Če bi preiskali vse gozdove pod gorami, bi morda še našli tisto votlino, v kateri je živel sveti Anton puščavnik. Prav tak je bil, kot ga vidimo na starih podobah: z dolgo sivo brado, s črno kapuco na glavi in s temno puščavniško haljo odet. Božje ptice so mu nosile hrano, gozd mu je podarjal jagode in studenec ga je napajal. In v srcu svete samote je bil bolj vesel kot poprej sredi bogastva in hrupnega sveta. Le pastirji in kmetje, ki so prihajali po nasvete in se mu priporočali v molitev, so zašli do njega, a divje živali so ga venomer obiskovale. In Anton je rekel: »Hvaljen, Gospod, ki si ustvaril tako čudovito naravo...«
zgodba1 01 2008Tako je bilo vse dotlej, ko se je hudič spomnil, da bi iztrgal Bogu sveto dušo njegovega samotarja. Rekel je: »Prikazal mu bom vse lepote velikega sveta, obudil mu bom spomin na domačijo in na osamelo sestro; naveličal se bo samote ter se izgubil v življenju.« In poslal mu je hude sanje in težke spomine, da je Anton trepetal po vsem telesu ter mu je moral sam Bog pomagati, da je vzdržal. In spet si je rekel hudič: »Sam pojdem do njega in izpremenil se bom v zlat vrč, poln sladkega vina.« Ko je puščavnik drugi dan stopil iz votline, je na skali, ki mu je služila za mizo, stal prelep vrč in rdeče vino se je lesketalo v njem. Tedaj je zavpil Anton: »Nečisti, kdo ti je dovolil prevzeti podobo dobrega vina, ki se spreminja v sveto kri našega Odrešenika?« Prijel je vrč in ga razbil in vino, ki se je razlilo po tleh, je vzplamenelo in zlato se je spremenilo v oglje.
Toda vrag še ni bil premagan. »Spremenil se bom v lepo žensko,« je dejal. »Tej se ne bo mogel upreti.« In priplesal je k Antonu kot mlado, lepo dekle z biserno ogrlico in svilnatim pasom. Toda svetnik ga je oplazil z bičem. »Kdo ti je dovolil oskruniti podobo človeškega telesa, ki je bivališče Svetega Duha?« Hudič pa se je zvil kakor kača in lepo dekle je izginilo, le dim je ostal za njo.
Zdaj je bil vrag v veliki zadregi. »Spremenil se bom v svinjo,« je dejal. »Venomer mu bom hropel ob nogah, ne bo me mogel odgnati ne z bičem ne s križem. Vsak korak mu bom zalezoval... Vso okolico mu bom zasmradil.« In sredi noči je zaslišal Anton kruljenje pred votlino in črn rilec z rdečimi očmi je molel iz teme. »Kdo, zavrženi, ti je dovolil spremeniti se v podobo božje živali, ki ni z ničemer zaslužila takega ponižanja, da bi bila podoba tvoje gnusobe?« »Saj je najgrša med živalmi in nečista po Mojzesovi postavi,« je odgovoril hudič. »Da,« je odvrnil Anton, »toda odkar je Jezus dejal, da omadežuje človeka tisto, kar je v srcu, ne pa, kar gre skozi usta, so vse živali, tudi nečiste, odrešene sramote.« Pa je vprašal hudič: »No, no, pozabil si, da mi je sam Kristus dovolil, da sem se v geraški deželi naselil v svinje...«
Ne, zdaj si ubogi svetnik ni vedel več pomagati. Rekel je le: »Če mi je res Bog dopustil to skušnjavo, pa bodi po božji volji.« In pokleknil je ter molil in zvonček na križu pred votlino je kar sam zazvonil.
»Uboge živalce božje,« je rekel, »ki morate trpeti to sramoto, da je sam hudi duh zlorabil vašo podobo, odpustite mi. Jaz nisem kriv. Toda obljubljam vam, prašički, ve zavaljene mastne kroglice, kadar boste bolne  in se bo vaš gospodar obrnil do mene s prošnjo, prav gotovo vas bom ozdravil... Bodite blagoslovljene vse živali, ki vas je Bog ustvaril v svoji slavo in ljudem v pomoč!«
Emilijan Cevc. (zgodbe). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 1, str. 52.

Stala sem ob mizi v svoji majhni kuhinji in pripravljala testo za piškote. V pečici je cvrčalo maslo, dišalo je po limonah in po cimetu, opojno, prijetno. “Če mi bo uspelo, bodo drobne, hrustljave cimetove zvezdice zadišale po vsej hiši,” sem razmišljala. “Tudi veselo pričakovanje bo z njimi bolj sladko.”
Čakala sem svoje, da pridejo domov za praznike. Ravno sem potresala moko po pultu in pripravila nadev, ko se je prikazal na vratih. Roka mi je zastala nad testom in osuplo sem pogledala vanj, v tla, pa spet vanj.
“Pozdravljena, Bog daj!” je rekel prijazno in me stisnil za komolec. Roke sem imela od moke in sladkorja vse lepljive. Obrisala sem jih ob predpasnik, od nervoze, popackala sem ga, nazadnje sem vsa zbegana sedla.
“Matic! Odkod si se pa ti vzel?” sem malone zakričala. Pokimala sem mu in ga povabila za mizo. Na mizi je še vedno ležalo moje razvlečeno testo, zraven so bili položeni modelčki v obliki zvezdic, in cimet, raztresen vse okrog, je opojno dišal.
zgodba2 01 2005Matic je sedel tako, da se je s hrbtom naslonil na steno. “Lepo diši v tvoji kuhinji,” je rekel, “zelo sladko!” Nekako je moral začeti. “Vem, kadar pečem cimetove zvezdice, vedno tako diši...”
Pogledala sem vanj. Obraz malo upaden, a še zmerom čeden, lasje osiveli, redki in ramena sključena. Matic je bil postaran in izgaran; tam, od koder je prihajal, ni bilo usmiljenja.
“Boš ostal za dlje časa? Za čez praznike? Za zmerom? Si prišel zaradi mame...”
Njegova mati je že leto dni ležala, zadeta od kapi, nemočna in tiha. Snaha, ki se je trudila z njo, je verjetno tisto že večkrat sporočila Maticu. “Saj ne bo prišel, karta v eno stran veliko stane in tudi...” so modrovali po vasi. Pa je le prišel! Matic je prišel iz Avstralije po dvajsetih letih, prišel je sam, prišel je zaradi matere, zaradi sebe, ali...
“Nikoli več ga ne bo nazaj! Ko človek gre daleč v svet, se nikoli več ne vrne. Odtuji se od doma in od svojih ljudi.” Tako sta govorila moja starša, kadar je pogovor nanesel nanj. Tako so govorili tudi drugi, vsi tisti, ki so Matica poznali.
Matic je bil vetrnjak. Imel je v sebi nemirno, potepuško kri. Že zelo mlad je pobegnil od doma, se po tistem vrnil, pa spet odšel. V časih, ko so kmečki fantje delali doma in že prevzemali kmetije ali vsaj pomagali staršem, je Matic sanjal o svetu. O nekem daljnem, bleščavem svetu, kjer mu ne bo treba garati na njivah, kjer mu ne bo treba voziti lesa s težkim kmečkim konjem, kjer se bo lahko v miru veseljačil in imel vsega.
Od tistega “vsega” pa ni dobil veliko. To sem izvedela kasneje od njegove sestre. Matic je res pristal daleč! Avstralija je bila za naš kraj nekaj nenavadnega. Dežela, o kateri dolgo nismo ničesar vedeli. Tudi drugi mladi iz naše vasi so zašli kam daleč. V Nemčijo ali v Švico, tudi v Ameriko so šli za boljšim kruhom, tako daleč kot Matic, pa se ni pognal nihče.
“V Avstraliji se je naš Matic končno le ustalil,” so govorili ljudje, ko so zvedeli, kako in kaj. “Pri nekem privatniku dela. Zelo bogatem. Tudi žensko je dobil tam, neko izseljenko. Oženil se je in počasi ustvaril svoje podjetje.” Tisto pa je ljudi že vznemirilo. Matic, iz majhne gorenjske kajže, pa podjetje!
“Vidiš, če bi šla z njim, bi bila zdaj preskrbljena,” mi je rekla sestrična, ko je pogovor nanesel nanj. “Ne bi ti bilo treba več na njivo. Pa tudi v fabriko ne!”
“Takih pa ni! Tudi tam, v Avstraliji, ne!” je rekla mama. V svojem prepričanju, da je le delo in poštenje tisto, kar šteje.
Molčala sem. Matica sem se spomnila tu in tam. Kako da ne! Bil je prijeten fant, veder in nasmejan, vedno glavni v družbi. Znal je plesati in nosil je kičasto pisane srajce, da je vzbujal pozornost. Vsa dekleta so gledala za njim, Matic pa je gledal mene. “Ti boš ostala sama, tako trmasta si,” mi je govoril, ker se nisem odločila zanj. Imela sem šele šestnajst let! Smejala sem se mu, dokler ni neke noči - moral bi k vojakom - nenadoma spet izginil.
Po tistem sem se zamislila. Čakala sem pošto. Prišla je razglednica iz Hamburga in kasneje še iz nekega zakotnega mesta v Franciji, potem pa kar naenkrat iz Avstralije... No, bilo mi je všeč, da je poštar naredil pomemben in radoveden obraz, ko mi jo je potisnil v roke, a sem samo skomignila z rameni in jo položila v predal k prejšnjim.
Leta so tekla in šla sva vsak svojo pot. Po dolgih letih je prišel domov. Oglasil se je tudi pri meni. Janja, najmlajša, je že hodila po hojci, Jerneja, starejša, pa v prvi razred. “Pri tebi pa gre to hitro,” je rekel in se zasmejal. “Tako družino že imaš!”
Zardela sem. Popestoval je Janjo, popil kozarec vina, ugriznil v enega mojih piškotov - tudi takrat so bili prazniki - mi dal roko in se poslovil. Zaprla sem za njim, odvezala predpasnik,- otresla sem moko z njega, dvignila Janjo iz stajice in jo odnesla k oknu. Pomahali sva za stricem, ki je visoko vzravnan šel skozi vrt, dokler ni izginil.
Na veje jablane so se ujele prve snežinke.
“Zdaj se pa Matic nič več ne oglasi, zdaj, ko ve, kako je,” je rekla mama neko jutro po tistem.
“Kako pa je?” sem odvrnila.
“I, omožena si in otroke imaš! Matic pa tudi ni...”
“To bi pa moral vedeti, da se v desetih letih marsikaj spremeni,” sem rekla suho in začela pripravljati kosilo...
“Lepo diši tu, v tvoji kuhinji,” je rekel Matic, tako kot tistikrat, in se presedel. “Vedno si rada kaj mesila.”
“Ja, vedno!”
“Kako pa hčerki? Zdaj sta že odrasli. Ali sta šli od doma?”
“Otroci zrastejo in gredo, Matic. To pa ja veš.”
“Kako naj vem, ko pa jih nimam...”
“Ja? Nimaš družine?”
“Ne, otrok pa nimava. No, manj je skrbi, laže kam greva in tudi...”
zgodba2a 01 2005“Zakaj pa žene nisi pripeljal s seboj? Saj je že bila v Sloveniji.” Spogledala sva se. Pred desetimi leti je prišel na žegnanje z visoko, suho plavolasko. Vzvišeno je gledala okoli, in ko mi je hotel podati roko, ga je grdo pogledala. Bila sem jezna, odšla sem stran in si obrisala oči. “Trapa!” sem si rekla takrat. “Kaj si sploh videla na njem?” Žegnanje je minilo in spomin na tisto srečanje zbledel.
“Pravi, da noče hoditi tako daleč, in zakaj bi jo silil.” Razvaljala sem testo. Še enkrat. Matic me je gledal pod roke. Vroče mi je postajalo. Tudi v kuhinji, v moji majhni kuhinji, je bilo vedno bolj vroče. Naložila sem modelčke ob kraju in začela vtiskavati v dišeče testo zvezdice. Eno za drugo. Eno za Janjo in njeno deklico, eno za Jernejo in njena dva fanta, eno za naju, starejša sva že in vedno raje imava sladko. Naložila sem jih v pekač, eno zraven druge, in začela še enkrat, vse znova...
“Poslovil se bom,” sem zaslišala Matica od strani. “Ti imaš delo, jaz pa moram še malo okrog. V ponedeljek grem nazaj.”
“Ja, seveda,” sem govorila in vmes na situ drobila vanilijev sladkor in posipavala zraven cimet. “Srečno hodi, srečno...” sem govorila in gledala v svoje zvezdice.
“Hvala,” je rekel in stopil čez prag.
Naslonila sem se z obema rokama na mizo in segla po pekaču. “Ana?”
Obrnila sem se s celim telesom. Spet je bil na pragu. Začudeno sem ga pogledala in roka mi je ostala na pol pota.
“Tako, kakor diši v tvoji kuhinji, pa nikjer na svetu ne!” je še rekel in zares izginil. Po tistem se nisva več videla.
Cimetove zvezdice pa spet dišijo po kuhinji! Po celi hiši mi dišijo, tako kakor prazniki, kadar pečem za vso družino...
Polona Škrinjar. (zgodbe). Ognjišče, 2005, leto 41, št. 1, str. 52.

Že dolgo se mi smilijo delavci, ki zaman čakajo na svojo zasluženo plačo. Vsi ti imajo družine, ki trpijo pomanjkanje. Ob tem sem se spomnila dogodka iz svoje rane mladosti, ki ga še do danes nisem pozabila.
Moj oče je bil tesar. V naši družini smo bile tri deklice, pozneje sta priromala še dva bratca. To je bilo za časa Kraljevine Jugoslavije in bili so zelo slabi časi. Oče je bil skrben, toda ni bil redno zaposlen, kakor še mnogo drugih ne. Zaslužil je le poleti, ker pozimi no mogel opravljati tesarskega dela. Tako smo bili vsako zimo brez prebite pare. Mama je bila pridna, pridelala je krompir, koruzo, fižol, zelje in spitala dva prašiča. Le nekaj nam je tako bridko manjkalo: ljubega kruheka!
Morda bi bilo vse bolj olajšano, če bi mojemu očetu vsi pravično in pravi čas plačali. Tako pa je moral za pošteno zasluženi denar beračiti in prositi. Imel je tudi dva ali tri pomagače - tistim je moral dati, in tako je sam ostal pogosto brez denarja.
zgodba3 01 2011Kakor vsako leto, je tudi takrat prišla tista neusmiljena zima. Vso zimo nismo videli niti enega dinarja ter niti koščka kruha. Koruzno moko je mama zmešala v mleko in jajca in to spekla v pečici. Videti je bilo kakor pecivo, a ni bilo sladko. To smo jedli namesto kruha.
Bila sem najstarejša od otrok. Ko sem bila stara trinajst let, sem neko noč, ko nisem mogla spati, naredila sklep: šla bom do tistega človeka v trgu, ki je bil očetu največ dolžan.
»Oče, dovoli, da jaz grem k tistemu človeku. Lepo ga bom prosila, naj ti da tvoj zasluženi denar, da bi potem lahko kupili kruh.«
»Lahko greš, samo da se ne boš potem jokala,« je rekel oče.
Do trga je bilo eno uro daleč. Kmalu na začetku je bila hiša tistega človeka, ob njej pa velika delavnica. Najprej sem potrkala na vrata njihove lepe hiše. Odprla mi je gospa, kar precej zajetna.
»Kaj hočeš, punca?« Povedala sem, da iščem gospodarja. »V delavnici je,« je hitro zaprla vrata, saj je veter nosil sneg.
Stopila sem v delavnico. Najprej sem zagledala nekaj žarečega, potem šele gospodarja, ki je bil kovaški mojster. Glasno sem ga pozdravila.
»Kaj iščeš tukaj, froc?« je bil njegov odzdrav.
»Oče me pošilja in prosi, da mu plačate tisto, kar ste mu dolžni in, prosim, meni izročite. Doma nimamo kruha,« sem še glasno dodala.
Tolkel je po žarečem železu in zakričal: »Smrklja mala, kaj si dovoliš! Nimam denarja.«
»Pa tako dolgo ste že dolžni očetu,« sem vztrajala. »Prosim, dajte vsaj nekaj, da bomo imeli za kruh.«
»Če se mi takoj izgubiš izpred oči, smrklja mala, te mahnem s tem žarečim železom!«
V strahu, da me bo zares udaril, sem vsa solzna zbežala iz delavnice. Oče je imel prav.
Bil je že mrak, ko sem prilezla domov. Govoriti nisem mogla. Moje solze so povedale vse. Oče me ni karal, le oba z mamo sta me objela - in mama je jokala ...
Tako je bilo mojemu očetu še veliko ljudi dolžnih do groba. Nikoli niso plačali.
Ana Uršej

Ognjišče (2011) 1, str. 38

»Klara, ali ne boš pogledala pod smrekico, kaj ti je letos prinesel Božiček?« je vprašala Jasna svojo petletno hčerko, ki se je sklanjala nad zibelko in ljubeče božala svojega malega bratca, ki jo je ves zamaknjen gledal in krilil z ročicami.
»Čisto sem pozabila,« se deklica ni niti ozrla in božala dete dalje, ne meneč se za darila pod drevescem. Ko je Jasna to videla, je majaje z glavo odšla v kuhinjo. Danes je pričakovala obiske in je imela polne roke dela. Vsako leto so se na božič pri njih zbrali njeni in moževi starši ter njegovih pet bratov in sester. Letos bo z njimi eden več – mali Simon, s katerim se je igrala Klara.
zgodba1 01 2018Spomin ji je šel nazaj na lanski božični večer. Po polnočnici, katero je prespala, se je Klara zbudila in jokajoč vprašala, zakaj ji Božiček ni prinesel dojenčka, saj mu je vendar pisala. Daril se ni niti dotaknila. »Ne maram igrač, na kupe jih že imam, hočem bratca ali sestrico, da se bom imela s kom igrati. V vrtcu jih imajo vsi, le jaz sem sama,« ni odnehala.
»Saj res ni prav, da je sama,« je rekla možu, ko je Klara zaspala.
Pričakovala je, da bo spet vzrojil, kot vedno, ko je načela pogovor o še vsaj enem otroku, a jo je zamišljeno pogledal in dejal: »Imaš prav, morda bi se pa le morala odločiti še za enega otroka. Ampak ne razumi me napak,« je pohitel, da mu ne bi vpadla v besedo, »otroke imam rad, zelo rad, samo želel sem, da bi Klari lahko nudila vse.«
»Ja, saj vem, ampak ona ima že davno vse, nima pa tistega, kar najbolj pogreša, brata ali sestro. To sva ji dolžna dati, zdaj je še čas, da ne bo sama, kot sem bila jaz,« je rekla potiho in v očeh so se ji nabrale solze. Saj ga je po svoje razumela: odraščal je v številni družini, zaslužil je samo oče in z veliko težavo so se prebijali iz meseca v mesec. V skromnem stanovanju si jih je vseh šest delilo eno sobo, starša pa sta se stiskala v eni majhni. Vsem sta hotela omogočiti šolanje, zato so ob študiju vsi tudi delali. Čeprav je bilo pri hiši vsega zelo malo, je bilo pri njih veliko ljubezni, smeha in petja. Spominja se, kako so po večerji posedali v kuhinji za veliko mizo, in najprej skupaj molili, po molitvi pa so ponavadi zapeli. Oba starša sta bila cerkvena pevca in sta ljubezen do petja prenašala na otroke. Kadar je bil oče posebej dobre volje, je vzel v roke staro harmoniko in zraven zaigral. Teh večerov se je najraje spominjal in govoril je, da jih nikoli ne bo pozabil. Toda tudi na pomanjkanje in stisko ni pozabil. Bolj ko se je službi vzpenjal, bolj je vse lepe spomine potiskal v ozadje in se pehal za zaslužkom. Zgradil je lepo, prostorno hišo, da se ne bodo stiskali v kakšnih vlažnih prostorih, in da bo njegova edinka imela vse, česar on ni imel. Jasna ga včasih kar ni več prepoznala in se z žalostjo spraševala, kako to, da se je njen nekdaj nasmejani mož spremenil v zaprtega, vase pogreznjenega človeka.
Medtem ko je on odraščal v številni družini, je bila ona edinka, hči zelo premožne družine. Starši so imeli gostilno. Kmalu po njenem rojstvu je mati zbolela in ni mogla imeti več otrok, zato je ostala sama. Kako zelo je pogrešala brata ali se sestro, da bi se imela s kom igrati ali se pogovoriti. Sama je spala v veliki sobi z lepimi zavesami na oknih in umetniškimi slikami na stenah. V veliki hiši s številnimi sobami se je dolgem hodniku kar izgubljal njen glas, kadar je klicala mater, ki se je mudila spodaj v gostilni ali v kuhinji. Imela je vse, razen pozornosti in ljubezni. Ob vseh opravilih v gostilni mati in oče nista imela časa zanjo. Zelo redki so bili trenutki, ko so vsi trije skupaj sedli za mizo. Pa še takrat je beseda tekla o poslih, malokdaj jo je mati, ko je bila še majhna, stisnila k sebi ali jo je oče posadil na kolena. V teh trenutkih so ji tekle solze sreče in prosila je Boga, da bi ti trenutki trajali čim dlje. Ničesar ni potrebovala, vsega je imela preveč, premalo pa ljubezni in te je bila lačna.
Pogrešala je skupno pot v cerkev in molitev pri mizi, kot je to doživljala v družini svojega moža. V njihov skromni dom je pogosto zahajala, ker je bila Matejeva sestra njena sošolka. Tako prijetno in toplo se je počutila med njimi in vzljubila je Mateja, takrat tako nasmejanega fanta ...
In kot da bi bral njene misli, jo je mož ljubeče pogledal in jo stisnil k sebi: »Janja, zdaj si tudi jaz resnično želim, da dobimo še enega otroka, da Klara ne do tako sama, kot si bila ti,« je rekel mehko in po dolgem času je spet videla tiste njegove tople in prijazne oči in njegov sproščeni nasmeh, ki ga je bilo zadnje čase tako malo.
In prve dni oktobra je njihov dom napolnil otroški jok. Rodila je Simona, ki se veselo smeje, ker se sestrica Klara ljubeče pogovarja z njim. Ko pride iz šole, najprej pohiti k njemu. On je njena sreča in veselje.
Janja potiho odpre vrata v dnevno sobo in vidi, da se deklica še vedno poigrava z njegovimi prstki in mali se ji smeje. Daril pod drevescem se še vedno ni dotaknila, saj je pred njo najlepše in najbolj zaželeno darilo, njen mali bratec.
»Hvala, dragi Božiček, za ta dragoceni dar,« je zašepetala, tiho zaprla vrata in vsa srečna vrnila v kuhinjo.
Anica Kumer. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 1, str. 45.

zgodba3 01 2018Hvala ti, Gospod, da si me stkal v materinem telesu in mi dal dihati, gledati, živeti v svojem čudovitem svetu.
Hvala ti, Gospod, za ljubeče starše, ki so me obdali z ljubeznijo, ki so mi podarili vero v Tebe, ki so nas vzgajali z modro besedo.
Hvala ti, Gospod, za moje brate in sestre, da sem z njimi odraščala in ob njih brusila svoj značaj in še vedno dobim pomoč pri njih. Hvala ti za spoznanje, da noben dar ni tako majhen, da bi se ga ne dalo deliti z drugimi.
Hvala ti, Gospod, za dobrega moža, ki je moj zvesti sopotnik, prijatelj, svetovalec, moje zavetje in rama, na katero se naslonim in jočem od veselja ali žalosti in se odpočijem. Uslišal si moje dekliške molitve, ga varoval zame in združil najini življenjski poti. Hvala ti za vsako uro, ki jo pod tvojim dobrotnim varstvom preživiva skupaj.
Hvala ti, Gospod, za prvi jok najinega prvega otroka, za njegov prvi pogled, prvi nasmeh, prvi korak, prvo besedo ...
Hvala ti, Gospod, za sina, tvoj dragoceni dar je nama, njegova bližina me navdaja z nežnostjo, je sonce moje sreče. Hvala ti, da to sonce v mračnem dnevu ni ugasnilo, ker si mu ponovno podaril življenje.
Hvala ti, Gospod, za hčerko, prelep dar je iz tvojih rok, luč, ki me ožarja s svetlobo, ki mi s svojim nasmehom okrepi dušo in srce.
Hvala ti, Gospod, za naš topli dom, za našo družino, za varno zavetje in počitek, ko se na zemljo spusti noč.
Hvala ti, Gospod, da si mi dal spoznati toliko dobrih ljudi, ki me prijateljsko spremljajo na življenjski poti.
Hvala ti, Gospod, da živim prav zdaj in tukaj; verujem, da si določil najboljši kraj in čas za moje življenje.
Hvala ti, Gospod, za vse, kar mi daješ, ker ti najbolj veš, kaj je res dobro zame.
Hvala ti, Gospod, da si nas naučil moliti, da te lahko hvalim in slavim, pred teboj odprem svoje srce, tebi zaupam svojo srečo, svoje skrbi, svoje trpljenje, svojo zahvalo in svoje prošnje.
Hvala ti, Gospod, za križe, ki mi jih pošiljaš, s tvojim blagoslovom njihova teža ne presega mojih moči.
Hvala ti, Gospod, da odpuščaš moje padce in mi vedno znova pomagaš vstati in nadaljevati pot za teboj. Hvala ti za preizkušnje, učijo me, naj se te še tesneje oklenem.
Hvala ti, Gospod, za veseli smeh, ki poživi mojo dušo, in za solze, ki me so šola sočutja s trpečim.
Hvala ti, Gospod, za vsako jutro, ko zaupno stopam v nov dan, ki ga začenjam z mislijo nate.
Hvala ti, Gospod, za vse velike in male radosti, ki lepšajo moje dni: za pisano cvetje, za žar sonca in sij lune, za dež, ki napaja zemljo in vsemu živemu daje rast.
Hvala ti, Gospod, da sem in da me imaš rad takšno, kot sem.
Hvala ti, Gospod, da sem dragocena v tvojih očeh.
Hvala ti, Gospod, da smem biti Božji otrok.

Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 1, str. 93.

1953
zgodba2a 01 2018Bližali so se božični prazniki in toplo nam je postajalo pri srcu. Majhna skupina smo bili, zato pa je bila beseda bolj živa in prisrčna. V takem razpoloženju smo se spomnili, da so tu notri nekateri sobratje pred časom prepisovali iz župnijskih matičnih knjig za državne matične urade. Začeli smo stikati okrog in nenadoma sem zagledal v kotu na polici stekleničko. Je črnilo ali ni? Je že suho, posodica prazna? Nekaj kapljic je še bilo na dnu. Primešal sem malo vode in stresal stekleničko, da je voda počrnela. Gostiša mi je ponudil zobotrebec, p. Lederhas pa dal papir od ovoja neke revije.
Narisal sem sveto Družino z oslekom in volekom , pastirčka in rajajoče angelce. Z rezilom iz okovice za čevlje sem risbo izrezal in za sveti večer smo imeli v škatli za kruh jaslice.
Prepevali smo in molili, kakor bi bili doma, spet otroci. Po končani pobožnosti smo škatlo obrnili, da se je božična skrivnost skrila pred strogimi pogledi paznikov. Pred temi jaslicami smo opravili molitve tudi na sveti večer pred novim letom. Toda na novega leta dan smo pozabili škatlo obrniti in paznik je kakor Herodež sveto Družino zaplenil, potem pa hotel zvedeti od nas, s čim smo si drznili narediti jaslice v kazensko-poboljševalnem domu. Ko smo mu razložili, se je potolažil, sveta Družina z angelci in pastirčkom pa je le šla z njim. Od takrat smo ga imenovali Herodež.

1954
zgodba2 01 2018Če je bil božič 1954 v usnjarni na Igu pristno zaporniško doživetje, je bilo božičevanje v sobi št. 7 naravnost pretresljivo zaradi skromnosti zunanjega okvira, a toliko bolj bogatega notranjega praznovanja, ki more predreti skozi vse zidove, mimo bodeče žice, psov in paznikov, nadzornikov in zunanje straže ...
Doma v sobi št. 7 smo za sveti večer opravili tri rožne vence in po stari navadi pokadili, da je prijetno dišalo. Profesorju Jegliču je namreč sestra skrito v paketu poslala kadila. Nenadoma zaškrta ključ v vratih in se pojavi nadzornik Kretič: »Kaj pa tako čudno diši, kaj pa cvrete na peči?« Jeglič stopi naprej in mu pomoli pod nos odprto ribjo konzervo rekoč: »Gospod nadzornik, to sem hotel malo pogreti, pa diši.«
Že nekaj tednov prej mi je Darko skrivaj pokazal kemični svinčnik in iz prevajalnice je dobil nekaj kosov lepenke. Tako sem spet narisal jaslice: dva angela sta nad hlevčkom razpenjala napis Slava Bogu – Mir ljudem, v sredini so kukale tri angelske glavice; sveta Družina je bila od hoje trudna in nekoliko toga, osel in volek pa sta gledala oba v isto smer, da je bilo kar nerodno sestaviti skupino v hlevčku. Še nekaj pastirčkov in ovčk.
Jaslice so bile na sveti večer postavljene na zasilno polico med dva pograda. Ko smo med kajenjem opravljali – okrog mize hodeč – rožne vence, se je vsak s srcem, polnem domotožja, oziral nanje. Ker je prof. Jeglič vtihotapil tudi vino in hostije, smo imeli polnočnico. Maševal je p. Ledergas na jetniškem kovčku s konzervno posodo za kelih. Še nikdar nisem doživel takšne polnočnice!
»Detece na slamici, nocoj smo tudi mi s teboj na slamici ...« Kakor Detetu hlevček ni odvzel božanstva, tako tudi nam ječa, slama, trdo delo in poniževanje ni vzelo ne duhovniškega ne slovenskega dostojanstva, pa tudi človeškega ne! Hvala Bogu za vse to!
Ljubo Marc, Črepinje. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 1, str. 92.

Cel dan sta bila polna prijetnega, prazničnega razpoloženja. Že dolgo ni njihov mladinski zborček pel tako zagnano in tako iz srca kot tokrat pri polnočnici, da se je njihovo navdušenje preneslo na ljudi, ki so do zadnjega kotička napolnili domačo cerkev. Ko so na koncu maše odpeli še zadnjo kitico Svete noči, so jim ljudje tako navdušeno zaploskali, da so morali dodati še dve pesmi. Po maši so pevci njihove vasi odšli domov peš. Pogovarjali so se in vmes prepeli božične pesmi, vedno znova pa so se vračali na Glej, zvezdice božje. In zvezde so jih resnično spremljale celo pot.
Popoldne sta se ravno spravila k branju, ko ju je zmotila mama: »Ali bi šla vidva sama na obisk k babici?«
»Kaj ne bomo šli vsi?« se je začudil Oskar.
»Teta Iza je sporočila, da bi bil stric Matija vesel. če bi ga danes obiskala v bolnišnici.«
»Ali greva lahko kar s kolesom?« je bila vesela Julija, ki je rada kolesarila.
»Kar pojdita, saj je vreme skoraj aprilsko,« je presodila mama in čez deset minut sta že poganjala pedale proti babičini hiši.
Komaj sta dobro pozvonila, je babica že odprla vrata. Stisnila ju je k sebi in ju vsa radostna odpeljala v dnevno sobo. Še vedno je dišalo po kadilu, v kotu je gorela velika sveča, poleg nje pa so bile postavljene raztegljive papirnate jaslice. Babica je bila nanje zelo ponosna, saj jih je imela že njena stara mama in so bile nekakšna hišna svetinja.
zgodba1 01 2016Povabila ju je za mizo, na kateri je bilo vse polno slik in albumov.
»Dobro, da sta prišla,« je babica žarela, »sredi spominov sem. Sprehajam se med temi slikami. Kar preselila sem se v tiste čase.«
»Si tudi ti na tej sliki?« je pokazala Julija na sliko učenčkov, slikanih verjetno na šolskem dvorišču.
»Kaj me ne prepoznata?« se je začudila babica, »saj sem si čisto podobna. Še vedno imam prav takšen pogled kot takrat.«
S pogledom sta iskala po sliki. »Tista drobna punčka v drugi vrsti si ti?« je ugibal Oskar.
Veselo je prikimala. »Vidita, da se nisem veliko spremenila.«
»In kdo so vsi drugi?« je hitela Julija.
»Še sama se ne spomnim vseh imen. Razkropili smo se menda kar po celem svetu. Takrat pa smo si bili tako podobni. Razposajeni, polni življenja in vragolij. Življenje je potem premetavalo vsakega po svoje in kovalo na različne načine.«
»Se nikoli več niste srečali?« se je čudila Julija.
»Nikoli. Včasih še koga srečam, večine pa že dolgo nisem videla.«
»Te slike pa še nisem videl!« je Oskar pokazal na drugo sliko. »To je gotovo najin oči! To pa stric Tonči!«
»Za njima si pa ti!« je dodala Julija.
Babici so zažarele oči. »Moja fanta,« je dejala z nežnim glasom.
»Ti si pa videti zelo žalostna,« je opazila Julija.
»Tebi nič ne uide,« je zmajala z glavo babica. »Ženska pač! Pustimo to, saj ni pomembno. Na tej sliki pa sem zelo nasmejana,« je pokazala na drugo sliko.
»Kaj ni pomembno?« se je vmešal Oskar. »Sta te fanta spravila v slabo voljo?«
»Fanta? Še slutila nista, kaj vse se dogaja v meni.«
Vnuka sta utihnila. Če babica ne bi sama nadaljevala, si je ne bi upala vprašati ničesar več.
»Velika nesreča se je zgodila,« je dejala čez čas.
»Nesreča!« sta se začudila oba hkrati.
»Saj ne vem, kje naj začnem ... Vajin oči si je neizmerno želel sestrice,« je počasi nadaljevala. »Saj sta se s Tončijem zelo dobro razumela in se še vedno, ampak on je venomer ponavljal, da bi rad imel sestrico. Da bi jo pestoval, božal, vozil naokoli, se z njo igral, pogovarjal ...«
»Tega nama ni nikoli povedal,« je z nekoliko presenečenim glasom dejal Oskar.
»Res sem zanosila. In sva z vajinim pokojnim dedkom upala, da bo punčka.«
»Noseča si bila. Potem si ...« Julija ni mogla dokončati stavka.
»Potem se je zgodila nesreča. Saj sem že povedala.«
Babica je prestavila roke v naročju, ustnice so se ji malo zatresle. »Pozno popoldne sem se vračala iz mesta. Avtobus mi je ušel prav pred nosom. Nesrečna sem stala na postaji, saj tedaj avtobusi niso vozili prav pogosto. Mimo se je s konjsko vprego pripeljal znanec, ki je imel kmetijo v bližini, in me povabil na voz. Prisedla sem. Ustavili smo se pred spuščenimi zapornicami. Ko je mimo pripeljal vlak, je lokomotiva močno zapiskala. Konj je preplašeno skočil in divje potegnil. Skoraj sem padla z voza. Z vso močjo sem s trebuhom udarila ob rob voza. Zastokala sem od bolečin. “Saj ni nič hudega,” sem dejala vozniku, kmalu pa me je obšla huda slutnja. Otrok se od tedaj v meni ni premaknil več. Nikoli več. Mrtvega otroka sem nosila v sebi, dokler ...«
Vsi so molčali.
»Potem je prišel tisti dan. “Ali bom tudi jaz umrla?” sem vprašala sestro, ki je bila ves čas ob meni, “dva majhna fanta in moža imam doma.” “Samo nanje mislite in jih boste še videli.”«
Babica je zopet utihnila. Morda je mislila, da bosta kaj vprašala, a sta ostala brez besed. »Ko je bilo vse končano, sem vprašala tisto sestro, ali je bil fantek ali deklica,« je nadaljevala. »Rekla je samo: “Deklica”, meni pa so se ulile solze, menda bolj kot prej zaradi bolečin.«
»Uboga babica,« je dejala Julija in jo sočutno gledala.
»Domov sem prišla praznih rok. Sama ... Tistih oči, s katerimi sta me sprejela fanta, ne bom nikoli pozabila. In vajin oči ni nikoli več rekel, da bi rad imel sestrico.«
»Ti je še vedno hudo?« je čez čas vprašal Oskar.
»Kako naj povem. Še vedno. Še vedno boli, ampak nekako drugače. Vidita, dolgo, zelo dolgo sem žalovala in jokala, večinoma naskrivaj, da me otroka ne bi videla. Vse se je vrtelo v obupnem krogu. Ko sem nekoč šla v mesto, sem stopila v stolnico. K Brezjanski Mariji. Nič ji nisem mogla reči kot samo: “Marija, ti me razumeš in mi lahko pomagaš. Saj si stala pod križem mrtvega Sina!” Še sama ne vem, koliko časa sem klečala tam pred njeno podobo. V mene je prišla misel, ki je nisem pričakovala. “Ne jokaj. Naj se ti ne trga srce. Iz tebe je prišel k meni angel, tvoja deklica. Preskrbljena je in vas od tu spremlja in varuje. Tebe in vse tvoje drage. Vem, da težko razumeš, ampak tako je bilo najbolj prav.” Odšla sem iz cerkve. Sama ne vem, od kod se je vame naselil mir. Vse je ostalo tako kot prej, samo tista pekoča praznina in bolečina je s tedni izginila.«
»Si nama to svojo skrivnost in bolečino namenoma povedala na božični dan?« je vprašala Julija.
»Ne, ne. Se pa na božični dan srce lažje odpre.«
»Sedaj pa razumem,« se je spomnila Julija, »v moji skrinjici, kjer imam shranjene najpomembnejše predmete, sem našla čestitko, ki jo je oči napisal mamici ko sem se rodila. Prebrala sem: “Vedno sem si želel, da bi imel sestrico, sedaj pa imam hčerkico in tebe!”«
Babici se je zatresla roka, v kateri je držala eno od slik. »Tako je napisal?« se je začudila. »Čisto prav je napisal. Vidiš, Julija, ti si na neki način očijeva hčerka in sestrica.«
»Potem imam kar dve sestrici,« je dejal Oskar in prisrčno so se nasmejali.
»Tam pri Mariji pa zvesto spremljevalko,« je dodala Julija.
Babica je začela pospravljati slike in vnuka sta vedela, da bi rada ostala sama. S svojimi slikami, spomini in bolečino, ki pa ne reže več v srce.
JARC, Janko, Smiljan, (zgodbe). Ognjišče, 2016, leto 52, št. 1, str 24.

»Ali že pluži?« je vprašala moža Toneta. »Ne, ne še,« je nejevoljno zategnil in stopil od okna. »Stokrat si me že vprašala nocoj! Bo pa že splužil, še vedno je, tudi nocoj bo,« ga je jezilo Franckino nenehno spraševanje. »Da bi le pravi čas, da bodo naši mogli domov,« ni odnehala. »Ko bo, bo, jaz ne bom več gledal skozi okno, zlezem raje na peč, ti pa kar glej, če hočeš,« se je vdal. »Jaz ne utegnem, večerjo pripravljam. Tebi je lahko, ni ti treba skrbeti, kaj bomo jedli,« je rekla in odhitela proti kuhinji. »Sem pa opravil v hlevu pri živini,« je zaklical za njo. »Potem pa se pojdi umit in preobleč, da ne boš smrdel po hlevu, ko pridejo,« ga je premerila od nog do glave. »Sem se že. Vidim, da nisi samo naglušna, tudi vohaš ne več,« je odvrnil. »Ah, si pa siten!« je zamahnila z roko in stopila med lonce. »Ja, pa ne tako kot ti,« se ni dal, zaprl vrata in šel dremat na toplo peč.
Tako kot pogosto, sta se tudi nocoj malo zbadala, čeprav je bil sveti večer in sta sklenila, da se ne bosta, a kaj, ko brez tega nista znala živeti. Kdor ju ne bi poznal, bi si mislil, da sta nemogoča prepirljivca, dejansko pa sta se imela zelo rada, čeprav sta si ljubezen izkazovala na tak čuden način. Dolgih petdeset let sta bila že poročena. Družino sta ustanovila na majhni kmetiji, ki je dajala premalo kruha za njiju in za dva sinova, zato je on do upokojitve delal v rudniku, ona pa je pridno skrbela za dom.
zgodba2 01 2017Leta so tekla in tako sta se skupaj postarala. Ni bilo stiske, ker sta imela pridne roke, sinova sta se izšolala, dobila dobre službe, si ustvarila družini, si postavila vsak svojo hišo, vedno pa sta s svojima družinama rada prihajala v svoj rodni dom in obiskovala svoje starše. Redno so se dobivali in se prav lepo razumeli. Zdelo se jima je samoumevno, da je tako in nista mogla razumeti, kako morejo otroci pozabiti na svoje starše, po njihovi smrti pa se zasovražijo med seboj in se tožarijo za dediščino.
Spet je stopila k oknu in se zazrla v noč. Zunaj je le še rahlo naletaval sneg, prikazala se je luna in vsa v belo odeta narava je čudovito zablestela. Vsa očarana je strmela v to lepoto, kot da bi to videla prvič, pa je že bogve kolikokrat, a vedno znova je očaral prizor zimske noči.
»Dobra letina bo drugo leto, veliko žita in sena bo,« je rekla možu, ki je dremal na peči. »Kako pa to veš?« je dvignil glavo. »Kadar so svetle noči okrog božiča, potem so drugo leto polni skednji žita in sena,« je pomodrovala. »Ali si res pozabil na vse vremenske pregovore?« se je začudila. »Glavno, da jih ti nisi, ti pa tako vse veš,« se ji je posmehnil. »No, no, saj nisem mislila tako,« je stopila k peči in mu s prsti nežno šla skozi sive lase, ki so bili še vedno gosti in skodrani kakor nekoč. Ko sta se spoznala, so bili njegovi lasje črni in večkrat se je pošalila, da se je najprej zaljubila v njegove lase. »Jaz pa v tvoje oči, modre kot morje, kar utapljal sem se v njih,« je rekel on.
»Pluži, pluži!« je zaklicala in skočila k oknu »Prišli bodo, prišli! Joj, moja večerja,« je planila v kuhinjo. Solznih oči je gledal za njo. »Oh, ti moja zlata Francka, kako skrbna si in pridna,« ga je toplo spreletelo.
V veži je zaropotalo in skozi vrata je planilo pet vnukov, trije fantje prvega sina in dve hčerki drugega, vsi že dijaki in študentje, vsi že skoraj odrasli.
»Kakšna naglica!« se je skobacal s peči in se objemal z njimi. Sinova sta bila ob tem novem, prazničnem srečanju široko nasmejana, prav tako sta žareli od veselja obe snahi, ki sta hiteli pomagat v kuhinjo.
»Zdaj je še post,« je rekla mati Francka in postavila na mizo rižev narastek in po starem običaju skledo kuhanih suhih hrušk. »Ko pridemo od polnočnice, bo prava večerja. »Takrat bo že skoraj zajtrk, jaz pa bom mogoče že pri maši zaspal,« je zazehal petnajstletni Blaž.
»O pa ne boš, ker boš nocoj šel z nami na kor med pevce,« mu je zažugala sestrična Katja. Kislo se je nasmehnil in se, kot takrat, ko je bil majhen, spravil dedku na kolena ter ga objel okrog vratu.
»Pojdi dol, dedek te težko drži,« ga je pokarala babica. »Kje pa, saj sem še pri moči,« ji je odvrnil. »A je sitna?« ga je hudomušno vprašal Blaž. »O, je, je, tako kot vedno, pa tudi jaz sem,« se je nasmehnil in privil vnuka k sebi.
Ves raznežen je gledal mlade, ki so pri jaslicah krasili božično drevo, se smejali in govorili drug čez drugega, med njimi pa se je vrtela Francka. Bila je vsa pomlajena in ni čutila let.
Ko je bila s svojo družino, ko so sedli za mizo kot nekoč, ko sta bila sinova še otroka, je bila srečna. Zdaj, ko jih je več, je srečna še bolj.
Njena sreča je izvirala iz prepričanja, da jih povezuje vera in molitev. Še bolj živo je to čutila ob prazničnih dneh, zlasti ob božičnih svetih večerih. Pri polnočnici v župnijski cerkvi se je s solzami sreče v očeh Bogu zahvalila za svojo družino in družini svojih sinov ter vse pred jaslicami izročila v varstvo sveti družini.
KUMER, Anica, (zgodbe). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 1, str 44.

Zajemi vsak dan

Zaupam Gospodu, da bo imel usmiljenje z vsem, kar sem storil, najsi je bilo slabo ali malo dobro. Moja bodočnost pa, kratka ali še dolga tu na zemlji, mora biti sveta in posvečujoča.

(sv. Janez XXIII.)
Četrtek, 18. Januar 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh