Jože Plečnik

(ob obletnici) »Velikemu oblikovalcu kamna, lesa in kovine pojejo in bodo peli nesmrtno hvalo in zahvalo pomniki in spomeniki nekdanjega cesarskega Dunaja, zlate Prage, našega Beograda, sosednjega Zagreba, posebej pa naše drage Slovenije od hribovitih Ponikev na Tolminskem, kjer po njegovih načrtih na razvalinah novo cerkev dovršujejo, mimo Maribora, kateremu je želel z izvirnimi potezami znamenito Slomškovo stolnico polepšati, pa do Bogojine v Prekmurju, kjer novo cerkev po njegovih načrtih v potankostih že trideset let urejajo« S temi besedami, izrečenimi ob odprtem grobu 10. januarja 1957 na ljubljanskih Žalah, ki jih je mojster Plečnik zasnoval kot 'vrt slovesa z rajnimi', je tedanji ljubljanski škof Anton Vovk orisal značilne poteze in glavne postaje umetniške poti velikega pokojnika, ki je bil ne le 'navdihnjen' arhitekt, ampak tudi izreden človek in evangeljski kristjan.

V svojo rodno Ljubljano je prišel šele po prvi vojni. Takoj jo je hotel imeti lepšo. Tako kot je o njej sanjal v tujini. Ko se je vrnil domov, je bil zrel mož. Iskal je odtenke Božje lepote v snovi, ki jo je znal z nadarjeno roko uporabiti in prenarediti tako, da je še lepše in zgovorneje spregovorila o Bogu ... Boga je iskal tudi v tihih pogovorih z njim. »Morebiti starši molijo zame in ti moliš zame,« piše bratu Andreju, duhovniku, »zato ne preneha docela v meni gnada. Da se v raztrganem življenju mojem zatekam v najhujših navalih k nebesom, da mi vroče solze mnogokrat blaže bolečine. Več ti ne morem povedati. Eno vem: kakor bo Bog dopustil, tako se bo zgodilo. On bo dopustil prav.«

Pod njegovimi rokami vse poje: les, kamen, železo, beton. Vse govori o neizmerni božji lepoti. Plečnik je naš Frančišek Asiški. Tako je naraven in pošten, da mu je sleherna stvarca Božji poslanec. Les mu je brat, železo je brat, kamen je brat, pevec Božje slave.

Njegova čista in ponižna duša povsod vidi Božje sledove. Kakor mnogokrat, se vidi tudi tukaj: malo znanje napihuje, veliko znanja pripravlja ponižno pot Bogu.
Ko je s svojimi umetniškimi očmi in čisto dušo okoli sebe videl vse polno božjih sledi, je hotel vse svoje najboljše sposobnosti uporabiti prav v božjo slavo. Najlepše stvaritve njegovega genija krasijo cerkve na Slovenskem in drugod. Vsako podrobnost je natančno izdelal, vsaki je vedel najgloblji pomen. Tabernekelj je studenec žive vode, monštranca je drevo življenja, kelih Božje srce ...
Svojemu bratu Andreju piše: »Kadar pa Boga v rokah držiš, reči mu, da ga ljubim, reci mu, da ne maram denarja, reci mu, da ne lažem – no, On to ve, da naj moji želji življenje da: fantazijo, moč in ponižnost naj vsadi v mene, da bodo moja dela v čast njegovo.«

Za svoja dela nikoli ni delal računa. »Eh, pustite, kaj bi tisto; to je moje veselje in moje življenje!« S snovjo ni štedil. Hotel je povsod imeti najboljše. »Za Gospoda nobena stvar ni prelepa!«
V osebnem življenju je bil skromen. Imel je revno posteljo, na roke stesano. Na nočni omarici najpreprostejšo električno svetilko, pod njo pa rožni venec, Hojo za Kristusom in Novo zavezo.
Učencem je dal to oporoko: »Živite preprosto, delavno in čisto življenje.«

Leta 2007 (ob 50-letnici njegove smrti), se je začel postopek za njegovo beatifikacijo.

več:
S. Čuk, Kamen govori o Bogu: Ti, ki iščeš ... ti, ki dvomiš, v: Ognjišče 4 (1965), 23.
S. Čuk, Jože Plečnik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (1992), 28-29.
S. Čuk, Plečnikova hiša: Domače ognjišče, v: Ognjišče 1 (2017),  52-53.
S. Čuk, Jože Plečnik, naš Frančlišek Asiški: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2022), 76-77.
M. Pezdir Kofol, Plečnikove poti k Bogu in ljudem: Priloga, v: Ognjišče 7 (2022), 40-49.
M. Pezdir Kofol, Zgodbe Plečnikovih ljubljanskih cerkva: Priloga, v: Ognjišče 8 (2022), 40-49.

knjiga D. Prelovšek, Plečnikova sakralna umetnost, Ognjišče, Koper 1999, (RAZPRODANO))

nekaj njegovih misli

• Sam sem, kakor prsti moje roke. Taka je usoda človeka, da more biti pridružen, ali združiti se, zliti v eno ne more nikdar. Ostane sam, sam, sam. On sam more doseči namen življenja svojega, namreč posvečenje sebe.
• Ako ne najdemo v življenju vrat lepote, ne bomo nikoli prestopili praga lepote večnosti. Za to gre in za prav nič drugega.
• Dejstvo je, da se človek ne nauči mnogo v šoli, da se uči šele v življenju in da se vsega nikdar ne nauči.
• Arhitektura bo v določenem pogledu vedno sakralna, pa najsi potem že gre za cerkev ali za dom aristokrata.
• O svojem delovanju ne bom dosti govoril. Molčanje je edino umestno.
• Jaz si želim časti, vendar prave in častne; drugačne si tudi izprositi nočem.
• Denar vam bodi sredstvo vaše svobode, brez denarja ne morete nič in vas vsak nekam sune ...
• Naj nekaj ostane po meni - par spominov na dela - katera so zvečine molitev.
• Ste na deželi, al v mestu - opravljate s poklicem in osebnostjo apostolat katerega konečni namen je drugih in lastna sreča.
• Ne morem si kaj [...] jaz verujem v Previdnost Božjo.
• Naključje je pravi angel, poslan verni duši iz Božjih rok.
• Vse je za nekaj dobro. Providentia človeka zmeraj na pravo mesto postavi, če se ji s čistim srcem zaupa.

drugi o mojstru Plečniku

• Bil je edini človek, ki sem ga poznal, ki je imel jasen, neovrgljiv svetovni nazor. (Vinko Lenarčič, njegov učenec)
• Škoda, da se ne morete spremeniti v muho in sesti zraven na mizo, ko se Plečnik pogovarja s svojimi mojstri. Škoda, da ne morete videti spoštljive pazljivosti, posvečene vsaki besedi teh preprostih mož. Škoda, da ne morete doživeti hvaležnega sprejemanja vsake besede, ki je njemu nova, vidite pa lahko fotografijo [...], kjer ta ponižna ljubezen sije iz krp cestarja na njegovi zadnji plati in Plečnikove roke, ki objema roko tega delavca. (p. Martin Perc, po vojni župnik v Stranjah)
• Njegova občutljiva narava je spravljala svoj izžarevajoči umetniški vpliv na okolico v zvezo z neko nadnaravno milostjo, z misterijem umetniškega genija in drugih neznanih sil, ne pa z njegovim velikim talentom. (Janko Omahen, njegov učenec)
  

pripravlja: Marko Čuk