Ko je prišla šesta ura, se je stemnilo po vsej deželi do devete ure. Ob deveti uri pa je Jezus zavpil z močnim glasom: »Eloí, Eloí, lemá sabahtáni?« kar v prevodu pomeni: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Ko so nekateri, ki so stali zraven, to slišali, so govorili: »Glejte, Elija kliče!« Nekdo je pritekel in napojil gobo s kisom, jo nataknil na trst in mu ponujal piti z besedami: »Pustite, poglejmo, ali bo prišel Elija in ga snel.« Jezus pa je zaklical z močnim glasom in izdihnil. In zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje od vrha do tal. Ko je stotnik, ki je stal nasproti Jezusu, videl, da je tako izdihnil, je rekel: »Resnično, ta človek je bil Božji Sin.« (Mr 15,33-39)

Neverjetna, čudežna stvar je, da je na dnu nekega človeka, kjer je videti, kakor da ga ni nikjer (»Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«), drugi človek zagledal – Boga: »Resnično, ta človek je bil Božji Sin.« Tam je bil, kjer je bil nek človek popolnoma v temi in popolnoma sam, raztrgan, izmučen, zapuščen, ko je bilo še komaj kaj človeškega v njem. In to je opazil in spoznal – ateist.
In čeprav ga tam nihče ne pričakuje, je Bog očitno ravno tam, na dnu vsega tega, kar imenujemo smrt, obup, katastrofa. Tam, kjer smo ljudje samo še ljudje in nič drugega več, brez premoženja, brez naslovov in diplom in dosežkov, brez bližine, brez prijateljev, brez ljubezni. Kjer nimamo ničesar več, na kar bi se lahko opirali, na kar bi se lahko zanašali, ne moči ne poznanstev ne premoženja, ko smo zapuščeni in zavrženi, po svoji krivdi ali zaradi sovraštva drugih ljudi, ko nam ne preostane nič več, samo še Bog in njegovo usmiljenje.
Ne bomo rekli, da je Bog samo tam; gotovo pa je, da je On tam v morda svoji najčistejši obliki, torej kot edina Gotovost, na katero se človek opira, kot edini resnični Prijatelj, ki ne odide, kot neoskrunjena in neizkoriščena Ljubezen sama, saj samo kot tak, ki ljubi tako tiho in nežno, da ga ni mogoče otipati, brez moči in brez besed torej, samo z neko nepoznano in neotipljivo bližino, uteši človekovo ranjeno in osamljeno srce, da se mu more izročiti – in izdihniti, dati svoj zadnji dih Njemu, ki ga bo cenil tako, kot je treba.
In danes, v tej naši temi – kako je mogoče iskati luč Boga v njej? In jo najti? Težko, bi rekel. Ne zato, ker je Bog ne bi hotel dati, ampak ker se je treba za luč v temi menda ponižati tako, kot se je moral Kristus, do križa, do najhujše nizkosti, do najtežje teme. In morda je niti tedaj ne bomo videli. Vera pač ni stvar videnja. »Upanje, ki ga gledamo, pa ni več upanje – kdo bo namreč upal to, kar že vidi?« (Rim 8,24) Vera je stvar napora izročanja.
Pravi čudež je to narediti, verovati. Morda pa v slepem tipanju pomaga kričati in reči: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Morda se takrat prikaže, ko razumemo, da ga pogrešamo, da ga potrebujemo. Da sami v svojih naporih pač preprosto ne zmoremo. Morda se bodo takrat razsvetlile in razjasnile tudi naše teme, ko ga bomo začeli dojemati kot Nepogrešljivega.
Več Boga, prosim. V vseh nas.

M. Rijavec: MP kolumna, v: Ognjišče 12 (2023) 77.

Ko je potoval v Jeruzalem, je hodil med Samarijo in Galilejo. Ko je prispel v neko vas, mu je prišlo naproti deset gobavih mož. Od daleč so se ustavili in na ves glas govorili: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« Ko jih je zagledal, jim je rekel: »Pojdite in pokažite se duhovnikom!« In med potjo so bili očiščeni. Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga. Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval; in ta je bil Samarijan. Jezus pa je odgovoril: »Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počastil Boga, razen tega tujca?« In rekel mu je: »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.« (Lk 17,11-19)

Da se stvari komu zdijo samoumevne, je očitno že stvar splošne kulture. Imamo pač že tako veliko, bogati smo, premožni, preskrbljeni, od spredaj in od zadaj, pa še od strani se nam streže, in tako človek dobi občutek, da mu vse to preprosto pripada. Kot svojo lastnino dojema vse, kar mu je dano, kot nekaj, kar tako ali tako enkrat mora dobiti.
Da je v človeštvu vedno, posebno pa danes tako malo hvaležnosti, ni težava v pomanjkanju bontona. Bolj je problem to, da smo se nehali zavedati, kdo je v tem našem bivanju na zemlji Bog in kdo človek, da rečem drugače, kdo je posedujoči in kdo proseči. Kdo kliče: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« in kdo ima pasti na obraz pred njegove noge. Morda je težava tudi v tem, da razumemo hvaležnost kot nekaj, kar naj bi nas pred drugimi ponižalo, nas naredilo manjvredne, češ, jaz pa nimam in moram prejeti. Toda saj občutek hvaležnosti ni nekaj, kar bi nas pred drugim delalo dolžnika, temveč obdarovanca. Dolžnik se mora namreč zavedati, da je nekomu nekaj dolžan in da mora slejkoprej to vrniti. Tisti, ki se mu zbudi občutek hvaležnosti, pa razume, da je obdarovan – in da je obdarovan iz ljubezni.
To je tisto strašljivo, kar manjka v človeku, ki ne zna biti hvaležen: ljubezni ne čuti v svojem življenju. Kdor hoče vse imeti sam, sicer nikogar ne potrebuje, a tudi prav zato nima nikogar. Kdor nima nikogar, ki bi mu bil hvaležen, nima nikogar.
Morda zato kdaj pride do kake gobavosti v našem življenju, do pomanjkanja, do krize, do trenutka, ko razumemo, kdo smo, da smo obdarjeni reveži, ki nimamo ničesar, dokler ne sprejmemo daru Nekoga, ki nas ima rad. In tako pomeni opaziti, da smo obdarovani, kakor pravi Jezus, stvar naše rešitve. Mi smo obdarjeni zastonj. Nič ni treba vračati. Ni treba odplačevati kredita za grehe. Samo sprejeti darilo. In se zahvaliti. Samo to, nič drugega. Pa ne, ker bi Bog potreboval zahvalo, ampak ker jo potrebujemo mi.
Hvaležnost nam namreč odpira oči. Hvaležnost išče v ljudeh dobro. Hvaležnost nas dela pozorne. Hvaležnost prodira v našo zavest misel, da so drugi ljudje za nas dragocenost, ne pa breme. In to je največji sad spreobrnjenja, ki odrešuje človeštvo. Majhna, ničvredna besedica hvala, ki se lahko dogaja samo v mojem srcu, namreč rešuje na stotine ljudi. Ker jih rešuje pred mojim egoizmom. To pa je njihov največji sovražnik.

M. Rijavec, Kolumna, Mladinska priloga, v: Ognjišče 11 (2023),73.

Ko je Jezus s svojimi učenci in s precejšnjo množico odhajal iz Jerihe, je slepi berač Bartimáj, Timájev sin, sedèl ob poti. In ko je slišal, da je to Jezus Nazarečan, je začel vpiti in govoriti: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Mnogi so ga grajali, naj umolkne, on pa je še glasneje vpil: »Davidov sin, usmili se me!« Jezus je obstal in rekel: »Pokličite ga!« Poklicali so slepega in mu rekli: »Le pogum, vstani, kliče te!« Odvrgel je svoj plašč, skočil pokonci in pohitel k Jezusu. Jezus ga je vprašal: »Kaj hočeš, da ti storim?« Slepi mu je dejal: »Rabuní, da bi spregledal!« Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« Takoj je spregledal in šel po poti za njim. (Mr 10,46-52) 
 
Najprej je šok, ko padeš v temo. Ne znajdeš se. Vse je drugače, kot je bilo prej, vse tako, kakor da bi ti kdo vzel svet, ki je bil nekoč ves tvoj, ki si ga poznal, ki ti je bil ljub in domač, ki te je kljub preizkušnjam neprenehoma polnil z lepim in dobrim, zaradi katerega si sploh še živel in vztrajal in se trudil. Potem pa ga naenkrat, kar tako, ni več. Ni, kakor bi sonce zašlo za goro, ko je še nekaj časa dovolj svetlo, da se ne spotakneš, ne, namesto v jutro se zbudiš v noč. Kar tako, naenkrat, nimaš ničesar več, oropan si vsega, kar ti je kaj pomenilo. 
In bi rad umrl. V sebi nimaš več tal, iz katerih bi hotel rasti in se truditi, ki bi ti bila opora, ko padeš, trda, a vsaj tudi trdna začetna točka, s katere bi hotel in mogel vstati, se pobrati, začeti znova. Ni jih več. In jih nikdar ne bo. Tako hudo je oslepeti. Problem slepote ni v tem, da ne moreš videti, temveč da ti je naenkrat vse isto, da ne ločiš več, kaj je tema in kaj svetloba. Vse je isto, vse je nič. 
Potem te nekdo pokliče. Vedno te kdo pokliče, stopi v tvoje življenje, nikogar ni, ki ne bi imel nekoga, ki bi stopil, ki bi ga zmotil, tako v navdušenju kot v žalosti. Ne nekoga, ki si ga pričakoval, temveč nekoga, ki je pričakoval tebe, takega, kot si, skrušenega v prahu zemlje. Vpraša te: »Kaj hočeš, da ti storim?« Potem pomisliš. Rekel bi rad: »Rabuní, da bi spregledal.« In ti reče, kar brez besed, samo s tem, ko je tam, ko ti daje vedeti, da nisi sam, ko te drži za roko, osamljenega in zapuščenega, ko te sprašuje, ali je kaj v življenju, kar ni Božji dar: »Potrebuješ oči, da bi videl?« 
In je res, kar pravi. Zdaj, ko sem slep, šele vidim, kako raskave so nekatere roke, ki so se zdele tople, kako ostre nekatere besede sicer nasmejanih ljudi. Slišim pravo mehkobo in voham pristno prijaznost, tipam dvoličnost in okušam resnico, takole, ne da bi me pri tem oviral vid, pogled, podoba, eh, kako veliko laži je danes v videzu. Mnogi zaradi oči ne vidijo dobro, ne razumejo prav besed, mnogi očem lažejo, svojim in tujim; ljudje se resnice bojimo, menda bi se vse sesulo, ko bi vedeli, ko bi se morali od česa, kar smo verjeli, posloviti. In je hudo, ko jo enkrat vidiš. In je toplo, ko jo enkrat spoznaš: edina resnica je, da je On dober. On je dober. 
In izdavim: »Gospod, da bi imel vero.« Da ne bi nikoli pozabil te tople povedi. In On: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!«

M. Rijavec, Mladinska priloga (kolumna), v: Ognjišče 1 (2023), 73.

Zgrabili so torej Jezusa in ga odvedli. Pripeljali so ga v hišo vélikega duhovnika; Peter pa je šel od daleč za njim. Sredi dvorišča so zakurili ogenj, in ko so sedli skupaj, je Peter sédel mednje. Ko ga je videla neka dekla, da sedi pri ognju, je uprla vanj oči in rekla: »Tudi ta je bil z njim.« On pa je tajil in dejal: »Ne poznam ga, žena.« Kmalu nato ga je videl nekdo drug in pripomnil: »Tudi ti si izmed njih.« Peter pa je rekel: »Človek, nisem.« Kakšno uro pozneje je spet nekdo drug zatrjeval: »V resnici je tudi ta bil z njim, saj je vendar Galilejec.« Peter pa je rekel: »Človek, ne vem, kaj praviš.« In tisti trenutek, ko je še govoril, je petelin zapel. In Gospod se je obrnil in se ozrl na Petra in Peter se je spomnil Gospodove besede, kako mu je rekel: »Preden bo danes petelin zapel, me boš trikrat zatajil.« In šel je ven
in se bridko zjokal. (Lk 22,54-62)

Presune me Petrov jok. Ne zato, ker je bil nek moški (!) sposoben jokati, temveč predvsem zato, ker je čudežno videti nekoga jokati, ker mu je za nekaj žal. Veliko ponižnosti je treba za to, veliko zavedanja svoje realnosti, nič narejenega in nič pretiranega, veliko občutljivosti, do sebe in do drugih ljudi.
Postali smo namreč izredno neobčutljivi, tak je pač naš svet in naša samoobrambna reakcija nanj, v njem je treba biti močan in neranljiv, zmagovalec, nezmotljivi, neuničljivi, brezmadežni, da bi lahko v njem uspeli, da bi lahko v njem naredili vtis, da bi nas drugi hvalili, da bi bili trdni kakor skala, da nas v zasledovanju ciljev ne bi nič premotilo. Svet pač ne nagrajuje občutljivih ljudi, ki so sposobni videti, da je kaj narobe, ne, barabe nagrajuje, tiste, ki so sposobni biti dovolj agresivni, do sebe in do drugih ljudi, da jim nič ne pride do živega, niti zavest, da so tako zelo močno grešili. Koliko je namreč med nami ljudi, ki mislijo, da niso naredili ničesar narobe, in se zato ne zmorejo spopasti z bolečino ob svojem padcu in porazu. In so za vse slabo v njihovem življenju krivi drugi, sošolci, učitelji, družba, mediji, vse se je zarotilo proti njim. Prav mogoče, da je zato danes med nami tako veliko nerazložljivih odhodov iz odnosov; ne razumemo, da je šlo kaj narobe, da smo kaj naredili narobe, saj se je vendar krivica zgodila samo nam … drugih pa pri tem nismo začutili …
Biti ranljiv, to pa je tisto težko pri tem, kar pomeni biti človek. In vendar se vstali Jezus svojim učencem ne da prepoznati drugače kot prav po ranah … po človeku, ki je ranjen in vzbuja jok, kesanje, obžalovanje, tako se prikaže Bog v našem življenju, po nekom, ki vzbuja solze in nežno ganjenost … Po solzah, ki so ogledalo človeka, o njegovi nepopolnosti govorijo, o tem, da je dobro in prav biti človek, da nam ni treba biti nič drugega, da smo lahko samo mi, ki smo sposobni napak in grozodejstev in hkrati tako velike stvari, kot je obžalovanje.
Jok je vedno jok kesanja in jok upanja. Ker vsak jok odpira rane, a jih tudi umiva. Ko jočemo, se bolj zavedamo svojih šibkosti, in prav to omogoča, da kot šibki in pomoči potrebni ljudje naredimo prostor drugemu človeku. Zato vsak jok na zemljo prinese mavrico po nevihti, obljubo, da se začenja nekaj novega, svetlega, človeško mehkega. Nekaj polnega ljubezni, nekaj polnega Boga

M. Rijavec, Kolumna, Mladinska priloga, v: Ognjišče 10 (2023),73.

Tisti čas so k Jezusu privedli nemega človeka, ki je bil obseden. Ko je bil demon izgnan, je nemi spregovoril. In množice so se začudile in govorile: »Nikoli se kaj takega ni videlo v Izraelu.« Farizeji pa so govorili: »S poglavarjem demonov izganja demone.« (Mt 9,32-34)

Kultura pogovarjanja je danes na zelo nizki ravni. Pustite bojujoči se parlament, pustite anonimne komentatorje, ki so sposobni zlivati gnojnico na vse živo, pustite namišljene Twitter profile, poglejte samo, kako veliko je med nami cinizma in obtoževanja. Misleč, da nas drugi hočejo nadvladati s svojo različico resnice, boječ se, da bi z njo nekako vplivali na nas – bognedaj, da bi nas s svojo besedo celo spremenili –, smo začeli v svoje pogovore uvajati lajanje in obmetavanje, vsaj tako glasno ali še malce glasnejše od sogovornikovega. »S poglavarjem demonov izganja demone.« Treba je drugega preglasiti, treba je drugega premagati, treba je – morda celo to – drugega uničiti. Ali vsaj njegov glas. Ker bo sicer drugi uničil tebe. Tako je to v naših glavah.
Prijateljica mi je potožila, koliko je danes splošne in pavšalne, nepreverjene in neutemeljene kritike, take, ki uničuje in ne zida, ki ruši in ne postavlja pokonci, besed, ki so namenjene temu, da drugega utišajo, ga s tem premagajo ali uničijo. Ob tem, ko tudi mene mnogo ljudi kritizira in obsoja, ne da bi se z mano sploh pogovorili, ne da bi vsaj slišali za mojo plat zgodbe, se žal tudi sam tako obnašam, napad je pač najboljša obramba, in tako mora biti povsod in za vsako ceno vse po moje. Vse, kar ni tako, se mi zdi slabo in zgrešeno, se pravi nekaj za popraviti.
Demon neposlušanja naredi človeka ob nas nemega. Demon kritike mu vzame vrednost, pomembnost in dostojanstvo. Demon grdih besed pa ga uniči in onesposobi. Demon je to, zlodej, hudič, ker je samo zlo tisto, ki hoče uničiti naše odnose, ki hoče prekiniti dotok darov v naše življenje. In ti darovi prihajajo preko drugačnosti sogovornikov.
Jezusov klic, ki pretrga demonsko temo življenja, je: »Hodi za menoj.« Aktivno, vendar v bistvu pasivno početje. Hoditi sicer pomeni hoditi, a pomeni slediti, in ne kazati poti. Pomeni sprejemati pot in ljudi in življenje take, kakršni so, in jih ne poskušati spreminjati. Dojemati meje drugih ljudi kot smerokaz in svoje meje kot navdih. Pustiti življenju, da nas oblikuje. Ljubiti ga, kakršno je. In zaupati, da je za vsem tem, kar se dogaja, roka nekoga, ki nas ima rad.
Takole je zapisal Poet: »Pusti peti moj'ga slavca, kakor sem mu grlo ustvaril« (F. Prešeren). Nekaj čudežnega je pustiti, da človek pove, kar ima povedati, da se počuti slišanega, da se vidi kot nekdo, ki je upoštevan. Tisti trenutek se zver, ki je prej iz strahu v samoobrambi rohnela in kazala zobe, spremeni v človeka, ki je sposoben miru, nežnosti in celo sočutnosti. In sva se sposobna zmeniti, če preneham biti zver. Skoraj tako kot v pravljicah. Tam se lepota človeka pokaže prav takrat, kadar smo sposobni poljubiti zver, žabo ali kakšno drugo pokveko; povejmo drugače: kadar smo mu sposobni pustiti, da nas nagovori – in da s tem spremeni sebe v naših očeh. Zdi se, da je to tisto, kar nato spremeni tudi nas.

M. Rijavec, Kolumna v Mladinski prilogi, v: Ognjišče 7 (2023),72.

Jezus je odšel od tam in se umaknil v tirsko in sidónsko pokrajino. In glej, prišla je kánaanska žena iz tistih krajev in vpila: »Gospod, Davidov sin, usmili se me! Mojo hčer zelo mučijo demoni.« Vendar ji ni odgovoril niti besede. Tedaj so pristopili njegovi učenci in ga prosili: »Odpravi jo, ker vpije za nami.« Odgovoril je in dejal: »Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.« Prišla je, padla predenj in rekla: »Gospod, pomagaj mi!« Odgovoril ji je in dejal: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom.« Ona pa je rekla: »Tako je, Gospod, pa vendar tudi psi jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.« Tedaj je Jezus odgovoril. Rekel ji je: »O žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš!« In njena hči je ozdravela tisto uro. (Mt 15,21-28)

Ti imaš prav. Ne jaz. Ker si ti Bog, jaz pa človek.
Ta čudni dogodek s Kanaanko je pravi učbenik ponižnosti, zaradi napačnega razumevanja, kaj ta tako zanemarjena vrlina sploh je. Ker smo si jo nekoč razlagali v duhu krščanske pohlevnosti in sklanjanja vratu pod zapovedmi velikih, ker smo jo razumeli kot tiho prenašanje krivic in samozatajevanje, malodane samozaničevanje, zatiranje samega sebe, smo se ji v duhu sodobnega poveličevanja samega sebe seveda z navdušenjem odrekli. Iz niča smo postali vse, iz smeti bog.
In smo dobili svet brez Boga, pardon, svet, v katerem je človek stopil na njegovo mesto. Svet brez meja je to, svet, v katerem lahko počneš, kar želiš, le da se človek kot bog ni najbolje izkazal. Poglejte opustošenje, ki ga človek pušča v imenu svoje svobode, poglejte, kakšnega zla je sposoben, kakšne krvoločnosti. Svet brez morale, svet, ki mu vlada dobiček in imperativ rasti brez brzdanja, to je svet, v katerem se človek igra boga: svet neizmernega bogastva – in svet neizmerne revščine, uničenja in smrti.
V začetku, ko je Bog ustvarjal svet – tako pravi judovsko-krščanski pogled –, ga je ustvaril tako, da je postavljal meje: »Bog je ločil svetlobo od teme« (1 Mz 1,4). Ne samo stvarstvu, tudi človeku jih je postavil: »Z vseh dreves v vrtu smeš jesti, le z drevesa spoznanja dobrega in hudega nikar ne jej! Kajti na dan, ko bi jedel z njega, boš gotovo umrl« (1 Mz 2,16-17). Drugače povedano: ne moreš prav živeti, če se ne zavedaš svojih meja. Če ne veš, da so stvari, ki se jih ne dotika, da so zakoni, ki se jih ne sme prekršiti, da so prostori, kamor se ne sme stopiti. Da so nekatere stvari svete.
Da si človek in ne bog.
Ko človek to spoznanje prekrši, ko stopi čez meje, se ves red poruši. Vedno je tako. Kadar človek hoče biti bog in ne človek. Čudež, ki drži red v stvarstvu, je ponižnost, samo zavedati se, kdo sem v resnici in katero mesto mi pripada, realno, brez poniževanja in poveličevanja. Mesto človeka, ki lahko vpije, lahko moli, lahko prosi za drobtinice. Ali mu drobtinice z mize pripadajo, pa ni več njegova stvar. Prav tako ne, če te pripadajo komu drugemu. Biti na svojem mestu, to je ponižnost. Priznati, da je še nekdo Drug in da ima bolj prav kakor jaz. Spoštovati red stvarstva, klanjati se moralnim zakonom, klanjati se svetemu v tem svetu, tistemu, kar ni od tega sveta, klanjati se nečemu, kar je večje od mene in moje svobode, to pomeni imeti Boga. To pomeni biti človek.
Nič bolj zdravilnega ni od spoznanja, da si v življenju tam, kjer moraš biti. In njena hči je ozdravela tisto uro.

M. Rijavec: MP čudež, v: Ognjišče 5 (2024) 73.

ČUDEŽI

Ko je Jezus prišel z gore, so ga spremljale velike množice. In glej, pristopil je gobavec, se poklonil pred njim do tal in rekel: »Gospod, če hočeš, me moreš očistiti.« Jezus je iztegnil roko, se ga dotaknil in rekel: »Hočem, bodi očiščen!« In pri priči je bil očiščen gob. Nato mu je Jezus rekel: »Glej, da nikomur ne poveš, ampak pojdi, pokaži se duhovniku in prinesi dar, ki ga je zapovedal Mojzes, njim v pričevanje.« (Mt 8,1-4)

Dotik ozdravlja. To so vedeli že davno nazaj – da je to nekaj, brez česar ljudje ne zmoremo preživeti. Pred stotimi leti je v ameriških sirotišnicah 99 % dojenčkov, nezaželenih otrok, umrlo pred svojim sedmim mesecem življenja, pa čeprav so jim zagotavljali vse potrebno za življenje. Ko so zaposlili dodatne negovalke, ki so imele na voljo dovolj časa, da so otroke pestovale in se igrale z njimi, se je smrtnost močno znižala. Otroci, ki so jih trikrat dnevno samo držali v rokah, so ob enaki hrani kot drugi otroci njihove starosti rasli hitreje, pridobivali na teži in hitreje zapustili inkubator. Tudi upokojenci, ki so darovali svoj čas za pestovanje teh otrok, so popili manj kave, manjkrat potrebovali zdravnika, pridobili na samozavesti in redkeje zapadli v simptome depresije.
Dotik ozdravlja. Ob dotiku ljubeče osebe se sprošča hormon oksitocin, ki daje občutek zadovoljstva. Žal se ta v telesu zadržuje le nekaj minut, zato je treba vajo pogosto ponavljati. Zato potrebujemo vsaj štiri objeme na dan, ti nas ne le osrečujejo, temveč tudi uravnavajo krvni tlak, znižujejo stres, spravijo v pogon imunski sistem in izboljšajo spanec.
Toda danes je kultura dotika zelo nizko, malo je objemov, malo božanja. Danes dotik dojemamo kot tuj poseg v intimo, tako so nas podzavestno naučili. Danes dotik plaši. Danes dotik ubija, zlorablja, posreduje nasilje. Razen če se dotikaš zaslonov, tisto je dovoljeno, pred tistim nihče ne straši, tudi če se na njih dotikaš golih ženskih teles, če božaš ekran, je vse v redu.
In tako – lačni dotikov – jih iščemo na najbolj obupne, izsiljujoče načine, tako da se drugih dotikamo le še, ko jim hočemo kaj vzeti, namesto da bi stopili z njimi v stik z namenom, da bi jim nekaj dali. Smo pač lačni pravih dotikov, tistih, ki ozdravljajo, ki negujejo, ob katerih začutimo toplino in nežnost, ob katerih se počutimo vredne in dragocene. Nihče nam jih ni dal. Zato jih zahtevamo, ne da bi se tega zavedali, prosimo zanje na najbolj čudne načine, kako tudi ne, ko se pa vedno bolj počutimo drug drugemu gobavci …
Potem pride On. Beli Kruh, ki se mu ni težko umazati, ki pusti, da se ga dotikajo umazane roke in obsojajoči jeziki, ki se pusti pojesti, se ga dotakniti najbolj intenzivno, da bi v njem začutili slast nežnosti, tako silno se jo začuti, ko nas ima nekdo za vredne in dragocene. In se takrat, ko se me dotakne, ko se jaz Njega, spomnim vseh dotikov, ki so me očistili, križcev na čelu in mehkih poljubov, dotikov, ki so me blagoslovili. In si zaželim svetih dotikov, ki so taki takrat, ko se drugih dotikam, kot bi se dotikal Njega … in On mene.

M. Rijavec, Kolumna v Mladinski prilogi, v: Ognjišče 5 (2023),71.

»Kaj se vam zdi? Če ima neki človek sto ovc in ena od njih zaide, ali ne bo pustil devetindevetdesetih v gorovju in šel iskat tisto, ki je zašla? In če se mu posreči, da jo najde, resnično, povem vam, se je veseli bolj kakor devetindevetdesetih, ki niso zašle. Tako tudi ni volja vašega Očeta, ki je v nebesih, da bi se pogubil kateri od teh malih.« (Mt 18,12-14)

Ne izplača se. Ena ovca od stotih je samo en odstotek. In zaradi enega odstotka se ne izplača tvegati ostalih devetindevetdeset.
Danes je to prva stvar, na katero smo pozorni, ko kaj delamo, ko se za kaj trudimo, ko se za kaj odločimo: če se to izplača. Vprašanje, ali je kaj prav ali narobe, danes pri našem odločanju ni več bistveno. Vse je tako obremenjeno s koristnostjo, ta je postala glavno merilo vrednosti neke stvari, nekega človeka: vreden si toliko, kolikor si koristen. Naš način razmišljanja je v zadnjem času postal zelo tehničen in temelji na računanju. Tako je zato, ker mora vsakdo izmed nas, ki deluje znotraj tehnične družbe, delati, kar mu je ukazano, tudi če je to narobe, sicer izgubi službo. Če pa je tako, potem ne vemo in nas niti ne zanima več, kaj je lepo, dobro, pravično, kaj je ljubezen, samo še, ali je kaj koristno ali ne. In pomembne stvari, ki se po navadi ne izplačajo, tako izgubljajo svojo vrednost. Poleg ostalega tudi človekovo življenje samo.
Morda imamo zato težave, kam z vsemi starimi ljudmi, ki ležijo na posteljah in so zato – ekonomsko gledano – izredno nekoristni, celo finančno potratni, morda je zato evtanazija danes spet tako zaželena. Morda se zato ne odločamo za sicer pomembne poklice, ki pa so preslabo plačani, namesto poklicanosti raje izpolnjujemo preskrbljenost. Morda imamo zato tudi tako malo otrok, ti so prav tako eno samo finančno breme, pedantni Nemci so izračunali, da starši za enega otroka do 18. leta povprečno porabijo okoli 150.000 evrov. Za eno samo ovco – cena ene hiše!
Škoda denarja. Razen če je ta ena ovca najpomembnejša. Potem se vse obrne v drugo smer. Če vemo, da bi jokali, če je ne bi bilo, če vemo, da bi jo pogrešali, če vemo, da je nenadomestljiva, če vemo, da bi bilo naše življenje brez nje sicer lažje, a tako malo vredno, da je torej ta ovca enako pomembna kakor vseh ostalih devetindevetdeset skupaj, potem bi se odločili zanjo, bi jo šli iskat – tudi če bi to pomenilo, da bi zaradi svojega odhoda morda celo izgubili ostalih devetindevetdeset.
In zaradi nekoga, ki se je odločil, da bo tvegal svoje preživetje, da vam da priložnost, danes berete te vrstice. Nekomu ste bili pomembni, celo pomembnejši od lastnega življenja, da se je odločil, da bo poskrbel za vas, da vam bo dal možnost živeti. Da jih bo pustil devetindevetdeset, hišo, kariero, denar, parcele, v gorovju in šel iskat vas. Ne enkrat, večkrat, kar naprej pravzaprav, prvič z življenjem, drugič z odpuščanjem, tretjič s pomočjo, četrtič z novo torbo, violino, svinčnikom … in potem stotič, stoprvič z ne vem čim še, s čimer je pokazal, kako zelo ste mu vredni. Nekomu je uspel čudež pomembnosti, čudež odločitve, da vas bo imel rad – ljubezen pa ne gleda na koristnost, samo na to, kaj je pomembno in dobro in prav. Začenši z Bogom, ki vas je izgubljenega šel iskat.

M. Rijavec: MP čudež, v: Ognjišče 4 (2024) 71.