»Dragi duhovljani! Morda vam danes zadnjič govorim s tega mesta. Morda, pravim. V tem hramu bo morda za dolgo utihnila molitev v vašem jeziku. Jezus je bil zapodil kupce iz templja, a danes so kupci zapodili Jezusa. (…) Prosim vas, le eno vas prosim, rotim vas, oklepajte se svojega jezika s prav tako ljubeznijo kot svoje zemlje! (…) Čuvajte ga v svojih domovih kot lučko, da ne ugasne! Pride dan, ko ga bo usoda zopet poveličala. Pride, zakaj Bog je pravičen, le v njega lahko zaupamo. (…) Toda Božje pravice in dobrote bodo deležni le tisti, ki so si znali ohraniti, kar so prejeli iz božjih rok. Drugi pa bodo zaznamovani kakor hudodelci, preklinjali jih bodo otroci in vnukov vnuki, amen!« Tako se je od svojih vernikov poslovil kaplan Martin Čedermac, naslovni junak Bevkovega roman, ker so ga preganjali fašisti, ki so v Slovenski Benečiji prepovedali slovenski jezik pri bogoslužju in verouku. Priimek Čedermac simbolizira duhovnike, ki so se upirali ukazom oblasti in odločno branili jezik ljudstva. V prilogi (naslov je vzet po knjigi Mire Cenčič – TIGR, Škofije 2008) gremo na obisk k Beneškim Slovencem, ki so se pred 150 leti (21. oktobra 1866) plebiscitno odločili za Italijo, a jim je ta postala kruta mačeha.

DEŽELICA TREH DOLIN
Beneška Slovenija (ime Beneška je dobila, ker je 400 let spadala pod Beneško republiko) je najskrajnejši zahodni del slovenskega ozemlja; do nastopa fašizma so jo Italijani imenovali Slavia veneta, Slavia italiana, tudi Slavia friulana. Geografi računajo, da njena površina meri okoli 516 km2, nekakih 500 km2 naj bi poseljevalo slovensko prebivalstvo. Po zemljepisnih in podnebnih značilnostih je ta svet podoben Posočju. Beneške vasi so raztresene po dolinah in terasah na višini do 460 metrov. Beneška Slovenija je dežela treh rek/rečic: Nadiže, Tera in Rezije in po teh njene prebivalce ločimo na nadiške ali špetrske Slovence, terske in rezijanske Slovence. Zaradi težko prehodnega hribovitega ozemlja niso bili med seboj povezani, razvili so vsak svoje narečje in navade, povezovala jih je edino skupna zgodovinska usoda. Nekaj posebnega so s svojim težko razumljivim starinskim jezikom Rezijani, prebivalci Rezije, katere središče je Ravenca (Prato di Resia), ki sega do pobočja Kanina. Severno od Rezije je Kanalska dolina, kjer tudi še žive Slovenci, a jih ne prištevamo k Beneškim Slovencem.
Nadiški Slovenci živijo po hribih in dolinah Nadiže in njenih pritokov pod Matajurjem in Kolovratom tja do Goriških brd. Središče te pokrajine je Špeter (S. Pietro al Natisone), nekdaj Špeter Slovenov (S. Pietro degli Slavi). Nadiški Slovenci so najbolj podobni posoškim in briškim in se zanje največkrat uporablja kar širše ime Beneški Slovenci. Nadiški Slovenci živijo v treh dolinah: Nadiški, Šentlenartski ali Podutanski in Sovodenjski, ki se cepijo v stranske dolinice. Po njih so razmetane vasice s preprostimi hišami, le Špeter je večje naselje. Vse to področje je bilo nekaj desetletij nazaj strnjeno slovensko. Stoletja so bili vsi Beneški Slovenci enega stanu – kmetje svobodnjaki. Imeli so manjša posestva, na katerih so pridelovali skoraj vse, kar je bilo potrebno za preživetje. Drugo so si priskrbeli na tržnici v Čedadu. Trše življenje so imeli prebivalci Terske doline in Rezije, kjer je svet hribovit in je zemlja bolj skopa. Tam so se ukvarjali z živinorejo (ovce, koze). Za to področje je bilo že od nekdaj značilno izseljevanje, najprej začasno kot krošnjarstvo, pozneje pa tudi težaško delo po evropskih gozdovih in premogovnikih. Nov val izseljevanja je sprožil potres leta 1976; številne po potresu obnovljene hiše so prazne.
V več kot štiristo vaseh in petnajstih dolinah nad furlansko ravnino so našli domove Slovenci z naše zahodne meje. Leta 1866 jih je v Benečiji in Reziji živelo okrog 30.000, leta 1881 so jih našteli več kot 36.000, ob koncu 19. stoletja jih je bilo okrog 40.000. Tik pred prvo svetovno vojno je leta 1914 izšel Statistični letopis, ki navaja tudi število Slovencev po posameznih okrajih: v Čedadu jih je bilo 32.317, v Tarčentu 12.892, v Tolmeču 4.671 in Huminu 2.123, skupaj torej kar 50.003. Po ocenah naj bi bilo v začetku 70 let 20. stoletja v občinah Videmske pokrajine kakih 40.000 Slovencev.

PRVI SLOVENSKI PARLAMENT
Naši predniki so se tod naselili proti koncu 6. stoletja. Ustavili so se pred langobardsko obrambno črto na robu Furlanije. V drugi polovici 8. stoletja so prišli pod Franke. Z uveljavitvijo fevdalizma je to ozemlje leta 1077 prišlo v last oglejskih patriarhov, ki jim je pripadala cerkvena uprava od leta 811. Leta 1420 pa se ga je polastila Beneška republika in pod njihovo upravo so Beneški Slovenci živeli do leta 1797 – skoraj 400 let. To je bila zlata doba. Pod njeno vladavino so namreč imeli poseben položaj: niso bili tlačani, niso bili obremenjeni z nobenimi dajatvami in niso služili vojaščine. Imeli so samo eno obveznost: varovati meje pred vdori tujih ljudstev ali sosedov v časih kuge ali lakote. Imeli so svojo krajevno samoupravo. Najmanjša družbena skupnost je bila sosednja ali soseska. Soseske so se ohranile iz davnine in so nadomeščale občine. Obsegale so posamezno vas ali več zaselkov. Vseh sosedenj je bilo med nadiškimi Slovenci 36. Člani sosednje so bili vsi hišni gospodarji, vsaka je imela svojega dekana (župana), ki je predsedoval skupščini pod lipo. Sosednje so se povezovale v dve veliki sosednji pod vodstvom velikega dekana. Prva velika sosednja se je imenovala Landarska in je upravljala Nadiško in Sovodenjsko dolino, druga pa Merska za Šentlenartsko dolino. Sosednje so skrbele tudi za svoje cerkve in za duhovnike, ki so jih tudi izbirale, čedajski kapitelj jih je samo potrdil. Zastopniki obeh velikih sosedenj so za reševanje skupnih zadev shajali pri cerkvici sv. Kvirina na skupnem zborovanju, ki so mu pravili velika sosednija ali parlament. Okoli kamnite mize so razpravljali o deželnih zadevah in sklepali o javnem redu. Ta parlament ob Nadiži je bil prvi slovenski parlament V okviru velikih sosedenj so imeli tudi svoja mirovna sodišča. Benečija je imela tudi svoj grb: na rdečem polju se dvigata dve gori, med katerima sije sonce. Leta 1797 je Beneška Slovenija prišla pod Avstrijo, v letih 1805–1813 so bili njeni gospodarji Francozi, nato pa do leta 1866 spet Avstrijci, ki so ukinili stoletne pravice njenih prebivalcev. Francozi so odpravili sosednje, posekali slovenske lipe in razbili kamnite mize, Avstrijci pa so namesto vaške samouprave uvedli strog birokratski aparat.

NESREČNI PLEBISCIT/REFERENDUM
V 19. stoletju, zlasti po letu 1848, so si Italijani prizadevali za osvoboditev svojega ozemlja izpod avstrijske oblasti. Leta 1859 je prišlo do vojne, v kateri je bila Avstrija poražena in izgubila je Lombardijo. Leta 1861 je bilo razglašeno kraljestvo Italija, zunaj njenih meja sta bila samo še Rim in Benečija. V novi vojni so Avstrijci 24. junija 1866 porazili Italijane v bitki pri Custozzi, 20. julija pa še v pomorski bitki pri Visu. Po dolgih pogajanjih so Avstrijci 3. oktobra podpisali mirovno pogodbo z Italijo – čeprav je ta vojno izgubila, ji je Avstrija morala odstopiti Benečijo. Tako so Beneški Slovenci prišli v novo državo. Kralj Viktor Emanuel II. je že 7. oktobra 1866 izdal odlok, da se morajo prebivalci Benečije izreči, ali hočejo pripadati Italiji ali ne. Plebiscit v mirovni pogodbi ni bil predviden, z izidom naj bi se le izpričala volja prebivalstva. V primeru beneškega plebiscita je ravno to postalo usodno za tamkajšnje Slovence: njihovo množično ›za‹ si je oblast pozneje razlagala kot prosto pot za poitaljančenje. Za plebiscit je značilno, da ljudsko glasovanje odloča o pripadnosti nekega ozemlja določeni državi, leta 1866 pa je bilo ozemlje dodeljeno že z mirovno pogodbo. Plebiscit se izvaja pod mednarodno kontrolo, ki je v Benečiji ni bilo. Pravni poznavalci sodijo, da je tu šlo bolj za referendum – potrditev volje neke oblasti.
Za glasovanje je bila določena nedelja, 21. oktobra 1866, in ponedeljek, ki ji je sledil. V vsaki občini je bil sedež komisije, v večjih občinah tudi po več, pravico do glasovanja je imel vsak moški državljan, ki je izpolnil 21. leto starosti. Na glasovnici je pisalo: »Izjavljam svojo priključitev h Kraljevini Italiji, monarhični ustavni vladavini Viktorja Emanuela II in njegovih naslednikov.« Vsak volivec je obkrožil ›da‹ ali ›ne‹. V Benečiji je bilo 144.988 glasov ›da‹ in le 36 ›ne‹. Beneški Slovenci pa so vsi razen enega glasovali ›za‹: izid je znašal 3.687 glasov proti enemu – to je bil župnik v Št. Lenartu. Zakaj so Beneški Slovenci tako soglasno obkrožili ›da‹? Najprej zato, ker so bili siti Avstrije. Ta jim je odrekla vse pravice, ki so jih imeli pod Beneško republiko. Upali so, da jim bo Kraljevina Italija te pravice povrnila. Ta je kmalu razodela svoj načrt: »Ne bomo izvajali nobenega nasilja, toda bomo uporabili naš jezik in našo kulturo, da jih poitalijančimo.« Neki politik je dejal: »Naredili smo Italijo, zdaj moramo ustvariti še Italijane.« Po tem načelu je sledila nasilna preobrazba Beneških Slovencev v Italijane.

JEZIK IN KULTURNO DELOVANJE
V Beneški Sloveniji so od vedno govorili slovenska narečja, ki so bila pri ljudstvu edini razumljiv jezik. Tako kot se prebivalci dežele delijo v več skupin, se razlikuje tudi njihova govorica. V Reziji uporabljajo rezijansko narečje, ki ga jezikoslovci povezujejo s koroškimi narečji. Oddaljuje se od knjižnega jezika in je težko razumljivo. Narečje terskih Slovencev je podobno rezijanskemu, vendar ima vsaka od petih terskih dolin svoje narečje. Narečje nadiških dolin pa je podobno posoškemu in briškemu. Po odločitvi za Italijo (1866) je bilo uradovanje izključno italijansko. Slovenščina je imela svoje zavetje le v cerkvah.
Beneški Slovenci nikoli v svoji zgodovini niso imeli državnih šol v slovenskem jeziku. Mladina se je s pomočjo svojih duhovnikov sama učila brati in pisati. Peter Podreka (1822–1889) je dal mladim Benečanom v roke abecednik (1852) in katekizem (1869). Ko je Benečija prišla pod Italijo, je država vsilila v šolah izključno italijanski jezik. Leta 1878 je začelo v Špetru delovati žensko učiteljišče, kjer so vzgajali učiteljice, tudi domače, za kovače italijanstva. Krščanski nauk je bila edina šola, ki je ohranjala živo narodno zavest in jezik.
Kulturno delovanje je v Nadiških dolinah povezano s Cerkvijo in duhovniki, ki so bili edini izobraženi sloj na tem koščku zemlje. Zgodnji zapisi v slovenskem jeziku pričajo tudi o pisni rabi domačega jezika. Znani so trije beneškoslovenski rokopisi iz 15. stoletja: videmski (1458), černejski (1497) in starogorski (1492). Po letu 1848 so se tudi v Nadiških dolinah začeli oglašati narodni buditelji, zlasti že omenjeni Peter Podreka, ki je v slovenskih časopisih predstavljal razmere v teh krajih. Priključitev k Italiji je zavrla narodni in kulturni razvoj. Beneški duhovniki so poskrbeli za katekizme. Leta 1869 je Peter Podreka izdal Keršanski katoliški nauk za Slovence videmske nadškofije, ki je doživel več izdaj, zadnjo 1928 in je bil v veljavi do leta 1933, ko je fašistična oblast prepovedala ponatis in ukazala karabinerjem, naj ga plenijo po hišah in župniščih. Leta 1951 je izšel Trinkov molitvenik Naše molitve. Ivan Trinko je vzgojil več generacij narodno zavednih duhovnikov, ki so v cerkvi uporabljali slovenski jezik. Terska dolina in Rezija nista dobili v svojem narečju nobenega tiska, šele leta 1927 je Jožef Kramar na osnovi prejšnjih rokopisnih katekizmov pripravil To kristjanske učilo po rozeanskem. Terskim Slovencem pa je župnik Renato Calligaro leta 2000 dal prvo tiskano knjigo Boava besieda (Božja beseda), nedeljska berila in evangelije. Beneški Slovenci so dobili tudi periodična glasila: 1950 je začel izhajati Matajur (od leta 1973 Novi Matajur), za izseljence izhaja od leta 1952 Trinkov koledar, leta 1966 je zaživel verski list Dom. Petje je bilo v cerkvah vedno slovensko. Beneško narodno pesem je ponesel v svet anasambel Beneški fantje.

DUHOVNIKI ČUVARJI VERE IN JEZIKA
Slovenci v Benečiji so prejeli evangeljsko oznanilo iz Ogleja, ki jim je priznaval naravno pravico, da slavijo Boga v svojem jeziku. V Reziji se je domače narečje v cerkvi do leta 1933 ohranilo samo v Osojanah po zaslugi Jožefa Kramarja. Terski Slovenci so dobili svoj vikariat že v 13. stoletju, v Nadiških dolinah pa je vikariat za Slovence zaživel leta 1607 in vzdrževali so ga sami prebivalci. Prisotnost duhovnikov, ki so znali slovenski jezik se je povsod ohranila do leta 1866, Italijani pa so takoj začeli ovirati uporabo slovenskega jezika pri bogoslužju in krščanskem nauku in do leta 1933 je slovenska beseda v cerkvi utihnila že v 23 krajih, tistega usodnega leta pa še v preostalih 29.
Najstarejša župnija v Nadiških dolinah je bil Špeter, potem Št. Lenart in nazadnje Dreka. Do rednih dohodkov so imeli pravico le župniki in čedajski kapitelj, vikarji in kurati pa so imeli le pravico do bere. Svoje duhovnike so imele tudi razne bratovščine. Slovenci so leta 1498 ustanovili svojo bratovščino na Stari Gori, kamor so romali z vseh strani in tja prinašali darove. Postopoma je po hribih Beneške Slovenije zraslo 36 cerkva, kolikor je bilo sosedenj. Ob koncu 19. stoletja je bilo v Beneški Sloveniji nad 30 duhovnikov, ki so bili vsi domačini in so dosledno uporabljali slovenski jezik. Predstavljali so edini sloj izobražencev, ki je bil narodno zaveden. Učitelji in uradniki so bili Italijani ali poitalijančeni domačini. Duhovniki so bili čuvarji vere in jezika ter nosilci kulturnega življenja. Ljudje so jih spoštovali in podpirali. Ivan Trinko, ‘oče Beneških Slovencev’, je bil 23 let njihov zastopnik v deželni skupnosti, beneška duhovščina pa ni imela svojega zastopnika v škofijski kuriji.

FAŠISTIČNO NASILJE NAD SLOVENSKIMI DUHOVNIKI
Kmalu po prvi svetovni vojni se je začelo raznarodovanje. Najprej je bila na udaru Stara Gora: kurat, ki je bil od davnine Slovenec, se je moral leta 1920 od tam umakniti in božjepotno središče Beneških Slovencev je bilo izročeno v upravo italijanskim kapucinom. Jeseni 1922 je zavladal fašizem; januarja 1923 je bila ustanovljena fašistična organizacija v Špetru in začelo se je raznovrstno nasilje nad slovenskimi duhovniki, ki niso upoštevali prefektove prepovedi rabe slovenščine v bogoslužju in pri verouku. Ivan Trinko je nadškofa Nogara, ki se je opredelil za ‘zmerno’ potujčevanje Slovencev, pisno opozoril, da je prefektov ukaz proti cerkvenim predpisom, ki zagotavljajo ljudem pravico do verskega pouka v materinem jeziku. Večine duhovnikov pritisk ni strl, zato se je fašistično nasilje stopnjevalo. Leta 1933 so beneški duhovniki sklenili, da se ponatisne slovenski katekizem, ki je bil od škofije potrjen let 1928. Na ukaz Mussolinija je bil ponatis prepovedan, prepovedana je bila tudi slovenska pridiga in bogoslužje v slovenskem jeziku. Duhovniki so se uprli in napisali izjavo, da bodo glede cerkvenih zadev poslušali le svojo vest in škofa, ki ima edini pravico odločati o tem. Toda nadškof Nogara je bil neodločen in s tem je dajal fašistom potuho, da so svoje divjanje nadaljevali. Dogajalo se je vse tisto, kar opisuje France Bevk v svojem romanu Kaplan Martin Čedermac (njegova duhovna podoba je bil Anton Kufolo, dolgoletni duhovnik v Lazah, telesno podobo pa je Bevk posnel po duhovniku Jožefu Kramarju, neustrašnem borcu za narodne pravice). Ob izidu Bevkovega romana (1938) je Kufolo zapisal v svoj dnevnik: »Kar je pisano v romanu, ni izmišljeno, ni pretirano, je le gola resnica in sicer umetno omiljena, da bi se ne zdela pretirana.« Slovenski duhovniki so zasuli nadškofa s pritožbami, prihajali so k njemu, a naleteli so na gluha ušesa. Tudi vrhovno vodstvo Cerkve (papež, Vatikan) je bilo o tem preganjanju obveščeno, toda popustilo je fašistični politiki. Ivan Trinko je pisal nadškofu: »Govori se, da so slovenski duhovniki širijo nacionalizem. To je znana pravljica o volku in jagnjetu. Ni nacionalist, kdor brani svojo narodnost, posebno če jo brani iz verskih vzrokov; nacionalist je tisti, ki po krivici napada druge.« Nekateri duhovniki kljub grožnjam niso povsem opustili slovenskega jezika pri bogoslužju in verouku. Ljudje so svoje pastirje branili. Počasi pa so se ti bojevniki za materni jezik utrudili ter se, ostareli, umikali.

KULTURNI PREPOROD IN ZAŠČITNI ZAKON
Ob koncu druge svetovne vojne je med Italijo in Jugoslavijo obveljala meja, ki so jo začrtali zavezniki. Mirovna pogodba je začela veljati 15. septembra 1947. V Slovenski Benečiji so kalile mir paravojaške organizacije, ki so skušale z vsemi sredstvi onemogočiti, da bi bila slovenska manjšina priznana in zakonsko zaščitena na podlagi nove italijanske ustave. Glavna tarča njihovih napadov so bili duhovniki, ki so po padcu fašizma na novo uvedli slovenščino v cerkve. Obtožili so jih, da so komunisti, titovci. Nacionalisti so v deželnem in državnem tisku blatili Angela Kračina, župnika v Podutani. Drugo žalostno dogajanje v letih po vojni je bilo množično izseljevanje, ker doma ni bilo zaslužka. Za možmi so odšle v tujino tudi družine. Leta 1951 so izvedli prvi popis prebivalstva: v Nadiških dolinah so našteli 16.195 ljudi; deset let kasneje 14.239; leta 1991 je bilo 6.869 prebivalcev, ljudsko štetje leta 2011 pa je pokazalo, da je tam 5.805 prebivalcev. 26. junija 1954 je umrl 91-letni Ivan Trinko, ki je bil nad petdeset let voditelj slovenskih duhovnikov in njihovega boja za pravice Slovencev. Njegov zgled je spodbujal slovenske duhovnike in tudi druge ljudi k delovanju za rast narodne skupnosti. Za božič leta 1966 je izšla prva številka verskega lista Dom. Ustanovitelji in uredniki so bili duhovniki Mario Laurenčič, Emil Cenčič in Valentin Birtič. Veliko so za preporod Beneške Slovenije prispevali izseljenski krogi: Dan emigranta je z leti postal največja kulturna in politična prireditev. Študijski center Nediža v Špetru je organiziral Beneške kulturne dneve. Leta 1984 se je rodila v Špetru dvojezična italijansko-slovenska šola, ki je leta 2001 postala državna.
Leta 1973 je postal nadškof v Vidmu Alfredo Battisti in z njim se je odnos škofije do slovenskih duhovnikov in njihovega dela korenito spremenil. Leta 1977 je bil uradni govornik na Dnevu emigranta, na katerem je vse Slovence povabil, naj gojijo svoj jezik ter prosil za odpuščanje za vse krivice, ki jim jih je prizadela Cerkev. Izdal je dekret o rabi slovenskega jezika v bogoslužju in verouku z besedami spoštovanja do duhovnikov. Proticerkvena in protislovenska kampanja se je nadaljevala (leta 1995 so se orožniki spravili nad 86-letnega matajurskega župnika Paskvala Gujona, češ da skriva orožje). Potrebnih je bilo še precej let, preden je italijanski državni zakon priznal obstoj slovenske manjšine v Benečiji. Leta 1999 je parlament odobril okvirni zaščitni zakon za zgodovinske jezikovne manjšine, vključno s slovensko, v celotni Furlaniji-Julijski krajini. Boljše čase obeta padec meje med Italijo in Slovenijo, članicama Evropske unije leta 2004. Trpljenje in vztrajanje beneškoslovenskih Čedermacev je obrodilo sadove.v

S. Čuk, Beneška Slovenija in njeni Čedermaci: Priloga, v: Ognjišče 10 (2016), 58-65.

Vezi med Fatimo in papeži so se začele spletati že 13. julija 1917, ko je Marija ob tretjem prikazanju trem pastirčkom–vidcem, razodela ‘tretji del’ skrivnosti, ki se nanaša na papeža/e. Papež sv. Janez Pavel II. je 26. junija 2000 besedilo ukazal objaviti, ker je menil, da se je njena napoved že uresničila. Lucija je zapisala: »Videli smo v belo oblečenega škofa (imeli smo občutek, da je to sveti oče), razne druge škofe, duhovnike, redovnike in redovnice, ki so se vzpenjali na strmo goro. Na vrhu gore je stal velik križ, kakor da bi bil izdelan iz neobdelanih debel hrasta plutovca. Preden je prišel tja, je šel sveti oče skozi veliko mesto, ki je bilo napol porušeno, in z opotekajočim korakom, prizadet od bolečine in skrbi, molil za duše trpečih, ki jih je srečal na svoji poti. Ko je dospel na goro, je pokleknil k vznožju velikega križa. Tedaj ga je ubila skupina vojakov, ki so streljali nanj s strelnim orožjem in puščicami ...« Marija je Luciji večkrat naročala, naj papež skupaj z vsemi škofi posveti svet, posebej Rusijo, njenemu brezmadežnemu Srcu. Zvedeli bomo, kako so papeži to njeno naročilo izpolnjevali.

BENEDIKT XV. (1914–1922)
Marijina prikazovanja v Fatimi od 13. maja do 13. oktobra 1917 so povezana z vsemi devetimi papeži zadnjega stoletja. Ni naključje, da je papež Benedikt XV. 5. maja 1917, osem dni pred prvim Marijinim prikazanjem trem fatimskim pastirčkom, v lavretanske litanije Matere Božje vstavil vzklik Kraljica miru in goreče prosil Marijo za mir v drugi polovici prve svetovne vojne. Marija je pastirčkom naročila, naj ljudje vztrajajo v molitvi rožnega venca, da se vojna konča.

PIJ XI. (1922–1939)
Marija je med prikazanjem 13. julija 1917 napovedala: »Sveti oče mi bo posvetil Rusijo, ki se bo spreobrnila in na svetu bo za nekaj časa zavladal mir.« Lucija je kot redovnica imela več videnj. 13. junija 1929 ji je Marija naročila: »Prišel je trenutek, ko Bog zahteva, da sveti oče skupaj s škofi vsega sveta posveti Rusijo mojemu brezmadežnemu Srcu.« To naročilo so posredovali papežu Piju XI., ki ga je blagohotno sprejel in obljubil, da ga bo upošteval, toda obljube ni uresničil.

PIJ XII. (1939–1958)
Prav na dan prvega Marijinega prikazanja v Fatimi, 13. maja 1917, je papež Benedikt XV. podelil škofovsko posvečenje Eugeniju Pacelliju, ki je bil 2. marca 1939 izvoljen za papeža z imenom Pij XII. Sestra Lucija ga je kmalu po izvolitvi seznanila z Marijinim naročilom, da se Rusija posveti njenemu brezmadežnemu Srcu. 2. decembra 1940 je na pobudo svojega duhovnega voditelja papežu pisala: »Sveti oče, ponovno prihajam z zahtevo, ki sem jo izrekla že večkrat. To je zahteva našega Gospoda in naše dobre nebeške Matere. Leta 1917 nam je presveta Devica v tistem delu sporočil, ki smo jih imenovali skrivnost, razodela konec vojne, ki je takrat mučila Evropo, in naznanila drugo v prihodnosti; da se prepreči, je naročila posvetitev Rusije njenemu brezmadežnemu Srcu in zadostilno obhajilo na prve sobote.« 13. maja 1942 je kardinal Masella, odposlanec papeža Pija XII. vodil slovesnost kronanja milostnega kipa Fatimske Matere Božje. 31. oktobra 1942 je Pij XII. prebral radijsko poslanico v portugalščini, v kateri je posredno omenil Rusijo. Posvetil je svet brezmadežnemu Srcu, vendar Rusije ni posebej imenoval. »Ker je bila posvetitev nepopolna, se bo spreobrnitev Rusije zakasnila,« je po Luciji sporočila Marija. »Če se ne posveti, se bodo zmote Rusije razširile po vseh deželah sveta.« Deset let kasneje, 7. julija 1952, je Pij XII. objavil apostolsko pismo in v njem zapisal: »Kot smo pred desetimi leti posvetili ves svet brezmadežnemu Srcu deviške Božje Matere, tako zdaj na poseben način posvečujemo temu brezmadežnemu Srcu vse narode Rusije.« Leta 1954 je Pij XII. svetišču v Fatimi podelil naslov bazilike.

sv. JANEZ XXIII. (1958–1963)
Kardinal Angelo Giuseppe Roncalli, takrat beneški patriarh, je 13. maja 1956 vodil slovesno letno romanje v Fatimo. V svoji homiliji je izrazil prepričanje, da so Marijina prikazovanja trem pastirčkom namenjena vsemu svetu. »Skrivnost Fatime bi lahko primerjali velikemu triptihu z dvema kriloma, kakršni bogatijo naše starejše cerkve. Na notranji strani prvega krila so tri prikazanja angela Portugalske. Na veliki sliki v sredini je šest prikazanj Gospe. Na tretjem krilu pa vse, kar je sledilo tem skrivnostnim videnjem.« Deset mesecev po svoji izvolitvi za papeža so mu v Castel Gandolfo prinesli pismo sestre Lucije, ki vsebuje tretjo fatimsko skrivnost. Prebral ga je 21. avgusta 1959 skupaj s svojim spovednikom. Potem ga je nazaj zaprl s pripombo, da dokončno odločitev prepušča drugim. 13. oktobra 1960 so v Fatimi ponovili posvetitev z obrazcem Pija XII. Papež sv. Janez XXIII. je poslal samo pozdrav in blagoslov.

bl. PAVEL VI. (1963–1978)
Za rimskega škofa, naslednika apostola Petra, je bil izvoljen 21. junija 1963. Nadaljeval in zaključil je delo drugega vatikanskega cerkvenega zbora. V svojem govoru ob zaključku tretjega zasedanja, 21. novembra 1964, je razglasil Marijo za Mater Cerkve. Povedal je, da bo podelil zlato vrtnico (posebno odlikovanje) svetišču v Fatimi, “ki ga že poznajo in častijo verniki vesoljnega katoliškega občestva”. Izrekel je tudi kratko posvetitev: »Tvojemu brezmadežnemu Srcu, o Devica, Božja Mati, priporočamo ves človeški rod; privedi ga k priznanju Jezusa Kristusa, edinega in pravega Odrešenika; obvaruj ga nesreč, ki jih kličejo nase grehi, in podari mu mir, ki sloni na resnici, pravičnosti, svobodi in ljubezni.« Zlato vrtnico je v Fatimo poslal 13. maja 1965. Ob 50-letnici prikazovanj in 25-letnici posvetitve sveta brezmadežnemu Srcu je papež Pavel VI. za svojega legata na slavju v Fatimi imenoval kardinala Da Costa, tri tedne zatem, 3. maja 1967, pa je pri splošni avdienci oznanil, da bo 13. maja sam romal v Fatimo. Nadškof iz Coimbre sestri Luciji ni dajal možnosti, da bi se srečala s papežem. Vendar ni bilo tako! Po koncu evharističnega slavja, jo je nekdo povabil, naj se približa papežu, ki je razširil roke in jo v italijanščini povabil: “Vieni, figliola mia, vieni!” (Pridi, hčerka moja, pridi). Lucija je vsa ganjena poljubila papeževo obuvalo in prstan. Papež je povedal, da je aprila prejel njeno pismo in ji rekel, naj se o tem pogovori s svojim škofom in ga uboga. Ko je vprašala, če bi lahko s papežem govorila na samem, je slišala odločen ‘ne’. Leirijski škof, ki je bil zraven, je dejal: »Sveti oče pravi, da povejte meni, kar bi hoteli povedati njegovi svetosti, jaz mu bom posredoval.« Papež je rekel: »Točno tako!« V mašni homiliji je papež pojasnil, da je bil glavni namen, ki ga je vodil v Fatimo, moliti za Cerkev. Poudaril je, koliko dobrega je v Cerkvi vzbudil koncil in da bi bila velika škoda, če bi namesto zdravega nauka prevladala plitva modernost. Tudi ob tej priliki ni bila izrečena posvetitev Rusije, toda Pavel VI. jo je imel v mislih, ko se je spomnil “tistih dežel, v katerih je verska svoboda praktično zadušena in kjer zanikanje Boga spodbujajo, kot da pomeni resnico novih časov in osvoboditev ljudi ... Molimo za take dežele, molimo za vernike tistih narodov, da bi jih Božja moč podpirala in bi jim bila dana resnična svoboda.” Istočasno z romanjem v Fatimo je Pavel VI. objavil apostolsko spodbudo Veliko znamenje o nujnosti češčenja in posnemanja Marije, Matere Cerkve. Ob 25. obletnici slovesne posvetitve Cerkve in človeškega rodu Mariji, je zapisal: »Spodbujamo vse sinove Cerkve, da osebno obnovijo svojo posvetitev in to nadvse plemenito dejanje češčenja živijo v skladu z Božjo voljo, v duhu sinovskega služenja in pobožnega posnemanja njihove nebeške Kraljice.«

JANEZ PAVEL I. (1978)
Ko je bil kardinal Albino Luciani patriarh v Benetkah, se je julija 1977 udeležil romanja v Fatimo. 11. julija je maševal v kapeli karmeličank v Coimbri. Po maši mu je sestra Lucija po predstojnici dala vedeti, da bi rada govorila z njim. Šel je v govorilnico in se v pogovoru z redovnico zadržal nekaj ur. Povzetek tega dolgega pogovora je januarja 1978 objavil v reviji Srce Matere, glasilu svetovnega apostolata Fatime. Navdušeno mu je govorila, da moramo Bogu služiti z vsem srcem. O prikazovanjih mu ni pripovedovala. Kardinal Albino Luciani je bil 26. avgusta 1978 izvoljen za papeža in si je izbral ime Janez Pavel, 29. septembra, po 33 dneh papeške službe, pa je nepričakovano umrl. Nekatera znamenja so dala slutiti, da mu je sestra Lucija napovedala, kaj se bo zgodilo. Od nje je prišel bled in vodnici romanja je rekel: »Moram se vrniti v Fatimo, hočem govoriti z Marijo. Sestra Lucija mi je zasejala v srce težko misel. Kar naprej me je imenovala Svetost in bolj ko sem ji pravil, da sem navaden kardinal, z večjim spoštovanjem se je obračala do mene, priklonila se je in mi rekla Svetost.« Njegov brat Eduardo je povedal: »Vedno bolj sem prepričan, da je Albino vnaprej vedel, da bo njegov pontifikat trajal zelo kratko in zato ni delal daljnosežnih načrtov. Mislim, da je bila njegova slutnja nenadne smrti povezana z dolgim pogovorom, ki ga je imel z edino preživelo vidkinjo. Od nje je odšel pretresen. Ko je v pogovoru z nami to omenil, je vedno prebledel. Kot da ga neka temna misel v globini muči.«

sv. JANEZ PAVEL II. (1978–2005)
Kmalu po izvolitvi, 16. oktobra 1978, je papež Janez Pavel II. prebral tretji del ‘fatimske skrivnosti’, ki jo je zapisala sestra Lucija. Mistična povezanost med vidkinjo in papežem je bila zelo pomembna v življenju obeh. Za papeža Wojtyla je bila značilna globoka marijanska pobožnost, Mariji je bil posvečen. Ko je ob atentatu na Trgu sv. Petra v Rimu 13. maja 1981 čudežno ostal pri življenju, je to brez pomisleka pripisal Marijinemu posredovanju. »Neka materinska roka je vodila smer krogle in papež se je ustavil na pragu smrti.« (Ta krogla je vgrajena v krono kipa Fatimske Matere Božje.) V zvezi z atentatom je nastala prisrčna anekdota. Ko je Janez Pavel II. deset let pozneje, 13. maja 1991, romal v Fatimo, mu je eden od kardinalov dejal: »Sveti oče, prisrčna voščila za vaš rojstni dan!« Papež je njegove besede slišal, a je šel naprej, potem pa se je obrnil in odgovoril: »Imate prav: prvo življenje mi je bilo dano, drugo pa mi je bilo podarjeno pred desetimi leti.« Po atentatu je papež vsako leto 13. maja ob uri atentata daroval zahvalno mašo. 13. maja 1982, ob prvi obletnici atentata, je šel na zahvalno romanje v Fatimo. V homiliji med mašo v svetišču je razložil: »Prišel sem semkaj, ker se je prav na ta dan lanskega leta, ki skrivnostno sovpada z obletnico prvega prikazanja v Fatimi 13. maja 1917, na Trgu sv. Petra v Rimu zgodil atentat na življenje papeža. Ta dva datuma sta se prekrižala med seboj na tak način, da sem v tem prepoznal poseben klic, da pridem sem ... Prišel sem, da se zahvalim Božji previdnosti v tem kraju, ki si ga je Božja Mati na poseben način izbrala.« Med svojim tretjim romanjem v Fatimo 12. in 13. maja 2000 je Janez Pavel II. razglasil za blažena mala vidca Franceka in Jacinto ter Mariji posvetil tretje tisočletje. Pri slavju je bila navzoča tudi tretja vidkinja – 93–letna sestra Lucija.
Papež sv. Janez Pavel II. si je zelo prizadeval, da bi spolnil Marijino naročilo, naj posveti svet, posebej še Rusijo, njenemu brezmadežnemu Srcu. V dolgi posvetilni molitvi po maši 13. maja 1982 pred Marijinim kipom v fatimskem svetišču Rusije ni imenoval, imel pa jo je v mislih, ko je molil: »Pred štiridesetimi leti in nato še deset let potem je tvoj služabnik papež Pij XII., ki je imel pred očmi boleče izkušnje človeške družine, izročil in posvetil tvojemu brezmadežnemu Srcu ves svet in posebno ljudstva, do katerih čutiš izredno ljubezen in skrb ... Na poseben način ti izročimo in posvetimo tiste ljudi in tiste narode, ki so te izročitve in te posvetitve nadvse potrebni.« Na praznik Brezmadežne, 8. decembra 1983, je papež poslal vsem škofom sveta besedilo posvetitve s prošnjo, da se mu v duhu pridružijo pri dejanju posvetitve, ki ga je opravil 25. marca 1984, na praznik Gospodovega oznanjenja, na Trgu sv. Petra pred Marijinim kipom, ki ga častijo v kapelici prikazovanja in ga je dal za to priliko pripeljati iz Fatime. Posvetilno molitev je zaključil s prošnjo: »Razsvetli posebno ljudstva, za katera pričakuješ našo posvetitev in izročitev. Amen.« Lucija je potrdila, da je bila s tem dejanjem izpolnjeno Marijino naročilo. Papež Janez Pavel II. je to posvetitev opravil še dvakrat: 13. maja 1991 v Fatimi in 8. oktobra 2000, med jubilejnim romanjem družin, na Trgu sv. Petra v Rimu.

BENEDIKT XVI. (2005–2013)
Papež sv. Janez Pavel II. je 26. junija 2000 ukazal objaviti besedilo tretje fatimske ‘skrivnosti’. Kardinal Joseph Ratzinger, tedaj prefekt Kongregacije za verski nauk, je na tiskovni konferenci besedilo komentiral: »Pot Cerkve je opisana kot križev pot, kot potovanje skozi čas nasilja, razdejanj in preganjanj ... Kakor se je Cerkev rodila iz Kristusove smrti, tako je smrt pričevalcev rodovitna za prihodnje življenje Cerkve.« Kardinal Ratzinger, ki je bil 24 let najtesnejši sodelavec papeža Janeza Pavla II. je 19. aprila 2005 postal njegov naslednik z imenom Benedikt XVI. Lizbonski patriarh kardinal Jose da Cruz Policarpo je pri maši v Fatimi 13. maja 2005 povedal: »Danes sem tukaj, da izpolnim obljubo, dano papežu Benediktu XVI. Ko sem po njegovi izvolitvi prišel na vrsto, da ga pozdravim in mu obljubim spoštovanje in pokorščino, me je sveti oče prijel za roke in mi govoril o Fatimi. Obljubil sem mu, da bom 13. maja romal v Fatimo in položil k Marijinim nogam njegov pontifikat.« Papež Benedikt XVI. je romal v Fatimo 13. maja 2010. Pokleknil je pred Marijin kip in molil: »Kot naslednik Petra, ki mu je bilo zaupano poslanstvo službe ljubezni v Kristusovi Cerkvi ter da vse potrjuje v veri in upanju, želim tvojemu brezmadežnemu Srcu predstaviti radosti in upe pa tudi probleme in trpljenje tvojih sinov in hčera, ki so navzoči tukaj ali nas spremljajo od daleč. Ljubljena Mati, ti poznaš vsakogar po njegovem imenu, po njegovem obrazu, po njegovi življenjski zgodbi in vsem želiš dobro s svojo materinsko ljubeznijo, ki izvira iz samega srca Boga Ljubezni. Vse izročam in posvetim tebi, presveta Marija, Božja Mati in naša Mati.«

FRANČIŠEK (2013–)
Tudi papež Frančišek je takoj po izvolitvi (13. marca 2013) prosil istega kardinala Policarpa, da gre v Fatimo in v Marijine roke izroči njegov pontifikat. To je lizbonski patriarh storil 13. maja 2013. »Presveta Devica, smo pred teboj , da uresničimo jasno izraženo željo papeža Frančiška, da tebi posvetimo njegovo službo rimskega škofa in vesoljnega pastirja. Zato posvečujemo tebi, Gospa, ki si Mati Cerkve, služenje novega papeža: napolni njegovo srce z Božjo nežnostjo, da bo mogel objeti vse može in žene tega časa z ljubeznijo tvojega Sina Jezusa Kristusa.« Za Marijin dan, 13. oktobra 2013, je bil na Trgu sv. Petra prvotni fatimski Marijin kip in papež Frančišek ob njem izpovedal svojo vdanost Mariji v zaupni molitvi: »Nauči nas svoje posebne ljubezni do malih in ubogih, do izločenih in trpečih, do grešnikov in potrtih v srcu: sprejmi vse pod svoje varstvo in vse izroči svojemu ljubljenemu Sinu, našemu Gospodu Jezusu.«
Patriarh Policarpo je pred Marijo Fatimi molil: »Trije zadnji papeži so kot romarji prišli v to tvoje svetišče. Edino ti, Gospa, lahko po svoji materinski ljubezni do Cerkve zbudiš v srcu papeža Frančiška željo, pride kot romar k tebi.« Njegovo molitev je Fatimska Gospa uslišala. Ob stoletnici njenih prikazovanj v globeli Irija bo papež Frančišek na povabilo predsednika Republike Portugalske in portugalskih škofov 12. in 13. maja 2017 romal v Fatimo. Iz Rima bo poletel v petek, 12. maja, ob dveh, pozno popoldne bo prispel v Fatimo. Večer bo z romarji preživel v molitvi. Višek njegovega romanja bo evharistično slavje na ploščadi pred baziliko v soboto, 13. maja, ob desetih.

LOGOTIP ROMANJA PAPEŽA FRANČIŠKA
V Vatikanu so 13. februarja 2017 predstavili logotip apostolskega potovanja – romanja v Fatimo – papeža Frančiška. Rožni venec s 60 jagodami, razporejenimi v obliki srca, v njem je napis PAPEŽ FRANČIŠEK 2017. Pod srcem je geslo tega romanja: Z MARIJO ROMAR V UPANJU IN MIRU. Srce predstavlja čistost Marije in njeno izpraznitev same sebe, da se je lahko napolnila z Božjo ljubeznijo. Na temo Marijinega brezmadežnega Srca je uglašeno papeževo romanje. Marija je malim vidcem napovedala: »Moje brezmadežno Srce bo slavilo zmago.« Srce spominja tudi na usmiljeno ljubezen Očeta, vanj pa je vključen tudi križ, ki spominja na odrešenjsko trpljenje Božjega Sina. Oblikovalec logotipa Francisco Providence razlaga, naj bi ta romarski znak predstavljal duha usmiljenja in miru, kar lepo označuje tudi papeža Frančiška. Rožni venec hoče poudariti, kako zelo je Marija pastirčkom pri svojih prikazovanjih naročala molitev rožnega venca. Na dnu logotipa je obris fatimskega svetišča z letnicama 1917 in 2017.

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2017) 5, str. 58.

 Fatima 1917–2017

»Naj ta Marijin obisk vnovič zbere k molitvi naše družine. Če v družinah ne znamo moliti skupaj, ne znamo tudi verovati skupaj, ne znamo drug drugemu biti opora in spodbuda v veri,« je zaželel ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore ob sprejemu milostnega kipa fatimske Marije Romarice v slovenskem narodnem Marijinem svetišču na Brezjah 12. maja 2016 zvečer ter s temi besedami poudaril namen in pomen njenega obiska. Naslednji dan, 13. maja, na 99. obletnico prvega Marijinega prikazanja trem pastirčkom v Fatimi, je Marija Romarica začela petmesečno misijonsko pot po Sloveniji. To je že tretji obisk (prvi leta 1997, drugi leta 2008) fatimske Marije Romarice pri nas. Prva dva sta prinesla zelo dobre duhovne sadove, upanje je, da jih bo tudi tokratni, če ga bo spremljala goreča molitev. Letošnji obisk je priprava na stoletnico fatimskih dogodkov (1917–2017), ki jih na kratko predstavljamo in pokažemo, kakšen je njihov pomen za naš čas.

FATIMA IN TRIJE PASTIRČKI
Fatima, kraj, ki ga je Marija izbrala, da se je leta 1917 od 13. maja do 13. oktobra šestkrat prikazala trem pastirčkom in jim naročala, naj molijo in delajo pokoro za grehe, s katerimi ljudje “ranijo njeno brezmadežno Srce”. Fatima je nekako v sredini Portugalske, 130 km severno od glavnega mesta Lizbona, od atlantske obale je oddaljena 50 km. Ime je dobila po mladi muslimanki, ki se je leta 1158 spreobrnila h krščanstvu in se poročila z nekim moškim iz tega kraja. Župnijo Fatima sestavlja več zaselkov; eden od njih je Aljustrel, od koder so bili doma trije Marijini izbranci. Župnija spada pod najmanjšo portugalsko škofijo Leiria-Fatima. Na vprašanje, zakaj si je Marija za svoja prikazovanja in tako pomembna naročila izbrala prav ta hribovski kotiček Portugalske, poznavalci odgovarjajo, da najbrž zato, ker je bila v tistih krajih globoko zakoreninjena molitev rožnega venca. Med zadnjim prikazovanjem, 13. oktobra, se je Marija pastirčkom predstavila: ›Gospa svetega rožnega venca sem.‹
Najstarejša med fatimskimi pastirji je bila LUCIJA DOS SANTOS, rojena 22. marca 1907 in je ob prikazovanjih imela deset let. Ob prikazovanjih angela in Marije je vse videla in slišala; ona je tudi govorila z njima. Ko je Marija napovedala, da bo Francka in Jacinto kmalu vzela k sebi, njo pa bo pustila na svetu, da širi češčenje njenega Srca, jo je potolažilo njeno zagotovilo: »Ne izgubi poguma! Moje brezmadežno Srce bo tvoje zavetje in pot, ki te bo vodila k Bogu.« Leta 1928 je postala redovnica dorotejka, leta 1946 pa vstopila v samostan strogega reda karmeličank v Coimbri in prejela ime Marija Lucija brezmadežnega Srca. Večkrat je obiskala Fatimo: 13. maja 1967, ko se je srečala s papežem bl. Pavlom VI., 13. maja 1982, leta 1991 in 2000, ko se je srečala s papežem sv. Janezom Pavlom II. Svojo življenjsko nalogo je dokončala 13. februarja 2005. Pokopali so jo na samostanskem pokopališču, po enem letu pa so njeno krsto prenesli v grobnico blaženega Francka in Jacinte v fatimski baziliki. FRANCEK MARTO, rojen 11. junija 1908, je bil Lucijin bratranec, kajti njena mati je bila sestra njegovega očeta. Bil je navzoč na vseh treh prikazovanjih angela in šestih srečanjih z Marijo. Videl je, kaj se je dogajalo, slišal pa ni nič. Umrl je na svojem domu za špansko gripo 4. aprila 1919. Pokopali so ga na župnijskem pokopališču, 13. marca 1952 pa so njegove posmrtne ostanke prenesli v fatimsko baziliko. 13. maja 2000 ga je papež sv. Janez Pavel II. razglasil za blaženega. JACINTA MARTO, Franckova sestra, rojena 11. marca 1910, je bila od vseh treh vidcev najmlajša. Pri prikazovanjih je vse videla in slišala, nikoli pa ni govorila ne z angelom ne z Marijo. Umrla je 20. februarja 1920 zaradi kostne tuberkuloze. 12. septembra 1935 so njeno krsto iz družinske grobnice barona Alviazerja prenesli na fatimsko pokopališče v grob brata Francka, 1. maja 1951 pa v fatimsko baziliko. 13. maja 2000 je papež sv. Janez Pavel II. tudi njo razglasil za blaženo.

TRIKRATNI OBISK ANGELA
Fatimske dogodke je v več zvezkih Spominov natančno popisala Lucija. Bog je poslal angela, da pripravi pot Mariji. Nekega pomladnega jutra leta 1916 so Lucija, Francek in Jacinta pasli ovce v kraju Cabeco nad Fatimo. Po molitvi rožnega venca so nad oljčnim gajem zagledali prikazen “prozornega in bleščečega mladeniča”, ki jih je nagovoril: »Ne bojte se! Angel miru sem. Molite z menoj!« Pokleknil je , se s čelom dotaknil tal in molil: »Moj Bog, verujem vate, molim te, zaupam vate in te ljubim. Prosim te, odpusti njim, ki ne verujejo, te ne molijo, ne zaupajo vate in te ne ljubijo.« Otroci so ga v vsem posnemali. Molitev je ponovil trikrat, nato je vstal in naročil: »Tako molite! Glas vaših prošenj bo ganil Srci Jezusa in Marije.« Otroci so si njegovo molitev zapomnili. Drugič jih je angel obiskal poleti 1916 na vrtu za Lucijinim domom. Otroci so se igrali. Predstavil se je kot Angel Portugalske. Pokaral jih je: »Kaj počnete? Molite, pridno molite ... Neprenehoma se žrtvujte.« Lucija ga je vprašala, v čem naj se žrtvujejo, in odgovoril je: »V vsem, kar morete. Zlasti radi sprejemajte in voljno prenašajte trpljenje, ki vam ga Gospod pošlje.« Od takrat so pastirci Bogu darovali vse, kar jih je hudega zadelo. Jeseni leta 1916 so doživeli tretji obisk angela na griču Cabeco kot prvič. V levi roki je držal kelih, nad njim pa hostijo, s katere so v kelih padale kaplje sveže krvi. Angel je zmolil daljšo molitev, ki so jo otroci ponavljali za njim. Potem jih je obhajal: Luciji je dal hostijo, Francku in Jacinti pa je dal piti iz keliha. Po obhajilu je z njimi še trikrat ponovil prejšnjo molitev.
ŠEST PRIKAZOVANJ NEBEŠKE GOSPE

13. maja 1917 - PRVO PRIKAZANJE
Lucija, Francek in Ja­cinta so pasli ovce na gmajni, imenovani Cova da Iria (globel Irija). Ko je sonce kazalo poldan, so po krajevni navadi kleče zmolili rožni venec. Ko se je nenadoma zabliskalo, so otroci mislili, da se pripravlja k nevihti, toda nebo je bilo čisto jasno. Tedaj so nad nizkim hrastom nedaleč od sebe zagledali čudovito lepo Gospo. Hoteli so zbežati, a jim je rekla, naj se ne bojijo, ker prihaja iz nebes. Naročila jim je, naj pridejo na ta kraj ob isti uri vsakega trinajstega v mesecu do oktobra. »Oktobra vam bom povedala, kdo sem in kaj želim od vas.« Naročila jim je, naj vsak dan molijo rožni venec za mir v Evropi. Otroci so se dogovorili, da bodo o prikazni molčali, pa je mala Jacinta vse izklepetala mami.

13. junija 1917 - DRUGO PRIKAZANJE
Novica o prvem prikazanju se je bliskovito razširila, vendar je le malo ljudi verjelo, da se otrokom res prikazuje Marija. Zaradi tega so prestali veliko hudega, kljub temu pa so 13. junija šli v globel Irija, kot jim je naročila Marija. Spremljalo jih je kakšnih 50 ljudi. Gospa je prišla in otrokom naročila, naj molijo rožni venec. Nato jim je razodela prvo skrivnost. Ko je Lucija prosila Gospo, naj jih vzame s seboj v nebesa, je rekla: »Da, po Francka in Jacinto pridem kmalu. Ti pa ostaneš tu še nekaj časa. Jezus hoče, da me bodo ljudje s tvojo pomočjo spoznali in vzljubili. Na svetu želim razširiti pobožnost do mojega brezmadežnega Srca.« Otrokom je napovedala, da bodo kmalu veliko trpeli.

13. julija 1917 - TRETJE PRIKAZANJE
Veliko ljudi je bilo prepričanih, da so prikazni, o katerih govorijo otroci, delo hudobnega duha, zato jih hoteli prepričati, naj ne hodijo v Irijsko globel. Pa so otroci kljub temu odšli tja. Ob poti jih je pričakovala velika množica. Gospa jim je za trenutek odstrla pogled v trpljenje pogubljenih v peklu, kar jih je strašno pretreslo. »Da bi grešnike rešil, želi Bog vpeljati po svetu pobožnost do mojega brezmadežnega Srca ... Sveti oče mi bo posvetil Rusijo, ki se bo spreobrnila, in na svetu bo za nekaj časa zavladal mir.« Ob koncu jim je naročila: »Ko molite rožni venec, po vsakem Čast bodi dodajte vzdihljaj: O Jezus, odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja in privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste, ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja.«

13. avgusta 1917 - ČETRTO PRIKAZANJE
Pri tretjem prikazanju je bilo ob otrocih kakšnih 4.000 ljudi, še več pa je bilo nasprotnikov, ki so bili pripravljeni storiti vse, da prikazovanj ne bi bilo več. Župan mesta Vila Nueva si je izmislil zvijačo: 13. avgusta je prišel s kočijo po otroke, češ, da bi tudi on rad šel v Irijsko globel. Peljal pa jih je v mesto, kjer so bili izpostavljeni različnim grožnjam, ki pa jih niso prestrašile. Marija jih je obiskala 19. avgusta na paši. Naročila jim je, naj 13. septembra spet pridejo v Irijsko globel.

13. septembra – PETO PRIKAZANJE.
Medtem ko so se nekateri zakleli, da čimprej napravijo konec komediji v Fatimi, je vse bolj naraščalo število tistih, ki so bili prepričani v resničnost prikazovanj. 13. septembra se je v globeli Irija zbralo okoli 25.000 ljudi. Nebeška Gospa je svojim izvoljencem naročila, naj ljudstvo vztraja v molitvi rožnega venca, če hočejo doseči konec vojne, in jim rekla, naj zagotovo pridejo v globel 13. oktobra.

13. oktobra – PETO PRIKAZANJE.
V globeli se je zbralo okoli 70.000 ljudi: vernih, radovednih, dvomljivcev, brezvercev in časnikarjev, ki so bili poslani, da razkrijejo sleparijo. Lilo je kot iz škafa. Okoli poldneva se je prikazala Marija in Lucija jo je vprašala: »Kdo ste, Gospa, in kaj želite od mene?« Marije je odgovorila: »Gospa svetega rožnega venca sem. Želim, da mi na tem mestu postavijo kapelo v čast in naj molijo vsak dan rožni venec ter delajo pokoro za svoje grehe.« Ob koncu pogovora z Marijo je Lucija zaklicala: »Glejte sonce!« Oblačno nebo se je odprlo in prikazalo se je sonce v obliki srebrnega krožnika. Sijalo je z nikoli videno močjo, a ni slepilo. Nato se je začelo naglo vrteti okoli svoje osi in je sipalo okoli sebe snope mavričnih barv, zatem pa je padalo in kakšnih deset minut poplesavalo ter se v cikcaku vrnilo na svoje mesto ter sijalo z običajno močjo. Ta sončni čudež je pomenil potrditev, da prikazen res prihaja iz nebes.

PRIZNANJE PRIKAZOVANJ IN GRADITEV SVETIŠČA
Ob koncu osemletnega cerkvenega postopka je leirijski škof 13. oktobra 1930 z listino Božja previdnost razglasil, da so videnja treh otrok verodostojna in je uradno dovolil češčenje fatimske Marije. Na kraju prikazovanja, v Irijski globeli, so po Marijinem naročilu vidcem že leta 1919 postavili skromno kapelo. Toda nasprotniki, ki so bili tedaj zelo nasilni, so jo 6. marca 1922 razstrelili. Kapelo so obnovili in jo obdali s stebriščem, da bi bili verniki ob slabem vremenu v zavetju. Leta 1928 so začeli graditi sedanjo baziliko Kraljice presvetega rožnega venca, ki je bila posvečena 7. oktobra 1953. Stoji sredi Irijske globeli, ki jo je škof odkupil. Ob vhodu v globel se dviga 25 metrov visok križ sprave in miru; sredi prostrane ploščadi je na visokem podstavku pozlačen kip Srca Jezusovega, ki z odprtimi rokami sprejema romarje. Levo od tega kipa je kapelica (capelinha), postavljena na mestu, kjer se je 13. maja 1917 Marija prvič prikazala trem pastirčkom. V njej je čudodelni kip fatimske Marije, ki je bil slovesno kronan 13. maja 1946. Dragocena krona, ki je na Marijini glavi samo za velika romanja, je dar portugalskih žena leta 1942. Leta 1989 so vanjo vgradili kroglo, ki je bila izstreljena v papeža sv. Janeza Pavla II. ob atentatu na Trgu sv. Petra 13. maja 1981, pa jo je “Marijina roka tako vodila”, da ni bi zadet noben življenjsko važen organ. Kip je iz cedrovega lesa, visok 1,04 metra. Romarji se na kolenih pomikajo okoli kapelice in molijo. Fatimska bazilika je največja Marijina cerkev na Portugalskem: dolga je 70,5 metra, široka pa 37 metrov. Ima 65 metrov visok zvonik, katerega zaključuje 7 metrov visoka bronasta krona, na njenem vrhu pa je 10 metrov visok križ, ki je ponoči osvetljen in viden od daleč. Notranjščina svetišča je velika ladja z glavno kapelo, prečna ladja, stranske kapele in dve zakristiji. 14 stranskih oltarjev je posvečenih skrivnostim (treh starih delov) rožnega venca; petnajsto skrivnost predstavlja kip Marijinega kronanja v absidi glavne ladje. Na barvnih oknih stranskih kapel so upodobljeni Marijini ‘nazivi’ v lavretanskih litanijah. Na loku, ki ločuje cerkveno ladjo od prezbiterija je mozaik z napisom (v latinščini) ›Kraljica presvetega rožnega venca, prosi za nas‹. Prezbiterij svetišča je bil prenovljen leta 1995. Nedaleč od oltarja je na stebru kip fatimske Marije Romarice. Poseben zaklad svetišča predstavljajo nagrobniki fatimskih vidcev: v levi stranski kapeli sta nagrobnika bl. Jacinte in s. Lucije, v desni stranski kapeli pa bl. Francka. Fatimska rožnovenska bazilika je za večja romanja premajhna, zato so na robu ploščadi v letih 2004–2007 zgradili novo cerkev Svete Trojice, ki je bila posvečena 12. oktobra 2007. Stavba je okrogla s premerom 125 metrov, visoka 18 metrov, v njej je 8.633 sedežev. Notranjost je mogoče razdeliti s premično steno. Glavni oltar je iz enega kosa belega marmorja. Steno za oltarjem krasi 500 m2 velik mozaik z bogato simboliko, ki ga je leta 2007 postavil p. Marko Ivan Rupnik s sodelavci.
Poleg Lurda je Fatima romarski kraj, ki je od Cerkve najbolj priznan in najbolj povezan z vrhovnim vodstvom Cerkve. Papeži so bili tudi med fatimskimi romarji. Papež bl. Pavel VI. 13. maja 1967 ob 50-letnici prikazovanj, papež sv. Janez Pavel II. se je 13. maja 1982 prišel zahvalit Mariji, da mu je ob atentatu leto prej rešila življenje; 13. maja 1991 je poromal v Fatimo, da Mariji izreče zahvalo za padec komunizma; 13. maja 2000 pa je prišel v Fatimo razglasit za blažena mala vidca Francka in Jacinto. Papež Benedikt XVI. je kot fatimski romar 13. maja 2010 položil pred milostni kip zlato vrtnico, posebno papeško odlikovanje. Na željo papeža Frančiška je lizbonski patriarh 13. maja 2013 njegov pontifikat posvetil fatimski Materi Božji.

LUCIJA – ZAPISOVALKA FATIMSKIH ›SKRIVNOSTI‹
Po smrti Francka (1919) in Jacinte (1920) je Lucija ostala sama. Devica ji je naročila, naj začne hoditi v šolo. Bistra deklica se je zelo hitro naučila brati in lepo pisati. Kot redovnica dorotejka v Španiji (Tuy) je po naročilu leirijskega škofa po letu 1935 napisala več Spominov: o Francku in Jacinti, o fatimski zgodbi ter o svojih starših. Marija se ji je večkrat prikazovala in ji naročala, naj papež z vsemi škofi posveti Rusijo njenemu brezmadežnemu Srcu. Lucija jo to naročilo v pismu posredovala papežu in Pij XII. je 31. oktobra 1942 posvetil Cerkev in vse človeštvo Marijinemu brezmadežnemu Srcu. 3. januarja 1944, še vedno po naročilu leirijskega škofa, je Lucija opisala tretji del ‘skrivnosti’, za katerega prosi da ne sme biti objavljen pred letom 1960. Zapis je do smrti hranil leirijski škof, 4. aprila 1957 pa ga je izročil tajnemu arhivu Svetega oficija. Papeži, začenši s sv. Janezom XXIII., so bili s tretjo ‘skrivnostjo’ seznanjeni, a so se odločili, da je ne objavijo. Spričo tega so se v tisku pojavila ugibanja, da ta ‘skrivnost’ napoveduje apokaliptične dogodke. Papež sv. Janez Pavel II. je po vrnitvi iz bolnišnice po atentatu 13. maja 1981 prosil za sveženj zapiskov o ‘skrivnosti’ in se je prepričal, da je bil rešen po posebnem posredovanju fatimske Marije. 13. maja 2000 je papež romal v Fatimo ter razglasil Francka in Jacinto za blažena. Ob tej priliki se je srečal s sestro Lucijo.
Papež sv. Janez Pavel II. je 26. junija 2000 ukazal objaviti besedilo tretje fatimske ‘skrivnosti’, ker je menil, da se le-ta že uresničila. Sestra Lucija je zapisala: »Videli smo v belo oblečenega škofa (imeli smo občutek, da je to sveti oče), razne druge škofe, duhovnike, redovnike in redovnice, ki so se vzpenjali na strmo goro. Na vrhu te gore je stal velik križ, kakor če bi bil iz neobdelanih debel hrasta plutovca. Preden je prišel tja, je šel sveti oče skozi veliko mesto, ki je bilo napol porušeno in napol se tresoč z opotekajočim se korakom, prizadet od bolečine in skrbi, molil je za duše trupel, ki jih je srečal na svoji poti. Ko je dospel na goro, je pokleknil k vznožju velikega križa. Tedaj ga je ubila skupina vojakov, ki so streljali nanj s strelnim orožjem in puščicami. Natanko tako so drug za drugim umirali škofje, duhovniki, redovniki in redovnice in razne svetne osebe, možje in žene različnih stanov in položajev. Pod obema prečnicama križa sta bila dva angela, vsak od njiju je imel v roki kristalno škropilnico. Vanjo sta zbrala kri mučencev in z njo škropila duše, ki so se bližale Bogu.« Kardinal Joseph Ratzinger, prefekt Kongregacije za verski nauk, zaslužni papež Benedikt XVI., je to komentiral takole: »Pot Cerkve je tako opisana kot križev pot, kot potovanje, čas nasilja, razdejanj in preganjanj ... Kakor se je Cerkev rodila iz Kristusove smrti, iz njegove odprte strani, tako je smrt pričevalcev rodovitna za prihodnje življenje Cerkve.«

____________

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2016) 8, str. 58.

»Menil sem, da bi bila razglasitev leta vere ob 50. obletnici odprtja drugega vatikanskega cerkvenega zbora lahko ugodna priložnost za razumevanje, da besedila, ki so nam jih zapustili koncilski očetje, po besedah blaženega Janeza Pavla II. “ne izgubljajo svoje vrednosti niti svoje privlačnosti”,« beremo v apostolskem pismu Vrata vere, s katerim je papež Benedikt XVI. razglasil leto vere, ki je trajalo od 11. oktobra 2012 – tega dne leta 1962 se je pričel koncil, na ta dan leta 1992 pa je papež Janez Pavel II. objavil Katekizem katoliške Cerkve, v katerem je povzeto bogastvo koncila – do praznika Kristusa, kralja vesoljstva, 24. novembra 2013. Drugi vatikanski koncil, ki ga je po božjem navdihu ‘sprožil’ papež Janez XXII., da “v Cerkvi zaveje malo svežega zraka”, je bil tako pomemben dogodek za katoliško Cerkev pa tudi za svet, da bi ga morali bolje poznati. Na naslednjih straneh bomo podali časovni pregled, od njegove napovedi do konca. Nekaj prostora bomo posvetili slovenskim škofom kot koncilskim očetom, na koncu pa bomo predstavili še Katekizem katoliške Cerkve.

PRESENETLJIVA NAPOVED ‘PREHODNEGA’ PAPEŽA IN DOLGA PRIPRAVA
Papež Janez XXIII., ki je 28. oktobra 1958 nasledil Pija XII., je pri sedeminsedemdesetih letih veljal za ‘prehodnega’ papeža. V prvih mesecih svoje papeške službe si je pogosto zastavljal vprašanje: Kaj mora Cerkev storiti za svet? Vse je presenetil, ko je med bogoslužjem v rimski baziliki sv. Pavla 25. januarja 1959 dejal: »Da bi v današnjih potrebah pomagali krščanskemu ljudstvu, sledeč navdihu stoletnih izkušenj Cerkve, napovedujemo ekumenski koncil. Njegov namen ni le to, da dvigne krščansko ljudstvo, ampak tudi da ločene krščanske skupnosti povabi k iskanju edinosti.« Svojim najožjim sodelavcem, ki so imeli pomisleke in so bili v strahu, da bo koncil v katoliški Cerkvi vse postavil na glavo, je smehljaje odvrnil: »Jaz se ne bojim. Saj bo zraven tudi Sveti Duh!«
Vesoljni cerkveni zbori (ekumenski koncili) veljajo za trenutke najbolj slovesnega izvrševanja učiteljsko-vodstvene službe, ki pripada celotnemu zboru škofov kot naslednikom apostolov. Na vesoljnem cerkvenem zboru se posvetuje celoten episkopat pod papeževim predsedstvom v ‘zbornem’ (kolegialnem) dejanju. V zgodovini Cerkve so imeli koncili zelo velik pomen. Drugi vatikanski koncil je bil nadaljevanje prvega vatikanskega koncila (1869-1870), ki je zaradi tedanjih političnih razmer ostal nedokončan. Izdal je le dve konstituciji: o razmerju med vero in razumom ter o papeževem prvenstvu in njegovi nezmotnosti v verskih in nravnih stvareh. Janez XXIII. si je cerkveni zbor, ki ga je sklical, zamišljal kot pastoralni koncil, saj je izvajanje službe cerkvenega učiteljstva že po svojem bistvu ‘pastoralno’, namenjeno ljudem, ki so deležni Kristusovega odrešenja.
Sad drugega vatikanskega koncila je 16 dokumentov z različnimi nazivi (4 konstitucije – najpomembnejši dokumenti, 9 odlokov in 3 izjave), ki so začeli nastajati kmalu po napovedi koncila. Pripravljeni so bili osnutki v 10 predkoncilskih komisijah in 3 tajništvih, katerih člani so bili škofje in teologi. Osnutke so poslali vsem škofom katoliške Cerkve. Deloma so bili osnutki izdelani med samim koncilom, ki so jih koncilski očetje preučili v zasebnem študiju ali v skupnih posvetih. Osnutek je bil podan na generalni kongregaciji. Na začetnem glasovanju je bil marsikateri osnutek zavrnjen, popravljeno besedilo je prišlo pred koncilske očete na končno glasovanje na javni seji. Skoraj vsi dokumenti so bili sprejeti z veliko večino in papež jih je potrdil. Akti pripravljalnega obdobja obsegajo 23 zvezkov, ki imajo skupaj 15.532 strani, akti koncila samega pa so zbrani v 25 zvezkih, ki skupaj obsegajo 22.256 strani velikega formata.

JANEZ XXIII.: »ZAČETEK VELIKIH MILOSTI ZA CERKEV«
Ko so se pripravljalna dela bližala koncu, je papež Janez na praznik sv. Jožefa, 19. marca 1961, varuha svete Družine razglasil za zaščitnika koncila; na božični praznik, 25. decembra 1961, pa je podpisal apostolsko konstitucijo, s katero je napovedal, da se koncil prične leta 1962. V njej je zapisal: »Od Cerkve se sedaj zahteva, da neminljivo in božansko življenjsko moč evangelija spravi v žile današnjega sveta, ki se sicer ponaša s svojimi pridobitvami na področju tehnike in znanosti, a tudi nosi posledice družbenega reda, katerega so nekateri hoteli preosnovati brez ozira na Boga.« Z listino, ki jo je podpisal na svečnico, 2. februarja 1962, pa je za dan odprtja koncila določil 11. oktober 1962, ki je bil tedaj praznik Marijinega materinstva.
Prišel je zgodovinski dan odprtja koncila. Čez Trg svetega Petra v Rimu se je v baziliko, ki je bila preurejena v ‘božji parlament’, 11. oktobra 1962 dopoldne vila dolga bela vrsta okoli 2400 škofov-koncilskih očetov. Pozdravil jih je papež Janez, ki je svoj govor začel: »Mati Cerkev se veseli, da je po posebni dobroti božje previdnosti končno zasijal zaželeni dan. Veseli me, da se je pod varstvom deviške Matere Božje, katere materinskega dostojanstva se spominjamo tukaj ob grobu svetega Petra, slovesno začel drugi vatikanski vesoljni koncil.« Končal pa ga je z besedami: »Koncil, ki se začenja, je v Cerkvi kakor svitanje dne, kakor znanilec najsvetlejše luči.« Zvečer je z okna svoje delovne sobe očetovsko prisrčno pozdravil množico s prižganimi baklami na trgu. V svoj dnevnik pa je zapisal: »Današnji dan zaznamuje slovesno odprtje ekumenskega koncila … Zahvaljujem se Gospodu, da me je imel za vrednega te časti, da sem v njegovem imenu odprl ta začetek velikih milosti za njegovo sveto Cerkev.«
Med prvim zasedanjem koncila je bilo 36 generalnih kongregacij (skupnih sej), najvišje število koncilskih očetov je bilo 2381, v ‘dvorani’ bazilike sv. Petra se je zvrstilo 640 govornikov. Koncilski očetje so razpravljali o liturgiji, o božjem razodetju, o sredstvih družbenega obveščanja, o vzhodnih Cerkvah in o Cerkvi. Ob koncu prvega zasedanja je papež Janez XXIII. škofom zaklical: »Nasvidenje čez devet mesecev!«

PAPEŽ PAVEL VI.: PRIPELJATI KONCIL DO USPEŠNEGA KONCA
Med prvim in drugim zasedanjem koncila se je zvrstilo nekaj dogodkov, pomembnih za življenje Cerkve. Janez XXIII. je 11. aprila 1962, na veliki četrtek, podpisal svojo okrožnico Mir na zemlji, ki je bila nekakšna oporoka na smrt bolnega papeža. Začenja se z besedami: »Mir na zemlji, za katerim so vsi ljudje s silno željo stremeli v vseh časih, je zagotovo možno vzpostaviti in utrditi le, če se zvesto držimo reda, ki ga je postavil Bog.« V njej se papež obrača k vsem ljudem dobre volje in jih spodbuja, naj si prizadevajo za graditev trajnega miru na razumnosti, pravičnosti, ljubezni in svobodi. Po vsem svetu je naletela na tako ugoden sprejem, da je bil sam papež presenečen. Proti koncu maja in v začetku junija je svet spremljal smrtni boj dobrega papeža, ki je osvojil srca vseh, vernih in nevernih. Po venec zmage je odšel 3. junija 1963.
Malo pred svojo smrtjo je Ja­nez XXIII. rekel milanskemu nadškofu kar­di­nalu Giovanniju Mon­tini­ju: »Emi­nen­ca, priporočam vam koncil!« Manj kot tri tedne pozneje, 21. junija, je bil kardinal Montini izvoljen za papeža. Izbral si je ime Pavel VI., po apostolu Pav­lu. Ob nastopu službe je napovedal, da bo njegova prva skrb pripeljati koncil do srečnega in uspešnega konca. Pod njegovim vodstvom so potekala tri koncilska zasedanja. V svojem dolgem programskem govoru ob začetku 2. zasedanja koncila, 29. septembra 1963, je koncilske očete v baziliki sv. Petra nagovoril: »Znova smo tukaj, kakor v dvorani zadnje večerje. Kljub velikosti je ta veličastna stavba zaradi velikega števila zbranih postala skoraj premajhna. Naše srečanje gotovo spremlja iz nebes tudi Marija, Kristusova Mati. Tu okoli Petrovega naslednika, zadnjega po času in po zaslugah, a po službi in poslanstvu enakega prvaku apostolov, so zbrani apostoli, kar ste vi, dragi bratje, ki ste pravi nasledniki kolegija apostolov.« Spomnil se je svojega prednika: »Hvala ti in čast, dragi in spoštovani papež Janez, ki si zagotovo po božjem navdihu hotel sklicati ta vesoljni zbor, da bi Cerkvi odprl nova pota in da bi na zemlji priklical nove vrelce nauka in milosti našega Gospoda Jezusa Kristusa.« Med drugim zasedanjem koncila je bilo 43 generalnih kongregacij (skupnih sej), na katerih je nastopilo 637 govornikov. Opravili so 92 glasovanj, razpravljali pa so o Cerkvi, o škofih in o ekumenizmu. Na zaključni seji, 4. decembra 1963, sta bila slovesna razglašena prva dva koncilska odloka: konstitucija o svetem bogoslužju in odlok o sredstvih družbenega obveščanja. Konstitucija o svetem bogoslužju je prinesla največ vidnih novosti: bogoslužje v narodnem jeziku, oltarje ‘proti ljudstvu’, večje sodelovanje vernikov, somaševanje.

IZ SVETE DEŽELE V KONCILSKO DVORANO
Po zgledu apostola Pavla, čigar ime je kot papež prevzel, je Pavel VI. v službi evangelija precej potoval. Kot prvi papež je od 4. do 6. januarja 1964 romal v Sveto deželo. Obiskal je Jeruzalem, kjer je prišlo do zgodovinskega ekumenskega srečanja s carigrajskim patriarhom Atenagorom, Nazaret, mesto Jezusovega skritega življenja v sveti družini in ob delu, ter Betlehem, kjer se je Božja Beseda učlovečila. V duhu koncila je napisana okrožnica Pavla VI. Svojo Cerkev (6. avgusta 1964), ki je posvečena dialogu v treh ‘krogih’: prvi objema vse, kar je človeškega, drugi tiste, ki verujejo v Boga, tretji, najožji, pa dialog – bratski pogovor med kristjani različnih Cerkva.
S to svojo okrožnico je Pavel VI. ponudil koncilskim očetom veliko snovi za razprave na tretjem zasedanju koncila, ki se je pričelo 14. septembra 1964. Na njem je bilo 48 generalnih kongregacij (skupnih sej), na katerih se je zvrstilo 618 govornikov, bilo je 147 glasovanj. Razpravljali so o Cerkvi, o škofih, o verski svobodi, o nekrščanskih verstvih, o božjem razodetju, o laiškem apostolatu, o službi in življenju duhovnikov, o vzhodnih Cerkvah, o Cerkvi v sedanjem svetu, o misijonih, o redovnikih, o vzgoji duhovnikov, o krščanski vzgoji, o zakonu. ‘Predmetnik’ je bil silno bogat. Na peti javni seji, 21. novembra 1964, s katero se je končalo tretje koncilsko zasedanje, so bili slovesno razglašeni trije dokumenti: dogmatična konstitucija o Cerkvi, odlok o katoliških vzhodnih Cerkvah, odlok o ekumenizmu. Dogmatična konstitucija o Cerkvi je temeljna listina drugega vatikanskega koncila.
Papež Pavel VI. je bil od 3. do 6. decembra 1964 na misijonskem potovanju v Indiji – na mednarodnem evharističnem kongresu v Bombayju. Izrazil je globoko spoštovanje do religiozne duše indijskega naroda. Njegova okrožnica Skrivnost vere (o evharistiji) je izšla 3. septembra 1964

KONCIL SE KONČUJE – KONCIL SE PRIČENJA
Na četrtem in zadnjem zasedanju, ki se je začelo 14. septembra 1965, je sodelovalo najvišje število koncilskih očetov – 2400, generalnih kongregacij je bilo 41, nastopilo je 332 govornikov, glasovanj pa je bilo 250. Razpravljali so o verski svobodi, o Cerkvi v sedanjem svetu, o misijonih ter o službi in življenju duhovnikov. Papež Pavel VI. je 15. septembra 1965 ustanovil škofovsko sinodo, organ, ki uresničuje koncilski nauk o kolegialnem vodstvu Cerkve. Nadvse pomemben dogodek med tem koncilskim zasedanjem je bil ‘skok’ papeža Pavla VI. v New York, kjer je na zasedanju generalne skupščine OZN zastopnike vseh držav članic te svetovne organizacije v imenu koncilskih očetov prosil, naj se vneto trudijo, da ohranijo na svetu mir, kajti danes obstajata samo dve izbiri: ali mir in bratsko sodelovanje med narodi ali pa uničenje človeštva, ki smo ga izdelali sami. O tem svojem obisku je papež poročal koncilskim očetom. Med četrtim zasedanjem so bile tri javne seje, na katerih so bili slovesno razglašeni številni koncilski dokumenti: odlok o pastirski službi škofov v Cerkvi, odlok o vzgoji duhovnikov, odlok o prenovitvi redovniškega življenja, izjava o krščanski vzgoji, izjava o razmerju Cerkve do nekrščanskih verstev, pastoralna konstitucija o Cerkvi o sedanjem svetu (pri tem dokumentu, ki najbolj živo razodeva prizadevanje koncila, da se približa sodobnemu svetu, je odločilno sodeloval koncilski oče Karol Woytila, kasnejši papež Janez Pavel II.), odlok o službi in življenju duhovnikov, odlok o misijonski dejavnosti Cerkve, izjava o verski svobodi. Predzadnji dan koncila je bil nadvse ganljiv dogodek: s skupno izjavo papeža Pavla VI. in carigrajskega patriarha Atenagora je bila odpravljena ekskomunikacija med Carigradom in Rimom leta 1054. Na praznik Brezmadežne, 8. decembra 1965 je bilo slavje ob sklepu drugega vatikanskega koncila, med katerim so koncilski očetje izročili poslanice sedmim stanovom (državnikom, mislecem in znanstvenikom, umetnikom, ženam, delavcem, ubogim, bolnim in trpečim, mladim). Papež Pavel VI. je v svojem govoru poudaril, da se delo šele začenja, kajti koncil pomeni “začetek humane in religiozne obnove”. Izrekel je upanje, da smo se kristjani po zaslugi koncila naučili “bolj ljubiti in bolje služiti”.

SLOVENSKI ŠKOFJE NA KONCILU
Med skupaj 2860 koncilskimi očeti (kar 1116 jih je bilo iz Evrope!) so bili tudi slovenski škofje. Ljubljanski nadškof Anton Vovk je bil član pripravljalne komisije za škofe in je kljub bolezni prihajal na zasedanja v Rim. Sodeloval je na prvem koncilskem zasedanju. Vzbujal je splošno pozornost zaradi svoje mogočne postave in vidnih znamenj zažiga na železniški postaji v Novem mestu 22. januarja 1952. Začetnega sprevoda 11. oktobra 1962 se zaradi bolezni ni mogel udeležiti in je čakal škofe in papeža na svojem mestu v baziliki sv. Petra-koncilski dvorani. Na prvem zasedanju so najprej razpravljali o bogoslužju in nadškof Vovk je dajal svoje pripombe iz svoje izkušnje predvsem o tem. O svoji udeležbi na koncilu je nadškof Vovk govoril v slovenski oddaji vatikanskega radia 24. novembra 1962. Nadaljevanja koncila ni dočakal, kajti 7. julija 1963 je odšel v večnost. – Vseh štirih koncilskih zasedanj se je od slovenskih škofov udeležil edino mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik. O poteku koncila je slovenskim vernikom v domovini in po svetu spregovoril po vatikanskem radiu. Na koncilu se je oglasil 18. septembra 1964, ko se je zavzel za ustanavljanje škofijskih komisij za pastoralno sociologijo. Svoje pripombe k osnutku odloka o ekumenizmu je predložil pisno. – Dr. Jožef Pogačnik se je drugega zasedanja koncila udeležil kot škof administrator ljubljanske nadškofije, nadaljnjih dveh pa kot redni ljubljanski nadškof. V drugem koncilskem obdobju je pisno oddal svoje predloge, 26. oktobra 1964 pa je tudi javno govoril v koncilski dvorani ter o tem poročal 31. oktobra po vatikanskem radiu in dejal, da so se slovenski škofje na koncilu zavzeli za reševanje konkretnih vprašanj sodobnega sveta in za uveljavljanje socialnega nauka Cerkve. Po Radiu Vatikan je govoril še večkrat, enkrat je spregovoril o obredu somaševanja, ki so ga na koncilu sprejeli. – Tretjega in četrtega koncilskega zasedanja se je udeležil dr. Janez Jenko, ki je bil imenovan za apostolskega administratorja Slovenskega Primorja (21. aprila za goriški del, 17. julija za tržaško-koprski in reški del), 6. septembra 1964 pa je prejel škofovsko posvečenje. O dogajanju na koncilu je prvič spregovoril po vatikanskem radiu 3. decembra 1964. Med svojim bivanjem v Rimu so se slovenski škofje srečevali z rojaki v Rimu in jim maševali. 18. oktobra 1965 so se udeležili odprtja slovenskega študijskega zavoda Slovenik.

KATEKIZEM KATOLIŠKE CERKVE
Trideset let po začetku drugega vatikanskega koncila, 11. oktobra 1992, je papež Janez Pavel II. podpisal apostolsko konstitucijo Fidei depositum (Ohranjati zaklad vere) za objavo Katekizma katoliške Cerkve, sestavljenega po smernicah drugega vatikanskega koncila. Kako je prišlo do tega dragocenega dela in kakšna je njegova vsebina, povzemam po omenjeni konstituciji. Papež pove, da je leta 1985, ob dvajsetletnici sklepa koncila, sklical izredno zasedanje škofovske sinode. Ob tej priložnosti so mu sinodalni očetje posredovali željo mnogih, naj se sestavi katekizem ali kompendij (povzetek) celotnega katoliškega nauka. »Že ob sklepu sinode sem si osvojil to željo, ker sem bil mnenja, da popolnoma ustreza resnični potrebi vesoljne Cerkve in delnih Cerkva.« Ustanovljena je bila posebna komisija, ki ji je predsedoval kardinal Joseph Ratzinger, sedanji papež Benedikt XVI., in redakcijski odbor. K sodelovanju so pritegnili vse katoliške škofe, škofovske konference, teološke in katehetske institute.
Katekizem katoliške Cerkve (KKC), ki ga je papež Janez Pavel II. potrdil 25. junija 1992, ima štiri dele, ki so med seboj povezani. V prvem najdemo razlago veroizpovedi katoliške Cerkve; skrivnost vere obhajamo v liturgičnih dejanjih, kjer se nam priobčuje (drugi del); navzoča je, da bi razsvetljevala in vzdrževala božje otroke v njihovi dejavnosti (tretji del); utemeljuje našo molitev, katere prednostni izraz je ‘očenaš’, in vzpostavlja predmet naše prosilne in hvalne molitve ter naše priprošnje (četrti del).

S. Čuk, Pred 50 leti se je začel drugi vatikanski koncil: Priloga, v: Ognjišče 10 (2012), 68-75.

Mesec oktober je posvečen naši nebeški Materi Mariji: častimo jo z molitvijo rožnega venca. Ta pobožnost, ki je postala vsakdanja duhovna hrana mnogih ljudi, je zrasla iz otroške vere preprostih src pred dobrimi sedemsto leti. Povsod so se je z ljubeznijo oprijeli verniki vseh slojev in vse je obogatila, saj je čudovita šola življenja s Kristusom pod Marijinim vodstvom. Že 450 let obhajamo poseben praznik Rožnovenske Matere Božje v spomin in zahvalo zmage krščanskega ladjevja nad turškim v zgodovinski bitki pri Lepantu 7. oktobra 1571.

TURKI OSVAJAJO SVET
Pradomovina Turkov je bila srednja Azija, kjer so živeli dolga stoletja kot nomadi. Okoli leta 1220 so se naselili v Armeniji in začeli Bizantincem jemati pokrajino za pokrajino. Prvi neodvisni turški vladar je bil Osman I. z naslovom sultan. Po njem se je turška država imenovala osmansko (otomansko) cesarstvo. Njegov sin je razširil njene meje preko Male Azije do Bosporja. Okoli leta 1326 so se prve osmanske čete spustile čez Egejsko morje na evropska tla. Najprej so osvojili Bolgarijo, po turški zmagi v bitki na Kosovem polju 15. junija 1289 je padla Srbija. Glavni cilj Turkov je bil osvojiti Carigrad in s tem zadati smrtni udarec bizantinskemu cesarstvu, kar se je zgodilo 29. maja 1453. Tri leta kasneje so Turki oblegali Beograd, ki se je nekaj časa uspešno branil. Leta 1462 je prišla na vrsto Bosna in z njo je padel zadnji branik na Balkanu. Leta 1469 se je pričela doba vsakoletnih turških napadov na Hrvaško in Slovenijo, ki je skoraj brez presledka trajala do leta 1483.  
Po razpadu bizantinskega cesarstva sta se odločilno okrepila Beneška republika in Otomansko cesarstvo. Zaradi verskih sporov in vojn, ki so slabile Evropo, se je otomansko cesarstvo lahko posvetilo lastnim osvajanjem v Sredozemlju. Leta 1565 je poskusil sultan Sulejman Veličastni osvojiti Malto, a so ga malteški vitezi odbili. Njegov sin Selim II. je leta 1570 napadel in osvojil Ciper, ki je bil pomembno trgovsko oporišče Beneške republike. Po padcu Cipra so se sredozemske krščanske države (Beneška republika, Papeška država, Habsburška Španija, Malta, Genova in še nekatera druga mesta v Italiji) združile v Sveto ligo. Levji delež sta imeli Habsburška Španija in Beneška republika: Španija je ligo finančno podprla, Benetke pa so prispevale večino ladij. Osnovni namen je bil ustanovitev močne krščanske flote, ki bi lahko uničila turško vojno mornarico. Ta se je po padcu Cipra usmerila proti Jadranu. Po neuspešnem napadu na Kotor je Selim ukazal, da zaplujejo v Patraški zaliv, kjer so se oskrbel z živežem in vsem potrebnim. Celotna krščanska flota se je zbrala pri Krfu, ko so ugotovili novo lokacijo turške flote, pa so odpluli proti Patraškemu zalivu.
Flota Svete lige je bila sestavljena iz 206 galej.   6 galeas (velikih galej) in 30 tovornih ladij; 105 galej in vse galease so bile last Beneške republike, 88 galej je prispevala Habsburška Španija, 12 Papeška država, 3 je prispevala Genova, 3 malteški vitezi, 3 Savojska republika in več drugih zasebnih galej, med njimi tudi galeja Lev (Il Leone) iz Kopra. Imela je 12.900 mornarjev, 43.000 veslačev, 28.000 vojakov in 3.000 plemičev. Ladje so bile opremljene s 1.818 topovi. V bitki je sodeloval tudi španski pisatelj Miguel de Cervantes,  ki je bil ranjen v levo roko. Floti je poveljeval Don Juan Avstrijski,  nezakonski sin Karla V. Habsburškega.
Ali Paša, vrhovni poveljnik otomanske vojne mornarice, je zbral kakih 220-230 galej, okoli 60 galejic in 20 tovornih ladij. Na ladjah je bilo 25.000 vojakov (od tega 2.500 janičarjev), 13.000 mornarjev in 41.000 veslačev. Ladje so bile opremljene s 750 topovi.

BITKA JE TRAJALA LE NEKAJ UR
Krščanska flota je bila razdeljena na 4 eskadre z različnim številom galej, največ (62) jih je imela osrednja eskadra pod poveljstvom Don Juana. Otomanska flota se je prav tako razporedila v štiri eskadre; glavna, pod poveljstvom Ali Paše, je imela 96 galej. Ali Paša je kristjanom-sužnjem obljubil, da jih bo po zmagi osvobodil.  
Zjutraj 7. oktobra je krščanska flota opazila, da se otomanska flota razporeja in da je zaplula izven zaliva. Da bi preprečil paniko ali pobeg, je Don Juan Avstrijski ukazal razporeditev flote in napad na otomanske ladje. Istočasno je odposlal sporočilo: »Krščanstvo je danes na preizkušnji. Bog tem psom ne bo dovolil, da bi nas potolkli. Tako tisti, ki bodo preživeli, kot tisti, ki bodo padli, bodo nocoj srečni. Prvi, ker so se tolkli v tej veliki bitki, in drugi, ker bodo slavili v nebesih.«
Bitka se je začela ob 10.30. Turška severna eskadra je napadla krščansko severno eskadro in sicer tako, da so izkoristili globino vode ob obali. Benečane so napadli hkrati v hrbet in od spredaj.  V napadu je padel beneški poveljnik Barbarigo, kljub tej izgubi pa so Benečani po dveh urah napad odbili. Turki so se hoteli umakniti, toda 30 galej je nasedlo na obalnih plitvinah. Istočasno sta se spopadla tudi oba centra; položaj je bil dolgo časa neodločen. Janičarjem je nekajkrat uspelo priti na poveljniško ladjo Don Juana, a bližnje ladje so prihitele na pomoč in jih odgnale s krova.  Krščanske ladje so ves čas izvajale protinapade in ob 13. uri so zavzele admiralsko ladjo Ali Paše, ki je bil v tem boju ubit. Ko so Turki to videli, je padla njihova bojna morala in so se pričeli umikati, nekateri pa vdajati. Zadnja se je bojevala turška južna eskadra. Okoli 16. ure je njen poveljnik Uluh Alija sprevidel nesmiselnost bojevanja, prebil se je skozi krščansko linijo ter z okoli 25 galejami odplul proti Alžiriji. Na krščanski strani je bilo v bitki pri Lepantu 9.000 mrtvih ali ranjenih, toda osvobodili so dvakrat toliko krščanskih ujetnikov, uničenih je bilo 12 galej; na turški strani je bilo okoli 30.000 mrtvih ali ranjenih, uničenih pa je bilo 240 ladij. To je bila prva pomorska bitka, ki jo je osmanski imperij izgubil.  Obenem pa je bila tudi najbolj usodna bitka, saj si po njej imperij ni nikoli opomogel in tako je izgubil svojo vodilno vlogo v Sredozemlju. Kljub tako odločilni zmagi krščanska Sveta liga ni izkoristila dosežene strateške prednosti. Tako niso napadli turških okupiranih ozemelj (Ciper, Egipt), ampak se je flota po bitki razpustila. Bivši zavezniki so se kmalu potem začeli med seboj boriti.

PAPEŽ SV. PIJ V., TRIDENTINSKI KONCIL IN TURKI
Svetniški papež Pij V.,  ki je bil prvi pastir Cerkve le dobrih šest let, ima pomembno mesto v cerkveni in svetni zgodovini. Pod njegovim papeževanjem (1566–1572) so v Cerkvi začeli izvajati daljnosežne sklepe tridentinskega koncila (1545–1563) in znal je voditelje krščanskih dežel ob Sredozemlju pridobiti za sveto zvezo zoper muslimanske Turke, ki so ogrožali Evropo po kopnem in po morju. Po papeževi zaslugi je njihovo prodiranje po morju ustavilo krščansko brodovje z zmago v bitki pri Lepantu 7. oktobra 1571.
Rodil se je leta 1502 blizu mesta Alessandria v severni Italiji. Njegovo krstno ime je bilo Antonio Michele Ghislieri. Dokler mu dobrotniki niso omočili študija, je moral pasti domačo čredo. Izobrazbo si je pridobil pri dominikancih. Leta 1521 je napravil slovesne zaobljube. Po mašniškem posvečenju je opravljal razne službe v svojem redu. Papež Pavel III. je leta 1542 ustanovil komisijo šestih kardinalov, ki je imela nalogo bedeti nad verskimi vprašanji (predhodnico sedanje Kongregacije za nauk vere) in vanjo je pritegnil dominikance. Leta 1557 je Ghislieri postal kardinal in prevzel vodstvo te komisije. Nekaj let je na ukaz papeža Pija IV., ki mu ni bil naklonjen, prevzel vodstvo škofije Mondovi v Piemontu. Po smrti Pija IV. je konklave 7. januarja 1566 izbral za novega papeža prav njega – kardinala Ghislierija, ki si je privzel ime Pij V. Največ zaslug za njegovo izvolitev je imel kardinal sv. Karel Boromejski,  milanski nadškof, ki je želel dati Cerkvi poglavarja, predanega zgolj duhovnemu poslanstvu. Novi papež je v bistvu ostal preprost redovnik, pobožen, ves predan svoji službi.
Pontifikat Pija V. pomeni začetek praktičnega izvajanja sklepov tridentinskega cerkvenega zbora,  ki se je pričel leta 1545 in je s presledki trajal osemnajst let ter je končal svoje delo leta 1563. Že Pij IV. je ustanovil potrebne odbore in urade, ki so napravili nekaj načrtov, Pij V. pa je izvedel vse sklepe, ki naj bi uredili cerkveni nauk in spodbudili prenovitev. Najprej je izdal Rimski katekizem (1566),  namenjen župnikom kot temelj dobre kateheze. Sledil je Rimski brevir (1568), ki duhovnikom predpisuje obvezne molitve, razporejene po dnevnih urah, nazadnje pa Rimski misal (1570), ki je v bistvu veljal vse do leta 1969, ko je stopil v veljavo obred, urejen po smernicah drugega vatikanskega cerkvenega zbora. Tridentinski mašni obred je (bil) v latinščini, sedaj veljavni pa je v živem jeziku. Vse omenjene Pijeve knjige so bile pregledne, bolj razumljive od prejšnjih, bile so temelj znanja in pobožnosti za več stoletij. Papežu je šlo za tem, da ustavi pačenje verskih resnic. Pri vsem ga je vselej vodila nesebična in plemenita volja, da rešuje ljudi za Kristusa in za odrešenje.
V politiko je redko posegal, vendar je tudi na tem področju dosegel velik uspeh, ko je znal pridobiti Špance in Benečane za zvezo zoper Turke, ki so leta 1570 zasedli Ciper in bili tako gospodarji Sredozemskega morja, kar je pomenilo nevarnost za Evropo. To nevarnost je Pij V. odvrnil z zmago pri Lepantu 7. oktobra 1571. Te velike zmage papež (kot pobudnik Svete lige)  ni pripisoval sebi, ampak Marijini pomoči. Pred spopadom turškega in krščanskega brodovja je odredil molitve k Pomočnici kristjanov in dan zmage je razglasil za praznik svete Marije Zmagovalke. Njegov naslednik Gregor XIII. ga je preimenoval v praznik “naše ljube Gospe rožnega venca” in odredil, da se obhaja na 1. nedeljo oktobra, sv. Pij X. pa mu je odredil datum 7. oktobra. Papež Pij V. je vedno zidal le na zaupanje v Božjo pomoč. Njegova veličina je bila v zvestem spolnjevanju Božje volje, kakor se mu je razodevala v njegovem času. Njegovo življenje se je izteklo 1. maja 1572. Za svetnika je bil razglašen leta 1712 in do leta 1954 je bil zadnji kanonizirani svetnik med papeži.

ZMAGOVALKA JE ROŽNOVENSKA MARIJA
Bitka pri Lepantu 7. oktobra 1571 je bila zadnja velika bitka ladij na vesla, v katero je bilo vpletenih nad 400 bojnih ladij, največja pomorska bitka po antiki. Primerjali so jo bitki pri Salamini leta 480 pred Kr., v kateri so Grki pod poveljstvom Temistoklesa dosegli slavno pomorsko zmago nad močnimi Perzijci. Zmaga pri Lepantu je bila tudi simboličnega pomena: pokazala je, da moč osmanskega cesarstva ni nepremagljiva. Sveta liga je zmago pripisala Devici Mariji po vztrajni molitvi rožnega venca.  Vse od tedaj, ko si je papež Pij V. prizadeval, da bi krščanske dežele ob Sredozemlju sklenile zvezo zoper Turke, je skušal prebuditi tudi duhovne sile vernih ljudi in je v ta namen določil post in javne molitve, posebej še molitev rožnega venca. Prav na dan bitke so se po vsem krščanskem svetu člani bratovščine rožnega venca zbrali k molitvi. Zgodovinarji pripovedujejo, da je papež Pij V. imel videnje,  v katerem je spoznal, da je v tistem trenutku krščansko ladjevje doseglo zmago. Pohitel je v svojo kapelo in se zahvalil Mariji za njeno priprošnjo. Uvedel je praznik Svete Marije Zmagovalke “v spomin in večno zahvalo za čudežno zmago nad turško vojsko, ki jo je Gospod tistega dne naklonil krščanskemu ljudstvu”. Beneški senat je pod sliko, ki predstavlja to znamenito bitko, dal napisati: »Ne moč ne orožje ne poveljstvo – vse to nam ni pridobilo zmage, ampak jo je pridobila rožnovenska Marija.«

ČUK, Silvester. Rožni venec in bitka pri Lepantu (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 10, str. 44-49.

Sv. Terezija Deteta Jezusa

Čudna so pota Gospodova, predvsem takrat, ko se zdijo naše odločitve v Božjo slavo, a spoznamo, da ima naš Oče povsem drugačne načrte z nami. Najbrž sta o tem razmišljala tudi Ludvik Martin in Zelija Guérin, ki sta si oba želela v samostan, a bila zavrnjena. Zaupanje Gospodu pa je združilo njuni poti in rodilo sad, ki je dal odgovor na vprašanja o njunem poslanstvu: 2. januarja 1873 se je rodila mala cvetka Terezija.

SVETOST JI JE BILA POLOŽENA V ZIBKO
Močna krščanska drža je bila prepoznavni znak družine Martin. Zakonca sta bila sicer premožna prebivalca francoskega Alencona, a kljub temu skromna, radodarna, pobožna, preprosta in ponižna. Zase in za svoje otroke sta imela le en cilj: nebesa. Gospa Martin je bila prepričana, da »srce ne more biti zadovoljno, če išče kaj drugega kot Boga«. Kaj vse danes iščemo namesto Boga. Utapljamo se v vsakdanjih skrbeh in zroč v ekrane bežimo od njih. Kako drugače bi bilo, če bi pogled kdaj usmerili navzgor, tako kot sta to počela Terezijina starša. Tudi takrat, ko so ju prizadele hude preizkušnje in sta izgubila kar štiri od svojih devetih otrok. Leta 2015 sta bila razglašena za svetnika. Tako sta postala prvi svetniški zakonski par in dokaz vsemu svetu, da je svetost mogoče živeti v prav vsaki življenjski vlogi, ne le med stenami samostana. Se nam, današnjim zakoncem, zdi to povsem nedosegljiv ideal? Morda res. Ampak Bog najbolj deluje v medsebojnih odnosih – in kaj je lepšega in popolnejšega od zakonskega odnosa? Prav iz takšnega svetniškega zakonskega odnosa se je kot zadnji otrok rodila mala bela cvetka Terezija in se tako pridružila svojim šitrim starejšim sestram: Mariji, Leoniji, Celini in Pavlini.

KRALJI IN KRALJICE ROSNIH LET
Mala Terezija je bila v veselje vsej družini, vendar je v ranem otroštvu zbolela in ozdravela šele po mnogih molitvah in požrtvovalni skrbi staršev. Za nekaj mesecev so jo nato oddali k dojilji na kmete, kjer se je okrepila in se nato vrnila domov. Kako težko je najbrž bilo staršem oddati svoje ljubljeno dete od sebe, pa čeprav v njeno dobro … Terezija se je sicer vrnila ozdravljena, vendar veselje ni trajalo dolgo: že pri rosnih štirih letih je zaradi bolezni umrla gospa Martin, njena mati. Ostal je njen zgled ponižnosti in vztrajanja v veri kljub preizkušnjam – in tega se je prav gotovo navzela tudi Terezija. V svoji otroški iskrenosti si je za svojo »novo« zemeljsko mamo izbrala starejšo sestro Pavlino. Po smrti žene in matere se je družina preselila v Lisieux k Ludovikovemu svaku, da bi njegova žena pomagala pri skrbi za mlade sirote. Tu je odraščala mala Terezija. In odrasla je hitro, zaradi vsega trpljenja skoraj prehitro. Po mamini smrti se je prej živahna Terezija spremenila v boječe in občutljivo dekletce, čeprav so domači, predvsem oče, nežno in ljubeznivo skrbeli zanjo. Oče se je vedno odtrgal od svojega dela in se posvetili svoji kraljični Tereziji. Občudoval je njene oltarčke, se pretvarjal, da pije čaj, ki ga je pripravila iz lubja, skupaj sta ribarila in hodila na sprehode. Imenovala ga je »kralj« in v njenih očeh najbrž ni bil nič manj kot to. Tudi danes si starši želimo, da bi bili kralji in kraljice v otrokovih očeh, pa vendar se moramo vprašati, koliko časa si odtrgamo od vsakdanjih opravkov, da bi dosegli ta naziv. Poleg očeta se je mali Tereziji posvečala starejša sestra Pavlina. Poučevala jo je, ji pripovedovala o Bogu, skupaj sta molili in brali Katekizem. Čeprav je Terezija ob slovnici »potočila marsikatero solzo«, je imela svete zgodbe zelo rada, prva beseda, ki jo je znala prebrati, pa je bila – kaj drugega kot – nebesa.
Njeni spomini na otroške spodrsljaje in (ne)iskrenost njenega odpuščanja (nekaterih svojih dejanj se je kesala, drugih pa ne) kažejo na pristen odnos z Bogom, ki ga danes odrasli večinoma ne premoremo. Brez pretvarjanja, brez neiskrenosti, brez prisiljenosti. Tako živ je bil njen odnos, da je svojo sestro vprašala, ali mora svojemu spovedniku reči, da ga ljubi iz vsega srca, saj naj bi govorila Bogu, in ne njemu. Pridige pri svetih mašah je kljub svoji rani mladosti poslušala zavzeto, vendar je pri tem namesto duhovnika opazovala svojega očeta in njegovo dojemanje verskih resnic. Pa smo spet pri starševskem zgledu – vsak lesket v očetovih očeh je neizmerno povečal pomen Božje besede Tereziji, čeprav najbrž vsega takrat še ni razumela. Kot otrok je imela preroško videnje svojega postaranega očeta, ki je nato v starosti zares ohromel in ga je večkrat zadela kap. Dolgo se je spraševala, zakaj ji je Bog poslal to videnje.Mati Zelija Guerin in oče Ludvik Martin. - Terezija pri osmih letih. - S sestro Celino.

MLADOST TRPLJENJA IN ČUDEŽEV
Pri osmih letih je Terezija odšla v zavod k benediktinkam v Liseieux. Po njenih besedah je bilo teh pet let najbolj žalostnih v njenem življenju. Zaradi svoje nadarjenosti se je soočala z ljubosumnostjo ostalih deklet, pred katerimi se ni znala braniti. Bila je drugačna, tako kot so danes v šolah drugačni otroci brez mobilnih telefonov. V tolažbo ji je bila le sestra Celina, s katero je obiskovala šolo, in šolski uspehi, za katere jo je oče obdaroval s kovanci – te pa je shranila za reveže. Prav lahko bi si z njimi kaj lepega privoščila in se tako »potolažila« v svoji nesreči. Pa tega ni storila. Ostala je preprosta in nesebična Terezika, ki ne misli nase in deli miloščino ubogim. V tem času je izgubila svojo drugo »zemeljsko mamo«, sestra Pavlina je namreč odšla v karmeličanski samostan. Čeprav je bil to za Terezijo hud udarec, jo je spodbudil k razmišljanju, da bi tudi sama odšla v »puščavo«. Komaj devetletna se je sestala z materjo prednico, vendar ji je ta povedala, da mora počakati do svojega 16. leta.
Pavlinin odhod je načel Terezijino telesno zdravje. Leta 1882 jo je začela boleti glava, leto kasneje pa je zdravnik pri njej potrdil resno bolezen. Ostala je v tetini oskrbi, prepričana, da jo Bog po bolezni očiščuje, in napolnjena s hvaležnostjo do bližnjih, ki so ji stali ob strani. V avtobiografskih spisih je svojim sestram zapisala: »K sreči bom nekoč v nebesih. Tam se vam oddolžim. Moj ženin je bogat, zelo bogat. Iz njegovih zakladnic bom zajemala ljubezen, da vam stotero povrnem vse, kar ste zaradi mene pretrpele.« Med enim od Terezijinih hudih bolezenskih bojev so njene sestre goreče molile pri Marijinem kipu v sobi. Tedaj se je h kipu ozrla tudi bolnica in spoznala, da se ji je Devica nasmehnila. Zavest se ji je vrnila in nadzemeljska sreča je prevzela njeno srce. Pa ne samo notranje, ozdravela je tudi telesno. Čudež, o katerem se je vest razširila v karmel, je Tereziji kasneje prinesel veliko trpljenja, saj ji karmeličanke niso verjele.
Tri mesece po ozdravljenju je Terezija z očetom odpotovala v rodni Alencon, tam pa spoznala posvetno življenje in vse sladkosti bogastva. Tu se je dokončno odločila, katero pot bo ubrala. S pomočjo sestre Marije je začela svoje priprave na prvo sveto obhajilo, ki jo je navdalo s »čistim in svetim veseljem«. Ni bila le tradicija, niso bila le darila in dobra hrana, za Terezijo je bilo obhajilo združenje z Bogom, po čemer je ves čas hrepenela. Sledila je sveta birma, nato pa neprijetno življenje v zavodu. Čeprav najuspešnejša v razredu, je pri teti in stricu veljala za nesposobno nevednico. Iskala je naklonjenost svojih tovarišic in celo učiteljic, vendar ji ni bilo dano, da bi bila deležna ljubezni, vsaj ne od ljudi. A je bila kljub temu hvaležna Bogu za vso to nenaklonjenost, ki jo je obvarovala prevzetnosti in jo učila ponižnosti. Kdo drug bi danes najbrž na njenem mestu obsojal tiste, ki mu povzročajo nesrečo, iskal pravico zase in se jezil na Boga, ker dopušča krivico. A Terezija pravi: »Bog mi je dal zvesto srce, ki ne neha več ljubiti, kogar je enkrat zares vzljubilo.«
Pri 13 letih je Celina končala študij in se vrnila domov, Terezija pa je zaradi tega zbolela, zato je šolanje nadaljevala pri zasebni učiteljici. V tem času je v karmel odšla Terezijina sestra Marija, za krajši čas pa h klarisam tudi Leonija. Terezija je postala še občutljivejša, njena vest pa tenkočutna do skrupuloznosti. Prav vsaka malenkost jo je spravila v jok. Pa vendar je kmalu spet doživela Božji čudež.

ODLOČITEV ZA REŠEVANJE DUŠ
Na božič leta 1886 je doživela spreobrnjenje in vanjo se je vselila dobra volja. Odtlej si je prej jokava deklica prizadevala reševati duše. Ko je slišala za zločinca, obsojenega na smrt, je darovala mašo in vneto molila zanj. Prosila je Boga za znamenje uslišanja njene molitve in dan po zločinčevi usmrtitvi v časopisu prebrala, da se je pred smrtjo pokesal in poljubil križ. Še en čudež torej … koliko čudežev zaradi malega otroškega srca, ki je želelo ljubiti! Malo in veliko hkrati je treba, da nas Bog usliši: dovolj bi bila iskrena molitev namesto beganja naših misli k posvetnim skrbem. Pa velikokrat ne premoremo niti tega gorčičnega zrna.
Želja po vstopu v karmel je rasla iz dneva v dan, čeprav je bilo to po človeški pameti povsem nemogoče. A pri Bogu ni nič nemogoče, tudi to, da lahko v samostan vstopi petnajstletno dekle. Oče je hčerko podprl pri odločitvi, stric pa je bil odločno proti, zato je Terezija žalostno odložila misel na stran. Po čudežu pa si je stric čez nekaj časa premislil, zato sta z očetom obiskala škofa. Ta jima je obljubil, da bo govoril s predstojnikom samostana, in ju napotil na romanje v Rim. Z očetom in sestro Celino je Terezija potovala v Milano, nato v Benetke, Padovo in Bologno, nazadnje pa le prispela v Rim, kjer je na mestu mučenja prvih kristjanov prosila Jezusa, da bi tudi sama postala mučenka. Bi si danes upali izreči takšno prošnjo? Trpljenje je nekaj, čemur se na vse kriplje trudimo izogniti, pa čeprav s pomočjo pri samomoru ali evtanazijo. Petnajstletno dekle pa je samo prosilo zanj!Tereziji se je aprila 1888 uresničila dolgoletna želja. Vstopila je v samostan.

Sedmi dan v Rimu se je Terezija srečala s svetim očetom, Leonom XIII. Mlado, skromno dekle in veliki dostojanstvenik. Takrat je napravila svojo drzno potezo in nagovorila papeža, da bi smela že s 15 leti vstopiti v karmelski red. Kakor hladen tuš je prišel odgovor, naj stori, kot bodo odredili predstojniki. Ponovno je rotila svetega očeta, on pa ji je ljubeznivo odvrnil: »Vstopila boš, če je to Božja volja.« Polna razočaranja je deset dni pred božičem škofu napisala pismo s prošnjo za dovoljenje za vstop. Pa vendar odgovora ni dobila. Koliko truda je morala Terezija vložiti v svoje hrepenenje po Jezusu! Koliko zavrnitev je prestala, pa kljub temu vztrajala! Njena predanost ni imela meja in resnično bi se lahko tudi danes vsak zgledoval po njenem srcu. Tako pa – vprašamo nekoga, če potrebuje pomoč, ta nas iz vljudnosti zavrne, a smo kljub temu zadovoljni sami s seboj, saj smo naredili vse, kar je v naši moči. Smo res? Iskrena predanost in vztrajnost sta nekaj, česar manjka današnjemu svetu. Ju pa vsekakor ni manjkalo Tereziji, tudi januarja 1888, ko je od škofa končno prejela odobritev za vstop v karmelski red, vendar se je predstojnica odločila, da jo sprejme šele po koncu posta. Naslednje tri mesece je preživela v spokorni pripravi in drobnih odpovedih, na to obdobje pa ohranila najlepše spomine.

»MOJ BOG – LJUBIM TE!«
Čeprav je bilo slovo od družine tistega 9. aprila 1888 težko, je Terezijo prevzel globok notranji mir, ki je ni zapustil naslednjih osem let. Ko je njen oče zbolel, je tri leta njegovega mučeništva označila za svoja najljubša in najplodnejša v vsem življenju. Večini nepojemljivo hrepenenje po trpljenju je bilo izpolnjeno in zanj je bila hvaležna. Tudi odlog večnih zaobljub je bil zanjo hud udarec, vendar je spoznala, da jo pri tej želji ženeta samoljubje in lastna volja. Tako je Jezusu obljubila potrpežljivost – po lastnih besedah je bila igrača, žogica v rokah Deteta Jezusa. Prav zato je bilo njeno novo samostansko ime več kot pravo zanjo: Mala Terezika Deteta Jezusa. Veselila se je vsega: krivih obtožb, poniževanja in celo duhovne suše. Večer pred zaobljubami jo je napadel hudi duh in vanjo drugega za drugim sejal dvome o njenem poklicu, o poti, po kateri je na vsak način hotela, čeprav – tako jo je skušal – nanjo naj ne bi bila poklicana. S srčnim pogumom se je izpovedala voditeljici novink in dvomi so minili.Z nasmehom na obrazu je odšla v večnost. - Nad njenim grobom v Lisieuxu je zrasla veličastna bazilika, v kateri v stekleni krsti počiva njeno nestrohnjeno truplo. -  Kip v vrtu Buissonnets, ki spominja na binkoštni praznik 29. maja 1887, ko je Terezija prosila svojega očeta, da bi ji dovolil vstopiti v Karmel.

Posebno vlogo v Terezijinem življenju je imela mati Genovefa, svetnica, ki je – tako se je zdelo Tereziki ob srečanjih z njo – videla v njeno dušo. Tudi ona je morala skozi podobne preizkušnje pred zaobljubami in Tereziki je bila zgled prave svetosti. Po njeni smrti je v samostanu izbruhnila gripa, ki je vzela mnogo življenj, pa vendar je Terezika tudi v tej nesreči videla samo dobro: da so njene sosestre umirale s spokojnostjo na obrazu in odhajale v boljše življenje.
Da pot do svetosti ni v popolnosti, so dokazovali njeni notranji boji in preizkušnje. Spraševala se je o obstoju nebes, naslednji trenutek pa se spet povsem predala Jezusu. Po očetovi smrti je gojila veliko željo: da bi v karmel vstopila tudi njena sestra Celina. Tako je nekega dne prosila Jezusa, naj ji da znamenje, da je njen oče v nebesih – če sestra, ki je nasprotovala Celininemu vstopu v samostan, temu ne bo več nasprotovala, bo vedela, da je oče prišel v večno srečo. Seveda se je zgodilo natanko to in Terezija je bila prepričana, da je k njeni priprošnji pripomogel njen oče v nebesih. Odtlej ni Boga prosila ničesar več, tudi trpljenja si ni več želela, samo prepustila se je Njegovih rokam.
A trpljenje je prišlo samo od sebe. Leta 1896 na veliki petek se je Terezija izredno slabo počutila in to so opazile tudi njene sosestre. Čeprav so ji skušale olajšati delo, tega ni dovolila in jih je zavrnila z besedami, da je na ta dan Jezus veliko huje trpel. Za njeno bolezen – jetiko – se je izvedelo šele spomladi naslenje leto. Kašelj in oslabelost sta izčrpala njeno telo, vendar je še vedno voljno trpela. Bojevala je notranje boje, predvsem o lastni vrednosti pred Bogom in njegovi ljubezni do nje. Dva meseca pred smrtjo je prejela bolniško maziljenje in dejala, da ji srce prekipeva v veselju – upala je namreč, da bo kmalu prestopila prag večnosti. Vendar jo je Gospod še nekaj časa želel na zemlji. Na smrtni postelji je premogla mnoge preroške besede, uganjevala je misli svojih sosester in jim zagotavljala, da jim bo vso dobroto povrnila iz nebes. Odklanjala je zdravila, da bi jih prepustila misijonarjem, Gospod pa jo je nenehno obsipaval z manjšimi in večjimi znamenji svoje stalne prisotnosti. Zdravnik, ki je skrbel zanjo, je nekoč rekel, da je angel, saj da ni še videl bolnika, ki bi »toliko prestal in bil tako nadnaravno vesel«. Terezijino trpljenje je bilo neizmerno. Bolečine so bile vse hujše, oslabela je toliko, da se ni mogla več premikati, večkrat ji je zmanjkovalo sape. Prosila je Marijo, naj skrajša njen smrtni boj, v isti sapi pa je vdano pristajala na to, da bo trajal dlje, kot bi si želela. 30. septembra 1897, tik preden je odšla v večno življenje, so njene zadnje besede bile: »Moj Bog – ljubim Te!«

»NIČESAR OMEMBE VREDNEGA NI STORILA.«
Terezija Deteta Jezusa je umrla z nasmehom na obrazu in s palmovo vejico v rokah, ki so jo našli svežo po 13 letih, ko so jo prvič izkopali. Za blaženo je bila razglašena leta 1923, za svetnico pa leta 1925, ko je bila razglašena tudi za glavno zavetnico misijonov.Citati v besedilu so iz Terezijine knjige Povest duše (Karmel Sora). Prvi prevod v slovenščino je iz leta 1940. - Pri Založbi Ognjišče so izšle tri knjige o "mali cvetki": Na mali poti - njene misli za vsak dan v letu (1993, ponatis 2008), slikanica Sveta Terezija Deteta Jezusa (prva izdaja ob stoti obletnici smrti 1997 - ponatis 2008) in Veličina Male Terezije (1997).. Ob razglasitvi staršev Ludvika in Zelije za blažena (2008), smo izdali še knjigo Povest družine Martin (2008, ponatis 2009). Papež Frančišek je zakonca Martin leta 2015 prištel med svetnike.

Ko je Terezija nekoč med boleznijo počivala v svoji celici, je slišala sosestro, ki je dejala: »Naša sestra Terezija bo pa res kmalu umrla. Radovedna sem, kaj nam bo mogla častita mati po smrti o njej povedati, saj ni storila ničesar, kar bi bilo omembe vredno.« Ni storila ničesar, kar bi bilo omembe vredno. Kakšna pohvala za Terezijo je bila ta kritika! Bila je dokaz, da je njena ljubezen delovala skrito, tiho, tako, kot je Bogu všeč – tako, da »ne ve tvoja levica, kaj dela tvoja desnica« (Mt 6,3). Njena otroško preprosta in hkrati svetniško močna vera, njene nenehne žrtve, tihe molitve in odpovedovanja pa kljub temu niso mogle ostati skrite. Bela cvetka je sijala notranji mir navzven, pa če je to želela ali ne. »In kaj pravite Jezusu?« so jo nekoč vprašali med molitvijo. Ona pa je preprosto odgovorila: »Nič. Ljubim ga!«
Tako preprosto je to. Brez velikega teološkega znanja. Brez dramatične mučeniške smrti. Brez dejanj, ki bi bila navzven omembe vredna. Preprosto ljubiti Jezusa v svoji preproščini. Z zavzetim iskanjem, otroškim navdušenjem in iskrenostjo. Čeprav je sveta Terezija Deteta Jezusa veliko pretrpela, se je povsem prepustila Božji volji. Kdo ve, kakšna je Njegova volja za nas – bomo tudi mi trpeli? Bodo naša dejanja skrita ali odmevna? V očeh drugih velika ali majhna? Kakšna bodo v Gospodovih očeh? Ne vemo. Eno pa je gotovo: svetost lahko doseže vsak. Tudi tak, ki v očeh drugih ni storil ničesar, kar bi bilo omembe vredno. Tako kot mala bela cvetka Terezija.

P. Šergon, Priloga, v: Ognjišče 10 (2023), 44-49.

»Cerkev priznava in časti sv. Hieronima kot enega izmed štirih velikih cerkvenih očetov na Zahodu. Papež Bonifacij VIII. ga je leta 1295 hkrati s sv. Avguštinom, sv. Ambrožem in sv. Gregorjem Velikim razglasil za cerkvenega učitelja. Zaradi izjemne vloge, ki jo ima v zgodovini krščanske misli in duhovnega življenja, so ga mnogi narodi prištevali med svoje rojake. Veličino in pomembnost Hieronimove osebnosti odkriva predvsem njegovo delo, ki še danes vzbuja občudovanje zaradi obsega in raznovrstnosti, globine in radikalnosti ter osebne zavzetosti« (Rafko Valenčič). Med narodi, ki bi ga radi imeli za svojega, si ga ‘lastimo’ tudi mi, saj obstaja možnost, da je njegov rojstni kraj Stridon stal na tleh, kjer zdaj živimo Slovenci in morda na ozemlju koprske škofije. Ob 1600. obletnici njegove smrti škofija obuja spomin nanj s Hieronimovimi shodi, srečanji ob njemu posvečenih cerkvah.

KJE JE BIL STRIDON
Franc Ksaver Lukman (1880–1958), profesor patrologije (zgodovine krščanskega nauka) na Teološki fakulteti v Ljubljani, je o sv. Hieronimu zapisal, da je “mož s Krasa” in je njegov rojstni kraj Stridon postavil v okolico Št. Petra na Krasu (sedanje Pivke). To pa je le ena od domnev, kje naj bi bil ta Stridon, ki so ga leta 378 do tal porušili Zahodni Goti. Prispevek k razrešitvi tega vprašanja je knjiga Sveti Hieronim – mož s Krasa (Družina, Ljubljana 2007), v kateri dr. Rafko Valenčič povzema vse dosedanje domneve in nakazuje novo, ‘kraško’, morda bolj blizu resnici. Ugledni hrvaški arheolog Frane Bulić je leta 1920 trdil, da je Stridon ležal na Grahovem polju na meji med Bosno in Dalmacijo, čemur so oporekali vsi priznani strokovnjaki. Leta 1986 je izšla razprava hrvaškega arheologa Mateja Suića, ki je postavil Stridon v geografsko območje nekdanje rimske Liburnije, pokrajine na zahodnem delu Kvarnerskega zaliva. To je ‘liburnijska’ domneva, za katero slovenski zgodovinar Rajko Bratož, strokovnjak za zgodovino zgodnje Cerkve, pravi, da je doslej gotovo najboljša med vsemi. Po Valenčiču pa Suić ni imel na voljo nekaterih podatkov, ki lahko bistveno prispevajo bodisi k potrditvi njegove postavitve (ubikacije) Stridona, bodisi k prestavitvi njegove lege proti severozahodu na slovenski Kras. To zagovarja ‘kraška’ domneva, ki dopolnjuje ‘liburnijsko’. Kje je stal Hieronimov rojstni Stridon, ostaja še vedno odprto vprašanje. Manjkajo predvsem arheološki dokazi za njegovo lego. V prid ‘liburnijske’ in seveda tudi ‘kraške’ domneve govorijo obstoječe cerkve in češčenje svetnika na tem ozemlju, to je današnje področje Ilirske Bistrice oziroma Krasa. Bolj kot geografski in zgodovinski prostor je za Hieronimovo življenjsko pot pomemben duhovni prostor. Ta pa je bil med tedanjima rimskima mestoma Akvilejo (Oglejem) in Emono (Ljubljano). Čeprav še vedno ni mogoče točno določiti lege Hieronimovega Stridona, se prostor vse bolj zožuje. Brez dvoma smemo Stridon postaviti v kraje med Kvarnerjem in Pivko, med Učko, Snežnik in Nanos, ki na neki način simbolizirajo Hieronimovo mesto in podobo v zgodovini krščanstva in teh krajev. – Kot zanimivost naj omenim, da je papež Benedikt XVI. pri splošni avdienci 7. novembra 2007 dejal: »V današnji katehezi bi rad predstavil cerkvenega očeta Hieronima. Bil je rojen leta 347 v Stridonu, v današnji Ljubljani v Sloveniji.«

IZ STRIDONA V BETLEHEM
Hieronim (gr. s svetim imenom) se je rodil okoli leta 347 v Stridonu v premožni krščanski družini. Nadarjenega dečka so starši poslali v šole v Milan in Rim, kjer se je učil slovstva, govorništva in modroslovja. Veliko je bral, zato je mojstrsko obvladal latinski slog in se izuril za pisateljevanje. Na začetku posta 366 se je vpisal med katehumene in se poglabljal v Sveto pismo in krščanske spise. O veliki noči istega leta ga je papež Liberij krstil. Kmalu zatem je potoval proti severu, se ustavil v Trieru, kjer je spoznal družbo asketov in se odločil za bogoljubnost. Leta 370 se je napotil v Oglej, kjer se je vključil v krog škofa sv. Valerija. Razpravljali so o bogoslovnih vprašanjih, študirali Sveto pismo, živeli krepostno in zdržno ter imeli duhovne pogovore s pobožnimi ženami. Bili so povezani s podobno bogoljubno družbo v Emoni. Leta 374 se je odpravil na Vzhod. V sirski Antiohiji se je učil grščine in hebrejščine. Za tri leta (375–378) se je umaknil v puščavo Halkis vzhodno od mesta med menihe puščavnike. Ostro telesno pokoro je združeval z duševnim delom. Veliko je bral, pisal pisma prijateljem in znancem. Spoznal je, da puščavništva ne bo mogel prenašati. V letu 379 se je dal posvetiti za duhovnika in odšel v Carigrad, kjer je bil dve leti (380–381) v šoli škofa sv. Gregorja Nazianškega, ki mu je bil predvsem učitelj v razlaganju Svetega pisma. Od tam je s svojimi knjigami in rokopisi spet prišel v Rim. Papež Damaz I. ga je tako cenil, da ga je izbral za tajnika in zaupnega svetovalca. Kot odličnega poznavalca Svetega pisma ga je spodbudil, naj predela latinski prevod Svetega pisma. Hieronim se je dela takoj lotil. V Rimu je kmalu zaslovel tudi kot asket in učenjak. Bil je duhovni voditelj kroga rimskih pobožnih matron, ki so se zbirale pri vdovi Marceli. Razlagal jim je Sveto pismo. Nekatere so se odločile za samostansko življenje in šle z njim v Palestino. Papeža Damaza I. je nasledil Siricij, ki za Hieronimovo delo ni imel posluha, zato je Hieronim poleti 385 zapustil Rim in se za zmeraj preselil na Vzhod. Najprej je obiskal svete kraje, znane iz Svetega pisma. Naslednje leto se je ustalil v Betlehemu, kjer je vodil moški samostan, ki ga je tam postavila bogata Rimljanka Pavla, in bil duhovni voditelj ženskega samostana. Živel je v najstrožji askezi in ves čas posvetil znanosti. Skoraj trideset let je namenil prevajanju Svetega pisma. Zaslovel je tudi s svojimi bistrimi razlagami svetopisemskih knjig in z drugimi spisi. Na stara leta so ga mučile skrbi in bolezni. Onemogel, slep in osamljen je ta mož, čigar življenje je bilo en sam boj, umrl 30. septembra leta 419 ali 420. Njegove ostanke so v 13. stoletju prenesli v Rim, kjer počivajo v baziliki Svete Marije Velike. Ob 1600-letnici njegove smrti se ga hvaležno spominja vesoljna Cerkev, posebej še mi, saj mu je, kot se zdi, zibelka tekla na tleh, ki so zdaj slovenska. Njegova pot do svetosti ni bila lahka. Imel je vročekrven, razdražljiv značaj, hitro dojemljiv razum in dar ostrega razsojanja. Ni pa znal potrpeti s puhloglavimi naduteži, ošabnimi oblastniki in nerazsodnimi kritiki. Teh slabosti se je zavedal. Redke so osebnosti, ki bi svoje napake tako odkrito priznale, kakor jih je Hieronim, zato vzbuja posebno spoštovanje. Dušam, ki so hrepenele po popolnosti, je bil moder in potrpežljiv vodnik.

PREVAJALEC SVETEGA PISMA
Največje Hieronimovo delo je prevod celotnega Svetega pisma iz izvirnih jezikov v latinščino. Na to se je – ne da bi vedel – pripravljal vse od tedaj, ko se je posvetil bogoslovni vedi. V oglejskem krogu je skupaj z drugimi študiral Sveto pismo, med bivanjem v Antiohiji je s tem študijem nadaljeval in se vneto učil hebrejščine. Njegov materni jezik je bila latinščina, obvladal pa je vse finese grščine in hebrejščine. Ko je leta 382 prišel v Rim, je že slovel kot odličen poznavalec Svetega pisma, zato ga je papež Damaz I. spodbudil, naj predela neustrezni latinski prevod Svetega pisma. Hieronim je najprej po grškem izvirniku pregledal in popravil dotedanji latinski prevod Nove zaveze. Pazil je posebno na to, da je prevod natančno izrazil misel izvirnika; jezik je popravljal samo tam, kjer se mu je zdelo res potrebno. Medtem ko pri prevodih drugih del ni prevajal besede za besedo, temveč pomen za pomenom, se je pri prevajanju Svetega pisma strogo držal vrstnega reda; dejal je, da ima v Svetem pismu “celo besedni red skrivnosten pomen”. Najprej je pregledal evangelije, nato pa druge knjige Nove zaveze. Pri prevajanju se je zavedal, da “Sveto pismo zaradi svojega edinstvenega pomena zahteva izjemno odgovoren in natančen pristop”. Najprej je ugotavljal pristnost hebrejskih in grških izvirnikov, ki so jih imeli dotedanji prevajalci na voljo, in ugotovil precej razlik: nekateri prevajalci so bili manj usposobljeni, marsikatero napako so zagrešili prepisovalci. Hieronim je ugotovil: »Kolikor je rokopisov, toliko je besedil.« Na voljo je imel že dotlej znane prevode: prevod Nove zaveze iz grščine v latinščino, prevod Stare zaveze iz hebrejščine v grščino iz 3. stol. pred Kr., znan pod imenom Septuaginta (prevod sedemdeseterice), Origenovo izdajo Stare zaveze v grščini, tako imenovano Heksaplo. Prvi latinski prevod je začel nastajati okrog leta 200 po grški Septuaginti in se je imenoval Vetus Latina (tudi Itala). Za osnovo prevajanja je Hieronim izbral Codex Sinaiticus (Sinajski kodeks). Hieronim je glede razlike v besedilu hebrejske in grške Biblije naslonil svoj prevod na hebrejsko besedilo. Glede knjig, ki jih hebrejski kanon ne priznava (devterokanonične) pa se je omejil na popravljanje starolatinskega besedila. »Od takrat Cerkev na Zahodu priznava dvojno svetopisemsko izročilo: hebrejsko besedilo za knjige hebrejskega kanona in grško Biblijo za vse druge knjige, vse pa v latinskem prevodu« (Papeška biblična komisija). Po naročilu papeža Damaza I. se je Hieronim najprej lotil prevoda oziroma pregleda evangelijev in psalmov. To je tudi sam najbolj rabil pri razlagi Svetega pisma krogu rimskih gospa in pri skupni molitvi. Bivanje v Betlehemu in neposredno srečevanje s kraji svetopisemskih dogodkov pa je v Hieronimu še bolj utrjevalo prepričanje, da mora prevajati iz jezikov, v katerih je bilo besedilo napisano, in ne le pregledati prevode, ki so jih pripravili drugi. Prav tako je menil, da je treba poleg jezikov in njihovih značilnosti poznati tudi judovsko zgodovino in običaje. Med leti 391 in 406 je Hieronim opravil ogromno delo: prevod celotne Stare zaveze iz hebrejščine in aramejščine v latinščino, razen knjig, ki jih Judje niso priznavali kot avtentično navdihnjene (devtrokanonične). Delo, ki je bilo za tiste čase nekaj izrednega, velikanskega in je upravičeno zbujalo občudovanje. Pri prevajanju je imel v pomoč mnogo pisarjev, papirus je dobival iz Egipta.
Hieronimov prevod Svetega pisma, imenovan Vulgata (‘razširjena’), je bil v katoliški Cerkvi priznan kot uradno besedilo, ki so ga rabili teologi, bogoslovni pisatelji in umetniki. Tridentinski cerkveni zbor (1545–1563) je odločil: »Prav ta stara vulgatina izdaja, ki je preskušena s tolikero stoletij trajajočo uporabo v Cerkvi, naj v javnih predavanjih, znanstvenih razpravah, pridigah in razlagah velja za pristojno (avtentično). Nihče naj si ne upa ali drzne odklanjati jo pod kakršnokoli pretvezo.« Vulgata je bila v katoliškem bogoslužju (pri maši, drugih zakramentih, brevirju) v rabi do današnjih dni. »Vulgata je izjemno močno določala zahodno krščansko bogoslužje in sploh kulturo vse do danes. Bistveno je vplivala na razvoj latinskega in romanskih jezikov, bila je temelj svetopisemskih komentarjev latinskih cerkvenih očetov in vse do novejšega časa so se v Zahodni Evropi nanjo opirali prevodi Svetega pisma« (Jože Krašovec).

HIERONIMOVA PISMA
Med Hieronimovimi spisi so posebne pozornosti vredna njegova pisma. Vseh ohranjenih pisem, bodisi Hieronimovih bodisi naslovljenih nanj, je 154. Franc Ksaver Lukman, ki jih je prevedel v slovenščino in so izšla v dveh knjigah zbirke Cerkvenih očetov izbrana dela (1941), pravi, da so “pisma najboljši odsev Hieronimovega temperamenta in značaja«. To velja ne le zaradi njihovega števila, sloga, značaja in pomena, ki ga imajo v krščanskem izročilu, ampak tudi zaradi izpovedne in literarne oblike, ki jo lahko primerjamo z Izpovedmi njegovega malo mlajšega sodobnika sv. Avguština. Hieronim je bil mojster pisanja. Vsa njegova pisma so pisana v izbrani latinščini, živahno in duhovito. Ko piše enemu, govori vsem, ki ga berejo. Njegova pisma so različna po dolžini, še bolj po obliki in vsebini: prijateljska, tolažilna, asketska, znanstvena. Ena imajo značaj pravih teoloških razprav, druga obravnavajo osebne zadeve in vsakdanje dogodke. V njih se razodeva njegov značaj pa tudi podoba ljudi, katerim so njegova pisma namenjena. Svoji teti Kastorini, s katero se je bil nekaj sprl, je pisal: »Prosim te, imejva mir, ki nam ga je Gospod zapustil; in Kristus naj se ozre na mojo željo in na tvoje srce. V kratkem bo pred njegovim sodnim stolom prejela plačilo ali kazen obnovljena ali razdrta sloga.« Na koncu izredno dolgega pisma svetniški rimski vdovi Pavli je zapisal: »Če nas Kristusova moč ne bi vzdigovala k nebesom in duši ne bi bila obljubljena večnost, bi imela telesa isto usodo z zverinami in živino.« Med ohranjenimi sta dve pismi, ki ju je Hieronim poslal v Emono: eno družinici redovnic, drugo menihu Antoniju. Obojim očita, da mu na pisma niso nič odgovorili, Antoniju pa zapreti: »Veruj mi, če bi mi čut za dostojno pisanje ne branil, bi ti v svoji nejevolji takih nadrobil, da bi mi začel odgovarjati – vsaj iz jeze. Ker pa je jeziti se človeška slabost in ne delati krivice krščanska krepost, se vračam k prejšnji navadi in te zopet prosim: bodi prijatelju prijatelj in sohlapec privošči sohlapcu besedo.« Med pismi velja posebej omeniti Hieronimovo dopisovanje z nekaj let mlajšim sv. Avguštinom, škofom v Hiponu v severni Afriki. Ohranjenih je deset Hieronimovih pisem Avguštinu in osem Avguštinovih pisem Hieronimu. Osebno se nista poznala. O Hieronimu je Avguštinu pripovedoval Alipij, poznejši škof v Tagasteju, ki je leta 393 romal v Sveto deželo in se je tam srečal s Hieronimom. Veliki Avguštin je hotel imeti Hieronima za prijatelja, kritika, učitelja in svetovalca. Med njima se je razvil spoštljiv dialog, ki sta ga vzdrževala prek pisem. V enem svojih zadnjih pisem je Hieronim pisal Avguštinu: »Med seboj seveda midva razpravljava, da se izobražujeva. Toda če bi nasprotniki, zlasti krivoverci opazili, da sva različnih misli, bi naju obrekovali, da se ne strinjava, ker sva si v jezi. Jaz pa sem trdno sklenil, da te bom ljubil, spoštoval, častil, občudoval in tvoje besede kakor svoje lastne branil.«

ČEŠČENJE SV. HIERONIMA IN IZROČILO
Izročilo obsega: obstoječe cerkve, posvečene svetniku, druga ohranjena znamenja in spomenike ter ustno izročilo, piše Rafko Valenčič, in pove, da so na Pivki in na Bistriškem sv. Hieronimu posvečene cerkve na Nanosu, v Koritnicah pri Knežaku, v Čeljah pri Premu in v Jasenu pri Ilirski Bistrici. Po svoji legi ‘govorijo’ v prid ‘kraški’ domnevi: da je bil starodavni Stridon, Hieronimov rojstni kraj, po vsej verjetnosti na slovenskem Krasu (na Pivki). To potrjujejo tudi drugi ohranjeni spomeniki ter dejstvo, da je bilo Hieronimovo češčenje razširjeno tudi na Koprskem, Vipavskem in v Goriških Brdih. Še vedno je živo ljudsko izročilo (kar velja zlasti za Pivko), da je bil Hieronim doma iz teh krajev.
Cerkev sv. Hieronima na Nanosu stoji na jugozahodnem zavetrnem delu planote na nadmorski višini 1019 m. Grajena je v gotskem slogu in se prvič omenja leta 1360 kot podružnična cerkev vipavske župnije. Sedanja je bila posvečena leta 1624. Glavna romarska shoda sta bila vsako leto na binkoštni ponedeljek (obletnica posvetitve) in 30. septembra (svetnikov god). Med prvo svetovno vojno je bila cerkev požgana, nato pa obnovljena. Po drugi svetovni vojni je začela propadati. Leta 1990 je bila obnovljena s prizadevanji župnika Antona Štrancarja, faranov Podnanosa (cerkev je podružnica te župnije) in obiskovalcev Nanosa. Slika sv. Hieronima na glavnem oltarju je delo akad. slikarja Tomaža Perka. Največ romarjev prihaja za svetnikov god, 30. septembra. – Podružnična cerkev sv. Hieronima nad Koritnicami pri Knežaku na Pivki je bila zgrajena v 15. stoletju na mestu prvotne kapele, ki naj bi imela romansko zasnovo, o čemer pričajo kamniti ostanki. Cerkev so večkrat prenavljali in povečevali. Oltar je bil obnovljen leta 1890, tedaj je bil postavljen tudi svetnikov kip. Glavni romarski praznik je god sv. Hieronima (30. septembra). V vasi Koritnice je cerkev sv. Antona Puščavnika, ki ga je sv. Hieronim občudoval zaradi njegovega spokornega življenja. – Podružnična cerkev sv. Hieronima v Čeljah pri Premu je bila zgrajena leta 1639. Postavljena je v vaško okolje. Češčenje svetnika v tem kraju ni tako razširjeno kot v prejšnjih dveh. Lesen kip na oltarju je novejše tirolsko delo, svetnik ima v levi roki popotno palico, v desni knjigo, ob njem je lev. – Podružnična cerkev v Jasenu pri Ilirski Bistrici in župnijska cerkev v Branici na Vipavskem sta bili prvotno posvečeni sv. Hieronimu, pozneje pa sta dobili novega zavetnika (Jasen sv. Joahima, Branica sv. Katarino). Na Koprskem je sv. Hieronimu posvečena podružnična cerkev v Bošamarinu pri Kopru ter pokopališka cerkev pod Topolovcem nad reko Dragonjo. Obe sta vključeni v Hieronimove shode. V župnijski cerkvi v Štivanu pri Postojni so na kamniti prižnici (1881) upodobljeni vsi štirje zahodni cerkveni očetje. Njihovi kamniti kipi so tudi v župnijski cerkvi v Košani. Sv. Hieronimu je posvečen eden od stranskih oltarjev v koprski stolnici. Na znamenitih freskah v Hrastovljah (1490) je med svetniki upodobljen sv. Hieronim s knjigo v rokah. V župnijski cerkvi (katedrali) sv. Jurija v Piranu so na stropu upodobljeni štirje zahodni cerkveni očetje, med njimi sv. Hieronim v spokorni drži, z levom ob nogah ter s kardinalskimi insignijami (križ, klobuk). Več slik sv. Hieronima renesančnih slikarjev hranijo v piranskem minoritskem samostanu. Sv. Hieronim je upodobljen tudi v romarski in župnijski cerkvi Matere Božje v Strunjanu. Njegovo češčenje je razširjeno tudi na Goriškem in Vipavskem. Sv. Hieronimu je posvečena župnijska cerkev v Kozani v Goriških Brdih, omenjena leta 1505. V zgornji Vipavski dolini, ki ima Hieronima za ‘svojega svetnika’, je izročilo še danes zelo razširjeno. To potrjujejo obiski njegove cerkve na Nanosu in udeležba pri mašah v poletnih mesecih. Dokaj priljubljeno je tudi krstno ime Hieronim. Razširjenost češčenja sv. Hieronima potrjujejo tudi novejša odkritja: Ob prenavljanju gotskih fresk v kapeli Matere Božje (prezbiterija nekdanje cerkve) v župnijski cerkvi sv. Vida v Podnanosu leta 2003 so očistili 12 kamnitih sklepnikov . Na enem izmed njih je upodobljen sv. Hieronim s knjigo v roki, ob njem pa leži legendarni lev. Njemu sta posvečeni kapeli v vasi in ob cesti na Nanos. Kip sv. Hieronima v kardinalskem ornatu je na glavnem oltarju župnijske cerkve na Lozicah pri Vipavi, v podružnični cerkvi sv. Ane na Razgurih (župnija Vrabče) ima svetnik svoj oltar. Sv. Hieronim je bil znan in češčen tudi na robu ali tudi zunaj ozemlja ‘kraške’ domneve o njegovem rojstnem kraju. V ljubljanski nadškofiji sta mu posvečeni podružnični cerkvi v Ivanjem selu (župnija Unec) in na Petkovcu (župnija Rovte), v celjski škofiji pa podružnična cerkev na Taboru nad Vranskim. Na koncu tega poglavja svoje knjige je Rafko Valenčič zapisal: »Navedbe o sv. Hieronimu posvečenih cerkvah, drugih znamenjih, ustnem izročilu ter češčenju, ki jih je bilo mogoče zbrati, govorijo o tem, da je bil starodavni Stridon, Hieronimov rojstni kraj, po vsej verjetnosti ali v Liburniji ali na slovenskem Krasu (na Pivki).«

S. Čuk,Naš sveti Hieronim: Priloga, v: Ognjišče 9 (2019), 50-67.

Pastir Cerkve z veselim obrazom

(ob obletnici) »Papež Luciani je s smehljajem znal posredovati Gospodovo dobroto. Lepa je Cerkev z veselim obrazom, z vedrim obrazom, s smehljajočim obrazom, Cerkev, ki nikoli ne zapira vrat, ki ne zagreni src, ki ne toži in ne kuha zamer, ni jezna, ni nestrpna, se ne kaže na čemeren način, ne žaluje za preteklostjo, da ne zapade v zaostalost. Prosimo tega našega očeta in brata, ponižno ga prosimo, naj nam nakloni smehljaj duše, takšen smehljaj, ki je pristen, ki ne vara: smehljaj duše. Prosimo z njegovimi z njegovimi besedami tisto, kar je on sam v molitvi prosil: “Gospod, sprejmi me takšnega, kakršen sem, z mojimi napakami, z mojimi slabostmi, in daj, postanem tak, kot me ti želiš”.« To je zadnji odstavek homilije papeža Frančiška pri evharističnem slavju na Trgu svetega Petra v Rimu v nedeljo, 4. septembra 2022, med katerim je razglasil za blaženega svojega predhodnika Janeza Pavla I., ki je bil prvi pastir Kristusove Cerkve samo 33 dni leta 1978 in je šel v zgodovino kot “papež smehljaja”.

REVNI, TODA NASMEJANI
Ime mu je bilo Albino Luciani. Na svet je prišel 17. oktobra 1912 v vasi Forno di Canale (zdaj Canale d’Agordo) pri mestu Belluno v severni Italiji v družini Luciani. Oče Giovanni je bil vdovec in vnet socialist, zelo verna Bortola Tacon je leta 1911 postala njegova žena pod pogojem, da se poročita v cerkvi in da bo smela otroke krščansko vzgajati. Rodili so se jima štirje otroci, Albino je bil najstarejši, za njim sta prišla še dva dečka in deklica. Družina se je otepala z revščino, oče Giovanni je služil kruh kot zidar na občasnem delu v tujini. »Mama se je vedno znašla, da nismo bili lačni,« je povedal Edoardo, Albinov mlajši brat. »Imeli smo res lepo otroštvo in spremljal nas je nasmešek na ustnicah.« To veselje je izviralo iz močne in dejavne vere matere, tudi oče je otrokom dajal dober zgled s svojo delavnostjo. »Prvi katekizem, ki ga berejo otroci,« je kasneje zapisal Albino, »so starši sami.« Pri desetih letih je začutil v sebi Božji klic. Domači župnik je staršem svetoval, naj ga pošljejo v malo semenišče v Feltre. Mama je bila vesela, pa tudi oče ni imel nič proti. »Upam, da boš, ko postaneš duhovnik, na strani revežev kot je bil Kristus,« mu je pisal iz Francije. V semenišču je bil med najbolj podjetnimi. Učil se je z lahkoto. Po petih letih se je preselil v veliko semenišče v Bellunu, kjer je pripravo na duhovništvo nadaljeval s študijem bogoslovja. 7. julija 1935 je bil posvečen v duhovnika, naslednji dan je v svoji rojstni vas pel novo mašo. Prav malo časa je bil kaplan, potem pa se je vrnil v Belluno in postal podravnatelj bogoslovja in profesor, obenem pa je študiral in dosegel doktorat na Gregorijanski univerzi v Rimu. Vrnil se je v domačo škofijo Belluno-Feltre in opravljal odgovorne naloge, nazadnje ga je škof imenoval za generalnega vikarja.

»NISEM TRDNEGA ZDRAVJA«
Ko se je rodil je bilo njegovo zdravstveno stanje tako slabo, da ga je babica takoj po porodu krstila. Tudi kasneje je večkrat bolehal. Proti koncu leta 1958 ga je papež sv. Janez XXIII. imenoval za prvega pastirja škofije Vittorio Veneto. Albino Luciani se je branil: »Sveti oče, nisem trdnega zdravja, imam težave z dihali.« Papež pa je odvrnil: »Škofija Vittorio Veneto je v hribih in tam je odličen zrak.« 27. decembra 1958 mu je v baziliki svetega Petra v Rimu podelil škofovsko posvečenje. Za svoje škofovsko geslo je vzel besedo HUMILITAS (Ponižnost), zapisano na grbu s tremi zvezdami – simboli treh Božjih kreposti: vere, upanja, ljubezni. Svoje vernike je nagovoril s pismom: »Dragi moji bratje, dragi moji verniki, bil bi zares nesrečen škof, če vas ne bi ljubil. Zagotavljam vam, da vas ljubim in ne želim nič drugega, kot da vam služim in sem vam na razpolago z vsemi svojimi skromnimi močmi ter z vsem, kar imam in kar sem.« Škofijo Vittorio Veneto je vodil enajst let z očetovskim srcem. Ko je šel v dom za ostarele, ni šel tja, da bi starim ljudem pridigal, ampak da se z njimi pogovarja. Pri njih je ostal dve do tri ure, šel od sobe do sobe, od postelje do postelje. Starim ženam je pripovedoval o svoji materi, vprašal jih je, kako jim je ime, koliko so stare.. Pogovarjali so se prostodušno in zaupno. Bil je tudi nadarjen časnikar. Znana je njegova knjiga Pisma veljakom (Illustrissimi): to so izmišljena pisma štiridesetim osebnostim iz zgodovine in književnosti, v katerih na prikupen način obravnava pereča vprašanja sedanjega časa. Sodeloval je na vseh štirih sejah drugega vatikanskega koncila (1962–1965) in v svoji škofiji je skušal čim bolje uresničevati koncilsko prenovo. Zelo so ga mučila moralna vprašanja, posebej tista, ki zadevajo zakon in družino.

PREROKBA PAPEŽA PAVLA VI.
Po smrti beneškega patriarha kardinala Urbanija je papež Pavel VI. 15. decembra 1969 imenoval za njegovega naslednika Albina Lucianija. Vodstvo škofije je prevzel 8. februarja 1970. Ob svojem prihodu se je odpovedal slavnostnemu sprevodu z gondolami po Velikem kanalu. Kot na vseh svojih dotedanjih duhovniških postajah je tudi kot patriarh ohranil frančiškansko preprostost in skromnost. Posnemal je svojega predhodnika na sedežu svetega Marka – kardinala Angela Roncallija, kasnejšega papeža sv. Janeza Dobrega. Pomešal se je med ljudi, oblečen kot navaden duhovnik, da se jim je lahko čimbolj približal. Papež Pavel VI. ga je zelo cenil. Ko je 16. septembra 1972 potoval na narodni evharistični kongres v Videm (Udine), se je ustavil v Benetkah. Pred očmi vse množice na Trgu svetega Marka je snel svojo rdečo papeško štolo in jo položil svojemu gostitelju okrog vratu. Mnogi so v tem videli ‘preroški znak’ in tega dogodka se je Janez Pavel I. spomnil v svojem prvem pogovoru. Povedal je, da zardel bolj kot tista rdeča štola. ‘Prerokba’ se je začela uresničevati, ko ga je papež 5. marca 1973 imenoval za kardinala. Ko je po smrti papeža Pavla VI. 6. avgusta 1978 odhajal v Rim k pogrebnim obredom, zatem pa v konklave volit novega papeža, je ena od redovnic, ki so skrbele za njegovo gospodinjstvo, kot da nekaj sluti, rekla: »Prevzvišeni, upamo, da se boste vrnili.« Smeje je odvrnil: »Sestra, mar mislite, da bo 110 kardinalov izvolilo prav mene, zadnjega med vsemi? Seveda se bom vrnil!«

BOGATIH TRIINTRIDESET DNI
In prav njega, ki se je iskreno čutil “zadnjega med vsemi”, so kardinali 26. avgusta 1978 izvolili za naslednika Pavla VI.! Že pri tretjem glasovanju je zbral potrebno dvotretjinsko večino (75 glasov od 111 kardinalov volivcev). Znani brazilski nadškof Helder Camara je dejal: »Sveti Duh je navdihoval kardinale, da so izbrali pravega papeža za pravi čas.« Po izvolitvi, ki ga je presenetila, so ga vprašali, kakšno ime si bo izbral kot papež. Spomnil se je, da ga je Janez XXIII. posvetil za škofa, Pavel VI. pa ga je imenoval za kardinala in izbral si je ime Janez Pavel I. – prvi papež v zgodovini z dvema imenoma! Kasneje je povedal, da je s tem hotel povedati, da želi nadaljevati pokoncilsko prenovo Cerkve. Kmalu zatem se je prikazal v loži cerkve svetega Petra, pozdravil množico na Trgu, podelil svoj prvi apostolski blagoslov “mestu in svetu” ter prvi nasmeh, s katerim je osvojil srca vseh. Svoje poslanstvo prvega pastirja Kristusove Cerkve je nastopil 3. septembra z mašo na Trgu svetega Petra, na katerem se je zbralo nad 300.000 ljudi, ki jih je prosil, naj ga podprejo z molitvijo. Govoril je v prvi osebi ednine in ne več ‘veličastne’ množine. Ko je bil izvoljen za papeža, mu je neka deklica iz Benetk poslala kratko pismo: »Nisem zadovoljna, da si odšel, kajti takrat, ko sem te spoznala, na dan prvega svetega obhajila, mi je bila zelo všeč tvoja preprostost. Zdaj, ko si papež, ne morem storiti nič drugega kot da ti voščim dolgo življenje in da vedno ostaneš tako preprost in dober kot tisti dan.« Drugi del voščila tega otroka je papež zvesto uresničeval in osrečeval ljudi, s katerimi se je srečeval. Dobrota in preprostost sta žareli iz njegovega nasmeha. »Tudi če si gledal samo njegovo sliko, si ga takoj vzljubil: čutil si, kako te popolnoma osvaja, pripravljen si bil dati mu svojo ljubezen in mu do kraja zaupati,« je v imenu nas vseh lepo izpovedala sv. Terezija iz Kalkute.
Voščilo beneške deklice za dolgo življenje pa se ni uresničilo. Po skrivnostnih Božjih načrtih je bilo njegovih milostnih papeških dni samo triintrideset. Brez pretiravanja lahko rečemo, da je ves svet 29. septembra 1978 zjutraj onemel ob novici, da se je papežu ponoči ustavilo srce. »Kako?! Saj je preteklo komaj triintrideset dni, odkar je bil izvoljen,« smo se spraševali. »Dovolj,« je odgovoril Bog, »da je z darovi, ki jih je prejel od mene, pričeval o moji ljubezni do vsakega izmed vas.« Ob času papeževe nenadne smrti je bil njegov brat Edoardo z delegacijo beneške trgovske zbornice v Avstraliji. Ko je zvedel zanjo, ga je tolažila beseda preroka Izaija, da so Božje poti drugačne od naših. Na vprašanje, kaj misli o 33 dneh bratove papeške službe, je odgovoril: »Mnogi so me že vprašali to. Trajalo je malo časa, vendar pa se mi zdi, da je svojo vlogo dobro odigral. V načrtih Božje previdnosti so tudi kratke vloge važne.«

BLAŽENI NASMEH
Kmalu po smrti papeža Janeza Pavla I. so z vseh koncev sveta prihajale prošnje, da se čimprej začne postopek za njegovo razglasitev za blaženega. 26. avgusta 2002, ob 25-letnici njegove izvolitve, je belunski škof Vincenzo Savio napovedal zbiranje dokumentov, potrebni za začetek postopka, v začetku junija 2003 je Kongregacija za zadeve svetnikov dala pozitivno mnenje, da se škofijski postopek lahko začne, kar se je zgodilo 22. novembra 2003. Potekal je na sejah na škofijskih sedežih, povezanih s Albinom Lucianijem duhovnikom, škofom, patriarhom in papežem: v Bellunu, Vittorio Venetu, Benetkah in Rimu. “V živo” so zaslišali 167 prič. 9. novembra 2007 so na redni seji Kongregacije za zadeve svetnikov gradivo pretehtali in zahtevali dodatne dokumente. Med novimi pričami je bil tudi papež Benedikt XVI. Domnevni čudež ozdravitve moža, ki je imel raka na želodcu, so izločili. Julija 2016 je iz Argentine prišlo poročilo o novem čudežu na priprošnjo Janeza Pavla I. Enajstletna deklica Candela Giarda je zbolela za hudim možganskim vnetjem in je umirala. Krajevni župnik, velik častilec Janeza Pavla I., je starše deklice in vse svoje vernike spodbudil, naj otroka priporočijo njemu. 23. julija 2011 je deklica zapustila bolnišnico popolnoma zdrava. Zdravniška komisija je soglasno potrdila čudež. 13. oktobra 2021 ga je potrdil tudi papež Frančišek, ki je svojega ljubljenega prednika 4. septembra 2022 med evharistično daritvijo na Trgu svetega Petra razglasil za blaženega. Izrekel je bogoslužni obrazec beatifikacije, ki določa, da se spomin novega blaženega obhaja 26. avgusta, na obletnico njegove izvolitve za papeža. Tedaj se je na pročelju bazilike sv. Petra prikazala podoba “papeža smehljaja”, ki ga je na gobelinu naslikal kitajski umetnik Yan Zhang. Blaženi nasmeh Janeza Pavla I. je razveselil množico na Trgu in milijone ob televizorjih.

S. Čuk, Priloga, v: Ognjišče 10 (2022), 44-49.