2. april

• svetovni dan etnologije
• svetovni dan mladinske književnosti

LETA 742 ROJEN KAREL VELIKI

FRANKOVSKI KRALJ, IN RIMSKI CESAR († 814)

Sin Pipina Malega, ki velja za začetnika dinastije Karolingov. Frankovski vladar (od leta 768) in od leta 800 tudi rimski cesar. Carolus Magnus, si je najprej podjarmil in pokristjanil Sase, kasneje še Lagobarde, leta 788 pa bavarskega vojvodo Tasila, s tem pa tudi Slovence. Leta 812 (aahenski mir) je tudi Bizanc priznal Karla kot enakopravnega zahodnega cesarja. Državo je razdelil na mejne grofije oziroma marke, spodbudil je fevdalni sistem, državno oblast je centraliziral. Karel Veliki je vladal 45 let in samo dve leti sta bili brez vojne! Tudi vse Slovence je edini v vsej zgodovini združil v okviru ene države.

Zelo si je prizadeval za kulturni dvig tedanje Evrope. Temu njegovemu prizadevanju pravimo »karolinška renesansa«. Karel se je v mladosti naučil brati, pisanje pa mu je vse življenje delalo težave. Izredno je cenil izobražene ljudi in zbiral jih je okoli sebe, da so mu svetovali. Najbolj je vplival nanj blagi menih Alkuin, dolgo časa njegov dvorni kancler. Za nas je ta mož pomemben zato, ker je kralja poučeval, kakšna naj bo misijonska metoda oznanjevalcev krščanstva. »Človeka je mogoče k veri pripeljati, ne prisiliti. Tisti, ki jih pošiljate, naj bodo poučeni z zgledom apostolov: naj bodo pridigarji, ne roparji.« Iz frankovskih dežel so v tistem času prihajali misijonarji tudi med naše prednike in Alkuinove nasvete so v glavnem še kar spoštovali. Sicer pa Karel Veliki ni bil ravno svetnik: bil je štirikrat poročen, na svojo družino je bil zelo navezan, vendar pa se je trudil, da bi živel po krščanskih načelih. Ne samo to: tudi škofom, duhovnikom in redovnikom je predpisoval, kako naj živijo, da ne bodo dajali pohujšanja. Štiri leta pred smrtjo je za svojega naslednika kronal sina Ludovika, in mu dal koristen in še posebno danes upoštevanja vreden nasvet: »Izbiraj samo zveste in bogaboječe ministre, ki jih je groza hinavske naklonjenosti.«

o njem v zgodbi:

Kaj pomaga človeku, če si pridobi ves svet, v: Zgodbe za veselje so življenja 120; in:  Ognjišče 11 (2022), 69., 103.

LETA 1805 ROJEN HANS CHRISTIAN ANDERSEN

DANSKI PISATELJ, PESNIK, SVETOVNI MOJSTER PRAVLJIC († 1875)

Na današnji dan se je v mestu Odense na Danskem rodil pisatelj Hans Christian Andersen, ki je otrokom vsega sveta podaril 156 čudovitih pravljic (Cesarjeva nova oblačila, Svinjski pastir...). Pravljice niso samo zgodbice za otroke. Namenjene so tudi odraslim, saj je v njih skrita stoletna življenjska modrost mnogih rodov. Večina pravljic je del tako imenovanega 'ljudskega blaga' ali izročila, poznamo pa tudi pravljice, ki so sad življenjskih izkušenj in razgibane domišljije znanih mojstrov peresa. Odlika vseh pa je pisateljeva neizčrpna vera v zmago dobrega. Napisal je tudi svoj življenjepis, ki mu je dal naslov 'Pravljica mojega življenja'. Ta 'pravljica' ni bila prav nič srečna in vesela. V mnogih žalostnih junakih njegovih pravljic (npr. Grdi raček) bomo spoznali Andersena samega.

več o njem tudi v zapisu v Ognjišču 09_1975

njegova misel:

• Življenje vsakega človeka je pravljica, ki jo je napisala Božja roka.

Njegov rojstni dan je tudi mednarodni dan mladinske knjige in v knjigarni Ognjišča imamo res bogato izbiro. Poglejte!

otroška knjižnica Ognjišča

mladinska knjižnica Ognjišča

LETA 1814 ROJEN FRANČIŠEK SVETLIČIČ

DUHOVNIK, NAJBOLJŠI PESNIK NOVIC († 1881)

Najboljši pesnik časnika Novice je bil Idrijčan Frančišek Svetličič, ki je kot duhovnik služboval v raznih župnijah ljubljanske škofije. Učil se je pri Prešernu, ostal pa je v okviru postromantike. V njegovi liriki prevladujejo razmišljanja, porojena iz življenjskih izkušenj. Najboljši je v razmišljajočih pesmih o človeškem življenju in slovenski zgodovini. V pripovednih pesmih pogosto črpa snov iz ljudskega izročila. Nekatere njegove pesmi so bile sprejete v stara šolska berila.

LETA 1840 ROJEN EMILE ZOLA

FRANCOSKI PISATELJ († 1902)

Najpomembnejši predstavnik naturalističnega romana, predvsem po ciklu 20 romanov Rougon-Macquartovi (Prirodna in socialna zgodovina neke družine v času drugega cesarstva), v katerem opisuje usodo članov iste družine, ki so dedno obremenjeni in živijo v različnih socialnih okoljih za časa drugega cesarstva. Vsak roman opisuje svojo stran družbe: Beznica delavsko življenje v pariških predmestjih, Nana prostitucijo, Germinal rudarje in njihov boj s kapitalističnimi lastniki, Umetnina umetniške kroge, Zemlja kmete, Polom propad Francije v francosko-nemški vojni. Zola hoče dokazati svojo tezo, da lahko življenje obravnava znanstveno, na temelju bioloških in socialnih zakonitosti, zato so usode ljudi omejene z okoljem, dobo in sedanjostjo ... veliko je množičnih prizorov in dogajanja, manj dorečena je psihološka in moralna stran... Njegovo proticerkvenost in porogljivost v zvezi s prikazovanji v Lurdu (trilogija Troje mest: Lurd, Pariz, Rim) so ovrgli mnogi (Laurentin...), nazadnje tudi italijanski publicist Vittorio Messori v knjigi Bernardka nas ni prevarala - zgodovinska raziskava o resničnosti Lurda (Družina 2013).

LETA 1902 ROJEN DANILO ŠVARA

SKLADATELJ IN DIRIGENT († 1981)

Sin krojača in gostilničarja iz Ricmanj pri Trstu je začel študij glasbe v Ljubljani kot gimnazijec v Kranju. Na Dunaju je študiral družbene vede in postal doktor ekonomije. Istočasno je privatno študiral glasbo, ki je postala njegov poklic. Bil je dirigent opere v Ljubljani, profesor na akademiji za glasbo in plodovit skladatelj. Med drugim je napisal opere Kleopatra, Veronika Deseniška, Prešeren (Slovo od mladosti).

LETA 1903 ROJEN CIRIL DEBEVEC

GLEDALIŠKI IGRALEC IN REŽISER OPERNIH PREDSTAV († 1973)

Slavistiko je študiral v Ljubljani, gledališko akademijo je končal v Pragi, kjer je obiskoval konzervatorij. Leta 1927 nastopi službo v arhivu ljubljanskega Narodnega gledališča, čez dve leti pa že nastopa kot igralec in režira predstave. Večinoma v Operi, kjer je leta 1939 postal glavni režiser in v času njegovega vodenja je pripravil več kot 50 različnih opernih del, tudi tri krstne: Bravničarjevo Pohujšanje v dolini Šentflorjanski (1929) ter Švarovi operi Veronika Deseniška in Slovo od mladosti. Med vojno je bil ravnatelj ljubljanske Drame, po vojni pa najprej v Mariboru, nato pa spet kot operni režiser v Ljubljani. Spada med tiste gledališke ustvarjalce, ki so veliko pripomogli h kakovosti igre v naših operah pa tudi za razvoj našega dramskega gledališča. Igralsko je vzgojil veliko mladih opernih pevcev.

LETA 1910 ROJEN CARLO CARRETTO

DUHOVNI PISATELJ IN SVETOVALEC, BRAT († 1988)

"Imel sem osemnajst let. V postu smo imeli dolgočasne misijonske pridige. Ko pa sem pokleknil pred starim misijonarjem, ki me je prevzel s svojim jasnim pogledom, da se spovem svojih grehov, sem v tišini svoje duše začutil mimohod Boga. Od tega dne se ču­tim kristjana. To je bilo moje prvo spreobrnjenje," je pripove­doval italijanski duhovni pisatelj brat Carlo Carretto v samoti umbrijske vasi Spello, kjer se je posvečal molitvi in duhovnemu vodstvu. Ko mu je bilo triindvajset let, je zaslišal Božji klic, naj mu služi z vsemi močmi sredi sveta; pri štiriinštiridesetih pa mu je Gospod dal jasno vedeti: "Pusti vse in pojdi z menoj v puščavo. Nočem več tvoje dejavnosti, hočem tvojo molitev, tvojo ljubezen!"

... več o njem si preberite v pričevanju 04_2000

nekaj njegovih razmišljanj:

• Da je Bog dober, ni skrivnost: to čutijo vsi ljudje pravega srca. Da je Bog lep, ni skrivnost: to je zapisano na vseh rožah, na morju in v gorah. Da je Bog neskončen, ni skriv­nost: zadostuje pogled v vesolje. Kje je torej skrivnost? Tukaj: Bog je križani Bog. Bog je Bog, ki se pusti premagati. Bog je Bog, ki se je razodel ubog. Bog je Bog, ki mi je umil noge. Bog je Jezus iz Nazareta.
  
• Obstoj Boga je očiten. Toda očiten je za onega, ki je preprost, ki je dober, ki je pristen. Ne biti preprost, ne biti dober, ne biti pristen, pomeni biti grešnik.
  
• Mislim, da lahko ugovarjam vsakemu človeku, ki pravi: "Iščem Boga, pa ga ne najdem!" Poskušaj vsak dan vse svoje opravke storiti v resnici, osvobodi se demona ošabnosti in dušeče sebičnosti, izkorenini vsako nestrpnost v sebi, sprejmi vsakega človeka kot brata, in... zagledal ga boš!
  
• Če Bog ne kliče, ni poklica, če Bog ne pride, ni zgodovine. Zgodovina je Božji prihod v človeku in na način, ki je primeren za človeka. Bog je sam ustvaril nebo in zemljo; Bog sam ustvarja zgodovino.
• Tudi če jo človek uresničuje s svojim odgovorom, ostaja dejstvo, da navdihnjenje, načrt in moč za uresničitev prihajajo od Njega.
  
• Ko v svoji nejasni veri potrpežljivo prena­šamo dolgotrajno čakanje Boga, ki prihaja, je On že prišel k me­ni in me molče objema s tistim istim objemom, s katerim jaz obje­mam Njega v svoji zvestobi.
  
• V zakramentu evharistije On prihaja k nam, mi pa moramo priti k njemu. On se nam daje v hrano, mi pa se mu moramo dati v dar... Ni mogoče slišati Božjega "da", če mu ne po­nudimo našega "da". Božji "da" je zakrament, naš "da" je molitev.
  
• Skupnost, v kateri ni ljubezni, v kateri se to­žarijo in kjer vladata mržnja in sovraštvo, se ne more imenovati preroška. Človek, ki zamolči resnico, ki zakriva luč, ni prerok. Ljudstvo, ki ubija, ki greni življenje drugemu, ki zatira reve­ža, ki ne osvobaja, ni božje ljudstvo.
  
• Človek je ustvarjen, da se daruje. Človek je srečen samo, ko se je daroval. Zares naše je to, kar smo podarili.
  
• Malo je mogoče storiti; treba je trpeti, mnogo trpeti, kakor trpijo matere za svoje nehvaležne otroke, kakor trpijo nedolžni za tiste, ki jih preganjajo, kakor trpijo siromaki za tiste, ki so krivi njihove lakote. Potrebna je velika moč trpljenja, da se ne prepustimo skušnjavi sovraštva.

LETA 1928 ROJEN JOSEPH BERNARDIN

NADŠKOF V CHICAGU, KARDINAL IN ORODJE BOŽJE OZDRAVLJAJOČE LJUBEZNI († 1996)

"Stojimo pred enim najbolj izrazitim pričevalcem našega časa: tukaj se nekdo srečuje z grobim napadom na svoje dobro ime in zatem s smrtno boleznijo in se z obema sooča dostojanstveno, v globoki veri in vsej preprostosti," je zapisal kardinal Carlo Maria Martini, bivši milanski nadškof, v predgovoru knjige Pot miru, katero nam je tik pred svojo smrtjo podaril kardinal Joseph Bernardin, nadškof v Chicagu (v naši založbi je izšel njen slovenski prevod). V njej razmišlja o svojem življenju in delovanju v zadnjih treh letih. "Začnejo se z obdolžitvijo spolne nemorale v novembru leta 1993 in se nadaljujejo do zdaj, ko se pripravljam na zadnje obdobje svojega življenja, ki se je začelo junija leta 1995 z diagnozo hude oblike raka."

več:
S. Čuk, Kardinal Joseph Bernardin, orodje Božje ozdravljajoče ljubezni: Pričevanje, v: Ognjišče 9 (2004), 38-39.
knjiga:
J. Bernardin, Dar miru, Ognjišče, Koper, 2004. (razprodano ... )

nekaj njegovih razmišljanj:

• Bog nam govori zelo nežno, kadar nas vabi, da mu v svojem življenju naredimo čim več prostora.
  
• Z izpuščanjem mislim na sposobnost izpustiti iz rok tiste stvari, ki nas ovirajo pri razvijanju prisrčnega odnosa z Gospodom Jezusom. Dejansko je to proces, ki traja vse življenje.
  
• Za premagovanje prepada med tem, kar sem in kar Bog želi od mene, se moram izprazniti in pustiti Jezusu, da pride in zavlada v meni. Molil sem, da bi razumel, kakšen je ta program zame.
  
• V duhovnem življenju se da zlahka razločevati med bistvenim in obrobnim. Bistveno zahteva od nas, da zares pričujemo in druge ljubimo, nebistveno pa nas zapira v nas same.
  
• V vsaki družini so časi, ko pride do ranjenosti, jeze in odtujenosti. Vendar od svoje družine ne moremo zbežati. Imamo samo eno družino in zato moramo ob vsakem prepiru storiti vse, da se spravimo.
• Tako je tudi Cerkev naša duhovna družina.
  
• Naše razumevanje trpljenja - ne zgolj njegove neizbežnosti, ampak tudi njegovega pomena in odrešenjske vrednosti - močno vpliva na naše služenje in spremljanje trpečih.
  
• Če hočemo ljubiti, kakor je ljubil Jezus, se moramo kot kristjani najprej sprijazniti s trpljenjem. Kakor Jezus, tudi mi preprosto ne moremo biti hladni in odmaknjeni od svojih bližnjih.
  
• Stvari, ki ljudi po naravi privlačijo in ki si jih najbolj zapomnijo, so skromna dejanja skrbi in pozornosti.
  
• Najprej se moramo popolnoma izročiti v Gospodove roke. Verjeti moramo, da nas Gospod ljubi, nas objema, nas nikoli ne zapusti (zlasti ne v naših najtežjih trenutkih).
  
• Kadar smo v miru, najdemo svobodo, da smo v polnosti to, kar smo, tudi v najtežjih časih. Izpustimo to, kar ni bistveno, in zajamemo, kar je bistveno. Izpraznimo sebe, da lahko Bog v nas popolnoma deluje. In postajamo orodje v Gospodovih rokah.

LETA 1939 ROJEN LEV DETELA

PESNIK, PISATELJ IN PUBLICIST

Klasično gimnazijo je končal v Ljubljani, študiral slavistiko, ki jo je, zaradi razmer v komunistični domovini, končal na dunajski univerzi (1960) in odtlej dela na Dunaju kot svobodni književnik, piše pesmi in prozo in se posveča publicistiki. Posebnost njegovega ustvarjanja je v tem, da piše tudi v nemščini (črtice), sodeluje pa z različnimi založbami, o slovenski literaturi seznanja bralce v zamejstvu pa tudi širše v Avstriji, Nemčiji in Švici. Pri Celovški Mohorjevi je izšla zbirka njegovih pesmi (Grške pesmi, 2009), zgodovinski roman Jantarska zveza o znameniti trgovski poti med Benetkami in Vzhodnim morjem ....

več o njem in njegovem razmišljanju v zapisu iz Ognjišča 11_1995

LETA 1961 UMRL P. ANGELIK TOMINEC

FRANČIŠKAN, SOCIOLOG, TEOLOG (* 1892)

Po prvi svetovni vojni je bilo v Cerkvi na Slovenskem zelo živahno delavsko socialno gibanje. Imelo je sposobne voditelje, ki so izhajali iz Krekovega kroga. Pomembno vlogo je imel frančiškan p. dr. Angelik Tominec (njegov brat-dvojček p. dr. Roman je bil umetnostni zgodovinar). Delavsko krščansko gibanje je obravnavalo tudi družinska in ženska vprašanja in se zavzemalo za urejene družine na krščanskih temeljih.

... več o njem si preberite v obletnici meseca 01_2012:

LETA 2005 UMRL JANEZ PAVEL II.

ROJSTNO IME KAROL JÓZEF WOJTYŁA, PAPEŽ, SVETNIK (* 1920)

Janez Pavel II., prvi papež slovanskega rodu, izvoljen 16. oktobra 1978, je ob nastopu svoje službe prvega pastirja katoliške Cerkve 22. oktobra, svetu zaklical: "Ne bojte se! Odprite, na stežaj odprite vrata Kristusu! Kristus ve, kaj je v človeku. In edino od to ve." Te besede bile program njegovega papeževanja, ki je trajalo več kot šestindvajset let in pol: vseskozi si je prizadeval Kristusa približati človeku in človeka pripeljati h Kristusu. To je opravljal prva leta kot "božji atlet", poln moči, s svojimi številnimi in zelo dolgimi apostolskimi potovanji; s svojo govorjeno in pisano besedo; zadnja leta pa predvsem tako, da je bil s Kristusom povezan v trpljenju, ki je vir največje moči. Na oltarju bolezni in onemoglosti je ostal zvest do zadnjega "Amen", ki ga je zašepetal pred svojo vrnitvijo k Očetu.

Uresničilo se je, kar so 'zahtevali' veliki napisi "Santo subito" (Svetnik takoj) med milijonsko množico, ki je spremljala bogoslužno slavje ob njegovem pogrebu 8. aprila 2005. 1. maja 2011, na drugo velikonočno nedeljo, ki jo je on razglasil za nedeljo Božjega usmiljenja, ga je njegov naslednik Benedikt XVI. prištel med blažene katoliške Cerkve. Papež Frančišek pa ga je, skupaj z bl. Janezom XIII., 27. aprila 2014, spet na nedeljo Božjega usmiljenja, razglasil za svetnika.

Prvi slovanski papež je bil tudi prvi pastir Kristusove Cerkve, ki je prišel k nam, da nas utrdi v veri. Med nami je obhajal svoj šestinsedemdeseti rojstni dan ob zanj 'nepozabnem' srečanju z mladimi v Postojni 18. maja 1996.

Njegova življenjska pot se je pričela 18. maja 1920 v mestu Wadowice, kakšnih trideset kilometrov jugozahodno od Krakova, stare poljske prestolnice. Njegov oče Karol je bil podčastnik poljske vojske in je umrl tik pred začetkom druge svetove vojne. Še prej, ko mu je bilo komaj devet let, je izgubil mater Emilijo. V gimnaziji, ki jo je obiskoval v rojstnem mestu, je bil Karol med najboljšimi. Imel je pesniško žilico, dar za jezike in igralski talent. Po maturi se je vpisal na fakulteto za književnost starodavne univerze v Krakovu. Študij mu je onemogočila nacistična okupacija Poljske septembra 1939. Karol se je iz študenta spremenil v delavca: nekaj časa je delal v kemični tovarni, zatem pa v kamnolomu. Ob trdem delu in ob zgledu pobožnega očeta se je prečiščeval njegov notranji svet. V njem je vedno bolj zorela odločitev za duhovniški poklic. Leta 1942 je vstopil v 'podtalno' semenišče tedanjega krakovskega nadškofa Adama Sapieha, ki je bilo v njegovi škofijski hiši. Po končanem osnovnem teološkem študiju je bil 1. novembra 1946 posvečen v duhovnika. Nadškof Sapieha je odkril njegovo izredno nadarjenost, zato ga je poslal v Rim, kjer je na dominikanski univerzi Angelicum leta 1948 dosegel doktorat iz filozofije. Po vrnitvi v domovino je najprej deloval na raznih župnijah kot kaplan, zatem je bil duhovni asistent študentov v Krakovu. Leta 1955 je postal profesor filozofije na Katoliški univerzi v Lublinu in profesor teologije na univerzi Krakovu. Leta 1958 je bil imenovan za pomožnega škofa v Krakovu, šest let pozneje pa je postal nadškof druge največje škofije na Poljskem. Svojo krajevno Cerkev je želel čim bolje spoznati, zato je veliko časa posvetil obisku župnij, kjer se je srečeval z ljudmi in njihovimi življenjskimi problemi. Te je nesel s sabo na koncil, kjer je vzbudil pozornost s svojimi tehtnimi posegi. Leta 1967 ga je papež Pavel VI. imenoval za kardinala Bil je član mnogih rimskih kongregacij, zato je pogosto potoval v Rim. V drugi polovici leta 1978 dvakrat in obakrat za volitve novega papeža: po smrti Pavla VI. 6. avgusta, je bil 28. avgusta za njegovega naslednika izvoljen beneški patriarh Albino Luciani, ki si je kot papež vzel ime Janez Pavel I. Cerkev je vodil samo triintrideset dni. Sledil je nov konklave, iz katerega je izšel krakovski nadškof Karol Wojtyla kot papež Janez Pavel II.

več o papežu svetniku:
S. Čuk, Janez Pavel II.: "Dokler hoče Kristus!": Pričevanje, v: Ognjišče 11 (2003), (odgovor na govorice o odstopu).
S. Čuk, Janez Pavel II.: Pričevanje, v: Ognjišče 11 (2003), 22-23. (o odzivih po njegovi smrti).
S. Čuk, Od "Ne bojte se!" do zadnjega "Amen": Priloga, v: Ognjišče 5 (2005), 22-23. (kronologija papeževanja).
S. Čuk, Blaženi Janez Pavel II. - ves Marijin: Priloga, v: Ognjišče 5 (2011), ¸58-65. (o njegovi povezanosti z Marijo).
S. Čuk, Blaženi papež Janez Pavel II., »Pomagal nam je, da se ne bi bali resnice, ker je resnica zagotovilo svobode.«: Pričevanje, v: Ognjišče 6 (2011), (o njegovi beatifikaciji).
S. Čuk, Bl. Janez Pavel II. (1920-2005): Pričevalec evangelija, v: Ognjišče 10 (2011), 28.
S. Čuk, Papeža Janez XXIII. in Janez Pavel II. svetnika: Priloga, v: Ognjišče 5 (2014), 58-65, (ob kanonizaciji)

nekaj njegovih razmišljanj:

• Človek je potopljen v čas: v njem se rodi, živi in umre. Rojstvo določi datum, prvi v življenju, smrt pa drugi, zadnji: alfa in omega, začetek in konec njegove zemeljske zgodbe, kot je navdihnilo krščansko izročilo, ko je vklesalo ti dve grški črki na nagrobne plošče.
• Nismo vsi poklicani, da bi bili umetniki v svojskem pomenu te besede. Po besedah Prve Mojzesove knjige pa je vendar slehernemu človeku zaupana naloga, da oblikuje svoje življenje: v nekem smislu mora napraviti iz njega umetniško delo, mojstrovino.
• Kristus kliče svojo Cerkev, da bi pokazala svetu, ki je ujet v goščavo svojih krivd in hudobnih naklepov, da more Bog v svojem us­miljenju kljub vsemu temu spreobrniti srca k edinosti in jih pritegniti k občestvu s seboj.
• Karkoli zmanjšuje človeka, karkoli omejuje obzorje človekovega hrepenenja po dobroti, škoduje stvari svobode.
• Ljubezen do Kristusa nas ne odvrača od zanimanja za druge, temveč nas kliče k odgovornosti zanje, k temu, da nikogar ne izključujemo in se s še posebno skrbjo zavzemamo za najslabotnejše in za trpeče.
• Ko verujoči potujejo naproti tretjemu tisočletju, ne čutijo utrujenosti, ki bi jo lahko prinašalo breme dvatisočletne zgodovine. Nasprotno, kristjani se čutijo opogumljeni zaradi spoznanja, da prinašajo svetu pravo luč, Kristusa Gospoda.
• Dokler je Cerkev še romarica na tem svetu, ni evangelij nikoli oznanjen enkrat za vselej. V vsaki dobi zahteva novih oznanjevalcev in prič. Ni dovolj, sklicevati se na dediščino preteklosti, saj se mora vsaka krščanska generacija sama ponovno odločiti za krščanstvo.
• Družina, ki jo utemeljuje in oživlja ljubezen, je skupnost oseb: moža in žene, staršev in otrok, sorodnikov. Njena prva naloga je, da zvesto živi stvarnost svoje edinosti in si stalno prizadeva, da bi bila pristna skupnost oseb.
• Jezusovo sporočilo je hkrati poziv. Simpatija in zaupanje do njega morata preiti v hojo za njim. Čustva sama so premalo. Biti moramo pripravljeni svoje hotenje in ravnanje preurediti po njem.
• Najprej moramo božjo besedo zaslišati, šele potem lahko damo odgovor; najprej moramo prisluhniti, šele potem lahko ubogamo. Marija nam je pri tem zgled in pomoč.

iz papeževe oporoke

• "Bodite budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod!" (Mt 24, 42). Te besede me spominjajo na zadnji klic, ki bo prišel v trenutku, ko bo Gospod hotel. Hočem se ravnati po njem in želim, da me vse, kar spada k mojemu zemeljskemu življenju, pripravlja na to. (6. III. 1979)
• Izražam svoje globoko zaupanje, da mi bo Gospod, kljub vsej moji slabosti, naklonil vse potrebne milosti, da po njegovi volji sprejel vsako nalogo, preizkušnjo ali trpljenje, ki jo bo zahteval od svojega služabnika v teku njegovega življenja. (list brez datuma)
• Tudi med temi duhovnimi vajami sem premišljeval o resnici Kristusovega duhovništva v luči tistega prehoda, ki je za vsakega od nas trenutek naše smrti. Slovo od tega sveta - da se rodimo za drug, prihodnji svet, je za nas odlično znamenje Kristusovo vstajenje. (1. III. 1980)
• Želim se še enkrat popolnoma prepustiti Gospodovi milosti. On sam bo odločil, kdaj in kako moram končati svoje zemeljsko življenje in pastirsko službo. V življenju in v smrti Totus tuus po Brezmadežni. Ko že zdaj sprejemam to smrt, upam, da mi bo Kristus naklonil milost za zadnji prehod, to je, mojo veliko noč. (1. III. 1980)
• Po načrtih Božje previdnosti mi je bilo dano živeti v težkem stoletju, ki odhaja v preteklost, in zdaj v letu, ko se moje življenje bliža osemdesetim letom (octogesima adveniens), se moram vprašati, ali ni čas, da ponovim s svetopisemskim Simeonom: "Nunc dimittis" (Zdaj odpuščaš)?" (17. III. 2000)
• On sam, ki je edini Gospodar življenja in smrti, mi je podaljšal življenje, mi ga na neki način na novo podaril. Od tega trenutka še bolj pripada njemu. (17. III. 2000)
• "Če živimo, živimo za Gospoda; in če umiramo, umiramo za Gospoda... Gospodovi smo" (prim. Rim 14, 8). Upam, da mi bo Božje usmiljenje, dokler mi bo dano vršiti petrinsko službo v Cerkvi, naklonilo milosti, potrebne za to služenje. (17. III. 2000)
  več:
  

iskalec in zbiralec Marko Čuk