20. februar

LETA 1634 ROJEN JANEZ KRSTNIK MAYR

TISKAR IN KNJIGOTRŽEC († 1708)

Rojen na Bavarskem, s poroko v salzburško tiskarsko družino je prevzel tiskarno in podjetje. Kranjski stanovi so leta 1676 predali skrb za tisk Janezu Ludviku Schönlebnu, ki je dal ponudbo Janezu Krstniku Mayru, da odpre podjetje v Ljubljani. Tako je leta 1678, po skoraj sto letih, spet obnovil tiskarsko in knjigotrško dejavnost v Ljubljani. Že po dveh mesecih je natisnil "Catalogus librorum" – prvi knjigotrški katalog na Slovenskem za ljubljanski Elizabetin sejem. Salzburško podjetje je Mayr vodil 52 let, v tem času pa je izdal preko 200 publikacij.

LETA 1858 ROJEN VIKTOR PARMA

SKLADATELJ, OČE SLOVENSKE OPERE († 1924)

Skladatelj Viktor Parma velja za očeta slovenske opere. Po letnicah rojstva (1858) in smrti (1924) je bil popoln slovenski Giacomo Puccini. Ta italijanski skladatelj je dosegel svetovno slavo s svojimi operami La Boheme, Madame Butterfly, Manon Lescaut in Tosca. Pri italijanskih mojstrih se je učil Viktor Parma. Neki sodobnik je zapisal o njem: "Viktorju Parmi je bila glasba vse. Kot človeka so ga dičile najlepše lastnosti: trdna narodna zavest, kremenit značaj, demokratično čustvovanje, izraženo vedno v ljudomilem nastopu. Skratka, svež, neutrudno ustvarjajoč duh, ki mu je neizprosna smrt prehitro iztrgala skladateljsko pero iz rok." Čeprav je dočakal komaj šestinšestdeset let, spada med najplodovitejše slovenske skladatelje.

več:
S. Čuk, Viktor Parma: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2008), 30-31.

LETA 1888 ROJEN GEORGES BERNANOS

FR. PISATELJ, PISEC DNEVNIKA VAŠKEGA ŽUPNIKA († 1948)

Francoski pisatelj Georges Bernanos je po študiju prava in filozofije nekaj časa deloval kot časnikar, nato pa kot svobodni umetnik. V svojih romanih je kot trden katoliški vernik obsojal strahopetnost in neznačajnost francoske buržoazije. Svoj umetniški vrh je dosegel z romanom Dnevnik vaškega župnika (1936). Mlad, bolehen duhovnik, je kmalu po prihodu na župnijo začel pisati dnevnik, ki mu bo pomagal spoznavati samega sebe in svoje župljane. Roman je v slovenskem prevodu Jakoba Šolarja prvič izšel leta 1939.

nekaj njegovih misli:

Ljubezen do bližnjega ni to, kar si predstavlja svet, in, če izvolite prav misliti na to, česar ste se nekoč učili, boste priznali, da je čas za usmiljenje, čas za pravičnost in da je edina nepopravljiva nesreča v tem, da se nekoč brez kesanja znajdeš pred Obličjem, ki odpušča.
O Bog, meni, ki ne znam ljubiti po tvoji milosti, ne odvzemi ponižnega sočutja, trdnega kruha sočutja, ki ga mi grešniki moremo lomiti skupaj, sedeč na robu ceste, molče in s sklonjenimi glavami, kakor stari berači.
Molitev je dar otroštva, ki največkrat ne preživi otroštva. Ko smo otroštvu dali slovo, moramo dolgo trpeti, da se vrnemo nazaj tja, kakor čisto na koncu noči najdemo jutranjo zarjo.
Drobna opravila se nam zdijo neznatna, vendar dajejo duši mir. So kakor poljsko cvetje: ena sama cvetlica je neopazna, vse skupaj pa so paša za oči in nas prepojijo s svojim vonjem.
Krščanstvo je prineslo svetu resnico, ki je ne bo nobena reč več ustavila, ker je bila ta resnica že prej v najglobljem dnu človekove vesti in se je človek koj spoznal v njej: Bog je odrešil vsakega izmed nas in vsakdo med nami je vreden Božje krvi.
Neznatni opravki se zde ničvredni, a ravno tl dajejo mir. To je tako, vidiš, kakor poljske cvetlice: mislimo, da so brez vonja, vse skupaj pa le diše. Molitev neznatnih opravkov je nedolžna.
Velika nesreča tega sveta, velika žalost ni to, da obstajajo neverniki, marveč to, da se mi imenujemo vernike, ko smo vendar tako povprečni kristjani; in čedalje bolj se bojim, da smo mi tisti, ki svet kvarimo in pohujšujemo, da smo mi tisti, ki vlečemo strele nase.
Res škoda, da je kardinala mogoče prepoznati že od daleč po njegovem lepem škrlatnem plašču, medtem ko se svetnik v življenju ne loči po nobeni posebnosti na obleki.
več:

LETA 1888 ROJEN JOŽE PAHOR

UČITELJ, PISATELJ, UREDNIK († 1964)

Pisatelj Jože Pahor, rojen v Sežani, je končal učiteljišče v Kopru in služboval nekaj let na Primorskem, pod fašizmom je ostal brez službe, zato je odšel v Jugoslavijo. Leposlovno je začel ustvarjati leta 1914. Leta 1923 je izšel njegov prvi roman Medvladje, v katerem je opisal vojne in povojne razmere na Primorskem. V romanu Serenissima (1929) je pod krinko beneške republike v drugi polovici 16. stoletja opisal življenje Slovencev in Hrvatov pod Italijo po prvi svetovni vojni.

LETA 1920 UMRLA JACINTA MARTO

FATIMSKA VIDKINJA (* 1911)

Leta 1917 se je Marija prikazala trem pastirčkom v Fatimi na Portugalskem. Od 13. maja do 13. oktobra se jim je v dolini Irije prikazala šestkrat. Ena od Marijinih izbrank je bila tudi Jacinta Marto, ki je bila ob času prikazovanj stara sedem let. Njen brat Frančišek je bil dve leti starejši, njuna sestrična Lucija dos Santos pa je bila z desetimi leti najstarejša med vidci. Jacinta se je rodila kot najmlajša v pobožni družini Marto, in že zelo majhna je kazala veliko ljubezen do Jezusa in Marije. Ob prikazanju je bila navdušena: »O, kako lepa Gospa!« in tudi doma ni mogla molčati. Ko so Lucijo zasliševali, sta z Frančiškom doma molila, prav tako so molili tudi v zaporu in bili odločeni, da skrivnosti nikomur ne razkrijejo. Po zadnjem prikazanju (13. oktobra) in sončnem čudežu, si je Jacinta zelo prizadevala, za spreobrnjenje grešnikov, odpovedala se je marsičemu in tudi drugim predlagala številne spokorne vaje. Ko so vidce zasliševali in jzasmehovali ter jih zmerjali z lažnivci, je Jacinta vse trpljenje darovala Bogu za spreobrnitev. Oktobra 1918 je Jacinta zbolela za pljučnico in Luciji je naročala, naj si prizadeva, da na svetu vpelje pobožnost do Marijinega brezmadežnega Srca. Bolehala je nekaj več kot eno leto, k njej je prišlo veliko ljudi in v njej so videli malo svetnico. Mami je rekla: »Mama, nič se ne boj, saj grem v nebesa in bom veliko molila zate!« Marijina napoved, da bo umrla sama, se je uresničila 20. februarja 1920 v bolnišnici v Lizboni. Njeno telo so položili v grobnico družine Alvaiazere v Vila Novi de Ourem. Ko so leta 1935 krsto odprli, je bilo Jacintino telo nestrohnjeno. Takrat so jo prenesli na fatimsko pokopališče, od 1. maja 1951 pa počiva ob bratu Frančišku v stranski kapeli fatimske bazilike. Lucija, ki se je edina pogovarjala z Marijo in dočakala 98 let (umrla 2005) je o Jacinti zapisala: »Upam, da ji bo Bog v slavo presvete Device, podelil krono svetništva. Bila je otrok samo po letih, drugače pa je že prav dobro vedela, kako je treba biti kreposten in kako Bogu in presveti Devici dokažeš svojo ljubezen z žrtvijo ...« To se je zgodilo 13. maja leta 2000, ko ju z bratom Frančiškom papež Janez Pavel II. v Fatimi razglasil za blažena, papež Frančišek pa ju je 13. 5. 2017, prav tako v Fatimi, prištel med svetnike. Tretja fatimska vidkinja, sestra Lucija, je svojo življenjsko nalogo dokončala 13. februarja 2005.
To je tudi spodbuda za vse otroke sveta, da se bodo po njenem zgledu trudili za lepo krščansko življenje in spokornost v tem našem svetu, ki obrača hrbet Bogu in mu grozi nevarnost propada.

več o Fatimi in Marijinih prikazovanjih
S. Čuk, Tretja fatimska skrivnost je v evangeliju: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (1998), 66-67.
S. Čuk, Sestra Lucija dos Santos: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2005), 22-23.
S. Čuk, Marija, okno upanja: Priloga, v: Ognjišče 8 (2016), 58-65.
S. Čuk, Papež Frančišek, fatimski romar: Pričevanje, v: Ognjišče 6 (2017) 42-43.
knjigi: L. Nervi, Fatima, moje brezmadežno Srce bo slavilo zmago, Ognjišče, Koper, 2016 (ponatis)
Sestra Lucija, Klici fatimskega sporočila, Ognjišče, Koper, 2003 (RAZPRODANO)
DVD (30 minut) Dan, ko je sonce plesalo (resnična zgodba o Fatimi). zbirka Velikani vere.
drugo o Fatimi v spletni knjigarni Ognjišča

molitev posvetitve presvetemu Srcu Jezusovemu po Brezmadežnem Srcu Marijinem:
Presveto Srce Jezusovo, / po Brezmadežnem Srcu Marijinem / ti darujem svoje misli, besede in dejanja današnjega dne. / Naj bo po priprošnji Matere Marije / vse moje življenje skladno s tvojim evangelijem / in prežeto z vero, upanjem in ljubeznijo. / Tako boš po svojem križu in vstajenju / zame pot, resnica in življenje. Amen.

LETA 1921 ROJEN ZVONIMIR CIGLIČ

SKLADATELJ, DIRIGENT, GLASB. PEDAGOG († 2006)

Skladatelj in dirigent Zvonimir Ciglič je na Akademiji za glasbo v Ljubljani študiral kompozicijo in dirigiranje, po diplomi se je v dirigiranju izpopolnjeval v Salzburgu in Parizu. Nekaj časa je bil dirigent sarajevske opere in filharmonije v Subotici, dolga leta pa je bil profesor kompozicijskih predmetov na srednji glasben šoli in na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Njegova vsestranska glasba je razpeta med dva pola. Po lastnih besedah je hotel biti vedno le glasbenik in za ustvarjanje je potreboval viharje.

LETA 1944 UMRL JANEZ ZORE

DUHOVNIK, TEOLOG, BIBLICIST, ZGODOVINAR IN PISEC ŽIVLJENJA SVETNIKOV (* 1875)

Prvi profesor cerkvene zgodovine na teološki fakulteti ljubljanske univerze, ustanovljene leta 1919, je bil dr. Janez Zore. Zaradi bolezni je bil leta 1926 upokojen, vendar je neutrudno delal naprej. Njegovo največje delo je bilo Življenje svetnikov, ki ga je pisal za Mohorjevo družbo. Vendar mu je uspelo napisati samo štiri snopiče, do vključno 12. marca (1917-1923). V glavnem je navajal o svetnikih samo tisto, kar je na podlagi dobrih virov in lastne presoje spoznal kot zgodovinsko zanesljivo.

LETA 2008 UMRL FRANC PERKO

BEOGRAJSKI NADŠKOF, PROF. VZH. BOGOSLOVJA, EKUMENSKI DELAVEC (* 1929)

"Duhovnik je poklican, da po svoji službi sodeluje pri največjem projektu človeške zgodovine in celotnega kozmosa - pri projektu odrešenja. Uresničevati Božji odrešenjski načrt v svetu zla in hudobije, v svetu, polnem nasprotij in nesmisla, je nekaj, kar daje najgloblji smisel duhovniškemu življenju in delovanju," je dejal dr. Franc Perko, upokojeni beograjski nadškof, ki je pri Božjem odrešenjskem načrtu sodeloval do zadnjega diha. S "prijateljem Jezusom", kakor je imenoval svojega Gospoda, kateremu je vse življenje zvesto služil, se je srečal 20. februarja 2008. "Poznali smo ga kot velikega človeka, odličnega učitelja, izrednega pričevalca vere, pogumnega borca za resnico in pravičnost," se mu je ob slovesu poklonil ljubljanski nadškof in metropolit Alojzij Uran. Kardinal Franc Rode, ki mu je bilo dolgoletno prijateljstvo s nadškofom Francem Perkom "v veselje in oporo", je o njem izpovedal: "Njegov človeški in duhovniški lik je zame poln svetlobe."

več:
S. Čuk, Nadškof Franc Perko. "Njegov človeški in duhovniški lik je bil poln svetlobe": Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2008), 34-35.