20. december

LETA 1837 ROJEN ANTON FOERSTER

SLOVENSKI SKLADATELJ IN DIRIGENT ČEŠKEGA RODU († 1926)

Sredi 19. stoletja se je v Nemčiji sprožilo gibanje za korenito prenovo cerkvene glasbe in petja, ki ga poznamo pod imenom cecilijanstvo (po sv. Ceciliji, zavetnici cerkvene glasbe). Njegovi privrženci so si zadali nalogo, da iz cerkvene glasbe odstranijo vse svetne vplive (na naše kore so se vtihotapile italijanske operne arije, nemške koračnice in slovenske narodne viže). Na Slovenskem je cecilijanstvo veliko pripomoglo tudi k dvigu splošne glasbene vzgoje. Voditelj cecilijancev pri nas je bil skladatelj in pevovodja ljubljanske stolnice Anton Foerster, ki je tudi avtor prve slovenske opere Gorenjski slavček. Ta mož, ki se ga danes spominjamo ob obletnici rojstva, je bil po rodu Čeh.

več:
S. Čuk, Anton Foerster. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 12 (1997), 28-29.

o njem:

• "Našemu narodu je daroval vse svoje velike glasbene zmožnosti in moči. Naši glasbi je položil zdrav in trden temelj, ki na njem danes mlajši rod lahko gradi dalje." (skladatelj Stanko Premrl, njegov naslednik na koru ljubljanske stolnice)
  
• Njegove cerkvene skladbe (Častimo te, Vredno častimo, Tebe molim, Jezusa, Počeščena mučenika ...) so nekako visoke in neljudske, vendar pa ne morejo zatajiti pristnega glasbenika; vsebinsko so bogate, umetniško dovršene in izklesane do potankosti. (Jože Trošt)
  

LETA 1861 ROJENA IVANA KOBILCA

SLIKARKA († 1926)

"Ko sem bila kakih šestnajst let stara, me je oče vzel s seboj na Dunaj, kjer sva obiskala več galerij in slikarskih razstav in takrat sem trdno sklenila, da postanem slikarka," v svojih Spominih, ki jih je po njenem pripovedovanju zapisala pripoveduje Ivana Kobilca, najpomembnejša slovenska slikarka, ki je svoj mladostni sklep začela uresničevati, ko ji je bilo osemnajst let. To je bilo v času, ko je bila likovna umetnost "rezervirana" za moške. Odločna Ivana se ni ozirala na te predsodke in je uspela. Pripadala je generaciji slovenskih realistov, ki so najpomembnejša dela ustvarili v osemdesetih letih 19. stoletja. V tem času je bila med njimi najuspešnejša, saj je razstavljala v številnih mestih, tudi v Berlinu, Pragi, Budimpešti.

več:
S. Čuk, Ivana Kobilca: Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2006), 38-39.

o njej:
»Ivana Kobilca je morala streti prenekateri stereotip, da se je lahko uveljavila v po splošnem prepričanju povsem moškem poklicu. Njen Avtoportret izžareva njen bojeviti značaj; kroj njene obleke spominja na uniformo športnikov-mečevalcev. Čeprav je brez floreta in skoraj nepogrešljive cigarete, je v njenem drobnem obrazu mogoče razbrati vso neustrašnost, odločnost in energičnost, ki jih je takšna življenjska pot zahtevala od slikarke.« (Andrej Smrekar)

LETA 1908 UMRL BENJAMIN IPAVEC

SKLADATELJ IN ZDRAVNIK IZ RODBINE SKLADATELJEV IPAVCEV (* 1829)

Rodbina Ipavcev iz Šentjurja pri Celju, katere korenine segajo v Belo Krajino, je slovenski glasbi "podarila" štiri skladatelje, ki so bili po poklicu vsi zdravniki. Benjamin velja ob Antonu Foersterju in Franu Gerbiču za glavnega predstavnika slovenske glasbene romantike. Večji del življenja je služboval kot zdravnik v Gradcu (zadnjih 27 let je bil primarij v otroški bolnišnici), kjer je umrl in tam je tudi pokopan. Od vseh Ipavcev je bil najbolj plodovit. Največje dosežke, sodijo strokovnjaki, je ustvaril v vokalni liriki; s samospevi na besedila slovenskih pesnikov (Prešerna, Jenka, Gregorčiča, Murna) je dosegel evropsko višino in si prislužil vzdevek 'slovenski Schubert'. Napisal je tudi dve večji deli: opereto Tičnik (1862) in prvo slovensko opero z zgodovinsko snovjo Teharski plemiči (1891), za katero je libreto zložil pesnik Anton Funtek. Benjamin Ipavec je dejavno (kot zborovodja) sodeloval v čitalnicah v Celju, Ljubljani in Mariboru.

več:
S. Čuk, Skladatelji Ipavci: Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (1993), 42-43.

LETA 1909 ROJEN VALENTIN BIRTIČ

DUHOVNIK, PESNIK, PEVEC SLOVENSKE BENEČIJE († 1994)

Kmečki sin iz Ruonca nad Nadižo je bil leta 1933 posvečen v duhovnika. Služboval je po več krajih v Benečiji. Pisal je domoljubne pesmi in veliko prigodnic, posebno novomašnikom domačinom pa tudi ob posebnih slavjih in dogodkih v Beneški Sloveniji. S svojimi predavanji o Slovenski Benečiji je večkrat nastopal med Slovenci v zamejstvu in tudi v Sloveniji.

več:
S. Čuk, Beneška Slovenija in njeni Čedermaci: Priloga, v: Ognjišče 10 (2016), 58-65.

LETA 1910 ROJEN LEOPOLD ANDREE ml.

SLO. INŽENIR ELEKTROTEHNIKE († 1992)

Osnovno šolo je obiskoval v Novem mestu, gimnazijo in tehniško fakulteto pa v Ljubljani. Pred vojno je bil asistent na Inštitutu za strojništvo, po ustanovitvi Fakultete za strojništvo Univerze v Ljubljani (1946) je deloval tam kot profesor in predstojnik. Njegovo znanstveno delo je bilo usmerjeno v raziskavo merilnih metod v strojništvu s posebnim poudarkom na področju parnih kotlov in kakovosti izgorevanja. S svojimi raziskavami je vzbudil veliko zanimanja v industriji v tedanji Nemčiji.

LETA 1914 UMRL ANTON VEROVŠEK

IGRALEC, REŽISER IN ORGANIZATOR (* 1866)

Ljubljančan Anton Verovšek, učenec Ignacija Borštnika, je bil eden prvih slovenskih poklicnih igralcev. Nastopal je v Deželnem gledališču v Ljubljani, kjer je bil tudi režiser. Bil je odličen v karakternih vlogah, predvsem v Cankarjevih dramah in komedijah: bil je župnik v Kralju na Betajnovi, Gruden v komediji Za narodov blagor, župan v farsi Pohujšanje v dolini šentflorjanski. Z velikim uspehom je nastopal tudi v ljudskih igrah in dramatizacijah (Krjavelj v Desetem bratu).

LETA 1968 UMRL JOHN STEINBECK

AMERIŠKI PISATELJ, NOBELOVEC (* 1902)

Rojen je bil v Kaliforniji in mladost preživel v "dolgi in ozki blatni pokrajini med dvema gorskima grebenoma in po sredi se vije reka Salinas" (Vzhodno od raja). Študiral je na univerzi Stanford, od leta 1925 je živel v New Yorku in delal kot novinar. Leta 1936 se je vrnil  v rodno Kalifornijo in bil med drugo svetovno vojno vojni poročevalec, po vojni pa se je preživljal s težkimi deli in ves čas pisal. Po slogu je bil realist, mnogokrat tudi naturalist in duhovit ter kritičen družbeni kritik. Opisoval je klavrne življenjske usode ljudi, na robu družbe, podeželanov iz rodne Kalifornije, ki pa jih drži pokonci smisel za humor. Sam je svoj slog v Sladkem četrtku takole označil: "Meni je všeč, da se v knjigi dosti pogovarjajo, da mi kdo pripoveduje, kakšen je človek, ki se pogovarja. Jaz hočem iz tistega, kar govori sam uganiti, kakšen je ...In še nekaj je - jaz rad ugotavljam, kaj človek misli s tem, kar reče. Leta 1962 je za svoje pisanje prejel Nobelovo nagrado: "...največja odlika Steinbeckovega pisanja je sočutni humor, ki mili često surovo in okrutno motiviko" (švedska akademija v utemeljitvi) ... Njegova najbolj znana dela so Vzhodno od raja, Ulica ribjih konzerv, Sladki četrtek, Polentarska palica, Negotova bitka, Sadovi jeze, Neznanemu bogu

nekaj njegovih misli:

• Nobena stvar in noben človek ni v popolni zmoti – celo ura, ki stoji, ima dvakrat na dan prav.
  
• Sposobnost, da danes lahko misliš drugače kot si mislil včeraj, je tisto, po čemer se razlikuje pametni od bedaka.
  
• Zanimivo je dejstvo, kako daleč se nam zdi nesreča, če ne zadene nas samih.

LETA 1981 UMRL FRANC HRASTELJ

DUHOVNIK IN PUBLICIST, SLOMŠKOV ŽIVLJENJEPISEC (* 1894)

V knjigi Njegova pot (izšla je proti koncu leta 2004 pri Založbi Družina v zbirki Čas in ljudje), v kateri Franc Hrastelj obuja spomine na štiri leta pekla v nacističnem koncentracijskem taborišču Dachau, lahko začutite "dih svetosti". Pri vsem poniževanju ne le duhovniškega, ampak tudi človeškega dostojanstva, je duhovnik Franc Hrastelj ohranjal velikonočno upanje in vedrino, ker je bil ves čas svojega trpljenja zazrt v Križanega. Po srečni vrnitvi v domovino se je poglabljal v življenje in delo škofa Antona Martina Slomška, našega svetniškega kandidata. O njem je ogromno pisal; njegovo delo je tudi Slomškov življenjepis, ki je bil leta 1970 izročen rimski Kongregaciji za bogoslužje kot uradno besedilo za beatifikacijski postopek. Slomška je proslavljal ne le s svojim peresom, ampak tudi s svojim življenjem.

več:
S. Čuk, Franc Hrastelj. Za blaženim Slomškom po poti svetosti: Pričevanje, v: Ognjišče 5 (2005), 22-23.

nekaj njegovih misli:

• Trpljenje nedolžnih je vir največje sile, je močnejše kot orožje najmočnejših. Človek pahne sočloveka v trpljenje po nedolžnem, Bog pa ga rešuje.
  
• Molim, ker vem, da me molitev postavlja v bližino Boga. Ničesar na svetu ni tako daleč kakor Bog tistim, ki ne molijo, in ničesar nam ni tako blizu kakor Bog, kadar molimo.
  
• Veselite se, radujte se! Vsa naša vera je vera veselja, je stalen spev: Aleluja! Kdor jo drugače gleda ali izvaja, je ne doživlja prav. Samo tako najde človek smisel življenja, samo tako sprejme tudi trpljenje, ker ve, da se bo nekoč spremenilo v alelujo!
  
• "Odpusti nam naše dolge!" Kako preprosta je ta beseda, s katero potegne človek nase sad vsega Kristusovega trpljenja. Ne zaradi strahu pred sodbo, ne zaradi kazni, pač pa zaradi ljubezni do tistega, ki je iz ljubezni do nas trpel.
  
• Odpustiti - to je najtežje na svetu. Odpustiti - to je najslajše na svetu. Odpustiti - to je najvišje na svetu. Odpustiti! To je največje bogastvo in dar, ki ga more dati človek človeku.
  
• Čas ni moja last, je posojilo, ki mi ga sproti izplačuje Stvarnik. On je edini lastnik vsega časa, ki bo tudi terjal račun, kako sem uporabil ta izposojeni čas.
  
• Marija, tvoj in Jezusov pogled sta se srečala. Molče sta se razumela. Jezus je vedel, da si ti molila: Zgodi se mi po tvoji besedi, in ti si vedela, da je Jezus molil: Ne moja, ampak tvoja volja, Oče, naj se zgodi!

LETA 1982 UMRL ARTHUR RUBINSTEIN

AMERIŠKI PIANIST POLJSKEGA RODU (* 1887)

Rojen v Lodžu, v družini poljskih trgovcev, študiral v Varšavi in Berlinu, kjer je leta 1900 debitiral kot solist. Kasneje je veliko koncertiral po Evropi in ZDA in odrasel v enega največjih pianistov dvajsetega stoletja. Med drugo svetovno vojno se je preselil v ZDA, bil je velik svetovljan in umetnik s sijajno tehniko in natančno, temperamentno interpretacijo. Kot veliki virtuoz je obvladal širok repertoar: od Bacha, Mozarta in Brahmsa do Liszta, Stravinskega, Ravela in Debussyja. Izjemen je bil tudi v preigravanju del romantičnih skladateljev, predvsem del  F. Chopina. Njegovi spomini so izšli v dveh knjigah. (1973 in 1980).

njegova misel:

• Jezusovo življenje, njegov nauk, njegova žrtev in njegova vera so dali svetu najžlahtnejši dar dar ljubezni: ljubezni do bližnjega, ljubezni do revnega; usmiljenje, ponižnost, skratka, vse kreposti, ki plemenitijo človeško bitje.

LETA 1990 UMRL FRANCE BRENK

PROFESOR FILMSKE ZGODOVINE

Rodil se je leta 1912 v Dravljah, v Ljubljani je končal učiteljišče in pedagogiko na Filozofski fakulteti (1937), v Pragi pa je eno leto študiral eksperimentalno psihologijo. Po vojni se je posvetil predvsem filmu. Bil je dolgoletni profesor filmske zgodovine na Akademiji za gledališče,radio, film in televizijo v Ljubljani. Prizadeval si je za organizacijo slovenske filmske produkcije. Ob več delih s filmskega področja je izdal tudi dve knjigi leposlovne proze. Po njem se imenuje nagrada za izjemne dosežke v filmski kulturi.

LETA 1990 UMRL MARJAN MARINC

PISEC SKEČEV IN KOMEDIJ

Kamničan Marjan Marinc je maturiral na gimnaziji v Ljubljani, študij na univerzi mu je pretrgala vojna. Že med njo je napisal več skečev s partizansko tematiko. Pozneje pa se je kot pisec posvetil radijski igri in gledališki komediji. Izmed gledaliških del, ki so jih uprizarjala predvsem amaterska gledališča, je bila največkrat uprizorjena komedija Poročil se bom s svojo ženo (1960). Napisal je več otroških radijskih iger (Maček Mustafa, Čarobni svinčnik), nekatere od teh so izvajale tudi tuje radijske postaje.

LETA 2001 UMRL LEOPOLD SEDAR SENGHOR

senegalski pesnik in državnik (* 1906)

Po šolanju v Dakarju je v Parizu doštudiral literarne vede in služboval kot profesor v Franciji. Med vojno se je pridružil odporniškemu gibanju. Od razglasitve neodvisnosti Senegala, svoje domovine (1960), je postal njen predsednik vse do upokojitve (1981). Bil je tudi priznan pesnik. V njegovi poeziji si stojita nasproti Afrika in svet kolonialistov; išče spravo med njima, pri čemer sta mu glavni sredstvi odpuščanje in ljubezen.

njegove misli, verzi
/.../ Pripravljeni dočakajmo ponovno rojstvo Sveta,
saj smo kot kvas, ki je potreben beli moki.
Zakaj - kdo bi sicer naučil udarjati ritem ta svet, ki so ga ubili topovi in stroji?
Kdo bi ob zori veselo zakričal in zbudil sirote in umrle?
Povejte, kdo bi človeku s predrtimi upi povrnil spomin na življenje?
Pravijo nam ljudje bombaža, kave, olja.
Pravijo nam ljudje smrti.
Pa smo ljudje plesa, in naše noge zmerom, ko udarijo ob trdo zemljo,
dobijo novo moč. (Molitev k maskam - prevod: Aleš Berger)

iskalec in zbiralec Marko Čuk