Hitela je iz sobe v sobo, od postelje do postelje, od bolnice do bolnice – stregla, dajala zdravila, tolažila, se veselila in jokala z njimi. Iz leta v leto, iz meseca v mesec, iz dneva v dan, že dolgih trideset let, odkar je kot pripravnica prišla v to bolnišnico in v njej tudi ostala. Ni želela kam drugam, tudi ni želela postati kaj več: bila je medicinska sestra, sestra Mateja, ki ji je prirasla k srcu ta ogromna stavba sredi velikega parka s košatimi drevesi, ki so dajala poleti prijetno senco, pozimi pa so se stiskala pod snežno odejo. Vzljubila je svoje delo in bolnice, s katerimi se je razumela, skratka, svoje delo je opravljala s srcem.
Tako je tudi ta dan, pravzaprav ta večer, ko je bila dežurna, hitela za delom. Obiski so se že zdavnaj končali, le pri starejši ženici ob oknu je sedela mlada žena in ji dajala jesti. Zanjo so vedno naredili izjemo, saj ni nikogar motila. Tako milo je prosila, če lahko še ostane, da ji sestre niso mogle odreči.
Tisto ženico, gospo Franjo, so že pred dobrim mesecem pripeljali na oddelek s hudo pljučnico, potem pa so se pojavile še druge težave, da je bilo le malo upanja, da bo preživela.
A ta stara žena se ni dala, hotela je še živeti! Vdano je prenašala bolezen, ubogljivo jemala predpisana zdravila. Mnoge okrog nje, četudi veliko manj bolne, so pogosto, tudi po nepotrebnem, klicale za pomoč, ona pa nikoli ni tarnala. Tudi če je bila vsa prepotena, ni prosila, da jo preoblečejo. Nič, skratka, kot da ji nič ne manjka. Sestre so se prav zato posebej zavzele zanjo in jo negovale.
Vsa drobcena je ležala med belimi rjuhami. Močni sivi lasje so se srebrno svetili in oči – te njene oči, so tako toplo in prijazno gledale v svet, da se nihče, ki se je zazrl v njen z gubami prepleteni obraz, ni mogel zadržati, da ji ne bi stisnil roko in se ji nasmehnil.
zgodba4 11 2012»Danes pa je vaša hčerka spet dolgo posedela pri vas,« ji je hitela sestra Mateja popravljat odejo, ko je obiskovalka odšla.
»Katera hčerka?« se je začudila stara gospa.
»Ja, ta, ki vas vsak dan, odkar ste tukaj, obišče, vas pomaga negovati, vam daje jesti, vas boža in bodri – kaj ni to vaša hčerka?« je vprašala Mateja.
»Ne, to je moja snaha!« se je nasmehnila ženica. »Je pa res kot moja hčerka, celo več ... Če imate čas, sestra Mateja, vam povem najino zgodbo,« se je prvič razgovorila. Mateja je sedla na rob postelje, jo prijela za roko in rekla: »Z veseljem, gospa Franja. Nocoj je na našem oddelku zelo mirno, pa si bova obe skrajšali čas.«
»Veste, ko je naša snaha prišla k nam na našo veliko kmetijo, so vsi zmajevali z glavami, češ da ta ne bo ostala pri nas. Bila je mestno dekle, zelo mlada. Sin jo je spoznal na zadrugi, kjer je delala v računovodstvu. Zaljubila sta se, pa je prišla k nam. Ženske v vasi so se muzale in govorile, da ta pač ni za na kmetijo, pa še zraven mene, ki sem bila znana kot garač in zelo stroga ženska. Moža sem zgodaj izgubila in pri sedmih najinih otrocih sem morala imeti zelo trdo roko, da sem obdržala vajeti. Moja tašča in moževe sestre me niso marale, ker sem bila bajtarska in sem prišla k hiši brez dote. Moja dota so bile moje roke in dokler je bil mož živ, se je dalo vzdržati. Po njegovi smrti pa so prišli hudi časi. Na vse načine so mi grenile življenje. Malo pred smrtjo so me mati prosili odpuščanja in jaz sem brž odpustila. Zaobljubila sem se: če kdaj dobim mlado k hiši, bom do nje kot mati ... In ko je prišla k nam Janja, sem videla, kaj sem pogrešala vsa ta leta. Jaz sem bila – morala sem biti – trda samo na zunaj, v meni pa je čuteče srce, le živela sem tako, da tega ni vedel nihče drug kot le moji otroci, drugače bi šlo pri nas vse v nič. Janja je rasla brez staršev pri babici in dedku. Oče in mati sta izgubila življenje v prometni nesreči. Ko je prišla k nam, sem se čutila dolžno, da ji vsaj malo nadomestim ljubezen staršev, ki je ni bila deležna. Ko sem videla, kako pridna je, sem ji dala čisto proste roke, sama pa sem se umaknila na svoje, v hiško tik ob domačiji. Tako sva lahko vedno veliko skupaj. Druga drugi pomagava, druga drugo razveseljujeva, njeni trije otroci, moji sladki vnuki, pa tekajo od ene do druge. Mojih šest otrok je šlo od doma proč, le najstarejši sin je ostal doma. Saj radi pridejo pomagat, meša pa se med njiju nihče. Ko je Janja prišla k hiši, sem jim rekla: “Sprejmite jo, kot bi bila vaša sestra, mene moževe sestre niso nikoli sprejele in samo jaz vem, kako sem zaradi tega trpela.” Pa so jo res vzljubili. Naša je Janja, popolnoma ji zaupam in ona je do mene tako dobra. Medve sva pokazali, da sta lahko tašča in snaha kot mati in hči. Treba je samo znati potrpeti in se lepo pogovoriti. Samo odkrit pogovor zgladi vse ovire.«
Brez besed je Mateja poslušala to sivolaso, drobno staro ženico z velikim srcem. V mislih je to noč podoživljala prizore, ki so se ponavljali dan za dnem: kako je Janja prihajala k svoji tašči, ji z neizmerno ljubeznijo stregla. Vsak večer je, preden je odšla, vzela iz nočne omarice rožni venec, ga dala tašči in skupaj sta šepetaje odmolili desetko rožnega venca. Potem jo je pokrižala, stopila proti vratom, ji pomahala in solznih oči odšla.
In spomnila se je, kako je Janja nekoč pred zdravnico sklenila roke in rekla. »Prosim vas, pomagajte mami, da ozdravijo in pridejo domov in da učakajo pomlad, ki jo imajo tako radi!«
»Najboljše zdravilo zanjo je vaša ljubezen, Janja, in ljubezen vaših otrok. Tudi zaradi vas je želela in hotela ozdraveti in iti domov, da bosta druga drugi lepšali dneve.«
Anica Kumer. (zgodbe). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 11, str. 52-53.

»Poglej, Marija, vse sem ti zapisala. Imaš naslov in telefonsko številko. Jutri dopoldne, ko bo prišlo naročeno blago, takoj pokliči gospoda, da mu vse čimprej dostavimo.« Sodelavka je zavzeto poslušala moja navodila in ponovila za mano vse, kar naj bi postorila, da bo vse v redu .
Tako sva bili zatopljeni v delo, da nisva opazili gospoda, ki je med tem časom vstopil. Kar zdrznili sva se, ko naju je ogovoril: »Ja, zakaj pa tako skrbno naročate, če je pa že vse zapisano?« je zanimalo gospoda, ki je bil naš pogost obiskovalec, pa vseeno ne tako domač, da bi vedeli, kako mu je ime.
zgodba2 11 2012»Res si želim, da bi bilo vse storjeno tako, v obojestransko zadovoljstvo. Opoldne, ko pridem v službo, sicer lahko še kaj naredimo, če se kje zalomi, ampak kaj pa, če me ne bo?«
»Ali greste na dopust, ali mislite, da boste jutri mogoče zboleli?« se je hudomušno nasmehnil.
»Nobene odsotnosti nimam v načrtu, ampak življenje te vedno lahko preseneti. Zdaj si, naslednji hip te že ni! Na poti domov kar štirikrat prevozim železniško progo, na cesti pa niti ne štejem vozil, s katerimi se srečujem. Samo drobna napaka katerega od nas voznikov, pa smo tam. Zato imam rada vse račune poravnane. Nikoli ne veš, kdaj se ti štejejo zadnje minute.« Nasmehnem se mu in skomignem z rameni.
Gospod se je zdrznil: »Ne smejte se, to niso heci! A doma tudi tako strašite?«
»Tudi. Moji otroci vedo, da se to mnogim dogaja. Mogoče se kaj takega pripeti meni ali pa njim. Nič nas ne sme presenetiti. Še če računaš s tem, je to šok za vsakogar. Tudi na pogrebe gredo z mano, kadar je to potrebno, čeprav tam ne vidiš veliko otrok. To je življenje – od zibelke do groba.«
Zmeden je na hitro nakupil nekaj malenkosti in se poslovil. Precej dolgo ga ni bilo več k nam. Sodelavko sem spraševala po njem, pa se tudi v njeni izmeni ni nič oglasil. Vsak dan sem se ga spominjala v molitvi; bala sem se, da sem ga prestrašila. Srčno sem prosila Boga, da bi gospodu podelil milost, da bi me pravilno razumel.
Sezona je bila na višku, imeli smo polne roke dela. Ljudje so potrpežljivo čakali, da so prišli na vrsto. Kar naenkrat ga zagledam. Pozdraviva se in prepusti vrsto naslednjemu in še enemu. Vrsta se ne manjša, prihajajo vedno novi kupci. Kupi blago, po katerega je prišel. »Prosim, spravite mi vrečko, se bom še malo sprehodil po trgovini.«
Vzamem vrečko, jo spravim pod pult in hitim naprej. Vrsta se počasi krajša. Samo še dva sta pred mano. Gospod se ponovno postavi v vrsto. Zadnji je in za njim ni nikogar več. Nekaj minut sva sama.
»Veste, rad bi vam nekaj povedal. Najin zadnji pogovor me je zelo pretresel. Nisem se mogel umiriti. Ves vznemirjen sem se o tem pogovoril tudi s svojo ženo. Veste, petinsedemdeset let imam in meni se lahko življenje zaključi, ne da bi imel prometno nesrečo ali da me povozi vlak, Moje srce že dolgo ni več krepko, pa tudi druge nadloge se že zgrinjajo nadme. Po pravici povem, tri tedne sem se mučil, potem pa sem stvar vzel v roke. Odločil sem se. Najprej sem povabil ženo in skupaj sva odšla na Brezje. Oba sva opravila dobro življenjsko spoved.« Odprl je denarnico in mi pokazal podobico Brezjanske Marije, zataknjeno v prostoru za fotografije. »Po tem dejanju sem se čisto spremenil. Vesel sem. Vsi to takoj opazijo. Z ženo sva uredila še pravne zadeve, ki niso bile dokončane, bi pa otroci imeli nemalo težav in stroškov, če bi jih podedovali tako – napol urejene. In zdaj sva vesela, sproščena, srečna. Tudi za naju bo prišla zadnja ura. Ampak zdaj imam urejene vse materialne stvari, za katere me je vedno tako skrbelo. Zaupam tudi otrokom, da bodo z nama delali pošteno, kadar sama ne bova več zmogla. Žena pa me ima sedaj še rajši, saj sem se odločil, da bom z njo hodil k molitveni skupini.«
Hvala ti, dobri Bog, ki vedno poskrbiš, da je vse prav!
Gospod res hodi k molitveni skupini. Videla sem ga v cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani, ko smo junija molili za domovino. Tja je prišel z eno od molitvenih skupin. Samo pokimala sva si od daleč, vedoč, da nihče izmed nas ne ve ne ure ne dneva ...
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 11, str. 36.

Samo sedem jih je stopalo za krsto, eden od njih zato, ker so ga prosili. Duhovnik. Lepo, da je prišel. Ali pa čudno. Gospa k njemu namreč ni hodila, vsaj ne v cerkev in zagotovo ne ob nedeljah.
Drugih šest je bilo tam zato, ker so pač morali biti, saj se vendar spodobi pospremiti sorodnika na zadnji poti. Odeti v temna oblačila, so počasi in dostojno sledili krsti, a od resne in spodobne drže do pristne žalosti je bilo še daleč. Vmes se je morda prikradlo tudi olajšanje.
Pevcev niso povabili, tudi trobentača ne. Verjetno se jim je zdelo, da ji je življenje zapelo že dovolj žalostink.
Človek bi pričakoval nekaj poslovilnih besed. O življenju, ki lahko spiše žalosten roman, o pogubni lepoti mladega dekleta, zaradi katerega so se fantje tepli. Dobesedno. Gospodinje v Trstu – signore so jim rekli – pa v prenesenem pomenu.
zgodba2 11 2017Zanje, ki so stopali za krsto, so ta dejstva živela le v spominih njihove stare mame, ki jih je obujala bolj sama zase kot za druge. Sedaj že dolgo ni bilo nikogar, da bi jim iz prve roke povedala to zgodbo, zato so imeli pred sabo drugačno podobo in govorniku niso hoteli polagati v usta besed, kot so čudaška samotarka, uboga reva ali celo – Bog mi odpusti – zmešana baba. Raje so izbrali molk. Tudi prav. Molku ni mogoče očitati dostojnosti, torej so jo pokopali dostojno, tu v vasi, kjer se je rodila in umrla.
Trst bi lahko bil v njenem življenju le epizoda, če ne bi bil hkrati tudi prelomnica. Kar ji je mesto dalo lepega, so bile obleke, ki jih je nosila do konca svojih dni. Barve so bile obledele in kroji, kot bi jih povlekel iz naftalina. Se je našel kdo, ki se je posmehoval, da so to krila za drugačne kraje in druge čase. Kot da ne bi vedel, da je do konca svojih dni živela v drugem kraju in v drugačnem času, zato tudi čas na njej ni pustil sledi. Ni mogel ker sta se z njim razšla že pred kakimi petdesetimi leti.
Tako je še vedno ohranila postavo mladenke in obraz, kot bi ga iztrgal iz modne revije, le na ogled ju je postavila bolj redko. Hodila je vzravnano, z dvignjeno glavo in počasnimi koraki. Človek bi rekel, da pooseblja gracioznost, če le ne bi bilo njenega zamaknjenega pogleda in odrezave govorice.
Sosede so vedele povedati, da ne na njenem balkonu niti na dvorišču še niso videle obešenega perila in nobena se ni mogla spomniti, kdaj je zadnjič zračila posteljnino ali stresala preproge. Vse, kar se je dogajalo, je bilo skrito med štirimi stenami, le na dan, ko je poštar prinesel socialno podporo, je šla do trgovine. Kako je čarala do naslednjega nakazila, ni bilo znano nikomur.
Jasno, da to niso stvari, o katerih se govori ob odprtem grobu.
Tudi to, da je kdaj pa kdaj znala biti s svojimi klici prav moteča, je ob takih priložnostih pametno molčati. Saj ne da bi bila to skrivnost, kje pa! Vsi smo vedeli zanje, saj smo jo bolj pogosto slišali kakor videli. Njen glas, prodoren, močan in visok, je zarezal v tišino vasi.
»Bruno, Bruno, kje si? Bruno, pridi!«
Včasih te je našel v ranem jutru, drugič je pretrgal nočni mir, kdaj pa kdaj je zmotil popoldanski opravek. To, kar je nosil v sebi, ni moglo biti drugega kot bolečina in obup.
Tisti, ki so v takih trenutkih slučajno šli mimo njene hiše, so vedeli povedati, da je stala na balkonu in se z rokami krčevito prijemala ograje. Telo je rahlo usločila. Je mislila, da bo tako njen glas dosegel daljave, ki jim je namenjen? Da bo prišel do Bruna? Ali je morda želela le bolečini in obupu dati prosto pot?
»Bruno, kje si? Pridi!«
Z vsakim klicem glasneje, dokler ni omagala. Tedaj je sklenila roke na prsih, utišala glas in milo prosila: »Bruno, Bruno, kje si? Bruno, pridi!« Tisti, ki se mu ob tem ni zasmilila, je bil brez srca.
Ljudje so po vrsti govorili, da je uboga, samo da so eni mislili na njeno srce, drugi na pamet.
Bruno pa ni prišel. Nikoli. Niti na njen pogreb ne.
zgodba2a 11 2017On sliši na drugo ime. Nihče mu ni povedal, da ga je mama klicala Bruno. Še tega ne ve, da se v njem pretaka slovenska kri in ne pozna zgodbe o lepi mladenki, ki je skrušena in molčeča iz dneva v dan na pomolu upirala pogled v ladje z vseh koncev sveta. Iz njih so se vedno znova usipali napačni ljudje in mornarske kape so vsakič krasile napačne obraze.
Mogoče pa je Bruno kaj slišal o tem, da se je nekega dne drl v košarici pred cerkvijo svetega Anton Novega v Trstu in nihče ni vedel, od kod se je vzel.
Verjetno tudi ve, da se človeku od vsega hudega lahko zmeša.
Rafaela. (zgodbe). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 11, str. 53.

Študentki Tajda in Darinka se dolgo nista ujeli, čeprav sta imeli skupno sobo. Saj ni čuda: ena je bila mestna ‘frajlica’. druga pa je prišla z dežele. Počasi sta se le zbližali. Kadar se nista učili, sta se veliko pogovarjali in tako spoznavale ena drugo. Tudi o ljubezni in o fantih sta radi poklepetali.
»Meni je vseeno, ali je ledih ali poročen, samo da je prava ljubezen,« je rekla Tajda.
Darinka se je čudila in šele čez nekaj časa prišla do sape in rekla: »Joj, Tajda. če bi vsaka tako mislila, kam bi to peljalo! Glej, čedna punca si, lahko boš spoznala poštenega fanta. Saj se nama nikamor ne mudi. Najprej študij, potem pa ljubezen.«
»Joj, kako si še staromodna! Vidi se, da si kmečka!«
Dnevi so tekli, dekleti sta se pridno učili in študij jima je vzel kar veliko časa.
Naenkrat pa se je začela Tajda čudno obnašati. Pogosto je šla ob večerih ven in se pozno vračala. Darinka je ni spraševala, kam hodi, čeprav je pogrešala njeno družbo. Še nekaj drugega ji ni šlo v glavo: zakaj je bila Tajda ob nedeljah vedno doma in ni šla nikamor. Darinka je šla vsako nedeljo k maši. Nekoč jo je Tajda vprašala: »Kam hodiš vsako nedeljo dopoldne?«
»K maši vendar! Tako so me starši vzgojili..«
zgodba4 11 2011Naenkrat pa je plane iz Tajde: »Oprosti, Darinka, da ti nisem nič povedala. Spoznala sem fanta, Rudi mu je ime, in sem se noro zaljubila vanj.«
»Lepo! Ali je še študent?«
»Ne, je že doštudiral in je tudi zaposlen. Star je enaintrideset let.«
»Tajda, želim ti vso srečo ... Nekaj pa se mi zdi čudno in skrivnostno: zakaj ob nedeljah tičiš doma? Najbrž on ob nedeljah ni v službi in bi lahko kam šla.«
»Veš, on se vsako nedeljo pelje domov, zato ne grem vem.«
»Vseeno se mi zdi vse skupaj nekam sumljivo ... Tajda, ali se nisi malo prenaglila? Po moje je najbolj pametno, da najprej končava študij, potem šele si poiščeva fanta ...«
Ko je naslednjo nedeljo Darinka prišla od maše, jo je Tajda veselo pozdravila: »Poslušaj, imam presenečenje: moja babica na Dolenjskem bo prihodnjo nedeljo praznovala sedemdeseti rojstni dan. Povabila je tudi naju. Mislim, da se boš tam tudi ti malo razvedrila.«
Ko je bil teden okoli, sta se dekleti s Tajdinim fičkom odpeljali na Dolenjsko. Ko sta prišli v vas, sta že od daleč zaslišali harmoniko. Babica ju je pričakala na pragu kmečke hiše in obe prisrčno objela. Tajda ji je podarila kipec angelčka, da jo bo varoval, Darinka pa ji je izročila šopek vrtnic. Potem ju je babica odpeljala k mizi, kjer je že sedelo nekaj gostov. Nekateri pa so še prihajali. Zadnji je prišel mlad zakonski par in lep fantiček se je držal mame, ki naj bi bila babičina daljna sorodnica, katere pa Tajda ni še nikoli videla.
Nenadoma reče Tajda Darinki: »Oprosti, jaz moram na stranišče.« Bila je res čisto bleda in zaprepadena ... Ta zadnji gost namreč ni bil nihče drug kot njen ljubljeni Rudi! Ni je še zagledal, ker sta z ženo čestitala babici. Tako je neopazno smuknila skozi vrata.
Na mizo so prinesli juho. Darinka jo je nalila tudi za Tajdo, a nje ni bilo od nikoder. »Oprostite, grem pogledat, kaj je z mojo prijateljico, morda ji je postalo slabo.« Najprej je pogledala v stranišče, ki je bilo ob hiši zunaj. Ni je bilo. Potem pa je videla, kako je Tajda sedla v avto in se naglo odpeljala. Kaj to pomeni? se je spraševala Darinka.
Takoj je povedala babici. »Pustimo njene muhe,« je rekla in jo prijela za roko ter peljala nazaj k mizi. »Zdaj bomo lepo jedli, nobeden ni nič videl.«
Na mizo so prišle še druge dobrote. Potem pa so zaigrali muzikanti in vse se je veselo zavrtelo. Darinka še nikoli ni toliko plesala in za nekaj časa je pozabila na Tajdo. Bilo je že precej pozno, ko so se začeli odpravljati domov. Darinko je začelo skrbeti, kako bo prišla v Ljubljano. Pa se je ponudil prav tisti par: »Bodite brez skrbi, mi vas bomo peljali domov. Dobro vem, kje je študentski dom,« je nekam zamišljeno dejal mladi mož. To je torej tisti Rudi, o katerem je govorila Tajda! Res je čeden!
Pred študentskim domom je Darinka izstopila, se zahvalila in odhitela po stopnicah do njune sobe. Mislila je potrkati, a so bila vrata rahlo priprta. Tajda je slonela ob oknu in jokala.
»Zdaj mi pa povej, kaj pomeni vse to, da si me pustila samo med tujimi ljudmi?«
»Darinka, oprosti! Morala sem proč. Ne vem, kaj bi bilo, če bi ostala ... Rudi mi ni povedal, da je poročen,« je zahlipala.
»No, zdaj vidiš, kam te pripelje tvoja filozofija: naj bo ledih ali poročen, samo da je ljubezen!?«
»Tega ne bom kar tako požrla, maščevala se mu bom!«
»Pamet v roke, Tajda! Koliko je še dobrih in lepih fantov na svetu. Pozabi ga in ne uničuj mlade družine.«
URŠEJ, Ana. (zgodbe). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 11, str. 42.

Večina je že odšla iz cerkve, Andrej pa je še kar sedel v klopi. Rad je prihajal k mesečnim študentskim mašam, da je s prijatelji doživljal sveto daritev. Današnja se ga je še posebej dotaknila. Morda zaradi jutrišnjega težkega izpita, zaradi iskrene spovedi pred mašo pa tudi zaradi kaplanovega nagovora, v katerem jih je popeljal v dvorano zadnje večerje, tako da je imel občutek, da je njihova cerkev dvorana zadnje večerje ...
Ko je kaplan prišel iz zakristije, sta se pridružila skupini, zbrani na stopnišču pred cerkvijo, ki se je živahno pogovarjala. Kmalu so se začeli poslavljati. Ko sta ostala sama s kaplanom Matijem, je Andrej začel: »Veš, kako rad sem s starši hodil k sveti maši. Ko smo izstopili iz cerkve, sem se zagledal v te mogočne planine. Tako čudovit je pogled nanje prav s teh stopnic. Imel sem občutek, kot da sem iz enega svetišča vstopil v drugo. In nisem se mogel odločiti, katero je mogočnejše.«
»Malo tvojih oči bi res rad imel,« je pripomnil kaplan Matija.
»Ne vem, ali je to ljubezen ali je iskanje,« je nadaljeval Andrej svojo misel, »ali pa oboje. Boga najbolj začutim med skalami. Tako se zlijem z njimi kot samo še v molitvi s svojim Bogom. Tam Boga čutim. Nekaj podobnega se mi dogaja le še ob poslušanju glasbe.«
»Ali je Anica zadnjič res začutila, da jo pri vajah poslušaš?«
»Sem kar vedel, da ti bo povedala! Lahko bi obdržala zase.«
»No, mimogrede mi je nekaj omenila, nič bolj točnega.«
»Saj veš, da jo rad hodim poslušat, ko vadi na orglah. Sama pravi, da vadi. Jaz pa mislim, da to niso vaje. Išče popolnost. Išče, kako prelila svoje občutke v glasbo, ki jo je napisal nekdo drug. In to se mi zdi nekaj enkratnega, nekaj, česar na smem zamuditi.«
»In Anica to ve?«
»Ve, da pogosto prihajam na te njene vaje. Če bi ji povedal, zakaj, se bojim, da bi preveč mislila na tehniko igranja, svoje tako imenovane vaje bi začela jemati preveč z razumom, ne pa s srcem, in ne bi imel več kaj poslušati.«
»In zadnjič?«
»Doma sem se predolgo mudil in sem prišel v cerkev nekje sredi njenega igranja. Čisto tiho sem odprl vrata, šel po prstih v eno zadnjih klopi, da me ni mogla videti, previdno sedel in poslušal. Že dolgo je nisem slišal igrati tako doživeto. Ko je končala, sem počakal, da je prišla s kora, in ji čestital. Ona pa mi reče: “Danes si pa malo zamudil.” “Kako pa veš?” sem jo debelo pogledal. “Čutila sem, da je nekdo vstopil v moj svet glasbe.” Mislil sem, da se mi bo zavrtelo. Nič ji nisem odgovoril, besede bi vse pokvarile.«
»Kdo bi razumel ta skrivnostni božji svet?« je dejal kaplan Matija.
»Mene vedno bolj spravlja v presenečenje,« je odvrnil Andrej. In pred kaplanom je začel razgrinjati svoje poglede, ki jih ni zaupal vsakemu človeku. Tako prijeten občutek ga je prevzemal, ko je videl, da ga kaplan pozorno posluša, da je kar pozabil na uro.
»Joj, domov moram!« se je udaril po čelu. »Pred jutrišnjim izpitom se moram pošteno naspati.«
»Dobro prodaj svoje znanje,« mu je zaželel kaplan, ko sta se razšla.
Ves večer so se njegove misli kar naprej vračale k Andreju. Fantje in dekleta iz študentovske skupine so mu prirasli k srcu, ampak Andrej je bil nekaj posebnega. Rad je imel življenje, ljubil je ljudi in živali. Zato je nihal med medicino, veterino in teologijo. Odločil se je za medicino in se z vso vnemo lotil študija. Proste trenutke pa je najraje preživljal v gorah. Bil je strasten iskalec. Vsemu je hotel priti do dna in v vsem je najprej našel nekaj dobrega. Pred nedavnim mu je dejal, da se počuti kot kupec v veleblagovnici. “Med vso ponujeno robo hočem izbrati najboljše,” mu je dejal, “in ti si prodajalec, ki mi vedno svetuješ, kaj je najboljše,” je zaključil. Kaplan pa je iskreno priznal: “Včasih se počutim, da sem jaz tvoj kupec!”
»Zanimiv fant,« si je dejal kaplan in vzel v roke brevir.
zgodba1 11 2012Naslednjega dne pozno popoldne je v župnišču zazvonil telefon. Nekaj časa je bilo vse tiho, potem pa je slaboten glas sporočil: »Moram ti povedati ... Andrej je omahnil v planinah.«
Kaplanu je vzelo dih: »Andrej? V planinah?«
»Po izpitu je šel do Češke koče. Ne vemo točno, kaj se je zgodilo. Le kaj mu je bilo treba?« je v bolečini izdavil Andrejev oče.
»Ljubezni se težko odrečeš,« je iskreno dejal kaplan, in oče mu ni oporekal. »Jutri se oglasim pri vas,« je še dejal, potem pa ga je začelo tiščati v grlu in odložil je slušalko.
»Zakaj, zakaj, zakaj?« se je spraševal. Nekaj časa je zdržal doma, nato pa je sedel v avto in se odpeljal na Andrejev dom. Srečanja z domačimi se je bal, še bolj pa si je želel biti v teh težkih trenutkih z njimi.
Ko je vstopil, je začutil bolečino, ki je pritiskala na domače. Misli, ki jih je hotel povedati, so ostale neizrečene.
»Boste Andreja, prosim, pokopali vi?« ga je ob slovesu presenetila mama.
»Verjetno bi moral obred opraviti župnik,« se je izgovoril.
»Gotovo bi bila Andrejeva želja, da to storite vi.«
»Če vi mislite tako ...« je pristal, ne da bi dokončal stavek.
Kaplan Matija se je na nagovore vedno skrbno pripravljal. Tokrat pa je sklenil, naj spregovori srce, ki se poslavlja od prijatelja.
»Strasten iskalec si bil, vedno si iskal svojo pot: iskal si svoje mesto med ljudmi, predvsem pa si iskal Boga. Na poseben način si ga našel na oltarju naših planin.« Svoj nagovor je končal z Balantičevim verzom: Naj bom še dolgo bakla nema, / ki potnikom samotnim v noč gori.
Čez dobrih štirinajst dni je Andrejeva stara mama praznovala sedemdeseti rojstni dan. Na skromno praznovanje so povabili tudi župnika in kaplana. Vzdušje je bilo zadržano in pogovor se je bolj ali manj sukal okoli Andreja. Obujali so spomine in vsem se je zdelo, kot da je Andrej med njimi. Oče je bolj molčal. Ko se je pogovor za nekaj časa ustavil, je spregovoril: »Takole mislim: na svetu vlada neki red. Neki vrstni red: da odhajamo stari in starejši. To razumem. Da se pa ta red podre pri življenju in smrti – tega ne razumem. Te zmešnjave ne morem sprejeti. Zadnje dni me preganja težka misel: Kje je zdaj naš Andrej? Kam je odšel? Kje je? Kje je njegova duša?«
Nastala je mučna tišina. Vsi pogledi so bili uprti v župnika. Toda oglasil se je kaplan: »Lahko ste brez skrbi. Spremljal sem ga, odkar sem prišel med vas. Po posebni milosti sem mu bil blizu zadnji dan njegovega bogatega življenja. V ponedeljek je bil pri spovedi, pri maši in pri obhajilu. Po maši sva imela dolg, čudovit pogovor. Plemenitejšega odhoda s tega sveta si ne znam zamisliti. Andrej je v nebesih!«
Oče ga je pogledal: »Ne vem, kako moreš govoriti s tako gotovostjo?«
Očetova odločna beseda je vse prisotne presenetila, kaplana pa ni zmedla, in dejal je: »Tega ne bi rekel, če ne bi z vsem svojim bistvom stal za temi besedami!«
»Naj se te vaše besede uresničijo,« je dajala mama in neko slovesno občutje je prevzelo vse navzoče.
JARC, Janko - Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 11, str. 24.

Nekoč, ko sem bila še majhna, me je mama morala peljati k zdravniku. Spominjam se, da jo je vprašal: »Je bil pri porodu zdravnik?« »O, kje neki, saj še babice ni bilo, kaj šele zdravnik,« mu je odgovorila. Torej sem prestopila prvi prag in iz materinega telesa vstopila v življenje s pomočjo mame, očeta in Boga. Brez njih ne bi prišla čez ta prag.
Rojstna hiša, stara, iz kamna zidana, z debelimi zidovi, stisnjena na sam rob sosedovega vrta. Moj dom, moj grad, v katerem sem bila kraljična. Hiša je imela malo prostorov: vežo, hišo, kuhinjo, shrambo in še eno kamro. Okna so bila majhna, v kuhinji je bilo eno samo, pa še to tako visoko pod stropom, da dolgo nisem videla skozenj na sosedov vrt. Videla sem samo vrhove jablan in jabolka, ki so se bleščala v soncu.
Pred vsakim prostorom je bil prag, tak lesen, že močno izlizan. Največji in najširši je ločil hišo, kot smo rekli glavni sobi, ki je bila hkrati dnevna soba in spalnica, in vežo. Stene so bile debele najmanj pol metra in tudi hišni prag je bil tako širok.
zgodba3 11 2017Pred očmi imam nečake in nečakinje, kako so se še čisto majhni prekopicevali čez ta prag. Ko sem jih gledala, mi je prišla misel: “Glej, kot zdaj oni, si se tudi ti plazila čez ta prag, na njem sedela in malicala, se igrala s punčkami iz cunj, kasneje listala po knjigah in jih brala.” Toplo mi je bilo pri srcu, taka domačnost in varnost sta me prevzeli ob tem pragu. V hišnih vratih je bila luknjica in verjetno smo vsi otroci kukali skozi to luknjico, tlačili vanjo razne predmete, jih potem v hiši pobirali in tlačili nazaj.
Spominjam se iz otroških let: Vsa družina je bila zbrana v hiši. Delali smo zobotrebce in poslušali napeto radijsko igro. Mislim, da je bil naslov Inšpektor Maigret. Nenadoma je v to tišino skozi vrata planil sosed in se zavalil na sredo hiše. Spotaknil se je v temni veži ob hišni prag. Mislili smo, da je priletel k nam tisti mrtvi človek, čigar morilca je inšpektor iskal.
Odrasli smo in prišel je čas, ko smo izleteli iz varnega gnezda doma. Prvi se je za to odločil starejši brat. Po poroki, ko je svojo mlado ženo pripeljal domov, jo je v veži vzel v naročje in jo prenesel čez hišni prag. “Da bo nevesta lažje rojevala,” so rekli. Za njim sta čez leta odšli sestri, kmalu za njima še jaz.
Drug za drugim smo vsi štirje klečali na hišnem pragu, mama in oče pa sta nam dala blagoslov. Pokrižala sta nas z blagoslovljeno vodo, izročila v božje varstvo in potočila solzo ob slovesu. Še danes čutim mamin križ na čelu, njeno nežno roko in močno očetovo dlan, ko sem se poslavljala od doma.
Nikoli ne bom pozabila, kako sem veselo planila čez ta hišni prag, da sem bila čim hitreje pri njima, ko sem prvič kot poročena žena prišla domov. Od sreče in ganjenosti smo vsi trije jokali.
Čez hišni prag so čez leta najprej v krsti odnesli mamo. Kljub očetu in bratu, ki sta ostala, je bila hiša prazna, pusta, žalostna, izgubila je tisti svoj sijaj vesele barve.
Oče je zbolel in obležal. Vedno, ko sem prišla k njemu, sem postala na hišnem pragu in se pripravljala na žalostno sliko v hiši. Oče na postelji, ubog, bolan, skoraj nepokreten, a bistrega duha. Oči so se mu živo zasvetile, ko me je zagledal, obraz mu je preletel nasmeh. Njegova, včasih tako zgarana roka, je postala drobna, mehka, prav taka kot je bila mamina roka.
Kmalu so tudi očeta odnesli čez hišni prag. Pridružil se je mami na božji njivi.
Brat je ostal sam, varuh našega ognjišča, našega doma. Prihajala sem k njemu, vedno stopila v hišo in postala na tistem širokem, z leti vedno bolj obrabljenem hišnem pragu. Tudi brat je zbolel; hudo je bil bolan, a nisem hotela misliti na slovo. “Ne, saj se bo pozdravil, saj še ni tako star ...” sem si govorila.
Neko čisto navadno jutro so mi sporočili: »Brat je umrl!« Svet se mi je podiral, solze so lile iz oči, samoobtoževanju ni bilo konca: “Več bi bila lahko ob njem, več bi mu morala pomagati ...” A kaj, ko nisem mislila na smrt.
Pohitela sem k njemu domov. S težkimi koraki sem vstopila v vežo. Srce mi je za hip zastalo in noge so mi klecnile ob prizoru, ki sem ga zagledala. Moj ljubi brat je ležal na tleh, z nogami v hiši, z glavo v veži. Umrl je na hišnem pragu, na tistem pragu, kjer smo ostali otroci prejeli očetov in mamin blagoslov.
Pokleknila sem k njemu na prag in ga pokrižala, kot nam je to naredila mama, in jokala, kot je za nami jokala naša mama. Brat je prestopil prag večnosti. Ni ga več tukaj, ne iščite ga na tej strani praga.
Molim zanj, molim za mamo in očeta, za vse nas še žive, da se bomo, ko bomo tudi mi prestopili prag večnosti, gotovo sešli, kot smo se sestajali v naši hiši.
Koliko sreče in veselja bo ob tem snidenju, ko nas bo Bog povezal v en velik šopek – v našo družino.
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 11, str. 54.

Gledam skozi okno v oblačen in čemeren dan – popolnoma se ujema z mojim razpoloženjem. Zunaj nihajo veje sem in tja, povešene veje starih jablan. Vse se počasi pripravlja k počitku. Tudi narava.
Hrup pri vratih me predrami, še bolj pa lajež psa; očitno je zagledal tujca pred pragom. Tudi ko zavpijem nad njim, ne utihne. Renči in ne odneha, tako kot pri poštarju, čeprav ga vidi vsak dan. Ko končno vse potihne, se spet naslonim nazaj in mislim, mislim... Še preden se spet obrnem k oknu, se nekdo pojavi na vratih. Ženska, velika, suha, suha, v črnini.
»Dober dan,« reče in takoj jo poznam po glasu. Marta je! Tašemasta Marta! Dvignem glavo in nekaj zamomljam v odgovor, nekaj nejasnega. Jezna sem in presenečena, kaj ona dela tu.
»Nekaj je prišla prosit! Kaj pa drugega! Tašemasta Marta zna samo to,« me prešine. Po vseh vaseh je že znana po tem, da prosjači. Malo za hrano, malo za denar, tudi za pijačo. Zakaj je Marta še Tašemasta zraven? Ljudje radi dajo svoje vzdevke. Po videzu in vedenju. Marta ga je dobila verjetno zato, ker se tako oblači. Smešno, šemasto. Ali pa zato, ker včasih tako čudno govori. Zmedeno, hihitavo in nerazločno. Včasih sva skupaj delali. V fabriki, kjer je bilo vedno dosti takih nenavadnih žensk.
zgodba1 11 2017»O, Marta,« končno le izustim in ji namignem, naj sede. Vidim, kako bega z očmi sem in tja in išče stol, kamor bi sedla.
»Kako si kaj,« rečem. Pa še to malo čudno. Kakor da mi je žal, da je prišla. In res je temu tako.
»Sem, kot sem,« reče. »Ne najbolje, saj veš ...«
Nekaj zamrmram v odgovor. To, da bom slab sogovornik, verjetno ve. Ve tudi, da nikamor več ne grem, ker ne morem. To pa ni najbolje, saj ženske tako rade govorimo o tem in onem, o rečeh, ki se nas ne tičejo, in o rečeh, za katere smo vesele, da se dogajajo drugim. Drugim, samo da se nam ne!
»Zakaj si pa taka, no, saj ti si vedno ...« le začnem nekaj jecljati in pomignem proti njeni čudni pojavi. Tašemasta Marta, vseskozi znana po tem, da se živo pisano oblači, zdaj nosi črnino. Celo ruto ima črno.
»A, a, to ...« reče in pogleda po sebi. »Veš, umrl je! Miha je pobralo. Kar naenkrat. Zdaj sem sama. Čisto sama!«
Visoki, preklasti Miha, tudi vaški posebnež, je z Marto živel že dolgo. Vsi so se norčevali iz te zveze. Oba sta pridno popivala, povsod ju je bilo dosti, vsi so se spraševali, kako pri tako nizki Martini invalidski pokojnini in Mihovemu socialnemu dodatku, to zmoreta. Ko sta na večer, včasih že zjutraj, veslala proti stari hiši, kjer sta stanovala, so se ljudje ozirali za njima in si privoščljivo govorili: »Ja, oba sta fraj, nobenemu ni treba iti delat, on je na socialni, ona invalidsko penzijo vleče, kaj pa jima manjka! Pa Miha zraven še nekaj škreblja po lesu in tisto prodaja.«
O, pa jima je manjkalo! Velikokrat sta komaj spravila skupaj tiste evre za stanarino. Lastnik pol podrtije, ki ji je vedno pravil hiša, je znal zaračunati stanarino! Dokler je Miha še kaj naredil, popravil stopnice ali ograjo ali zamenjal kakšno pipo, je šlo. Tudi rezbaril je, vseskozi se je rad ukvarjal s tem. Turisti, ki so tu in tam prišli, ali bolje rečeno zašli v to zakotno vas, so ročno delo radi kupili. Ko pa je Miha začel omagovati in je samo še pil in hodil okrog, je lastnika minilo. Podil ju je ven iz tiste podrtije, prepričan, da če se ju znebi in bajto podere, bo dobro prodal. Parcela, na kateri je elektrika in voda, bo zazidljiva, torej tudi z dokumenti ne bo težko.
Vse to bi se zgodilo, pa se ni! Vsaj za časa Mihovega življenja ne!
Miha je bil prebrisan in trmast in dokler je bil, je vse ostalo tako, kot je.
»Kar sama sem ostala, je vse slabše,« je spet začela Marta. »Kadar ni pil, je bil Miha dober z mano. Prav dober!«
»A dober, praviš ...«
»Zdaj, ko ga ni, pa sem morala veliko reči že prodati. Da sploh preživim. Prej sta le bila dva dohodka ...«
»Ja? Kaj si pa prodala?«vprašam, čeprav me pravzaprav ne zanima.
»Prodala sem spalnico, ki še odplačana ni, pa hladilnik, pa televizor, podarila nama ga je Jerica, zdaj pa je jezna name in hoče denar nazaj. Jaz ga pa nimam! Kje pa naj ga vzamem!« Jerica je bila njena najstarejša, živela je v Kranju, redko se je spomnila na mamo. Kar sta živela skupaj z Mihom, pa sploh ne več.
»Kaj pa Jakob? Se ti kaj javi? Tudi on že ima službo,« rečem in kar malo sitno mi je. Jakob je bil njen vnuk.
»A Jakob ... To je pa druga pesem. On se me je odrekel, že kdaj ... Ni ga več blizu. Verjetno ga Jerica tako uči. Otroci, veš ... Vseeno je, ali jih imaš ali jih nimaš! Ko jih rabiš, ni nobenega nikjer!«
Molčim in povesim glavo.
»Oprosti, saj vem ... Eni so dobri. Otroci in vnuki. Tvoj je bil, pa je moral tako mlad zapustiti ta svet. Tako to je.«
Dregnila je v mojo rano, pa sem molčala. Molčala in ji zavidala. Da je taka, kot je. Da vse tako dobro prenaša. Nekaj časa sva bili obe tiho.
»Miha je bil dober rezbar, prave umetnine je delal,« sem spet začela.
»Ja, dokler je mogel, je delal prav lepe reči ... Glej, prinesla sem ti nekaj,« je rekla in pomolila proti meni velik lesorez. »Eno sliko sem ti prinesla. Ti jo boš znala cenit ... Še ta mi je ostala. Druge sem morala prodati! Skoraj zastonj sem jih dala.« Vzela sem sliko iz njenih rok. Lepa, topla je bila, neki belokranjski motiv je bil na njej, breze ob vodi in rože. Velika nakodrana reka je bila vrezana v les in breg ob reki poln rož. Miha je bil iz tistih krajev doma.
»Ni slabo,« sem rekla. »Koliko pa je?«
»Saj sem že rekla, da ti jo dam zastonj. Pa tudi ... Izseliti se bom morala in nimam je kam dati.«
»Aha ...«
Pogledala sem na Marto od strani: ozek, bled obraz ošiljena brada in trpko stisnjena usta. Črnina je le še bolj poudarjala njeno bledico. Morala bi začutiti usmiljenje ali vsaj nekaj podobnega, pa se v meni ni nič zganilo. Trda in čudno otopela sem obstala na stolu.
Ko se je Marta poslovila, me je prosila za nekaj drobiža za avtobus. Rekla sem ji, da ga nimam. Lahko bi šla malo pobrskat po predalu, pa nisem.
Zunaj je začelo spet deževati. Pomislila sem samo, kako da ta šmentani dež ne zna nehati. Na Gorenjskem je samo dež. Dež in megla, vsak dan isto. Pust in prazen vsakdan. In še nje mi je bilo treba ...
Marta je zamrmrala suho in tiho adijo in šla. Ven, v mrzel, deževen in vetroven dan. Gledala sem za njo, dokler se ni skrila za ovinkom. Dež se je kar cedil že po okenski šipi.
»Morala bi ji dati dežnik, saj jim imamo v veži, vsak dan jih rabimo. Gotovo jih je videla in si mislila svoje,« me je kar naenkrat prešinilo. »Mokra bo in nima denarja za avtobus,« se je začela oglašati vest. Potiho, počasi, potem pa vedno glasneje.
»Bo že, saj je utrjena, vsega hudega vajena,« sem rekla naglas. Kakor v opravičilo.
Pa ni pomagalo!
“Je v meni zaradi moje žalosti in nesreče, katere ni nihče kriv, ugasnila vsa človečnost? Kam me bo to pripeljalo! Kam?” Dolgo sem še premišljevala in vedno huje mi je bilo. Nazadnje sem se vsa pretresena in zmedena razjokala.
Pred mesecem dni pa sem zvedela, da Marte ni več. Da se je utopila. Sava da jo je naplavila na breg, vso razcapano, v svojih črnih cunjah, ki jih verjetno od Mihove smrti še ni slekla.
»Uboga Tašemasta Marta,« so rekli ljudje. »Kako nesrečno je končala. Kar so jo vrgli iz stanovanja, je živela kar pod kozolci. Ni čudo, da je obupala. Nič čudnega ni ...«
Res je! Nič čudnega ni. Ampak ljudje smo tako, kot smo. Mogoče bi zaradi svojih nesreč in žalosti še bolj morali videti drugega!
Zdaj je tako prepozno.
Kako zelo pa lahko peče vest, tega se vedno bolj zavedam.
Pa je ta tudi Martino tiho odpuščanje? Nimam odgovora ...
ŠKRINJAR, Polona. (zgodbe). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 11, str. 42.

zgodba3 10 2017Konec januarja lani je Državni zbor s 47 glasovi za in z dvema proti sprejel novelo zakona o medijih, ki določa kvote slovenske glasbe na radijskih postajah. Skladno z zakonom mora zdaj glasbeni spored na radiu med 6. in 19. uro vsebovati najmanj 60 odstotkov slovenske glasbe, kar znaša med 20 in 40 odstotkov vse predvajane glasbe, odvisno, za kakšen radio gre (javni, komercialni ...). Vse lepo in prav. Čas je, da se tudi v Slovencih zbudi narodna zavest in ljubezen do svojega, če ne spontano, pa po ukazu zakona. Zdaj torej poslušamo več slovenske glasbe!
Ko sem se nekega dne peljala z avtom proti domu, je napovedovalec oznanil, da sledi zmagovalka Melodij morja in sonca, Alya, s svojo novo uspešnico Srce za srce.
»Aha, še ena slovenska,« sem pomislila in sproščeno prisluhnila lahkotnim notam, ki so priskakljale iz avtomobilskih zvočnikov. Lahko si mislite moje presenečenje, ko se je po dveh minutah v pesem vmešal glas v španščini. Španski vložek je trajal približno dvakrat po dvajset sekund, enkrat celo pomešan s slovenskim besedilom. Nejeverno sem poslušala ta špansko-slovenski ‘miks’. Lahko da je to moderno in se gospodični Alyi zdi strašno fino v svojo pesem vmešati tuj jezik, za povprečna, preprosta ušesa pa to ni ...
Zlobno sem pomislila, če se takšna pesem še uvršča v kategorijo slovenske glasbe, torej v kvoto tistih 60 odstotkov, ki jo radio nujno mora predvajati. Ali pod slovensko glasbo spada pesem s slovenskim besedilom, ali pesem slovenskega izvajalca, tudi če je polovica pesmi odpete v španščini, angleščini, hrvaščini ...?
Dokler ljudje, mladi, naši pevci in pevke, naši radijski in televizijski napovedovalci ne bodo sprejeli slovenščine za svojo, dokler ne bodo spontano ponosni na svojo zgodovino, svojo dediščino in svoj jezik, do takrat bodo takšni in podobi zakoni popolnoma brez smisla, ker se bo vedno našel način, kako jih obiti. Ko (če) pa se bo ta narodna zavest enkrat prebudila, pa bo tak zakon spet brez smisla – ker ne bo več potreben!
SLIVKA, Eva. (zgodbe). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 10, str. 56.

Zajemi vsak dan

Po krščanski viziji človek po telesni smrti ne samo ohranja svoje življenje, ampak ga ohranja v nepredstavljivo višji obliki.

(Alojz Rebula)
Ponedeljek, 20. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh