12. april

LETA 1657 ROJEN MARKO ANTON KAPPUS

NAJSTAREJŠI SLOVENSKI MISIJONAR († 1717)

Marko Anton Kappus (tudi Kapus) je najbrž najstarejši slovenski misijonar, ki ga poznamo po imenu in po deželi njegovega misijonskega delovanja. To je bila daljna Mehika, o kateri je tudi marsikaj zapisal in so njegovi zapiski dragoceno gradivo za njeno zgodovino. "Čeprav znanstveni študij ni bil poglavitni cilj misijonskega dela, je zanimanje nekaterih naših misijonarjev vendarle seglo tudi na področje znanosti in književnosti," je zapisal dr. Zmago Šmitek v knjigi Slovenska Cerkev in misijoni (Ljubljana 1991). "S tem so si pridobili vidno, a še ne dokončno ocenjeno mesto v slovenski kulturni zgodovini." Tam piše tudi, da je zgodovina slovenskega misijonarstva v celoti še slabo raziskana. Med najbolj zavzete raziskovalce na tem področju spada prav on. O slovenskem jezuitskem misijonarju Marku Antonu Kappusu je pisal v omenjeni knjigi, še več pa v svojem temeljitem delu Klic daljnih svetov (Ljubljana 1986).

več:
S. Čuk, Marko Anton Kappus: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2007), 32-33.

LETA 1706 ROJEN FILIP JAKOB REPEŽ

ORGANIST, PESNIK, SKLADATELJ († 1773)

Leta 1706 v Cerknici rojeni Filip Jakob Repež je bil organist v Starem trgu pri Ložu. Skrbel je za petje ob shodih pri cerkvici sv. Križa na Križni Gori. Na znane napeve je zložil več pesmi in jih s pomočjo duhovnikov izdal Romarske bukvice (1757) vsebujejo dvanajst pesmi, molitvenik in romarski priročnik Nebešku blagu (1764) tri, Romarsku drugu blagu (1770) pa petindvajset pesmi. Zbirka Štima božja, ki je vsebovala nedeljske, svetniške in priložnostne pesmi, ni bila tiskana, ker so »patroni odpovedali«.

LETA 1828 UMRL LEOPOLD LAYER

BAROČNI SLIKAR (* 1752)

"Od naših starejših umetnikov je med ljudstvom najbolj znan Leopold Layer, ki je naslikal brezjansko Marijo Pomagaj. Še dandanes je živo izročilo, da je umetnik to podobo naslikal v ječi in z uklenjenimi rokami," piše Emilijan Cevc, ki pove, da je "resnica manj legendarna"; kakor nas pouči življenjepis umetnika, ki je umrl pred 170 leti.

več:
S. Čuk, Leopold Layer: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (1998), 20-21.

legenda o Mariji Pomagaj (Joža Lovrenčič):

• "Marija, ki že nekaj let / na Brezjah te časti naš svet, / poslušaj, kaj te prosim vnet: / Če rešiš naju teh temin, / ti Brezje jaz in Valentin / poslikava lepo v spomin!°

LETA 1869 ROJEN RIHARD JAKOPIČ

SLIKAR († 1943)

Jakopič je bil ne samo plodovit slikar (ohranjenih je okoli 1200 slik ter kakšnih 650 risb), ampak tudi prodoren pisec, ki je v številnih člankih in izjavah izpovedal svoje poglede na umetnost. Zanj je (impresionistično) slikarstvo "barvni izraz umetnikove duševnosti, zavedno razodevanje duhovnih doživljajev poglavitno z barvami". Jakopiča kot človeka je odlikovala velika osebna dobrota, topla naklonjenost do ljudi, ne oziraje se na njihov družbeni položaj ali izobrazbo. V svojih izjavah in spominih nam je Jakopič zapustil tudi čudovite misli o odnosu do življenja, narave in Boga, kajti "v poznih letih se je njegovemu panteističnemu humanizmu pridružila eshatološka nota in poglobljena religiozna duhovnost" (Tomaž Brejc).

več:
S. Čuk, Rihard Jakopič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2003), 42-43

nekaj njegovih misli:

• "Vse moje življenje je bilo po Božji volji posvečeno umetnosti, naši umetnosti... Bog je vdihnil vsem bitjem svojo dušo. Človeku je rekel: Tebe, človek, sem si izbral za gospodarja zemlje. Dam ti vse, kar sem dal drugim bitjem. Povrhu pa ti dam še toliko pameti, da boš mogel modro, vestno in pravično izvrševati svoja opravila na zemlji. Poslušaj me, ubogaj me! Živi po mojih postavah! Srečen boš in osrečil boš svoj rod in vsa živa bitja, ki žive na zemlji. Živi, raduj se, trpi, dokler te ne odpokličem; kajti vse, kar je bilo kdaj rojeno, se mora nekoč razkrojiti, umreti. Le življenje je večno. Življenje pa sem Jaz."
  
  
• "Mislim, da se ne motim, če pravim, da slovenske umetnosti ni bilo in je še ni - ona je v bodočnosti. Toda sedaj smo na poti do nje, in ali jo dosežemo, je odvisno od okoliščin. Res smo imeli prej nekaj umetnikov, toda ostali so tuji masi naroda kakor jim je bil narod tuj... Umetnost postane slovenska tedaj, kadar nam postane življenjska potreba, kadar bomo iskali sebe v njej. Zato bi se pa morali prej popolnoma osamosvojiti na vseh poljih od tujega, zlasti nemškega vpliva" (leta 1910).

LETA 1912 UMRL JANEZ MENCINGER

PISATELJ, PESNIK, PREVAJALEC IN ODVETNIK (* 1838)

Najdaljše, najzrelejše in najboljše delo pisatelja Janeza Mencingerja je 'esejistični potopis' Moja hoja na Triglav, v katerem je z dobrodušnim humorjem prikazal naše kulturne in zgodovinske razmere in oživil spomine na svoje sodobnike. Mencinger, po rodu Bohinjec, ni bil nikoli na Triglavu. Njegova pripoved je simbolična podoba njegovega življenjskega iskanja.

več:
S. Čuk, Janez Mencinger: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2002), 16-17.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Vest, hči vere, je tista nikdar speča opominjevalka, ki nam vedno glasno govori, kaj je prav, kaj napačno in da naj poravnamo, kar smo zakrivili. Vest šele dela nravstvene resnice trdne ter stanovitne ter njih izpolnjevanje zaslužno.
  
• Drugim, ki drugače mislijo, ne prikimujmo iz same ponižnosti ali zato, da bi se jim laskali; kadar nam je povedati svojo pravo pošteno misel, jo povejmo glasih no, da se bo razumela razločno. Zakaj kdor zataji svojo misel, zataji svoje poštenje.
  
• Čim ožje je človeku duhovno obzorje, tem širša mu je osebna razdražljivost. Če imaš opraviti s takim človekom, ne dotikaj se slabosti niti njegovih niti njega svojcev.
  
• Za spoznanje moralnih resnic pravzaprav ne potrebujemo ne nižjih ne višjih šol, ker že bistvo teh resnic zahteva, naj bodo tako preproste in samoumevne, da smemo njih znanje zahtevati pri vsakem količkaj razsodnem človeku.
  
• Naša morala bi bila malo vredna, ako bi človek svojo sebičnost in svobodo krotil samo toliko, kolikor se mu je bati kazni od človeške oblasti. Morala torej potrebuje močnejše zaščitnice, in to je vera.
  
• Zlato je najtežja reč na svetu. Zato ni čudno, da čestokrat celo može visokoletečih misli tako potlači k tlom, da lezejo podlo po blatu in prahu in da jim v živem telesu mrje njih poštenje.
  
• Laž je navadno blago, ki je vedno na trgu, resnica pa je redko zlato. Zato oprezno ravnaj z resnico.

LETA 1920 ROJEN RUDOLF FRANCL

OPERNI PEVEC IN TENORIST († 2009)

Na operni oder je šel po stopinjah starejšega, manj znanega brata Ivana, ki je bil član zagrebške opere. Glasbeno se je šolal pri Juliju Betettu v Ljubljani. Leta 1944 je debitiral kot Viljem v operi Mignon (A. Thomas) in kmalu postal eden od stebrov ljubljanske operne hiše. Tu je prepel skoraj vse opere lirskega opernega repertoarja. Kot gost je nastopal v mnogih drugih evropskih operah. Odlikovali sta ga redka lepota glasu in navdahnjena kreacija. Bil je eden od velikih tenoristov v zgodovini slovenske opere.

LETA1938 UMRL FJODOR IVANOVIČ ŠALJAPIN

OPERNI PEVEC, BASIST IZ PODZEMLJA (* 1873)

Ruski operni pevec, basist z globokim ‘dnom’, eden največjih opernih umetnikov 20. stoletja, velike glasovne izrazitosti in izredne igralske prepričljivosti. V operni igri je prvi uporabil pravilo ruskega gledališkega režiserja Stanislavskega, da mora igralec svojo vlogo resnično podoživeti, ne samo predstaviti. Zahodne dežele je seznanil z deli ruskih skladateljev, zlasti Musorgskega. Mnogim vlogam (Boris Godunov, Ivan Grozni, Don Kihot) je dal svoj osebni pečat, ki je vse do danes ostal vzor vsem tolmačem teh vlog.

LETA 1959 UMRL PRIMO MAZZOLARI

DUHOVNIK IN PISATELJ (* 1890)

Don Primo Mazzolari je veljal za "motečega" duhovnika in s svojimi mislimi in pobudami je nemalokrat prišel navzkriž s cerkvenimi predstojniki in s civilnimi (fašističnimi) oblastmi. Danes pa se ga vsi spominjajo z velikim spoštovanjem. Vedno znova tiskajo njegove knjige, ki so jih nekdaj imeli za "krivoverske". Ta duhovnik, ki je "prehiteval koncil", je umrl na današnji dan. Papež Pavel VI. je o njem dejal: "Delal je dolge korake in težko smo ga dohajali. Tako je trpel on in trpeli smo tudi mi. Takšna je usoda prerokov." Govoril in pisal je o "Cerkvi ubogih", o Cerkvi, ki po zgledu svojega Ustanovitelja pri svojem oznanjevanju in delovanju razodeva posebno ljubezen do ubogih. Don Primo je živel uboštvo oznanjal tudi s svojim življenjem.

več:
S. Čuk, Primo Mazzolari. "Delal je dolge korake in težko smo ga dohajali": Pričevanje, v: Ognjišče 5 (2009), 18-19.

njegove misli:

• Ničesar nimam. Po imetju nikoli nisem imel poželenja in nikoli mi ni gospodovalo. Nimam prihrankov, razen nekaj malega, kar bo morda zadostovalo za stroške mojega pogreba. Želim, da bi bil kar se da preprost, po mojem okusu in po običajih moje hiše in moje Cerkve. (iz oporoke)
  
• Človek, ki se ne zavzame za človeka, je krivičnik; kristjan, ki se ne zavzame za kristjana, je brezbožnik. kajti kjerkoli je kakšen človek, tam je oltar Božje ljubezni.

LETA 1961 PRVI ČLOVEK POLETI V VESOLJE

12. aprila 1961 ob 09:07 po moskovskem času so s kozmodroma Bajkonur izstrelili nosilno raketo Vostok z vesoljsko ladjo Vostok 1, v kateri je kot prvi človek v vesolje poletel Jurij Gagarin. Vesoljska ladja je Zemljo obkrožila enkrat in sicer na tiru z višino med 169 in 315 kilometri. Gagarin je, kot je bilo predvideno, 108 minut po izstrelitvi s padalom pristal blizu mesta Engels v Sovjetski zvezi. Prvi vesoljski polet s posadko v zgodovini človeštva je bil tako zaključen. Naredil je polni obhod Zemlje, vendar je zaradi vrtenja Zemlje pristal zahodneje od Bajkonurja.

LETA 1962 UMRL DAVID DOKTORIČ

duhovnik, publicist in glasbenik (* 1887)

Neverjetno vijugasta življenjska pot slovenskega duhovnika Davida Doktoriča, ki se je uveljavil kot gospodarstvenik, publicist, glasbenik in dušni pastir slovenskih izseljencev, se je pričela v Našicah v Slavoniji, končala pa se je v Montevideu, glavnem mestu Urugvaja, kjer je od leta 1936 do smrti duhovno oskrboval Slovence in sploh Jugoslovane. Dokler je bil doma na Goriškem, se je uveljavil tudi na glasbenem področju.

LETA 1966 UMRL JANEZ JALEN

DUHOVNIK, PISATELJ, DRAMATIK (* 1891)

»Kolikokrat sem gledal slovenski svet s Triglava, ga premeril v daljo in šir, vsega, kar je nagega in kar so nam ga odtrgale meje, vsakikrat se mi je zdel lepši,« se je na večer svojega življenja spominjal pisatelj Janez Jalen, pevec pravljičnih lepot naših gora in pripovedovalec idi­ličnih zgodb iz življenja pastirjev, planšarjev in lovcev, ki so jim bile gore drugi dom. Na vrh Triglava se je povzpel blizu osemdesetkrat, da se je njegova duša 'napila lepote', ki ga je navdihovala pri pisanju. Ko je bil župnik v Grahovem pri Cer­knici - na Notranjskem (1948- 1958), je njegova muza zaspala, ko pa je šel 'past duše' v Ljubno na Gorenjskem, se je spet prebudila. »Pet let še ne utegnem umreti, zakaj napisati moram še povest o furma­nih - Vozarji se bo imenovala - s katero se ukvarjam že leta in leta, pa bi jo nerad odnesel v grob,« je razkladal svoje pisateljske načrte po prihodu v svoj domači svet. Vozarji naj bi obsegali šest knjig - večerniških povesti za Mohorjevo, izšle pa so le tri: nekoliko predelani Ov­čar Marko (1958), pa še Tri za­obljube (1959) in Izpodkopana cesta (1960). Smrt mu je vzela pero iz rok 12. aprila 1966, poldrugi me­sec pred petinsedemdesetim rojst­nim dnem.

več
S. Čuk, Janez Jalen: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (1991), 67.
S. Čuk, Jalnova hiša. Rodine pri Žirovnici: Domače ognjišče, v: Ognjišče 4 (2016), 131.

nekaj njegovih misli:

• Že kot otrok v ljudski šoli, ob mohorjevih knjigah, sem sanjal, kako bi pisal. Študiral sem v Kranju, sam sebi prepuščen. Moj študij je bil zelo pomankljiv. Po maturi sem razmišljal, kam. Smernica mi je bila: pojdi tja, kjer boš najlažje pisal Bogu v čast, ljudem v dobro.
  
• Ovčarja Marka je moj oče prav zares pisal, deloma s svojim življenjem, še bolj pa s pripovedovanjem. Moj oče je bil, kljub temu, da je bil nepremožen, spoštovan mož. Zimske večere so posedali ob peči, kadili tobak in pripovedovali...
  
• Cvetkova Cilka, tako naj bo naslov povesti bohinjskega dekleta, ki za svojo na pol otroško lahkomiselnost dolga leta dela krvavo pokoro.
  
• Po lastni izbiri sem se odločil, da grem duše past v Notranje Gorice, v srce Barja. Za novo leto 1933 sem bil že tam. In začele so se mi odpirati oči. /.../ Barje me je privezalo nase. Začel sem iskati njega davnino (k prvi izdaji Bobrov).

LETA 2015 UMRL JOŽE CIUHA

SLIKAR, ILUSTRATOR IN GRAFIK (* 1924)

Sin stavbenika iz Trbovelj je pred vojno obiskoval gimnazijo v Ljubljani in Brežicah, bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko, po vojni je študiral primerjalno književnost, umetnostno zgodovino in arheologijo na FF, nato pa še slikarstvo na ALU. Študijsko se je izpopolnjeval na potovanjih po svetu, zlasti jugovzhodni Aziji, ki so zaznamovala njegovo ustvarjanje: vodilni motiv so groteskno stilizirane človeške in živalske figure (opice) na zlato-temnem ozadju. Dejaven je bil tudi kot knjižni ilustrator. Doživetja na svojih potovanjih je prelil v potopise.

iskalec in zbiralec Marko Čuk