kot je Njegov ukaz,

tedaj bo svetli duh stremljenj,
ki srce mi jih je rodilo,
ponižanj, porazov in trpljenj
poslednje moje obhajilo,
da sem boril se v duhu čist
in kot borilec moram umreti;
in takrat prišel bo oteti
me iz trpljenja beli Krist.

 

Mira Cencič v svoji knjigi navede besede takratnega tomajskega župnika Albina Kjudra. Tudi nanj je Srečkovo umirjeno umiranje in njegova vera, s katero je tako mlad prejel zakramente, naredilo izreden vtis. O Srečku je župnik Kjuder v župnijski kroniki napisal naslednje: »Po telesu je bil šibak in nežen, priznan pesniški talent. Sodijo, da bi, če bi živel dalj časa, bržkone prekosil vse naše slovenske pesnike. Čeprav ni dokončal niti 23 let življenja, je njegovih pesmi za dve debeli knjigi. Ko je bil doma na počitnicah ali na zdravljenju, je pogosto prihajal k piscu teh vrstic in se z njim dolge ure pogovarjal. Obolel je na vnetju možganske mrene. Ko ga je domači župnik previdel, mu je dal vse tri zakramente, se je počutil srečnega in čisto vdanega v Božje sklepe. Njegova smrt je bila za družino silen udarec. Pogreb je bil veličasten.«
Tako je zapisal v kroniko. V osebnih pogovorih je župnik še natančneje opisal Srečkove zadnje ure. Ko so ga leta 1962 (28 let po smrti!) obiskali trije pravkar posvečeni duhovniki – Kjuder je bil takrat apostolski administrator dela tržaške škofije, ki je pripadel Sloveniji – jim je še natančneje opisal svoj obisk pri Srečku. Bojan Ravbar, eden od treh duhovnikov, se Kjudrovih besed pri obisku takole spominja: »Tik pred koncem maja 1926. Srečkova mama je s plahim korakom prišla v farovž. Komaj 22-letnemu Srečku se iztekajo dnevi. Prosila je, da ga obišče: Potrebuje Boga. Ste mu kaj rekli? je vprašal župnik. Ne, se je slišal plahi in zaskrbljeni glas. Nakar je izkušeni mož svetoval, naj najprej sama spregovori s sinom, saj če mami odkloni prošnjo, bo lažje spremenil besedo. Meni bi za gotovo težje.« Ravbar v tej Kjudrovi potezi zaznava modrost izkušenega župnika. Naj mama prva predlaga sinu zakramente. In tako je bilo. Srečko je sprejel njen predlog. Ravbar nadaljuje: »Naslednji dan je bil župnik pri Kosovelovih. Srečko je vse izročil Božjemu usmiljenju. Bi še obhajilo? ga vpraša župnik. Jutri … Za to se moram pripraviti, se je glasil odgovor. In ta jutri je prišel. Srečko je bil srečen!« Tako Ravbar. Njegove besede še bolj natančno opišejo tisto, kar je v skopih besedah za kroniko napisal župnik Kjuder in kar je povedala sestra Tončka. Poleg tega se ta konec Srečkovega življenja odlično sklada s pesmijo Poslednje obhajilo, ki jo skupaj z nekaj mislimi literarnega kritika Tarasa Kermaunerja objavljamo posebej. Tako kraški poet v pesmih ni samo napovedal svoje smrti, ampak tudi to, da ob slovesu s tega sveta ne bo sam, ampak bo prišel k njemu beli Krist. To je bilo res njegovo »poslednje obhajilo«, na katerega se je tako vneto pripravil in ki mu je prineslo tolažbo v zadnji uri.

 

Srečko Kosovel
Rodil se je 18. marca 1904 v Sežani, umrl 27. maja 1926 v Tomaju. Oče Anton je bil narodno zaveden učitelj, doma iz Črnič na Vipavskem, mati Katarina Stres iz Sužida na Kobariškem. V družini je bilo pet otrok. Srečko je bil najmlajši in je že kot enajstleten otrok doživel strahote prve svetovne vojne, saj je fronta potekala nedaleč od Tomaja. Leta 1916 je odšel v Ljubljano na realno gimnazijo z nemškim učnim jezikom. Maturiral je 1922. Že takrat je bil literarno dejaven in se v nasprotju z očetovimi željami vpisal na filozofsko fakulteto. Tu je študiral slavistiko, romanistiko in umetnostno zgodovino. V 8. semestru je težko zbolel, po okrevanju je odpotoval domov, bolezen se je ponovila in tako je zaradi meningitisa umrl.
V gimnaziji je deloval v literarnem krožku, ki je izdajal dijaški list Kres. Od tod je prešel v literarni krožek Preporod, sam pa je ustanovil »organizacijo srednješolcev iz zasedenega ozemlja«. 1922 je ustanovil Lepo Vido, 1924 pa krožek Ivan Cankar. S svojo skupino prijateljev je tedaj prevzel tudi revijo Mladina. Poleg tega je sodeloval s posameznimi objavami tudi pri drugih revijah.
Pogosto je javno nastopal s predavanji (tudi med delavci), na literarnih večerih, objavljal tudi glose, eseje, poleg poezije pa pisal še prozo in dramske osnutke, pomembni pa so njegovi dnevniki in korespondenca. Nekaj literarnih del je namenil otrokom in mladini. Ob koncu življenja je pripravil zbirko Zlati čoln, ki pa ni izšla in ni ohranjena. Šele posthumno so prijatelji izdali njegove pesmi v zbirki Pesmi (Ljubljana 1927, uredil A. Gspan), kasneje pa še Izbrane pesmi (Ljubljana 1931, uredil A. Ocvirk). Tako se je šele po smrti uveljavil kot klasik slovenske poezije in postal eden njenih najpomembnejših vrhov, čeprav smo šele sredi sedemdesetih let spoznali vse dimenzije njegovega ustvarjanja. Njegova pesniška ostalina je namreč ostala dolgo neobjavljena in so jo hranili različni ljudje.
Poznavalci njegovega dela pravijo, da je imel Kosovel »med sodobniki najtesnejše stike in širok razgled po sodobnih literarnih tokovih tedanje Evrope. Imel je informacije iz Sovjetske zveze (prijatelj Ivo Grahor je bil tam), iz Švice in Nemčije (A. Černigoj, sestra Karmela) ter drugod. Zavzeto je spremljal tudi druge literarne pojave (Tagore, Krleža itd.). Tako v njegovih pesmih ni nič provincialnega, vendar vsak verz priča tesno povezanost z zgodovinsko resnico ter z upornostjo svojega naroda. Najradikalnejše pesniške modernistične stvaritve (konstrukcije, lepljenke ...) je vedno napolnil z živo lirsko izpovedjo, tako da praktično nikjer ne zasledimo zgolj formalističnih hlastanj za modernističnimi prijemi. Vsebinsko so njegove pesmi izredno bogate« (Zoltan Jan).
Njegovo pesniško delo je doživelo številne in obsežne študije, njegova poezija pa je prevedena v več tujih jezikov. Mnogo njegovih pesmi je uglasbenih in njegovo podobo so likovno ovekovečili številni umetniki.

B. Rustja, Priloga, v: Ognjišče 3 (2024), 42-49.

(ob obletnici) Viharno življenjsko pot in ustvarjalno delo skladatelja Huga Wolfa, božanskega mojstra samospeva, odkrivamo na sprehodu po spominski razstavi v prostorih meščanske hiše v njegovem rojstnem mestu Slovenj Gradcu, ki prikazuje vsa obdobja njegovega kratkega življenja. Po njegovih žilah se je – sicer ‘razredčena’ – pretakala slovenska kri, zato se bomo nekoliko dlje pomudili na prvi postaji.

OTROŠTVO V SLOVENJ GRADCU 1860–1875  
Leta 1994 je na Ravnah (ČZP Voranc) izšla dvojezična knjiga Spomini na dom, ki prinaša spomine na mladost skladatelja Huga Wolfa, letošnjega slavljenca, izpod peresa njegove osem let starejše sestre Modeste. Njene spomine je odkril Jože Leskovar, ravnatelj Glasbene šole v Slovenj Gradcu, na nekem podstrešju na Ptuju. V knjigi je njegov krajši zapis o življenju Huga Wolfa, ki je bil v veliki meri po njegovi zaslugi sprejet med naše pomembne kulturne osebnosti. Prevajalka Tatjana Srebot-Rejec v uvodu opozori na njegove slovenske korenine. Prvi Wolf, ki se je naselil v Slovenj Gradcu, je bil Hugov praded Maximilian. Bil je usnjar in je prišel iz Šentjurja pri Celju. Tam je bil zapisan v krstni knjigi kot Wolf, njegov brat pa kot Vouk, in prav tako njun oče. Hugo je bil že četrta generacija, ki se je pisala Wolf. ‘Voukovski’ izvor družine iz Šentjurja je bil v spominih povsem izbrisan. Hugo je rasel v nemškem krogu in se je imel za Nemca. Hugova mati Katarina Nussbaumer se je rodila v Naborjetu v Kanalski dolini. Njen ded je bil Gorenjec iz Mojstrane in se je pisal Orehovnik, ko se je preselil v Naborjet, je postal Nussbaumer.
Hugo Wolf se je rodil 13. marca 1860 v Slovenj Gradcu kot tretji otrok usnjarja Filipa Wolfa in Katarine Nussbaumer. Dar za glasbo je podedoval po očetu, ki je bil navdušen glasbenik: igral je violino, kitaro, flavto in harfo, prepeval je v mestnem pevskem zboru, doma pa je ustanovil hišni orkester.  Modesta se je spominjala, da si je Hugo kot otrok “za vse na svetu želel imeti kodraste ali vsaj valovite lase”. Ko je začel hoditi v šolo, še ni imel šest let. Oče je njemu in dve leti starejšemu bratu Maxu priskrbel učitelja klavirja. Na začetku je Hugo zaostajal, nato pa je napredoval s hitrimi koraki. V družini so ohranjali lepo običaje: pričakovanje Miklavža, božično praznovanje, sveti trije kralji … Leta 1867 je dom in vse bogato imetje uničil požar. Osnovno šolo je Hugo obiskoval na dvojezični štirirazrednici v Slovenj Gradcu in to je bila edina šola, ki jo je dokončal. Ko je bil star deset let, so ga vpisali na nižjo gimnazijo v Gradcu, toda že po šestih mesecih je bil doma. Šolanje je nadaljeval v Št. Pavlu na Koroškem in nazadnje v Mariboru, vendar se je posvečal samo glasbi, šolski predmeti ga niso zanimali, zato šole ni dokončal. Bil je dober pevec in znal je odlično igrati na klavir in orgle. V Mariboru je že napisal prve skladbe.

KONSERVATORIJ 1875–1877
Očetova sestra Katarina, ki je z družino živela na Dunaju, je bila pripravljena sprejeti Huga na stanovanje in oče Filip je dovolil, da se je Hugo septembra 1875 vpisal na Dunajski glasbeni konservatorij. Velemestno okolje je v vseh pogledih ugodno vplivalo na mladega glasbenika. Študiral je klavir, harmonijo in kompozicijo. Po uspešnem prvem letniku je preživel počitnice doma, jeseni se je vrnil na Dunaj v lastno najeto stanovanje, ki ga je pogosto menjal. Že po dveh letih študija je moral zapustiti konservatorij zaradi svojega vročekrvnega temperamenta. Odšel je domov in poleti 1877 so nastali prvi ciklusi zborovskih pesmi in samospevov. Novembra se je vrnil na Dunaj trdno odločen uspeti!

OGENJ LJUBEZNI, OBJEM REVŠČINE 1878–1883
Glasbeni študij je nadaljeval sam, razčlenjeval je glasbene partiture mojstrov in se učil na pamet besedila o harmoniji in kontrapunktu. To je bilo obdobje hude revščine, ki ga je vedno znova prisilila, da je denar za preživetje izprosil od očeta. V hiši zvestih prijateljev se je brezglavo zaljubil v njihovo sorodnico Vally Franck in v opoju ljubezni je iz njega privrel prvi cikel samospevov na pesmi Heinricha Heineja. Po treh letih je Vally to občutljivo zvezo prekinila. Leta 1879 je s prijateljem in sošolcem Gustavom Mahlerjem nekaj časa delil stanovanje in navdušenje nad Wagnerjem in Brucknerjem. Leta 1881 je bil nekaj mesecev v Salzburgu drugi dirigent opere.

GLASBENI KRITIK 1884–1887
Wolf je neizmerno občudoval glasbo Richarda Wagnerja,  ki mu je bil tudi največji vzornik, zato ga je njegova smrt (1883) zelo prizadela. Zvestim prijateljem je uspelo najti rešitev za Wolfove brezizhodne gmotne razmere: priporočili so ga uredniku bulvarskega lista Wiener Salonblatt, v katerem je od januarja 1884 v naslednjih treh letih v tedenski rubriki objavljal ocene in kritike dunajskega glasbenega dogajanja,  prostor pa je nemalokrat izrabil za kulturno politične in osebne strupene polemike, s katerimi si je prislužil naziv der wilde Wolf (divji Volk). Njegovi domači, zlasti oče, so ga opozarjali, naj bo zmernejši. Očetova nenadna smrt 9. maja 1887 ga je zelo prizadela in prenehal je s pisanjem. Spet se je posvetil glasbenemu ustvarjanju in se rešil iz depresije.

ČUDOVIT ČAS USTVARJALNOSTI 1888–1891
Jeseni 1887 sta pri neki manjši založbi izšla prva dva zvezka njegovih samospevov, kar ga je neizmerno razveselilo in mu vlilo novih ustvarjalnih moči.  Prelomni trenutek je pomenil njegov ciklus pesmi na verze Eduarda Morikeja. Tri dni po svojem 28. rojstnem dnevu (16. marca 1888) je ustvaril prvega izmed nesmrtnih samospevov na lirske predloge tega pesnika, v navdahnjeni delovni vnemi jih je do 9. maja uglasbil kar 43! Prerodil je nemški samospev (Lied).  Velika mojstra samospeva Franz Schubert in Robert Schumann sta v samospevih iskala vedno tesnejšo povezavo besedila in glasbe, Wolf pa je to izročilo nadaljeval. Vedno bolj si je prizadeval, da bi stopíl pesem in melodijo, tako da bi samospev postal nekaj ‘govorjenega’. Angleški muzikolog Ernest Newman, ki velja za enega najboljših poznavalcev Wolfovega opusa, je zapisal: »Nikoli ni bilo bolj resnične glasbe v pravem pomenu besede. Wolf se tako rekoč nikoli ne ponavlja v samospevih; vsak značaj je orisan po živem zgledu.« V obdobju 1888–1892 je Hugo Wolf napisal večino samospevov, ki so mu prinesli nesmrtnost. Ustvaril je več skupin nepresegljivih skladb na verze nemških pesnikov Morikeja, Goetheja, Eichendorffa, Kellerja, Heineja. Napisal je preko 300 samospevov, ki so izšli v zbirkah: Goethejeve pesmi (51), Morikejeve pesmi (53), Eichendorffove pesmi (43), Španska pesmarica (30), Italijanska pesmarica (46) in več manjših zvezkov.

URESNIČENE SANJE – OPERA CORREGIDOR 1895–1896
Ustvarjalna obdobja so občasno pretrgali meseci molka, ko je bil brez navdiha in se je mučil v depresiji. Od decembra 1891 do aprila 1895 mu ni uspelo uglasbiti niti enega samega samospeva. Veliko je potoval in po dolgih letih iskanja našel ustrezno operno predlogo in možnost, da uresniči najbolj željo: postati slaven (in bogat) operni skladatelj. Ta operna predloga je bila novela španskega pisatelja Alarcona Trirogeljnik (kasneje preimenovane v Corregidor).  V drugi polovici leta 1895 je dokončal klavirski izvleček, nato pa še instrumentacijo opere. Sledilo je razočaranje, ker je dunajska Državna Opera ni kazala zanimanja za Wolfovo delo. Premiera v Mannheimu junija 1896 je doživela velik uspeh, a kljub temu opere niso uvrstili v spored naslednje sezone.

SLOVO IN POSMRTNA SLAVA 1903
Svoje življenjsko delo je kronal s tremi samospevi na sonete velikega Michelangela prti koncu marca 1897. Po hudem sporu z nekdanjim prijateljem Gustavom Mahlerjem, ker je Dunajska opera zavrnila njegovo opero, se mu je zmešalo,  v zasebni kliniki se mu je zdravje izboljšalo, po poskusu samomora septembra 1898 so ga prepeljali v državo umobolnico, kjer je 22. februarja 1903 končal svojo viharno življenjsko pot. Pokopan je na dunajskem Centralnem pokopališču blizu Beethovna in Schuberta.  
Že nekaj tednov po njegovi smrti je izšel prvi del monografije, ki jo je napisal Ernst Decsey, ki vzbudi veliko zanimanje za tragičnega umetnika in njegovo delo. Wolfovi samospevi postanejo redni spored koncertnih večerov. Angleški muzikolog Ernest Newman v svoji monografiji leta 1910 Huga Wolfa postavi na čelo velikih skladateljev samospeva, celo pred Schuberta. V Avstriji, Nemčiji, drugod po Evropi in tudi izven nje ustanavljajo Društva Huga Wolfa, ki skrbijo za popularnost njegovega skladateljskega opusa.  Po zaslugi ravnatelja Glasbene šole v Slovenj Gradcu Jožeta Leskovarja končno od osemdesetih let dalje Wolfa primerno cenijo tudi v rojstnem Slovenj Gradcu in v Sloveniji.

S. Čuk, Tartinijevo in Wolfovo leto: Priloga, v: Ognjišče 3 (2020), 55-57.

PATER STANISLAV ŠKRABEC (1844–1918)
(* ob svetovnem dnevu materinščine) “Slovencem jasnil je slovenskega jezika dušo,” je zapisano na njegovem nagrobniku na ljubljanskih Žalah in na spominski plošči  ob vhodu  v frančiškanski samostan na Kostanjevici pri Gorici,  kjer je pater Stanislav Škrabec živel in deloval skoraj 43 let. Znanstveno se je poglabljal v raziskovanje slovenskega jezika in je največji jezikoslovec slovenist druge polovice 19. stoletja. Pisal je literarne prispevke v revijo Cvetje z vertov sv. Frančiška, ki jo je tudi urejal. Neutrudno je učil in vzgajal ljudi k evangeljskim vrednotam, ljubezni do jezika, naroda in domovine.
Rodil se je 7. januarja 1844 v Hrovači pri Ribnici.  Leta 1863 je vstopil v frančiškanski red, mašniško posvečenje je prejel leta 1867. Dve leti je kot suplent na frančiškanski gimnaziji v Novem mestu poučeval slovenščino, grščino in nemščino,  nato pa je tri leta študiral klasično in slovansko jezikoslovje na univerzi v Gradcu in se usposobil za profesorja slovenščine, latinščine in grščine ter hrvaščine in nemščine na interni frančiškanski gimnaziji na Kostanjevici. Tam je ostal do jeseni 1915, ko se je moral zaradi bližine soške fronte umakniti v Ljubljano, kjer je 6. oktobra 1918 umrl.
Pri vsem svojem šolskem in vzgojnem delu je vneto študiral slovenski jezik, posebej njegovo zgodovino in razvoj. Z jezikoslovjem se je ukvarjal že v gimnaziji, kot mlad suplent v Novem mestu je v gimnazijskem letopisu 1878 objavil razpravo O glasu in naglasu našega knjižnega jezika v izreki in pisavi, ki je vila nekaj izjemnega: z njo je ‘zaoral’ v fonetiko – ledino slovenskega jezikoslovja.
Leta 1880 so frančiškani na Kostanjevici začeli izdajati nabožni mesečnik Cvetje z vertov sv. Frančiška.  Pater Stanislav Škrabec je na platnicah tega lista, ki ga je 32 let urejal, objavljal svoje jezikovne razprave, s katerimi je zaslovel med znanstveniki. V petintridesetih letih se ja nabralo za 1.200 strani jezikovnih obravnav. Z jezikoslovjem se je Škrabec ukvarjal 58 let. Anton Breznik, velikan slovenskega jezikoslovja, je o njem zapisal: »Pater Stanislav Škrabec je bil najmodernejši slovenski jezikoslovec svoje dobe in velik reformator.«

SLOVENSKI JEZIKOSLOVCI

Sebastijan KRELJ (1538–1567)
Bistri Vipavec je med vsemi našimi protestanti pisal najboljšo slovenščino. Šolal se je v Nemčiji, bil je zelo izobražen in obvladal je številne jezike. V svojih slovenskih spisih je skušal izboljšati slovensko pisavo in knjižni jezik; s temi načrti je prišel na dan v Otročji bibliji (1556), ki vsebuje abecednik z latinsko-slovenskim slovarčkom, osrednji del pa obsega katekizem v petih jezikih ter navodilo za krščansko in pošteno življenje. Njegov načrt za reformo slovenskega jezika in pravopisa pa je najbolj dozorel v njegovi Postili slovenski (1567), razlagi nedeljskih in prazničnih evangelijev, v predgovoru je obrazložil svojo pravopisno reformo.

Marko POHLIN (1735–1801)
Rodil se je v tedanjem šempetrskem predmestju v Ljubljani. Po srednji šoli (liceju) se je odločil za meniško življenje in šel k bosonogim avguštincem (diskalceatom). Bil je izredno delaven: izdal je čez 40 knjig in zapustil okoli 20 rokopisov. Pisal je v nemškem, latinskem in slovenskem jeziku, za katerega se je vnel ob stiku s Čehi. Njegova prva natisnjena knjiga je bila Abecedika (1765), abecednik, ki so ga rabili v šoli, leta 1781 so izšle njegove Bukvice za rajtengo, prva slovenska računica. Napisal je tudi svojo slovnico Kraynska Gramatika v nemščini (1768), s katero je hotel dati jeziku pravila, a preveč samovoljno. Sestavil je tudi slovar z naslovom Tu malu besediše treh jezikov (1781).

Jurij JAPELJ (1744–1807)
Po rodu je bil Kamničan. Po gimnaziji v Ljubljani je študiral bogoslovje in v času študija si je nabral obsežno jezikovno znanje. Najpomembnejše Japljevo delo je nov prevod celotnega Svetega pisma, pri katerem je sodeloval šolnik Blaž Kumerdej, ki je veljal za dobrega poznavalca slovenščine. Prevod pomeni važno ločnico v razvoju knjižne slovenščine. Z naslonitvijo na knjižno dolenjščino in upoštevanjem nekaterih gorenjskih prvin je nakazal knjižni slovenščini novo smer. Japljeva zasluga za slovenski jezik je zlasti ta, da se je obrnil nazaj na 16. stoletje, na slovenske protestantske pisce. Leta 1807 je napisal slovnico Slawische Sprachlere, ki pa je ostala v rokopisu.

Jernej KOPITAR (1780–1844)
Ta odlični jezikoslovec se je rodil v Repnjah pod Šmarno goro. Po končani srednji šoli ga je Žiga Zois vzel za domačega učitelja svojemu nečaku. Neko francosko konteso je poučeval slovenščino in svoje zapiske razširil v slovnico (1808–1809), prvo, ki si je zastavila znanstvene, ne praktične cilje. Kopitar je zagovarjal načelo, da je slovnica poročilo o stanju jezika, slovničar ni zakonodajalec, temveč zapisovalec obstoječega stanja. Njegova slovnica je sprejela jezikovno izročilo protestantov, obogateno z gorenjskimi oblikami. V njej se je zavzemal za črkopis, ki bi imel za vsak glas eno črko. V znamenitem ‘abecednem boju’ (1831–1833) je s svojim predlogom doživel poraz.

Urban JARNIK (1784–1844)
Bil je sin Ziljske doline na Koroškem, po gimnazijski maturi je vstopil v celovško bogoslovje in bil leta 1806 posvečen v duhovnika. Kot dušni pastir je branil slovenski jezik in njegove pravice. Dosledno je uporabljal besedo slowenisch namesto windisch. Pisal je nabožne in poučne knjige. Najbolj znana je Zber lepih naukov za slovensko mladino (1814), ki je prva slovenska mladinska knjiga. Po letu 1827 se je z vso vnemo posvetil slavistiki in jezikoslovju. Postal je tudi prvi pomembni slovenski narodopisec na Koroškem. Kot raziskovalec slovenskega jezika je sestavil slovenski etimološki slovar pa še nemško-slovenski ter nemško-slovensko-latinski slovar, ki sta ostala v rokopisu.

Fran MIKLOŠIČ (1813–1891)
Temu slavnemu možu, največjemu slovenskemu jezikoslovcu 19. stoletja, je zibelka tekla na Radomerščaku pri Ljutomeru. Študij prava je končal leta 1840 na Dunaju. Po zaslugi Jerneja Kopitarja je dobil službo v dvorni knjižnici in nato profesorja na dunajski univerzi. Miklošič je bil Kopitarjev učenec, kot jezikoslovec pa je svojega učitelja daleč prekosil. Sad Miklošičevega dela je 34 samostojnih knjig, ki zajemajo skoraj vse panoge slovanskega jezikoslovja, kateremu je položil temelje s Primerjalno slovnico slovanskih jezikov v štirih knjigah (1875). Njegova dela so vplivala tudi na razvoj slovenskega knjižnega jezika; s svojimi Slovenskimi berili za srednje šole je pomagal utrditi našo pisavo.

(Jurij) Oroslav CAF (1814–1874)
Zibelka mu je tekla v Ročici v Slovenskih goricah. Po maturi se je vpisal na bogoslovje v Gradcu, privlačilo pa ga je jezikoslovje. Sam se je naučil številnih jezikov. Leta 1838 je postal duhovnik in svoj poklic je vestno opravljal, vendar je bilo njegovo življenje posvečeno jezikoslovju. Za svoj življenjski cilj si je zastavil nalogo napisati slovar slovenskega jezika s slovnico. Zbral je veliko besednega gradiva – okrog 60.000 besed! Za njegova prizadevanja je izvedel tudi Fran Miklošič, ki mu je predlagal, da bi slovar izdala skupaj, toda Caf je njegov predlog zavrnil. Slovar in slovnica nista nikoli izšla, nekaj njegovega gradiva je uporabil Pleteršnik v svojem Slovensko-nemškem slovarju (1894–95).

Štefan KOCIANČIČ (1818–1883)
Ta premalo znani vipavski rojak je bil velik učenjak. Tekoče je govoril 30 jezikov, najljubša med vsemi mu je bila hebrejščina, jezik večine knjig Svetega pisma stare zaveze. V gimnazijskih letih se je srečal z duhovnikom Valentinom Staničem, velikim narodnim buditeljem na Goriškem. Pri njem je dobil osnovno znanje in veliko ljubezen do slovenskega jezika. Njegove spise lahko razdelimo v štiri skupine: verske, šolske, zgodovinske in jezikoslovne. Jezikoslovna vprašanja je obravnaval v številnih člankih (Rezijansko narečje, Našim puristom, O začetku Slovanov), veliko pa jih je ostalo v rokopisu, med njimi tudi slovensko-nemški slovar na 1800 straneh.

Matej CIGALE (1819–1889)
Rodil se je v Lomeh pri Črnem Vrhu nad Idrijo. Gimnazijo je obiskoval v Gorici, bil eno leto v ljubljanskem bogoslovju, nato pa je v Gradcu in na Dunaju študiral pravo. Leta 1848 je postal urednik prvega slovenskega političnega časopisa Slovenija, že naslednje leto pa je na Dunaju nastopil službo v uredništvu državnega zakonika (prevajal ga je v vse slovanske jezike). Bil je praktičen jezikoslovec, predvsem stilist. V svojih spisih je pokazal izostren čut za duha in pravilnost jezika. Skoraj vsi njegovi predlogi so prišli v slovensko slovnico. Njegovi največji deli sta Nemško-slovenski slovar (1860, ob stroških škofa Wolfa) in Znanstvena terminologija s posebnim ozirom na srednja učilišča (1880).

Božidar RAIČ (1827–1886)
Ta neustrašeni borec za slovenski jezik je zagledal luč sveta na Žvabu pri Ormožu. Leta 1850 je bil posvečen v duhovnika. Nekaj časa je bil profesor na gimnaziji v Mariboru; dosegel je, da je slovenščino poučeval slovensko. Bil je prvi, ki je župnijske matične knjige pisal v slovenščini in sestavil slovarček za cerkveno uradovanje v slovenščini. Poleg slovenskega jezika je študiral tudi druge slovanske jezike in staro cerkveno slovenščino, na njeni podlagi je skušal ustvariti enoten vseslovanski jezik. Na svojih potovanjih po Prekmurju se je navdušil za tamkajšnjo starinsko govorico in zelo si je prizadeval, da bi Prekmurce pritegnili v slovensko narodno in kulturno življenje.

Fran LEVSTIK (1831–1887)
Iz Spodnjih Retij pri Velikih Laščah je šel v ljubljanske šole; bil je odličen dijak, zadnja leta mu je šolski uspeh kazila matematika, zaradi nje je ostal brez mature in zaprla so se mu vsa vrata do študija na univerzi in akademskega poklica. Preživljal se je z različnimi službami, vedno pa je ostal povezan s preprostim ljudstvom, poglabljal se je v njegov značaj in govorico. Sad te povezanosti so njegovi trije znameniti spisi: Popotovanje od Litije do Čateža (1858), Napake slovenskega pisanja (1858) ter Martin Krpan z Vrha (1858). V prvem (Popotovanje) genialni Levstik nakazuje edino pot, ki pelje do cilja: vztrajno učenje in kritika, ki spodbuja k izboljšanju.

Maks PLETERŠNIK (1840–1923)
Njegov rojstni kralj so Pišece na Bizeljskem. Po maturi na gimnaziji v Celju je na Dunaju študiral klasično filologijo in slavistiko pri uglednem jezikoslovcu Franu Miklošiču. Po končanem visokošolskem študiju je bil gimnazijski profesor v raznih krajih, najdlje v Celju. Njegovo življenjsko delo je dopolnitev velikega Wolfovega Slovensko-nemškega slovarja v dveh debelih knjigah (1894, 1895). Gradivo zanj so zbirali razni jezikoslovci nad sto let, po pisatelju Franu Levstiku, ki je nad delom obupal, je gradivo v dobrih devetih letih uredil Maks Pleteršnik. Ta slovar spada med temeljna dela slovenskega slovstva in iz njega so zajemali vsi, ki so se v 20. stoletju ukvarjali s slovenskim jezikom.

Karel ŠTREKELJ (1859–1912)
Bil je sin Krasa, rodil se je na Gorjanskem pri Komnu. Šolal se je v rojstnem kraju, v Gorici in na Dunaju, kjer študiral klasično in primerjalno jezikoslovje. Pri profesorju Franu Miklošiču je dosegel doktorat z disertacijo o narečju svojega domačega kraja. Po dolgem čakanju je leta 1897 postal profesor za slovansko filologijo na univerzi v Gradcu. Objavil je več razprav s področja etimologije. V slovensko kulturno zgodovino se je zapisal zlasti kot pobudnik in organizator zbiranja ljudskih pesmi po vseh slovenskih pokrajinah. Za uresničitev naloge, ki mu jo je zaupala Slovenska matica, je pridobil nad 200 sodelavcev. Slovenske narodne pesmi so izšle v štirih zajetnih knjigah (1895–1923).

Anton BREZNIK (1881–1944)
Rodil se je v Ihanu in že kot dijak je v okolici zbiral ljudske pesmi. Po maturi bi rad postal duhovnik, hkrati pa bi rad študiral slavistiko. Po nasvetu škofa Jegliča je najprej končal bogoslovje (1905), jeseni 1907 pa je šel v Gradec študirat slavistiko. Leta 1910 je postal profesor na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu in ostal do smrti. Ko je videl, kako zelo manjka dobrih šolskih knjig, se je lotil sestavljanja nove Slovenske slovnice (1916), ki je bila v veljavi do konca druge svetovne vojne. Leta 1920 je izdal Slovenski pravopis, skupaj s Franom Ramovšem je leta 1935 pripravil dopolnjeno izdajo, ki je obveljala do Slovenskega pravopisa 1950. Sodeloval je tudi pri sestavljanju Slovenskih čitank.

Karel OŠTIR (1888–1973)
Zibelka mu je tekla v Arnačah pri Velenju. Gimnazijo je obiskoval v Celju in Mariboru, v letih 1909 do 1913 je v Gradcu in na Dunaju študiral primerjalno jezikoslovje. Leta 1922 je ta predmet začel predavati na univerzi v Ljubljani najprej kot docent, leta 1932 pa je postal redni profesor. Dolga leta je bil predstojnik Oddelka za primerjalno in splošno jezikoslovje. Sprva je raziskoval indoevropsko jezikoslovje, nato pa se je posvetil staroevropskim jezikom. Pretežni del njegovega znanstveno raziskovalnega dela je bil posvečen alarodskim jezikom – istorodnim jezikom ljudstev na ozemlju, ki so ga pozneje zasedla indoevropska ljudstva. Svoje razprave je objavljal v tujih in domačih znanstvenih revijah.

Fran RAMOVŠ (1890–1952)
Rodil se je v železničarski družini v Ljubljani. Po maturi je odšel na Dunaj študirat jezikoslovje, študij je nadaljeval in končal v Gradcu. Po ustanovitvi slovenske univerze v Ljubljani leta 1919 je bil med prvimi imenovan za rednega profesorja slovenskega jezika. Bil je bleščeč predavatelj. Študente je uvajal v indoevropsko in slovansko jezikoslovje. Bil je tudi največja avtoriteta v vprašanjih slovenskega knjižnega jezika. Posebej je raziskoval jezikovni razvoj in narečja. V knjigi Dialektološka karta slovenskega jezika (1931) je objavil zemljevid slovenskih narečij. Sodeloval je pri več izdajah Slovenskega pravopisa. Bil je ustanovitelj Inštituta za slovenski jezik pri SAZU, ki zdaj nosi ime po njem.

Jakob ŠOLAR (1896–1968)
Rojen je na Rudnem pod Dražgošami. Po klasični gimnaziji v Ljubljani in po štirih letih bogoslovja je bil leta 1918 posvečen v duhovnika. Kot prefekt v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu je na ljubljanski univerzi študiral slovenščino in francoščino. Od leta 1924 učil na šentviški gimnaziji, dokler niso leta 1941 Zavod zasedli Nemci. Ob svojem profesorskem delu se je posvečal pripravljanju učbenikov, zlasti bogatih čitank. Bil je med ustanovitelji Slavističnega društva, pobudnik njegovih načrtov in urednik njegove revije Slovenski jezik. Slovenski pravopis 1950 je skoraj v celoti njegovo delo. Velikansko delo je opravil pri zbiranju gradiva za Slovar slovenskega knjižnega jezika.

Anton BAJEC (1897–1985)
Rojen v Polhovem Gradcu. Romanistiko in slavistiko je študiral v Zagrebu, Pragi, Ljubljani in Parizu. Prvi profesor za slovenski knjižni jezik na univerzi v Ljubljani (1947–1962), redni član SAZU, član komisij za slovenski jezik in pravopis, član glavnega uredniškega odbora Slovarja slovenskega knjižnega jezika (SSKJ), urednik Slavistične revije, Jezika in slovstva. Ukvarjal se je z vprašanji slovenskega knjižnega jezika, zlasti besedoslovja in besedotvorja, njegovo glavno delo Besedotvorje slovenskega knjižnega jezika I–IV. Sodeloval je pri sestavljanju čitank in slovnic za nižje razrede srednjih šol ter pri več izdajah Slovenske slovnice in Slovenskega pravopisa.

Mirko RUPEL (1901–1963)
Rodil se je v Trstu v slovenski družini, ki je dala več izobražencev. Maturiral je v Ljubljani, nato pa je tam na novoustanovljeni univerzi študiral slavistiko in romanistiko. Bogato znanje je nabiral pri ugledni četverici njenih slavistov: Nahtigalu. Prijatelju, Ramovšu in Kidriču. Dolga leta je bil gimnazijski profesor, nazadnje ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK). Kot literarni zgodovinar je raziskoval slovensko reformacijo, protireformacijo in barok in o tem pisal (Slovenski protestantski pisci, Primož Trubar ...). Kot šolnik je sodeloval pri raznih učbenikih, na jezikoslovnem področju pa je prispeval svoj delež k Slovenski slovnici (1947, 1956) in Slovenskem pravopisu (1950, 1962).

France BEZLAJ (1910–1993)
Rodil se je v Litiji, po gimnaziji v Kranju in Ljubljani je študiral slavistiko v Ljubljani in Pragi, bil gimnazijski profesor v Ljubljani, leta 1958 je postal izredni in leta 1962 redni profesor za primerjalno slovansko jezikoslovje na oddelku za slovanske jezike in književnosti ljubljanske univerze. Kot redni član SAZU je na inštitutu za slovenski jezik vodil etimološko-onomastično sekcijo. Težišče Bezlajevega jezikoslovnega dela je bilo v etimologiji in onomastiki. V dveh knjigah je opisal Slovenska vodna imena (1956, 1963). Njegov življenjski cilj pa je bil Etimološki slovar slovenskega jezika, prva knjiga (A–J) je izšla leta 1972, naslednji dve knjigi pa so uredili in objavili mlajši jezikoslovci.

Tine LOGAR (1916–2002)
Rodil se je v številni, narodno zavedni družini v Horjulu. Po osnovni in srednji šoli je šel študirat slavistiko na ljubljansko univerzo in pri profesorju Franu Ramovšu doktoriral z disertacijo o horjulskem govoru. Od leta 1959 je na filozofski fakulteti v Ljubljani predaval zgodovino in dialektologijo slovenskega jezika, najprej kot docent, zatem izredni in redni profesor. Ob Ramovšu velja za utemeljitelja moderne slovenske dialektologije. Kot terenski zapisovalec slovenskih govorov je prekrižaril celotno slovensko ozemlje in zamejstvo. Zapisal je okoli 200 slovenskih govorov za slovanski lingvistični atlas.

Jože TOPOROŠIČ (1926–2014)
Njegov rojstni kraj je bil Mostec pri Brežicah. Med drugo svetovno vojno je bil v izgnanstvu, po vrnitvi končal gimnazijo, po maturi študiral na ljubljanski univerzi slavistiko, na tej ustanovi je bil od leta 1970 predavatelj slovenskega jezika in stilistike ter vzgojil številne generacije slovenistov. Jože Toporišič je bil vodilni slovenski jezikoslovec druge polovice 20. stoletja. Bil je avtor številnih jezikoslovnih razprav in del. Njegovo najpomembnejše delo je gotovo Slovenska slovnica (1976), s katero je preoblikoval podobo slovenske slovnice, kar je sprožilo ostre kritike in polemike. Sodeloval je tudi pri nastajanju Slovarja slovenskega knjižnega jezika in Slovenskega pravopisa.

Breda POGORELEC (1928–2006)
Edina ženska v zboru zaslužnih slovenskih jezikoslovcev je v rojstni Ljubljani ‘šla skozi’ vse šole – od osnovne do univerze, na kateri je leta 1952 diplomirala iz slovenskega jezika in primerjalnega jezikoslovja. Doktorirala je z disertacijo Veznik v slovenščini. Leta 1966 je na ljubljanski univerzi začela predavati slovenski knjižni jezik, od leta 1985 kot redna profesorica. Sprva se je osredotočila na skladnjo slovenskega knjižnega jezika, kasneje pa na stilistiko. Bila je članica pravopisne komisije pri SAZU, ki je izdelala osnutek novih pravopisnih ter pravorečnih pravil, ter sourednica Slovenskega pravopisa (1990). Sodelovala je pri navezovanju stikov s slovenskim zamejstvom.

Jakob RIGLER (1929–1985)
Rodil se je v Novih Lužinah pri Kočevju. Po maturi v Ljubljani se je vpisal na slavistiko, študiral je slovenski in ruski jezik in književnost. Že med študijem je napisal več razprav, doktoriral pa je z disertacijo Južnonotranjski govori. Vseskozi je deloval v Inštitutu za slovenski jezik, najprej kot asistent, nazadnje kot znanstveni svetnik. Bil je član komisije za pravopis, pravorečje in gramatiko ter komisije za zgodovinske slovarje. Pomembno delo je opravljal pri Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Z dialektološkimi razpravami je zajel celotno slovensko jezikovno ozemlje, skupaj s Tinetom Logarjem je izdal Karto slovenskih narečij (1983). Ukvarjal se je z jezikom slovenskih protestantov, zlasti Trubarjevim.

Iz starejše generacije živečih jezikoslovcev so znani: Janez Dular, Marc Greenberg, Ada Vidovič Muha, Martina Orožen, Marko Snoj, Zinka Zorko. Mlajših pa je zelo veliko, med njimi: Kozma Ahačič, Helena Dobrovoljc, Marko Jesenšek, Andreja Žele ...

ČUK, Silvester. p. Stanislav Škrabec in slovenski jezikoslovci. (Priloga). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 10, str 50-57.

Od 11. februarja do 16. julija 1858, se je nebeška Mati Marija v Lurdu (Lourdes) pod Pireneji v Franciji osemnajstkrat prikazala 14-letni Bernardki Soubirous (god 16. aprila). Ko je Cerkev leta 1862 priznala nadnaravni značaj teh prikazovanj, je nad votlino ob reki Gavi po Marijinem naročilu začelo rasti svetišče, ki je kmalu postalo cilj množice romarjev z vsega sveta. Privabljal jih je tudi studenec, ki je privrel na dan med desetim Marijinim prikazanjem: njegova voda je po kemični sestavi enaka vodi drugih studencev v okolici, vendar povzroča čudežna ozdravljenja. Čudežni dogodki v Lurdu so imeli velik odmev tudi med Slovenci. Podoba (kip) Brezmadežne iz Lurda je postala najpogostejša Marijina upodobitev po slovenskih domovih. Mnogi so romali tja.(Na sliki zgoraj so romarji s prvega narodnega slovenskega romanja v Lurd, leta 1908, ob zlatem jubileju Marijinih prikazovanj - med romarji je bil tudi rajhenburški župnik Jožef Cerjak) »Za vse, ki niso mogli na romanje v pravi Lurd, pa so bila mala romanja obiski svetišč in kapel, ki so jih častilci Lurške Matere Božje postavili po širni slovenski zemlji« (Franci Petrič). Predstavljamo jih v tej prilogi. (fotografije Matej Erjavec)

BRESTANICA – ‘SLOVENSKI LURD’
Župnijska in božjepotna cerkev
‘Slovenski Lurd’ je jubilejni dar Brezmadežni za zlato obletnico njenih prikazovanj v Lurdu v Franciji. Temeljni kamen za to mogočno cerkev je blagoslovil mariborski škof Mihael Napotnik 16. julija 1908, ob 50. obletnici zadnjega Marijinega prikazanja Bernardki. Gradnjo nove cerkve je narekovala nujna potreba, kajti stara župnijska cerkev sv. Petra in Pavla je bila premajhna za naraščajočo župnijo Rajhenburg (tako se je kraj imenoval do konca druge svetovne vojne). Sklenili so, naj stara cerkev ostane na svojem mestu, nova pa naj dobi drugo ime. Takrat je bil Lurd že svetovno znana božja pot, veliko se je govorilo in pisalo, zato je župnik Jožef Cerjak odločil: »V Rajhenburgu bomo pozidali slovenski Lurd!« Od leta 1881 so bili v tamkajšnjem gradu francoski trapisti, ki so obljubili znatno pomoč.
Cerkev je bila zgrajena z darovi vernikov iz vse Slovenije, ki so se kot člani ‘stavbnega društva’ zavezali, da bodo letno prispevali po 1,20 kron. Stavbno zemljišče na gričku nad trgom je podarila domačinka Ana Korban. Načrte za cerkev v novo romanskem slogu je zasnoval arhitekt Hans Pascher iz Gradca. Stavba je zelo velika: dolga je 51, široka 22 in visoka (glavna ladja) 16 metrov. Na zahodnem pročelju stojita kot dva mogočna stražarja dva enaka zvonika, ki svoja pozlačena križa dvigata 56 metrov visoko. Zidarska dela so bila končana leta 1910, ko so cerkev tudi ometali in vzidali barvna okna. Leta 1911 je bila notranjščina poslikana: z okrasnimi slikarijami, ki spremljajo glavne stavbarske člene, jo je obogatil mojster Osvald Bierti iz Humina v Furlaniji, zelo žive slike pa so delo slikarja Petra Markoviča iz Šentjakoba v Rožu na Koroškem. Na širokem polju med arkadami in okni glavne ladje je naslikanih petnajst skrivnosti rožnega venca. Na slavoloku prezbiterija je velika slika Marijinega kronanja. Poseben okras cerkve so barvna okna, izdelana v Innsbrucku. V glavnem oknu prezbiterija je prizor Lurške Marije z Bernardko. V naslednjih dveh letih je cerkev dobila tlak, oltarje in drugo potrebno opremo ter bila pripravljena za posvetitev. To slovesno dejanje je izvršil mariborski škof Mihael Napotnik 2. julija 1914.
Ob zlatem jubileju Marijinih prikazovanj v Lurdu so Slovenci leta 1908 priredili narodno romanje. Temu romanju se je pridružil tudi župnik Cerjak in sicer z namenom, da izbere Marijin kip za slovenski Lurd. Odločil se je za tistega v glavni baziliki. Kip iz belega marmorja so izdelali v Parizu, 26. septembra 1910 ga je škof Napotnik pred kipom Lurške Marije v masabielski dolini blagoslovil, ko je bilo svetišče v Rajhenburgu dokončano, so ga slovesno pripeljali in postavili na glavni oltar. 8. junija 1929 je bila rajhenburška/brestaniška cerkev odlikovana z naslovom ‘bazilika’, jeseni tistega leta je dobila mogočne orgle. Leta 1958 so v Brestanici obhajali dvojni jubilej: 100-letnico francoskega Lurda in 50-letnico slovenskega Lurda.

RAKOVNIK PRI ŠENTJERNEJU – ‘Dolenjski Lurd’
kapela Lurške Matere Božje
Za 50-letnico Marijinih prikazovanj v Lurdu leta 1908 je ljubljanski škof Jeglič izdal pastirsko pismo z naročilom, naj ima v tem letu vsaka župnija proslavo v čast Brezmadežni. V župniji Šentjernej na Dolenjskem je bil takrat kaplan Leopold Kolbezen. Prav na praznik Marijinih prikazovanj v Lurdu, 11. februarja 1908, je bil poklican k bolniku v vas Rakovnik pod Gorjanci. Pred vasjo ga je pot vodila mimo skalne votline, izpod katere je žuborel studenček. Prostor se mu je zdel podoben tistemu v Lurdu. Vprašal se je: “Kaj, ko bi za lurški jubilej tukaj postavili kip Brezmadežne?” To misel je razodel patru Brunu iz bližnjega kartuzijanskega samostana Pleterje in pater je za tisti Mariji posvečeni kraj podaril kip Lurške Matere Božje, ki so ga s sabo prinesli kartuzijani leta 1902, ko so bili pregani iz Francije. Ko so uredili prostor okoli tiste votline, so kip v slovesnem sprevodu 29. junija 1908 prenesli tja in ga ‘ustoličili’. Slavje je privabilo okrog 7000 vernih ljudi. Po tej veličastni slovesnosti so se pričela romanja. Leta 1912 so svet tam okoli poravnali in postavili kapelo, ki je bila isto leto blagoslovljena. Na prošnjo šentjernejskih mož je 25. avgusta 1918 škof Jeglič pri kapeli daroval slovesno mašo in od takrat se v Novem Lurdu pogosto daruje sveta maša v čast Lurški Mariji. Ljudje želijo, da bi tam postavili cerkev, Marijino svetišče.

POLŠNIK
župnijska cerkev Lurške Matere Božje
Zasavska župnija Polšnik, ki se razteza med Litijo in Zagorjem, ima župnijsko cerkev posvečeno Lurški Materi Božji. Naselbina je zelo stara in samostojno duhovnijo (kuracijo) je imela že leta 1286, še prej pa prvo cerkev. Dolga leta je na Polšniku stala cerkev Marijinega rojstva, ki pa je bila vlažna in premajhna. Za časa župnika Janeza Globelnika so leta 1904, za 50. obletnico razglasitve verske resnice Marijinega brezmadežnega spočetja, staro cerkev do tal podrli in začeli zidati sedanjo cerkev Lurške Matere Božje, ki jo je 15. avgusta 1905 posvetil ljubljanski škof Jeglič. Cerkev je 21,5 metra dolga, 17,5 metra široka in 11 metrov visoka. Od leta 1958 je romarska cerkev; glavni romarski shod je 11. februarja, na god Lurške Matere Božje.

 

GRADIŠČE pri GRIŽAH (CE)
podr. cerkev Lurške Matere Božje – župnije Griže
Cerkev je spomin na 30-letnico Marijinih prikazovanj v Lurdu. Za njeno gradnjo je griški župnik Matija Arzenšek svoje vernike prepričal tako, da je naročil sliko z župnijsko cerkvijo, na Gradišču pa je dal naslikati cerkev, ki jo je želel postaviti. Z gradnjo so pričeli spomladi 1890, 3. julija 1894 pa je škof Mihael Napotnik cerkev posvetil. Cerkev je (s stolpom) dolga 32 in široka 11 metrov. Notranjost krasijo freske mojstra Jakoba Brolla in sina. Oltar je lesen, prav tako tabernakelj z baldahinom. Nad njim je lurška votlina s kipoma Matere Božje in Bernardke. ‘Savinjski Lurd’ na Gradišču pri Grižah je od Petrovč, glavne božje poti Celjske škofije, oddaljena slabo uro, ljudje radi romajo tja. Veliko romanje je bilo 27. aprila 1946 v zahvalo za rešitev iz smrtne nevarnosti med drugo svetovno vojno.

OGEČE pri RIMSKIH TOPLICAH (CE)
podr. cerkev Lurške Matere Božje – župnija Sv. Marjeta
Prvo svetišče na slovenskih tleh, posvečeno Lurški Materi Božji, je bila podružnična cerkev nad Ogečami, znana kot Lurd nad Rimskimi Toplicami – mariborski škof Jakob Stepišnik jo je 10. oktobra 1886 blagoslovil. Župnik Edvard Janžek je bil goreč častilec Lurške Matere Božje in na njegovo pobudo so farani na vrhu Korešnika nad Ogečami po načrtih arhitekta Valentina Scagnettija zgradili cerkev Lurške Matere Božje, ki je kmalu postala priljubljena božja pot ljudi ob Savinji in okoliških krajev. Od vsega začetka so radi prihajali ljudje iz zdravilišča v Toplicah. Mladi pari se radi tukaj poročajo. Cerkev je poslikal Jakob Brollo. Na glavnem oltarju je prizor Marijinega prikazovanja Bernardki, ob straneh pa stojita sveta brata Ciril in Metod.

 

 

 

PODLOG POD BOHORJEM (CE)
podr. cerkev – župnija Sv. Vid na Planini
Manjša cerkev je neogotska stavba iz leta 1896 (1866?) s kvadratnim strešnim stolpičem in oporniki. Ima neogotski portal in oltar ter obokano notranjost.

 

 

MALA PRISTAVA (KP)
podr. cerkev – župnija Šmihel pri Pivki
Prvo kapelico so na tem kraju postavili vaščani leta 1890, posvečena je bila Sv. Družini, kipi so bili domače izdelave, kapelica je hitro začela propadati skupaj z opremo. Načrt za novo kapelo je naredil Janez Urbančič iz Stare Sušice, ki je tudi vodil delo. Neimenovani dobrotnik je podaril nov kip Lurške Matere Božje, ki ga je izdelal F. Riefeser na Tirolskem. 15. avgusta 1910 je bil blagoslov prenovljene kapele.

 

 

 

LOG POD MANGRTOM (KP)
podr. cerkev – župnija Log pod Mangrtom
Manjša pokopališka cerkev pravokotnega tlorisa, krita z eternitnimi špičniki. Nad vhodnim pročeljem se dviguje manjša zvončnica. nad portalom letnica 1890. Cerkev stoji na pokopališču, ki je med Spodnjim in Gorenjim Logom.

 

ROSALNICE (NM)
podr. cerkev – župnija Metlika (v reviji Ognjišče je napačno navedena župnija Črnomelj)
Zunaj vasi Rosalnice pri Metliki stojijo za nizkim zidom tri cerkve, sezidane v 14. in 15. stoletju, ki veljajo za znamenito belokranjsko božjo pot. Največja in najbolj obiskana je zgornja cerkev, posvečena Žalostni Materi Božji. Srednja, ki ima zvonik, je posvečena Trpečemu Kristusu. Spodnja (ali južna) cerkev pa je zdaj posvečena Lurški Materi Božji. Cerkev ima romansko ladjo in gotski prezbiterij, večkrat je bila predelana. Novogotski oltar je izdelek J. Jereba s konca 19. stoletja.

 

STRAŽIŠČE (LJ)
kapela – župnija Kranj-Šmartin
Zidana kapela Lurške Matere Božje je bila zgrajena leta 1897 v historicističnem slogu. Kvadraten tloris, križnorebrasti obok, piramidasta streha z nadstrešnim stolpičem, spredaj arkadna lopa. Oprema historicizem. Oltar in barvno okno sv. Joahim in sv. Ana z Marijo. Kapela stoji ob Škofjeloški cesti JZ od župnijske cerkve sv. Martina.

 

LJUBLJANA RAKOVNIK (LJ)
Lurška kapela – župnija Ljubljana-Rakovnik
Nedaleč od cerkve Marije Pomočnice na Rakovniku je v zavetju Golovca lurška kapela. Postavljena je bila 22. oktobra 1905 kot prošnja za srečno gradnjo cerkve Marije Pomočnice. Pri tej kapeli se začenjajo slavja vseh večjih Marijinih praznikov. Višek slavij je na predvečer praznika Marije Pomočnice (24. maja), ko se po maši razvije lurška procesija z lučkami v cerkev. Leta 1991 je bila okolica kapele prenovljena.

 

GODIČ (LJ)
Lurška kapela – župnija Mekinje
Kapela zidana v klasicističnem slogu leta 1899 je enoladijska z majhnim zvonikom v slemenu strehe. Blagoslovljena je bila 1. oktobra 1899. Pobudo za postavitev kapelice je dal Jurij Jan, župnik v Dolini pri Trstu, ki je želel v njej obhajati zlato mašo, a ga je malo pred tem prehitela smrt. Teden dni pred blagoslovitvijo so pripeljali kip Lurške Matere Božje in ga postavili v votlino, izdelano iz konglomerata iz Kamniške Bistrice. Kapela je bila večkrat obnovljena, temeljito ob stoletnici postavitve, leta 1999 po načrtih arh. Primoža Krta.

 

 

DOLENJI LAZI ((LJ)
Lurška kapela – župnija Ribnica
Dolenji Lazi so gručasto naselje ob cesti Kočevje – Ljubljana v župniji Ribnica na Dolenjskem. Vas se hitro širi. Leta 1988 je bila tam zgrajena kapela Lurške Matere Božje in sicer na mestu nekdanje kapele, porušene v drugi svetovni vojni.

 

 

 

 

SUŠJE (LJ)
Lurška kapela – župnija Ribnica
Severozahodno od Ribnice je obcestno naselje Sušje, sredi katerega je bila leta 1908 sezidana kapela Lurške Matere Božje v neogotskem slogu. V njej je Marijin kip. Na stenah visijo podobe Srca Marijinega, Svete družine ter Matere Božje z Jezusom. Kapela je bila leta 1995 temeljito obnovljena.

 

 

KAMNIŠKA BISTRICA (LJ)
Lurška kapela – župnija Stranje
Kapela Lurške Matere Božje v Kamniški Bistrici je bila postavljena leta 1897, da bi duhovniki, ki so prišli v Kamniške planine, lahko tukaj maševali. Ko so leta 1928 postavili večji planinski dom v Kamniški Bistrici, je bila v kapeli maša pogosteje. Občasno so v kapeli opravljali tudi pogrebne obrede za ponesrečene planince. Po vojni je kapela prišla pod upravo Planinske zveze Slovenije. Leta 1951 je bila oskrunjena in nekaj časa je služila za skladišče. Stranjski župnik France Gačnik je dosegel, da je bila vrnjena župniji in po temeljiti obnovi je bila 15.maja 1967 blagoslovljena. Po 40 letih je spet klicala k obnovi in po obnovitvi jo je 12. avgusta 2006 nadškof Uran blagoslovil.

 

ZAGRAD/STUDENCE (LJ)
Lurška kapela – župnija Svibno
Leta 1957 so Klanškovi v Zagradu (Studencah) v zahvalo za srečno vrnitev iz izgnanstva postavili kapelo Lurške Matere Božje, ki jo je leta 1958, ob stoletnici Marijinih prikazovanj v Lurdu, blagoslovil škof Anton Vovk in takrat je bila tam tudi prva maša. Kapela ima v stranskih stenah okna, na prednjih vogalih sta stolpiča (zvonika), streha je dvokapna. V kapeli je nad pokritim studenčkom oltarna miza in pred njo lesen pod, tla so tlakovana. Kip Lurške Matere Božje in kip Bernardke stojita v niši, obloženi s kamnom lehnjakom. Leta 2005 je bila kapela v celoti obnovljena.

 

 

PODGORA (LJ)
Lurška kapela – župnija Zlato Polje
Med drugo svetovno vojno (2. avgusta 1942) so Nemci požgali cerkev, župnišče in kapelo Lurške Matere Božje, ki jo je zgradil leta 1908 tamkajšnji župnik Leopold Lotrič, da bi v njej maševal po upokojitvi. Njegov naslednik Jože Kranjec je vanjo postavil kip Lurške Matere Božje. Po drugi svetovni vojni do leta 1950 oblast v kraju ni dovolila bogoslužja, takrat je bilo izdano dovoljenje za bogoslužje v kapeli Lurške Matere Božje.

 

 

 

KANAL (KP)
Lurška votlina – župnija Kanal
Leta 1934 je g. Ravnikova (družina je v Kanalu imela trgovino) romala v Lurd. Ob vrnitvi je dekanu msgr. Beletu priporočila, da v Kanalu, na poti v Bodrež obstaja zelo podobna votlina in bi v njej lahko postavili kapelo v čast lurški Materi Božji. Kupili so kip in izdelali kamnit oltar. Kapelo (votlino) so blagoslovili 15. 8. 1934. V Kanalu temu kraju danes pravijo ‘v Lurdu’, ali ‘Lurd’

 

PODGRAJE (KP)
Lurška kapela – župnija Podgraje
Lurška kapela v Podgrajah pri Ilirski Bistrici stoji na pol poti od župnišča k farni cerkvi. Zgradil jo je leta 1935 takratni župnik Franc Rožič, da bi služila kot zimska kapela. Med vojno je bila po požigu vasi izropana. Po vojni je bila v kapeli doma izdelana oltarna miza, na njej kip Marije Pomočnice. Obnovljena je bila leta 2001. Oltar in kip Lurške Matere Božje je izdelal Leopold Strnad iz Sežane. Kovinska ograja pred oltarjem je delo domačina Antona Boštjančiča.

 

JELŠEVNIK (NM)
Lurška kapela – župnija Črnomelj
Kapelico Lurške Matere Božje je dal v letu 1874 zgraditi Janez Turk v zahvalo za rešitev ob brodolomu na Atlantiku, ko je potoval v Ameriko. Leta 2012 je bila obnovljena. Od leta 2016 jo krasi mozaik patra Marka I. Rupnika: prikazuje apostola Petra, ki se v viharnem morju z obema rokama oklepa Jezusove roke.

 

 

 

 

TUŠEV DOL (NM)
Lurška kapela – župnija Črnomelj
Kapela je bila sezidana leta 1975.

 

 

 

IVANJŠE (NM)
Lurška kapela – žup. Kostanjevica na Krki
Kapelica Lurške Matere Božje odprtega tipa je bila sezidana leta 1901, kip je bil prinesen iz Češke.

 

 

 

 

 

KAMENICA (NM)
Lurška kapela – župnija Metlika
Kapela zidana leta 1996, blagoslovljena 8. septembra 1996.

 

 

NOVO MESTO - SV. LENART
Lurška kapela, pozidana med samostanom in župnijsko cerkvijo leta 1911. Tam so se zbirali novomeški gimnazijci, člani dijaške Marijine družbe. Vsako leto je v njej slovesna devetdnevnica pred godom Lurške Matere Božje. Kapela služi tudi kot krstilnica.

 

 

 

 

MALO MRAŠEVO (NM)
Lurška kapela – župnija Sv Križ - Podbočje
Kapela sezidana leta 1907.

 

 

 

 

ZVODNO (CE)
Lurška kapela – župnija Celje - Sv. Jožef

 

 

KOPRIVNICA (CE)
Lurška kapela – župnija Koprivnica
Sredi vasi, tik pod župnijsko cerkvijo Marijinega vnebovzetja, je kapela Lurške Matere Božje, ki jo je dal leta 1885 postaviti domačin Blaž Sikošek v zahvalo za srečno vrnitev iz bitke pri Novari. Leta 1974 jo je povsem obnovila njegova vnukinja Margareta Hess.

 

 

 

 

 

SVETE GORE (CE)
Lurška kapela – župnija Sv. Peter pod Svetimi gorami
Na vrhu grebena je zadnja kapela, ki je od leta 1893 posvečena Lurški Materi Božji, prej sv. Bolfenku. Takrat so tudi odstranili star oltar in postavili novega v gotskem slogu. Kipa Lurške Marije in Bernardke so naročili v Grodnu na Tirolskem. Novo streho je kapela dobila leta 1986.

 

 

 

 

 

BREBROVNIK ((MB)
Lurška kapela – župnija Sv. Miklavž pri Ormožu
Kapela, zgrajena leta 1908, ima zvonik in dvokapno streho.

 

 

 

BELTINCI (MS)
Rousova kapela, ki je dobila ime po posestniku Marku Rousu, je bila postavljena leta 1908, ob petdesetletnici Marijinih prikazovanj. Na čelni strani ima zvonik, v katerem je 120 kg težek zvon. V kapeli je tudi pevski kor s harmonijem.

 

 

 

 

BELTINCI
Sršova kapela – je bila blagoslovljena 20. septembra 1999. V njej stoji kip, ki sta ga prinesla zakonca Srša iz Lurda.

 

 

 

 

PLAČE (KP)
Lurška kapela – župnija Vipavski Križ
V vasici Plače so leta 1946 v spomin na vojne žrtve postavili kapelo Lurške Matere Božje. V umetno izdelani votlini je oltar, ob vhodu pa je Marijin kip. Blagoslovljena je bila 11. maja 1947.

 

 

 

 

 

LIPICA (KP)
Lurška kapela – župnija Lokev
Kapelo, vklesano v skalno steno, je okoli leta 1875 dal postaviti Karel Grünn, vodja cesarske kobilarne. Vanjo je postavil kip Lurške Matere Božje. Dolino je uredil s potmi in dal posaditi cvetje. Leta 1993 je bila kapela obnovljena in ob njej je občasno maša.

 

 

MIRENSKI GRAD (KP)
Park z votlino Lurške Matere Božje in velikim borom. Na levi strani poti, ki vodi na Grad, je Lurška votlina. Izklesana je bila leta 2007. Pod hišo sester usmiljenk stoji velik alepski bor, ki nudi prijetno zavetje skupinam, ki se zbirajo na duhovnih vajah.

 

 

 

JANČE (LJ)
Kapela Lurške Matere Božje na Jančah je bila postavljena leta 1897 v spomin na epicenter velikega ljubljanskega potresa, ki je v noči od 14. na 15. aprila 1895 hudo prizadel Ljubljano in okolico.

 

 

 

ZAGORJE PRI LESIČNEM (CE)
Lurška jama je ob vznožju skalnega previsa, okoli 250 metrov od Marijine cerkve. Pod podmolom je oltar iz peščenjaka, v steni niša s kipom Lurške Matere Božje. Ob oltarju je vodni izvir, katerega voda naj bi bila zdravilna za oči. Leta 2011 je bila jama v celoti obnovljena, urejena je krožna pot okoli nje, obnovljen oltar, nad katerim sta kipa Matere Božje in sv. Bernardke.

 

 

Kapela Lurške Matere Božje v novomeški bolnišnici
Za ureditev nove kapele je poskrbel arhitekt Matija Marinko, pri oltarju je sodeloval še akademski kipar Marjan Drev, sliko Lurške Matere Božje, ki je bila že v prejšnji kapeli, je naslikal akad. slikar Tomaž Perko. Kapela je bila blagoslovljena leta 2017.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Lurška Mati Božja
v Domu Janka Škrbana v Beltincih

 

 

ČUK, Silvester. Lurd na Slovenskem. (Priloga). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 4, str 54-61.

Središče nekdanjih slovenskih kmečkih domov je bila ‘hiša’, večja soba s krušno pečjo, kjer se je številna družina mudila zlasti pozimi. V njej so opravljali najrazličnejša dela: od pletenja do mizarjenja. Ta ‘hiša’ je bila tudi neke vrste domača cerkev, njeno srce je bil ‘bogkov kot’ nad veliko družinsko mizo. V kotu je bilo razpelo (Križani se je v božičnem času umaknil jaslicam), na njegovi desni in levi pa so visele svete podobe. Bile so barvit okras notranjščine kmečkega doma, ki so ga varovale svetniške osebe, nemalokrat z upodobljenim zavetnikom hišnega gospodarja ali gospodinje ter podobe zavetnikov v sili. Običajno so bile naslikane na steklo. Slike na steklo so se v slovenskih kmečkih domovih pojavile v prvi polovici 19. stoletja in se tam ohranile do začetka 20. stoletja. Slikanje na steklo je počasi zamiralo, veliko slik so zlasti revnejši kmetje zaradi gospodarske stiske za majhen denar prodali raznim ljubiteljem in prekupčevalcem. Po kmečkih domovih danes slik na steklo skoraj ni več, okoli 1700 primerkov hranijo v muzejskih etnografskih zbirkah in v raznih zasebnih zbirkah.

POGLED V ZGODOVINO
Slike na steklo so izdelki ljudske likovne umetnosti, izdelane po posebnem postopku. Slikarska podlaga in obenem zaščita barvne plasti je šipa (ravno steklo). Vrstni red slikanja je obrnjen kot pri navadnem slikanju. Dejansko gre za slikanje na hrbtno stran šip. Ta slikarska tehnika je bila znana že v antiki (Egipt). Do najvišje stopnje se je slikanje na steklo dvignilo v zgodnji renesansi v Benetkah, kjer so slikali v velikih množinah male, nabožne in relikvijske podobice iz stekla, kot v svojem zapisu O ljudskih slikah na steklo (Etnolog 12/1939) navaja slikar Maksim Gaspari. Ti izdelki so bili namenjeni srednjemu in višjemu sloju tedanjega prebivalstva. V drugi polovici 18. stoletja pa so se izoblikovala evropska središča, kjer so izdelovali slike na steklo za kmečko prebivalstvo. Najbolj znane delavnice slik na steklo so bile na Bavarskem, v Češkem lesu (kraj Pohoří) in v nekaj kilometrov oddaljenem kraja Sandl v Zgornji Avstriji, ki so dosegle vrh v prvi tretjini 19. stoletja. ‘Slike iz Sandla’ so ponesle sloves te vasi po vsej habsburški monarhiji. Izdelovali so jih v velikih količinah ter jih izvažali v tuje dežele, tudi v Slovenijo. Slike na steklu so k nam z Bavarskega, Avstrijskega in Moravskega prinašali krošnjarji, tedanji potujoči trgovci, Korošci in ‘Kranjci’. Kmetje so jih od njih kupovali na romanjih (kot spominke) in na žegnanjih. »Mogoče je, da so se krošnjarji pri mojstru, pri katerem so kupovali slike, naučili slikati in da so potem slikali tudi doma,« domneva Gorazd Makarovič, strokovnjak za to področje, v svoji študiji Slikanje ljudskih slik na steklo na Slovenskem (Slovenski etnograf 15/1962).

Večina slik na steklo v vseh slovenskih muzejskih in zasebnih zbirkah – skupno število je nad 1700 – sodi v prvo polovico 19. stoletja, po čemer sklepamo, da so jih v tem času imele kmetije na vsem slovenskem ozemlju, v drugi polovici 18. stoletja pa le redke kmetije na Koroškem in Kranjskem. Na območjih vzhodne in zahodne Slovenije so slike na steklo maloštevilne, kar pove, da tam niso bile običajen del hišne kmečke opreme. V nekaterih zaostalih predelih (na kmetijah med Gorjanci in Krko) še v drugi polovici 19. stoletja ni bilo nobenih slik na steklo. Po značilnostih posameznih delavnic iz dežel, od koder so krošnjarji prinašali slike na steklo, lahko določimo njihov izvor.

KAKO LOČITI TUJE SLIKE OD DOMAČIH
V tuji strokovni literaturi je omenjeno slikanje na steklo tudi pri nas. Italijanski etnograf Ranieri M. Cossar piše, da so v tribuško čepovanskih steklarnah (glažutah) izdelovali tudi slike na steklo, ki so jih potem raznašali krošnjarji. V teh krajih so poslikavali tudi kozarce in steklenice. Poznavalci sodijo, da so okoli 12 odstotkov vseh ohranjenih slik na steklo pri nas izdelali domači mojstri oziroma delavnice. Skupno število doslej znanih in ugotovljenih del slovenskih slikarjev obsega le okoli 200 primerkov. Po kakšnih merilih so to določili, razlaga Gorazd Makarovič v že omenjeni študiji iz leta 1962. Najprej so iz muzejskih zbirk izločili slike, ki po slogu in značaju pripadajo ugotovljenim tujim izvorom in delavnicam, med preostalimi pa so za domače izdelke označili tiste, ki kažejo isto izdelovalčevo roko kot nekatere panjske končnice in votivne (zaobljubljene) slike, ki imajo slovenske napise ali se kako drugače nanašajo na naše kraje. Drugi problem je določiti, kdaj so slike nastale. Pri tem so se oprli na ugotovitev (datiranje) stekla, na katerem so slike naslikane. Podlaga za najstarejše slike je bilo pihano in valjano steklo, ki je bilo polno mehurjev, brazgotin in črt. Poleg starosti stekla so si pri iskanju, kdaj so slike nastale, pomagali tudi z datiranjem slikarij istih rok na les. Tretji problem je bil lokalizacija delavnic oziroma slikarjev, se pravi, kraj ali področje, kjer so te slike na steklo nastajale. »Delavnice oziroma slikarje smo poizkusili lokalizirati v širšem smislu po zastopanosti domačih izdelkov v zbirkah lokalnih muzejev, ki so nabirali gradivo predvsem na svojem področju.« Zadnji razpoznavi znak je bila motivika, vsebina slike. Okvirno so skušali ugotoviti motive, ki so bili slikani v domačih delavnicah, in stopnjo njihove izvirnosti oziroma odvisnosti od slik, izdelanih na tujem. Po tej poti so ugotovili dela dveh domačih slikarjev in ene slikarske delavnice in jih skušali postaviti v časovni in krajevni okvir. Slikar Maksim Gaspari na vprašanje, če je pri slikah na steklo mogoča ločitev med pristnim slovenskim delom in uvoženim iz tujine, odgovarja: »Mislim, da je to mogoče, ker imajo naše podobe v obeležju nekaj intimnejšega kot tuje, so v tehničnem pogledu enostavnejše in skromnejše, ter imajo kot vidni znak često slovenske napise.«

DVA PREPOZNAVNA MOJSTRA
Po značilnih potezah njunih izdelkov so enemu dali zasilno ime Mojster okorne risbe, drugemu pa Mojster malih figur. Na slikah prvega so konture (orisi) rdečerjave barve, nohti na prstih so običajno slikani tako, da je slikar preko koncev prstov potegnil vodoravno črto. Ozadja so umazano bele barve ali oker, okrasne cvetlice so tulpastih oblik ali polovičnega četverolista, kartuša (okrasna obroba) je ovalne ali pravokotne oblike. Slike so uokvirjene v črne, plitvo žlebljene okvire. Dela, ki jih po slogovnih merilih združujemo v eno skupino, so vedno izdelek ene same roke. Po tem je mogoče sklepati, da gre za enega samega slikarja, ne delavnico. Dokaz, da so te slike na steklo, nastale pri nas, je, da je isti mojster slikal tudi panjske končnice, ki so vezane skoraj izključno na naša tla. Delovanje tega mojstra postavljamo v drugo in tretjo četrtino 19. stoletja. Naslikane so že na prešanem steklu, ki je v tistem času začelo zamenjavati valjano steklo. Njegova dela hranita v glavnem škofjeloški in kranjski muzej, po čemer sklepamo, da je deloval na Gorenjskem.
Kakšno desetletje poprej je prav tako na Gorenjskem deloval slikar na steklo, ki ga po značilnosti njegovih slik zasilno imenujemo Mojster malih figur. Tudi na njegovih slikah so konture rdečerjave barve, v primerjavi z običajno velikostjo figur na slikah na steklu so figure našega mojstra nenavadno majhne, toda velikost figure ni odvisna od formata slike, ampak je neka stalnica. Kartuša je stebrasta, stebri so ravni, ozadja na slikah so modra. Vsi napisi na njegovih slikah so slovenski. Slogovna analiza je pokazala, da je vsa dela slikal en sam slikar. Slike tega mojstra hranijo le muzeji, ki so nabirali gradivo na Gorenjskem, kar potrjuje, da je slikar deloval nekje na Gorenjskem.

SLIKARSKA DELAVNICA V SELCIH
Dobrih petdeset let (od 1840 do 1890) so slike na steklo prihajale tudi iz slikarske delavnice v Selcih, središču Selške doline. Nekateri razpoznavni znaki te delavnice: obrisi so slikani z rdečo barvo, značilni so obrazi, kartuša je sestavljena iz dveh svedrastih stebrov, ki nosita preklado, na kateri stoji zlata košarica s cvetjem. Pod kartušo je vedno slovenski napis z veliki črkami s črno barvo na belem ozadju. Slogovna analiza pove, da sta z istimi šablonami (predlogami) in barvami slikali vsaj dve roki, kar pomeni, da so slike izšle iz slikarske delavnice. ‘Gospodarica’ te delavnice je bila Marija Pavlič, po domače Blaževčeva Micka. V Slovenskem etnografu jo je leta 1939 predstavil Janez Dolenc. Rojena je bila leta 1821, bila je majhne, drobne postave, nekoliko je šepala. Živela je samo za svoj poklic – slikanje. Slikala je panjske končnice in podobe na steklo, delala je tudi bridke martre (križe) in zrcala. Na mizi in na klopeh je imela vse: tam je bilo nastavljenih mnogo lončkov za barve, čopiči itn., da ni bilo kam sesti. Na klopi je bila skladovnica neposlikanih in že poslikanih končnic. Kljub navideznemu neredu je bila vsaka stvar na svojem določenem mestu. Za mizo v kotu je bila plošča in kamen za ribanje in mletje barv. Delala je pri mizi.

V drugem kotu je sedel oče, ki ji je pomagal, navadno pa je s svinčeno pločevino vezal okenska stekla. Pri delu je Micka nosila ruto na glavi, pa naočnike na koncu nosu. Nosila je čedno in čisto obleko, še roke je imela kljub svojemu delu vedno čiste. Ko je rabila ploščo, jo je postavila na mizo in nastrgala ter zmlela potrebno barvo. Zmleto barvo je s tanko trščico dajala v posodice, dolila nekoliko lanenega olja, potem je s tankim čopičem nanesla barvo na črtež podobe na papirju. Ta papir je odtisnila na temeljno barvo, potem pa je jemala najrazličnejše čopiče in barve, katere je mešala med seboj, in izrisala podobo do konca. Na podoben način je (poleg končnic) slikala tudi podobe na steklo, saj so si nekateri motivi na obeh popolnoma podobni. V Poljanski dolini je cvetelo slikarstvo in rezbarstvo v znani Šubičevi delavnici v Poljanah. Tu je delal Štefan Šubic, oče slikarjev Janeza in Jurija, in njegov brat Janez. Iz delavnice Šubičev so prihajale panjske končnice, poslikavali pa so tudi pohištvo.

POSTOPEK SLIKANJA NA STEKLO
Slikar Maksim Gaspari (1883–1980) je zapisal: »Ni tako enostavno postati čez noč umetnik slikanja na steklo, to vem z lastne prakse, ker sem izdelal več takih podob in pri tem naletel na različne težave tehničnega značaja, predvsem zaradi krhkosti stekla, zaradi negativnih obrisov ter postopnega sušenja barvnih plasti, pri katerih je treba točno vedeti vrstni red pastoznih (gostih) in lazurnih (redkejših modrih) barv.« Na podlagi lastnih izkušenj je opisal postopek slikanja na steklo. Ljudski slikar je na omito, suho steklo narisal konture za delno modelacijo predmeta negativno po podložni predlogi ali šabloni. To je risal in slikal s čopičem iz dlak vidre ali kune, tempera barvo pa tudi z gosjim peresom. Ti obrisi so bili za podlago slike ter nadaljnje delo najvažnejši. Pri tem se je slikar držal glavnega pravila: svetle konture za svetlejše, temne konture za temnejše barvne plasti, npr. za obrise obrazov, telesa, rok, rož, za dekoracije je rabil svetlordeče, rjave ali opečnate konture, za temne obleke, lase, drevje in podobno pa je risal konture v črni, temnorjavi in modri barvi. Pri oblikovanju cvetja in svetlobe se je izjemoma poslužil tudi belih kontur. Na podlagi teh pravilnih obrisov in kontur, ki so se dobro posušile, je bilo nadaljnje slikanje lažje. Da se šipa pri slikanju ni zamazala in kontura ne zabrisala, je imel ljudski umetnik pod roko leseno podporo, imenovano most. Nadaljnje barvne plasti na suho tempera risbo je slikal navadno z oljnatimi, prstenimi barvami, ki jih je sam naribal na kamnu ter jih mešal najprej z vodo, potem pa z oljem. To je bil predpogoj za dobro in trpežno delo. Polaganje barvnih plasti je bilo treba dobro pretehtati, večkrat obrniti steklo in nastajajočo sliko pogledati od sprednje, prave strani. Ko so se posušile te manjše barvne skupine, je končno poslikal ozadje in prazne ploskve z belo, modro ali rumeno barvo. Tehnika slikanja na steklo ima precejšnjo sorodnost z načinom slikanja v keramiki.

MOTIVIKA SLIK NA STEKLO
Vsebina (motivika) slik na steklo v slovenskih zbirkah je skoraj izključno nabožna in skupno šteje nad 100 različnih motivov, a le malo je takih, ki bi bili zelo številčni. Najpogosteje so upodabljali Kristusa in Marijo v raznih ikonografskih različicah. Gorazd Makarovič ima na koncu svoje študije o ljudskih slikah na steklo na Slovenskem seznam motivov slik na steklu v slovenskih muzejskih zbirkah in ob vsakem motivu navaja število slik z enakim motivom. Na prvem mestu je Sveta Trojica (49), sledijo: Srce Jezusovo (33), Božji grob (28), Marija z Jezusom (27), sv. Barbara (24), Jezusovo rojstvo (23), Srce Marijino (23), Sveta Družina (22), Zadnja večerja (21), sv. Lenart (20), sv. Florijan (19), Prizor iz legende o sv. Genovefi (19), Jezus (17), sv. Jožef (16), Križani (15), sv. Janez Nepomuk (15), sv. Janez Krstnik (14), sv. Jurij (14), Marija Zell (13), Sv. Anton Puščavnik (13), Žalostna Mati Božja (12), Jezus pod križem (11). Od svetnic in svetnikov so ‘močneje’ zastopani še: sv. Ana z Marijo, sv. Katarina, sv. Magdalena, Marijino oznanjenje, Marijino kronanje, sv. Marjeta, sv. Trije kralji.

Posvetni motivi v slovenskih zbirkah slik na steklo so izjeme, za razliko od panjskih končnic, ki so čista slovenska narodopisna izvirnost, kjer so posvetni in šaljivi motivi zelo pogosti (Lisica brije lovca, Lovec strelja jelena, Godec in komedijant). Izjema je slika na steklo iz delavnice v Selcih, na kateri je gostilniški prizor z napisom DONS SA DNARJE JUTER TOKO. Veliko domačih slik na steklo, ki jih hranijo naše muzejske zbirke, so dela Mojstra okorne risbe, Mojstra malih figur in slikarske delavnice v Selcih. Slike na steklo so največkrat visele levo in desno ob razpelu nad mizo v kotu kmečke hiše. Izjemoma so bile del opreme vaških kapelic ali podeželskih cerkva (npr. križev pot v cerkvi na Muljavi).

RAZLIČNI TIPI SLIK NA STEKLO
Na Slovenskem so bili razširjeni razni tipi slik na steklo. Glede na tehniko izdelave ločimo samo z barvami izdelane slike, slike z barvo in pozlato, slike z brušenimi in pozlačenimi nadrobnostmi ter črnim ozadjem in slike z zrcalom za ozadje. Glede na obliko slike ločimo slike brez oblikovnih dodatkov, slike z belim napisnim poljem ter slike s kartušami (okviru podobnimi okrasi). Večina ohranjenih slik pri nas so samo z barvo naslikane slike. Redke so slike z delno pozlato, več je slik s kartušami in slik z napisi. Ugotovljeni slovenski slikarji so največkrat ustvarjali samo z barvami naslikane slike. Slovenske slike imajo dostikrat kartušo in napis. Selška delavnica je uporabljala tudi pozlato in zrcalno ozadje.
V slikarstvu na steklo se je najbolj uveljavila mešana slikarska tehnika. Obrisi (konture) so navadno slikani z vodno barvo (akvarelom), vezano z arabskim gumijem, naslednje plasti tvori tempera, končna barvna plast pa je iz oljnih barv. Slike na steklo so bile navadno slikane na majhnih, tenkih šipah iz pihanega stekla. To je bilo ceneno blago, izdelano pri nizki temperaturi. Ploskev teh stekel je bila nesimetrična in vegasta. Toda prav zaradi tega so najstarejše slike dajale nepričakovane učinke, posebno v pozlačenih in zrcalnih plasteh, gledane od strani proti luči. Take podobe so zato najlepše in imajo večjo zbirateljsko vrednost kot novejše, ki so slikane na gladko, čisto steklo tovarniškega izvora. Kakovost šip iz pihanega stekla je zelo krhka, zato je omogočala le razmeroma majhne formate, največkrat v razponu 19–39 cm, kvečjemu 19–45 cm. Večji formati slik na steklo so na Slovenskem redki. Črni užlebljeni leseni okvirji so še bolj poudarjali žive barve na slikah.
V večjih delavnicah na tujem so slike na steklo izdelovali serijsko. Delo je bilo deljeno: mojster je slikal obrise in važnejše podrobnosti, pomočniki so nanašali lazurne in zgornje neprosojne barvne plasti. Slike raznih delavnic se med seboj razlikujejo in hkrati dopolnjujejo.
Slikarstvo na steklo je na začetku 20. stoletja vedno bolj izumiralo. Spreminjala se je miselnost ljudi, ki jim duhovno bogastvo prejšnjih rodov ni veliko pomenilo, zato tudi slik na steklo niso cenili in so izginjale iz kmečkih domov. Za majhne denarje so jih kupili zbiratelji, ki jih cenijo kot dragocene zgodovinske redkosti. Maksim Gaspari, slikar slovenske kmečke duše, je leta 1939 zapisal: »Ko je naš meščanski človek pred kakimi osemdesetimi leti hodil po idrijskih hribih in Poljanski dolini, je pri vstopu v kmečki dom zagledal živopisnemu vencu podobno borduro okoli stropa – borduro znamenitih ljudskih slik na steklo. Ta meščanski človek, ki je imel še nepokvarjen in uravnovešen čut za estetsko umetnostno formo, jo sprejemal in doumeval z zdravim razumom in srečnim užitkom tudi lepote naše folklore. Sodobnemu, od dinamike, strojev, otopelemu človeku je tako uravnovešenje čuta skoraj neznano in tuje ... Kdor se bo vrnil iz razbrzdanih vrtincev sodobne civilizacije v duhovno polje moralnih vrednot, iz oglušujočih velemest v samoto gorskih selišč, bo še deležen blagoslova nekdanjega srečnejšega življenja. V luči tega blagoslova bo bolje videl in lepše občutil tudi izdelke našega ljudstva, ter bo spoznal globoke duševne vrednote etnografije, ki korenini v tradicijah poštene umetnosti in obrti.«

ČUK, Silvester. Slike na steklo. (Priloga). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 2, str 50-57.

 Kopanjski »otok«

8. februarja, na obletnico smrti pesnika Franceta Prešerna, praznujemo kulturni praznik. Tudi v Ognjišču smo že večkrat pisali o velikem pesniku. Tokrat se bomo osredotočili na njegov odnos do vere v Boga. Gradivo bomo jemali iz knjige Kako Lenka Prešernova svojega brata, pesnika, opisuje Toma Zupana. Knjiga je izšla med obema vojnama in je že davno pošla. Ponatis knjige spominov Prešernove sestre Lenke bo izšel pri Ognjišču. Za tisk je knjigo pripravil kopanjski župnik Janez Kebe, ki je do sedaj izdal že več knjig. Največ jih opisuje krajevno zgodovino. V zadnji knjigi Sejalec seje pa nam ponuja zanimiva razmišljanja za določene nedelje in praznike. Pri naši založbi je izdal tudi obširno knjigo o Cerkniškem jezeru, saj je doma v njegovi bližini. Kmalu zatem, ko je postal župnik na Kopanju pri Grosupljem, je napisal knjigo o tej župniji.1 Na Kopanju je Prešern preživel nekaj let kot otrok. Ko je prišel k starem stricu je dejal: »Čudno, otok je, jezera pa ni!«  2 Cerkev na Kopanju. 3  Lenka Prešern – pesnikova sestra je bila vir za knjigo Kako Lenka Prešernova svojega brata, pesnika popisuje.

ZAKAJ KOPANJ?
In prav na Kopanju je dobil spodbudo za izpopolnjeno izdajo knjige, ki jo je po pripovedi Prešernove sestre Lenke napisal duhovnik Tomo Zupan. Kebe je tako opisal razloge za izdajo knjige: »Župnija Kopanj je močno povezana z največjim slovenskim pesnikom dr. Francetom Prešernom. Tu je kot otrok tri leta živel pri starem stricu Jožefu Prešernu, ki je bil lokalni kaplan 20 let. Njega se je pesnik spominjal kot največjega dobrotnika na zemlji. Na Kopanju je 1. avgusta 1807 umrl sorodnik devetletni Janez Nepomuk Prešeren in na njegovo mesto je tega leta prišel Ribčev Frence. Upravičeno si predstavljamo, da je pasel živino na kopanjskem griču in stricu ministriral pri sv. maši. Na Kopanju je kaplan učil svojega pranečaka, da je v ribniški šoli takoj zablestel kot najboljši učenec. Izročilo pravi, da ga je poučeval za staro kamnito mizo, ki še stoji.«

FRANCE KSAVER PREŠEREN
Že iz uvodnih besed Janeza Kebeta vidimo, da je pesnik Prešeren v sorodu s kopanjskim kaplanom. Tudi mamini trije strici so bili duhovniki. Po očetovi strani sta bila duhovnika dva pesnikova strica. Prešernov brat Jurij je bil duhovnik in blaženi škof Slomšek je bil njegov duhovni voditelj (spiritual). Preše­ren je v rojstni hiši v Vrbi prejel prist­no krščansko vzgojo. Mati Mina je bila globoko verna žena, cerkvena pevka in je zelo rada brala Sveto pismo.
O pesnikovem rojstvu piše sestra Lenka: »Brat Frence je bil pri Ribiču v Vrbi 3. decembra 1800 ob treh popoldan rojen. Krščen je bil na Rodinah na ime sv. Frančiška Ksaverija, ki ga praznujemo ta dan.« (V navedkih ohranjamo izvirni jezik, čeprav mestoma zveni starinsko.) Sam pa se je podpisoval Franc Ksaver Prešeren.

V ŠTEVILNIH STIKIH Z DUHOVNIKI, A SE NI ODLOČIL ZA TA POKLIC
Velik del otroštva je pesnik preživel na Kopanju pri »gospodu stricu«, h kateremu se je preselil star sedem let. »Na Kopánju ni bilo šole … Zato so stari stric Jožef Frenceta kmalu v ribniško šolo poslali. Tam je bil njihov prijatelj za dekana. Ta je bil tudi prvi njegov katehet,« razlaga Lenka. Prav ta ribniški dekan je opazil Prešernovo nadarjenost.
Lenka se pozneje ustavi še pri pesnikovem odnosu do stricev duhovnikov. Poudari, da je sicer rad prišel domov na počitnice, »ko je preteklo nekaj tednov, je pa rekel: 'Sedaj moram še k stricem.' Strice je strašno spoštoval in imel rad. Zato so ga strici tako radi imeli.« 1 Prešernoslovec in duhovnik Tomo Zupan, ki je objavil spomine Prešernove sestre Lenke. 2  Kopanjski župnik Janez Kebe ob pesnikovem reliefu, ki je pritrjen na Prešernovo kaščo. 5 Plošča v spomin na Prešernovo bivanje na Kopanju. 3  Nagrobnik pesnikovega brata duhovnika Jurija Prešerna, ki je pokopan v Ovčji vasi (Kanalska dolina).

Znano je, da se Prešeren ni odločil, da bi postal duhovnik, čeprav naj bi si njegova mama tega želela, a kot piše Lenka, ga v duhovništvo ni silila. Lenka pravi, da je »Frence bil toliko pri stricih, da je natančno poznal duhovske vesele, pa tudi težavne ure. Zato je o samem sebi sklepal, da ni za duhovski stan.« Meni pa tudi, da mu je stric Jožef pustil pri odločanju polno svobodo, saj mu je celo obljubil pomoč pri študiju, če bo spoznal, da ni za duhovnika. In dejansko so ga vsi strici duhovniki podpirali pri študiju.
Manj znano pa je, da je med študijem na Dunaju sam Prešeren pomislil, da bi stopil v bogoslovje. Lenka se tukaj opira na pripovedovanje Žirovčana Matija Golmajerja: »Kmalu bi nam bil Frence z Dunaja ušel. En čas ga ni bilo nič med nas druge na Dunaju. Mislili smo, kaj je to, da ga ni. Smo pa šli jaz in nekateri drugi v stanovanje nadenj. Res je tuhtal, da bi šel domu in v lemenat. Smo ga pa obstopili in mu ubranili domu.«

“NI SPREJEL PRAVDE, ČE JE BILA NAPAČNA”
France Prešeren je končal študij prava in postal »jezični dohtar«, odvetnik. Sestra pravi, da ni sprejel pravde, če je videl, da ne gre za pravično stvar: »Doktor ni sprejel pravde, če je bila napačna.« Prav tako pravi, da nikoli ni izgubil pravde ter da je marsikoga zastonj zastopal, če je videl, da ne more plačati stroškov. Prav tako je svoje sestre miril in ni želel, da bi se tožarile zaradi dediščine. Govoril jim je: »Pustite, nikar ne tožite: ni lepo, če se domači ljudje med seboj tožijo.« Sestra še dodaja, da je bil zelo radodaren in da je rad dajal vsakomur, zlasti še otrokom. Z denarjem pa ni znal ravnati, saj je bil preveč radodaren in je zato morala sestra skrbeti za gospodinjstvo.1 Prešernova rojstna hiša v Vrbi, v kateri je bil pozneje rojen ljubljanski nadškof Anton Vovk.  2 Dunaj, mesto, kjer je pesnik študiral pravo.  Cerkev sv. Marka v Vrbi, blizu pesnikove rojstne hiše.  3 Kranj. Tu je pesnik preživel zadnja leta življenja.

Seveda sestra Lenka ni mogla mimo neprijetnih stvari iz bratovega življenja. Njegov odnos do Ane Jelovškove, s katero je imel nezakonske otroke, omeni in skuša brata zagovarjati, saj pravi, da ga je gospodar nekako z besedami napeljeval v odnos z mlado Ano, ki je služila pri gospodarju. Namesto da bi ga »odvračal«, potoži. Če bi se pesnik »ognil kozarcu«, bi najbrž tudi do teh neljubih dogodkov ne prišlo, še meni Lenka. Gotovo ne moremo hvaliti Prešernovega odnosa do Ane, pa tudi njegove skrbi za otroka ne, saj naj bi ne pomagal pri njunem vzdrževanju. A o tem sestra ne piše.

BOLEZEN IN Z NJO POVEZANO TRPLJENJE
Lahko bi rekli, da doživi Prešernov odnos do Boga vrhunec v bolezni. Nikakor ne bi rad Prešerna predstavil kot kakšnega pobožnjakarja, saj se je v določenem življenjskem obdobju oddaljil od Boga, toda pred smrtjo je prejel zakramente. Mnogi ne morejo verjeti, da je tako svobodoljuben človek to storil. Toda očitno se človek v soočenju s smrtjo obnaša drugače kakor sicer in mnogi odkrijejo v sebi vero, ki se je zdela prej »zakopana«. V zadnjem obdobju smo nekaj podobnega doživeli pri pisatelju Borisu Pahorju, ki je bil znan kot agnostik. Pred smrtjo je veliko razpravljal o Bogu, molil z negovalko in izrecno izrazil željo, naj ga cerkveno pokopljejo. Da, pred obličjem smrti se človek drugače obnaša. Morda bodo tudi ljudje, ki izražajo svoje začudenje ob Prešernovem in Pahorjevem ravnanju, drugače ravnali, ko se bodo sami znašli pred obličjem smrti. Tudi ne bi rad velikega pesnika predstavil kot človeka brez napak. Gotovo je tudi on, kot vsak človek, imel slabe lastnosti, a je bil očitno v globini srca veren, kar se je pokazalo prav v bolezni in smrti.
Lenka pove, da je kot bolnik bral le Sveto pismo in Tomaža Kempčana. Gre za knjigo duhovne vsebine z naslovom Hoja za Kristusom, ki je bila v preteklosti mnogim vsakodnevno duhovno branje. Sestra Katra je Lenki povedala, da je bil kot bolnik izredno potrpežljiv.
To potrjuje tudi Janez Bleiweis, ki je v Rokodelske novice leta 1849 zapisal: »Slavni slovenski pesnik dr. Frence Prešeren je 8. dan tega mesca ob osmih dopoldne v Kranju po 13 tednov dolgi bolezni na vodenici umrl v 49. letu svoje starosti. Gosp(od) tehant Dagarin, ki so ga obiskovali, ne morejo dosti dopovedati, kako potrpežljiv je bil rajnik celi čas svoje bolezni in kako lepo z Bogom spravljen da je umrl. Noter do zadnjega zdihljaja se je dobro zavedel: 'Vzdignite me, zadušiti me hoče,' so bile njegove poslednje besede, in komaj jih je izrekel – je pa ugasnil. Zjutraj malo pred smrtjo je še svoji sestri rekel: 'Kmalu bo treba pred sodbo iti.' – in zares se je zgodilo.«

PREJEM ZAKRAMENTOV ALI “PREŠEREN NA SMERTNI POSTELJI V KRANJI”
Janez Kebe je Lenkinim spominom v knjigo dodal še zapis takratnega kranjskega kaplana Alojza Koširja, ki je pesnika obhajal pred smrtjo. Košir je svoje spomine napisal na prošnjo prešernoslovca Toma Zupana. V spremnem pismu z dne 4. junija 1881 pravi, da je napisal vse tako, »kar mi dobri spomin in čista resnica dasta«.
V uvodu pisma piše, da je bil ob njegovi smrti kaplan v Kranju in se vsega »dobro spominja«. Nato nadaljuje, da se je takrat v Kranju govorilo, da bolni Prešeren ne bo prejel sv. zakramentov pred smrtjo. Te govorice je slišal tudi tedanji kranjski dekan Jožef Dagarin, ki je bil tudi njegov profesor verouka v Ljubljani. Dekan ga je sam od sebe obiskal in mu kar naravnost rekel, naj opravi spoved. Prešeren mu je odgovoril, da želi kakšno knjigo za pripravo na spoved. Dekan mu je takoj dal knjigo, ki jo je za bolnike spisal škof Slomšek. Čez nekaj dni je Prešeren poklical dekana za spoved in se mu po spovedi zahvalil za Slomškovo knjigo.
Drugo jutro mu je kaplan Košir prinesel še sv. obhajilo in mu podelil bolniško maziljenje, kar je vse natančno opisal: »Drugo jutro sim ga še (s) sv. zakramenti umirajočih popolnoma previdil, ležal je mirno herbtoma s sklenjenima rokama. Ko sim mu desno uho še sv. oljem maziljeno zbrisal, je sam od sebe kar berž glavo obračaje levo uho za sv. maziljenje ponudil.«
Potem pravi, da je slišal od pesnikove sestre Katre, da se je bolnik v hudi žeji ponoči spominjal Kristusove žeje na križu: »Sestra dr. Prešerna je pripovedovala, da se je bolnik v svoji hudi žeji ponoči tolažil, 'saj si ti Kristus na križu še hujšo žejo trpel.' … Ko je dr. Prešeren umrl, sva njegovo truplo se svojem tovarišem (drugim kaplanom) na mestno pokopališče spremila.«
Košir je še zapisal, da je Prešeren ves čas, kar je v Kranju bival, »pozdrave duhovnikov vedno prijazno vračal«. Dodal je še, da ne držijo govorice, da Prešeren ni hodil k maši. Ob nedeljah je hodil k sv. maši, ki je bila ob 11. uri, »in tudi cerkve ni samo od zunaj poznal, za enajsto nedeljsko mašo je vsaj vedel, kakor sim ga iz okin svoje sobe zapazoval«.
Alojzij Košir še piše, da je Prešeren ob večerih rad zahajal v Jalnovo gostilno, kjer je bila gospodinja Koširjeva teta. Ta je Koširju povedala, da ko so domači zvečer kleče molili rožni venec, ni šel Prešeren domov, ampak je ostal v sobi za goste.

POŽIG POEZIJ?
Po Prešernovi smrti so se pojavile govorice in tudi očitki, da so po smrti zažgali njegove pesmi. V to naj bi bila vpletena kranjski dekan Dagarin in pesnikova sestra Katra. Takrat je Katra že umrla (1873). Lenka pa je Zupanu izjavila: »Ko bi bila Katra živa, bi vi več zvedeli.« Zupan: »Danes vas le tega vprašam, če vam je kdaj kaj Katra pravila o kakem požiganju in, ali je bila morda tudi sama česa zažgala?« Lenka: »Slišala je tudi Katra to očitanje o sebi. Meni je o tem rekla: 'Nisem takega doktorjevega spisa požgala, ki bi bil dva prsta širok.'« 1 Anton Martin Slomšek – po njegovi knjigi se je Prešern pripravil na spoved.  2 Janez Bleiweis je opisal pesnikovo umiranje in pogreb.  3 Alojz Košir je bil v času Prešernove smrti kaplan v Kranju in je pesnika mazilil in ga obhajal.  4 »Prešeren na smertni postelji v Kranji« - faksimile pisma iz leta 1881, ki ga je kaplan Alojz Košir pisal Tomu Zupanu in v katerem je opisal zadnje ure Prešernovega življenja. 5  Župnijska cerkev v Kranju, kamor je Prešern hodil k »enajsti maši«.  6 Prešernov grob.

Toda Zupan je vztrajal: »Pa pravijo, ko je bil bolan, ni imel ničesar zoper to, da je Katra kaj njegovih pesmi požgala.« Lenka: »Nič – tudi takrat ne. Doktor je bil do zadnjega brihten: za vse je vedel. Nič ni požgala.« Zupan: »A očitajo jej, da je bila po smrti pesmi požgala.« Lenka: »Katra je bila strašno nejevoljna, ko je slišala tudi to očitanje, da bi bila ona po smrti kaj požgala. Rekla mi je: 'Za pesmi so me tako bili šolarski fantje hodili prosit. Kako bi jim bila kaj dala, ko nisem nič imela. Tudi pesmi, če jih je kaj bilo, nobene reči se nisem pritaknila.'« Na koncu je Lenka na Zupanovo vprašanje, ali jo je kranjski dekan nagovoril, naj zažge pesmi, odgovorila: »Katra je bila tako modre glave ženska in tako samosvoja – še preveč samosvoja, da bi se ne bila vdala v noben tak svèt in v nobeno tako nagovarjanje nobenemu človeku, tudi tehantu Dagarinu ne na ljubo.«

POGREB S SEDMIMI DUHOVNIKI
Naj za konec dodamo še opis Prešernovega pogreba, kakor nam ga je zapustil Janez Bleiweis: »V soboto, 10. dan tega mesca je bil pogreb, kakršnega v Kranju že dolgo ni bilo. Kranjski narodni straži … gré čast in hvala, da je rajnkega z veliko slavo pokopala. Stražniki so ga nêsli; gosp. tehant (s) 7 duhovni so ga pokopali; žlahta, sila veliko Kranjcev in Krajnic, in veliko prijatlov iz Ljubljane, Radovljice, Tržiča itd. ga je spremilo na pokopališče, kjer zdaj počiva, ki nam je tako sladke pesmi pél, in katerega življenje je vendar tako grenko bilo!«

J. Kebe; B. Rustja, Priloga, v: Ognjišče 2 (2023), 44-49.

Sv. Janez Bosko je ustanovitelj salezijanske družbe in Hčera Marije Pomočnice. Blagoslov njegovega delovanja se je iz Italije razlil ne le po Evropi, ampak po vsem svetu. Gradil je domove za zapuščeno mladino, šole, delavnice. Gradenj se je lotil brez beliča v žepu, brezmejno zaupajoč v podporo nebeške Matere, ki jo je častil kot Marijo Pomočnico. Tega duha otroškega zaupanja in češčenja je posredoval tudi članom svoje redovne družbe – salezijancem. Ime ji je dal po sv. Frančišku Saleškem (1567– 1622), velikem učitelju zdrave krščanske duhovnosti. Sv. Janez Pavel II., velik prijatelj mladih, ga je imenoval ‘genij srca’ ter ‘oče in učitelj mladine’. Don Bosko ni napisal nobenega vzgojnega priročnika, pa vendar lahko govorimo o njegovem posebnem vzgojnem sistemu. Temelj tega sistema je brezmejna ljubezen do mladih in zaupanje v dobroto, ki je v njih.

 

V šoli modre matere Marjete

»Kjer koli bo odmevalo blagoslovljeno ime Janeza Boska, se bo omenjalo tudi blagoslovljeno ime njegove matere. Ni si mogoče zamisliti dela Božje previdnosti in Marije Pomočnice, ne da bi omenili delež ljubezni te svete žene,« beremo v življenjepisu don Boskove matere Marjete, ki ga je leta 1886 napisal Janez Lemoyne. Izpod njegovega peresa je tudi obsežen življenjepis Janeza Boska. »Mati Marjeta, simbol in zgled kreposti za naše matere,« je zapisano na spominski plošči na njenem domu, kjer se je rodila 1. aprila 1788. Zakonca Occhiena sta imela devet otrok, kar šest jih je umrlo v nežni dobi. Marjeta ni imela namena, da bi se poročila, hotela je ostati pri starših, da bi zanju skrbela v njuni starosti. Ko ji je bilo štiriindvajset let, se je pri njih oglasil sedemindvajsetletni vdovec Franc Bosko, ki je imel pri sebi hromo mater in triletnega sina. Starše je vprašal, če bi se lahko poročil z njuno hčerko. Oče je Marjeti predlagal: »Če se ti strinjaš, se tudi midva poročiva. Franc je zgleden kristjan in dober delavec. S poroko boš dobila tudi otroke in boš tako ne samo žena, ampak tudi mati.« Poročila sta se 6. avgusta 1812, naslednje leto se jima je v revni hiši v vasici Becchi nedaleč od Torina rodil sin Jožef, 16. avgusta 1815 pa je bil rojen Janez, ki ga je vzgojila za svetnika. Mož Franc je že leta 1817 umrl in na Marjetina ramena je padla skrb za tri majhne otroke. Vse tri je imela enako rada, vendar pa ji je ljubosumni in vzkipljivi Anton iz moževega prvega zakona povzročal veliko skrbi in žalosti. Izgubo očeta je najbolj občutil Janez, ki ni imel niti dve leti. Mati ga je vzela v naročje in mu rekla: »Ubogi otrok, saj nimaš več očeta!« Tega prizora in teh materinih besed se je don Bosko spominjal vse življenje. To doživetje v veliki meri razloži kasnejšo njegovo skrb za zapuščeno mladino.

Skrivnostne in preroške sanje

Pri devetih letih je bistri Janez začel hoditi v župnijsko šolo poldrugo uro daleč. Hodil je peš. Po tri ure na dan. Zaradi nagajanja polbrata Antona je moral zapustiti dom. Mati Marjeta mu ni mogla plačevati šolanja in Janez se je moral vzdrževati sam z raznimi priložnostnimi deli: stregel je po gostilnah, pomagal kuhati, delal kot čevljar, krojač, cerkovnikov pomočnik. Pridobljeno znanje mu je kasneje prišlo zelo prav, da je v skrbi za svojo mladino prijel za vsako delo.

V tem času je imel Janez neke noči skrivnostne sanje. Zdelo se mu je, da stoji na travniku pred domačo hišo. Okoli njega je bila množica fantov, ki so se igrali. Ko je eden od njih zaklel, je to Janeza tako razjezilo, da mu je prisolil zaušnico in prišlo je do pretepa. Tedaj se je prikazal častitljiv gospod in rekel Janezu: »Ne s pretepanjem, ampak s krotkostjo in ljubeznivostjo boš iz teh svojih vrstnikov naredil prijatelje. Postavi se prednje in govori jim o lepoti kreposti in o grdobiji greha!« Janezu se je zelo to nemogoče, gospod pa je dejal: »Dal ti bom učiteljico, pod njenim vodstvom se boš izuril za vse!« In poleg gospoda se je prikazala v lep plašč oblečena gospa, ga prijela za roko in mu rekla. »Pojdi z menoj in poglej!« Tedaj je zagledal pred seboj množico divjih živali, ki so se med seboj bodle in grizle. Gospa je rekla. »To je tvoje polje, tukaj delaj. Postani ponižen, srčen in močan. Kar boš videl da se bo zgodilo s temi živalmi, delaj z mojimi sinovi!« In v trenutku so se divje živeli spremenile v krotka jagnjeta in se mirno zgrinjala okli gospe. Janez je vzkliknil: »Ničesar ne razumem!« Gospa je dejala: »Ko pride čas, boš vse razumel.« O teh sanjah je Janez pripovedoval materi Marjeti, ki je v njih videla napoved, da bo Janez postal duhovnik. Brez teh sanj, pravijo njegovi življenjepisci, in nadaljnjih podobnih videnj ne moremo razumeti don Boskovega dela. V njih je obsežen celoten program: iz divjih živali – nevzgojenih in zapuščenih dečko – naredi krotka jagnjeta – lepo krščansko vzgojene fante. Sredstvo, da to dosežeš: pokaži jim, kako lepa je krepost in kako grd je greh. Metoda: ponižnost, krotkost in ljubeznivost. Po nasvetu oseb iz tistih skrivnostnih sanj se je Janez vadil v krotkosti. Učil se je umetnosti pogovora in mirnega prepričevanja. Namesto jeze in sile sta bolj in bolj prevladovali pamet in dobrota.

"Vse bi dal, da si pridobim srca mladih"

Janez si je prizadeval, da bi se tisto, kar mu je bilo prikazano v skrivnostnih sanjah, moglo uresničiti. Marljivo se je učil, pri tem ga je podpiral naravnost čudežen spomin. Ko je nekoč pozabil doma latinsko berilo in je bil vprašan, je vzel roke neko drugo knjigo in se delal, kot bi bral, vse je znal na pamet. Svoje sošolce in vrstnike je spodbujal k veselju. Tiste čase je hodilo po vaseh na desetine glumačev in rokohitrcev, 'čarodejev'. Taki spretneži so bili povsod dobrodošli. Mladina, zlasti dečki, je kar norela za njimi. Janez je bil med prvimi. Postavil se je spredaj in natančno opazoval vsako kretnjo in gib. Kar je videl, je potem sam vztrajno ponavljal, vse dotlej, dokler ni vsega uspešno ponovil. Navadil se je hoditi po vrvi, skakati čez zapreke, plezati, igrati karte, spreminjati mleko v kri, čarati iz jajc svilene rute in še celo vrsto drugih umetnij. Posebno dobro si je zapomnil vesele dogodivščine in v zimskih večerih ali ob nedeljah popoldne vabil k sebi dečke in fante k sebi na veselo zabavo. Obljubil jim je, da jim bo pokazal najčudovitejše reči, oni pa so ga morali v zameno poslušati, ko jim je natančno ponovil župnikovo pridigo ali jih poučeval v krščanskem nauku. Že takrat ga je vodilo načelo, ki ga je kasneje pogosto poudarjal: »Vse bi dal, da si pridobim srca mladih in sicer zato, da bi jih potem daroval Bogu.« Poudarjal je moč veselja: »Od mladih si ne želim nič drugega, kot da so dobri in vselej veseli.«

Življenje v domači družini in še čudežna videnja, ki so ga v najtežjih trenutkih pomanjkanja bodrila, da je vztrajal na začeti poti, so ga uvedla v poglobljeno versko življenje. Proti običaju tedanje dobe je skušal vsak dan iti k maši in obhajilu. Od matere se je navzel prisrčne pobožnosti do Device Marije, ki jo je vse življenje zaupno častil in se imel za njenega varovanca. »Marija ljubi mladino in blagoslavlja vse, ki za mladino skrbijo.«

"Zapomni si: maševati pomeni začeti trpeti"

Ko mu je bilo dvajset let in je končal gimnazijo, se je odločil za duhovniški poklic. Leta 1845 je vstopil v bogoslovno semenišče v mestu Chieri. Ko ga je mati Marjeta prič videla v talarju, mu je rekla: »Moj Janez, oblekel si duhovniško obleko in zato čutim vse tisto zadovoljstvo, ki ga lahko čuti mati zaradi uspeha svojega sina. Toda zapomni si, da tvojemu stanu ne daje časti obleka, ampak spolnjevanje kreposti.« In še: »Ko si prišel na svet, sem te posvetila Materi Božji. Zdaj si prejel duhovniško oblačilo. Glej, da ga ne boš nikoli onečastil. In eno si zapomni: v uboštvu sem bila rojena, v pomanjkanju sem odraščala in v revščini živela vse življenje. Če boš kot svetni duhovnik kdaj postal bogat, vedi, da nikdar ne bom prestopila praga tvoje hiše. To si za vedno dobro zapomni!«

V semenišču si je Janez po materinem nasvetu izbral zgledne sošolce, ki so hoteli postati dobri duhovniki in so vestno študirali, si med seboj pomagajo napredovati v kreposti in so prisrčno ljubili nebeško Mater Marijo. Z dovoljenjem predstojnikov je zbral okoli sebe enako misleče tovariše in ustanovil Družbo veseljakov, ki je v semenišču skrbela za zdravo razvedrilo. Po šestih letih bogoslovnega študija je leta 1841 prejel mašniško posvečenje. Modra mati Marjeta mu je ob tem vzvišenem dogodku dejala: »Moj Janez, dobro si zapomni, da maševati pomeni začeti trpeti.« Odslej so ga povsod klicali don, po maše gospod, kar pomeni na splošno duhovnika. Na izbiro je imel več služb, toda po nasvetu svojega svetniškega spovednika Jožefa Cafassa je stopil v višjo bogoslovno šolo v Torinu, kjer se je pripravljal na dušnopastirsko delo v okolju industrijskega mesta, kar je v tistem času postajal Torino. Industrija je 'rodila' proletariat. Zidali so tovarne in s podeželja je vrela množica revnih ter dela in zaslužka željnih ljudi v mesta. Dostikrat se je dogajalo, da so podjetniki mlade ljudi, ki jim niso bili po volji, vrgli na cesto.

Prvi oratorij v njegovem stanovanju

Med svojim študijem v Torinu je don Bosko dvakrat na teden hodil v enega tamkajšnjih zaporov, kjer je našel številne mlade fante, tudi mladoletnike, ki so prišli v mesto, pa niso dobili dela. Klatili so se po ulicah in se preživljali s krajo, kar jih je privedlo v zapor. Vse bolj je v njem zorelo spoznanje, da je te fante mogoče rešiti le tako, da jih duhovnik zbira ob nedeljah in praznikih okoli sebe in jim nudi primerno razvedrilo, obenem pa jim priskrbi primerno vajensko mesto, naredi z mojstrom ustrezno delovno pogodbo in jim da priložnost, da morejo stanovati in se vzgajati v posebni zavodih, ustanovljenih prav zanje. Don Bosko jih je imenoval oratorije. Zapuščenim fantom naj bi nudil toplino doma, obenem pa jih tudi versko vzgajal.

Rojstni dan prvega oratorija je bil 8. decembra 1841, na praznik Brezmadežne. V zakristijo torinske cerkve sv. Frančiška Saleškega, kjer je don Bosko maševal, je prišel zidarski vajenec Bartolomeo Garelli, ki bil brez beliča v žepu, brez stanovanja in hrane. Bil je ves premražen in izstradan. Don Bosko ga je povabil k sebi na stanovanje in mu naročil, naj pripelje s seboj še tovariše, ki so v podobni stiski. To je bil začetek velikega dela – don Boskovih oratorijev, ki še danes v predmestjih velikih industrijskih mest zbirajo na tisoče fantov brez doma in prave zaposlitve ter jih skušajo pripraviti na človeka dostojno življenje. Začelo se je uresničevati, kar mu je bilo dano videti v tistih skrivnostnih mladostnih sanjah. Ko je v Torinu ustanovil oratorij za revne in zanemarjene fante, je povabil k sebi mater Marjeto. »Če se ti zdi, da bi bilo to všeč Gospodu,« mu je rekla, »sem pripravljena priti ta trenutek.« V začetku šolskega leta 1846 je prišla v Valdocco. Ubogim fantom je postala prava mati: ob njeni smrti jih je bilo v oratoriju že devetdeset. Bila je tudi njihova modra vzgojiteljica, navajala jih je k redu in odgovornosti.

Don Boskovi salezijanci in Hčere Marije Pomočnice

Po življenjepisu sv. Janeza Boska, ki ga je za Leto svetnikov I. (Ljubljana 1968) napisal salezijanec dr. Valter Dermota, navajam, kako je nastala Družba don Boskovih salezijancev in Hčera Marije Pomočnice. Ustanova oratorijev je potrebovala nebeškega zaščitnika in vzornika. Don Bosku ga ni bilo treba dolgo iskati. Oratorij se je rodil v zakristiji torinske cerkve sv. Frančiška Saleškega, kjer je don Bosko v svoje varstvo sprejel zidarčka Bartolomeja Garellija. Sv. Frančišek Saleški (1567–1622) je bil škof v Ženevi in je z dobroto in ljubeznijo z govorjeno in pisano besedo spreobračal kalvince. Odkar je skrivnostna oseba devetletnemu Janezu naročila: »Bodi krotak!«, je bil Frančišek njegov učitelj v krotkosti, s katero naj bi pridobival in vzgajal zapuščene fante. Frančišek Saleški je tudi napisal knjigo Filoteja, v kateri utemeljuje, kako morejo vsi ljudje v vsakem stanu doseči krščansko popolnost. Njegova načela je povzel don Bosko v svojem duhovnem vodilu Preskrbljeni mladenič. Po sv. Frančišku Saleškem je don Bosko svojo redovno družbo duhovnikov in laikov za vzgojo zapuščene mladine imenoval salezijance. Začetek družbe sega v leto 1859, Cerkev jo je dokončno potrdila leta 1874.

Nastanek družbe Hčera Marije Pomočnice ali Don Boskovih salezijank smo na kratko predstavili v Ognjišču februarja 2011 (str. 130–131) takole. Don Boskov preventivni vzgojni sistem za mlade je temeljil na delu s fant. Kako ga zasnovati za dekleta, pa ni vedel in je s tem korakom odlašal. Rešitev mu je ponudila Božja previdnost, v katero je brezmejno zaupal. V kraju Mornese je delovala skupina deklet, imenovana Družba hčera Brezmadežne, ki je po njegovih načelih zaživela leta 1854 pod vodstvom Marije Dominike Mazzarello. Iz te skupnosti je nastala nova družba, ki jo je don Bosko leta 1872 uredil kot pravo redovno družbo Hčera Marije Pomočnice. Njena prva predstojnica je bila sv. Marija Mazzarello (1837–1881).

Njegov vzgojni sistem: dobrota in zaupanje

Don Bosko je napisal Uvod v preventivni sistem, kjer podaja osnovna načela svoje vzgoje. »Moj vzgojni sistem?« sprašuje in odgovarja:»Zelo preprost je: pustite mladim vso prostost, da počno stvari, ki so jim najbolj všeč. Pri tem pa morate v njih odkrivati kali njihovih dobrih nagnjenj ter poskrbeti, da se razvijejo. Vsakdo z veseljem dela samo tisto, za kar se čuti sposobnega, zato to upoštevam in moji gojenci delajo vsi od kraja ne le z vnemo, ampak tudi z veseljem... Vsak mlad človek, tudi najbolj zanemarjen, je dovzeten za dobroto. Prva stvar vzgojitelja, ki hoče doseči uspeh, da poišče tisto strun, ki je občutljiva za dobroto. Potrudi se, da te bodo vzljubili, potem boš z lahkoto dosegel, da te bodo ubogali.« Svoje fante je uvajal v krščansko življenje. Pri tem je zelo poudarjal pomembnost 'dveh stebrov'. »Pogosto obhajilo je mogočen steber, na katerem sloni en zemeljski tečaj; češčenje Matere Božje pa je steber, na katerega se naslanja drugi tečaj.«

»Vzgojitelja Janeza Boska je vzgojila mati Marjeta,« je v knjigi o tej modri in svetniški ženi zapisal Tone Ciglar. »Dejansko pri don Bosku v njegovem vzgojnem sistemu ne najdemo ničesar, kar nebi bilo vsebovano že v vzgojnem prizadevanju njegove matere. On je seveda stvari dopolnil s svojo prakso in strokovno pedagoško razgledanostjo.« Zvone Štrubelj, ki je don Boska našim bralcem predstavil ob 100-letnici njegove smrti (Ognjišče, februar 1988), je zapisal: »Zelo zgodaj je v sebi začutil dar, na katerem je potem gradil svoje vzgojno delo. "Dovolj mi je bilo nekoga pogledati v obraz, in že sem v njem bral, kakšni so njegovi nameni in pričakovanja." Bil je predvsem človek osebnih stikov. Blag pristop in jasen pogled sta privabljala in vlivala zaupanje. Mladi so začutili, da jih ima resnično rad.« Govoril jim je: »Težko boste našli nekoga, ki vas ima v Jezus Kristusu bolj rad kot jaz in ki močneje želi, da bi bili srečni.«

Poslal jih je po vsem svetu

Don Bosko je neutruden delavec. Spal je samo štiri ure na dan. »Silno si želim,« je govoril, »da bi mogel prestati brez dveh stvari: brez spanja in brez jedi.« Poleg neposrednega vzgojnega dela z mladimi je bil oznanjevalec evangelija tudi s pisano besedo. Leta 1853 je začel izdajati Knjižice, ki so izhajale vsak mesec in so na preprost, a temeljit način obrazložile neko versko vprašanje. Po njegovem zgledu izdajajo Knjižice salezijanci povsod po svetu, tudi pri nas. Bil je plodovit ljudski in mladinski pisatelj. Njegova zbrana dela obsegajo 1.147 spisov v 37 debelih zvezkih. Veliko je tudi gradil; ogromno truda ga je stala gradnja bazilike Marije Pomočnice, ki je srce salezijanskega središča v Torinu. Mogočno svetišče je 'spomenik' njegovega zaupanja v Božjo Previdnost in v Marijo Pomočnico.

Sam ni mogel iti v misijone, zato pa je že leta 1875 poslal na skrajni jug Argentine, v Patagonijo, prve misijonarje. Kmalu so ji sledili novi, ki so odhajali tudi na druge celine. Danes je salezijancev don Boska (SDB) po vsem svetu nekaj manj kot 16.000. Navzoči so v 132 državah na vseh petih celinah. Razdeljeni so na področja in inšpektorate (na narodni ravni); področij je 8, inšpektoratov pa 88. Vrhovno vodstvo družbe je v Rimu. Celotna salezijanska družina šteje okoli 400.000 članov in pripadajo 30 različnim, ki so nastajale v teku let. Že od don Boskovih časov obstaja ustanova Hčera Marije Pomočnice (don Boskovih salezijank), ki jih je 14.650, salezijanski sotrudniki (laiki) - okoli 30.000, don Boskove prostovoljke in še nekatere druge manjše skupine. Za povezavo s prijatelji verniki salezijanci izdajajo glasilo Salezijanski vestnik, ki ga tiskajo v 56 izdajah v 20 različnih jezikih.

»Nebesa niso ustvarjena za ljudi v naslanjaču,« je govoril don Bosko, ki si ni dal počitka. Od dela izčrpan je odšel po zasluženo plačilo k Bogu 31. januarja 1888. Med blažene ga je prištel papež Pij XI. 2. junija 1929, za svetnika pa ga je razglasil 1. aprila 1934, na velikonočni praznik. Svetega Janeza Boška je osebno poznal in ob tej slovesnosti je o njem dejal: »Pri don Bosku se naravno ne da razumeti brez nadnaravnega. Don Bosko je svetnik, pri katerem je nadnaravno postalo nekaj naravnega in vsakdanjega.«

ČUK, Silvester (Priloga). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 1, str 58.

(ob obletnici) Eno od zanimivih dejstev glede Woffganga Amadeusa Mozarta je to, kako pogosto ljudje navajajo religiozne pojme, ko hočejo opisati ali razložiti njegovo edinstveno genialnost. Nekaj primerov: švicarski teolog Karl Barth je rekel: »Ko se angeli v nebesih zberejo k opravljanju svoje službe pred Bogom, takrat igrajo Bacha, vendar sem prepričan, da igrajo Mozarta, ko so zbrani v družinskem krogu.« Ruski glasbenik Peteri. Čajkovski je šel dlje: »Ljubim Mozarta kot glasbenega Kristusa.« Podobno nemški glasbenik Richard Wagner: »Verujem v Boga, Mozarta in Beethovna.« Georg Solfi, dirigent simfoničnega orkestra v Chicagu pa pravi: »Mozart te sili k veri v Boga, veliko bolj kot hoja v cerkev, ker je nemogoče, da bi tak fenomen prišel na svet slučajno.«

Zdi se, da je bilo res nekaj nadnaravnega glede njegove obdarjenosti. Drugi geniji so ustvarjali velike umetnine, vendar kateri od glasbenikov je komponiral, medtem ko se je zabaval v družbi? In to tako popolno glasbo, da se skladatelju ni zdelo potrebno, da bi zamenjal eno samo noto od začetka do konca. Na tak način je bil Mozart sposoben napisati uverturo k operi Don Giovanni na predvečer prve izvedbe v Pragi in nato prisiliti orkester, da je igral ‘a prima vista’, brez vsake vaje. Nekoč je izjavil: »V svoji glavi ne slišim vsakega parta posebej, enega za drugim, ampak slišim vse hkrati. Kakšen užitek je to, vam ne morem povedati!«

Vendar je bil Wolfgang A. Mozart kljub vsej obdarjenosti človek iz mesa in krvi, človek prikupljivih modrih oči in zvenečega smeha, Človek ponosa in delavnosti. »Bil je izrazito majhne postave, zelo suh in bled, z bogatimi lasmi, na katere je bil kar ponosen. Zelo rad je imel punč in ga pil v dolgih in pogostih požirkih. Ponosen je bil tudi na svojo igro biljarda. Veliko iger sva skupaj igrala, vendar sem bil vedno drugi najboljši.« Tako se spominja Michael Kelly, irski tenor, ki je pel na praizvedbi Figarove svatbe.

Mozartov družinski izvor pa sploh ni skrivnosten. Mozarti so bili rokodelci, katerih družina sega do 14. stoletja. Priimek so pisali na različne načine: Motzhard, Motzharth, Muzard, Mazar, Mosar. Od vseh skladateljevih prednikov najbolj izstopa njegov oče Leopold, ki je bil njegov 'manager’ in edini učitelj. Rodil se je kot sin knjigoveza v Augsburgu. Najprej se je odločil za duhovništvo, potem pa je presedlal h glasbi in postal violinist v orkestru salzburškega knezonadškofa. Čeprav je bil kar plodovit skladatelj 25 simfonij ter precej skladb cerkvene in komorne glasbe, je bilo njegovo veselje predvsem v poučevanju. Njegovo najboljše delo je zelo upoštevan priročnik za violiniste.

Ko je bil Leopold star 28 let, se je poročil s prikupno domačinko Anno Mario Pertl iz družine, ki je dala kar precej ljubiteljskih glasbenikov. Leopoldu je rodila sedem otrok, od katerih sta preživela otroštvo le dva. Prva je bila deklica, rojena 1751 z imenom Maria Anna, za domače Nannerl. Drugi pa sedmi otrok, fantek. Drugi dan po rojstvu, 28. januarja 1756, so ga krstili: ker je bil rojen na praznik sv. Janeza Krizostoma in ker je bilo Leopoldovemu očetu ime Johann, je bil otrok krščen kot Johannes Chrysostomus Wolfgangus Theophilus Mozart. Ime Wolfgang je dobil po materinem očetu, Theophilus pa po botru. To ime, ki po grško pomeni ‘ljubljen od Boga’, je Mozart pozneje polatinil v Amadeus. Za domače pa je bil Wolferl.

Ko je bila Nanneri stara šest let, jo je oče začel učiti klavir. Celo sestavil je majhno zbirko skladb za začetnike in jo imenoval Nannerlin album. Potem ko je eno leto poslušal Nannerlino vadenje, je tri leta stari brat splezal na stol in začel pritiskati akorde. Wolferl je odkril svoj poklic, z njim pa tudi Leopold in Nannerl. Leopold je počakal še celo leto, da je začel s poukom glasbe svojega štiriletnega sina. Sin pa je počakal še eno leto, preden je zapisal svojo prvo skladbo v Nannerlin album. Ludwig Kóchel, nemški botanik, ki je leta 1862 prvi objavil kronološki seznam Mozartovih del, je dal temu 16-taktnemu Menuetu v G-duru in še petim podobnim skladbam slovesno oznako: ‘K 1’.

Čez eno leto se je Leopold odpravil v München in na Dunaj, da bi pokazal svoja učenca svetu. Ne brez ponosa je s poti pisal svojemu prijatelju v Salzburg: »Ves svet govori o nas. Njeno veličastvo nas je sprejelo z izredno naklonjenostjo. Wolferl je skočil v njeno naročje, jo objel in vroče poljubil.« Žal Leopoldovo pismo ne omenja naslednjega dogodka, ki je še dolgo postal del tako imenovane Mozartove legende. Cesarica Marija Terezija je dovolila Mozartu, da se je igral z njenimi otroki. Ko je pri igri Mozart padel, ga je tolažila mlada princeska Marija Antonieta. V zahvalo je Mozart rekel bodoči francoski kraljici: »Ko bom velik, se bom poročil s teboj.«

Salzburški knezonadškof je bil širokogruden in razumevajoč, zato je dovoljeval svojemu ambicioznemu violinistu, da si je jemal neplačane dopuste. Tako je Leopold Mozart naslednjega leta začel novo turnejo, to pot po Zahodni Evropi.

Ko sta se leta 1766 vrnila v Salzburg, je bil Wolferl star deset let. Od teh je preživel tri in pol kot potujoči glasbenik brez prijateljev svoje starosti. Nikdar ni stopil v šolo. Leopolda so večkrat kritizirali zaradi njegove nenavadne vzgoje. Vendar se zdi, da so bili vsi štirje Mozarti eden z drugim zelo povezani, Wolfgang pa je ljubil takšno življenje. Če je bil Leopold nekoliko samodržca, ki je organiziral vsako stran Wolfgangovega življenja, pa je le bil ljubeči oče. Ni bil le Wolfgangov glasbeni učitelj, ampak ga je učil tudi branja in računanja. Vpeljal ga je v francoski, angleški in italijanski jezik, hkrati pa ga uvedel v svet. Leopold je jemal kot religiozno dolžnost nalogo, da razvije izjemne darove, ki jih je opazil na sinu. tej nalogi je podvrgel vse svoje življenje. Nekoč je dejal: »To je moja dolžnost pred vsemogočnim Bogom!«

‘Čudežni otrok’ v Italiji

Ko sta na veliki teden leta 1770 oče in sin prišla v Rim, sta šla v Sikstinsko kapelo, da bi slišala slavni Allegrijev Miserare iz leta 1630, ki ga je Vatikan tako cenil, da je prepovedal vsako izvajanje zunaj omenjene kapele. Mozart ga je slišal, prišel domov in ga napisal po spominu. Nato je Leopold rekel: »Zdaj ga imamo in ga bomo s seboj odnesli domov!«

Mozart je očaral Italijo, Italija pa njega. Pozneje je izjavil: »Nikoli nisem bil deležen tolike časti in nikoli nisem bil tako priljubljen.« Papež je imenoval 14letnega mladeniča za viteza zlate ostroge. Po več kot enoletnem bivanju v Italiji sta se Mozart in njegov oče vrnila v Salzburg. Njegovi življenji je prizadela in hkrati spremenila smrt širokogrudnega salzburškega knezonadškofa Sigismunda Schrattenbacha (nečak ljubljanskega nadškofa istega imena). Nasledil ga je Hieronim Colloredo, ki ni dovoljeval odhodov. Leopold je že dolgo upal, da bo nekoč postal kapelnik na salzburškem dvoru, vendar ga je Colloredo, sam kar dober violinist, spregledal. Nastavil pa je 16-letnega Wolfganga na nižji vlogi koncertnega mojstra za 150 guldnov letno. Čeprav je v štirih letih napisal kar deset maš, je kljub temu postajal vedno bolj nemiren in nezadovoljen.

Leopold se je odločil, da bi moral Wolfgang iskati srečo v Parizu, ki je bil tedaj kulturna metropola Evrope. Mozartu ni ugajalo ne mestno življenje ne njegova nabuhla glasba, vendar je pristal na potovanje, in sicer v materinem spremstvu. Ko sta z materjo dospela v Mannheim, se je Mozart prvič v življenju globoko zaljubil. Njegova izvoljenka je bila 16-letna Aloysia Weber, prikupna in nadebudna sopranistka. Bila je ena od štirih hčera neuspešnega pevca, ki je zaokrožal družinske dohodke z najemanjem sob. 21-letni Mozart je začel pisati arije za Aloysio in jo učil, kako jih mora peti. Menil je, da ima Aloysia ljubek in čist glas. Namesto da bi šel v Pariz, je hotel spremiti Webrovo družino na turneji po Italiji.

Ko je Leopold zvedel za sinovo željo, je bil besen. Sinu je odločno napisal: »V Pariz in to takoj!« Tako se je kot je mislil začasno poslovil od Webrovih in spremil mater v Pariz. Tam je preživel kar šest mesecev in ni dobil boljše zaposlitve kot službo organista v Versaillesu, ki jo je kljub očetovemu nagovarjanju odklonil. Vse njegovo pariško bivanje je bilo zaznamovano z materino boleznijo. Dne 3. julija 1778 je očetu pisal, da je mati zelo bolna in da je v božjih rokah. Šele 9. julija mu je ponovno pisal in priznal, da je 3. julija mati umrla. Pisal mu je: »Zadosti sem trpel in jokal, toda kaj je pomagalo? Tako sem poskusil potolažiti sam sebe. Prosim, da tako storite tudi vi, moj dragi oče!«

V tem času je Mozart napisal nekaj precej konvencionalnih skladb, med drugim tudi Simfonijo št. 31, imenovano tudi ‘Pariška’. Nekoliko bolj odražata njegovo duševno stanje dve sonati, in sicer klavirska sonata v A-duru in violinska sonata v E-duru. Potem ko je v Parizu pokopal mater, se je vrnil v Nemčijo. Ustavil se je, da poišče Webrove na njihovem novem stanovanju v Münchnu, kjer je Aloysia dosegla kar precejšen uspeh kot operna pevka. Takoj mu je dala vedeti, da ji njegovo dvorjenje nič ne pomeni. Ko so jo čez nekaj let vprašali, kako je mogla odkloniti največjega glasbenega genija svojega časa, je odgovorila: »Nisem vedela. Bil je tako majhen človek.«

Na očetovo prigovarjanje je nadškof Colloredo ponovno sprejel Wolfganga v službo kot dvornega in stolnega organista. Tako je Mozart ponovno pisal cerkveno glasbo, med drugimi tudi znamenito Mašo kronanja. Vendar sta bili največji deli tega obdobja opera Idomene/ in Koncertantna simfonija za violino in violo, namenjeni drugim gospodarjem. Nadškof Colloredo je imel Mozarta za neposlušnega služabnika, ta pa mu je tudi primerno vračal. Nekoč sta se prerekala o nepomembni zadevi z Dunaja. Mozart pripoveduje, kako mu je nadškof zavpil: »Tam so vrata! Nočem ničesar več imeti s takšno barabo!« Mozart pa mu ni ostal dolžan in odvrnil: »Jaz pa z vami ne!« Nadškofovi služabniki so petkrat zavrnili Mozartovo prošnjo za odpust iz službe. Končno je nadškofov komornik odstavko sprejel in prikazal značilen primer razmerja med umetniki in njihovimi gospodarji. Z brco v zadnjico je Mozarta pognal skozi vrata!

Dunaj ‘obljubljena dežela’

Misel na samostojno življenje na Dunaju je Mozarta navduševala. Očetu je pisal: »Moja sreča se šele začenja!« In drugič: »Dunaj je zanesljivo dežela klavirja!« Najbolj zanimivo pa je bilo za 25-letnega Mozarta dejstvo, da se je ponovno srečal z družino Weber. Nekoliko naivno je pisal očetu, da je stara gospa Weber zelo dobra in ga je sprejela v svojo hišo, kjer mu je dala prostorno sobo. Aloysia je imela 19-letno neporočeno sestro z imenom Konstanca. Mozart pa je bil tako osamljen. Očetu jo je opisal: »Sicer ni grda, vendar pa še daleč ni lepa. Vsa njena lepota je v dveh črnih očeh in čedni postavi.«

Leopold je kmalu zvedel za vznemirjajoče novice, da je Konstanca postala Mozartova ljubica in da jo misli poročiti. Mozart je to zanikal in zaskrbljenemu očetu zapisal: »Nisem zaljubljen vanjo. Ko mi čas dopušča, greva ven, vendar se moje misli ukvarjajo s povsem drugačnimi zadevami. Bog mi ni dal mojega talenta, da bi se navezal na ženo in zapravil svojo mladost v norčijah.« Drugačne zadeve so bile njegove skladbe, predvsem opera Beg iz Seraja (1782), ki je postal njegov prvi veliki operni uspeh. Vendar je Konstancina zaskrbljena družina prisilila Mozarta, da je podpisal listino, s katero se zaveže, da se bo v treh letih poročil s Konstanco ali pa bo moral plačati letno odškodnino 300 guldnov. Vendar piše Mozart očetu, da je Konstanca dokument raztrgala. Nakar mu je oče odgovoril: »Dragi Mozart, ne potrebujem nobene pisane besede, verjamem, kar mi ti poveš.«

Le teden prej je Mozart prvič prosil očeta dovoljenje za poroko oziroma je priznal, da ima takšne načrte. Nekoliko naivno mu piše: »Glas narave se oglaša v meni tako močno kot pri drugih, morda celo glasneje kot pri močnejših postavah. Preprosto ne morem živeti tako, kot živi večina mladih v današnjih dneh. Prvič imam globoko versko prepričanje; drugič imam prevelik občutek časti, da bi zapeljal nedolžno mladenko; tretjič preveč se bojim bolezni in skrbim za svoje zdravje, da nisem nikoli imel takšnih razmerij z nobeno žensko.«

Sicer pa pravi, da potrebuje nekoga, ki bo skrbel za njegovo imovino, za njegovo perilo in obleko in tako naprej. Po njegovem mnenju ima Konstanca dovolj zdrave pameti, da bo mogla spolniti svoje dolžnosti kot žena in mati. Ker se je Mozart bal, da bi njena družina razdrla zaroko, se je 4. avgusta 1782 poročil s Konstanco. Naslednji dan je prišla očetova godrnjajoča privolitev.

Od tega trenutka dalje se je Mozart vseh devet let, ki jih je še preživel na Dunaju, popolnoma posvetil glasbi. Mozartovo življenje in njegova glasba sta postala eno. Njegova glasba je bila njegovo življenje. Nikoli več ni šel na daljše potovanje Izven države, nikoli več se ni zaljubil. Preprosto: sedel je in delal, komponiral in izvajal. Ob tem je očetu pisal: »Moram pisati z največjo naglico, kakor da je že ppl šestih, jaz pa sem povabil ljudi na koncert ob šestih. Sicer pa imam , toliko dela, da večkrat ne vem, ali stojim na glavi ali na petah. Vse dopoldne sem poučeval do dveh, ko smo kosili. Tako je večer edini čas, ki mi ostane za komponiranje. In še takrat se ne morem zanesti, ker me večkrat povabijo, da jim izvajam koncerte.«

O teh koncertih je Mozart menil: »Ti koncerti so zlata sredina med preveč težkim in preveč lahkim. So pa zelo briljantni, ugajajo ušesom, ne da bi postali vsakdanji. Iz nekaterih odlomkov bo lahko samo dober glasbenik razbral vso njihovo umetelnost. Vendar so ti odlomki tako napisani, da bo z njimi užival tudi nepoznavalec, čeprav ne bo vedel zakaj.« Na tako preprost način Mozart opiše izredno dejstvo, da je med leti 1782 in 1786 napisal kar 15 klavirskih koncertov, ki jih je tudi sani izvajal.

V tem obdobju se je seznanil s Franzem Josephom Haydnom. čeprav je bil Haydn kar 24 let starejši od Mozarta, sta takoj pripoznala drug drugemu njegovo genialnost in sta kaj kmalu postala prijatelja. Haydn, ki velja za očeta godalnega kvarteta, je ravno v tistem času izdal zbirko šestih, ki jih imenujejo Ruski kvarteti, katere je zložil na povsem nov način tako, da je vsako od štirih glasbil bolj neodvisno drugo od drugega. Ti so med leti 1782 in 1785 navdihnili Mozartu šest godalnih kvartetov, ki jih je posvetil Haydnu, “od katerega sem se naučil, kako je treba pisati kvartete”. Ko je Haydn slišal zadnje tri od teh kvartetov, je rekel Leopoldu Mozartu: »Pred Bogom in kot pošten človek Vam moram povedati, da je Vaš sin največji skladatelj, kar jih poznam osebno ali po imenu.«

Kmalu nato je ljubosumni nadškof Colloredo zagrozil Leopoldu Mozartu, da mu bo priškrtnil pri plači, če se takoj ne vrne v Salzburg. Oba Mozarta, ki sta bila nekoč tako tesno povezana, sta se zdaj drug drugemu odtujila in se nista nikoli več videla.

Poleg Haydna je v tem času v Mozartovem življenju nastopila nova oseba, Italijan po imenu Lorenzo da Ponte, ki je bil genialen kot libretist in kot intrigant. Da Ponte je predlagal, da bi sodelovala pri novi operi, pri čemer je Mozart imel pomisleke glede cenzure. Da Ponte mu je zagotovil, da bo to njegova zadeva. Mozartu je bilo kar všeč, da se je lotil uglasbitve pohujšljivo antiaristokratske francoske komedije, ki je bila ravno takrat na Dunaju prepovedana. Da Ponte je obljubil, da bo libreto tako omilil, da bo dobil odobritev od novega, liberalno usmerjenega cesarja Jožefa II. Pozneje se je da Ponte spominjal: »Kolikor hitro sem pisal besede, tako hitro jih je Mozart uglasbil.« Tako je leta 1786 nastala Figarova svatba. Čeprav je bil na Dunaju aplavz kar spoštljiv, pa so v Pragi naravnost ponoreli nad Figarom. Mozart je potoval v Prago, da bi sam dirigiral opero. Iz tega mesta piše prijatelju, da v Pragi ne govorijo o ničemer drugem, kot o Figaru: »Ničesar ne igrajo, pojejo ali žvižgajo razen Figara.« Praške oblasti so ga prosile za novo opero. Mozart in da Ponte sta se obvezala, da bosta do naslednjega leta pripravila opero Don Giovanni.

Sicer pa je Mozart ljubil lahkoživo življenje. Igral je, se zabaval in si sposojal denar. Sprejemal je več naročil, kot jih je mogel spolniti, čeprav je večino naročil na neki način le izdelal. Tudi Konstanca je uživala v tem brezskrbnem življenju. Rodila je Mozartu šest otrok, od katerih sta le dva preživela otroštvo. Njeno zdravje je začelo pešati. Mozart si je sposodil še več denarja in delal naprej.

Ko je spomladi leta 1787 Leopold resno zbolel, mu je Mozart brez ovinkov pisal, da pričakuje najhuje: »Ker je smrt edini cilj našega življenja, sem v zadnjih nekaj letih spletel take odnose z najboljšim in najzvestejšim prijateljem človeštva, da me njegova podoba sploh ne plaši več, temveč me tolaži in hrabri!« Ko je maja tistega leta Leopold umrl, je Mozart očetovo smrt vzel kot prehodno nesrečo. V tem smislu je pisal sestri Nannerl: »Lahko si predstavljaš, da je najina izguba enako velika in kako sem bil žalosten, ko sem zvedel za nenadno smrt najinega ljubljenega očeta.« Vendar je takoj dodal, da ne more priti v Salzburg na pogreb.

Requiem piše zase

Kljub temu, da je bilo vse Mozartovo življenje plodovito, pa je največ napisal v zadnjem letu življenja, leta 1791. Med drugim je napisal prelepi Klavirski koncert št. 27 in nič manj lepi Klarinetni koncert hkrati z drugimi nenavadnimi skladbami kot je Fantazija za mehanične orgle. Za kronanje Leopolda II. kot češkega kralja je zložil opero La Clemenza di Tito v pičlih 18 dneh. Nato je prišla Čarobna piščal. Poleg tega je sprejel še anonimno naročilo za Requiem, za katerega mu je zmanjkalo časa.

Pri 35 letih se je Mozart počutil ostarelega, izčrpanega in nekoliko duševno bolnega. Konstanca je pozneje povedala, da je bil prepričan, da ga je nekdo zastrupil z nekim arzenskim preparatom, ki so ga imenovali ‘acqua toffana’. Mislil je celo, da ga je zastrupil naročnik Requiema. Prepričan je bil, da piše Requiem zase. Mozartove čudne misli so se okrepile nekaj let po njegovi smrti, ko je Antonio Salieri, ljubosumni tekmec na cesarskem dvoru, zblaznel in se obtožil delne odgovornosti pri Mozartovi smrti.

Tako je nastala slikovita legenda, ki je bila dopolnjena s poročilom, da je bil Mozart med nevihto pokopan v skupen grob. Vendar znanstveniki zanikujejo take romantične pripovedke. Mozarta ni zastrupil ne Salieri ne kdo drug, čeprav je vzrok njegove smrti še vedno vprašljiv. Prvi simptomi kažejo na infekcijo v grlu zaradi prehlada, ki ga je ujel med strahotno jesensko nevihto, ko je šel dirigirat novo kantato za framazonsko ložo. Kot mnoge osebnosti razsvetljenstva, je bil Mozart namreč goreč framazon, čeprav prepričan katoličan. Dva dni pozneje, 20. novembra 1791, je obležal z vročino. Poznejše raziskave govorijo o ledvični oslabelosti, pljučnici in možganski kapi. Danes je splošno mnenje, da je Mozart umrl za revmatično vročino, ki jo je imel že v mladosti in se začne z infekcijo. Obležal je in ostal dva tedna v postelji s precejšnjimi bolečinami. Po tedanji navadi so mu zdravniki puščali kri, kar je zadevo še poslabšalo.

Ko je Konstancina mlajša sestra prišla na pomoč, ji je Mozart rekel: »Draga Sophie, kako sem vesel, da si prišla. Nocoj moraš ostati pri nas, da me boš videla umreti.« Ko je Sophie vljudno protestirala, je dodal: »Na jeziku imam že okus smrti.« Dva od njegovih učencev, Franc Xaver Sussmayr in Joseph Eybler, sta tudi prišla k njegovi smrtni postelji. Naročal jima je, kako morata končati Requiem, da bo Konstanca mogla dobiti honorar. Prepeli so nekatere odlomke, pri katerih je Mozart pel alt, dokler niso prišli do Lacrimosa, ko je planil v jok.

Sophie je tekla po zdravnika in duhovnika. Zdravnik mu je predpisal mrzle obkladke na razbeljeno čelo. To je povzročilo, da je padel v nezavest, iz katere se ni več vrnil. Sophie se je pozneje spominjala: »Njegovo zadnje dejanje je bilo zabrundati nekaj taktov bodenskega parta iz Requiema. Še danes ga slišim.« Mozart je umrl ob enih zjutraj 5. decembra 1791.

Med Mozartovim pogrebom ni divjala nevihta; nasprotno, vreme je bilo nenavadno milo. Golo telo so zavili v platneno vrečo in ga položili v grob za pet mrličev. To je bil uradno potrjen način sanitarnega pogreba v dobi razsvetljenstva.

Ostaja pa skrivnost, zakaj ni šla Konstanca za pogrebom in zakaj ni naročila nagrobnega spomenika. Dosegla je, da je bil Requiem dokončan in ga je izročila tistemu, ki ga je naročil, da bi ga izvajal kot lastno delo.

Škulj E., Priloga, v: Ognjišče (1991) 12, str. 31.