Kot smo obljubili v decembrski številki Ognjišča (Ognjišče 12/2018 str 28-31), bomo na spletu objavili daljši zapis pogovora z gospo Anko Oblak, ki je gospodinjila duhovniku Francu Špeliču, ki je imel videnja ter bil stigmatik. Sama gospa Anka Oblak (Boršt 3, Bizeljsko) pravi, da po smrti Očeta Špeliča lahko govori o teh stvareh, saj je Marija očetu Špeliču naročila, naj se ne izpostavlja, ampak naj ostane skrit. Sedaj se on ne postavlja več v ospredje. Zapis je nastal po pogovoru z gospo Anko in ga ni avtorizirala. Tudi ni lektoriran. Zadnjo sodbo o teh dogodkih in pojavih prepuščamo Cerkvi.
»Februarja leta 1997 sem očeta Špeliča (tako gospa Anka imenuje duhovnika Špeliča, včasih mu pravi tudi očka) prvič videla na Kureščku, ko je maševal, a nisem vedela, kdo je in kakšno poslanstvo ima. Podpiral ga je salezijanec g. Košir. Imela sem občutek, da okrog njega žari.«
Čez teden je šla na romanje v Sveto deželo in sicer bolj iz radovednosti, kakšna je in ne toliko iz verskega vidika. Gospod Špelič ji ni šel iz glave. Po nasvetu voditelja romanja, pokojnega duhovnika Francija Vrhunca, je kupila svečke in rožne vence in jih nosila s seboj, da bi jih potem poklonila ljudem, ki jih nosi v srcu. En rožni venec pa je vtaknila v žep. Še danes ne ve zakaj. Na vsakem svetem kraju ga je polagala na oltar z upanjem, da bo »debel« od blagoslovov. Ta rožni venec je namenila gospodu Špeliču, saj je menila, da je že tako star, da ne bo nikoli videl Svete dežele. Ob vrnitvi je poklicala g. Koširja s prošnjo, da bi ji dal telefonsko g. Špeliča. A se ta je kar izmikal, dokler mu ni povedala, da bi mu rada samo izročila rožni venec iz svete dežele. Dobila je telefonsko številko in ga poklicala. Še danes ne more pozabiti, kakšen glas se ji je oglasil. »Kot iz groba!«. Povabil jo je k sebi v župnišče v Zalog. Najprej je menila, da gre za potegavščino in mu je to tudi povedala, da pozna Zalog (pri Ljubljani) in da tam ni nobene cerkve ne župnišča. Oče Špelič pa ji je razložil, da biva v Zalogu pod Krvavcem.
Ko je prišla tja, je našla zaklenjena vrata. Pustila mu je rožni venec ter listek z nekaj prijaznimi besedami in telefonsko številko. Ob vrnitvi v Ljubljano jo je oče Špelič poklical, se opravičil in jo spet povabi k sebi. Ponovno ga je obiskala. »Ko sem ga videla, sem se zgrozila: ležal je nemočen v kuhinji, brez tiste svetlobe, ki sem jo videla na Kureščku. Bilo je v prvi polovici septembra in je bilo že mrzlo.« Pogovarjala sva se o Sveti deželi, prosil me je, naj mu grem dvignit pošto v Cerklje. Ob koncu sem mu dala telefon z besedami: 'Če boste kdajkoli kaj rabil, me lahko pokličete. Sem vam na voljo, da vas kam peljem.'« Začela ga je voziti na Kurešček, k zdravnikom ...

DOŽIVLJANJE KRISTUSOVEGA TRPLJENJA
»Stalno pa sem si mislila: Če peljem tega človeka k morju, bo spet lahko hodil.« Odmevale so ji besede njenega očeta: »Anka, pelji me v Poljane, tam se bom pozdravil.« In maja je tudi očeta Špeliča peljala k morju in ostala tam mesec dni. Maševal je v hiši in dejansko tam spet začel hoditi. Ni več rabil vozička. »O njem nisem vedela nič razen imena, priimka in da je duhovnik. Nisem pa vedela, da je bil poročen in da ima hčerke in vnuke. Nisem ga namreč nič spraševala. V četrtek mi je dejal, da naj ne vstopam v sobo in karkoli bom slišala, ne smem vstopati. Držala sem se tega navodila, a slišala vse. Kako je ta človek kričal! Nisem vedela, kaj se dogaja. Doživljal pa je Kristusovo trpljenje. Bičan je bil! V četrtkih, petkih in sobotah je od 8. do 10. doživljal Kristusovo trpljenje. Podobno kot p. Pij. Nastala je tišina in takrat sem vstopila v sobo. Našla sem ga, kako je ležal kakor v nezavesti. Komaj sem ga zdramila! Dala sem mu piti, a si ga nisem upala nič vprašati. V petek in soboto se je vse ponovilo. Naslednji teden mi je že prej povedal, da se srečuje z Marijo in da mu je ona rekla, da sem lahko poleg, če bom lahko zdržala. Če ne bom, lahko odidem. In jaz sem bila pri njem. Najprej sem sedela, ko pa je prišlo do trpljenja, ne vem, kako sem prišla na kolena, saj nikoli prej nisem mogla poklekniti in še danes ne morem. Nazadnje sem napol ležala in kot zmešana kričala na Boga, naj mene muči, ker sem grešnik, ne pa njega, ki mu ni nič naredil. On je takrat trpel križanje. In spominjam se, kako je zavpil: Potegni! Pribij! Pribij! Strahotno je bilo to poslušati! Mislila sem, da bom umrla od groze. Marijo je izročil apostolu Janezu. Vse, kakor v evangeliju. Potem je glavo nagnil in dejal: Končano je. Nisem se ga upala dotakniti. Dvignila sem se in ga začela otipavati, ker sem mislila, da je umrl. Tudi dihal ni. Potem je zadihal in se mi zahvalil, da sem bila z njim. Čutil je, da ni bil sam, mene pa je bila groza. Potem sem bila lahko vedno ob njem. Čeprav sem že vedela, kaj bo, me je bilo vedno znova groza. Velikokrat je v trpljenju govoril, včasih aramejsko, včasih slovensko. Pozneje sem pisala v zvezek, kar sem slišala, kajti kmalu po tistem mu je Marija naročila, naj pišem dnevnik, kar bom ob njem doživljala. Ne kar bi mi on ali kdo drug rekel, ampak, kar bom jaz doživela. Do njegove smrti sem spisala pet debelih rokovnikov. Ti so sedaj pri Stanku Marsiču, ki je predsednik Centra Kurešek. Po očetovi smrti sem jih oddala v župnišče in od župnika zahtevala potrdilo. Pred smrtjo nisem nikoli nobenemu ne povedala ne pokazala nič. Prav tako sem izročila očkove dnevnike. Kaj je v njih, ne vem, kajti nikoli si nisem upala pogledati, kaj je v njih, čeprav sem velikokrat šla mimo njih.
Očka je bil težek bolnik, astmatik, zato sva začela iskati, kje bi laže živel. Kupila sem aparat, ki mu je pomagal dihati. Večkrat me je prosil, da bi prišla k njemu za gospodinjo. Jaz sem vzrojila, da me ne bo zaprl v župnišče. Takrat sem menila, da sem nekaj, saj sem bila predsednica vrtičkarske univerze, predavala sem po Sloveniji in tujini ... On mi je mirno dejal: Marija mi je rekla, naj te vprašam, a te ne smem nič siliti. Sama se boš odločila. Danes me je tega sram, a tako je bilo. A avgusta leta 1997 sem ostala pri njem in mu začela gospodinjiti. To je bil klic, kajti takrat se je ponesrečila moja mama, jaz pa sem ostala pri njem in se vozila od njega k mami pomagat.
Leta 1998 sva bila spet v Poljanah pri morju. Delala sem na vrtu, ko je prišel iz hiše, je ves žarel. Vedela sem, da je videl Marijo. Povedal mi je, da mu je rekla, da bi rada imela tukaj kapelico. Potem mi je pokazal, kje: na skali barake, ki je bila polna najrazličnejše šare. Seveda sem se zopet razjezila, a sem se v enem tednu tudi »zmedila«: Če hoče Marija imeti kapelico, jo bom jaz naredila. To je bilo jeseni, drugo leto je bila kapelica narejena po skici, ki jo je očka narisal.

SELITEV NA BIZELJSKO
Iz Zaloga sva šla na Žalostno goro pri Preserju, kjer sva ostala samo deset mesecev. Zato sva morala vse stvari prepeljati v moje stanovanje v Ljubljano in iskala neko hišo v kraju, kjer bi mu podnebje odgovarjalo, da bi laže dihal. Čez čas me je poklicala gospa, ki je hodila na moja predavanja in dejala, da je neka zidanica na prodaj. Neki zdravnik bi jo rad prodal, pa ne dobi kupca. Ko smo prišli sem (na Bizeljsko), je šel očka okrog hiše in dihal. Mislila sem, da mu bo slabo, pa je dejal: 'Tukaj je tak zrak, da ga jem! Do konca pljuč ga vdihnem!' Videla sem, da mu podnebje odgovarja. Potem je molil in vprašal, če je to kraj, kjer naj bi bival. Dobil je odgovor - pa ne vem, ali od Marije ali nadangela Gabrijela, tudi s tem je govoril-, naj to vzame, a naj ne prosi ničesar več. To pomeni še kakšen drugi kraj, kjer naj bi se naselil. Hitro sem prodala svoje nepremičnine v Ljubljani in začeli smo obnavljati in dozidavati. Zdravnik, ki nama je prodal zidanico, nama je pomagal dobiti mojstre in tako sva se leta 2001 že vselila v hišo. Leta 2004 smo dozidali kapelo z 32 sedeži, kjer je maševal. Ker je zaradi bolezni - vmes je doživel sladkorno komo - zelo težko hodil po stopnicah, smo mu naredili sobo ob kapeli.«

PISATELJ ALOJZ REBULA IN OČE ŠPELIČ
Pogovor z gospo Anko je potekal po smrti pisatelja Alojza Rebule in Anka je bila z njim povezana: »Očeta Špeliča sem nekajkrat peljala v Loko, kjer je pisatelj zadnja leta bival. Tudi on je bil pri nas. Z očkom sta si bila zelo blizu. Po očkovi smrti sem ga obiskala in skoraj cel dan sem bila pri njem. Spraševal me je vsemogoče stvari o očku. Ker sta si bila tako blizu, jaz nisem čutila, da bi mu česa ne smela odkriti. Ob slovesu mi je dejal: 'Za očeta Špeliča ni treba moliti, ker je že v nebesih, ampak molite, da bo Cerkev začela postopek za njegovo beatifikacijo.'

TA ČLOVEK VSE VE
Od decembra leta 1997 sem se ga začela bati. Imela sem oddaje o vrtičkarstvu na Radiu Ognjišče in v adventu sem od tam skočila še k spovedi k frančiškanom. Menila sem, da pri njem ne morem opraviti spovedi. Vrnila sem se v Zalog. Ko me je zagledal, mi je dejal: 'Kako sem te vesel danes.' Vprašala sem, a zato, ker sem se tako hitro vrnila?' 'Ne, zato, ker si opravila tako dobro spoved.'« Anka se je zdrznila. Povedal ji je še, da je bila pri frančiškanih, na moški strani v tretji spovednici pri p. Miranu Špeliču! Sedaj se je Anki zdelo že preveč in je vzkipela: »Če si duhovniki vse poveste, potem se vrnem domov in tudi k maši ne grem več. »To ga je zelo prizadelo in zagotovil je, da patra ne pozna in ga ni nikoli videl. Poklicalo ga je v kapelo, naj gre molit, ker sem jaz v spovednici. Med molitvijo mu je bilo vse to dano videti. Šlo je za nadnaravni dar. Od takrat sem se ga pravzaprav malo bala. Mislila sem si, pa saj ta vse ve, ve, kaj mislim. Obenem pa sem ga izredno spoštovala. In tudi služila sem mu in ni je bilo stvari, ki je ne bi zanj naredila. Na jezik pa sem izredno pazila!«

OČETOV BRAT JANEZ
Oče Špelič je imel brata Janeza, ki je mlademu Špeliču pri partizanih dejal, naj si zapomni, da Bog je, in so ubili partizani na Krimu. »Ko sva bila z očkom na Sveti gori, je prišla neka gospa na razgovor in dejala, da ve, kje je padel njegov brat in mu lahko pokaže kraj. Žal takrat on ni mogel več hoditi po hribih, da bi obiskal tisti kraj.«

KRISTUSOVE RANE
»Rane so se mu odpirale v četrtkih, petkih in sobotah, ko je doživljal Jezusovo trpljenje. Najhuje je bilo v postu.
Ko se mu je Marija nehala prikazovati na Kureščku, mu je sporočila prinašal nadangel Gabrijel. Vprašal ga je, ali sprejme novo obliko trpljenja. Govorila sva o tem in ko me je vprašal, kaj bi jaz odgovorila, sem dejala: Če bi mene vprašala tako visoka instanca, bi ne mogla reči ne. 'Jaz tudi ne bom,' je bil njegov odgovor. Rečeno mu je bilo, da bo to trpljenje hujše in dolgotrajnejše kot karkoli. In res je bilo hudo. Doživljal je bolečino Kristusovega trpljenja. Po cele tedne je trpel in krvavel. Zgodilo se je, da je padel med kosilom na tla. Vedela sem, da doživlja trpljenje. Jaz sem med tem časom morala po Marijinem naročili moliti žalostni del rožnega venca. Skupaj sva po njenem naročilu tudi morala moliti brevir. Ko mu je vid opešal, sem med mašo stala za njim, mu odpirala knjigo, pokazala, kje mora brati.
Dolgo nisem smela slikati ran. Držal se je naročila, naj ostane skrit. Samo dvakrat je dovolil. Enkrat sem opazovala. Pri križanju je koža na mestih, kjer je bil Jezus pribit, počasi izginjala kot bi neka žival jedla meso. Ni pa kri tekla ven. To je bilo hudo gledati, tako hudo, da sem že jaz čutila bolečino. Strašni so bili tudi hudičevi napadi. Podobno kot pri sv. Arškem župniku. Tudi njemu je hudič posteljo sežgal. Ponoči sem se zbudila, ker je smrdelo po dimu. Skočim pokonci gledam po celi hiši, nikjer nič. Grem v njegovo sobo. Sedel je že na postelji. Sprašujem, kaj se je zgodilo, on pa čisto mirno reče: hudič mi je zažgal posteljo. Velikokrat je bil tepen in dobil takoj potpludbe, mi jih čez nekaj časa.«

zapisal: Božo Rustja

DEJAN FABČIČ, HRAŠČE PRI PODNANOSU

Dejan je danes zdravnik, športnik, ki se je udeležil paraolimpijskih iger, predvsem pa mož in družinski oče. Dejaven je na različnih področjih. Bolnikom zbuja upanje: “Če je zmogel on, bomo zmogli tudi mi!” In kaj je zmogel zdravnik Dejan?

»Rodil sem se brez kosti med kolenom in gležnjem, brez golenice, ki je močnejša kost, zraven nje je namreč še piščal, mečnica, ki je zelo krhka in pri kolenu nič ne sodeluje. Če povem preprosto, ima golenica vlogo pri gibanju kolena in gležnja ter nosi našo težo,« začne Dejan (Fabčič, Hrašče 26, 5272 Podnanos) razlagati. »Za starše je to morala biti zelo huda preizkušnja, če pomislim, da mene začne tiščati v želodcu, že ko ima katera od hčerk 39˚vročine. Takrat še niso rutinsko delali ultrazvoka v nosečnosti – nosečnost je potekala brez zapletov – in prej niso niti slutili, da je kaj narobe. Zato je ta novica starše udarila kar naenkrat. Takrat je bila medicinska doktrina taka, da so v kolenu amputirali noge. Tako bi jaz imel noge samo do kolen, spodnji del nog pa bi nadomestile proteze. Imel sem srečo, da me je tri dni po rojstvu vzel med svoje paciente ortoped Albin Plahuta iz Stare gore. Menil je, da je še vedno čas odrezati noge, obenem pa presodil, da bi bilo vredno poskusiti, da bi s tanko kostjo poskušal nadomestiti manjkajočo golenico. Potem bi počakal, če bi se toliko ojačala, da bi lahko nosila težo telesa. Starši so se s tem strinjali in vrstile so se operacije. Vseh skupaj je bilo čez dvajset, a ne naenkrat, ampak postopoma. Nekje pri šestih mesecih je bila prva, zadnja pa po končani rasti, na koncu osmega razreda. Kot otrok sem bil dve leti in pol v bolnišnici, domov sem hodil samo ob koncih tedna, za praznike ter za počitnice. Pri treh letih in pol sem shodil.«
Tako je Dejan že kot otrok postal ‘slavna osebnost’, saj je dr. Plahuta njegov primer opisal v mednarodnih strokovnih revijah, kajti zdravnikova poteza se je pokazala za pravilno. »Pozneje mi je dejal, da je hodil po svetu opravljat podobne operacije. Ko sem že sam študiral medicino, sem videl, da imam zelo redko bolezen.«
»Osnovno šolo sem obiskoval skupaj z vrstniki. Bil sem ‘zelo gibljiv’ in v osmem razredu sem se celo povzpel na Triglav. Po osnovni šoli sem bil eno leto doma. Takoj po osnovni šoli sem sicer bil sprejet na Škofijsko gimnazijo v Vipavi, mesto pa me je čakalo prihodnje leto, ko sem okreval. Kajti tisto leto sem imel šest operacij, vsaka dva meseca dve. Tako sem prišel na škofijsko gimnazijo z berglami.«
Na to šolo ima izredno lepe spomine: »Že od prvega dne sem se dobro počutil in čutil sem, da so me lepo sprejeli. Bilo je skoraj anekdotično, da so se malodane skregali, kdo bo z menoj sedel. Jaz sem bil dogovorjen s sestrično, ki sem jo edino poznal, da bi sedela skupaj. Potem pa me je presenetilo več ponudb. Pa še sestrična je bila zadovoljna, da je lahko potem sedela s prijateljico. Kot razred smo se izredno dobro povezali. Spadam v drugo, če smo natančni, tretjo generacijo dijakov škofijske gimnazije v Vipavi, ko je ta svoja vrata odprla tudi negojencem malega semenišča. Šolo smo obiskovali še v stari stavbi in smo se vsi med sabo poznali.«
Po gimnaziji je obiskoval medicinsko fakulteto. Po stažu je specializiral interno medicino in danes vodi ambulanto za sladkorno bolezen in bolezen ščitnice v Novi Gorici in enkrat na teden pomaga v Tolminu. Ali ga je njegova osebna izkušnja naredila bolj občutljivega za stisko bližnjega? »Držalo bo, da sem bolj ‘senzibilen’ za stisko drugih ljudi. Končno sem bil veliko časa v njihovi koži, skozi sem dal kar nekaj operacij, v času, ki sem ga preživel v bolnišnici, sem spoznal veliko ljudi ... Tisto leto, ki sem ga kot najstnik (!) preživel po operacijah doma, je bilo kar težko. Sošolci so šli v srednje šole, jaz pa na operacije! Ampak vsak dan sem imel obiske in so bili pri meni prijatelji, da je bila včasih soba premajhna ... Sošolci in prijatelji so namesto da bi bili zunaj, svoj čas preživljali z mano.«
Njegov današnji odnos do bolnikov nekako ‘pogojuje’ odnos njegovega zdravnika do njega: »Meni je zdravnik vedno dal možnost, da sem ga kaj vprašal in se je z mano pogovoril in mi kakšno stvar razložil.« Dr. Plahuta je dočakal, da je Dejan postal zdravnik. »Enkrat sem ga imel priložnost celo zdraviti. Ležal je na mojem oddelku in ko sem prišel z vizito do njega, sva imela oba solze v očeh ... Še sedaj imam pred očmi tisti prizor.«
Na moje besede, da s svojo izkušnjo lahko paciente opogumlja, odgovori: »Celo oni sami rečejo: “Gospod ‘dohtar’ če je vam uspelo ... Ko vidimo, kako ste uspešni in koliko delate, dajete tudi nam pogum, da vztrajamo.” Ne vsi, ampak mnogi so mi tako izrazili podporo in povezanost po paraolimpijskih igrah v Riu. Ob olimpijskih nastopih, ko sem bil veliko v medijih, so zame navijali, mi pisali, čestitali in bili ponosni: “To je moj zdravnik!” Pravijo, da jim dam neko motivacijo in zgled. Zdi se mi pomembno, da sem jim dostopen, kakor je bil moj zdravnik dosegljiv zame. Na preprost način jim skušam razložiti njihovo bolezen in povedati, kaj jih čaka. Potem laže sprejmejo moja navodila, jemljejo zdravila, ker vedo, kaj bi se zgodilo, če jih ne bi jemali.«
Kako pa se Dejan sooča z dejstvom, da ima odmerjen čas za pacienta? »V enem dnevu moraš pregledati veliko pacientov in sam moraš znati presoditi, koliko časa lahko nekomu posvetiš. Sam moraš ugotoviti, kdo potrebuje več časa in kdo manj. Pri prvem obisku moraš pacientu posvetiti več časa, ko pride večkrat, pa začetno informacijo samo nadgrajuješ. Znano je, da pacientu na enem obisku poveš sedem navodil o bolezni, pa si bo v povprečju zapomnil samo dve. Zato raje govorim postopoma. Tako v enem letu izve vse in si to potem zapomni.«
Dejanu izredno veliko pomeni družina: »Poročil sem se dokaj mlad, leta 2004, z ženo sva bila takrat še študenta. Spoznala sva se pa v škofijski gimnaziji. Jaz sem bil maturant, ona pa prvoletnica. Bil sem vanjo zaljubljen, povedal pa ji tega nisem. Dva dni pred koncem šole pa sem si rekel: “Danes ali nikoli.” Pristopil sem do nje in še danes sva skupaj. In medtem ko bi se moral pripravljati na maturo, sem bil do ušes zaljubljen in ji pisal zaljubljena pisma. Maturo pa sem vseeno dobro opravil! Danes imava dve hčerki, ki obiskujeta prvi in tretji razred.
Kot družina poskušamo čim več časa preživeti skupaj. Žal nas tempo življenja in najrazličnejše dejavnosti omejujejo. Vsem veliko pomeni družina. Tudi otroci povedo, da jim manjkam, ko me ni doma in so vesli, ko se vrnem. Žena je farmacevtka in je trenutno brez službe, vendar tega ne doživljamo kot tragiko, ampak kot prednost, saj s tem, ko je doma, družina bolje funkcionira, pa tudi naš dom je bolj urejen, lahko se bolj posvetimo drug drugemu ... Po­trudimo se, da smo vsaj zvečer, preden gredo otroci spat, skupaj in tudi skupaj kaj zmolimo. Ti trenutki so nam dragoceni, na neki način sveti. Najstarejša hčerka se pripravlja na prvo obhajilo in v oktobru so imeli nalogo, naj vsak večer zmolijo eno desetko rožnega venca. Bil je lep večerni čas, ko smo vsi skupaj molili, deklici sta šli potem spat, midva z ženo pa vsak po svoje ustvarjava, ona ročna dela, je namreč zelo ustvarjalna in izdeluje krasne izdelke in nakit, jaz pa k študiranju in branju strokovnih člankov. Trenutno končujem podiplomski študij iz nuklearne medicine. Dvakrat tedensko pa si vzamem čas za še eno ljubezen, to je glasba in petje. Pojem pri Komornem zboru Ipavska.«
Seveda z Dejanom nisva mogla mimo njegovega športnega udejstvovanja. Se hoče morda z njim ‘dokazati’? »Na začetku je morda izgledalo, kakor da bi hotel komu dokazati, da tudi jaz zmorem, danes pa gledam na to drugače, bolj v smislu rekreacije in skrbi za zdravje, uživanja v športu, živeti polno življenje ... Danes poskušam početi stvari, ki me veselijo in osrečujejo, ena takih je šport, kakor mi je lepo biti tudi doma v družini in kakor mi je lepo tudi v službi, ali na pevskih vajah.«
Se je pa ukvarjal in bil uspešen že z več športi. Zato mu zadnje čase najpogosteje zastavljajo nekoliko hudomušno vprašanje, v katerem športu bo nastopil na naslednjih paraolimpijskih igrah. Hitro mi pove svoj moto »Glede športa in paraolimpijskih iger ne načrtujem vnaprej, ampak izkoristim tisto, kar trenutno lahko počnem in mi prinese življenje. Za plavanje sem se na primer odločil med študijem, ker mi je bilo plavanje všeč po rehabilitaciji, ko sem se po operacijah spet učil hoditi v vodi. Naredil sem lepo plavalno kariero. Ko sem končal študij, ni bilo več časa za plavanje, ker sem delal specializacijo in si obenem tudi ustvarjal družino. Plavanja namreč zahteva ogromno treninga: dvakrat dnevno v vodi in vmes še obisk fitnesa. Vsak dan! Za to sem porabil osem do deset ur dnevno in potem nimaš časa, da bi delal še kaj drugega. Spominjam se teh napornih treningov med študijem: bil sem tako utrujen, da ko sem se usedel k mizi za študij, sem v trenutku zaspal. Leta 2008 sem se kot plavalec udeležil paraolimpijskih iger v Pekingu, ki s 6. in 7. mestom predstavlja vrhunec moje plavalne kariere. Med specializacijo nisem prav dolgo zdržal brez športa. Zaposlen sem bil v šempetrski bolnišnici in obenem pričel s kajakom v kajakaškem klubu v Solkanu. Ker ne morem teči, kolesariti, sem si poiskal šport, kjer nog ne rabiš. Ravno takrat se je kajak za invalide v svetu močno razvil, začeli so organizirati tekmovanja v evropskem in svetovnem merilu. Sprejeli so ga tudi med paraolimpijske discipline in v Riu je bil ‘parakajak’ prvič na sporedu. Veliko sem treniral, bil tretji na evropskem in peti na svetovnem prvenstvu ter se tako uvrstili naprej na paraolimpijske igre, kjer sem zasedel šesto mesto.«
Zdaj, ko so otroci zrasli in imajo svoje potrebe ter krožke, zraven pa še služba in pevski zbor, je še čas za kajak? »Ne, nemogoče je trenirati kajak na vrhunski ravni samo nekajkrat na mesec. Še vedno pa rad veslam po Soči za užitek. Obenem pa sem obudil rekreativno igranje odbojke sede. Odbojko sem vedno rad igral predvsem zaradi družbe. Sedaj se je izoblikovala skupina mladih odbojkarjev, ki se povezujejo v reprezentanco in so me povabili zraven. Pri tej igri uživam, hkrati pa jim bolj pomagam s svojimi izkušnjami. V četrti šport – lokostrelstvo me je pripeljala najmlajša hčerka, ki zelo vneto obiskuje lokostrelski krožek, jaz pa tisti čas izkoristim in tudi potreniram. Ob tem se prijetno sprostim in izpraznim glavo po službi. To je šport, ki zahteva dobro telesno in miselno pripravo. Lokostrelstvo je v Sloveniji precej neznano, v svetu zelo razvit paraolimpijski šport,« sklene svojo pripoved Dejan in ne izključuje možnosti, da bi kdaj morda tudi v tem športu nastopil na paraolimpijskih igrah.

RUSTJA, Božo. (Naši preizkušani bratje). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 1, str. 26-28.

V spomin na predanega frančiškana p. Pavla Krajnika, od katerega so se 13. 11. poslovili na Sveti Gori, objavljamo pogovor z njim, iz lanske junijske številke Ognjišča (Naši preizkušani bratje).

“Celo dopoldne nisem niti za trenutek šel iz spovednice, toliko spovedi je bilo na Sveti Gori.”

“Celo dopoldne nisem niti za trenutek šel iz spovednice, toliko spovedi je bilo na Sveti Gori.”»Na Sveti Gori sem od leta 1971, sami lahko izračunate, koliko let sem že tu,« mi je dejal p. Pavel Krajnik ob obisku. Na največji primorski božji poti je uredil knjižnico, pa tudi arhiv dobro pozna. Tu je lahko izživel še en svoj hobi, predvsem pa je sprejemal romarje in ure in ure presedel v spovednici. Slednje še danes, kljub starosti, rad počne. Vesel je, da bo konec letošnjega junija lahko praznoval 300- letnico kronanja svetogorske Matere Božje.

»Na Sveto Goro sem prišel z Dobove, prej pa sem bil na Viču v Ljubljani. Doma sem iz podružnice Sv. Volbenka, župnija Poljane nad Škofjo Loko, kjer sem bil rojen leta 1924,« pravi triindevetdesetletni p. Pavel Krajnik. »Oče, ki je bil doma s Suhe pri Škofji Loki, se je priženil na mamin dom. Doma nas je bilo šest otrok, najmlajša sestra je bila v Ljubljani, ker jo je vzela k sebi teta. Jaz sem najstarejši fant, pred mano je bila samo še ena sestra. Ljudsko šolo sem obiskoval v Poljanah. V naši okolici ni frančiškanov, samo kapucini so v Škofji Loki. Mamin stric, Adolf Čadež, je bil misijonar na Bližnjem vzhodu. On je poskrbel, da so me sprejeli v frančiškanski konvikt (internat) v Ljubljani. Doma ne bi mogli plačevati vzdrževalnine.« Zanimivi so članki p. Adolfa, ki jih je pisal v frančiškansko glasilo Cvetje z vrtov sv. Frančiška. »Jaz sem ga komaj poznal, saj sem se samo enkrat srečal z njim. Spremljal sem ga do druge hiše. Takrat me je vprašal, če me veseli učenje tujih jezikov. Umrl je v Jeruzalemu in je tam tudi pokopan, a ko sem med romanjem v Sveto deželo iskal njegov grob, ga nisem našel. Stric je malo prihajal domov, ker je bilo takrat težko potovati.
Po četrti gimnaziji sem prosil, da bi me sprejeli v frančiškanski red. Sprejeli so me in šel sem v noviciat v Kamnik. To je bilo leta 1941 prav tisto leto, ko so Nemci napadli Jugoslavijo. Iz Kamnika smo morali bežati. In še dobro je bilo, komur se je posrečilo zbežati. Nekaterim to ni uspelo in so jih zajeli Nemci. Tudi mučili so jih! Pribežal sem v Ljubljano. Noviciat pa sem nadaljeval na Trsatu, skupaj s hrvaškimi novinci, od maja do konca avgusta 1941 sem bil v tem svetišču nad Reko. Tam sem naredil tudi prve zaobljube. Tako Ljubljana, kakor Trsat sta bili namreč pod italijansko okupacijo.
Po končanem noviciatu sem se vrnil v Ljubljano. Pri tem, da sem lahko prišel v Ljubljano, mi je pomagal p. Tarzicij Toš, ki je bil župnijski upravitelj nekje na Notranjskem. Stanoval sem na Tromostovju pri Marijinem oznanjenju, v klasično gimnazijo pa sem hodil v bližino Tivolija.«
Mature pa ni opravil takrat, kajti vojne razmere so se začele vse bolj zapletati. Proti koncu vojne, leta 1944 so se morali bogoslovci odločiti, ali gredo v nemško vojsko ali pa k domobrancem. Večina bogoslovcev se je odločila za odhod k domobrancem, saj so jim ti zagotovili, da bodo opravljali bolničarsko službo in jim ne bo treba nositi orožja. Vstop v nemško vojsko bi skoraj gotovo pomenil smrt nekje na vzhodni fronti.
Z veliko natančnostjo p. Pavel nato opisuje spomine na konec vojne: »Po vojni je šlo za življenje in smrt. Vsi domobranci smo bili določeni, da nas bodo pobili. Jaz sem bežal in sem prišel nekje na mejo med Dolenjsko in Štajersko. Spominjam se, da sem pri neki hiši prosil za civilno obleko, ki so mi jo tudi dali. Takoj zatem so mi pokazali, kako blizu so partizani in kako bodo vsak čas pri hiši. Vzel sem svojo prtljago in šel za gospodarsko poslopje in sedel na tla. Vedel sem, če začnem bežati in me na begu dobijo, to zame pomeni konec. Tam me je zajel hercegovski partizan. Privedel me je k svojemu komandantu, ki me je začel zasliševati. Potem sta prišla dva slovenska partizana in me zasliševala. Od tega komandanta sta zahtevala, da me prepusti njima. Ta se je pa uprl in dejal: “Jaz sem ujel tega ‘cvikeraša’”. Imel sem namreč očala. “Šel bo z menoj!” Prišli smo do Celja. Tam so se stvari začele obračati drugače, a sem imel srečo, saj so me dali v vojaško enoto, ki je bila določena za lov na Mihajlovića. Tega takrat seveda nismo vedeli. Zato smo šli iz Slovenije na Hrvaško, potem pa v Bosno in Srbijo. Bil sem vojak, a ker sem znal pisati tudi cirilico, so me uporabili kot pisarja v štabu. To je bilo zame dobro, saj se mi ni bilo treba izpostavljati nevarnostim. Mihajlovića so ujeli mi pa smo se vrnili iz Srbije v Ljubljano. Celo noč smo se vozili z vlakom. V Ljubljani sem bil določen za stražarja na meji, ‘za graničarja’, kakor so takrat rekli. Bil sem na koroški meji, nato pa so me premestili na Primorsko. Potem sem bil demobiliziran. Kolikor se spominjam, je bilo to tik pred veliko nočjo.«
S tem je začel novo obdobje v življenju. Želel je postati duhovnik, ampak ni še imel niti končane gimnazije. »Ko so me odpustili iz vojske, sem nadaljeval gimnazijo. Najprej sem naredil razredni izpit, nato pa še veliko maturo. Jezike smo se pa učili tako, kot so bili ‘gospodarji’. V osnovni šoli smo se učili srbsko in cirilico, v gimnaziji sem imel grščino, latinščino in francoščino. Ko so prišli Italijani, smo se učili italijanščino, na koncu, pod Nemci, pa še nemščino. Bog zna vse obrniti na dobro. Znanje vseh teh jezikov mi je v življenju prišlo prav. Tudi tukaj na Sveti Gori.«

Teologijo je študiral na Teološki fakulteti v Ljubljani. Leta 1951 ga je ljubljanski škof Anton Vovk posvetil v duhovnika. Nato je služboval na Viču in v Dobovi, pred 46 leti pa je prišel na Sveto Goro. Spominja se, kako je bil ob prihodu na Sveto Goro vesel, da so imeli v samostanu še kravo. »Bil sem navdušen, da bi kosili in posušili ter domov pripeljali seno za kravo. Predstojniki pa nikakor niso bili tako navdušeni za to, kakor sem bil jaz. Kosili smo na roke, ker so senožeti zelo strme. Poleg mene je še več kosil brat Rudi Rudež. Imeli smo traktor in z njim smo vozili seno. Nekatere parcele so bile precej daleč in težko je bilo spravljati seno domov. Strmine niso predstavljale samo ovire za košnjo, ampak tudi za vožnjo s traktorjem. Brat Rudi Rudež ni rad vozil traktorja, vendar ga je moral, zaradi nuje. Tudi cesta, ki vodi na Sveto Goro, je bila ob mojem prihodu še makadamska. K sreči smo imeli avto, da nam ni bilo treba pešačiti iz Nove Gorice. Danes krave ni več. Tudi hlevov ni več, ker so jih podrli in na njihovem mestu so zgradili Družinski center.«
P. Pavel je na Sveti Gori tudi urejal knjižnico. »Po univerzalni decimalni klasifikaciji, po priročniku, ki ga je izdal NUK,« pove natančno. »Urejal, ne pa uredil,« pripomni, saj je to delo, ki nikdar ni končano, ker je treba vedno znova katalogizirati nove knjige. »P. Ernest Žižmond mi je poskrbel od mizarjev omaro s predali. Kar sem naredil, je shranjeno na kataložnih listkih v tisti omari. Sveta Gora je bila v prvi svetovni vojni porušena do tal. Tudi knjižnica je bila uničena, zato tu nimamo bogate stare knjižnice.«
S p. Pavlom nikakor ne moreva mimo njegovega glavnega dela na Sveti Gori – spovedovanja. »Tu sem ogromno spovedoval. Še danes spovedujem, ampak prva leta celo dopoldne nisem šel niti za minuto iz spovednice. Toliko spovedi je bilo! Bila so župnijska romanja in sem so romali tudi posamezniki. Danes je manj spovedancev, čeprav ljudje še prihajajo na Sveto Goro. Na Primorsko sem se hitro navadil in rad sem bil na Sveti Gori. Spovedoval sem v veliki večini v slovenščini. Nemcev ali Italijanov je bilo zelo malo. Italijani niso spokorniki. Še danes spovedujem in sicer v spovednem kabinetu. Za gluhe, pravim jaz.«
Kljub častitljivim triindevetdesetim letom je p. Pavel še vedno dejaven. »Še vedno spovedujem, molim, mašujem, pa tudi še vedno skrbim za knjižnico. Če kdo skrbi zanjo, potem jaz. Ker še vedno prihajajo knjige, jih je treba katalogizirati. In to še vedno z veseljem delam.«
Ko sem ga na koncu vprašal, če sva kaj pozabila omeniti, je odgovoril, da sva prav gotovo kaj pozabila. »Pozabila, a ne nalašč. Pa ni čudno, če toliko let živiš, potem tudi kaj pozabiš.«

 

RUSTJA, Božo (Naši preizkušani bratje). Ognjišče, 2016, leto 52, št. 6, str 30-32.

Leta 2014 je diplomirala na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo smer Geodezija. Nadaljevala je z magistrskim študijem na zgodovini, kjer ji manjka samo še magistrska naloga. Vzporedno je delala magisterij na arhitekturi, sedaj pa opravlja zadnji letnik magisterija na geodeziji. Zakaj toliko poudarjati Ninin študij? Zato, ker so po nesreči staršem dejali, da bo imela poškodovane možgane, da ne bo mogla govoriti ..., njej pa svetovali naj si izbere kakšen lažji študij.

Nina Vidic iz Lesc je bila ‘preizkušana’ že ob rojstvu, saj je rojena na dan državnosti leta 1991. Mama se spominja, kako so jeseniško bolnišnico tisti dan preletavala letala, zato so se morali umakniti v zaklonišče. Tudi zato je danes ponosna, da je Slovenka.
Toda njeno življenje je usodno zaznamovala nesreča ob koncu tretjega letnika gimnazije, le nekaj dni po osemnajstem rojstnem dnevu. »Kot kolesarko me je zbil avto in udarila sem z glavo v rob škarpe. Očividci so mi povedali, da sem bila v šoku, saj sem govorila: “Pustite me, pustite me,” opaziti ni bilo krvi, niti vidnih poškodb. Mama je prosila, naj me z rešilcem odpeljejo na opazovanje v jeseniško bolnišnico. Prav tako je prosila, naj mi naredijo preiskave, a se na prošnjo niso odzvali. Mama je ostala celo noč pri meni, mislila je, da spim, a sem padla v nezavest. Drugo jutro sem na viziti pred zdravniki bruhala kri, kar je znak, da imaš možgansko krvavitev. Šele zjutraj so naredili CT glave. Zaradi nujnosti so naročili helikopter in posredovali informacijo v Klinični center Ljubljana, da k njim prihaja primer za zelo nujno operacijo.«
Nina v svoji nesreči prepoznava veliko ‘božjih posegov’. Že glede helikopterja. Najprej niso vedeli, če bo sploh lahko poletel, ker je bilo slabo vreme. Pa je! Kasneje se je takih ‘slučajev’ nabralo še nekaj. »Nevrokirurg, ki me je operiral, je na srečo velik strokovnjak. Ker je prišlo do zapletov s trebuhom, so mi pod nujno naredili operacijo. Operiral me je celo predstojnik oddelka. Pa je šlo za nujne operacije, ko ni bilo časa izbirati zdravnika!«
V Ljubljani je bila zdravniška ekipa pripravljena in jo je čakala, tako da se je operacija takoj začela. »Bila sem v umetni komi in operirali so mi glavo ter me dali na CIT, to je oddelek za najhujše poškodbe. Vsak dan je bilo nekaj narobe z mano (npr. zenice niso reagirale, napihnjena roka ali trebuh ...). Peti dan sem imela zelo napihnjen trebuh. Naredili so MR trebuha in so mi zaradi neznane tekočine v abdomnu odprli celoten trebušni del. Ugotovili so, da gre za poškodbo trebušne slinavke. Moje stanje je bilo zelo kritično in zdravniki so menili, da ne bom preživela. Po še eni operaciji možganov so bili primorani uporabiti drugo metodo zdravljenja (gretje glave).« V komi je bila 21 dni. »Po 21-ih dneh so se odločili, da me zbudijo, ne glede, kaj bo z mano narobe. Staršem so rekli, da je že to, da sem preživela, čudež. Če bom preživela, ne bom imela spomina, ne bom znala brati, bom hroma ... Tisti dan, ko so me začeli zbujati, sem reagirala na dražljaje, kar pa ni bilo zagotovilo, da bo z mano vse v redu.«

Ko se je zbudila iz kome, je ugotovila, da je brez las, saj so ji morali glavo obriti, da so jo lahko operirali. In to je bilo za osemnajstletno dekle velik šok!
»Iz CIT-a bi me morali premestiti v bolnišnico na Jesenice. Mama je glede na slabe izkušnje prosila zdravnika – celo tekla je za njim po hodniku –, naj me premestijo raje v Klinični center ali kam drugam. In ugodil je njeni prošnji. Premestili so me na intenzivno nego na Travmatološko kliniko. Bila sem čisto brez moči, kajti po 21-ih dneh kome imaš izredno oslabljene mišice. Ko so mi dali v roke mobilnik, mi je padel na tla. Nisem imela niti toliko moči, da bi ga obdržala ... Ko sem prišla nekoliko bolj k sebi, so mi starši prinesli – malo z zamudo za rojstni dan darilo, ki sem si ga zelo želela – nov računalnik. Čeprav ga na oddelku ne bi smela imeti, so mi to dovolili. Vmes sem dobila dve izredno hudi infekciji, veliko hujši od MRSE (huda infekcijska bolezen). V trenutku sem imela čez 40 stopinj vročine. Poklicali so najboljšo infektologinjo. Ni vedela, kaj naj naredi, a predlagala je eno vrsto antibiotikov, ki so ‘prijeli’.« Še eno od ‘naključij’ v Nininem zdravljenju. »Počasi so začeli k meni spuščati obiske. Ko sem želela na stranišče, a sem padla. Stopala nisem mogla premikati ...«
Zapletov je bilo veliko, a Nina je začela, kakor sama pravi, tretjo fazo svojega zdravljenja – rehabilitacijo noge v Rehabilitacijskem centru Soča. Žal je bil prvi poskus neuspešen, a se je fizioterapevtka zelo potrudila in z njo delala vaje dvakrat na dan. Nina je prepričana, da je to še ena oseba, ki ji jo je na pot življenja pripeljal Gospod in ji je pomagala ozdraveti. Vztrajnost in potrpežljivost sta počasi rodila sadove. Na Soči je ostala dva meseca. Po treh tednih je Nina prvič prišla domov. Mama jo je vsako jutro pripeljala na terapije in jo popoldne odpeljala domov. »Šele na Soči sem se zavedala, kaj bi lahko bilo z mano.« Morda je k temu spoznanju pripomoglo to, da je na Soči videla še veliko hujših primerov poškodbe glave. Niso mogli govoriti, niso imeli spomina, niso se mogli premakniti ... Takrat je šele doumela, kakšno srečo je imela.
Ob vseh naporih zdravnikov je potekal še drugi ‘način’ zdravljenja: »Mnogi ljudje so izredno veliko molili zame ob nesreči. Starši so hodili na Brezje, stara mama celo vsak dan, šla je po kolenih okrog Marijinega oltarja. Kot sem kasneje izvedela, je zame molil tudi leški župnik g. Štefan Babič.«
Nini se je zdelo, da je po bivanju na Soči že zdrava in da bo nadaljevala šolanje. »Po dvomesečni zamudi sem se vrnila v šolo in so se začele težave, na katere so me opozarjali na Soči. Delovna terapevtka ji je predlagala, naj dela en letnik v dveh šolskih letih, toda Nina ni hotela o tem niti slišati. »A že prvi dan sem morala po prvi uri domov zaradi bolečin v glavi. Bila je velika preobremenitev za možgane. V šoli sem zdržala dve ali tri ure, več ne! Tako sem četrti letnik delala dve leti, drugače ni šlo. Počasi sem ‘pogruntala’ svoj sistem: učim se pol ure, naredim desetminutni odmor, pa še pol ure in potem grem za nekaj časa počivat .... Tudi sedaj kot študentka se več kot dve uri skupaj ne morem učiti. Zavedam se, da ‘funkcioniram’ drugače kot sošolci. Vem pa tudi, da moram naloge opraviti.«
Na Soči jo je zdravnik vprašal, kaj želi študirati. Odgovorila mu je geodezijo. On ji je to odsvetoval, saj je tam veliko matematike, kar za poškodbo glave ni priporočljivo. Toda Nina je poskusila in na geodeziji je celo dobila priznanje za najuspešnejšo študentko. Po dveh letih ji je zdravnik dejal, da se je pravilno odločila.
Nine ni prizadela samo nesreča leta 2009, ampak tudi operacija trebuha leta 2012. »Pri vsakem obroku jem tablete. To so encimi, ki pomagajo trebušni slinavki, da razgradi hrano. Imam posebno dieto, saj imam težave tako z želodcem kot žolčnikom. Tega so mi odstranili skupaj z žolčnimi kamni. Večkrat sem pristala na urgenci zaradi težav z želodcem. Imam stalne preglede pri gastrologu.« Ima težave z hormoni.
Skratka, težav ne manjka. Še vedno jo mučijo hudi glavoboli, ima slabo koncentracijo, včasih težko prikliče besede. Po poškodbi glave ji škoduje tudi sonce. »Moje življenje je sedaj drugačno kot je bilo prej. Hvaležna moram biti staršem, ker veliko naredijo zame. Ko študiram v Ljubljani, moram jesti posebej pripravljeno hrano in ne morem jesti na študentske bone. Ob strani mi stojijo starši, stari starši in mnogi prijatelji ...«
Ko so jo s helikopterjem pripeljali v Klinični center, so zdravniki dejali: “Ta je za odpisati!” Pa se tako ni zgodilo. Ne goji sovraštva do zdravnikov v jeseniški bolnišnici, ki so naredili veliko napako, kajti, če bi jo takoj začeli zdraviti, ne bi prišlo do tako velikih zapletov. »Kljub težavam sem pozitivna oseba. Je razlog, da sem preživela to nesrečo in preizkušnjo. Mislim, da ima Bog ima neki načrt z mano. To pomeni, da imam še neko nalogo, ki jo moram opraviti na tem svetu,« optimistično sklene Nina.

RUSTJA, Božo (Naši preizkušani bratje). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 11, str 30.

»Božji milosti in pobožnosti moje mame se moram zahvaliti, da sem postal duhovnik. Drugače si ne morem predstavljati, da bi lahko študiral. Bili smo zelo revna družina. Mama je skrbela, da smo preživeli in poskrbela je za dobro vzgojo. Bila je čudovita žena,« je o svojem duhovništvu dejal Ivan Tomažič, ki je leta 2013 praznoval 70-letnico duhovništva.

P.Ivan Tomažič se je tako že s prvimi besedami vrnil v svoje otroštvo in rojstni kraj Pregarje v Brkinih. Potem ko je celo življenje preživel v tujini, sedaj večer življenja spet preživlja na domačih tleh, v domu starejših v Ilirski Bistrici.
Mama je v spominu p. Tomažiča ostala tem bolj v ospredju, ker je oče zgodaj umrl. Prvi otrok se je rodil prav ko je oče moral na fronto, divjala je prva svetovna vojna. »Ko se je oče vrnil, smo se rodili še trije otroci. Toda oče je kmalu umrl. Težko življenje na bojiščih, je pripomoglo, da je umrl tako mlad. Jaz sem bil ob njegovi smrti še majhen.«
Za družino je potem morala skrbeti mama. Za vse, za preživetje in za versko vzgojo. Tudi ona si je želela, da bi Ivan postal duhovnik. »Najprej sem poskusil, da bi se vpisal v goriško semenišče. Ona sama me je spremila s Pregarij v Gorico, kar takrat ni bilo kar tako. Dva dni je z menoj čakala, kakšni bodo rezultati sprejemnih izpitov. Seveda izpitov nisem naredil, ker nisem bil dovolj pripravljen. Slovenske šole nisem imel, kar je bilo v italijanščini, pa je bilo zelo slabo. Kam sedaj? Mama je imela zveze z msgr. Jakobom Ukmarjem. Bil je tudi njen spovednik. Svetoval ji je, naj pogleda h klaretincem. Ti so imeli v Trstu župnijo. Sprejeli so me in odšel sem v semenišče v Frascati blizu Rima. Tam sem naredil gimnazijo.«
Ves čas šolanja ni mogel domov. Ko je končeval šolanje, je izbruhnila druga svetovna vojna. Predstojniki so se zavedali nevarnosti, ki je grozila mladim fantom. Zato so jih poslali v Španijo. Tam je študiral bogoslovje. »To je bila pametna odločitev, saj tam ni divjala druga svetovna vojna. V Španijo sem prišel samo mesec po koncu državljanske vojne, med katero je Cerkev zelo trpela.« S patrom sva se potem pogovarjala, kako so republikanske sile med državljansko vojno pobile veliko vernikov, redovnikov in duhovnikov. Med drugim vse v njihovem klaretinskem semenišču.
V Španiji je bil tudi posvečen v duhovnika, vendar ni mogel priti domov, da bi imel novo mašo. Bilo je sredi vojne, leta 1943. Zato je še dve leti ostal na Iberskem polotoku. Poučeval je otroke. »Bili so zelo dobri. Še vedno mi pišejo, čeprav so stari že nad sedemdeset let,« se nekdanjih učencev spominja p. Ivan.
Izredno dejaven
v cesarski prestolnici
Temu je sledila sprememba: iz Španije je odšel v Rim, kjer je bil šest let kaplan. Po šestih letih je dobil dekret za Dunaj. »Nemško ne znam, Dunaja ne poznam,« je bil negotov pater. »Generalnemu predstojniku sem dejal, da bi rad šel v zamejstvo (npr. Trst ali Gorico) in bi deloval med Slovenci. Na to mi je odgovoril: »Pa saj imate Slovence tudi na Dunaju. Pojdite tja!« Pa nisem poznal nobenega. Šele tam sem jih začel spoznavati. Z njihovo pomočjo sem tudi začel spoznavati zgodovino Slovencev in začel o njej pisati.«
P. Tomažič, ki je napisal več knjig. V njih zagovarja, skupaj z nekaterimi drugimi pisci, venetsko teorijo o izvoru Slovencev. »Slovenci smo od vedno tu,« pravi. »Ni res, da smo sem prišli, tukaj smo že bili,« pribije. Proučeval je venetske napise in zatrjuje, da jih ni mogoče drugače razumeti, kakor s pomočjo slovenskega jezika.
»Na Dunaju sem bil bolniški duhovnik. V bolnišnici za starejše sem opravljal to službo pet in petdeset let. Občasno sem pomagal ali nadomeščal tudi v drugih bolnišnicah ali domovih. Stalno prebivališče sem imel sicer v hiši klaretincev, sicer pa sem stanoval v bolnišnici.« Vedno je želel biti pripravljen, ker je šlo za starejše in bolne ljudi in jim je bilo treba podeliti zakramente, zlasti zakramente za umirajoče. Deloval je namreč v bolnišnici, kjer je bilo kar 1300 starih ljudi!
Poleg te skrbi za starejše, je p. Ivan na Dunaju začel s še eno pomembno dejavnostjo. Ukvarjanje s Slovenci, zlasti s študenti. Zgradil je dva domova. Najprej je študentom namenil eno nadstropje v klaretinski hiši in tam uredil nekaj sob, da so lahko v njih stanovali. Začeli so se tudi družiti, občasno so imeli tudi kakšne prireditve, predavanja, pogovore. Enkrat je prišel kot gost mednje Bruno Kreisky, takrat je bil zunanji minister.
Spoznal se je s Slovenci, ki so živeli na Dunaju in organiziral je mašo zanje. To je bila prva maša za Slovence v avstrijski prestolnici in p. Ivan je tako postal prvi župnik za tamkajšnje Slovence. To delo je opravljal vse dokler ni prišel duhovnik iz domovine, ki se je posebej posvetil dušnopastirskemu delu za Slovence.
»Ko je bil zgrajen dom Korotan, smo tam imeli kapelo sv. Modesta, kjer smo imeli redno sveto mašo za Slovence. Ko je Mohorjeva družba prevzela Korotan, so kapelo podrli.« To je p. Ivana zelo bolelo. Še ena pomembna podrobnost je povezana z Dunajem. Iz tega mesta je p. Ivan prvič prišel domov v Slovenijo. Po 22 letih je spet stopil v rojstno vas in videl domače. Tudi mamo. Potem se je domov še večkrat vračal. Bilo je celo tako, da je mamo nič hudega sluteč peljal v bolnišnico na operacijo. Komaj je prišel na Dunaj, so mu sporočili, da je mama umrla. Vrnil se je domov in bil kot duhovnik na maminem pogrebu. Tako je mama, ki si je tako želela sina duhovnika, imela tega na svojem pogrebu. »Mami sem postavil tablo na zvoniku domače cerkve. Dela sem financiral jaz, posvetil pa mami!«
Vedno duhovnik
Poleg knjig, ki govore o izvoru Slovencev, je p. Ivan Tomažič napisal tudi nekaj knjig verske vsebine. V knjigi Na poti je ‘na kratko in jasno’, kakor sam pravi, predstavil verske resnice. »Ljudem se je tako priljubila, da sem jo ponatisnil. Tudi v domu sem jih že nekaj razdelil. Zadnja knjiga, ki sem jo napisal, je brošura o Magdaleni Gornik. Najprej sem napisal knjigo v nemščini in jo razposlal po Avstriji in Nemčiji. Poslal sem jo tudi papežu Benediktu XVI. in zanjo se mi je njegov tajnik lepo zahvalil. To knjigo sem potem izdal še v slovenščini v 2.000 izvodih. Ta slovenska mistikinja, ki je bila toliko let pozabljena, me je navdušila s svojo popolno predanostjo Jezusu. Zelo se je žrtvovala, zlasti za grešnike in zato da bi ljudje spoznali Jezusa. Trpela je podobno kot mučenci!«
Duhovniškemu delu je pater ostal vedno zvest. Tudi sedaj, v visoki starosti: »Vsak dan mašujem. Imam pa že težavo z velikim misalom, zato mi je tukajšnji župnik kupil ‘droben misal’, kjer si vstavljam mašna besedila za določen dan. Veste, moj spomin peša. Imam pač 94 let! Pol besed se ne spomnim. Vedno moram paziti in iskati prave besede. Preprosto se jih ne spomnim.
Vesel sem, da je kapela za mašo polna ljudi. Zato se splača maševati. Zanje, ki so celo življenje hodili k maši, je to zelo pomembno, da tudi sedaj skupaj molijo. Številni oskrbovanci ne morejo priti. Poleg tega onemogle pripravim na obhajilo, mnoge mazilim in jih pripravim tudi na smrt in na srečanje z Bogom. Z njimi se pogovarjam in molim.«
Ima tudi čas za osebno pobožnost: »Sedaj imam tudi čas za molitev. Vsako jutro najprej zmolim brevir, popoldne imam mašo ...« Med dnevom pa obiskuje stanovalce po oddelkih. Z njimi se pogovarja, spoveduje in pripravlja na druge zakramente in to mu zapolnjuje večer življenja. »To je moje veselje, zadoščenje in tolažba,« zatrjuje, »če tega ne bi imel, bi se počutil, kakor da sem vržen proč, da nisem za nobeno rabo.«
Spomnim ga, da ima za to ‘prakso’, saj je na Dunaju toliko let skrbel za ostarele. »Da, 55 let sem že opravljal to delo. Tam bi tudi ostal, a bi moral za dom plačati dvakrat več kot tukaj. Zvedel sem za ta dom, prišel sem, si ga ogledal in sklenil, da bom tukaj tudi ostal. V tem domu mi je izredno lepo in sem zelo zadovoljen. Vsaj dvakrat na dan grem na sprehod po dvajset minut in tako vidim tudi rojstno vas. Je pa to tudi vas, kjer bom počival za vso večnost ... Prihranil sem si grob, kjer je pokopan edini duhovnik na Pregarjah. Umrl pa je tistega leta, ko sem bil jaz rojen.«
Patrovo navezanost na domači kraj lahko toliko bolj razumemo, saj je vse življenje preživel v tujini. Zato je toliko bolj vesel, da sedaj lahko mašuje in moli vse v slovenskem jeziku. Prej je moral dolga leta to delati v tujih jezikih. Nima niti ene ure slovenske šole: »Gimnazijo sem naredil v italijanščini, teologijo sem študiral v španščini. Ko sem prišel na Dunaj, sem se začel seznanjati s slovenskim jezikom. Tam sem se poglobil v slovenščino, da sem lahko pisal. Ni bilo lahko!
P. Ivan je klaretinec. V tem redu je bilo več Slovencev: »Poznal sem p. Husuja. Je nekaj let starejši od mene. V italijanščino je prevedel Prešerna in Gregorčiča. V zadnjem času so izdali njegov prevod knjige Alojza Rebule Smer nova zemlja v italijanščino. Napisal je knjigo o klaretinskih mučencih, ki so jih ubili v Španiji. V času mojega študija je bilo kar nekaj Slovencev iz okolice Trsta pri klaretincih. Žal so že vsi pokojni. Sedaj nas je v Sloveniji zelo malo.« »Torej se morate vi dobro držati, da se ne bi vaše število še zmanjšalo,« sem mu rekel ob slovesu in pater je kar pritrdil mojim besedam.

Rustja B., Naši preizkušani bratje, v: Ognjišče (2013) 7, str. 19.

Upokojeni mariborski pomožni škof Jožef Smej je že v 90. letu. Pa je bil do nedavnega izredno čil. Rad je hodil na sprehode, ki jih je izkoristil za molitev in premišljevanje. Pred časom pa so ga prepeljali v bolnišnico. Dovolj velik povod, da smo ga obiskali in povprašali, kako je, ko se škof znajde v bolnišnici.

»Vesel sem obiska in rad pristanem na pogovor,« mi je dejal ob prihodu, »a samo zato, da bi spregovoril o pomenu trpljenja. Morda bo komu to pomagalo.« Prosil me je še, da bi se tiho pogovarjala, saj njegov sosed počiva. Bolnik, ki je bil s škofom v sobi, je namreč Madžar. V Sloveniji je doživel hudi prometno nesrečo in škof se je v bolnišnici spremenil še v prevajalca. Bil je edini, ki je razumel njegov jezik.
Kar nekaj truda je bilo potrebno, da sem izvedel, zakaj je v bolnišnici. »To ljudi ne zanima,« je zamahnil z roko škof. Potem pa je vendarle nadaljeval: »Letos sem imel že dvakrat neke vrste pljučnico. Kašelj mi ni dal ponoči spati. Dobil sem antibiotike. Poleg tega sem veliko delal in premalo počival. Pred 27 leti sem prevedel Ivanocyjevo disertacijo Sveto pismo in klinopisni spomeniki. Prosili so me, naj napišem njegov življenjepis v romanizirani obliki, podobno kakor sem napisal o prvem prekmurskem pisatelju Miklošu Kuzmiča Po sledovih zlatega peresa.« In tako je škof Smej delal, morda preko mere. Gotovo je premalo počival, sprašuje se, če je tudi premalo molil, a dodaja, da je tudi delo molitev, če ga posvetiš Bogu. »Vedno sem prosil Jezusa: Samo ti mi ostani. Če je po božji volji, naj to napišem.«
Tej bolezni pa se je pridružil še zlom noge: »Zgodilo se je že lani za binkošti, da sem padel na stopnicah župnišča v Murski Soboti. Tam sem si zlomil nekaj kosti na roki, a sem vseeno birmoval. Veste, zelo me moti, če me kdo gleda ali opazuje. In v Soboti se je to zgodilo. Letos pa se na nedeljo Svete Trojice zjutraj vračam od sester, kjer sem maševal. Namesto da bi šel z dvigalom v prvo nadstropje, sem šel po stopnicah. V rokah sem imel dežnik ter evangeljsko knjigo. Stopnice nimajo opore, pa še malo višje so. Najbrž sem stopil na talar in znašel sem se na tleh. Nekaj časa sem tam ležal, saj sem mislil, da bo kdo prišel mimo. Ker ni, sem poklical na pomoč. Odpeljali so me v bolnišnico in še isti dan je sledila operacija kolka, saj sem bil še tešč.«
V dneh, ko sem ga obiskal, je že naredil prve korake s hojco. In kaj je delal, ko je bil cele dneve priklenjen na posteljo? »V bolnišnico sem nalašč vzel s seboj francoski bogoslužni molitvenik (brevir).« Pokaže mi polepljen molitvenik in zatrdi: »To je znamenje, da ni šele prišel iz tiskarne, ampak da ga uporabljam.« Ko se pozanimam, zakaj je vzel francoski molitvenik, mi razloži: »Ker ima himne (pesmi v začetku posameznih molitev) drugačne kakor so v latinskem. V eni izmed himen pravi: Sveti Duh, ti si ogenj in ti izžgi iz naš plevel. Dovolj je, da boš ti naš dih! Še to: beseda ognjišče prihaja od besede Ogenj. Ogenj pa je simbol za Svetega Duha.
Sprašujem se, zakaj sem v bolnišnici že skoraj dvajset dni. Vse je za nekaj dobro! Ko je človek tako sam, gre vase. Veliko, izredno veliko premišljujem o svojem življenju. V francoskem brevirju je himna, ki pravi: Kdo je ta naš Bog, ki ga moremo tako globoko raniti, če ranimo človeka? Čudovita misel. Francozi, veste, to so možgani Evrope! Dalje pravi: Kdo je ta naš Bog, ki potrebuje najmanjše, da ga lahko najdemo? Tu se skriva evangeljska misel: karkoli ste storili kateremu izmed mojih najmanjših bratov, ste meni storili. In še tretja: Kdo je ta naš Bog, ki joka nad našo slabostjo in nad našo boleznijo kakor mati? Že te misli bi bile dovolj, da bi jih še in še premišljevali.
Trpljenje je skrivnost
V tem brevirju je tudi vrstica, ki je v slovenskem prevodu ni: Velika armada tam zgoraj se bojuje za nas. Kako velika tolažba je to! Tudi za bolnike. Tudi zato sem namenoma vzel s seboj francoski brevir, čeprav ga imam v slovenskem, latinskem, madžarskem in francoskem jeziku. Manjkata mi italijanski in nemški.« Škof Smej zelo rad bere duhovne knjige in jih premišljuje. Tudi v tujih jezikih. »Vsak dan po maši molimo s sestrami hvalnice. Potem pa vzamem v roke Sveto pismo in preberem eno stran Nove zaveze v grščini, v jeziku, v katerem je bila napisana.
Tu, v bolnišnici imam čas. Lahko se ustavim pri eni ali drugi vrstici. Ustavim se, premišljujem in si kaj tudi podčrtam! Spominjam se duhovnih vaj, kjer je pater jezuit rekel: »Naglica pri molitvi brevirja je zelo nevarna!« O tem tudi raje govorim kakor o svoji bolezni.«
Bolnišnica mu je tudi priložnost, da premišljuje svoje življenje. »Sem namreč že v 90. letu. Sprašujem se, ali sem čas preizkušnje, ki mi ga je dal Bog, dobro prestal ali ne? Ko je človek v letih, ga najbolj bolijo grehi zoper bližnjega. To je zanimivo. Kakor pravi v francoskem brevirju: Kdo je ta naš Bog, ki ga moremo tako globoko raniti, če ranimo človeka?«
»Ni človeka, ki ne bi trpel. Bodisi na duši ali na telesu. Moj sosed zelo trpi. Zelo ga boli, da je šestnajstletno dekle, ki je bila z njimi v avtu, umrla v prometni nesreči. Ni njegova hčerka, samo podpiral jo je, potem ko ima že dva svoja odrasla otroka. Vprašal me je, zakaj ni on umrl, ne pa tako mlado dekle? Žalostne tolažiti je dobro delo, zato sem ga tolažil. Dejal sem mu: Trpljenje je skrivnost! Kakor je sploh skrivnost naše življenje! Koncilska poslanica bolnikom lepo pravi: Tudi Jezus Kristus nam ni popolnoma razodel skrivnosti trpljenja. Zakaj tudi nedolžni trpijo? Poglejte, v nesreči je umrlo dekle, voznik ni bil poškodovan, moj sosed malo bolj ... Jezus Kristus ni do konca razodel skrivnosti trpljenja, vendar ga je Božji Sin vzel nase in je s tem pokazal, kako dragoceno je!
Konec junija smo se postili in molili za našo domovino. Koncilska poslanica še pravi, da je v Božjih očeh veliko vredno trpljenje bolnikov. Tako sem skušal tudi svoje trpljenje, svoje noči brez spanja darovati Bogu za našo drago domovino.«
Vsi hrepenimo po sreči
Preden je odšel v bolnišnico, je škof Smej napisal tudi letošnje vrtnice. »Tako sem prvo poglavje v knjigi vrtnic Odrešeniška ljubezen v psalmih naslovil Sreča. Vsak človek hrepeni po sreči, pa naj se tega zaveda ali ne. Zelo me je prizadelo, ko sem slišal, da je v bolnišnici mlad fant, ki je skušal iti pod vlak. Njegovo življenje je sedaj v veliki nevarnosti. Najbrž je tudi on mislil, da bo tako dosegel srečo ... Tudi veliko delo svetovne književnosti Faust se ukvarja z vprašanjem sreče. Faust Mefistu proda svojo dušo. V zameno mu Mefisto zagotovi: “Srečen boš vse življenje in ko boš na višku sreče, takrat reči: ‘Obstoj trenutek!’” Dolgo časa Faust uživa vse. “Trenutek obstoj!” pa reče šele takrat, ko je opravljal dobra dela. To je bil obenem tudi trenutek njegove smrti. Dokončne sreče na zemlji ni. To čudovito izrazi Goethe. Pesnik Gregorčič prosi Boga, naj ustvari karkoli, samo človeka, ki bi moral trpeti in ne bi bil srečen, naj ne ustvari. Nasprotno pa psalmi govorijo o sreči. Kje najdemo srečo? Gospod, pokaži, da je ta samo v tebi. Ali: Ti me osrečuješ z večjim veseljem kot vse zemeljske dobrine.«
Kaže, da so škofu vrtnice zelo blizu, saj se ob tej knjigi večkrat ustavi. »Ker se pogovarjava za Ognjišče, naj še to povem: V knjigo nisem dal naslova Žareče ognjišče ljubezni (fornax ardens caritatis), čeprav je to vzklik v litanijah Srca Jezusovega. V latinščini fornax ardens dobesedno pomeni žareča peč. Mi pa smo prevedli ognjišče. Vsaj štirikrat na leto grem pomagat k Sv. Ani v Slovenskih goricah. Tam vidim, kako župnik po maši sam deli naročnikom revijo Ognjišče. Tako, da boste videli, kakšno skrb imajo naši duhovniki za Ognjišče!«
Naj sklenem še z enim posebnim škofovim doživetjem v bolnišnici: »Ko sem bil prvo nedeljo v bolnišnici, je prišel zgodaj zjutraj k meni p. Kranjc. Vprašal me je, če bi maševal. “Če je mogoče, bi,” sem mu odgovoril. Prinesel mi je potrebne svari. Vprašal sem ga, po kakšnem namenu naj mašujem. Odgovoril mi je: “Za vse bolnike v bolnišnici, pa za vse zdravnike in drugo zdravstveno osebje ...” Jaz pa sem dodal in še za oba bolniška duhovnika.« Gotovo se škof Smej v svojih molitvah kdaj spomni tudi nas, dragi bralci Ognjišča.

Rustja B., Naši preizkušani bratje, v: Ognjišče (2011) 8, str. 24.

Z adventom smo vstopili v enega najskrivnostnejših obdobij leta, ki doseže vrh z božičnim praznikom. Kako zna biti lep sveti večer, nam je spregovorila družina Logar. Na ta praznični večer je oče pripeljal iz bolnišnice domov najstarejšega sina, ki je končal s kemoterapijo. Vsi so se oddahnili, čeprav je bila do ozdravitve še dolga pot.

Janez in Mojca Logar (Suha pri Predosljah 57, 4000 Kranj) sta nam zaupala svojo izkušnjo staršev, ki jim otrok zboli za rakom. Sin Matej je prvi izmed petih otrok v Logarjevi družini. Za njim sta v družino prijokala še dva para dvojčkov. Leta 2009, ko so se začele zdravstvene težave, je bil Matej star 11 let. Začelo se je zelo preprosto. Tožil je, da je zelo utrujen, da ga bolijo rebra, pa hrbet ... Vedno težje je igral harmoniko. Menili smo, da gre za mladostniške težave, kosti rastejo ... Tudi pokašljeval je. Pravijo, da so to tipični znaki za bolezen, vendar dokler ne izkusiš, ne veš. Ko smo prišli k zdravniku se je vse zelo hitro odvilo. Ob 11.30 sta bila Matej in Mojca pri zdravniku v Kranju. Po slikanju so naju takoj napotili v Ljubljano. Ob 15.30 so že povedali diagnozo – limfom. Kot da bi zdravnik vedel, da Mojca ne mara ovinkarjenja, naravnost je povedal, v mediastinumu ima 10 x 15 cm velik tumor. Ta pritiska na pljuča, zato kašlja in ga boli hrbet. Takoj je povedal, da je to dobro ozdravljiva bolezen. Mojca pravi, da se še danes spominja, kako je stala ob Ljubljanici (to je bilo še na stari pediatrični kliniki) in klicala domov. »Sploh nisem mogla do sape, kar dušilo me je v grlu. Preprosto nisem mogla ničesar povedati. Naslednja stvar, na katero sem pomislila, je bila, če znanost tako napreduje in lahko pomagajo tolikim ljudem, naj še nam.«
Leta pred dogodkom sta bila starša na duhovnih vajah v Stični, kjer je neka žena govorila o deželi medvedkov, kjer so otroci z rakom. In sedaj se je znašel njun sin v tej deželi. In pojavila so se jima znana vprašanja: Pa saj to ni mogoče! Le kaj midva tukaj delava? Zakaj mi? Tedaj sem se prvič zavedala, da postajamo mi igralci na odru življenja. Preprosto ne sedimo več v udobnih sedežih in opazujemo, kako se to dogaja drugim, sedaj smo se prestavili na oder. Mi igramo življenje in dogodke, ki si jih nismo izbrali sami. Odigrati pa jih moramo.
V sredo smo prišli v bolnišnico, v petek so že pričeli z zdravljenjem. Zdravila so takoj učinkovala in zdravljenje je potekalo pričakovano. To pomeni tudi pričakovane zaplete in težave. Po sedmih mesecih kemoterapije je bil otrok zelo izčrpan. Zelo težko je gledati, kako otrok trpi, kako hira, na koncu ni mogel hoditi po stopnicah, hodil je 100 metrov in že je moral počivati. Obenem pa moraš biti ob otroku močan in ne smeš pokazati, kako si včasih ‘sesut’. Starša sta morala biti močna, saj so bili doma še štirje majhni otroci, najmlajša sta imela takrat samo šest let! »Čez dan je bila pri Mateju žena Mojca. Ob treh je prišla domov, jaz sem šel k njemu zvečer in ostal tam do desetih, enajstih. Na oddelku so bili zelo prijazni, zelo strokovni in zelo srčni. Naša izkušnja je izredno pozitivna.«

OB VSEM TRPLJENJU JE BILO TUDI VELIKO LEPIH DOGODKOV
»Veliko ljudi nam je dalo vedeti, da molijo za nas,« se spominja oče Janez. »Nekateri so nas na cesti ustavljali, nas spraševali, bodrili in nam obljubljali molitev. Ob trpljenju, ki nas je zadelo, je v hišo prišlo tudi veliko blagoslova. Spoznali smo veliko dobrih ljudi. Nekateri so prišli in se ponudili, da nam pospravijo po hiši, drugi so nam prinesli pripravljeno hrano, saj ni bilo nikogar doma, žena v bolnišnici, jaz v službi. Pa še tako delo sem imel, da sem bil veliko na terenu. Sem pa tako dopoldne lahko večkrat skočil do Mateja in ga obiskal.
Najtežje je bilo, ko so na oddelku umirali otroci, bolniki, ki so bili skupaj z Matejem. Z ženo sva se o tem že lahko pogovarjala, kaj pa povedati otroku? Nekoč je umrl fant, s katerem je Matej preživel več časa. Ta fant je bil kakšnih pet let starejši od Mateja. Kako mu povedati, da ga ni več? Mu sploh povedati ali mu smrt prikriti? Govorila sva s psihologinjo in rekla je, naj mu midva poveva za prijateljevo smrt. Če mu ne bova, bo zvedel od drugih in izgubil zaupanje v naju. Če ga ni v bolnišnici, je gotovo doma, tako je razmišljal Matej. Naslednjič je vprašal o prijatelju kar med vožnjo. Mojca ustavi avto na avtobusni postaji in mu pove resnico. Matej pa odgovori: “Taka je bila pač njegova usoda. Gotovo je že v nebesih.” Prav tako se dobro spominjam besed stare ženice, ki je rekla: “Ne vemo, kakšna je božja volja, lahko le zaupamo in jo sprejmemo.” Matej je zaradi bolezni hitro odrastel in dozorel v marsikateri stvari. Pri enajstih, dvanajstih letih se je pogovarjal o zdravilih, ki jih jemlje. Z ljudmi, ki so preboleli raka, se je pogovarjal kot jaz sedaj z vami, vključno z vsemi strokovnimi izrazi.
Zanj je bilo hudo, da je bil na neki način ‘izločen’ iz razreda in ni bil s svojimi sošolci. Ko so mu moči dopuščale, smo ga peljali do šole in sošolci so ga pozdravili skozi okno. Sošolci so naredili pomenljivo gesto, ko so mu izdelali jaslice. Starši so se organizirali in vsak otrok je izdelal nekaj: eden eno figurico, drugi drugo .... Te jaslice so bile izraz povezanosti skupine. Še si del nas. Še danes jih postavimo. Večkrat so mu pisali, naredili so mu knjigo stripov. Z redno šolo, bolnišnično in glasbeno šolo smo odlično sodelovali. Učitelji so hodili tudi na dom, res so se zelo potrudili. Menim, da je največ vredno, da je otrok zaposlen, da nekaj počne, ima obveznosti. Žena ga je včasih celo prisilila, da se je učil. Kajti obstaja nevarnost, da se otrok med boleznijo tudi poleni. Veliko gleda televizijo, ker za kaj drugega tudi ni sposoben. Zato ga je spodbujala in skupaj sta veliko brala, izdelovala plakate, risala, pisala ljudem za rojstne dneve ....«
Seveda si starši vedno znova postavljajo vprašanje, kako bi še pomagali bolnemu otroku? Ali sem naredil vse kar je v mojih močeh, bi lahko dobil boljše zdravljenje v tujini? »Z našim zdravstvom imamo res le najboljše izkušnje. Bolezni zdravijo po enakih shemah z enakimi zdravili kot drugod. Kadar ne gre, tedaj skupaj iščejo pomoč v tujini. Hvala Bogu, nam je bilo to prihranjeno.«

KAJ PA STARŠI OB BOLEZNI OTROK?
Oče Janez je večkrat poudaril, da je bilo za bolne otroke v bolnišnici dobro poskrbljeno, za starše pa manj. Starši ostanejo sami, nihče do dna ne razume njihove bolečine in izkušnje. Ko je zdravljenje zaključeno, se zgodba konča. Za starše pa se pravzaprav šele začne. Koliko strahov in dvomov je ostalo v nas, tega se niti dobro ne zavedamo. Le sem in tja ob kakšnem dogodku te nepričakovano oblijejo solze, stisne te v prsih, sploh ne veš, kaj se dogaja. Zelo sem pogrešala pogovor s starši, ki so imeli podobno izkušnjo. Zato je zelo dobrodošlo društvo Jonatan Prijatelj, kjer se združujemo družine otrok, kjer so otroci zboleli za rakom. So pa tudi starši, ki po bolezni otrok nočejo o njej niti slišati. Nekako hočejo pozabiti na vse, kar pa je najslabše. Bolezen ostane v njih potlačena in potem pride na dan na drugačne načine. Ta nepredelan strah preide tudi na otroke. Zato je nam zelo dobrodošlo, da se enkrat mesečno dobivamo v okviru društva in se pogovarjamo o svojih stiskah in strahovih. V društvu nam je žal, da se več staršev ne poslužuje tovrstne pomoči. Ko o stiski govorimo z ljudmi, ki so imeli podobno izkušnjo, nam je lažje. Če ob tem sodeluje še strokovnjak, ki zna delati s travmami in čutenji, učinek ne izostane. Ko o težavah in bolečih situacijah govorimo, nam je lažje. Sprostimo kanal napetosti, ki se le z udejanjanjem odpre in postane pretočen. To udejanjanje pa je lahko pogovor, risanje, ples, glasba ... Samo en primer: V portoroškem hotelu je bivalo pet družin. En večer je šlo pet parov staršev in ena naša članica zvečer na pijačo. Dolgo smo se pogovarjali, večinoma se jokali ... Naslednje jutro je dejala neka gospa: “Prvič po šestih letih sem celo noč spala.” Nekateri imajo velike težave z nespečnostjo. Zbudijo se in se zdrznejo: “Kako je z otrokom?” Pa se spomnijo, da je že bolezen mimo ...
Matejevo intenzivno zdravljenje je trajalo sedem mesecev. »To pomeni, da prideš na oddelek, dobiš kemoterapijo, čakaš na reakcije – normalne reakcije so tudi slabosti. Če je vse v okviru pričakovanega, gre bolnik domov. »Tako smo tudi mi hodili v bolnišnico in se vračali domov... Spominjam se, da je bila zadnja kemoterapija 24. decembra, na sveti večer. Domov sva se peljala po Dunajski cesti, mimo Porsche centra. Želel je videti te avte, pa sva jih šla pogledat. Slikal sem ga, bil je srečen, čeprav oslabljen. Odpeljala sva se domov in postavili smo jaslice. To je bil za nas najlepši sveti večer, saj je bilo konec kemoterapij, ponovno rojstvo ... potem je šlo le še na bolje ....
Pri Logarjevih se je na koncu srečno izšlo, sin je ozdravel, a bolezen sama je velik šok. »Ko smo šli v bolnišnico, smo se spraševali, le kaj mi tukaj delamo? Zakaj ravno moj otrok? Zakaj otrok, ne odrasel? Ko vstopiš na oddelek, zagledaš plešaste otroke, od dojenčkov do pubertetnikov. V naši vasi smo imeli mašo za Mateja. Podružnična cerkev je bila čisto polna. Za otrokovo zdravje je bilo darovanih še več maš drugod. Presenetilo me je, ljudje so dobri in hočejo pomagati, z dejanji, z molitvijo. Čeprav takrat nisi čisto prisoten pri stvari: malo moliš, malo se predajaš, misliš na to, kaj bo ...Po drugi strani moraš biti močan. Hodil sem v službo, kar je bilo po svoje težko, po svoje pa osvobajajoče, ker si v službi vendarle malo ‘pozabil’ na skrbi. Vem, da je bilo ženi še težje, ker je bila doma in je bila samo v tej stvari. Takoj, ko je otrok zbolel, je dobila bolniško in bila z njim. Potem je še eno leto ostala doma in ga spremljala ob bolezni v šoli in ob vstopanju v normalno življenje.
Za bolnike in tudi za druge ljudi na oddelku so bili izredno dobrodošli rdeči noski – klovni, ki so prihajali mednje in jih nasmejali. Prav tako so se otroci razveselili psov – tačke pomagačke. To je bil za nas navdih in spodbuda, da smo našo družino povečali še za štirinožca – zlatega prinašalca.«
Oče Janez je postal sam terapevt in pravi, da mu je boleča izkušnja otrokove bolezni dobrodošla pri delu, čeprav nikakor ne bi želel iti še enkrat skoznjo. »Ko vidiš toliko trpljenja na kupu, kakor ga vidiš na oddelku otroške onkologije, preprosto hitreje začutiš težave ljudi. Vem, da je njegova izkušnja trpljenja drugačna, kot moja, a je prav tako boleča.«
Prav tako dodaja, da jima je z ženo preizkušnja utrdila zakon, medtem ko komu drugemu ta razpade. To je odvisno tudi od tega, kako je bilo prej: ali sta zakonca gradila svoj odnos, ga negovala. »Midva sva že prej hodila na duhovne vaje, hodila sva v zakonsko skupino, pa na kakšne terapije ... Odvisno je, na kakšno ‘podlago’ pade preizkušnja. Včasih zakon tudi v težkih trenutkih ‘tehnično deluje’. Otroci niso ne lačni ne žejni, a tudi zakonec potrebuje pomoč, podporo.« Če se lahko o preizkušnji pogovarja s partnerjem in z njim to deli, je zelo dobro. »Tudi osebnostno sem dozorel. Iz hudega se lahko rodi tudi kaj dobrega, a se moraš za to odločiti in težavo v sebi predelati. Preizkušnja sama od sebe ne rodi osebne rasti.«
Verjetno v času stiske vsak človek, naj bo veren ali neveren, išče oporo. »Duhovna razsežnost, ki nam ga daje vera, je zelo dobrodošla. Drugega ti ne preostane. Prepričati se moraš, da moraš narediti vse, kar moreš in potem zaupaš, da se bo ‘izšlo’. Rekla sva si: “Zaupati moraš v božji načrt.” Vse, kar smo zmogli, smo naredili: bolnišnično zdravljenje, najin odnos do otroka, zdrava prehrana, zavestna molitev ... Več ni v naši moči. Od določene točke naprej ostaja samo zaupanje v Boga.
Taka preizkušnja te strese do temeljev. Pri tem ti pomaga duhovna dimenzija, skladen odnos s partnerjem in izredno lepo je bilo slišati, da nam toliko ljudi želi dobro, dobro in samo dobro .... Ob preizkušnjah na to velikokrat pozabljamo,« skleneta Mojca in Janez.
pogovarjal se je: Božo RUSTJA

 Ognjišče 2015 (12), str. 20

Zgodi se, da v nekem trenutku življenje postane res težko. Tako je v družini Žejn, ki ima že dva invalidna otroka, zbolel še oče. Pred leti pa je bila prizadeta od kapi tudi stara mama. Pojavilo se je vprašanje, kdo bo sedaj lahko dva invalidna otroka na rokah nosil v nadstropje ...

V družini Žejn (Podkraj 38, 5273 Col) so poleg mame Mirjam in očeta Branka še štirje otroci: prvorojenca dvojčka Urška in Tadej, rojena leta 1997, ki sta težka invalida, zdravi mlajši deklici pa hodita v osnovno šolo. Dvojčka hodita v vipavski zavod in novembra bosta imela osemnajst let. Urška, še težje prizadeta od brata, ostaja v zavodu in jo pripeljejo domov ob koncu tedna, Tadeja pa pripeljejo vsak dan. Tako je sedaj, a še pred dvema letoma so ga morali starši sami voziti v vipavski zavod. Tako Urška kot Tadej sta popolnoma slepa in imata hudo obliko cerebralne paralize. Tadej ima hude epileptične napade in ne govori, medtem ko Urška vse ve in kljub temu, da je slepa, prepozna ljudi in sicer po načinu hoje! »Tudi če Tadeju glasba, ki jo poslušamo, ni po godu, se začne jeziti. Kakšna Golica mu zelo prija in takrat se gotovo ne jezi,« opišejo starši svoja otroka.

Urška in Tadej, kljub temu, da sta prizadeta, rasteta. To pa tudi pomeni, da sta vsak dan težja. Vsakdo od njiju ima po 70 kg. Nastopila je težava, kdo ju bo nosil v spalnico, ki je v nadstropju. Tadej trenutno spi v dnevni sobi, da ga ni treba nosit v nadstropje, Urško, ki pridaja domov za konce tedna, pa nosijo po stopnicah. Dokler oče ni zbolel, je to še šlo. Po operaciji pa ne sme več dvigovati bremen.
Družina je primorana misliti na dvigalo. Edina možnost je dvigalo zunaj stavbe. Hiša je namreč sredi vasi in tako majhna, da druga rešitev ni mogoča. »Najprej smo pomislili na stopniščno dvigalo, a ga ni mogoče namestiti, ker so stopnice preozke,« razloži oče.
Vsi, ki bi radi pomagali pri nabavi dvigala, lahko svoj prispevek nakažete na račun SI56 1010 0000 0022 305, sklic 24111-6204, namen: za dvigalo.

preberite celo zgodbo v Ognjišču naši preizkušani bratje, Ognjišče 10_2015, str. 20