9. november

LETA 1814 ROJEN LEOPOLD CVEK

UČITELJ, SKLADATELJ, ORGANIST († 1896)

Leopold Cvek je dobil prve glasbene nauke pri organistu v rodni Idriji in jih dopolnil v Ljubljani. Vse življenje je služboval kot učitelj in organist, pogosto tudi cerkovnik. Uveljavil se tudi kot skladatelj in sicer po vzoru slovenske ljudske pesmi. Priljubljene so njegove velikonočne (Skalovje groba se razgane) in božične pesmi (Pastirci, iz spanja vstanite nocoj, Pastirci, ne spite), med katerimi je morda najlepša Raduj, človek moj, kjer v tridelni pesemski obliki živo slika veselje in skrivnost Kristusovega rojstva.

LETA 1818 ROJEN IVAN SERGEJEVIČ TURGENJEV

RUSKI PISATELJ IN DRAMATIK (*1883)

Iz plemiške družine, zelo dobro je poznal socialne razmere v Rusiji in o tem tudi pisal. Mnogokrat je bil tarča napadov, ker je pisal objektivno in tudi kritično in ni bil všeč oblasti, ki ga je preganjala. V drugi polovici 19. stol. je živel v Nemčiji in v Parizu in je bil eden prvih ruskih piscev, ki je s svojimi deli prodrl izven meja Rusije. V času ustvarjanja je dosegel večji ugled v francoskih kot pa v ruskih literarnih krogih. Zaslovel je z zbirko Lovčevi zapiski o socialnih težavah ruskega kmeta. Znani pa so tudi njegovi romani Plemiško gnezdo, Očetje in sinovi in V pričakovanju ... Je eden najpomembnejših zastopnikov ruskega realizma, ustvaril je objektivni realizem, s socialno in moralno kritiko. Njegov slog je preprost in skop, značilna je liričnost in globok pogled v človeško duševnost.

njegove misli:

• Življenje ni šala in zabava ne užitek ne izpolnitev najdražjih misli in sanj. Življenje je izpolnitev dolžnosti.
  
• Ni pravega veselja, če ne prihaja iz nepokvarjenega srca, iz iskrenega razmerja do bližnjega, iz volje, da predvsem druge razveselimo… Kdor v veselju išče samo sebe, si sam pokvari veselje. Kdor pa teži za tem, da bi druge razveselil, doživi pravo veselje.
• Edina vredna stvar v življenju je: sebe postaviti na drugo mesto.

LETA 1827 ROJEN ANDREJ PRAPROTNIK

UČITELJ, PESNIK, PISATELJ, UREDNIK († 1895)

"Vsaki slovenski učitelj je sejavec, kteri seje seme narodne omike in skerbi za to, da se to seme ukorenini, raste, razširja in rodi najlepšega sadu za družino, srenjo, narod, Cerkev in deržavo." Tako je dejal na prvem splošnem zboru slovenskih učiteljev v Ljubljani 24. septembra 1872 Andrej Praprotnik, šolnik, pisatelj in pesnik. Na njegovi rojstni hiši v Podbrezjah na Gorenjskem je spominska plošča, na kateri je zapisano, da je bil “prvak slovenskih učiteljev”. Bil je predsednik Slovenskega učiteljskega društva in urednik in glavni pisec šolskega časnika Učiteljski Tovarš. Njegovo poklicno geslo je bilo: “Prva skrb mi je mladina, ravno tako domovina.” Iz njegovega vernega srca so privrele številne nabožne pesmi, ki jih pojemo še danes (Glej, zvezdice božje, S skupno pesmijo prosimo, Marija, Mati ljubljena …)

več:
S. Čuk, Andrej Praprotnik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (1995), 28-29.

njegovi verzi:

• Marija, o sladko ime, / v bridkosti nade žar! / Ozdravljaš žalostno srce, / razveseliš vsekdar. / Zatorej ne prenehamo / in vedno k tebi kličemo: / Marija, varuj nas!
  
• O srečne dušice, ki njega dobe, / z nebeško tolažbo jim polni srce; / le k njemu hitimo, saj rad nas ima, / zaupno odkrijmo mu rane srca!
  
• Zapoj veselo, o kristjan, / veselja tvojega je dan! / Kot Kristusovi srečni bratje / odrešeni smo božji svatje.
  
• Ni treba groba več se bati, / ne bo na veke grudil nas, / Gospod bo zopet v luči zlati / častitljivo obudil nas. / Zato raduje se srce, / zato se hvalnice glase.
  
• Češčena si, Marija ti, / naj se glasi do konca dni! / Naj vedno sliši se zvonjenje / Mariji v čast in počeščenje; / nebo in zemlja naj glasi: / Češčena si, Marija ti!
  
• Blagoslovi, Oče mili, / našega življenja dni, / naj tvoj Sin se nas usmili, / da pravično vsak živi.

LETA 1833 ROJEN DAVORIN BOLE

TRGOVEC Z ŽITOM IN PREVAJALEC (+ 1902)

Rojen v Kočah pri Slavini (Postojna) je po gimnazijski maturi v Ljubljani na Dunaju študiral klasično jezikoslovje in se družil z vajevci (Erjavec, Jenko, Tušek). Opustil je študij in se s pomočjo bogatih sorodnikov posvetil trgovini z žitom, vendar peresa ni odložil. Pisal je na vse strani. Z Josipom Stritarjem sta se sprla zaradi slovenske dramatike. Za Dramatično društvo v Ljubljani je iz nemščine prevedel pet veseloiger, dve (Mutec, Uskok) sta izšli tiskani. Leta 1870 je odšel v Rusijo in tam postal srednješolski profesor.

LETA 1835 ROJEN DAVORIN JENKO

SKLADATELJ IN DIRIGENT († 1914)

Njegova življenjska pot se je začela v Dvorjah pri Cerkljah na Gorenjskem. Kot otrok je bil zelo bister, zato so ga poslali v šolo v Kranj, kjer je bil sošolec pesnika Simona Jenka. Gimnazijo je končal v Trstu, leta 1958 pa odšel na Dunaj študirat pravo. Naredil je prvi izpit, potem pa je študij zanemaril in se posvečal glasbi. Študenti so tam ustanovili Slovensko pevsko društvo in kmalu je postal vodja njihovega pevskega zbora. V dunajskih letih je Davorin uglasbil pesem Naprej zastava slave, ki je bila v času prebujanja narodne zavesti med našimi ljudmi sredi 19. stoletja sprejeta za slovensko himno.
"Našel sem nenadoma napev pesmi Naprej zastava Slave!" Tako je vzkliknil Davorin Jenko 16. maja 1860, prevzet mogočnega motiva naše narodne himne. Vso svojo dušo je vlil v to melodijo, vso svojo slovensko dušo. Zapel jo je narodu iz srca, zapel jo je, kakor bi jo zapel naroden pevec. Da, porodila se je v oni srečni uri nanovo melodija, ki jo je naš narod pel mogoče že stoletja. - To je ob petdesetletnici himne Naprej zastava Slave skladatelja Davorina Jenka na besedilo pesnika Simona Jenka zapisal glasbeni zgodovinar Davorin Beranič. Prav po tej navdušujoči himni se je Davorin Jenko globoko zapisal v dušo Slovencev.čeprav je večino svojega življenja deloval v Beogradu, kjer je opravljal odgovorne službe in je bil eden od utemeljiteljev novejše srbske glasbe. Po njegovih notah se danes poje srbska državna himna Bože pravde, ki je bila tudi državna himna prve Jugoslavije.

več:
S. Čuk, Davorin Jenko: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2004), 70-71.

o njem:

• Pri malokom se je tako kakor pri Davorinu Jenku pokazala resničnost pregovora: 'Nemo propheta in patria' (Nihče ni prerok v domovini). Zanimati bi koga utegnilo, kako je postal slavni Naprej. Povedati hočem, kar je meni znano o tem. Prva misel se je rodila v Davorinovi glavi. To misel razodene svojemu prijatelju Simonu, prigovarja mu, naj mu zloži pesem tako in tako. To je bilo Simonu iz srca govorjeno, z veseljem in navdušenjem se poprime dela. Pesem precej prvikrat ni imela take podobe, kakršno je potreboval skladatelj. Posvetovala sta se, delala in prenarejala sta skupaj, dokler ni bila stvar dovršena tako, da sta bila sama z njo zadovoljna, kakor pozneje vse občinstvo. (Josip Stritar)
• Najbolj znano Jenkovo pesem "Naprej zastava Slave", prvo slovensko narodno himno, so z navdušenjem prepevali na številnih čitalniških in drugih prireditvah. Leta 1885, ob petindvajsetletnici nastanka te himne, so v ljubljanski čitalnici pripravili Jenkov večer, na katerem so izvajali samo Jenkove skladbe. Najprej so zapeli Naprej, potem pa še številne druge, ki se pojo še danes (Pobratimija, Mornar, Lipa zelenela je, Kje so moje rožice, Bom šel na planince, Sijaj, sijaj, sončece, Gozdič je že zelen idr.)

LETA 1889 ROJEN JANEZ FABIJAN

duhovnik, teolog, voditelj visokošolske mladine († 1967)

Doma iz Besnice pri Kranju, po gimnaziji v Ljubljani je študiral filozofijo in teologijo v Rimu in Innsbrucku. Od leta 1920 do 1964 je na Teološki fakulteti novoustanovljene Univerze v Ljubljani predaval dogmatiko (temelje verskega nauka). Veliko je deloval med študentsko mladino in bil med svetovnima vojnama duhovni vodja katoliškega akademskega društva Zarja. Bil je urednik osrednje katoliške revije Čas ter v njej in v Bogoslovnem vestniku objavljal svoje znanstvene razprave.

LETA 1906 ZAČNE DELOVATI

TELOVADNO DRUŠTVO OREL

Da bi se slovenska mladina "duševno in telesno krepila in pripravljala na hude narodne in kulturne boje s telovadbo", so v dobi katoliškega prebujenja slovenskega naroda ustanovili telovadno društvo. Delovalo je pod okriljem Slovenske krščanske socialne zveze in postalo mogočna mladinska telovadna in vzgojna organizacija. Oblikovanje vse večjega števila odsekov "Orla" je spodbudila predvsem dokončna prevlada liberalne politične usmeritve pri do takrat vsenarodnem društvu "Sokol". Orli so imeli svojo himno, prapor in kroje. Leta 1909 se je organizacija preimenovala v "Zvezo Orlov" (do prve svetovne vojne so imeli okoli 6000 članov in po številu celo presegli Sokole).

LETA 1920 ROJEN SERGEJ VRIŠER

UMETNOSTNI ZGODOVINAR, MUZEOLOG, KONZERVATOR († 2004)

Po osnovni in srednji šoli v Mariboru je do zloma Jugoslavije leta 1941 študiral na Vojaški akademiji v Beogradu. Po vojni se je zaposlil kot tehnični risar, zatem pa se je posvetil študiju umetnostne zgodovine v Ljubljani. Po diplomi je bil kustos, nato pa ravnatelj Pokrajinskega muzeja v Mariboru. Kot umetnostni zgodovinar je sistematično raziskoval baročno kiparstvo (kamen in les) na celotnem slovenskem ozemlju. Zbral in uredil je tudi prvo in edino sistematično zbirko kostumov (oblačil) na Slovenskem.

LETA 1928 ROJEN LOJZE KOVAČIČ

PISATELJ († 2004)

Rojen v Švici (Basel) mami Nemki in očetu Slovencu, pred 2. svetovno so oblasti izgnale vse izseljence brez državljanstva in prišli so v Slovenijo. Šolal se je v Ljubljani (gimnazijo in pedagoško akademijo slavistika, germanistika). med vojno mu je umrl oče, nato so pregnali še njegove domače. Ostal je sam, objavljal je prispevke iz svojega življenja in prišel v spor s komunistično oblastjo, bil zaprt, težave je imel tudi med vojaščino. Delal kot novinar, urednik in umetnostni pedagog ... Pisal je pripovedno prozo (črtice, novele, romane) in eseje, tudi za otroke. Snov je zajemal iz osebnega in družinskega življenja , zanimala ga je duhovna in moralna eksistenca človeka. Med njegovimi deli so najbolj znane Ljubljanske razglednice, Deček in smrt, Prišleki Književna delavnica – šola pisanja ...

LETA 1928 ROJEN VILKO OVSENIK

GLASBENIK, SKLADATELJ, ARANŽER († 2017)

Doma v Begunjah, kjer je gostilna pri Jožovcu delovala že od leta 1844. Župnik je očetu predlagal, da se prepišejo na nekdanji družinski priimek Ovsenik (Slavko se je kasneje prepisal nazaj na Avsenik in tako sta imela brata različne priimke). Oče je bil velik ljubitelj glasbe, in Vilko je prvo izobrazbo dobil pri organistu, igral je harmonij in klavirsko harmoniko, zanimala ga je ljudska pesem, kasneje pa se je navdušil za diatonično harmoniko. Kot gimnazijec se je ves čas ukvarjal z glasbo, seznanil se je s klarinetom, saksofonoim. Z bratom Slavkom sta začela igrati leta 1946, igral je klarinet, brat pa harmoniko, pridružil se je še prijatelj z basom. Ker izvirnih viž takrat ni bilo, sta jih z bratom sproti skladala. Takrat še ni mislil, da bi glasbenik, študiral je pravo obenem pa še klarinet in saksofon na Akademiji za glasbo (diplomiral 1961). Kasneje je bil sprejet v Plesni orkester Radia Ljubljana (vodil ga je Bojan Adamič, kasneje Jože Privšek), kjer je igral do leta 1963. Ko je v Ljubljano prišel brat Slavko, so na Radiu Ljubljana iskali nove talente in Slavko je tako prišel na Radio, najprej nastopal sam, potem s triom, potem pa je Vilko prišel do nove formule: dodal klarinet in trobento in nastal je ansambel, ki je najprej nastopal kot Gorenjski kvintet, kasneje pa sta ga preimenovala v ansambel bratov Avsenik. Pri zvenu ansambla je imel Vilko odločilno vlogo, ves čas je tudi skrbel, da so bila besedila domača, izvirna, slovenska... Deset let je bil zaposlen tudi na Radiu LJ kot glasbeni urednik, kasneje je bil med ustanovitelji Helidona, kjer je bil do upokojitve glasbeni urednik in producent. Vilko je bil soavtor večine skladb v repertoarju slavnega ansamla Avsenik (več kot 800 skladb).

nekaj njegovih misli:

• Glasba mi je v mladosti pomenila neke vrste dopolnilo v življenju, seveda pa tudi dopolnilo pri študiju. Tedaj niti pomislil nisem, da bi se kdaj resno ukvarjal z glasbo.
  
• V Ljubljani sem igral v prvem orkestru Radia Ljubljana (v Adamičevem Plesnem orkestru), resno sem delal tudi po deset ur s klarinetom, zraven pa sem študiral pravo.
  
• Ugotovil sem, da na narodnozabavnem področju deluje malo ljudi, da ne nastopajo veliko, igrajo pa s srcem. To mi je povedalo, da je pri glasbi prvi in glavni občutek, šele potem pa tehnična brezhibnost.
  
• Slovenija je v svetovnem merilu res majhna dežela (...) toda v glasbi je bila izredno smela. Veliko si je upala, ponudila je svetu vzorec, ki je izviral iz ljudske glasbe.
  
• Vsaka skladba je bila narejena z ljubeznijo in lepo mislijo, vse je bilo plod načrtnega ustvarjanja.
• Besedilo je sestavni del glasbe in pisec besedila mora čutiti, kaj je želela povedati glasba. Pri besedilih je premalo samo dobra misel in lepa rima, pisec mora predvsem globoko začutiti glasbo.
• Kot radijski urednik sem želel vzbuditi v ljudeh moč, da se bodo začeli glasbeno izražati in tako smo radijski program z domačo glasbo precej razširili, z avtorji in ansambli ..
• Moje življenjsko geslo je bilo vedno: delaj, ustvarjaj, spoštuj konkurenco. Živi v sodelovanju, odprtosti, poštenosti ... to je bilo glavno.
  Glasba je zame največje hrepenenje duše, največja ljubezen.
  
• Morda Slavkova moč res ne bi prišla tako do izraza brez najinega tesnega sodelovanja. Vsak motiv je treba znati obdelati in ga ustrezno dopolniti.

brat Slavko o njem:

• Največje priznanje moram vseeno dati svojemu bratu Vilku Avseniku. Bil je strokovna in pedagoška roka in brez njega Avsenikov ne bi nikoli bilo.

 več o Avsenikih:

M. Turk, Slavko Avsenik: Moj pogled, v: Ognjišče 1 (2009), 24-26.
U. Jeglič, Ansambel Saša Avsenika: Mladinska priloga - Glasba, v: Ognjišče 6 (2022), 68-70.

LETA 1987 UMRL JANEZ LOGAR

BIBLIOGRAF, UREDNIK, LIT. ZGODOVINAR (* 1908)

Bibliografija (knjigopisje) je popisovanje knjig glede na tisk, format; seznam knjig ali člankov (nekega avtorja) ali sestavljanje takih del v razne namene. Vodilni slovenski bibliograf, strokovnjak na tem področju v drugi polovici 20. stoletja je bil literarni zgodovinar Janez Logar. Od leta 1950 je v Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK) vodil bibliografski oddelek ter predaval bibliografijo na raznih tečajih. Uredil je tudi zbrana dela slovenskih pisateljev iz dobe realizma.

LETA 1989 ZAČELI RUŠITI BERLINSKI ZID

156,4 km dolg in 4 metre visok zid iz kamnitih blokov, ki je ločeval "kapitalistični" Zahod in "komunistični" Vzhod, so začeli graditi 13. avgusta 1961, pobudnik gradnje je bil Walter Ulbricht, vzhodnonemški voditelj, projekt je odobril tudi sovjetski vodja Hruščev. Tako je želela komunistična vlada Nemške demokratične republike zaradi množičnega izseljevanja in bega svojih prebivalcev na Zahod zapreti vse mejne prehode med Vzhodnim in Zahodnim Berlinom, napeljala bodečo žico in postavila straže, ki so streljale na vsakogar, ki bi poskušal zbežati v zahodni del mesta. Okoliške prebivalce so izselili in razstrelili bližnje cerkve, tako da je bil ob zidu še stometrski pas. Najprej so postavili le 45 kilometrov zidu, kasneje pa so ga pozidali v celoti in dodali še obsežen varovalni sistem z bodečo žico, jarki, rešeti, z nadzornimi vozili, z opazovalnimi stolpi in s službenimi psi, ki so ga kasneje še obnavljali in nadgrajevali. Zid je mesto razdelil na dva dela, Zahodni Berlin je bil otok sredi Vzhodne Nemčije in popolnoma obzidan. Da bi na nekaterih krajih lahko pod strogim nadzorom prečkali mejo med obema deloma Berlina, so uredili nekaj mejnih prehodov. Med najbolj znanimi je bil tisti na Friedrichovi cesti, ki so ga Američani imenovali "Checkpoint Charlie" in je bil edini, ki so ga lahko prečkali tujci. V času zidu je tu umrlo več kot sto ljudi, ki so se želeli na Zahod. Na današnji dan so berlinski zid simbolično prebili in ga začeli rušiti, številni vzhodnonemški državljani so dočakali dan, ko so lahko šli v zahodni del mesta. Zid je bil 28 let pojem razdeljene Evrope, simbol blokovske delitve sveta ...

LETA 1990 ODLOČITEV DEMOSA ZA PLEBISCIT

na sestanku v POLJČAH

V Poljčah na Gorenjskem so se zbrali vsi tedanji prvaki Demosovih strank, ministri in poslanci in drugi vidni člani. Med njimi tudi dr. Peter Jambrek, eden od pobudnikov odločitve Demosa za plebiscit, ki je bil nato izveden 23. decembra 1990, torej mesec in pol kasneje. Odločitev za plebiscit se je pokazala za pomembno in daljnosežno, saj so v Demosu sprva nameravali sprejeti ustavo in nato razpisati referendum. Ker pa se je projekt ustave zavlekel, razmere v tedanji Jugoslaviji pa so se čedalje bolj zaostrovale, je prišlo do take hitre odločitve.

• Brez pretiravanja lahko rečem, da je bila odločitev v Poljčah zgodovinska, usodna in odločilna za nadaljnji potek in uspeh ustanovitve in mednarodnega priznanja slovenske države, pa tudi za sprejem nove ustave decembra leta 1991. leta. Če tistega novembra leta 1990 odločitev ne bi bila sprejeta, decembra istega leta ne bi bil izveden plebiscit, ne bi se začele pospešeno izvajati vojaške in vse druge potrebne priprave za dejansko osamosvojitev v šestmesečnem roku do junija 1991. leta, ne bi bili nato v roku in na ustavni način razglašeni neodvisnost in suverenost nove države, ne bi bila uspešno izbojevana desetdnevna vojna za Slovenijo, ne bi bil dosežen Brionski sporazum in Jugoslovanska ljudska armada (JLA) ne bi odšla z ozemlja Slovenije – slednja pa v kratkem času, ki je sledil, ne bi pridobila mednarodnega priznanja. (Peter Jambrek)

iskalec in zbiralec Marko Čuk