Odtipkal sem v spletni brskalnik tvoje ime in nato pritisnil še: »slike«. Zazrl sem se v tistih nekaj črno-belih fotografij, ki jih premore splet in takoj sem – priznam: ne da bi kaj dosti vedel o tebi – pomislil: Joj, tale stric je bil pa trmast. Trmast in svojeglav.
V trenutku si mi bil simpatičen.
Tudi jaz namreč večkrat slišim, še večkrat pa si to pripišem kar sam, da sem trmast in svojeglav. In če ti dve lastnosti v prvem pogledu zapazim na svetniškem kandidatu, se mi zdi, kot da sem tudi sam eno stopnico bliže nebesom.
A še preden sem se dal podučiti o tvojem življenju in delu, sem šel v spletni slovar preverjat, če ti dve lastnosti res veljata za neprijetni in neprimerni. O ja, prav res. FRAN za trmo sicer res reče, da je to velika odločnost in nepopustljivost, vendar doda, da gre za nepopustljivo vztrajanje pri kakem stališču, ravnanju, mnenju, kljub dokazom o neustreznosti takega stališča, ravnanja, mnenja in še, da je težko sodelovati s tako trmo! Svojeglavca pa označi za človeka, ki ravna ne oziraje se na mnenje, nasvete drugih in je skratka – trmast!
Kako bova torej midva, ljubi Jakob, sem si mislil, prišla do nebes?!
Da ne bo pomote: nikakor ne trdim, da trma ni neprijetna in seveda ni že kar sama po sebi svetniška lastnost, sicer bi bila uvrščena med darove Svetega Duha ali pa bi jo bil sveti Pavel brez dvoma zapisal med njegove sadove (glej Gal 5,22-24). Naj pa tu za dvomljivce in nepoznavalce hitro povem, da tudi ni napisana na seznamu del mesa, s katerega se nam med drugimi ponujajo: jeza, prepirljivost, ljubosumnost »in kar je še takega« (glej Gal 5,19-21). Tako, zgolj v vednost!
Svojeglavec, tako nam že beseda sama da vedeti, je nekdo, ki razmišlja s svojo glavo. Kar samo po sebi spet ni že kar takoj »za zveličanje potrebno«. Vendar, če tak človek s svojo glavo ne ravna zgolj po svojih muhah, ampak po svoji vesti, in če svojo vest ravna po Božji volji, potem je jasno, da je tak človek trn v peti vsem ljudem, ki si za vsakodnevno malico privoščijo »kislo grozdje«, saj zlepa ne popusti in bo možato vztrajal, trden v veri, v zanj ugodnih in neugodnih okoliščinah.
In že površno branje tvojega življenjepisa mi pove, da si bil te sorte Božji svojeglavec, ki se nisi uklonil ne državni ne cerkveni oblasti, če si vedel, da imaš prav.
Rodil si se v skromni železniški čuvajnici ob progi na relaciji Dunaj–Trst, in na relaciji Dunaj–Trst si pridobival svoje znanje in nazive, globoko in vedno bolj utirjen preko Božjih pragov. Župnik, katehet, profesor, urednik, predsednik tiskovnega društva, ravnatelj semenišča, vmes še doktorat iz prava, v sporu s cesarsko Avstrijo, fašistično Italijo in komunistično Jugoslavijo …
Preganjan, zaprt, pretepen, skoraj ubit, obsojen in umaknjen s položajev …
Skromen čuvaj Božjih zapovedi in človekovih pravic na relaciji človek–država in človek–nebesa.
Pisatelj …
Spovednik … Zanimivo je, da si imel preštete spovedi, ki si jih opravil. Številka je kar impresivna: 373.896. Če takole na hitro in čez palec računam, da si bil duhovnik 70 let, to nanese 14 spovedancev na dan. Kar nadalje pomeni, da če si si za vsakega skesanega grešnika vzel vsaj 10 minut – čeprav sem prepričan, da prav gotovo nisi spovedoval kar po tekočem traku s frančiškansko predpraznično hitrostjo –, to nanese vsaj dve uri spovedovanja na dan. Vsak dan. 70 let. No, saj vem, kakšen dan ne, pa zato druge dneve več …
Slovenec … kar za kraje, v katerih si živel in deloval, še zdaleč ni bilo samoumevno, predvsem pa ne ugodno in prijetno.
Kristjan … »Bog nam daj mož, ki se ne umikajo strahopetno pred vsako senco, temveč z apostolskim pogumom stoje na braniku za pravice Cerkve in vernega ljudstva. Saj Cerkev ni sužnja samo zato, ker jo drugi v sužnost devajo, ampak deloma tudi zato, ker njeni predstojniki včasih brez potrebe v sužnost lezejo.« … Tako si pridigal novomašniku sobratu … tako si živel.
Ljubi moj Jakob, Božji svojeglavec! Tvoj god lahko že mirno praznujemo, čeprav cerkveni birokratski mlini še niso – če bodo sploh kdaj – zmleli tvojega obilnega sadu, saj si umrl na vseh vernih duš dan. Trmasti čudak, samotar … pa vendar nikdar sam: ne na tem ne na onem svetu. Obilo žegna! Pa ga razlij na nas, da ti bomo vsaj malo, četudi po svoje, podobni.

G. Čušin, S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 11 (2023), 98.

Čeprav v teh svojih pisarijah tikam vse po vrsti, od samostanskega vratarja do papeža, bom seveda tikal tudi tebe, a ti ne morem reči drugače kot »gospod«.
Predvidevam, da ti je oče, ki ti ji umrl, ko ti je bilo komaj šest let, rekel »Tone«, in da te je mama, ki si jo izgubil pri sedemnajstih, še v najstniških letih vsaj kdaj pa kdaj poklicala »Tonček«, nikakor pa si ne predstavljam, da bi te, ko te resnega profesorskega obraza gledam na fotografijah, ki mi jih ponuja splet, kdo kasneje imenoval drugače kot »gospod Anton«.
Pa čeprav te brez dvoma kdo je!
Saj kljub resni podobi, ki zre name s fotografij, in kljub puščavniškemu bivanjskemu okolju, ki si si ga ustvaril v Alojzijevišču, kjer si bival, nisi bil pust samotar. Imel si svoj krog prijateljev in znancev, krog tistih, s katerimi si bil »na ti«, kot se reče in v katerega se s svojim »tikanjem« skušam preriniti zdaj še jaz, pa čeprav se nikdar nisva srečala.
Bi se pa lahko.
Ko bi neka deklica ne molila tako vztrajno v želji, da bi postala moja žena in ko bi je ljubi Bog v svoji modrosti in dobroti ne uslišal, bi se bil jaz morda malo dlje pomudil pri misli, da postanem duhovnik. Ti resda ne bi bil več moj profesor dogmatike, bi se pa jaz, našpičen kot sem, ki se – neposvečen – rad vtikam v vse po vrsti, posvečen brez dvoma vtaknil v kaj »dogmatičnega«, pa bi bila vkup. No, dobri Bog, ki je modrost sama, je že vedel, kaj dela, ko me je namesto s tabo »vkup spravil« s pobožno molčečo deklico. Sem pa prepričan, da bi mi tudi ti v svoji premoljeni dobroti in modrosti povedal, kar bi mi šlo in mi pokazal, kje je moje mesto.
Pa sva si v dveh rečeh vendarle zelo podobna.
No, zunanjost gotovo ni ena izmed njiju, saj naju, tako čez palec, loči vsaj štirideset kil. Raje še več. In iz tega je jasno, da je najin – reciva temu – življenjski slog precej različen. Ti si bil bolj asketske sorte, kar jaz očitno nisem. Bil si učen, načitan in razgledan, kar tudi ni meni prav lastno. Še v pomnjenju, ki mi je bilo kot igralcu priloženo in dodano k talentu, me verjetno prekašaš, če gre verjeti temu, kar so o tebi zapisali in povedali tisti, ki so ti bili blizu, da si menda na pamet znal vse evangelije in Pavlova pisma. In res ne vidim razloga, da bi jim ne verjel. In isti viri navajajo, da si med govorjenjem, med predavanji, ko si se razvnel, vehementno krilil z rokami. In vidiš, tudi jaz to počnem. Zate pravijo, da si to počel, ker te je dvigal »Božji ogenj«! Mene sicer določene teme dvignejo in žgejo, a če je od Boga … si ne upam trditi, pa čeprav upam, da je!
In druga: Kot otroka te je spreletela misel: »Kako lepo bi bilo, ko bi Boga ne bilo. Kako bi bil človek svoboden!« Pa si to misel takoj pregnal in jo obžaloval in kasneje z vsem svojim življenjem izpričeval nasprotno: Da je Bog vir resnične svobode! Za novomašno geslo pa si si izbral besede: »Povsod Boga!« Sam si domišljam, da imam kot igralec bujno in brezdanjo domišljijo, pa vendar si ne znam predstavljati življenja brez Boga. In talente, ki mi jih je Bog radodarno nasul »zvrhano, potlačeno in potreseno mero«, porabljam zato, da doni pesem (in tvoje novomašno geslo): »Povsod Boga!«
Oprosti, ker se ti tako domišljavo postavljam ob bok, a me razumi, da me pri tem vodi misel ženske, ki jo poznamo iz evangelijev, ki je v svoji stiski rekla za Jezusa: »Če se le dotaknem njegove obleke, bom rešena!« (glej Mt 9,21). Tako se tudi jaz rinem v tvojo bližino, da se morda – držeč se za rob tvojega obnošenega rokava – še sam prerinem v nebeško kraljestvo, v katerem ti brez dvoma že sediš na Božji desnici oziroma kamorkoli so že posedli svete profesorje dogmatike. Prav strašne gneče v tem krožku ni! Spoštovani gospod Anton! Obilo žegna ob godu, z željo, da cerkveni birokratski mlini čimprej zmeljejo zrnje stoternega sadu, ki si ga obrodil, in da bi kmalu in obilno obrodilo tudi tisto zrnje, ki si ga kot profesor sejal na s trnjem zaraslo slovensko duhovno polje.

G. Čušin, S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 10 (2023), 98.

Ne zameri, da te naslovim tako prešerno, tako kot je Prešeren naslovil svojega nesrečnega in prezgodaj preminulega prijatelja Andreja Smoleta. Nikar ne misli, da se imam zavoljo tistih nekaj stihov, ki jih od časa do časa sklepljem, za pesnika. Nikakor. Že res, da sem na svoje rimane besede silno ponosen in da jih rade volje zrecitiram kakemu nič hudega slutečemu poslušalcu, a se vendarle zavedam, da se Čušin ne rima s Prešeren.
Se mi pa kar sama od sebe vsiljuje bratska primerjava med teboj in Smoletom.
Kot prvo: oba sta bila krščena za Andreja. Dobro, vem, da bo marsikdo zamahnil z roko in rekel: »Pa kaj? A sploh veš, koliko je Andrejev?« Vem, vem. Ne nazadnje sem v otroških letih z veseljem prebiral knjigo Polonce Kovač: Andrejev ni nikoli preveč. Pa še res je! To namreč, da Andrejev ni nikoli preveč. Seveda, če so take sorte kot vidva. A so še drugi zanimivi podatki, ki vaju – vsaj v moji glavi – postavljajo v soroden kontekst, namreč – kot drugo: Oba sta videla precej sveta. Smole, kot je zapisal Prešeren: Nemško, Francosko, Britansko, jasno nebo italijansko in Švajca visoke gore, kar za užitka in zabave iščočega boema morda niti ni toliko, a za tiste čase vseeno kar precej, pa vendar ga ti, pobožna in posvečena duša, prekašaš, saj si večji del svojega življenja premisijonaril na eksotičnem Vzhodu: na Kitajskem, Makau, Južnem in Severnem Vietnamu, Hongkongu in Tajvanu.
Kot tretje: Obema se je želja spolnila: v zemlji domači de truplo leži, če si stihe spet sposodim pri Prešernu. Smole je tako komaj štiridesetleten umrl na svoj godovni dan, ti pa, ljubi moj bratec, več kot še enkrat starejši na svoj rojstni dan.
Kot četrto moram pa kar iskreno priznati, da je na tem mestu mojemu bratskemu primerjanju enostavno zmanjkalo tal pod nogami. In ta občutek je, ljubi moj bratec Andrej, še kako dobro poznan tudi tebi, saj ti je nekoč kot mulcu, ko si brodil po Krki, prav tako zmanjkalo tal pod nogami, da si se začel utapljati. Tistega dne se nisi naučil zgolj plavati, ampak si se naučil tudi pomembne življenjske lekcije, ki ti je prišla prav kar nekajkrat v tvojem razburljivem misijonskem življenju. Recept za rešitev iz rečnih in iz življenjskih valov je namreč enak: »Brcaj, mahaj … pa boš splaval!«
Čeprav si po priimku majcen, si vse prej kot to in v življenjskih preizkušnjah si se izkazal za velikega. Tvoj življenjepis se bere kot scenarij za film. Kaj vse si na svoji misijonski poti počel, česa vsega si se lotil, kaj vse te je doletelo in kam vse te je neslo … Preveč za eno samo življenje.
Ni te obšla vihra svetovne vojne, čeprav si misijonski križ prejel že na veliki šmaren leta 1935 in mesec dni kasneje z ladjo odplul iz Trsta, a tudi Kitajski, kamor si se namenil, vojna ni prizanesla. Po koncu vojne pa je bilo še huje, saj so oblast prevzeli Maovi komunisti. Nekaj časa si jih lahko vodil za nos: s svojim znanjem ruščine, ki je bila takrat razumljivo popularna v državi, si postal profesor, dvorano v šoli, katere ravnatelj si bil, pa si dvoumno poimenoval Dvorana Velikega Vzgojitelja in če je prišla državna inšpekcija, so na slikah na steni viseli Mao, Lenin in Marx, na hrbtni strani pa Jezus, Marija in Jožef. A dolgo ta farsa ni mogla trajati.
Lahko bi rekli, da si tako z odhodom od doma na Vzhod prišel iz dežja pod kap. Pa ne samo enkrat. Ko so te zaradi tvojega delovanja izgnali iz Kitajske, so te v Vietnamu pričakali novi spopadi, ki so razdelili deželo na južni in severni del. Svoje misijonsko poslanstvo si tako vršil najprej na jugu, potem pa še na severu. In čeprav si leta 1972 prejel državno odlikovanje za svoje delo, te je ta ista država leta 1976 nagnala. Malo si še vedril na Tajvanu, potem pa te je bolezen prisilila, da si se vrnil domov in svojo pot sklenil, kjer si jo pravzaprav začel – na Rakovniku, takrat pred petdesetimi leti kot učitelj in vzgojitelj, zdaj na stara leta pa kot preizkušen duhovni voditelj in spovednik.
Ljubi bratec Andrej! Umrl si – kot že zapisano – na svoj rojstni dan, ki je hkrati smrtni dan Male cvetke, svete Terezije Deteta Jezusa, zavetnice misijonov, ki si jo nadvse čislal in častil in ki si nebes ni predstavljala kot večni počitek, ampak kot večno akcijo. Zmotno bi bilo torej misliti, da tam v nebesih sedita skupaj. Vidva še vedno delata skupaj.
Obilo žegna za god, pa ga pošlji še nad Slovenijo, ki postaja vse bolj misijonska pokrajina.

G. Čušin, S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 9 (2023), 98.

Ga ni človeka, ki se slej ko prej ne vpraša o smislu trpljenja. Če ne prej, tedaj, ko se trpljenje tako ali drugače dotakne njegovega življenja. Mnogim je prav trpljenje vzrok, da zapustijo Cerkev, vero in Boga, spet drugim razlog, da cerkvenega praga nikoli ne prestopijo in da v Boga sploh ne verjamejo.
In je pogovor s takimi ljudmi sam po sebi svojevrstno trpljenje, saj ni lahko odgovarjati na njihova zoprna vprašanja: Zakaj trpljenje, ko pa je Bog ljubezen? In če že, zakaj v trpljenju ni neke logike in pravice? Zakaj trpijo vsi po vrsti oziroma zakaj trpijo celo nedolžni nič krivi otroci?
To so že sama po sebi težka in težko odgovorljiva vprašanja, še težje pa je nanje najti pravi odgovor, če te o tem vprašujejo ljudje, ki v Boga ne verjamejo (več), hkrati pa je ta (neobstoječi) Bog kriv za vse, kar je narobe na tem našem ljubem svetu, začenši in končavši pri trpljenju.
Težko jim namreč pojasniš, da trpljenja ni bilo v Božjem stvariteljskem načrtu, da pa se je v stvarstvo vtihotapilo po padcu zaradi človekove svobodne volje in izbire, in da je Bog – zato, da bi popravil to napako v načrtu – na svet poslal svojega edinorojenega Sina, da bi prav preko njegovega trpljenja trpljenje ne le osmislil, ampak mu dal celo odrešujočo moč.
Ob vsem tem trpečem razmišljanju je vendarle treba dodati, da večina ljudi – vsaj večina vernih ljudi – trpljenje pač sprejme. Nekako tako, kot je Simon iz Cirene pomagal nositi križ Božjemu Sinu: malo iz prisile, malo iz sočutja … če za potrebe podčrtavanja lastne (do)misli(ce) malce preohlapno, predvsem pa predrzno interpretiram peto postajo križevega pota.
In potem so tu še ljudje, kot si ti, draga moja Lenčka, ki brez prisile, iz svobodne volje trpljenje ne le sprejmejo, temveč ga celo izberejo. Ga darujejo. Za zveličanje. Ne le svoje, temveč zveličanje sveta. Iz ljubezni do Božjega Sina. Ki nas je zveličal.
Priznam, da ostanem brez besed vsakič, ko premišljujem tvoje življenje ali ko prebiram o tvojih videnjih in zamaknjenjih. O vseh dogodkih in pojavih, povezanih s tvojo predanostjo in potopljenostjo v Božjo voljo. Težko dojamem, da si vse to sprejela in vzela nase, ko si bila še mila nežna najstnica … sploh če pogledam svojo milo najstniško deco in kar počenjajo, ali če pomislim, kaj se je meni podilo po glavi v tej dobi.
Jezus je rekel: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj« (Lk 9,23). To zveni tako nežno in poetično, skoraj otroško naivno, a ti si to vzela zares in krvavo dobesedno. Jezus je rekel, da nismo od tega sveta (Jn 17,16), kar spet ni poezija in tebe je od silne želje po združenju z Njim kar dvigovalo. Do te mere, da si pred obhajilom lebdela v zraku. In še in še …
Tvoje življenje, draga moja Lenčka z Gore, tvoja zgodba je budila pozornost in pohujšanje in čudenje takrat kot tudi danes. Za ta svet, ki svetosti ne priznava in ne pozna, si seveda čudna. In čudaška. Če ne kar nora. Tudi tega so te seveda obtožili.
Zase vem, da (še) nisem svet, da sem čuden in da me okolica kdaj pa kdaj razglasi za čudaka, a vem tudi, da te ne dohajam ne v veri ne v predanosti ne v zaupanju in da ti žal nisem prav dosti podoben, in bom zdaj – pa čeprav vem, da tebi to ne bo najbolj všeč – vseeno malo pošpikal tiste, ki mislijo, da so sveti že zgolj zato, ker jih svet razglasi za čudake. In prav gojijo to svoje čudaštvo. In z njim namenoma iritirajo svoje bližnje in oddaljene, jih oropajo miru in potrpežljivosti, nato pa neprijazen odziv, na katerega seveda naletijo in ki so ga sami izzvali, razglasijo za mučeništvo in trpljenje. Velika večina pobožnih čudakov, ki jih poznam, je zgolj čudakov.

Resnično čudaških čudakov. In res niso od tega sveta. Ker so bolj za na luno!
Ti, draga moja Magdalena, nisi na luni, temveč v nebesih, pri Bogu. Prosi za nas, pobožno čudne in čudaško čudne! Oboji smo potrebni tvoje in Božje pomoči!

G. Čušin, S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 6 (2023), 99.

Vsi vi, ki ste svoje življenje končali kot Abel, pokončani od bratove roke!
Pripadam generaciji, ki je svoje otroške in mladostniške dni preživela še v prejšnji državi. Resda je bil tedaj »zmaj komunizma« že kar precej iztrošen, upehan, celo ranjen, pa vendar je – morda prav zaradi tega, ker je čutil, da se približuje koncu – še opletal z repom, tako da si lahko vsakdo mojih let, če si le – iz kakršnihkoli razlogov že – ne laže, predstavlja, kako je potekalo življenje takrat, ko je bil ta zmaj pri polnih močeh in je bruhal svoj ogenj in žveplo na vse strani.
Pripadam generaciji, ki se je preko šolskega sistema vzgoje in izobraževanja napajala iz ideološkega potoka visoko zvenečih in pritlehno nizko ciljajočih idej bratstva in enotnosti, samoupravljanja s temelji marksizma (kar je bil celo samostojen predmet v srednji šoli, tako imenovani STM, z oceno enakovreden vsem ostalim »normalnim« predmetom), nadvlade delavskega ljudstva – skratka: socializma in komunizma.
Pripadam generaciji, ki je v šoli niso poučili, da zgodovino – še bolj natančno in prav pa bi bilo reči, da zgodovinske učbenike – pišejo zmagovalci. Pripadam generaciji, ki se je polpretekle zgodovine, kot se obdobju tik pred in med drugo svetovno vojno zdaj popularno reče, »naučila« iz filmov in TV nadaljevank, ki so bili posneti tik po drugi svetovni vojni. In kljub temu da pripadam generaciji, ki je že doživela barvno televizijo, je bilo to, kar smo na televiziji gledali, zelo črno-belo. Oziroma rdeče-črno in rdeče-belo. Če me razumete. In zato še danes mnogi moje generacije gledajo s »ta belimi«, ko pride do govora o »belih«, in se jim stemni pred očmi, ko govorimo o »črnih«. In so od jeze in repenčenja kar rdeči. Rdeči.
Žalostno in smešno hkrati je, da se mnogi, ki so prej omenjenega zmaja mirno jahali, danes hvalijo, da so prav oni pripomogli k njegovemu koncu. To, da so ga jahali, namreč nikakor ne pomeni njihovega junaštva ali celo herojstva, saj je bil dotični zmaj njihov »hišni ljubimec«, domača žival, ki jim je krotko jedla iz roke. So ga pa ščuvali na vse in vsakogar zunaj njihovega dvorišča. Čeprav je treba povedati tudi, da je ta zmaj kdaj pa kdaj opekel in odgriznil tudi kako roko, ki ga je hranila, saj jih je bilo veliko, ki so ga krmili in so med seboj tudi tekmovali, koga bo imel raje in mu bo bolj privržen. (Toliko o revoluciji, ki žre lastne otroke!)
Morda pa je tem »jahačem« vseeno treba pripisati kako zaslugo. Saj se jim je, kljub telovadbi ob obračanju plašča po vetru, v sistemu, ki je obljubljal raj na zemlji, uspelo zrediti do te mere, da jih je še zmaj težko prenašal. Pa tudi ostroge, ki so si jih nadeli, da bi njihov ljubljenček letel še više in dlje ter bruhal še bolj goreče, so mu morda celo res zadale usodne rane. A to nikakor ni bil njihov namen.
Opravičujem se vam, dragi moji mučenci in žrtve komunističnega totalitarizma, da vas vpletam v tale svoja kvazi duhovna in kvazi humorna razmišljanja. Niti naštel vas nisem. In vas tudi ne bom. Preveč vas je. Preveč preštetih in imenovanih, še več pa nepreštetih in neimenovanih, ki ste zavestno, pa vendar nehote spisali scenarije za vse, kar so nam potem, ko so vas prebarvali v črne in bele, v barvah, pa vendar v »črno-beli tehniki«, servirali kot sveto resnico! Opravičujem se vam v imenu vse svoje generacije, ker smo kot otroci tem »filmom« kdaj pa kdaj celo verjeli! Opravičujem se vam za vso svojo generacijo, predvsem pa za tiste, ki še do današnjega dne niso odrasli in še vedno kot otroci bolj verjamejo pravljicam kot resnici.
Kadar kdo umre nasilne smrti, radi rečemo, da je izgubil svoje življenje. Tudi vi ste, dragi moji mučenci, izgubili svoja življenja. A izgubili ste jih za resnico. Za Resnico. Za Kristusa. Ki je rekel: »Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel« (Mt 10,39). Na drugem mestu pa še bolj odločno in določno: »Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel« (Mt 16,25).
Ta stavek ste vi vzeli zares in ga okronali s krvjo. A ta stavek bi pravzaprav moral biti vodilo in gonilo slehernega kristjana. »Niste se še namreč do krvi uprli v boju zoper greh!« (Heb 12,4). Pisec teh besed ni čisto dognan. Nekdaj so Pismo Hebrejcem pripisovali Pavlu.

Če je res avtor on, potem je skusil obe strani: preganjalsko in preganjano, ter je potemtakem dobro vedel, o čem govori.
Dragi moji, prosite za nas. Da bo vaša prelita kri zares postala seme novih kristjanov!

G. Čušin, S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 5 (2023), 99.

Nimam pojma, kako izgledajo nebesa, sem pa prepričan, da se jih ne da primerjati z nobenim nam, ki se še sprehajamo po solzni dolini, poznanim krajem ali občutkom. Še bolj prepričan pa sem, da se vi, ki se že sprehajate po z ničimer primerljivih stezicah, ne primerjate med seboj.
Zato te prosim, nikar ne zameri, če te bom primerjal s tvojim soimenjakom starozaveznim prerokom Danijelom. Ne vem, nikjer nisem zasledil tega izrecno zapisanega, priznam pa, da tudi nisem prav zelo raziskoval, a verjetno je stari prerok celo tvoj krstni zavetnik. In četudi morda uradno še nista kolega v svetniškem zboru, sem prepričan, da že prijateljujeta tam nekje v kraju, ki mu ni primere.
Prerok je človek, ki je od Boga poklican in poslan, da ljudem tolmači znamenja časov. Po tej definiciji je prerok pravzaprav sleherni duhovnik, ki se je iz pravih razlogov odzval Božjemu povabilu in ki zvest temu klicu opravlja svoje poslanstvo. In se mi ob tem, jamraču, takoj pritakne grenka misel, koliko dandanašnjih duhovnikov imam za preroke in kdaj sem nazadnje, če sem sploh kdaj, koga tako vsaj v mislih naslovil. A takoj tudi pristavim, da gre za »dvosmerno« misel in da sem za zagrenjenost v enaki meri kriv tudi sam, če preroka ne prepoznam ali pa mu ne želim prisluhniti.
A ti, ljubi moj Danijel, si bil v svojem delovanju in svojem poučevanju zaupanega ti ljudstva brez dvoma preroški. Preroški do te mere, da si si nakopal sovražnike, kot si jih nakoplje sleherni pravoverni prerok in si jih je nakopal tudi tvoj starozavezni soimenjak. Njega so zaradi tega vrgli v jamo med leve, tebe pa v zapor.
Tvoj v vseh pogledih starejši kolega je v »luknji« preživel zgolj eno noč. Sestradane zveri se ga čudežno niso polotile in z jutrom ga je skesani trinog osvobodil. Ti pa si bil zaprt kar devet mesecev, in ko je končno prišla svoboda, so te pravzaprav prav tisti levi, zaradi katerih si bil zaprt, zverinsko umorili.
Ni kaj: človeku ob taki zločinski krivici zavre kri, da bi najraje vzel pravico v svoje roke. A tvoje ime »Danijel« pomeni – »Bog bo sodil« oziroma »moj sodnik je Bog«, povrh vsega pa prihajaš iz krajev, kjer vse teče bolj počasi, ne le čas in reke. Mimogrede: tudi morilci so tvoje truplo vrgli v reko, misleč, da bo voda odnesla njihov greh daleč stran. A Bog, ki ima edini pravico soditi, je presodil drugače. Truplo se je ujelo med veje, ki so tako preprečile, da bi zločin ostal skrit.
Božji mlini, ki meljejo še počasneje od počasi obračajočih se mlinov na počasi tekočih prekmurskih rekah, so končno domleli, tako da danes vemo, po čigavi zamisli, ukazu in po čigavih rokah se je zgodilo, kar se je zgodilo. Koliko obratov mlinskih koles pa bo potrebno, da te bomo lahko nazvali s svetniškim pridevnikom, pa ve le Božji mlinar. Ki edini tudi ve, zakaj se godi, kar se godi in zakaj se godi, kot se godi. Nam to ostaja prikrito, pa najsi še tako premlevamo in meljemo take in podobne misli.
Božja pota so čudna in nedoumljiva, še bolj čudni in še težje razumljivi pa so vrtinci na Božjih rekah. Kdo bi si mislil, da me bo, Gorenjca izpod hribov, kdaj zaneslo med prekmurske ravnice, in da me bo hudourni potok iz naše vasi odplaknil vse do Mure!? Če ima ta naša ljuba deželica podobo kokoši (njeni prebivalci pa se na žalost dostikrat obnašamo kot kure brez glave), potem bi lahko rekli, da iz »škofije« rinem nekam proti kljunu. In ker si se, ljubi Danijel, v svojih dneh nekaj pečal z dramskimi uprizoritvami in se trudil s pisanjem, podobno kot se pečam in trudim sam, se obračam nate s prošnjo, da bdiš nad tem pečanjem in pisanjem. Da bo pravo in pravilno. In pravoverno.
Rad bi zapisal še: preroško, pa se kar ustrašim te besede. Morda pa … kdo ve … takrat, ko ti bomo lahko dorisali svetniški sij na slikah, tudi tvoja beseda v onih neprimerljivih krajih pridobi težo in veljavo, pa se do te mere odpreta tako Božje uho kot Božje srce, da se nam po Božji volji rodi kak prerok, ki bo tudi nam, trmastim Slovencem, odprl uho in srce, da si bomo želeli biti in bomo Božje ljudstvo.
Ne nazadnje pravimo, da je kri mučencev seme novih kristjanov.
Ne daj torej, ljubi Danijel, da bi bila tvoja smrt zaman in da seme ne bi obrodilo.

G. Čušin, S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 3 (2023), 99.

Takega pozdrava se verjetno nisi kaj dosti naposlušal v svojem življenju, saj si komaj desetleten prestopil prag novomeške frančiškanske gimnazije in so te tedanjemu času primerno brez dvoma začeli vikati. Po maturi pa si vstopil v bogoslovje in za vse življenje postal »gospod«, kasneje kot skopskega škofa pa so te verjetno celo onikali. Priznam, da niti ne vem, ali makedonščina in albanščina poznata onikanje. Lahko bi se pozanimal, pobrskal po spletu, pa se mi ne da, ker se mi ne zdi tako zelo pomembno. Jaz svetnike pač tikam in zato ti še enkrat voščim: Bog daj, Janez!
In Bog te je dal!
Že za časa življenja so te mnogi klicali za svetnika. Večina ljudi je to mislila čisto resno, nekaj se jih je brez dvoma norčevalo, tretjim spet si bil presvetel in previsok zgled, pa so si – med zobanjem kislega grozdja – s pikrostjo dali duška.
V isti maniri so te tvoji sošolci v bogoslovju krstili za »svetega Alojzija«! Ne verjameš? Tako pač je z vzdevki in ti lahko dokažem na lastnem primeru: Zaradi svoje prekomerne teže večkrat slišim, da sem »bajsi«. Prijatelji me tako kličejo brez kančka slabe misli, saj svojih kil ne morem skriti, četudi bi si želel, tisti, ki jim nisem simpatičen, bi me s takim vzdevkom radi prizadeli (in roko na srce: mnogokrat jim to tudi uspe, a sem si sam kriv), nekateri pa so zgolj zavistni in jih pri tem vodi misel: Od kod mu denar, da se lahko tako redi? Ali pa: Le kako je lahko tako debel, pa še zmeraj tako ljubek?
A Bog te je – svetnika – dal!
Že rodil si se menda nadvse pobožno, saj je babica, navzoča pri tvojem porodu, trdila, da si se rodil z ročicami, sklenjenimi v molitev. In molil si vse svoje življenje – sploh pred tabernakljem – zelo rad. In zelo pogosto.
Tik preden si šel v šolo, ti je umrla mati, tik preden si vstopil v bogoslovje, še oče. Kot da bi te Bog prav res hotel imeti le zase. In ti – sirota – si brez ovir in upiranja postal ves Božji! Kamorkoli si šel, kjerkoli si bil, katerokoli službo ali nalogo si prevzel, povsod si videl stisko ljudi, materialno in duhovno revščino. Povsod si se trudil biti vsem vse, zato ni čudno, da je to kasneje postalo tudi tvoje škofovsko geslo: »Vsem sem postal vse!«
»Vsem sem postal vse, da bi jih nekaj zagotovo rešil,« je zapisal apostol Pavel v znamenitem 9. poglavju Korinčanom, ki si ga ti, ljubi Janez, živel in na lastnem telesu izkusil. In kot Pavel si tudi ti neutrudno misijonaril in oznanjal evangelij do skrajnih meja svoje škofije, do skrajnih meja svojih moči, dostikrat preko meja zdravega razuma.
Postati vsem vse v krajih, kjer še danes, sto let kasneje, pravzaprav nihče noče biti nikomur nič, je kažipot do Golgote. In to si vedel, ko si sprejel škofovsko imenovanje. To si vedel, ko si si naložil posvečen in pomaziljen križ in ga v pošvedranih čevljih štirinajst let – po eno leto za vsako postajo križevega pota – z neomajno vero in trdnim zaupanjem nosil, pa čeprav te je na peti postaji le redko pričakal kak Cirenejec. Razpet med katolike, pravoslavne in muslimane, med Srbe, Makedonce, Albance in raznorodne priseljence, med vlado v Beogradu in od vseh – razen od tebe in Boga – pozabljeno južno provinco si le redko lahko ustregel vsem, pa če si se še tako trudil biti vsem vse. Tvoja ljubezen je bila Božja in popolna, a ti, ki si jih ljubil, so bili precej nepopolni in kdaj pa kdaj tudi brezbožni.
Ob tvojem imenovanju je nek duhovnik iz Skopja menda vprašal, če novi »biskup« zna moliti, trpeti. »Če zna, potem naj le pride.« In ti, Božji Janez, si prišel, molil in trpel. Se razdajal in ljubil, da so ob tvoji smrti rekli: »Če ta ni v nebesih, ni nihče!«
»Delajte tako, da boste zvečer utrujeni in da si boste želeli počitka. Tako boste posnemali Jezusovo trpljenje. A prosim vas, ne delajte kot stroji … Delajte z duhom vere.« Te tvoje besede so me zadele. In mi osmislile vsakdanje in vsakodnevne napore. Ki se nikakor ne morejo primerjati ne s količino ne s težo dela, ki si ga ti opravljal, niti ne z veličino in močjo ljubezni, s katero si opravljal svoje delo. Me pa vseeno vzpodbujajo, da se trudim, četudi ne morem in ne zmorem biti vsem vse, biti vsaj tisto, kar sem lahko, tistim, ki sem jim to lahko. Torej: mož, oče, brat, prijatelj, sodelavec, sosed …
Ljubi in spoštovani škof Janez Frančišek Gnidovec, kaj naj rečem?
Nič. Le: Bog daj!

G. Čušin, S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 2 (2023), 99.

Lahko bi rekel, da se poznava od malih nog, vendar bi to držalo samo napol.
Kajti ko sem še kot predšolsko dete, ki pa je vendarle že znalo brati, na domači knjižni polici odkril vezane letnike revije Mavrica in v njih Moletov strip Črna suknja, sem bil jaz resda malih nog, ti pa si bil že več kot sto let tam, kjer se nog menda niti ne potrebuje, ker bojda tistim, ki pridejo tja, zrastejo angelska krila.
Ne vem sicer, kako je v resnici s temi krili na onem svetu, a ti si jih nedvomno ne le zaslužiš, ampak jih tudi potrebuješ, kajti tu doli si si na svojih misijonarskih poteh noge dodobra obrusil.
Jaz sem svoje že malo večje nožice brusil, ko sem vsaj enkrat tedensko odpešačil do knjižnice. Moje poglavitno čtivo v tistem obdobju so bile indijanarice Karla Maya, knjige zelenih platnic, zložene na najvišji polici, ki je – malonožec – nisem mogel doseči in sem vedno moral prositi knjižničarko za pomoč. Tako je bila tudi ona zelo vesela, ko sem dokaj hitro prebral vseh 35 prevedenih naslovov. A kaj, ko so bile rumene knjige o Buffalu Billu zložene na prav isti polici!
Kar hočem povedati, je, da sem rad bral in da me je zanimalo vse, kar je vsaj malo dišalo po Divjem zahodu ter Indijancih in kavbojcih. In da sem tudi zato vsake toliko znova obračal liste starih Mavric.
Pa vendar sem šele danes pomislil, ljubi moj Friderik, da »Baraga« pravzaprav tudi zveni nekolikanj indijansko. Kot bi rekel recimo: Winnetou ali Tatanka Jotake ali Tahsunka Witko ali Geronimo.
In čeprav te četverice mojih najljubših Indijancev nikoli nisi srečal, so v resnici tvoji sodobniki, in čeprav si pisal knjige v indijanščini, verjetno niti ne veš, kaj pomenijo njihova imena. Kako bi le lahko?! Saj že v naši mali Sloveniji velja, da ima vsaka vas svoj jezik, in v široki narečni paleti, ki jo premoremo, je treba vedeti, da se bo nekdo iz Zgornjih Gorij le s težavo sporazumel z nekom iz Doljne Bistrice. Svoje življenje si posvetil ljudem iz plemena Otava in Očipva, moji prijatelji pa prihajajo iz drugih plemen, in čeprav jih, kot že rečeno, ne poznaš, so njihova imena, vsaj v moji domišljiji, povezana s tabo.
Winnetou je seveda izmišljen lik že omenjenega Karla Maya in njegovo ime naj bi pomenilo goreča voda. Ti, ljubi moj Friderik, si svoje Indijance neprestano svaril pred ognjeno vodo – žgano pijačo, in si v ta namen ustanavljal celo Društva treznosti, predvsem pa si bil goreč v svojem oznanjevanju. Bolj kot goreča voda si bil torej goreči grm, kar je, če se nekoliko pošalim, Božje indijansko ime.
Tatanka Jotake je bil veliki poglavar plemena Sujev, njegovo ime pa pomeni sedeči bik. Tashunka Witko – nori konj je bil iz plemena Oglala, Geronimo pa Apač, čigar ime pomeni moža, ki zeha.
Ti, ljubi moj Friderik, nisi imel časa za zehanje niti si ga nisi vzel za posedanje; če kaj, potem si z noro predanostjo delal in vlekel kot konj in bik in mož … vse hkrati. Predvsem pa si bil »črna suknja«, kot so Indijanci imenovali katoliške misijonarje, oblečene v črne talarje. Oznanjevalec evangelija torej.
In če se malo zadržim pri tej misli, se mi zdi zanimivo in pomenljivo, da te je iz rodne domače grude v misijone, poleg ljubezni do oznanjevanja, vendarle pognalo predvsem tedanje janzenistično pastoralno razpoloženje. Pa si pravzaprav prišel z dežja pod kap: trgovec je trgovec, pa naj si gre za duše ali za ozemlje.
Da si se svojim poganskim bratom lahko približal, si se naučil njihovega jezika. Da bi lahko osvojil njihova srca, si najprej osvojil njihovo besedo. In se mi zdi, da smo v podobnem misijonskem položaju danes praktično vsi, ki se na delovnih mestih, na cesti, ali pa celo znotraj družine srečujemo z novodobnim poganstvom in se marsikaj izgubi v prevodu. Težko je najti prave besede in vse bolj se mi zdi, kot da pripadamo različnim plemenom. Ko pa se trudiš s prevodom, se vedno znova od nekod dvigne janzenistični vetrc, ki se ima včasih celo za »vetje Duha« (glej Jn 3,8).
Ljubi moj Friderik. Pomagaj nam, da nas ne bo sram naše črne suknje, da bomo noreli in goreli za Boga in druge, da bomo osvajali srca in prevajali Božjo ljubezen v vse jezike vseh plemen v naši okolici. Da bi bil čim prej razglašen za svetega in da se nekoč snidemo v svetosti.

G. Čušin, S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 1 (2023), 99.